—   372   —
o večernici.
Ugasnilo je solnce xa gorami, Za njim veeemi zadnji žar; V nezmerni visocini nad meglami Odgrinja se nebes  altar. Z občudenja In stermenja Serca zdihe dviga do višin, V prahu moli Ga človeški sin.
In glej altarja diko naj krasneji,
Kako zaupno mu blišči!
Spremili žarki njeni lek sladkeji
So mem tolažnih besedi.
Ti kresnica
Si cvetlica,
Ktero vsadil Stvarnik je v nebo,
Da jasni terpečega oko.
Neskušeno mladost razveseljuješ In z upom sladkih sanj dojiš; In vso naravo v mraku okrasuješ, Kdarkoli nebez pozlatiš: Tvoji sviti Na njo zliti, Kot očesa Božjega ozir, Ji razsevajo zgolj radost, mir.
Z veseljem starček v te se zamišljuje^
Ki vidi konec svojih dni; O tvojem blesku v raj se zamikuje, Nad tabo biti koperni. Sijaj milo Y tolažilo Mu v počitek miren not do dne, Dokler leta tje ga presele!
In kadar potnik v ptuji domovini
Namenjen pot zgrešiti ima, Mu svetiš prot nebeški očetvini, Ter spremljaš — v večni pokoj ga. Tam srebrila Se gomila U večernih solzah neba bo. Ko bcš ti ozerla se na njo.                      T....r.