496                         MIRAN JARC: V ROKAH HLAD.
Tini je pozabila na vse drugo in je hitela razkazovat gradove svojih misli:
„0, še vse drugače! Veselica bo v Reber j ah — ves Rož pride skupaj. Rdeče in zelene lučke bodo tam in peli bodo in plesali — oh, še vse mogoče, da sama ne vem kaj."
Teto Vrtnico je mučila radovednost:
„Ali bo kmalu?"
Tini ji je ponudila vabilo.
,,A, to je tisto, kjer je tvoj atej zraven", se je namrdnila teta.
Tini je pokimala:
„Zato sem tudi dobila obleko! Je morala mama kar precej ponjo, čeprav je bila nedelja —"
Vrtnica je skimala z glavo in ni rekla ničesar. Ponudila je mali mleka in kruha in jo je peljala v sobo:
„Kar tukaj počakaj, bo kmalu kosilo!"
„Kje pa je Francelj?"
„Žanjemo — so vsi na polju! Pridejo vsak čas domov", je še pojasnila teta in se je vrnila v kuhinjo.                  (Dalje prihodnjič)
MIRAN JARC:
V ROKAH HLAD.
V rokah hlad, v pogledu Vašem molk in mir. Kak tuja Vaša soba, kak mračen deževen dan je.
Ah, saj se nikdar nisva razodela drug drugemu. O, čutite kak težijo v tem zadnjem hipu, zamolčane sanje.
A že v daljave, čez obzorje Vam oči strmijo, kjer solnce, morje, vse le spev ubran je.
^S>