Učiteljica pred tričetrt stoletja
Ena najstarejših ob-čank naše občine je Fra-nika Bezlaj, upokojena učiteljica iz Proleterske ulice v Mostah. Rodila se je 10. 11. 1875 v Ljub-Ijani. Ker je bila hči do-bro situir.nih staršev, so jo poslali v znano šolo ,,reduta" pri Šentjakobu, nato k uršutinkam in še v Lichentum na današnji Poljanski cesti. Leta 1891 je šla na Ijubljansko učiteljišče in ga obisko-vala pet let. Nato je učila v desetih krajih na Slo-venskem,, med drugim v Semiču, Gradacu in dru-gih krajih Bele krajine. Zadnje njeno delovno mesto pred upokojitvijo pa je bilo v Smihelu pri Žužembergu. Pet kt je učila tudi v Gradcu, na Odilien BUnden Insti-tutu.
Spominja se časov pred prvo svetovno voj-no, kako je bilo na uči-teljišču; učili so jo pro-fesorfi: Vodeb, Linhard, Črnivec, Hubad, Nemec, Halada in drugi. Nikdar niso nemški profesorji slovenskih dijakov zani-čevali ali delali razliko med njimi.:1tila pa je ve-Uka sramota, če je dijak dobil slabo oceno iz nem-ščine in nobena, če jo je dobil iz slovenščine. Za prve slovenske učiteljice, med katere sodi tudi Fra-nika Bezlaj, je bil velik problem zaposlovanja, če so bile poročene in šek pomanjkanje      učiteljev
med prvo svetovno vojno je odprlo vrata tudi njim. Poročene učiteljice so po nenapisanem pravilu tež-ko dobile službo in Fra-nika Bezlaj se rti nikoli poročila - enako kot tudi njena sestra, prav tako učiteljica.
Fanika Bezlaj
Na Ljubljano ¦ njenih mladih let ima lepe spo-mine. Takrat je bila Ljub-Ijana večja vas s 30.000 prebivalci in šele po po-tresu - ki se ga dobro spominja, saj je bila v drugem letniku učite-tjišča — se je Ljubljana začela širiti in izgubljati ,,srednjeveški" videz.
Upokojena je bila leta 1937 z 39 leti delovne dobe. Po letih vojne, ki jih je kar dobro prebila, pa po vseh hudih in lepih časih po vojni, ima danes kar lepo pokojnino. Se-daj, ko se bliža že stotem svojem letu, je še čvrsta in zdrava in želimo ji, da bi sto let dočakala vsaj še tako čila kotje sedaj.