Edo Škulj: Leksikon orgel in orglarjev Franc Križnar franc.kriznar@siol.net 35 Ocene V založbi župnije Škocjan pri Turjaku je izšla nova knjiga av- torja in urednika Eda Škulja Leksikon orgel in orglarjev (Orgle – orglarji – skladatelji – pisci) v zdaj že znani seriji tovrstnih izdaj Musica sacra slovena praeludium vitae aeternae. Jezikovni pre- gled prve izdaje je opravila Marija Škulj, oblikovanje knjige pa je prispeval Tone Seifert. Grafično pripravo je podpisal Andrej Jakob, ročne risbe Miro Homšak (1986–1992), digitalne risbe pa Brigita Klajnšek. Knjigo je izdala in založila župnija Škocjan pri Turjaku, zanjo pa odgovarja kar avtor in urednik E. Škulj sam. Knjiga je bila natisnjena v Sloveniji v skromni nakladi sto izvodov (po ceni 30 evrov); izdajateljska in založniška kriza se več kot nadaljuje, očitno v tem poslu v še dokaj povečanem ob- segu glede na splošno krizo. Avtor sam ob tej izdaji aludira na svoje prejšnje (podobno) delo Leksikon cerkvenih glasbenikov (Družina, Ljubljana 2005), ki je obravnavalo tiste posameznike, »ki so se izključno, pretežno ali vsaj delno ukvarjali s cerkveno glasbo, čeprav med enimi in drugimi ni mogoče potegniti jasne ločnice.« (Škulj, 2013, 5). Kljub temu pa po besedah avtorja tudi ta leksikon hoče biti po eni strani njegovo nadaljevanje, po drugi pa poglobitev vpra- šanj okrog orgel – »kraljice inštrumentov« –, glasbila, ki ga cer- kveni glasbeniki najbolj uporabljajo pri svoji službi. Kot pove podnaslov, tudi ta leksikon poleg orgel in orglarjev obravnava skladatelje in pisce, in sicer skladatelje s skladbami za orgle, pisce pa s spisi o orglah. Leksikon ima štiri dele, ki se zaradi abecedne razporeditve gesel od A do Ž med seboj povezuje- jo. Ta leksikon je res pravi leksikon ali kar »besedni priroč- nik, besednjak, slovar«, urejen po tradicionalnem geselskem 36 skladateljev. V evropskem letu glasbe (1985) pa je Hubert Ber- gant v Novem listu objavil osem nadaljevanj z naslovom Slovens- ka orgelska glasba v XIX. in XX. stoletju, skupaj pa v zbranih spisih Ob orglah. V uvodu mdr. piše: »Naša orgelska glasba je, kljub nekaterim redkim objavam v zadnjem času, od začetkov do 19. stol. slabo raziskana. Raziskovanje arhivov se bo muzikolo- gom s časom nedvomno obrestovalo.« (Bergant, 1985, 124–143). Nato naniza in opiše orgelske skladbe od Kamila Maška do Sama Vremšaka, kateremu je že posvetil poseben članek Pester orgelski opus S. Vremšaka bogati našo glasbeno zakladnico ob skladateljevi petdesetletnici. Iz sloga je razvidno, da je vse nani- zane skladbe sam tudi izvedel (Bergant, 1980, 95–97). Približno v istem času je Janja Črčinovič Rozman v Cerkvenem glasbeni- ku objavila dve temeljni študiji o orgelskih skladbah, in sicer o Ačkovi Sonati za orgle (Črčinovič Rozman, 1984, 106–110) in o Osterčevem prispevku slovenski orgelski glasbi (Črčinovič Rozman, 1986, 50–52). Ne smemo pozabiti na Edicije Društva slovenskih skladateljev, ki načelno prinašajo obsežnejše skladbe (simfonije z orglami, koncerti za orgle in orkester). Poleg orglarjev in skladateljev so v leksikonu posebej obrav- navani tudi pisci, ki so opisovali orgle (organografi ali organo- logi) ali pa so razpravljali o teoretičnih orgelskih vprašanjih. Vključeni so tudi študentje, ki so v svojih diplomskih nalogah opisali orgle v določeni dekaniji. Vanj bi lahko uvrstili tudi orgelske izvajalce, vendar je težko določiti, katere. Podobno je s pedagoško dejavnostjo. Zato so vključeni le profesorji za orgle na Akademiji za glasbo. Nekateri opisi o orglarskih ob- dobjih ali glasbenih oblikah, ki zadevajo orgle, so neposredno vzeti iz Glasbenega atlasa (Michels, 2002), ki sta ga v sloven- ščino prevedla P . Kuret in E. Škulj. Vključene so tudi nekatere mednarodne organizacije, ki združujejo organiste oz. cerkvene glasbenike, npr. Internationale Arbeitsgemeinschaft für Orgel- dokumentation (IAOD – Mednarodno združenje za orgelsko dokumentacijo; www.iaod.eu) in Ars organi Sloveniae (www.ar- sors.org), obe z bogatima digitalnima podatkovnima zbirkama o orglah. Za abecednim delom leksikona je na prvem mestu literatura o slovenskih orglah in sicer v knjigah (255–256), re- vijah (256–2569), tujih (269) in preglednih knjigah (269–271). V okviru dodatkov so uporabljene kratice (271–272). Kot Dodatek 1 (273–353) je predstavljenih štirideset orgel s skico ali računalniškim načrtom; v Dodatku 2 (354–374) so zbrane orglarske anekdote, v Dodatku 3 (375–378) pa ohranjeni na- pisi na orglah. Na koncu leksikona so še povzetek (379–380) ter imensko (381–389), krajevno (389–399) in splošno kazalo (400). principu. Zajema tako rekoč večino celotnega obsega (249 od 400 strani). Po (avtorjevi) uvodni besedi (str. 5–6) sledijo ge- sla (7–254), ki zadevajo orgle, in so vzeta iz ene od prejšnjih avtorjevih knjig z naslovom Orglarstvo (Škulj, 1992). Ta obse- ga poglavja: Zgodovina orgel, Zgodovina orgel na Slovenskem, Opis orgel, Slovar orgelskih registrov in Glasbeni terminološki slovar (Škulj, 1983). Prav v zadnjem je izbor glasbenih pojmov, ki bolj ali manj neposredno zadevajo orgle. Posamezne orgle sicer niso predstavljene, razen orgelskih inštrumentov šestih (slovenskih) stolnic, ki se ponašajo z najbogatejšo zgodovino tega glasbila (Celje, Koper, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota in Novo mesto). Pač pa je v Dodatku 1 predstavljenih štirideset najbolj reprezentativnih slovenskih orgel, in sicer s skicami, ki jih je v osemdesetih letih 20. stoletja narisal M. Homšak, pri novejših pa so objavljeni njihovi računalniški načrti. Nakazano je že bilo, da Zgodovina orgel na Slovenskem spada v poglavje Orglarji. Tam je opisanih petdeset, v leksikonu pa skoraj dvesto orglarjev. Vsekakor gre za neke vrste nadgradnjo ali skoraj bi lahko zapisali, za zadnjo tovrstno avtorjevo per- fekcijo. Kot že rečeno, večina posameznih orgel na Slovenskem tudi tokrat ni obdelana v celoti ali kar vse. Zato pa so naštete vse orgle določenega orglarja, in sicer po opusih, izdelane in postavljene tudi v tujini, npr. po Hrvaški. Poleg domačih (slo- venskih) orglarjev so predstavljeni tudi tuji orglarji oz. njihove delavnice, ki so postavljale orgle na slovenskem ozemlju (Josef Angster, rodbina Mauracher, družina Mayer, bratje Rieger), ka- kor tudi italijanske delavnice, ki so postavljale svoje izdelke po primorskih cerkvah (Petar Nakić, Gaetano Callido, Pietro de Corte, Pietro Antonio di Valentino Bossi), do sodobnih (npr. Giacomo Mascioni). V poglavju Skladatelji gre seveda za skladatelje orgelskih del. Prvi pregled z naslovom Slovenska orgelska literatura je že leta 1936 sestavil in objavil Stanko Premrl v Cerkvenem glasbeniku. V uvodu je zapisal: »V orgelski literaturi Slovenci res da nismo preveč bogati in založeni, a vendar se je – hvala Bogu – tudi tovr- stne naše glasbe, zlasti v razdobju približno zadnjih 60 let, nabra- lo toliko, da je je že za malo razstavo. Oglejmo si to razstavo kar v našem listu.« (CG, 1936/59, 42). Vendelin Špendov je dosegel na rimskem papeškem inštitutu za cerkveno glasbo doktorat z disertacijo Organ music in Slovenia/Orgelska glasba v Sloveniji (Lemont/Illinois, ZDA, 1973) s podnaslovom »Since/od 1900«. V letih 1978 do 1984 je izšla v okviru Knjižnice Cerkvenega glas- benika zbirka Musica organistica slovenica v desetih zvezkih. V njej so zbrane skladbe širše razsežnosti pretežno »cerkvenih« 37