259
2016
Gradivo
Pred leti mi je prijatelj Branko Rebozov iz Ar-
gentine po elektronski pošti poslal svoje spomine, ki 
jih je »tako na obroke« pisal že vrsto let. Prosil me 
je, da bi jih prebrala in mu povedala svoje mnenje o 
vsem zapisanem in mu morda svetovala kakšne po-
pravke ali dopolnila. V celoti je to gradivo obsegalo 
152 strani (format A4). Pripoved se zaključi z njego-
vim pravočasnim begom iz Vetrinja v Italijo, kjer se 
je nadaljevalo njegovo begunsko/taboriščno življenje. 
Žal pa zaradi bolezni svojega dela ni zaključil. Manj-
kata tako »italijanski kot argentinski del«. Občasno 
se je še vračal k tem spominom, dodajal nekatera do-
polnila in pojasnila.1 Zelo si je želel, da bi njegovi 
spomini izšli tudi v knjižni obliki, vendar se mu ta že-
lja ni uresničila. Vsebinsko so spomini napisani zelo 
slikovito in predstavljajo zanimivo branje. Žal pa so 
na nekaterih mestih »slovnično šibki«, zato sem mu 
že takrat svetovala, da jim mora obvezno dati neko-
mu v lektoriranje.
Branko Rebozov (8. 7. 1926 – 24. 6. 2013) se 
je rodil v Sevnici, kjer je opravil prvih pet razredov 
ljudske šole, šesti in sedmi razred pa je naredil pri 
salezijancih v Deškem vzgajališču na Selu pri Ljub-
ljani. Gimnazijo je obiskoval v Murski Soboti in na 
Rakovniku v Ljubljani. Ob kapitulaciji Italije so ga 
zajeli in mobilizirali partizani, a je po dveh mese- 
cih od tam pobegnil in se januarja 1944 priključil 
domobrancem. Ob koncu vojne se je z njimi uma-
knil na Koroško in se po srečnem naključju izognil 
izročitvi Jugoslaviji. Po krajšem bivanju v Spittalu se 
je umaknil v Italijo in se leta 1948 izselil v Argen-
tino. Tako kot večina beguncev se je v novi deželi 
moral znajti, kakor je vedel in znal. Opravljal je več 
različnih poklicev, ki so mu vsak na svoj način pre-
prečevali literarno ustvarjanje. Nekaj lastne poezije 
je objavil v različnih zdomskih revijah (Meddobje, Ve-
stnik, Tabor), veliko časa pa je namenil prevajanju iz 
španščine v slovenščino (zlasti mlajših pesnic/kov – 
Erika Poglajen, Gregor Papež). Leta 2012 je v sa-
mozaložbi izšla njegova edina pesniška zbirka »Črn 
plamen«.
Spodnji odlomek iz njegovih spominov je zani-
miv predvsem zato, ker nam razkriva podrobnosti iz 
zadnjih dni vojne in prvih dni po kapitulaciji Nem-
1 Njegovo celotno literarno zapuščino (arhiv), ki je shranjena 
na šestih računalniških disketah, mi je leta 2014 izročila nje-
gova vdova Mila, ko je bila na obisku v Sloveniji.
čije, ko naj bi povsod zavladal mir … V resnici se je 
takratna Evropa pogreznila v kaos!
Besedilo je skoraj v celoti podano tako, kot je za-
pisano v originalu, popravljene so le najbolj izstopa-
joče slovnične napake ali zatipkane besede. Dodala 
sem tudi opombe pod črto, ki pojasnjujejo posame-
zne osebe in dogodke.
Rozina Švent
Branko Rebozov: SPOMINI IN MISLI
Na propagandi2
Tisto noč sem prebil na Propagandi. V spominu 
mi je ostala velika soba v prvem ali drugem nadstro-
pju neke stavbe, močno razsvetljena od bele električ-
ne luči. Povezana je bila z dvema drugima manjšima 
sobama. Ena od teh je bila ločena s stekleno steno, 
kjer je imel pisarno prav tisti domobranski častnik, 
ki sem ga že omenil, da mi je zavrnil moje pesmi za 
revijo Slovensko domobranstvo s pripombo, da preje-
majo takih pesmi na kilograme.3 V drugo sobo pa 
sem lahko samo pokukal, kadar je njena vrata odprl 
nek mlad Nemec, SS-oficir, ki se je pojavljal od časa 
do časa. Postelje tam ni bilo nobene, tako da nisem 
imel nobene iluzije, da bi tisto noč kje spal. Moral 
boš dremati na stolu ali pa na parketu na tleh, so mi 
rekli že na začetku. Tako bi se tudi zgodilo, če se ne bi 
tam nahajal slikar in ilustrator, znani J. Beranek4 po 
rodu Čeh, s katerim sva se v pogovoru hitro zbliža-
2 Iz samega konteksta se da sklepati, da se vse to dogaja na 
začetku maja 1945. Ni tudi povsem jasno, kje se je nahajala 
»njegova« Propaganda – poznane so kar tri lokacije: Realna 
gimnazija na Vegovi ulici, t. i. »Nemška hiša« na Igriški ulici 
in Srednja tehnična šola na Aškerčevi cesti. Ker sta obe šolski 
zgradbi precej veliki, je precej verjetno, da je imel v mislih 
hišo na Igriški.
3 Žal v prejšnjem delu spominov ne omeni imena. Možna pa 
sta vsaj dva: dr. Stanko Kociper ali pa Janez Šušteršič, ki sta 
urejala revijo Slovensko domobranstvo.
4 Jože Beranek (1913–1945), risar in ilustrator, »oče sloven-
skega stripa« (Henrik Sienkiewicz, Quo vadis – preko 400 
risb). Ob koncu vojne se ni pridružil skupini beguncev, ki se 
je umaknila na Koroško. Javil se je na poziv nove oblasti, ki 
ga je aretirala in poslala v Škofove zavode. Od tam je bil od-
peljan v neznano. Predvideva se, da je bil umorjen in vržen v 
»Koščevo brezno«, ki leži na poti od Iga proti Krimu. Bre-
zno je danes povsem zasuto s smetmi. Več o njem gl. članek 
Marijana Tršarja v reviji Zaveza (www.zaveza.si/index.php/
revija-zaveza/99-zaveza-t-10. (datum dostopa: 16. 1. 2016)).
260
2016GRADIVO, 259–266
la. »A, vi ste tisti Beranek, ki ste ilustrirali Finžgarjev 
roman Pod svobodnim soncem!«, sem se pred njim 
čudil od presenečenja, da sem spoznal človeka, ki mi 
je s sijajnimi ilustracijami pričaral junaško zgodovino 
naših slovanskih pradedov, prepleteno z ljubezensko 
zgodbo, polno romantike. Meni je razburkala mlado-
stno domišljijo in ljubezenska čustva, ko sem roman 
bral pri svojih 15. letih. Beraneku je postalo nerodno 
ob mojem hvaljenju umetnika v njem. »Da, jaz sem 
tisti Beranek,« je samo prikimal z lahnim nasmeškom 
na ustih, da sem pri njem takoj zapazil njegov pre-
prost, nevsiljiv, miroljuben, bolj ponižen kot zanosen 
značaj… Pohvalil sem tudi njegove odlično naslika-
ne domobranske plakate, ki sem jih videl po zidovih 
stavb po Ljubljani, ter mu omenil, kako sem njegove 
plakate, s sliko goreče vasi, nosil v Žvirče v Suhi Kra-
jini, pri tem pa doživel vojno pustolovščino, ki me je 
skoraj stala glavo; doživetje, ki ga opišem drugje med 
spomini. V isti sapi sem hvalil tudi njegove ilustraci-
je v reviji Slovensko domobranstvo, mu omenil jedko 
humoristično karikaturo »Kaj pa je tebe treba bilo, 
dete ljubo…,« naperjeno proti ženskam v partizanih. 
»Ja, veste, za slikarja je težko, v vojnem času pa sploh. 
Tukaj so me zaposlili in ilustriral sem, kar so mi na-
ročili.5 Družina je morala živeti,« mi je izpovedal kot 
nekdo, ki mu ni, da bi govoril o sebi, pa govori iz čiste 
človečnosti. V resnici se ga spominjam kot rezervira-
ne osebnosti. Te svoje težave mi je omenil šele, ko sem 
mu povedal, da sem nekajkrat videl njegovo gospo6 v 
cerkvi na Rakovniku, kdaj pa jo srečal blizu Karlov-
škega mostu z otroškim vozičkom in otrokom v njem. 
Da je bila gospa že od daleč razpoznavna po svojih 
temnih debelih in dolgih kitah. »Zanimivo! Zanimi-
vo, kaj mi poveste!«, je mirno pripomnil in se lahno 
nasmehnil. Najin pogovor je večkrat za dalj časa pre-
kinil domobranski častnik, Šušteršič, ki je od časa do 
časa prihajal iz svoje sosednje pisarne ali pa Beraneka 
klical k sebi. Beranek pa se je vsakič, verjetno iz obzir-
nosti, brž vrnil k pogovoru z menoj. Tako so tekle ure 
in bela luč naju je slepila ter utrujala oči. Nek trenutek 
pa sem se opogumil in ga vprašal: »Gospod Beranek! 
Veste kaj, rad bi vas nekaj prosil, pa si ne upam.« »Kaj 
pa? Reci, reci!« mi je rekel. »Zelo bi si želel imeti od 
vas spomin. Bog ve, če se mi bo še kdaj ponovila ta 
priložnost, da vas bom imel pred seboj. Ali bi se vam 
ljubilo, takole na hitro, s par črtami, portretirati me?!«, 
sem ga prosil na način, da je lahko čutil, kako težko 
mi ga je bilo prositi. V pogovoru je bil bolj redko-
beseden ali pa ni bil razpoložen. Tisto začetno neiz-
ogibno izmenjavo besed med njim starejšim in slo-
večim, znanim slikarjem in menoj, mladim dijakom 
in navadnim vojakom, sva skoraj izčrpala. Pomislil 
5 To potrjuje dejstvo, da je Beranek izdelal tudi veliko turistič-
nih plakatov. Ukvarjal pa se je tudi z industrijskim oblikova-
njem – napisi na embalaži (zlasti, ko je bil zaposlen v tovarni 
Saturnus).
6 Leta 1940 se je poročil z Marijo Lupinc in leta 1943 se jima 
je rodil sin Marko.
sem, da če ga ne bom zdaj zaprosil za portret, bom 
zamudil pravi trenutek. Beranek mi ni nič odgovoril. 
Zrl me je, kot bi mu bilo težje odgovoriti mi, kot je 
bilo meni prositi. Pa je po trenutku molčanja z neke 
police zraven potegnil na svojo risalno mizo nekaj ri-
salnih listov, enega pa povlekel predse. Po dveh, treh 
pogledih meni v obraz je z oglenim svinčnikom začel 
risati. Na papirju sem videl črte in krivulje, kako so iz 
njih nastajali obrisi glave, obraza. Vendar, iz njegovih 
pogledov, posebno, ko je z roko s svinčnikom obstal v 
zraku, zamišljen, sem mislil, da študira moje poteze, 
v resnici pa je bil z mislimi drugje. Ni bil razpoložen 
za risanje, hotel mi je samo ustreči. Nočni čas je te-
kel, Beranek pa ni in ni mogel ujeti ne zase ne zame 
zadovoljive podobnosti. Če se prav spomnim, je bil 
tisto noč na Propagandi dežurni, v mislih in s svojimi 
skrbmi pa je bil doma pri svoji ženi in otroku. Mo-
til ga je tudi nemški SS-oficir, ki je prihajal iz svoje 
pisarne iz radovednosti pogledovat, kako mu risba 
uspeva, zraven pa je vsakič kaj kritiziral in se zapletal 
v pogovor, da Beraneku enostavno portretiranje ni šlo 
več od rok. Zmečkal in vrgel je v koš par neuspelih 
poizkusov, zadnjega pa je spravil s prijaznim opravi-
čilom, da bova pozneje poskusila znova. Pa do tega 
žal ni prišlo. Portreta od njega nisem dobil, ostal pa 
mi je ta človek za vedno v spominu z ilustracijami Iz-
toka in Irene v Bizancu iz Finžgarjevega romana Pod 
svobodnim soncem, pa z nepozabnimi vtisi iz tistega 
večera. Že ko sem bil v begunstvu v Italiji, pa me je 
pretresla o njem neverjetna vest iz domovine, da so 
komunisti Beraneka že drugi dan po svojem prihodu 
v Ljubljano umorili. Da so mu poprej odsekali obe 
roki, pa mi je osebno povedala njegova, od trpljenja 
ostarela vdova, ko sem se z njo in sošolcem ter pri-
jateljem Jožetom Jankovičem z Galjevice, srečal na 
njenem stanovanju v Ljubljani leta 1992. Torej po 47 
letih… Odprla mi je revijo Jana ali Ona, rumeno od 
starosti in mi v njej pokazala članek o njegovi smrti 
in o kazenski amputaciji njegovih rok, ker je z njima 
posmehljivo ilustriral v reviji Slovensko domobranstvo 
o materinstvu partizank v gozdovih. Tedaj sem tudi 
doumel, zakaj je Beranek tisto zadnjo noč v Ljubljani 
na Propagandi bil tako odsoten, da mu ni uspelo risati 
in da je bil odločen, da se ne bo podajal nikamor na 
tuje, da ima čisto vest in amen, da bo ostal doma pri 
svoji družini. In odšel je domov, ne da bi ga kdo od 
nas na Propagandi opazil. Ni se hotel poslavljati.
Esesovec je začel govoriti o svoji družini v Nem-
čiji, da samo misli na snidenje z njo in s svojo mater-
jo po dolgi vojni. Izrabil sem priliko in mu potožil 
o moji materi, sestrah in bratih, kako nas je vojna 
in revolucija razgnala po svetu, brata celo nekam na 
fronto v Francijo, da o njem že dolgo ne vem niče-
sar…7 Ob spominu na brata me je vedno stisnilo v 
7 Brat France je vojno srečno preživel in kasneje celo obiskal 
Brankovo družino v Buenos Airesu. Branko je bil na brata 
zelo navezan. 
261
2016 GRADIVO, 259–266
srcu, da so mi solze zalile oči, tokrat pa še bolj… Oči 
so se mi solzile in me pekle od močne slepeče luči v 
sobi in premagoval sem se, da ne bi zajokal, glas mi 
je zastal v grlu… »Bitte,« je vzdihnil esesovec »jaz ne 
morem in ne smem videti vojaka vainen! Was möch-
te ich tun? Komm mit mir!«,8 je dvakrat ponovil, nato 
pa me peljal v svojo pisarno. Opazil sem, da je pustil 
vrata pisarne na stežaj odprta, po stvareh v pisarni pa 
tudi, da se je iz nje selil, se pripravljal na odhod. Tam 
je odprl vratca neke omare in s police ali predala v 
njej vzel dve okrogli pločevinasti škatli Agfa filmov 
in mi ju dal, rekoč, da mi ju podari, da ju lahko od-
nesem s seboj, da mi bodo filmi gotovo kje koristili. 
Ni se motil. Bil je izredno prijazen, ne vem, če je bil 
tak tudi prej! Jaz sem seveda mislil na vrednost teh 
filmov v denarju in se mu zanje hvaležno zahvalil.
Preostali del noči smo nekaj časa, vedno bolj tru-
dni, še rekli eden drugemu kakšno besedo, potem pa 
začeli dremati kar na stolih za mizo. Jaz sem naza-
dnje zadremal na golem parketu, z nahrbtnikom pod 
glavo, ker sem ljubosumno čuval v njem škatli s filmi, 
prepričan, da so vredni ne vem koliko denarja. Že ko 
sem pri teh filmih, naj zapišem, da sem jih kmalu 
8 Prosim. Jaz ne morem in ne smem videti vojaka jokati (wei-
nen!). Kaj moram narediti? Pojdite z menoj!
potem na enak način izgubil, kot sem jih prejel, kar 
zapišem na drugem mestu teh spominov.
Zjutraj me je nekdo zdramil in me poslal v To-
bačno tovarno, da od tam na glavni kolodvor pripe-
ljem zaboje cigaret. Tam me bodo čakali domobranci, 
da zaboje preložijo na vlak. Jaz vožnje s konji nisem 
imel v dobrem spominu, zato sem se skušal te naloge 
otresti. Povedal sem, da sem voz s konji vozil enkrat 
samkrat, pri partizanih, in tam voz s tovorom čevljev 
vred skoraj prevrnil. To je bilo iz nekega skladišča v 
Ribnici in so me partizani potem preklinjali. Da ne 
bi zdaj rad doživel isto. »Hudiča, kako ne boš znal 
vleči uzde na levo in desno po ravni cesti? Od kod 
pa si? Samo en ovinek imaš in si na postaji! Puško 
le vzemi s seboj, nahrbtnik s filmi pa lahko pustiš 
tukaj!«, so se šalili, vedoč, da sem na nahrbtnik s filmi 
ljubosumno pazil. In moral sem iti. Spomnim se, da 
ko sem stopal dol po stopnicah – Beraneka nisem 
več videl, da bi ga pozdravil – mi je nekdo zaklical: 
»Brane! Če se ne moreš vrniti do desete ure, ostani 
kar na postaji, pridruži se katerikoli skupini, ker nas 
po deseti uri ne bo več tukaj!«
V Tobačni tovarni je bil voz, naložen z zaboji 
cigaret, že pripravljen. K vozu vpreženi konj je že 
mahal z grivasto glavo zunaj vhodnih vrat skladišča. 
Videti je bil pohlevna žival. Debelo me je gledal, ko 
sem ga gladil po gobcu in trepljal po vratu, kot mi je 
svetoval skladiščnik, da se konj privadi. Komaj sem 
se povzpel na voz in odvezal jermena vajeti, je konj 
že udaril s kopiti po cesti, kot bi komaj dočakal tiste-
ga trenutka. Na to vožnjo hranim tesnoben spomin, 
verjetno pa tudi tisti meščani Ljubljančani, ki so se, 
z menoj na vozu, srečevali. Konj se je izkazal bolj ve-
ščega od mene. Dunajska cesta je bila na križiščih 
polna pešcev in kolesarjev, na avtomobile sem naletel 
samo v višini stare glavne pošte. Resnici na ljubo, če 
ne bi konj sam poznal vožnje po mestu, bi jaz tam 
povzročal nesrečo za nesrečo. Konj se je sam na križi-
ščih ustavljal, celo, kjer je kdo od pešcev ali kolesarjev 
vmes prečkal cesto. Oba s konjem sva doživela polom 
na delu ceste, kjer je Dunajska cesta zavila po Kolod-
vorski proti glavni postaji. Prav tam, pri zavijanju na 
desno, je meni nasproti, na svojem kolesu vzravnana, 
elegantno oblečena mlada dama križala Kolodvorsko 
cesto proti Dunajski. Verjetno je imela prednost in jo 
je hotela v zaletu tudi izrabiti. V hipu sem storil vse, 
da bi nesrečo preprečil. Videl sem na obeh cestnih 
vogalih pešce, ki so me s pločnikov gledali, kaj bo. 
Nič ni pomagalo, konj je sicer zavil na desno h kraju 
ceste, čim je ženska trčila s kolesom nekam ob konec 
voza in se s kolesom vred prevrnila na cestni tlak. Joj 
mene, ne vem, kako sem voz z zaboji cigaret ustavil, 
obesil vajeti in skočil z voza, da bi pomagal ubogi 
ženski. Pa se je, čudo božje, sama pobirala s tal in se 
spravljala na kolo. Z obema rokama sem jo prosil, naj 
mi oprosti. »Gospodična! Krivda je moja! Odpustite 
mi, prosim!« Ona je pognala kolo. Ne da bi kaj rekla. 
Eden od pešcev na pločniku mi je zakričal nekaj ža-
Branko Rebozov (Črn plamen, str 98).
262
2016GRADIVO, 259–266
ljivega, konj pa stresel grivo na vratu in zarezgetal, ko 
sem se vzpel na voz in pognal proti železniški postaji. 
Konj je mirno tekel, jaz pa sem si od prestrašenosti in 
sramu hladil goreča lica. Pred ljubljanskim kolodvo-
rom mi je že od daleč, s pločnika, neki domobranec 
mahal z roko, kje naj ustavim. Od svoje prizadetosti 
zaradi ponesrečene vožnje sem še vedno iskal svojo 
glavo. Konja in voz z zaboji cigaret so mi prevzeli 
neki domobranci. Meni so podarili dve škatli cigaret 
Morava, ki sem jih takoj skrbno spravil v svoj nahrb-
tnik, pozneje na Koroškem, pa delil in kadil z dru-
gimi, zadnje na begu iz vetrinjskega taborišča. Ob 
vsem neprijetnem doživetem sem na Propagando 
pozabil. Spomnil sem se, ko je bila ura že čez deset, 
in se tja nisem mogel več vrniti.
Odhod z vlakom iz Ljubljane
Čakal sem in hodil po postaji sem in tja in iskal 
med domobranci, ki so prihajali, komu bi se pridru-
žil. Želel sem najti kakega znanca ali prijatelja. Tako 
se je zgodilo, da ko sem stopal ter iskal od vagona 
do vagona ob vlaku ranjencev na bližnjem tiru, sem 
v enem izmed vagonov naletel na poštarja iz Veli-
kih Lašč. On me je spoznal in poklical: »Glej ga no, 
propagandista!« Tudi njegov pokriti živinski vagon 
– nekateri so bili odkriti – je bil poln ranjencev. Po 
tleh vagona je bilo vse v belih povojih in v mavcu. 
Nekateri so ležali po tleh, nekateri stali z berglami 
pod pazduho, in bergle so bile prislonjene ali visele 
po stenah vagona. »Pomisli, kaj se mi je zgodilo!?«, 
je začel poštar. »Skočil sem in puška se mi je sprožila 
in mi prestrelila roko. Že leta 43. sem imel smolo, da 
so me partizani ujeli, in ustrelili bi me, če jim ne bi 
pobegnil. Zdaj pa to!«, mi je hitel pripovedovati vesel, 
da sem se odločil potovati z njim. Jaz sem tega po-
štarja poznal bolj od daleč, on pa se me je spominjal. 
Bil je nekaj let starejši od mene in mislim, da se je 
pisal Marolt. Čeprav sem si želel najti koga bolj zna-
nega, bolj mojih let za na pot na tuje, pa sem mislil, 
morda je pa to zame najbolje; ranjenci imajo povsod 
in vedno prednost, in vozil sem bom na vlaku, ko 
bodo morali drugi hoditi čez hribe: in pri Angležih, 
onstran meje, bom med prvimi in pri humanitarnem 
poslu. Ogledal sem si še v vagonu kotiček zase, za 
moj nahrbtnik in puško, in se vdal v usodo. Ker pa 
se vlak ni in ni premaknil, sem se poštarju opravičil, 
da bi rad skočil še malo na postajo, če bi morda le 
našel tam kakega prijatelja. »Le, kar pojdi, pojdi! Pa 
še njega pripelji!«, mi je odgovoril poštar. Nahrbtnik 
in puško sem hotel sprva pustiti kar tam, pa sem po-
mislil na filme, potem pa vzel s seboj oboje. Skočil 
sem iz vagona in odšel. Nikoli več se nisva videla s 
tem poštarjem. Slovencem je strašna usoda ranjencev 
znana.9
9 Vlak z ranjenci je pripeljal le do Lesc. Tam so jih zajeli parti-
zani in večina jih je bila ubitih in vrženih v Brezarjevo brezno 
Komaj sem stopil po peronu, sem opazil, kako 
so neki civilisti odnašali iz odprtega tovornega va-
gona steklenice termovke. Vagon je stal na drugem 
koncu postaje v bližini perona, da sem lahko videl v 
vagonu ob stenah do stropa visoke skladovnice teh 
termovk. Kradljivci so hiteli in si jih nalagali v na-
ročje kot polena drv, po tri in več, in z njimi bežali 
na cesto onstran žične ograje. Ko sem se jaz pojavil 
na peronu s puško, so vsi izginili. Ljudje na postaji 
so gledali vame in v vagon. Pomislil sem, tudi meni 
bi prišla za na pot prav taka termovka. S puško na 
rami sem se približal okradenemu vagonu ter opazil, 
da so bila tla med skladovnicami termovk že pokrita 
s pohojenim zdrobljenim srebrnim steklom od raz-
bitih steklenic. Kakšna sramota bi bila, me je obšla 
misel, če bi jaz domobranec stopil v vagon in si vzel 
eno samo termovko s seboj! In kakšen kaos bi po-
tem nastal v vagonu in na postaji! Obstal sem tam 
na peronu blizu vagona, ki je odprt razkazoval svojo 
bleščečo srebrno notranjščino, obložen s termovkami 
vseh vrst in barv. Tatiči so s ceste prežali skozi žično 
mrežasto ograjo na svoj plen in name, kdaj bom od-
šel. Vsakič, ko sem se v hipu ozrl vanje, so se z glava-
mi obrnili vstran ali v tla, kot da jih jaz ne brigam. Jaz 
sem se delal, da nekoga čakam, ne da stražim, pa je 
bil učinek moje prisotnosti enak, nihče si ni upal več 
v vagon, prežali pa so na trenutek, da planejo. Nem-
cev ni bilo nikjer nobenega na straži. Kmalu pa sem 
opazil, da je par oboroženih domobrancev izstopil iz 
čakalnice na peron in se po ploščadi usmeril v meni 
nasprotno stran. Pohitel sem za njima, da od njiju 
karkoli poizvem. Blizu izhoda v čakalnico pa takrat 
zaslišim, da me nekdo pokliče po imenu. Radoveden 
sem se ozrl, pa mi isti glas pravi: »Za božjo voljo, 
kaj pa ti tukaj delaš?« Pred seboj uzrem med potniki 
lepo, gosposko oblečenega, fino obritega in počesa-
nega gospoda, ki se mi smeje. Spoznal sem ga, bil 
je gospod Farčnik – že 60 let mi ostaja v spominu 
njegov priimek – oče moje znanke Ivice, ki je imela 
dolgi, bujni kiti kostanjevih las. Oba sem spoznal pri 
Jankovičevi družini na Galjevici. Tudi Farčnikovi so 
stanovali na Galjevici, gospod pa je bil svoj čas ca-
rinik v carinarnici na Ižanski cesti, pred vstopom v 
Ljubljano. Presenečen, da ga vidim tam prav v tistem 
času ter okoliščinah, sem mu kar naravnost rekel, da 
grem z vlakom ranjencev v Avstrijo k Angležem, ker 
bodo Ljubljano zasedli partizani, da se dobro ve, česa 
so oni zmožni. Pa mi je ta gospod začel na ves glas 
prigovarjati in me zadrževati na peronu, par korakov 
od čakalnice, da so lahko vsi poslušali: «Otrok bož-
ji, kam boš hodil tja na tuje?! Nikar ga mi ne lomi! 
Partizani ti ne bodo niti lasu skrivili. To je vendar 
navadna propaganda! Jaz ti jamčim. K nam na dom 
pridi in se preobleči iz tiste uniforme!« Tu se je z gla-
pri Podutiku. Več o tem: Šturm, Lovro (ur.): Brez milosti: ra-
njeni, invalidni in bolni vojni ujetniki na Slovenskem. Ljublja-
na: Nova revija, 2000.
263
2016 GRADIVO, 259–266
vo stegnil do mojega ušesa in mi zašepetal, da ga ne 
bi kdo od blizu stoječih slišal, ki so se sicer delali, da 
ne poslušajo, pa so poslušali: »Jaz ti bom dal obleko, 
da se preoblečeš v civilista…« Nadaljeval je na glas: 
»Ne bodi neumen. Vojne je konec, ti pa hočeš zdaj 
na tuje, ko je vsega konec. K Angležem? H kakšnim 
Angležem? Saj jih nisi še nikoli videl, sploh obstajajo 
ti Angleži?« Korak stran so naju opazovali ter vidno 
prisluškovali neki ljudje. Dve mladi ženski in starejši 
moški. Ena od žensk se mi je prijazno nasmehnila in 
mi z izrazom na obrazu, z zaokroženima ustnicama, 
dala vedeti, naj ne poslušam človeka, ker je OF. Toda 
nenadoma mi je ta ista gospa ali gospodična s prstom 
na stegnjeni roki pokazala in rekla na glas: »Vaš vlak 
odhaja! Vaš vlak z ranjenci! Ga boš izgubil!« Ozrem 
se proti železniškim tirom in vidim, da se je konvoj z 
ranjenci resnično premikal. Pomislil sem na poštar-
ja iz Velikih Lašč in se pognal v tek za odhajajočim 
vlakom, kar so me noge nesle. Pa bližje kot sem bil 
vlaku, hitreje je vlak gnal mimo mene naprej in me 
puščal zadaj. Če bi bil potniški, bi ga morda ujel, mu 
skočil na stopnice in se oprijel držaja, na živinski va-
gon v teku pa nisem mogel, si nisem upal pognati s 
puško v roki in se nanj obesiti. Vdal sem se in se potrt 
vrnil počasi na peron.
Zapravil sem možnost, da se peljem z vlakom 
v Avstrijo in ubogega poštarja sem gotovo razoča-
ral. Gospoda Farčnika, seveda, ni bilo več na pero-
nu, ne v čakalnici, ne na ploščadi pred kolodvorom, 
kjer vse sem ga vrtoglav iskal, da bi se mu zahvalil 
za ljubeznivost in mu izročil pozdrave za Ivico, za 
Jankovičeve in za Lončarjeve (Marjana, Dano in Li-
dijo) v Mostah. Na srečo pa sem opazil, da so preko 
Kolodvorske prihajali iz mesta na železniško posta-
jo trije domobranci. V sredini je stopal poročnik; vsi 
trije so bili opremljeni za na pot s polnimi nahrb-
tniki in oboroženi. Pozdravil sem jih in ustavil in od 
njih, začudenih nad menoj, izvedel, da potniški vlak 
za domobrance že stoji na določenem tiru na posta-
ji, da bodo tudi oni potovali z njim, naj se kar njim 
pridružim. Globoko sem si oddahnil pred to novo, 
še boljšo, priložnostjo za potovanje. Predvsem me je 
pomiril občutek, da sem spet nekomu pripadal, ko 
sem za njimi korakal na vlak.
Potniški vlak, ki je stal na enem bolj oddaljenem 
tiru kot vlak ranjencev, je bil poln domobrancev. Kje 
neki in kdaj so se nanj vkrcali toliki, da jih jaz nisem 
že prej opazil? Postalo mi je tesno, ko sem pomislil, 
kaj bi bilo z menoj, če bi mi ušel tudi ta vlak. V vago-
nu, na katerega sem vstopil, je že sedelo in stalo na-
trpano domobrancev, njihovih nahrbtnikov in orožja. 
Nisem našel niti enega praznega kotička. In nikjer 
nobenega meni znanega obraza, niti s ceste ne. Mor-
da se je nahajal kdo v drugih vagonih, v katere pa se 
je bilo težko preriniti. Komaj sem si prisvojil prostor, 
kjer sem lahko stal s svojo puško ter z nahrbtnikom 
na ramah. Puško sem moral držati s cevjo navzdol, 
tesno ob sebi, če sem se moral komu umakniti. Veliko 
jih je bilo iz meni neznanih enot. Takih izgubljenih, 
ki jih je nenadna sprememba vojaškega položaja za-
sačila, kakor mene v Ljubljani, nisem spoznal. Počasi 
se je natrpanost zmanjšala in uspelo se mi je skozi 
gnečo pririniti do okna. Na postajo in na peron se ni 
videlo, ker so na vmesnih tirih stali živinski tovor-
ni vagoni. Med nami se je čutila nestrpnost zaradi 
čakanja. Ko se je vlak začel premikati in teči, je nek-
do intoniral pesem Oj, zdaj gremo, oj, zdaj gremo… 
Začel je prenizko, nihče ni poprijel in je tudi sam 
utihnil. Sledil je molk, ki ga je motilo udarjanja koles 
ob tračnice in mrmranje bolj tihih pogovorov med 
domobranci.
V višini Šiške oz. Viča je vlak vozil blizu žične 
ograje med železnico in ulicami z nizkimi hišami. 
Tam se je sredi neke ulice med dvema vogaloma zbra-
la gruča mladih Ljubljančanov, kakih deset jih je bilo, 
morda več. Začeli so na nas kričati s psovkami. Da so 
stali tam, je bil znak, da so vedeli, da se bomo domo-
branci peljali tam mimo. Dva mladca sta zalučala z 
vso silo proti nam kamna, ki nas nista dosegla. Oči-
tno so to bili sinovi zagrizenih ljubljanskih oefarjev 
ali komunistov, ki so si dajali duška in se veselili nad 
našim umikom iz Ljubljane. Hotel sem se prepričati, 
če so kamne merili na moje okno. Samo dvignil sem 
puškino cev do okna, pa so se razbežali na vse strani 
in poskrili za vogali hiš. Ko sem puško odmaknil, pa 
so se spet pognali na cesto in vpili žaljivke, ki se jih 
več ne spomnim. Potem je bila naša vožnja normalna 
vse do postaje pred Kranjem, kje je vlak obstal. Naša 
začetna brezbrižnost v vlaku se je spremenila v te-
snobno radovednost, zakaj vlak toliko časa stoji? Z 
gledanjem skozi okna nam ni bilo mogoče ugotoviti 
ničesar. Pa je izstopil iz vagona zdaj eden, nato drug 
in kmalu nas je bilo vse polno zunaj vlaka na obtirni 
stezi. V vrsti smo se pomikali proti lokomotivi spre-
daj, kjer smo že od daleč opazili, kako je nek nemški 
oficir s samokresom v roki vpil nad nekim človekom 
v kabini lokomotive. Kmalu smo izvedeli, da je loko-
motiva ostala brez vode, da vlak ne more naprej, da je 
strojevodja izginil. Odšel je, ni ga bilo nazaj. Nekdo 
je klel in se razburjal nad železničarjem, ki je ostal.
Ko smo stali okoli lokomotive in poslušali po-
svete med oficirji, kako rešiti položaj, kako priti do 
vode in jo natočiti v lokomotivo itd., je pripeljal od 
strani Save po drugem tiru dolg potniški vlak in se 
ustavil skoraj vzporedno z našim. Vlak je bil nov ali 
na novo pobarvan in okovan; držaji in kljuke na va-
gonih so se bleščale v soncu. V tem ekspres vlaku je 
stalo in sedelo polno potnikov. Od daleč smo videli, 
da so to biti prvorazredni ljudje, visoka gospoda, kajti 
vsi so bili oblečeni kot za na poročno slavje; poseb-
no ženske so meni vzbudile pozornost z damskimi 
klobuki na glavah ter s tančicami preko oči in nosu 
pokritimi obrazi. Te elegantno oblečene dame so se-
dele, nekatere so držale na kolenih svoje kovčke, pri 
meni najbližji sem celo videl, da je imela dolge nohte 
rdeče nalakirane. Detajl, ki sem ga videl v Ljubljani 
264
2016GRADIVO, 259–266
pri italijanskih fašistkah, začenši pri moji profesorici 
italijanščine v gimnaziji na Rakovniku. Moški, prav 
tako elegantno oblečeni in vsi s kravatami, nekateri 
s plešami, mnogi z zlatimi očali, so se sklanjali nad 
damami in se z njimi pogovarjali. Najbolj pa so mi 
vzbudili pozornost številni kovčki, ki so bili naloženi 
na prtljažnih policah nad sedeži, držali pa so jih tudi 
na kolenih, sedeči tudi med nogami. Luksuzne izde-
lave iz finega usnja, tudi v različnih barvah. Nekate-
ri so govorili in spraševali z glavami nagnjeni skozi 
okna. Njihove govorice nismo razumeli. Mene pa 
je gnala radovednost in sem se približal njihovemu 
vlaku. Poleg tiste nerazumljive madžarske govorice s 
poudarki na začetkih besed sem od tam slišal govoriti 
tudi hrvaško. Takoj pa sem ujel vprašanje v nemščini: 
»Koliko kilometrov je še do avstrijske meje?« Ne spo-
mnim se, koliko kilometrov mu je nekdo odgovoril 
od zunaj, gospod – bankir ali minister – pa je število 
kilometrov do avstrijske meje sporočal sopotnikom 
v vlaku. Potniki v vlaku so se nato razživeli v pogo-
voru. Jaz pa nisem več dvomil, da so to bili Madžari, 
verjetno njihova elita politikov ali bogatašev, ki so 
bežali pred komunisti pod varstvo Angležev, kot mi 
siromaki. Pomislil sem, kaj vse je moralo biti v tistih 
luksuznih usnjenih kovčkih zlata, draguljev, denarja? 
Domobranci smo jih od daleč opazovali in se o tem 
pogovarjali ter spraševali. Jaz pa sem se za usodo tega 
vlaka in ljudi v njem večkrat zanimal v emigraciji, pa 
nisem nikdar nikjer naletel na kakšno omembo o tem 
potniškem vlaku z Madžari, ki bi mi usodo teh ljudi 
in njihove prtljage razjasnila. Morda so bili ti ljudje 
Hrvati, o katerih je znana njihova tragična smrt v ro-
kah partizanov blizu Crngroba. Nazadnje pa sem le 
našel podatke med pričevanjem Andreja Krečiča »Po 
60. letih«10 poročilo o tem vlaku z bežečimi Madžari, 
da je dolgo stal nekje na železniški progi za Trst (v 
Logatcu) in od tam nenadoma izginil neznano kam.
Poveljnik domobranske enote iz vlaka – nisem ga 
poznal in se tudi ne spomnim njegovega imena – nas 
je pozval, da vlak zapustimo, da bodo drugi domo-
branci iz Save prinašali vodo za lokomotivo, mi ostali 
pa moramo nadaljevati pot naprej peš.
Od vlaka peš do Tržiča 
Bila nas je precej dolga kolona domobrancev, ki 
smo se ločili od stoječega vlaka, veliko pa jih je raje 
ostalo tam z upanjem, da bodo lokomotivo le na kak 
način napolnili z vodo in jo pognali ter tako dospeli 
na lažji način in hitreje v Avstrijo do Angležev. Tudi 
med nami je vladala negotovost, kaj bi bilo boljše, pa 
je o tem odločil kar naš poveljnik, ki je rekel na glas, 
da se bolj zanese na lastne noge kot na vlak brez vode 
in brez strojevodje. In smo šli ter kmalu dospeli na 
10 Žal tega članka v COBISS-u ni. Pregledala sem tudi reviji 
Tabor in Zaveza (za leto 2005 in 2006), vendar ga tudi tam 
nisem zasledila.
glavno cesto Ljubljana–Kranj. Nastala je pasja vro-
čina, tem bolj huda, ko smo hodili po cesti, razgreti 
in potni od pripekajočega sonca, brez enega samega 
oblačka na nebu. V visokih škornjih so se mi razgrele 
in začele potiti noge in od žeje in marša smo imeli 
povsem izsušena usta in smo težko dihali. Nekate-
ri so si odpenjali suknjiče, si vihali rokave, drugi so 
se slačili in kazali od potu mokre srajce na hrbtu, 
od ramen do pasu. Vsi obrazi so bili potni. Čutare 
z vodo, ki so jih nekateri nosili s seboj, so bile na 
mah prazne. Složno smo si delili njih vsebino. Ne-
kje pred Kranjem je nekdo odkril na zidu neke hiše 
obcestno pipo s tekočo vodo. Naš Mojzes, je nekdo 
vzklikal, ko smo se nagnetli okoli pipe, srebali iz nje, 
se napajali, nekateri pa kar oblivali po glavi, prsih in 
rokah, potem si pa v čutare točili vodo tisti, ki so jih 
imeli. Sam božji blagoslov je bila za nas tista pipa! 
Veliko lažje in odločnejše smo potem hodili naprej 
v tisti majski vročini. Mislil sem, da bomo šli skozi 
Kranj, ki ga jaz nisem še nikoli videl, pa nas je povelje 
peljalo samo mimo mostu, da sem lahko videl s ceste 
samo železniško postajo, ki je bila spodaj. Pot smo 
nadaljevali proti Škofji Loki. Tam nekje smo krenili 
na desno proti severu, tako da sem le od daleč, na 
slemenu, videl mogočen in slaven škofjeloški grad, 
pod njim pa nanizane hiše z zvonikom cerkve. Le 
toliko, da sem lahko rekel, da sem Škofjo Loko videl, 
predvsem pa, da sem si lahko predstavljal grad po-
zneje, ko sem zvedel, da je toliko iz Koroške vrnjenih 
domobrancev bilo zaprtih v njem in čakalo na svojo 
zadnjo pot v smrt. 
Na cesti so nas zdaj dohitevali ali se nam priklju-
čevali s stranskih poti kmečki vozovi z begunci ter 
zasedali desno stran ceste. To nas ni motilo, saj so se 
nam ljudje smilili, nekateri s kopico otrok, sedečih ali 
ležečih na vozu, ali v naročju mater ali starejših otrok. 
Samo gledali smo drug drugega in se brez besed ra-
zumeli. Civilisti so bili solidarni z nami vojaki, mi pa 
smo tudi vedeli, kaj je v mislih teh ljudi na vozovih 
z družinami, s tisto borno prtljago pri sebi, naloženo 
na hitro, z najnujnejšim za 14 dni, več ali manj za 14 
dni. Kaj je za vse nas na begu pomenilo teh 14 dni? 
Če danes pomislim nazaj, je bila to le medla, verjetna 
obljuba, pomešana z željami in upanjem. 14 dni naj 
bi bilo potrebnih za rešitev in za vrnitev. Na tisti poti 
umika in bega smo bili zasanjano prepričani, da gre z 
nami Marija Brezjanska, da je z nami Bog, tudi če je 
ves svet proti nam. Jaz osebno sem bil tako verujoč! 
To me je gnalo naprej, kljub neznanemu, strašljivemu 
… prej bojazljivec kot junak. Ob tem sem občudoval 
nekatere može, ki so pešačili ob svojem, k vozu vpre-
ženem konju, da bi bilo konju lažje vleči. Da bo žival, 
ki še ne ve za dolgo težavno gorsko pot, ki jo je čakala, 
lažje vzdržala. Na nekatere vozove so se zadaj obesili 
znanci ali sinovi, domobranci na kolesih ali s kolesi 
hodili peš ob svoji družini, sorodnikih ali znancih. 
Vsi so iskali in povpraševali po svojcih, prijateljih ali 
znancih, upali, da jih bodo našli med potjo ali na cilju 
265
2016 GRADIVO, 259–266
ter se jim pridružili. Ste morda kje videli tega ali tega, 
so spraševali kolesarji, ki so nas prehitevali. Nekateri 
so naročali in dajali svoja imena napisana na listkih. 
Vse je bila ena sama prošnja in ena sama obljuba! … 
Iskanje, upanje, negotovost, skrb itd.
Taka razmerja med nami vojaki in civilisti so pre-
kinjali nemški vojaški tovornjaki in avtomobili, polni 
oboroženih vojakov, ki so nas s svojimi hrumečimi 
motorji opominjali, da se jim moramo mi spredaj 
umakniti. Vozovi na skrajni rob ceste, mi domobran-
ci v vrsti, pa čestokrat kar s ceste na travnik ali na 
stezo, kjer je ta obstajala. Posebno kadar so za nami 
prihrumeli tanki ali oklepniki, včasih celo izzivalno 
s povečano hitrostjo, in očitno zahtevali zase prosto 
vso cesto. Cesto so naravnost mleli pod svojimi ko-
lesi ali jeklenimi gosenicami. Za njimi se je v valovih 
dvigal cestni prah in nas v hipu prekril, da smo se ga 
protestno otepali in pred njim bežali globlje, na trav-
nik. Ob cesti je bilo vse belo od tega prahu, in mi in 
vozovi in konji smo bili vsi zaprašeni in marsikdo je 
pljuval prah ali si ga s prstom odstranjeval z oči. Red-
ko kateri nemški šofer v njihovih vozilih je pokazal 
obzirnost do nas, ki smo se umikali. Bili pa so med 
nami tudi nekateri domobranci, ki so za nemškimi 
vojaki na tovornjakih kričali »svinje« in jim žugali s 
prstom ali celo s svojim orožjem, da sem se bal, da bi 
se kaj zgodilo. Tam se je lepo videlo, kakšni zavezniki 
smo bili, Nemci do nas in mi do Nemcev. Še več, 
kakšen odnos so imeli med seboj Nemci in partiza-
ni. Nemci so se poraženi, udobno umikali iz našega 
ozemlja na svoje, sedeči na svojih odlično ohranje-
nih motornih vozilih, s katerimi so navalili na nas. 
Partizani jih pri tem umikanju niso nadlegovali. Mi, 
domobranci, smo pešačili v potu svojega obraza in 
požirali cestni prah, ki so ga dvigala njihova motorna 
vozila. Naši ljudje so bežali na svojih škripajočih ter 
ropotajočih kmečkih lojtrskih vozovih, ki so jih vlekli 
konji, včasih pa tudi porivali njihovi lastniki z otroki 
vred, da so lahko voz speljali v hrib, samo da si rešijo 
golo življenje. Štiri leta vseh vrst trpljenja in gorja jih 
je pognalo v beg. Moralo bi biti ravno obratno. Nem-
ci bi morali požirati cestni prah, mi bi se pa morali 
umikati na njim zaplenjenih vozilih. O, kako smo s 
prahom vred mi morali požirati to krivičnost. Krivič-
nost, ki se je s partizani vred valila za nami, v kolo-
nah boljševiških in angleških tankov, da se dopolni v 
nesluteni usodi pred nami in za nami. Vrsta kmečkih 
vozov za nami in pred nami je bila nepregledna in od 
časa do časa se je ustavila, kdo ve zaradi kakšnih za-
prek nekje pred nami. In takrat smo mi, ki so nas prej 
prehitevali vozovi, zdaj mi, pešci, dohitevali vozove.
Pri tem zagledam nekoga, ki je v drži poklicnega 
fotografa fotografiral ljudi na vozovih in na cesti. Na 
misel mi je prišlo, da imam v nahrbtniku škatli fil-
mov, ki mi ju je podaril nek esesovec na Propagandi v 
Ljubljani. Takrat sem se še spomnil njegovega priim-
ka in njegove funkcije na Propagandi. Takoj sem se 
približal temu fotografu, ki je bil v trenutku zainte-
Branko Rebozov (stoji drugi z desne) v Vetrinju pred šotorčkom s štabnimi častniki (Črn plamen, str. 99).
266
2016GRADIVO, 259–266
resiran za te filme, pustil ob strani svoj fotoaparat in 
slikanje ter se ves navdušen posvetil obetajoči kupčiji. 
Iz svojega nahrbtnika sem izvlekel obe škatli s fil-
mi in mu jih dal v roke, da si jih ogleda. Dogovorila 
sva se, da mu jaz izročim obe škatli filmov, on pa mi 
bo v svojem ateljeju v Ljubljani, ko se vrnemo, plačal 
zanju v gotovini, v takratni vrednosti filmov. Ta fo-
tograf, človek visoke postave v civilni obleki, zgovo-
ren in simpatičen, se je pisal Kocmur.11 Jaz ga nisem 
poznal ne kot Kocmurja ne kot fotografa – znan mi 
je bil le »foto Holynski«12 – pa sva kupčijo naredila 
brez težav in v popolnem obojestranskem zaupanju. 
Kocmur je obe škatli pospravil v svoj nahrbtnik ali 
kovček, prijel za balanco svoje kolo in dala sva si roko 
in si rekla, nasvidenje! Jaz sem svojo pot nadaljeval 
med domobranci, Kocmur pa je šel po svoje. Ne vem, 
kaj si je takrat mislil Kocmur, zase vem, da sem mislil, 
da ko se bom čez 14 dni vrnil v Ljubljano, sedeč na 
angleškem tanku, mi bo iztrženi denar za filme pri 
Kocmurju zelo prav prišel, kot mi je napovedal ese-
sovec na Propagandi. Saj nisem imel niti ficka, razen 
kar sem imel na sebi in cigarete v nahrbtniku in še 
nekaj malenkosti, ki sem jih nosil s seboj.
Seveda je to kupčijo že čez nekaj dni »razvelja-
vila« neizprosna življenjska realnost, da sva na to 
kupčijo pozabila jaz in Kocmur, s katerim se nisva 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
11 Marjan Kocmur (1914–1990), poklicni fotograf in avtor 
dokumentarnih fotografij, ki pričajo o umiku slovenskih 
beguncev v Avstrijo in njihovi nadaljnji usodi v begunskih 
taboriščih. Izbor iz njegovih ohranjenih fotografij je izšel v 
posebnem foto-albumu, ki ga je uredil njegov nečak Boštjan 
Kocmur: Umik čez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana 
Kocmurja (ur. Boštjan Kocmur, Tamino Petelinšek in Primož 
Lampič). Celovec: Mohorjeva družba, 2015.
12 Foto Holynski – prostore so imeli na vogalu Cankarjeve in 
Beethovnove ulice v Ljubljani. Danes je tam poslovalnica 
NLB.
videla, ne vedela eden za drugega vrsto let. Srečala 
sva se šele v emigraciji v Argentini. Tam sem izvedel, 
da je Kocmur fotografiral in fotografiral leta s tistimi 
filmi, kjer koli je bil in kamorkoli je šel. Ko pa sva 
se spet srečala in sem ga jaz prijazno opomnil, če se 
kaj spominja mene in filmov in sklenjene pogodbe, 
on ni vedel ali ni hotel vedeti ničesar; delal se je in 
govoril, kot bi me ne slišal. Mislil sem si svoje. Ker pa 
sem slišal govoriti, da je napravil številne fotografije 
iz življenja nas emigrantov, nisem hotel vanj drezati 
več. Nasprotno, ko sem ga po nekaj letih spet srečal 
v karapačajskem domu in sem že vedel za njegove 
psihične tegobe, celo da enostavno stanuje v znani 
buenosajreški umobolnici, sem mu iz vsega srca dal iz 
žepa tisočaka, tako se mi je zasmilil. Ne tako kot nje-
gov brat Sebastjan, katerega sem poznal samo po nje-
govih diletantskih esejih »Petindvajseta ura«, ki jih 
je objavljalo Meddobje v Buenos Airesu, in katerega 
sem po smrti njegovega brata zaprosil, da bi mi dal 
samo na ogled zapuščino bratovih fotografij ter mi 
dovolil, da bi katero, zame važno, fotokopiral. Napra-
vil se je prav tako nevednega in nepopustljivega, kot 
sem nazadnje videl njegovega pokojnega brata. Da-
nes se zadovoljim, kljub zame nevšečnim dejstvom, 
da so nenazadnje tisti filmi služili neprimerno višji 
stvari, kot pa so bili v začetku moji nameni.