Južni vetrovi Miško Kranjec Leta 1920. je prišla z dežele v majhno mesto židovska družina Fischerjeva. Na deželi so jim razbili trgovino in gostilno, in nič drugega jim ni kazalo, kakor preseliti se v mesto. Leto dni so se sicer potepali okoli, naposled pa se je Mirni Fischerjeva premislila in se spomnila svojega brata Arnsteina, ki je imel v mestu trgovino in dve hiši, in zatekla se je k njemu po pomoč. Žid Arnstein je res imel v mestecu dve hiši in veliko trgovino, in osemnajstega leta se mu ni zgodilo drugega, razen da so mu pokradli ogromno stvari. Toda hiši sta ostali. Vendar se je Mirni Fischerjeva motila, če je mislila, da jo brat sprejme z odprtimi rokami in ji da stanovanje v boljši hiši, v oni namreč, ki stoji sredi mesta in kjer ima svojo trgovino. Brat jo je sicer vzel pod streho, a stanovanje ji je namenil v drugi hiši, ki stoji že skoraj zunaj mesta, v Solnčni ulici. „Tam," je dejal, „ima gostilno Kata Lejkova v najemu. In namesto nje lahko ti odpreš gostilno." Zato je še istega dne odpovedal Kati Lejkovi. „Tako>?" je kričala Kata Lejkova; „kam pa naj grem jaz? Doslej sem redno plačevala stanarino, zdaj pa nenadoma zbogom? A kaj naj počnem jaz, kako naj živim?" Žid je zmignil z rameni: to ga ni brigalo. „Zgoraj," je dejal, „je majhna sobica. Ako se vam zdi, se lahko preselite v to sobico." „Ne," je kričala Kata Lejkova dalje, „meni tiste sobice ni treba. Kaj jo bom gledala? Mar bom živela od sobice? Meni je treba gostilne. Jaz nimam trgovine kakor vi, da bi mi nesla tisočake. Na cesti pa ne morem živeti." Žid je zopet zmignil z rameni in se poslovil. Kata Lejkova, petdesetletna ženska, je kričala vse popoldne. Tekla je k vsem strankam, ki stanujejo v taisti hiši in povsod je govorila, kaj se ji je zgodilo, in povsod se je naposled razjokala. V hiši, ki je bila podobna majhnemu ravninskemu marofu, je stanovalo pet družin in nekaj podnajemnikov, samcev in podobno. Vsi so jo zvesto poslušali in jo naposled tolažili in hoteli godrnjati nad zidom. Popoldne je zgodaj zaprla gostilno in vsa objokana obsedela za mizo. V kuhinji je pospravljalo posodo petnajstletno dekle, Matilda Lešnjekova, hči Katine sestre, in zmedeno gledala, kaj to pomeni. Gostilno so po navadi zapirali šele zvečer ob enajstih, čeprav ni bilo mnogo gostov, ne pa popoldne. Gledala je jokajočo teto in naposled ni nič razumela. Ko se je teta že umirila, dvignila glavo in nekaj sede premišljala, je Matilda stopila k njej in vprašala, če bi ne bilo dobro odpreti gostilno. 55 „Ne," je rekla teta. „Nič več ne bomo imeli gostilne. Žid nam je odpovedal stanovanje." In zopet so jo polile solze. Ta stvar tudi za Matildo ni bila prijetna. Matildi je bilo šele petnajst let, a je že dobro razumela, da je sama na svetu. Mati ji je umrla že pred vojno, oče pa je padel na fronti. In tako je živela pri svoji teti, hodila tu v šolo in ji zadnja leta pomagala v gostilni. V gostilni je bilo vedno dovolj dela, zlasti, ker je teta rada posedala pri gostih, dočim je Matilda morala opoldne zanje kuhati in potlej prinašati vino in sploh streči ljudem. Ob sejmskih dneh se je dela nabralo čez glavo. Tedaj so se tu ustavljali kmetje z dežele in Matilda je bila zvečer tako utrujena, da je stoje zaspala. Ampak Matilda je bila premlada, da bi mogla sama živeti in radi tega je zdaj vedela, da ta stvar ni prijetna. Ko bi ji bilo vsaj sedemnajst let, tedaj bi bilo vse drugače. Pozno popoldne, ko se je že večerilo, je prišel odnekod Vrečko, Katin ljubimec, petinpetdesetleten človek. Ko je Matilda prišla k teti kot otrok, je tega človeka našla tu. Mislila je, da je svak, tetin mož. Ali počasi je vendarle spoznala, kako je s to zadevo. Potem je bil možak eno leto pri vojakih, a se je od tam kmalu vrnil in se zopet ustavil pri Kati. Kako sta se ta dva srečala in sporazumela, tega Matilda ni vedela. Pač pa je videla, da sta si zadnje čase močno navzkriž. Skoraj vsak dan sta se prepirala, grozila drug drugemu, a se naposled le pobotala. Zvečer, ko so gostilno že zaprli, in je Matilda šla spat, tedaj je med njima nastalo prerekanje; včasih sta se celo z rokami obdelavala, kar je Matilda sklepala po tetinem zariplem kričanju. In vsakokrat mu je teta povedala: Jutri se pa poberi od mene. — ,Da,' jeS govoril tedaj možak in po glasu je bilo videti, da je pijan, ,poberem se, in pojdem in vse povem. Potlej pa le glej, kako se boš oprala.' — In teta je kričala: ,Le povej, le. A, da sam sebe ne zatajiš!' — Toda zjutraj o vsem tem ni bilo ne duha ne sluha več. Tako sta minili zdaj že dve leti neprestanih prepirov. Ves dan možaka ni bilo doma, zvečer pa je prihajal pijan. Matilda je dobro vedela, da nima denarja. In videla je, kako mu ga je teta vsako jutro sproti dajala in kako je potlej zopet zavrelo med njima. Ko se je torej možak zdaj povrnil — nekam pred časom, je Matilda slutila, da se bo spet začelo. Obstal je za trenotek sredi hiše, nekaj po-mežikoval, nato pa rekel Matildi: „Kaj pa to pomeni, da je gostilna zaprta?" Govoril je skozi nos — pijano. „Ne bomo imeli več gostilne," je rekla Matilda. „Tako — zakaj pa ne bi imeli več gostilne?" je izpraševal. „Žid je bil tu," je razlagalo dekle, „in nam je odpovedal." Vrečko je postal in neumno buljil v Matildo. Kakor bi ga zapuščala pijanost. 56 „Tako," je dejal po premolku. „Saj se mi je zdelo, da bo kaj takega," Toda prav nič ni vedel, zakaj se mu je tako zdelo. Potem je stopil h Katji in ji položil roko na ramo. „No, kako je zdaj z gostilno?' „A, kako je z gostilno?" je dejala Kata; „fuč je. Izseliti se je treba." Možak je sedel za mizo. Rekel je Matildi: „Tak daj mi deci žganice. — To je treba premisliti." „Kaj bi premišljal," je dejala Kata nejevoljno. In Matildi: „Nič mu ne dajaj žganice. Naj tako premišlja. Saj vidiš, da nimamo ničesar več. In zdaj bi še pil deci žganice." „Tako?" je dejal Vrečko. „Torej nič več žganice? No, dobro. Bomo videli. Daj mi deci žganice, če plačam." Privlekel je iz žepa nekaj dix> biža in ropotal z njim. »Torej za moj denar ibo pri meni pil žganico," je dejala Kata. „Nič mu ne daj, to ti povem." Bilo je podoba, da bo prišlo do spora, vendar sta se nekako izognila temu. Zvečer pa je postalo nevzdržno. Kata je v poznih urah delala račun. In ta račun je bil obupen. V nekem mestu je imela plačati še deset hektolitrov vina, v drugem tri. Potem je bilo treba plačati nekaj žganja, ki ga je vzela na upanje. Denarja pa ni bilo niti za polovico tega. In hvala bogu, da ga je bilo vsaj toliko. S tem se bo do spomladi preživela. Potem — potem bo treba pač z nečim začeti. Ali to še ni bilo dovolj; v tej nepriliki se je pojavil še Vrečko in vprašal, koliko denarja je pri hiši. „Nič," je hladno rekla Kata. „Kako — nič. Nekaj ga vendar mora biti." „Nič," je ponovila zopet tako hladno in čudovito mirno. „Pač pa je dolg, če ga hočeš." „Tako?" je dejal, in v njem je zavrelo. „Torej ni nič. A kam je šel ves denar?" „Kaj kričiš?" je dejala razdražena. „Saj dobro veš, kam je šel denar. Ti si ga zapravil. Kaj sem ga mar jaz pojedla? Saj ne grem nikamor, obleke nimam in ničesar. Ti pa hodiš ves dan okoli in piješ in ješ po gostilnah." Potem je Matilda slišala, kako sta zmeraj bolj kričala in slednjič sta se menda spoprijela. Slišati je bilo samo hli-panje in suvanje po sobi. Matilda se je dvignila v postelji in čakala, kaj ibo. Po dolgem suvanju po sobi se je naposled vse umirilo. Matilda je slišala teto, kako je rekla Vrečku: „Zbogom." In čez čas zopet: „Prosim te, pojdi." Možak je surovo zaklel, nekaj grozil, da že pokaže vlačugi, nato so se duri odprle in zaprle. Potem je nekdo šel skozi kuhinjo, kjer je Matilda ispala. Matilda je vedela, da je bila teta. Bila je sama. 57 Ko je Matilda zjutraj vstala, Vrečka ni bilo nikjer, pač pa je bila teta vsa obtolčena in krvava po obrazu. Ko se je teta umila, je mirno rekla Matilda: „No, zdaj smo vse likvidirali... vse." In Matilda je vedela, kaj to pomeni. Čez dva tedna je bila gostilna res zaprta. Kati ni preostalo nič drugega, kakor da je najela podstrešno sobico... za prvo silo, do pomladi. „Do pomladi," je rekla Matildi, „potrpiva, potem pa zbogom." Matilda je molčala. Čudila se je le, da ji teta ni rekla niti besedice: niti naj gre, niti naj ostane. Zato je Matilda ostala. Ves čas je mislila, kaj bi bilo, ako bi tudi njej teta odpovedala. Kam bi šla? Saj nima nikogar. S strahom je pospravila svoje skromne stvari in jih ponesla gori v sobo. In teti je bilo prav. Vse, kar je bilo odveč pri hiši, je teta o pravem času prodala, da upniki niti niso vedeli, kdaj. Posodo za gostilno je kupila Židinja Fisclierjeva, eno posteljo je kupila neka stranka v ulici, prav tako omaro in nekaj stolov. Naposled ni ostalo mnogo pri hiši. Kar je bilo pač najnujnejšega. Postelja, star divan, ki ga je teta ohranila, da bi se človek imel ob popoldnevu kam zlek-niti in kjer bo spala Matilda. Tako je rekla teta. In s tem je povedala, da na Matildo vseikakor računa. Potem je padel prvi sneg. Kata se je zaprla v svoje tesno stanovanje in samo Matilda je včasih šla ven, nakupit potrebne stvari. Sicer pa, to se je koj pokazalo — je Kata mislila zdaj štediti. Živeli sta ob kavi in le opoldne sta jedli kaj drugega. Vrečka po tistem ni bilo več v mestu. Nekam je izginil. Tudi radi njegovih pretenj se ni zgodilo nič posebnega. Vse življenje se je utesnilo v to sobico, ki je imela razgled samo na eno stran, na prostrano ravnino, ležečo za mestom. Tu v okolici je bilo mnogo hiš, majhnih in večjih, a vse so bile stare, vse so imele vrtove, kjer so rastle češnje in jablane, kjer so bili majhni uljnaki in ozike gredice za solato. A tam dalje je bila ravnina. Najprej samo travniki in prostran pašnik, za temi travniki njive, vse brez drevja, le kakšen majhen grm je stal kjerkoli. A za njivami je bil gozd in v tem gozdu so bile vasi. Za tistim gozdom zopet polje in zopet gozd z vasjo. Kata je poznala to ravnino. Tri ure daleč od tod je bila njena rodna vas. A tam ni bila že celih deset let. Samo enkrat se je vrnila v vas, odkar je bila odšla zdoma pred dobrimi tridesetimi leti. Enkrat se ji je zahotelo: kupila si je lepo obleko in se kot gospa vrnila domov. Toda doma so talkrat vsi vedeli, da ima Kata denar, da ima v mestu gostilno, ki ji dobro nese, in ji niso šteli v hudo, da je prišla kot 58 gospa. Po tistem sprehodu domov je sklenila: Ko bom stara, se vrnem, prinesem s seboj toliko denarja, da si kupim hišo in nekaj njiv, ki jih bom dajala v najem, da bom od tega lahko živela. Ne, ona ni hotela ostati v mestu do konca svojega življenja. Vasi se je vedno dovolj živo spominjala, in vedno jo je ta vas mikala. Tam so živeli ljudje, ki so jo poznali še iz mladih let, njeni sovrstniki in sovrstnice, ki so se ji takrat posmehovali. In prav zato je sklenila, da se nekoč povrne bogata, da se postavi pred njimi. Ko je zdaj v teh dneh samevala in gledala doli po ravnini in se spomnila tudi svojih nekdanjih sanj, je vselej občutila, kako smešno neumno je bilo tisto. Zdaj bi bil pač čas, da se povrne in v miru preživi ta leta, kar jih še ima. Zdaj je vedela, da ostane vse to neizpolnjeno, in ne samo, da se ne bo mogla vrniti, temveč da bo nekega dne treba pobegniti odtod. Sem pridejo ljudje in vsakdo se bo začudil, da nima več gostilne. Potem bo poizvedoval po njej in ko bo slišal, kako borno živi, bo to raznese! po okolici in ves tisti posmeh, ki ga je bila nekoč deležna, se bo ponovil. Da, tako se bo zgodilo. Sicer pa — to je neumnost, si je dejala. Zdaj to ni več važno. Zdaj je važno, kako se bova preživeli. Samo to je važno. Vsak dan sproti je zopet računala, koliko ima denarja in kako dolgo lahko živita s tem denarjem, ako zelo štedita. Nekaj mesecev bo šlo, ali za temi meseci pride pomlad, in tedaj bo treba začeti z nečim drugim. Morda prekani Žida za mesec dni, da mu ne plača, a nato ji odpove; drugod pa tudi ne bo mogla dobiti stanovanja, ako ne bo imela s čim plačati. To so sama dejstva, prav vsakdanja trda dejstva in tu ni mogoče nikamor s sanjami, temveč treba je misliti, kako bi se človeik vrinil v življenje. Še pred dvema tednoma je bila imenitna ženska. Ves ta konec se je zbiral ob večerih pri njej in ona je posedala med njimi. Saj je vendar imela dobre dohodke; namreč vsaj tolikšne, da je lahko mirno živela. Drugi še takih nimajo, pa živijo. Ta leta, kar je imela gostilno, bi bila pač lahko dovolj prihranila, da bi bila zdaj brez skrbi. A zapletla se je v neumno zadevo z Vrečkom, ki se ga ni mogla in ni hotela rešiti. Ampak, saj zdaj to nima pomena. Zdaj je postala to, kar so drugi ljudje. To je dobro, da v želodec človeku ne moreš videti. Tako živi tu na stotine ljudi. Nikdar je niso brigali, kako živijo, a zdaj, ko je sama postala njim enaka, je mislila nanje — ne toliko zaradi revščine same, temveč, ker je morala postati to, kar so vsi drugi. Zdaj ni nič več kakor stara Brumenička, ki spi pri sedemdesetletnem advokatu in mu greje noge, ga vodi spomladi na sonce, da si zdravi revmatizem. Zato ima pri njem stanovanje, hrano, posteljo, obleko in še kakšen dinar, da v večernih urah lahko stopi malo v gostilno, kjer 59 posedi v družbi drugih, njej podobnih žensk. Greti noge sedemdesetletnemu onemoglemu starcu zato, ker veš, da si prestar, da bi zmogel kaj boljšega, mu podstavljati nočno posodico, kadar je bolan — ne, tega Kata Lejkova ne bi zmogla. Ampak, zdaj je vendar predana usodi. Mogoče je bilo kdaj z Bru-meničko tako: postavili so jo na cesto. Nekaj časa se je upirala, potem pa je po dolgem gladovanju srečala starega advokata, ki si je toliko prihranil, da upa v miru skromno dočakati smrt. Človek, je mislila Kata, je mnogočesa zmožen. Kadar je sila, tedaj se ukloneš. (Dalje prihodnjič) 60 118 Južni vetrovi Miško Kranjec Med tem je zunaj padal sneg, cesta iga je bila polna, tudi vrt je bil poln snega. Ravnina je bila zavita v sivo meglo, gozdovi so tonili v tej megli. Samo dolgočasje je ostalo, obupno dolgočasje, ko človek ne more nikamor. In ako kam stopiš, te bodo povsod radovedno gledali in ise ti posmehovali. Zjutraj piješ kavo, zvečer kavo, za južino črno kavo, to prokleto kavo srebaš, da se ti zagnusi, a pri tem venomer misliš, da bo nekoč tudi zanjo zmanjkalo denarja. In pomisliš na vas, na sestro, ki živi tam z veliko družino. Kadar so prišli k njej, so vedno čakali, da bi kaj dobili; karkoli. Samo da je bil kakšen dar, pa je ibilo dobro. Sedli so za mizo in s slastjo jedli, kar jim je dala. Sestra je vedno tožila, da nima česa boljšega kuhati. Zdaj bi Kata bila zadovoljna, če bi smela brezskrbno sedati za njihovo mizo in posegati v skledo. Sanjaš — pred tabo je skleda, česarkoli polna, in ti čutiš vonj tiste jedi; malo po dimu zaudarja, zaradi nizke kuhinje, ki nima dimnika. Zabela ima duh po plesnobi, a je vendar prijetna. Ne, si je dejala Kata, tu je Ireba nekaj ukreniti, kaj posebnega. Nekaj časa imaš velike načrte, a nenadoma ti šine na misel kaj malenkostnega, na kar prej nisi nikdar posebno mislil. Nekega dne je rekla Matildi: „Greva v mesto." Matilda je prikimala. Naveličala se je tega sa-mevanja, Kata pa je ni pustila ven, da je ne bi kdo skrivaj izpraševal o njunih razmerah. „Obleko ti kupim," je nadaljevala Kata. „Obleko?" je Matilda nejeverno odprla oči in gledala teto. To je nemogoče. Saj Matilda vendar ni tak otrok, da ne bi razumela, kako je z njima. Še tedaj, ko je teta imela gostilno in je Matilda res delala, ji je teta samo obljubljala obleko, a je ni nikdar kupila. Če pa ji je kdaj že kupila kakšno obleko, jo je kupila od žensk, ki so nosile staro, že obrabljeno blago iz Čakovca ali iz Varaždina. To je bilo vse. Obleka je dišala po plesnobi in se je kjerkoli presekavala. Vendar — zdaj bi bilo neumno spraševati po tej tetini odločitvi. Oblekla je svoje stare cape in šele zdaj spoznala, kako revna je. Teta je imela obleko še od lanske zime. A vendar je kazalo, da bi bilo tudi zanjo dobro kaj novega. In brez dvoma bi si bila kupila, ako se ne bi bilo tako zgodilo. Kata Lejkova je po enem mesecu šele zdaj zapustila svojo sobo in se prikazala na dvorišču pred hišo. Nikamor se ni ozrla, dasi je slutila, da jo gledajo izza oken. Radovedni so, je tuhtala, kam greva. Potem se ibodo čudili, ko bodo videli Matildo- novo oblečeno. Ljudje se morajo čuditi. Stara Lesička vso zimo strada, da toliko prištedi, da gre poleti lahko na letovišče. Samo zato, da nekaj predstavlja. Na letovišču morda mislijo, kako je bogata, da si lahko kaj takega privošči. Treba je varati ljudi. Sneg je bil vlažen, oprijemal se je čevljev. A zdaj ni več padal. Jasno nebo se je večerilo, razgled je postajal prozomejši. Ulica je bila grda, razdrta. Posredi so jo razdrle sani, ob straneh pa potniki. Majhne hiše so proti mestu bolj in bolj izginevale, namesto njih so se ob cesti zvrstile večje, s trgovinami. Potem so bile advokatske pisarne, zdravniki, brivnica, slaščičarna in dve kavarni. Kato je mikalo, da bi stopila malo v kavarno in tam za trenotek posedela. Toda zdaj še ne, potem, ko bo dekle oblečeno. Potem------------. Zunaj se je večerilo, po dolgem času je nebo prelila prva rdeča zarja. Ljudje so hiteli po pločnikih po opravkih in nihče se ni zmenil za Kato in Matildo. Kata je trgovine dobro poznala, vstopila je v najboljšo. Potem so oblačili dekle. Matilda ni rekla ničesar. Vse je prišlo tako nenadoma, da se ni mogla niti čuditi. Prestrašeno je gledala teto, kaj misli s tem, da jo tako oblači. Novo obleko, novo zimsko suknjo, nov klobuk, nove čevlje. Matilda je gledala vse to — ne, tega ni mogla razumeti. Zakaj pa teta ni bila prej nikdar vsaj na pol tako radodarna? Zakaj ji ni nikdar nič novega kupila, ko si je tako želela vsaj kakšne malenkosti? A zase teta ni nic kupila, niti ene malenkosti. Ko sta obhodili vse trgovine in vse nakupili, kar je bilo potrebno — celo puder sta kupili, in je teta Matildo pred velikim zrcalom nekoliko napudrala, sta se odpravili v mesto. Teta je nosila v rokah zavoj s staro Matildino obleko. Matilda pa je bila tako spremenjena, da skoraj ni mogla iti. Nič nista govorili, temveč ves čas molčali. Srečavali sta ljudi: moške in ženske, in Matilda je primerjala te gosposke ženske s seboj. Ne, zdaj je ni moglo biti sram. Tedaj je teta krenila v kavarno. Matilda je za trenotek postala, nato pa stopila za njo po treh stopnicah. V kavarni ni bila še nikdar. 119 Toda vedela je, da ljudje tu posedajo, pijejo črno kavo, se pomenkujejo, a v kotu sedi ciganska kapela in igra ves večer. O tem »o se otroci v Solnčni ulici cesto pogovarjali in hodili v poletnih večerih, ko so gospodje posedali zunaj na vrtu, gledat in poslušat muziko. Tam so tudi pobirali čike in smrkolini so si potlej doma delali cigarete in so bili važni. Kavarna je bila močno razsvetljena, vsenaokrog in posredi so stale majhne marmornate mizice, okoli mizic stoli, in tupatam so že sedeli prvi ljudje: nekaj moških, vsak zase, in drugod večja družba z ženskami v sredi. Natakar je pritekel in pomagal sleči suknji, najprej Kati in potem Matildi. Matilda je zardela. Tega ni bila vajena in se je sprva hotela sama sleči. Toda potem se je vdala. Razumela je, da mora tako biti. Ko je teta sedla na stol, je počasi tudi sama sedla. Natakar je še vedno čakal. In potem je teta naročala. Matildi ni prišlo prav nič na um, kaj bi rada. Za gostilno doma je vedela, kaj ljudje hočejo: moški so pili brizgance, ženske pogosto prav tako. Ob zimskih dneh so si pa ljudje cesto zaželeli čaja z rumom in celo z dvojnim rumom. Kave tam ni nihče naročal, a tu je teta rekla: dve kavi. Matilda je pokimala. Ozrla se je po teti, toda njenega pogleda ni mogla srečati, da bi brala v njem, kako je treba sedeti in kaj početi. Potem je natakar prinesel kavi in kmalu nato kup ilustracij. Matilda je eno odprla in listala po njej. Ko jo je zaprla, je bila vsa zmedena. Nekje daleč odtod, daleč od Solnčne ulice, od tega majhnega mesta, ki ga Matilda niti dobro ne pozna, daleč nekje odtod je še drugačen svet, svet, ki ga je videla v teh knjigah in ki se ji je ta večer prvič približal, da ga je vsaj v odsevu videla. Ozrla se je po teti. Njen obraz je bil še vedno tak kakor prej, ko sta prišli v kavarno. Tudi teta je imela pred sabo odprto ilustracijo, a je očividno ni gledala, marveč je njen pogled včasih rahlo splaval po kavarni. V kavarni se je med tem nabralo že toliko ljudi, da so se popolnoma približali njuni mizici. Videla je tu priletnejše ljudi, debele, da so se morali močno razkoračiti, ako so hoteli sedeti. Poleg njih so sedele takisto predebele ženske in ena je imela ogromen vrat. Takega Matilda v svojem življenju še ni videla. Ta vrat se je razrasel iz ramen, iz oprsja, ki je bilo itudi ogromno, in iz hrbta, in na tem vratu je tičala glava, ki ni bila nič manj ogromna, a je v primeri z vratom izgubljala svojo velikost. Matilda je hotela nekaj premišljevati o teh ljudeh, vendar ji ni prišlo nič pametnega na misel. Samo podoba tega debelega vratu ji je neprestano vstajala pred očmi in naposled si je dejala: Ako bi jaz imela tak vrat, ne bi šla nikdar nikamor. Niti v cerkev. — 120 Tam dalje so sedeli bolj človeški ljudje; nekateri sicer starejši, z nabreklimi očmi, z naočniki, ki so jih venomer prijemali z roko, jih popravljali, snemali in spet natikali. Ženske tupatam so bile čedno oblečene, z globoko izrezanimi jopami, in se je starejšim videlo daleč notri do oprsja, do razpoke, kar je Matildo vznemirjalo. Potem pa je nenadoma opazila, da jo neki moški srednjih let opazuje. Rahlo se je sklonil nazaj in nepremično strmel vanjo. Njene oči so za trenotek obvisele na njem, potem se je sklonila in zardela. Pogledala je teto, a ta se ni menila za to. Po kratkem času pa se je ponovno ozrla proti moškemu, ki jo je gledal, in ta je bil še vedno tak: še vedno so njegove oči visele na njej. Postala je nemirna. Nič več se ni upala pogledati v tisto smer. Tudi drugam se je dolgo bala upreti oči. A ko se je ozrla v drugo smer, je opazila, da jo tam takisto opazujejo oči, in naposled se je vsa zmedla: kakor bi vse oči v kavarni gledale njo. Ozrla se je po svoji obleki: Saj menda nimam ničesar na seibi. Odprla je zopet knjige in se zagledala vanje, da bi se tako rešila teh pogledov. Naposled se je teta vendarle dvignila. Plačala je kavi in dala, da ji je natakar pomagal obleči se. Potem je fant priskočil k Matildi in ji pomagal. Zapela se je in stopila za leto. A preden sta stopili skozi vrata, se je Matilda še skrivaj ozrla po kavarni. Tudi zdaj so jo opazovale oči z vseh strani. Ko je bila zunaj, si je oddahnila. Toda teti ni upala povedati, zakaj si je oddahnila tako glasno. Bogve, je mislila, kaj vse to pomeni. Ta nova obleka, ta sprehod v kavarno, molčeča teta. A da za vsem nekaj tiči, to je dobro vedela. Toda bilo je preveč vsega, da bi mogla dobro premisliti, in preveč nenadno je prišlo. Pomislila je rajši na družbo otrok v Solnčni ulici, med katerimi je vzrastla, se igrala in pretepala z njimi. Videla je pred seboj Kiševo Margitko, majhno, drobno dekletce svojih let in bolehno; videla je druga dekletca, ki so bila vedno slabo oblečena, videla je nekaj fantov, med njimi Berdenovega, ki je bil najstarejši med njimi in je že kadil cigarete. In potem se ji je zazdelo, da je po vsem tem, po tem svojevrstnem večeru, ona daleč, daleč od njih. Tam nekje je Solnčna ulica, polna blata v pomladnih dneh, a tudi polna cvetja; tam zelenijo platane in na koncu, kjer ulica vodi na deželo so visoke akacije, ki so koncem maja polne cvetja. A zdaj leži tam globok sneg. In med nizkimi hišami, ki so na cesto vse zagrajene z latastim plotom in celo z deskami obite, da ni mogoče videti preko njih, razen skozi majhne razpoke in pa skozi tiste luknje, kjer so se strženi osušili in izpadli. Tam stoji Arnsteinova hiša, rjavo umazana kakor deževnica v obcestnem jarku, z velikimi zamreženimi okni. Spredaj 121 pri plotu raste bezeg, velik grm, ki bo spomladi poln cvetja, a zdaj posedajo tam vrabci in čakajo, če bi komu, ki odhaja iz gostilne, odpadla kaka drobtina. Zgoraj v podstrešju je majhna solha, njuno bivališče. Eno samo okno je v tej sobi in ako hočeš videti skoznje, moraš sesti, ker je tako nizko. In vse to je močno čudovito in nerazumljivo. Tisti bezeg pred gostilno, kjer so se pijanci ustavljali in scali vanj, potlej majhen Ke-menjev uljnjak, kjer so se otroci radi skrivali o mraku in kjer jo je Berdenov Matija prvič poljubil. Pritekel je za njo; pocenila je, da je ne bi bilo videti, on pa se je sklonil nad njo in preden se je zavedela, jo je poljubil. Pozneje ji je rekel: Ti boš moja žena. Zato se mu je glasno zasmejala, da ga je razjezila, in jo je zaradi tega naklestil. „Figo," mu je rekla. „Pa če me ubiješ, tvoja žena ne bom nikdar, da veš. Nočem te videti." Kaj naj prav za prav vse to posmemi? Po tem spri jema jočem se snegu hodi in misli na Matijo, na bezeg in na oči, ki so jo v kavarni tako gledale Tisto noč ni dolgo zaspala; vse se je mešalo pred njo, a še v spanju jo je nekaj motilo, da je klicala na pomoč. # * # Nekega dne je teta dejala Matildi: „Službo sem našla zate. Treba se ti bo predstaviti... Vse je odvisno od tega, kakšen vtis napraviš na ljudi. Ljudje pazijo celo na to, kako vstopiš v sobo. Poznala sem nekega gospoda, ki se je celo jezil, če mu je kdo preveč ali premalo potrkal na vrata. In od tega je odvisno najino življenje. — Saj veš, da denarja nimam nič preveč, da bi lahko tako živeli. A če dobim kje kako gostilno, še ne vem. Tačas je treba živeti... In obleka je bila draga, to si videla. Obleko si pa potrebovala... No torej, lepo se prikloni in ne stoj kakor lipov bogec pred gospodo in ne drži se kakor sveta Monika, temveč se prijazno nasmehni. Saj si dovolj velika." Matilda je prikimala. Razumela je. Če ne vsega, pa vsaj nekaj. Razumela je: teta nima denarja in me ne bo mogla imeti pri sebi, ako ne bom jaz ničesar prislužila. Te zadnje dni je postajalo zanjo vse še mnogo bolj jasno. Vse stvari so bile tako preproste, da ni bilo treba o njih premišljati. Same so se ponujale razjasnjene kakor gola dejstva, ki jih lahko razume tudi petnajstletno dekle, ako mu ni bilo doslej samo z rožicami postlano. Prikimala je in ko ji je teta dala naslov, je odšla po stopnicah navzdol. Teta je postala ob oknu, in se zagledala na cesto, za Matildo. 122 Oddaleč je bila podobna starejšemu, dozorelemu dekletu: dovolj visoka in tudi postavo je imela primerno. Potem se je Kata usedla na divan in se počasi zleknila po njem. Podložila je roke pod glavo in se zazrla v nizki strop, ki je bil komaj dva metra od tal. Soba je bila dovolj topla od dopoldneva, ko sta kuhali obed. A na oknu so cvetele rože in jablanina veja, ki je segala s sosedovega vrta pred njeno okno, je bila vsa z ivjem pokrita. Kata je skušala misliti. Vse se je čudovito zožilo. Le ljudje, tisti ljudje, med katerimi je toliko živela in ki so ji bili včasih tako blizu, so se odmaknili nekam daleč, da jih ne bi mogla videti. Samo Matilda je hodila nekje blizu, Matilda v svojih vsakdanjih starih, ogoljenih capah. Potlej se je ta Matilda spremenila v čedno dekle, lepo oblečeno, ki sedi v kavarni in je vanjo obrnjenih mnogo oči— Četrta hiša odtod na levo je pekarna, kjer vedno tako prijetno diši, kadar gre človek mimo. Človek bi vsakokrat vstopil in si naročil za dinar lepo pečenega, še toplega kruha. Tam daleč nekje pa je vas, kjer živi njena sestra, tam je na prodaj lepa hiša in šest oralov njiv, in še gorice, ki so komaj slabo uro daleč iz vasi. Treba je le prinesti mnogo denarja in kupiti, treba je kupiti konjiča in se popeljati v svet. Počasi je zadremala. Tedaj se ji je sanjalo, da se pelje na velikem čudovitem vozu. Zadaj sedi in gleda po svetu. Spredaj pa sedi mlado dekle. Ko se je to dekle, ki je vodilo konje, ozrlo, je Kata spoznala v njem Matildo. Po teh sanjah se je predramila. Moram ji skuhati čaja, si je rekla in se spravila k štedilniku. Čutila je v sebi dolžnost, da skuha čaja za dekle. Doslej se ji ni nikdar ljubilo kuhati, a zdaj se ni vpraševala, če se ji ljubi, temveč morala je, ne da bi vedela, zakaj. Bila je nestrpna. (Dalje.) Dr. Janko Sernec Dr. Dragotin Lončar Program iz 1848. leta je obsegal bistveni točki, ki sta — poglobljeni in razširjeni — veljavni in potrebni, dokler se ne uresničita: 1. združenje vseh slovenskih dežel (Slovenija) in 2. d rž a vin a zveza z drugimi južnimi Slovani na osnovi popolne enakopravnosti (Jugoslavija), ki naj Slovencem omogočuje in zavaruje svobodno narodno izživljanje v gospodarstvu, omiki in politiki. Ali pa smo Slovenci sploh narod? Imamo svoje strnjeno ozemlje, na katerem prebivamo od davnine; svojo, po virih izpričano zgodovino od početka srednjega 123 228 Južni vetrovi Miško Kranjec Vi boste odslej stanovali tu?" je rekla Brumenova z visoka. Iz ročne torbice je vzela ključe in jih ponudila sodnemu uslugi, ko je ta nekaj govoril. Sprejel je ključe in naposled le vprašal, ko je Brumenova stala že med durmi: „A kam naj spravimo vaše pohištvo?" »Kamor se vam zdi," je rekla Brumenova. „Ga že odpeljem. Ne bo vam v napotje." Tudi zdaj je sodni sluga hotel nekaj povedati, pa ga Brumenova ni več slišala. Odšla je v mesto. Vrnila se je šele zvečer s Kato Lejkovo. Svoje stvari je našla na podstenju. Tam je bilo vse lepo zloženo, kakor bi se zračilo. Za tre-notek je postala pri tej svoji zapuščini, potem se je obrnila h Kati. Ali ni fi dobro videla v obraz. Kata pa je rekla: »Pokličem starega Berdena, da ti s sinom sipravita gor." In že je šla proti hlevu, kjer sta stanovala Berdenova. Berden je prišel, nato pa še stopil k Fischerjevi po sina, ki je tam kartal. Tako je Brumenova vstopila v novo stanovanje. Tam je našla mlado Lešnjekovo. Dekle je stalo pri štedilniku in imelo na sebi obleko za dom. Matilda se ni prav nič začudila. Nasprotno, vprašala je, če naj tudi za Bramenovo napravi kavo. „Kajpak," je rekla Lejkova, ko se je razpravljala. „No, poslej, Matilda, ne bo treba tebi kuhati. Brumenova bo tu stanoivala. Ona zna dobro kuhati." »Umivanje posode," je rekla Brumenova," tako razje roke." „Zato pa," je odvrnila Lejkova. „In za mlado dekle ni dobro, ako ima razjedene roke," je dejala Brumenova. Matilda ni nič pripomnila, samo ozrla se je po Brumenovi in nato po> teti. Ta pa je gledala nekam drugam. Zato je Matilda stvar tako razumela: poslej bo vse to opravljala Brumenova. Potem so napravile prostor, ko sta Berdena prinašala pohištvo. Matilda je odpirala duri, da ne bi zadevala. Vmes je enkrat stopila ven, ko sta onadva odhajala. Ker je nekaj časa ni bilo nazaj, je Lejkova pohitela za njo. Matilda je stala na hodniku, pri njej pa mladi Berden. „Kaj delaš tam?" je (vzkliknila in komaj potajila jezo. Matilda se je vrnila, ne da bi se kaj vznemirjala zaradi tega. Lejkova pa se je vsa tresla. Naposled je vendarle prišla do sape: „To ti prepovedujem, strogo prepovedujem," je bruhnila v Matildo. „S takim pobalini." In zdelo se je, da bo padla v nezavest. Matilda pa se ni prav nič preveč razburjala zaradi tega. Dva dni kasneje je mlajši Berden sedel pri Fischerju v gostilni in kartal. Pil je pomalem majhen brizganec, ki ga je priigral, in se široko smejal. Okoli mize je sedelo nekaj starejših s kartami v rokah, nekdo je nekaj klel. Ko so bile karte razdeljene, so molčali. Samo včasih je kateri udaril z roko po mizi in vrgel karto. Pri drugi mizi so sedele ženske z ulice, srebale čaj in se pomenkovale. Kaj pa — o Brumenovi. Potem seveda o Kati Lejkovi in naposled o Matildi Lešnjekovi. Mladi Berden ni vsega slišal. Ko pa je Vajdova dejala: „Ta se pa razvija v dobro cipo," je zardel; ali tega ni nihče opazil. Še je poslušal, a kaj posebnega ni več slišal. Postal je raztresen, igral je slabo, plačal dva brizganca, ki ju je izgubil, in se poslovil. Potem je skoraj vso noč razmišljal o tem. Drugo jutro je zgodaj vstal. Matilde pa ni bilo več doma, ko je prišel pred hišo, da bi jo počakal. Krenil je v mesto. Tam jo vsekakor dolbi, ko se bo vračala. 229 Obstal je pred visoko hišo. Gledal je naipis nad širokimi vrati: dr. Le-skovic Fran, advokat. Gledal je v okna, kakor bi jo moral tu zagle-dati. Dvoje oken je bilo še zagrnjenih, druga pa so bila že odprta. V drugem poslopju poleg je mlada dekla pospravljala; imela je odprto okno, včasih iztresla na ulico kako cunjo, pela, se za trenotek ustavila pri oknu, nato pa zopet izginila v sobo. Po ulici so prihajali prvi kmetje in kmetice. Kmetice so nosile velike pletenice, v njih najbrže mleko in druge stvari, ki so jih mislile razprodati v mestu. Tedaj je prišel po ulici mlad človek petindvajsetih let. Berden ga je poznal: bil je pomočnik pri mehaniku Reichu. Prijatelja si z Ber-denom nista bila. Spadal je v drug razred kot Berden: imel je pač službo in je bil čedno oblečen. Imel je na sebi dolgo, novo zimsko> suknjo, Berden pa je bil brez suknje. Ustavil se je poleg Berdena in povlekel uro iz žepa. Nekaj je zamrmral, nato pa se čez čas obrnil k Berdenu. Pomignil mu je z glavo in vprašal: „Kaj pa ti tu delaš?" „Nič," je odvrnil Berden malomarno. „A ti?" „Jaz? Nič." Smehljal se je in pomežiknil Berdenu. „Neko dekletce čakam. Izvrstna punčka." „Tako," je dejal Berden in čutil, kako mu kri sili v glavo. Odkaš-ljal se je, se okrenil v stran in privlekel cigareto, da bi skril nemir. „A kakšno punčko. Kako se imenuje?" „Tega ti pa ne povem," je oni odvrnil skrivnostno in spet pomežiknil. „Ako bi jo rad videl, počakaj. Ko pride ven, stopim k njej in potlej boš videl." „Kaj je tu doma?" je vpraševal Berden. „Ne," je odvrnil Reichov pomočnik. Dalje pa vendar ni nič povedal. Ali Berden je čutil, kdo je to dekle. Vsak čas pride iz hiše, potem stopi ta pomočnik k njej in pojde z njo po ulici. In še preden je Berden do konca premislil to stvar, se je na širokih vratih meščanske hiše pojavila Matilda. Ozrla se je preko ceste, morda, ker je vedela, da jo čaka pomočnik, nato je negotova postala. Matija je čutil to njeno negotovost. Reichov pomočnik je pomežiknil Berdenu in krenil čez cesto proti dekletu. Matija pa je stal, ne da bi se mogel ganiti. Videl je le, kako je dekle naposled stopilo po zasneženem pločniku, kako ji je fant dal svojo roko in jo spremljal ob hišah. Berden je stal in gledal za njima. V mestu je ležala rahla zimska megla mladega jutra; pred njegovimi očmi se je ta megla močno zgostila. Tam daleč, že blizu cerkve, ki stoji sredi mesta, se je dekle za trenotek ustavilo in se ozrlo nazaj. Matija je to videl, njenega obraza pa ni mogel razločiti. In ni vedel, ali se mu posmehuje ali pa se mu hoče opravičiti. Ne, opravičevati se nikakor noče, pač pa se posmehuje. 230 Zavil je počasi za onima, noge so se mu šibile, kakor bi bil pijan. Onih dveh ni več našel na ulici. Šel je dalje po vsej dolgi ulici tja do konca mesta, proti Arnsteinovi hiši. Z roko je brusil po latasiih plotovih teh nizkih hiš in tesnih vrtov, žvižgal je, naposled pa stopil k Fischerjevim v gostilno. Soba je bila prazna, samo v peči je prasketal ogenj. Sedel je k peči in ko je prišla dekla, ki je služila pri Fiseher-jevih, je naročil najprej žganje. Sam ni vedel, kako mu je prišlo žganje na misel. Morda, ker je večkrat'videl očeta, ki je najrajši posegel po žganju. Dekla je prinesla pol deci žganja, se mu smejala in rekla: „Od kdaj pa zjutraj piješ žganje?" Pogledal jo je, ne da bi ji odgovoril. Čez čas pa je vprašal nekaj popolnoma drugega: „Ali imaš ti tudi fanta?" Dekla ga je začudeno pogledala. Nato pa je prasnila v smeh: »Poglej ga, jarčka! Odkdaj pa se brigaš za dekleta?" Kljub temu je bil resen in je vprašal dalje: „Ali veš, kdaj postane ženska cipa?" Tudi zdaj se je najprej začudila, nato pa je resno dejala: „Čudne stvari ti hodijo po glavi. Zgodaj si danes začel z žganjem." In je šla. Opoldne je bil mladi Berden popolnoma pijan. Opotekal se je proti hlevu. Tedaj je srečal Matildo Lešnjekovo. Ujel jo je za roko, jo povlekel k sebi in rekel: »Včeraj sem slišal, da si cipa. Danes pa sem videl, da si res." Šel je spat. * * * Berdenova sta. imela stanovanje v Amsteinovem hlevu. Kadar je bilo v hlevu kaj živine, je ibdlo to stanovanje prijetno, dovolj toplo, da človeka ni zeblo. Poleti sta se pa preselila na hlev, na seno, kjer je bil čistejši zrak. Kdo pa bi pozimi skrbel na čist zrak. Samo da imaš luknjo, kamor se zariješ, da ni tak mraz, da prespiš. Za hrano je bilo težje. Včasih je staremu Berdenu kanila od kod kaka krona, včasih pa je trebalo preskrbeti vsaj kruha, da sta živela. Imenitno vsekakor ni bilo nikoli. Pa zato jima tudi ni bilo mar. Stari Berden se je tolažil, da bo že bolje. To rahlo upanje, da bo nekoč vendar le bolje, ni nikdar zamrlo v njem. Ne, kdor je imel ob selbi takega fanta, kakor ga je imel stari Berden, je lahko upal, da se nekoč življenje močno spremeni. Kakor ni obupala nad življenjem Kata Lejkova, ki so jo vrgli na cesto in ki je prej 'Vendarle naravnost imenitno živela v primeri z njima, tako ni mogel on obupati. Povrhu je fant že pričel razumevati življenje in ni vedno čakal samo na to, kar prinese oče, temveč si je skušal sam izboljšati, če ne drugače, s kartami. To je včasih vendarle vrglo 231 kako krono, zlasti če je dobil trgovce in kmete z dežele, ki so radi metali karte in še rajši pili. Tistega dne na večer, ko se je mladi Berden prvič sam tako upi-janil, brez družbe, se je naposled le predramil. Glava ga je močno bolela in to ni bilo prijetno. Črna kava, je mislil, bi mi dobro dela. Toda očeta ni bilo nikjer, da bi mu jo prinesel sem. Počasi se je le skobacal pokoncu. Ni mu bilo do poležkovanja. Napravil se je in stopil pred hlev. Zunaj je bil že močan mrak. Občinski uslužbenec je prišel po cesiti z lestvo na rami, jo prislonil h kandelabru, ki je stal prav pred Arnsteinovo hišo, zlezel po tej lestvi in prižigal petrolejko v kandelabru. Rumenkasta, bolna svetloba se je razlila po cesti in po vrtu pred Fischerjevo gostilno. Možak je šel dalje z lestvo; še ena luč je tu, že prav na koncu mesta. Potlej se bo vračal in bo najbrže stopil k Fischerjevi, da popije kozarec žganja po svojem opravku. Skozi gostilniška okna je padala prav taka bleda svetloba, kakršna iz kande-labra. Nekdo je ta večer celo pel, kar se ni pogosto dogajalo, zlasti ob takem času. Kmetje so peli ob popoldnevih, kadar je bil v mestu sejm. Ljudje iz te ulice pa so peli že kasno zvečer. Preden pa je mladi Berden vstopil, se je ozrl še v podstrešno okno, kjer je stanovala Kata Lejkova z Matildo. Tudi tam je bilo okno svetlo. Pa je bilo zagrnjeno, da ni bilo videti niti sence ljudi, čeprav bi kdo hodil ob oknu. V gostilni je bilo nekam dosti ljudi. Ženske iz Arnsteinove hiše še niso prišle. Zdaj najbrže večerjajo: pijejo skromno žitno kavo in prigrizujejo kos kruha. Pač pa je bilo v sobi nekaj priletnejših moških, nekako toliko starih, kakor je bil njegov oče. In tudi oče je bil med njimi. Spoznal ga je po njegovem smehu. Oče se je vedno nekam prisiljeno smejal, kakor se smejijo otroci, ki jih dolže, da so kaj zagrešili, pa se ne vedo drugače izgovoriti. In kakor se smejijo ljudje pri polni mizi, ko se vsega skupaj vendarle ne smejo dotakniti. Oče se je včasih nasmihal za kozarec vina, za kos kruha. Možak, ki je sedel poleg očeta, ga je trepljal po ramenih, že bolj tolkel, in mu govoril: „No, daj povej, povej dalje ..." Oče se je spet potihem zahihital in že odprl usta, da bi govoril. Tedaj je fanta nekaj prijelo. Stopil je k očetu, ga prijel za ramo in mu rekel: „Tja pojdi, k drugi mizi." Oče se je presenečeno ozrl. Ko je zagledal sina, je dejal negotovo: „Zakaj pa? Zakaj ne bi tu sedel?" Ko pa je fant ponovil zahtevo, se je nasmehnil družbi in šel k drugi mizi. Tam je sedel na stol, gledal sina in se nasmihal. »Kakšne neumnosti kvasiš pred temi ljudmi?" 232 „Kakšne neumnosti!" je skoraj vzkliknil oče, a takoj znižal glas. „Čudno govoriš. To niso nikake neumnosti. To je vse resnica. A ljudem se zdi, da so neumnosti in zato se smejijo." „Zato pa," je rekel fant. „Da," je skromno dejal oče. „Že od sinoči nisem jedel." Hotel se je opravičiti. „Ti si pa danes žganje pil, so mi rekli." Matija je pogledal očeta. Njegov obraz je bil suh, upadel. Toda tak je bil že vsa zadnja leta. Oči so bile globoko pod čelom. Obraz sam pa je bil poln drobnih, a gostih gub. Mladi Berden še nikdar ni tako natančno pogledal svojemu očetu v obraz. Lačen je, je obšlo fanta. Zdaj prvič ga je to navdalo z nečim posebnim. — Zato je pripovedoval v družbi, da bi se ga kdo usmilil in mu dal kozarec vina in mu morda kupil zemljo. Fant je naročil zemlje in salam. Gledal je očeta, kako slasitno je posegal po obojem. Če njega ne bi bilo sem, bi oče uganjal burke, naposled dobil nekaj žemelj, od katerih bi dve skrivaj vtaknil v žep in jih prinesel njemu zvečer v hlev. Ponujal bi mu: Na, jej, vem, da si lačen. In on bi posegel in jedel, ne da bi hkrati pomislil, kako jih je oče pridobil. — Naročil je tudi nekaj pijače in ko sta pospravila vse, je fant dejal: „Pojdiva spat." Oče se je ozrl po sinu. Odkaj pa hodi tako zgodaj spat? Saj to ni bila njegova navada. Narobe: prihajal je vedno šele takrat, ko je oče že davno spal, ko je bila ura že preko polnoči. „No, dobro," je rekel oče in se dvignil. (Dalje.) Refleksije Iz polnega čuta odgovornosti Z letošnjo prvo številko je Sodobnost začela prinašati dr. Žgečevo sociološko študijo „Haloze". Puščoba, so sodili nekateri; nezanimivo, so dejali drugi; ne spada v kulturno revijo, so> se obregali tretji; duh se je spremenil v številke, so presodili najkulturnejši. Če bi bil kdo sodil potrebnost in pomembnost te družbene podobe živega kosa naše slovenske zemlje le po mnenju tega ali onega literarnega kroga, bi se bil prijel za glavo ter se skru-šeno vprašal: kaj sem zagrešil? In vendar je sodobna slovenska revija, ki ji slovenstvo in sodobnost nista le zvonkljajoči krilatici, prebito dolžna, pobujati in prinašati te in podobne poglede na slovensko zemljo in slovensko življenje. Noben narod in nobena zemlja ne živita polno, dokler ne živita zavestno v duhu ljudi, dokler ju zavedno ne obdela in po svoje ne izoblikuje človek. Dvoje je poti. Izoblikovati ju mora ustvarjajoči umetnik, kadar ju dvigne na višjo življenjsko ravnino umetnin, kadar iz njiju razbere globoke, tipične, trajne poteze grude in ljudi. Izoblikovati pa ju more tudi analitično misleči opazovalec, če se pazljivo zagleda v to ali ono stran v živ- 16 233 Južni vetrovi Miško Kranjec Tedaj je prišel Žid Fischer. Poklical je najprej starega k sebi in mu nekaj govoril. Stari pa je bil tako zmeden, da ni vedel, kaj mu Žid pripoveduje. Ni mogel verjeti, temveč je samo dejal: „Naj pokličem fanta, da se pomenimo?'' Žid ga je pa sam poklical. Povedal mu je, da potrebuje pri svojih trgovskih kupčijah po kmetih pomoči. Treba je popaziti na konje, kadar se pelje na kmete, tuintam se mora s kom pogovoriti in sploh da sam težko potuje. Stari Berden je molčal, samo gledal je, zdaj fanta, kaj poreče, zdaj Žida, če vsega tega ne govori iz zvitosti, da bi ju potegnil. Žid je mislil resno, samo fantu se je trebalo odločiti. „No — dobro," je odvrnil Matija, „pa grem. Saj čas imam." Ko so se domenili in je Žid odšel v drugo sobo, je fant naročil še nekaj vina na ta račun, oče pa je rekel: „No, vidiš! Saj sem dejal, vedno sem rekel —." Matija se je ozrl po njem. Saj doslej ni bil ničesar rekel, nikdar ni rekel nič podobnega. Ampak to je bila njegova navada in vsaj nekaj je moral reči. Potem sta odšla spat. Trebalo je, ker je Žid dejal, da pojčleta zgodaj zjutraj s fantom ma kmete. In prvega dne se ne sme slabo izkazati. Tu je naposled mnogo ljudi, ki bi jih bil žid prav tako lahko vzel s sabo in bi bili veseli. — Zunaj sta se za trenotek ustavila. Oče se je ozrl po nebu. JVlraz bo jutri, močan mraz," je dejal. Vsak večer, ko je odhajal spat, je moral dognati vreme za drug dan, kakor bi bilo to posebno važno in bi imelo kak poseben pomen za njegovo življenje. Vendar zanj ni bilo važno, ali je dež ali lepo, ker mu ni nikdar trebalo po svetu. Fant ni rekel nič. Oče pa je nadaljeval: „To bo zdaj poslednji hujši mraz. Potem se bo počasi otajalo, sneg skopni in več sonca bo. Potem pritisne še malo mraz, ampak tudi ta mraz premine. Tedaj bo prva pomlad. Potem še močan veter, za teden dni, in ko ta premine, pride pomladni dež in trate ozelenijo." Kakor bi tudi to bilo posebno važno. In vendar ne bo prineslo nikakih velikih sprememb, raizen da človeku ne bo treba ves dan zdeti v sobi ali pa spati v zadušnem hlevu. Lahko bo šel po dnevi na sonce, na vrt, prijel za rovnico, ponoči pa bo lahko spal zunaj na senu. V hlevu je bila globoka tema. Na eno stran sploh ni bilo okna, na dvorišče pa je bila majhna odprtina, zadelana z motnim, umazanim steklom, ki že podnevi ni prepuščala kaj prida svetlobe, kaj šele zvečer. Pritipala sta se do svojega ležišča in napol oblečena legla, da 268 ne bi zmrzovala. Konja sta včasih udarila s kopiti ob tla ali pa je kateri z gobcem trgal jasli, da je zaškripalo. Stari Berden je po navadi takoj zaspal, ko je legel. Prav tako je bilo s fantom. Vračal se je kasno in je po navadi samo rahlo premislil ves dan: koliko je ta dan priigral, koliko izgubil, zakaj je izgubil, kako bi moral storiti, da bi dobil, če je videl Lešnjekovo Matildo, če je kdo kaj posebnega povedal, če je Kutaši prinesel od kod kaj denarja, ki ga je kajpak kje ukradel. Te stvari so polnile njegovo življenje, o njih je zvečer moral razmisliti. Drugih vprašanj zanj ni bilo. Zdaj pa je prišlo popolnoma nekaj novega. Služba! Že pred leti nekoč mu je bil oče govoril o službi, ki ga čaka. Kajpa, oče ni vedel, kakšna služba ga čaka. Mislil je pač na delo. Navedel mu je nekaj primerov, bodisi iz edine tovarne, ki je bila v mestu, ali odkod drugod. Delo je zanj pomenilo službo, to je nekaj denarja, s čimer moreš živeti. Hkrati pa je delo pomenilo, kolikor je fant tedaj dognal, nekaj, ko preneha to brezdelno življenje, posedanje pri Fischerju ali drugod, pohajkovanje zvečer in čakanje na priliko, da koga obereš za kako krono. Nedoločno je čutil, da se bo z jutrišnjim dnem njegovo življenje močno spremenilo. Tega se zdaj nikakor ni bal, nasprotno, želel je, da bi bilo tako. Tam nekje, v hiši, v spodobni sobi živi Matilda Lešnjekova, ki ga je tako prevarala. Trebalo se je kako maščevati. Maščevati pa se ni mogel drugače, kakor da se izkaže pred njo, da pride do denarja, da ne bo več samo potepuh, kakor je na priliko Kutaši, temveč da bo spodobno oblečen, da bo včasih kam šel kakor drugi ljudje, ki imajo denar in podobno. Pred njegovimi očmi je lebdelo še mnogo drugih stvari, mnogo denarja. Kadar se bo vračal, ga bo vse gledalo on pa s temi ljudmi noče imeti nikakega opravka. Tu bo živela Matilda Lešnjekova. Ko bo videla, kako je, se bo pokesala, da je tako grdo ravnala z njim, a bo prekasno, da bi se popravilo. Niti poznati je ne bo hotel. Tedaj je poklical očeta. „Kaj še ne spiš?" je dejal stari Berden. Tudi on je mislil na vse to in ni mogel zadremati. „Ne morem," je odvrnil fant. „A kaj počneš?" „Nekaj premišljam." „Kaj premišljaš?" „Tako. O različnih stvareh. — No, kaj pravite k temu?" „K čemu? Da pojdeš z Židom? — No, kaj naj bi rekel. Imenitno je," je govoril oče navdušeno. „Vidiš, Žid bi lahko poklical koga drugega. Midva bi pa še naprej tako živela. — Jaz sem prestar, da bi ho^ 19 269 dil z njim. To sam dobro ve. Vedno sem mislil na to, če bi ti mogel preskrbeti kje kaj posebnega. Saj bi bil lahko hlapec, a s tem ne prideš nikamor. Hotel sem, da bi imel kaj takega, s čimer bi se lahko priril navzgor. — Vidiš, poglej samo tega Žida. Njemu so, tako pravijo, na kmetih razbili trgovino in gostilno in vse odnesli. Pa pride sem v mesto, gol, brez vsega. Morda je imel kako krono v žepu. A ni dal miru kakor mi drugi ljudje, temveč si je takoj izmislil nekaj posebnega. To se pravi biti človek, ki nikdar ne obupa. Čez dve, tri leta bo tako bogat, kakor jih je le malo v mestu. Pri njem se lahko naučiš, kako je treba živeti. Dobro pazi nanj, Žid je za take stvari ves vražji. — In ko si nahraniš kaj denarja, lahko začneš na svojo roko. Vse je samo v tem, koliko si sam upaš. Vidiš, bil sem včasih mlad; imel sem kolikor toliko denarja, da bi lahko začel to ali ono. Ali kje mi je prišlo kaj takega na misel. Zdaj mislim včasih na tiste čase in se tolčem po čelu. A kaj mi pomaga? Zdaj sem prestar, da bi začenjal. Ti pa lahko." „Tudi jaz mislim tako," je odvrnil fant. Oče je nekaj požrl. To je bilo odločno povedano. Nenadoma taka sprememba. Da, njemu ni trebalo obupati nad življenjem! „Ko si naberem kaj denarja," je razpredal fant svoje misli, „lahko začnem z gostilno." „Z gostilno?" je pomislil oče. „Seve, v velikem mestu je gostilna dobra stvar, tu v takem gnezdu pa ni kaj prida. Še manj pa na kmetih. Ali trgovina, to je vse kaj drugega." „Dobro, pa začnem trgovino. Denarja hočem imeti, mnogo denarja." »Trgovina tudi na kmetih ni slaba stvar. Samo znati je treba. Začneš na priliko z drobnarijo. Po dveh letih se nabereš nekaj denarja in začneš z večjimi stvarmi. Odpreš manufakturo in kasneje si še kaj izmisliš. Potem se bogato oženiš, žena ti prinese denar in vse bo dobro." „Tako tudi jaz mislim," je odvrnil fant modro in resno. „Ampak, Matilde ne vzamem." Zdaj je stari prisluhnil. „Koga misliš?" »Matildo Lešnjekovo." „Matildo!" je dejal oče. „Naj gre svoja pota." »Pravijo, da je postala cipa." „Da, kaj naj bi bila drugega? In kaj je bila njena teta? In kaj so vse druge? To je lažje in prijetno življenje. Tebi pa je treba nekaj resnega. Žensko, ki ti bo pomagala, ne pa da bi za moškimi gledala." „Tako mislim," je odvrnil fant. Potem sta zopet vsak zase premišljevala. Jutri bo nov dan, popolnoma nov dan v njunem življenju. Kasneje pride še en dan, ko se fant osamosvoji in potlej bo življenje umirjeno teklo dalje. 270 Zjutraj je stari Berden zgodaj vstal, ker je bila taka njegova navada in ker se je bilo treba izkazati, da Žid ne bo godrnjal. Nakrmil je živino, nato pa zbudil še sina. Fant se je sicer nekaj kremžil, kakor bi bil pozabil vse sinočnje sklepe, naposled pa se je spomnil in vstal. Krenil je v kuhinjo, kjer je našel Žida pri zajtrku. Dekli, ki je hodila po kuhinji, je zid dejal: „Daj mu kavo." Fantu pa je pomignil, naj sede. Fant je sedel in gledal dolge zidove brke, ki si jih je možak povihaval. Potem je ogledoval deklo srednjih let, ki se je isukala okoli peči in prestavljala lonce. Zaspanec ji je še ležal na trepalnicah. Nato je srebal kavo, drobil v njo kruh in mislil, kako prijetna jed je kava. Njegov zajtrk je bil vedno skromen. Včasih je tačas, ko je on vstal, oče kaj prinesel odkod; bodisi kos slanine ali salame, ali pa samo kruh, da ga je pospravil. Ko je stopil iz hiše, je moral napreči kobili. Ker pa se sam še ni bil ukvarjal s tem delom, mu je oče pokazal. Na dvorišču so stale sani, na njih so bili zaboji, toda taki, v kakršnih so včasih trgovci prevažali perutnino s kmetov v mesto in na železnico. Mladi Berden pa zdaj ni imel časa misliti na te stvari. Nad mestom je bilo zgodnje zimsko jutro. Prvi ljudje so močno zaviti, s težkimi škornji in opirajoči se na palice prihajali s kmetov po ulici. Zadaj na ravnini je ležalo megleno, sveže jutro; kazalo je lep dan. Tedaj je prišla s podstrešja, kjer je imela Lejkova stanovanje, Matilda Lešnjekova. Bila je prijetno oblečena kakor vedno zadnje čase. Na glavi je imela klobuček. Za trenotek je obstala na poštenju in se ozrla po vozu in po mladem Berdenu. Ta je postal na saneh, preden je sedel, držal vajeti v rokah, lovil bič in čakal, da se Žid usede in zahomota v težke gunje. Dekle je stalo in gledalo, ko je Berden pognal konje. Komaj mimogrede se je ozrl nanjo. Bila je videti rahlo presenečena. On pa ni imel časa, da bi se natančneje oziral, temveč je ponosno sedel poleg zida in držal vajeti. Ko je bil na ulici in ko je zavil s konji proti ravnini, se mu je zazdelo, da se sani ne dotikajo tal, temveč da drčijo nekje visoko po zraku, pod sinjim nebom; samo zvončki so udarjali vmes in peli svojo pesem. Na dvorišču pa je ostal stari Berden in gledal za sanmi. Potem je počasi krenil proti vratom, da bi jih zaprl. Ko je za trenotek postal ob cesti in gledal za prvimi ljudmi na ulici, je prišla Matilda do vrat in obstala. „A kam se Matija pelje?" je naposled vprašala. 19* 271 „Matija?" je menil oče in privlekel cigareto, ki mu jo je fant dal — kupil si jih je bil za pot — »pelje se po kupčijskih poslih na kmete." „In bo zdaj vedno služil pri Židu?" je vprašalo dekle. „No — da. Kaj hočeva. Dovolj je že star. Žid pa potrebuje pomoči." Dalje ni izpraševala. Odšla je počasi proti mestu. Skrila je glavo v visok ovratnik zimskega plašča. Hotela je misliti, toda imela je občutek, da se je nekaj posebnega zgodilo in da je nekaj zagrešila. * * * Meglena zavesa, ki je ležala nad ravnino, se je pomalem razgrinjala; vstalo je zgodnje zimsko jutro. Nekje za logi je bilo sonce, vsa ravnina ga je bila polna; tistega zimskega sonca, ki ga ni videti, a ga je povsod čutiti. Mraz je bil oster. Matija Berden je zavihal ovratnik stare suknje, samo oči so gledale izza tega ovratnika; in od sape se mu je na suknji delal sren. Cesta je bila polna snega, samo po sredi je bil napravljen sanik. Kobili sta lagodno stopali, iz nozdrvi se jima je kadilo, kakor sta dihali. Obcestni drogovi so bili nagnjeni, žice so rahlo pele. Na bližnjem drevju so negibno sedeli krokarji in vrane. Le včasih se je kateri ptič spomnil in zajadral nad cesto. Matija je imel mnogo vprašanj na jeziku, s katerimi bi bil rad obsipal zida. Ta je bil čudovito molčeč. Zavil se je v velik kožuh in niti oči mu ni bilo videti. Le včasih se je zganil, poiskal z obrazom zraka in puhnil predse, nato pa čiknil na stran, kakor bi prežvekoval bago. Potem se je pa potopil v globoko molčanje in premišljanje. Zavila sta v prvo vas. Nizke hiše so čepele ob cesti, na eni strani s pročelji obrnjene k cesti, na drugi pa s hrbti. Izpod snega so tuintam gledale slamnate strehe, nekje spredaj se je kadilo iz njih. Ko je Matija natančneje povohal, mu je udaril v nos prijeten vonj po začimbi in po česnu. Gospodarji so hodili okoli hlevov, postajali za tre-notek, nato pa se spet gubili po poslopju. „Pri trgovini ustavi," je naposled zinil zid fantu. Matija se jo zganil. Zdaj je Žid le izpregovoril. Ali koj se je zopet povlekel za suknjo. Tedaj se je od hiše odtrgala ženska in rekla fantu: „Hej, postoj malo." Fant je pridržal kobili. ,„Kaj bi?" „Nekaj perutnine imam," je rekla ženska. Na nogah je imela razpletene stare čevlje, izpod rute so ji gledali razmršeni, še nepoče-sani lasje. Na telesu je imela samo jopo, ki je bila na oprsju močno napeta. Zdaj je žid razpel ovratnik in se zganil. Nekje so vreščale kokoši in kmalu nato je dvoje mladih deklet prineslo kokoši, držeč jih za 272 noge. Ženska je stopila z njimi k vozu, žid je privlekel od nekod ročno tehtnico in spretno zadrgoval kuram noge, da so naposled obvisele na tehtnici. „Dva kilograma," je rekel. Ženska se je prepirala, da je kokoš težja. Barantala sta za krone, dokler ni žid naposled rekel Matiji: „Notri jih spusti." Fant je jemal kure in jih spuščal skozi vratca v tiste lataste zaboje, kjer so kure iskale zavetja. Žid pa je odprl denarnico in plačeval ženskam. Ženske so sicer še nekaj godrnjale, ali on se ni menil za to. Fant je zopet sedel na sani in ko mu je žid namignil, je pognal kobili. Ker zopet nista govorila, je Berden imel priliko misliti. (Dalje.) 273 348 Južni vetrovi Miško Kranjec Vse na tej kratki vožnji do prve vasi, se mu je zdelo naravnost imenitno. Sediš na saneh, ki tiho drse po škripaj očem snegu, in sanjariš o nečem. Misliti pri tem ni treba, sanje prihajajo same. Vmes se mu je porodilo v glavi nekaj drugega. Med tem ko takole sanjari na saneh, Žid dremlje; tako bo dremal po vsej cesti, samo kadar ga kdo ustavi, se predrami in potem se prepira z ženskami po vasi in kupčuje z njimi in se prepira pri kronah in celo pri parah. „Pri trgovini," je dejal žid, „ustavi." Fant je pazil na trgovine, da ne bi za vozil mimo, in naposled ustavil pri nizki, do ceste segajoči hiši. Tam se je žid spet zganil, se skobalil z voza ter odšel v trgovino, dočim je moral Berden ostati na saneh in paziti na živino. Čez čas je žid prišel spet iz trgovine, za njim pa je mlada ženska nesla zaboj z jajci. Berden se je ozrl po njej; prhala je od mraza. Najbrže je v trgovini prijetno. Žid jo je pot repi j al, ko se je pripognila, ona pa se je zarezala in ga udarila po prstih, nakar sta se zopet oba smejala. Berdenu je nekaj obtičalo v goltancu. Ni premaknil oči z ženske, ki je polagala jajca v zaboj in sta jih oba z Židom štela. Potlej je prišel iz trgovine še možak, ki se je tudi smejal. Berden si je prižgal cigareto. Zazrl se je po ulici, po kmečkih hišah, ki so stale v vrsti, gledal dva otroka, ki sta razcapna prihajala v trgovino, z nezapletenimi čevlji in rdečima nosovoma. Oni trije so naposled odšli v trgovino in samo zvonec je še zapel, ko so vstopili. Naposled pa je žid prišel iz trgovine, vrgel zadnji končič cigare vstran, se skobacal na sani, se zopet zavil v suknjo in že sta vozila dalje. Popoldne so nalagali na neki železniški postaji jaca v vagon. Tja je pripeljalo mnogo ljudi v prav takih kletkah kure in jajca. Tam so se naposled zbirali okoli zida, ki je privlekel iz žepa debelo denarnico in jih izplačeval. Potem so zavili v neko gostilno nedaleč od postaje, tam razpregli konje, jih privezali v velik hlev, nametali konjem sena in potlej odšli v sobo, kjer so začeli piti. Berden je moral ostati v hlevu, da nakrmi Fischerjeve kobile. Medtem ko so kobile hrustale in tolkle s kopiti ob tla, je zlezel v se-njak, kjer je bilo nekaj sena, in se stisnil, da mu ne bi ibttlo tako mrzlo. Tam je skušal sanjariti. Zdelo se mu je, da leži v Fischerjevem hlevu. Tam spredaj je njegova gostilna, kjer poseda nekaj mestnih ljudi; moški kvartajo, ženske pa pijejo čaj in se pomenkujejo. V peči poje ogenj in je zelo prijetno. Včasih udari kdo s karto po mizi, včasih zine kaka ženska, potem se zasmeji jo, a potlej je zopet mir. Tedaj je prišlo od nekod mlado dekle osemnajstih let, v moškem suknjiču in z rdečo ruto na glavi, zavezano zadaj. „Kje pa si?" je vprašalo v hlev, ko ni videlo nikogar. „Kdo?" se je predramil Matija Berden in dvignil glavo v senjaku. „No, — ti. Saj si ti Fischerjev hlapec?" je vprašalo. „Kakšen hlapec," je odvrnil, nato pa se umiril. „Da, jaz sem. Fischerjev hlapec, A kaj bi rada?" „Gospod so rekli, da pojdi v kuhinjo obedovat." Zlezel je iz se-njaka, ko je slišal prijetno novico, da je treba obedovati. Mimogrede je še vrgel konjem v jasli sena, nato pa stopil proti vratom, kjer je govorilo dekle. Šele zdaj se je mogel natančneje ozreti po njej. Okrogel rdeč obraz se mu je smejal izza ovratnika moškega suknjiča, na ušesih, ki so nekoliko gledala izpod rute, so viseli zlati obročki. Sinje, velike oči so bile široko odprte, kakor bi srečale davnega znanca. Ko je zaprl hlev, je postal za trenotek, se okrenil, jo ujel za roko,, in rekel: „Ti, kako ti je pa ime?" „Zakaj pa?" se je dekle smejalo. „Tako —. Hočem vedeti." „Marička sem," je odvrnilo dekle. „Jaz sem pa Matija. — Ali služiš tu?" „Zakaj pa?" je vprašalo dekle. „Tako —," je dejal, „hočem vedeti". Dekle se je še vedno smejalo, nekaj pomislilo, nato pa reklo: »Pravzaprav da." Tedaj je bilo slišati klic iz veže: „Gitkaa!" Dekle se je okrenilo. Fant pa je vprašal: „Kdo je ta Gitka?" „Domača hči." Matija je še nekaj vprašal, a medtem je zadonel klic vdrugo, dekle se je okrenilo in kliknilo proti veži: 349 „Saj že greni." Pogledalo je še Matijo, nato pa zbežalo proti veži. Matija je gledal za njo, dokler ni zaprla vrat za seboj, potlej je odprl usta: hotel je nekaj povedati, pa ni. Šel je za njo. V gostilniški sobi je bil velik šum in ropot. Nekdo se je drl na vso moč, drugi pa so kričali ter se tako pomenkovali, nato so žven-ketali kozarci. Nekdo je prišel na potrebo, toda ni stopil do velikega stranišča, ki je samevalo sredi dvorišča, temveč je postal na pragu in tako opravil posel. Matija je krenil mimo gostilniške sobe in odprl v kuhinjo. Prijetna toplota mu je bušila v obraz, nato pa je zadišalo po pečenih kurah in še po drugih stvareh. Na štedilniku se je nekaj cvrlo, sopara se je dvigala pod strop. Debela, nizka ženska je raz-oglava stala poleg. Lase je imela povezane na tilniku v mogočno kito. Na velikem trebuhu je imela bel predpasnik, v katerega si je včasih obrisala roke. Star dedec je sedel pri mizi, obrnjen na sredo kuhinje, se opiral na palico in nekaj mislil. Berden je postal ©redi eobe in čakal, da mu kdo kaj reče. Vstopila je Marička-Gitka. Kakor prej, se je tudi zdaj smejala. „Kaj pa stojiš kakor bogec ob cesti!" mu je rekla. „Sedi za mizo." Dala mu je stol k nlizi. Ozrl se je po njej in sedel. Spremljal jo je s pogledom, ko je hodila po kuhinji, ko mu je pripravljala obed. Tedaj se je tudi ženska ob štedilniku ozrla po njem. „Čigav si pa ti?" ,Jaz sem Berden," je odgovoril fant „Matija Berden." „A kaj so tvoji starši?" „Samo očeta imam. — On je tako — tako živi v mestu. Bil je v tovarni," mu je padlo v glavo, da ne bi trebalo povedati, da oče ni nič. „Pa je star in ni za delo. Zdaj pomaga pri Fischerju." „A kako živita?" „Tako — nekaj zasluži on, nekaj pa jaz," je dejal. Ne, tega ni smel povedati, da je oče doslej tudi njega prehranjeval. „A kaj misliš vedno pri Židu ostati, hlapec?" Na to mladi Berden doslej ni mislil. Ne, hlapec biti ni bila prijetna služba, to je sklepal po tem, kako zaničljivo ga je vprašala o tem. „Ne," je dejal tedaj. „To sem samo zdaj. Ko si prihranim nekaj denarja, začnem s čim drugim. Morda s trgovino, ali z gostilno." Zdaj ga je ženska spet pogledala. Čutil je, da je povedal neumnost. To je bila baharija. „Trgovina," je rekla ženska. „Vidi se, da si otrok. Kaj pa misliš, da je trgovina? Za trgovino je treba imeti denarja." „Da," je rekel tiho in bil ves rdeč, ker ga je dekle poslušalo. Pred žensko bi se bil še kako zmazal, pred dekletom pa ni mogel. „Seveda, na trgovino mislim za kasneje. Zdaj (bo treba s čim drugim." Tedaj 350 se je spomnil teh kupinarjev, ki so sedeli v gostilni: vsakteri je imel veliko leseno kletko za kure, ki jo je nosil na hrbtu. Hodil je po vasi od hiše do hiše, nekaj jodlal, ženske so jim prinašale kure, ki so jih težkali, kupovali in s tem služili. Ko so imeli kletko polno, so jo nesli domov in naposled predali zidu Fischerju, ki je vse spravil po železnici dalje. „Najprej postanem kupinar, majhen, potlej, ako si toliko prihranim, pa kupim voz in konje in bom prevzemal. Mislim, da se tam imenitno zasluži." „Da, tam se dobro zasluži," je rekla ženska, „ampak zapije se tudi dobro, ako je človek tak." Nato je dejal, da ne bo pil. Dekle je postavilo predenj obed. Bil je lačen in je slastno segel po hrani. „Kaj pa piješ?" je vprašalo dekle. »Brizganec ali čisto vino?" Hotel je že reči, da brizganec, a se je takoj spomnil, da je pravkar rekel, da ne bo pil, ker tedaj ne bo nič prihranil. In kakorkoli ga je mučilo, da bi izpil velik brizganec, se mu je odrekel. Dejal je: „Vina nimam rad, pa tudi brizganec mi ni po volji. — Prosil bi vodo." Dekle se je zvito nasmehnilo in mu prineslo v velikem kozarcu vode, dočim je ženski ugajalo, da fant ni pijanec. Tedaj se je prizibal v kuhinjo Žid. Bil je zadovoljen. Zdaj ni imel na sebi težke suknje, da bi z ovratnikom zakrival glavo. Držal je palce v žepih na telovniku in kadil cigaro. Smejal se je dobrodušno, stopil k ženski in jo ščipal. Ženska je nekaj zmrdovala in nekaj hrzala, kakor kobila, dokler ga naposled ni krenila po roki; tedaj se je obrnil po kuhinji, srečal Maričko in tudi njo vščipnil. „Naa!" je vzkliknilo dekle." Jaz pa nisem za vas. Za takega starega deda." Imenitno mu je povedala, Matija bi ji bil roko poljubil za to besedo. In tudi Žida bi včesnil, ako ne bi bil pri njem v službi; tako pa je moral vse mirno požreti. Potem se je nekaj ponorčeval iz fanta, ki je pil vodo, spregovoril s starim možakom nekaj besedi, na katere mu je stari odgovarjal v čudnem naglasu in s čudno izgovorjavo. Naposled pa je rekel fantu: „Zdaj pa greva." Fant se je dvignil, se nekaj obotavljal, toda prilike ni bilo, da bi bil dal roko dekletu; moral je napregat, dočim je Žid ostal še v kuhinji. Bil je močno ljubosumen na Žida. Stalo mu je pred očmi, kako jo ščiplje in kako se mu dekle smeji, čeprav mu odbija roko. Ko je napajal konje in nosil v vedri vodo v hlev, je prek dvorišča šlo dekle. Hotel ji je pomigniti, pa si je premislil. Drugekrati in drugod mu to ne bi delalo nikakih težav. Zdaj pa ni mogel. Ko pa je stal v hlevu, je sama prišla k vratom. Obstala je tam in mu nekaj rekla. Ni razumel ničesar. »4 351 „Torej se peljeta zdaj?" je dejala, ko je prišel mimo. „Da," je dejal. Postal je za trenotek. „Pa zbogom," je rekla in mu dala roko. „Saj še prideta sem?" „Ne vem, upam, da prideva." Sprejel je njeno roko in jo zadržal. Tedaj je rekel: „Spominjal se te bom." Kakor da ni razumela, nato pa je bušila v vesel smeh. Bogve, je pomislil, norca se dela iz mene. Ona pa je rekla: „No, pa se spominjaj." Potem je pobegnila. Videl jo je še, ko sta se že peljala. Pomahala mu je skozi okno. „Kam pa zijaš?" je dejal Žid. Ko je opazil, se je nasmehnil, po-mežiknil fantu in rekel: „Imenitno dekle, kaj? Bratec, te češnje ne bodo tvoje, bogata je." Prvič se je zgodilo, da je Žid spregovoril z njim. Bil je dobre volje. Najbrže je dobro zaslužil. Berden bi bil tako rad govoril, o čemerkoli, najrajši pa še o dekletu samem. Vendar ni nikakor mogel začeti. Tedaj je Žid privlekel cigaretnico iz žepa in ponudil fantu cigareto. Dva dni, ki sta ju še prevozila po ravnini, preden sta se vrnila, sta dala fantu mnogo misliti. Daleč nekje je bilo tisto majhno mestece, kjer je doslej živel, kjer je vsak dan čakal, da dobi koga, ki bo z njim metal kvarte, da zasluži za brizganee in za cigareto. Daleč nekje je bila Matilda, ki ga je tako prevarala, misel nanjo je tonila v pozabo, tako počasi in nevidno, kakor se je kradel večer v teh zimskih dneh na ravnino. Še preden se je človek zavedel, dneva ni bilo več. Pred njim je stalo drugo dekle, vse bolj prisrčno kakor Matilda Lešnjekova, z večnim smehom na olbrazu, s širokimi očmi. V mesto sta se pripeljala z drugega konca, tako da sta se peljala po vsej dolgi ulici. Hiše so bile mrtve, v trgovini so gorele luči, čeprav je bil še dan, ob hišah pa so hodili ljudje. In med temi ljudmi je zagledal Matildo Lešnjekovo. Ob njej je šel človek srednjih let, čedno oblečen, naravnost bogato, to se je videlo po njegovi težki suknji in po krznu, ki ga je imel na ovratniku. Berden je videl, kako se je Matilda ozrla, toda ni imel časa, da bi jo gledal; konji so tekli v dir in opozarjali nase ljudi z zvončkanjem, kakor bi hoteli povedati: Peljemo mladega Berdena. Ne Žid ne nič drugo več ni bilo važno, temveč samo mladi Berden, ki je kadil cigareto. Ko je doma razpregel, pri čemer mu je oče pomagal, je povečer-jal pri Židu, popil z očetom dva brizganca, naposled pa rekel, da gre spat. Tedaj je tudi oče šel z njim. In ko sta že dolgo ležala, je dejal mladi Berden: „Kupinar postanem, to je gotovo. Zazdaj tak, navaden; ko bom imel denarja, kupim konje in bom velik kupinar." Oče je molčal, 352 samo zahrkal je nekaj. Bil je vesel tega. Vendar še zdaleč ni mogel dojeti, kaj vise se skriva za to besedo, za tem načrtom. * * * Matilde Lešnjekove ni bilo že več kot teden dni doma. Kata Lejkova je slutila, kaj je z njo in zato prve dni ni bila v posebnih skrbeli radi tega. To mora priti; potem, ko premine, je vse dobro. Nekaj dni se ni menila za to. Zdaj pa je le predolgo trajalo. Teden je minil, deset dni je že in čas bi bil, da se vrne, če se ni kaj posebnega zgodilo. Že dva dni je bila nekam nemirna. Doma ni mogla strpeti, temveč je ves dan bila v mestu. Ta večer pa se je zgodaj vrnila: tudi mesta se je naveličala, pričakovanja, če bi se dekle pripeljalo z vlakom. Na vrtu je še ležal sneg, toda prva zemlja je pogledala izpod njega, črna, vlažna, prijetna. Ves popoldan je sijalo sonee na ta vrt in zdelo se je, da se je bezeg v kotu zganil. Ko premine sneg, se odpre popje in nekega dne pokuka iz tega popja prvo zelenje. Kadar požene bezeg, ni prava pomlad več daleč. Zgoraj v sobi je našla Brumeničko. Tudi Brumenička je bila vznemirjena. Zaradi dekleta. Matilda sicer nikomur ni povedala, kam gre, niti ni povedala, da sploh kam gre, a ko je prvega dne zvečer ni bilo domov, sta obe vedeli, kako je. Ko je ni bilo dva dni, sta vedeli še natančneje. Vendar o tem nista govorili. Ne, to je bila stvar, o kateri se ne govori. Zdaj pa je že tako daleč prišlo, da sta se skoraj izogibali druga drugi. Zunaj se je zvečerilo, v sobi je bil mrak še gostejši, samo skozi okno je še padal šop svetlobe. Lejkova se je razpravila in sedla na divan. „Malo kave sem nama skuhala," je dejala Brumenova in ji ponudila skodelico črne kave. Te dni drugega nista pili kot kavo. Nekaj denarja je sicer še bilo pri hiši, pa ni kazalo, da bi ga razmetavali. Tudi jima ni bilo do česa drugega. Kata se je počasi zleknila po di-vanu. Prižgala si je cigareto, vmes pa srebala kavo. Brumenova je iskala za zadnjimi opravki v sobi. Pa ni bilo več česa: posodo je umila, svojo skodelico, lonca pa, kjer se je kuhala kava, ni mogla, ker je še ostalo v njeni za drugekrati. Tedaj je naposled še sama sedla v star fotelj, ki ga ohranila po starem Brumenu. „Ali bi prižgala luč?" je vprašala Brumenova. Kakor bi nečesa manjkalo, in ni mogla, da vsaj vprašala ne bi. „Ne," je odvrnila Lejkova. „Rada imam mrak. Sediš tako v mraku in pozabiš, da si v mestu. Zdi se ti, da si v vasi, kjer ljudje vse zimske večere posedajo pri peči brez luči. Nikogar ne vidiš, sauio slišiš ga, kadar govori. Tudi natančneje slišiš, če kdo prihaja." Brumenova 24* 353 je vedela, da Kata Čaka Matildo. Namestu da bi napeljala govor na to stvar, na Matildo, pa je odvrnila na prejšnje: „Mene je bilo pa v mraku vedno strah. Po zdravimariji nisem nikdar več upala sama ven. In če smo kdaj v sobi tako sedeli, v mraku, tedaj sem se morala vedno koga držati." Nato sta spet molčali. In vendar je bil ta molk obema enako mučen. O čemerkoli bi govorili, vse bi bilo bolje, kot molčati. Zunaj je nekdo zapel, ko je odhajal iz gostilne pri Fischerju. Brumenova je vstala in stopila k oknu. Bila je željna videti ljudi. Že ves teden ni bila nikjer v mestu, pa tudi dol ni šla, da bi se o čem pomenila. Naslonila je obraz na steklo, da bi natančneje videla. Tuj človek se je opotekal po dvorišču in se naposled znašel pri bezgovem grmu. — Brumenova je videla samo še ledene rože, ki so cvetele na oknu. Sem popoldansko sonce ni seglo, da bi stalilo rože. Tako so ostale in ker je noč postajala hladna, so tudi rože močneje zacvele. Bogve, katerih rož odtis so te rože: saj takih ni tu; najbrže cveto podobne že nekje daleč na jugu, kjer je večna pomlad. Okrenila se je od okna in zopet sedla. Tudi ona si je prižgala cigareto. Molk je postajal čedalje močnejši. Nekaj napetega je bilo v sobi. Skoraj natančno sta vedeli, da se bo danes a popoldanskim 'Vlakom, ki prihaja ob šestih, vrnila Matilda. Mora se vrniti; v tem je bila ta gotovost: mora se vrniti. Človek bi stopil na postajo, da bi prej vedel. A s tem si prikrajšaš še tisto malo upanja: tam traja negotovost samo do prihoda vlaka. Tu imaš upanje nekoliko dlje: od postaje do sem je dvajset minut in ako hodiš počasneje, se lahko zavleče pol ure. Da bi človek imel vsaj drva in bi kuril. Ako gori v peči, je polovico več življenja v sobi. Ogenj prasketa in prameni, ki uhajajo skozi stara, razkopana vratca, plešejo po sobi. „Kaj si zaklenila spodaj?" je vprašala Brumenova. „Ne," je odvrnila Kata. Nato spet molk. In potem Brumenova, ko ni mogla več prenesti tega molka in ko se ji je zdelo, da je sama v tej tesni sobi, kjer niti plamen ne pleše po sobi, kjer se nič ne zgane: „Ko mi je Ibilo sedemnajst let, sem pobegnila od svoje tete." Lej-kova je ležala negibno na divanu, kakor da ne posluša. Samo včasih se je njena roka zganila, ko je nesla cigareto v usta. Brumenova je nadaljevala mirno, hladno: „Teta je bila šivilja in je živela v Ča-kovcu. Moja mati pa je bila gostilničarka v večji vasi. Spominjam se je samo iz svojih zgodnjih let, kasneje sva se srečali samo še enkrat. Mislim, da zdaj ne živ več. Odločna ženska je bila. Imela sem pred njo velik strah. Nekoč je mojo starejšo sestro, ki ji je bilo že dvajset 354 let, vpričo vse družine oklofutala. Tedaj je sestra zgrabila kozarec in ji ga zagnala v glavo. Mater je oblila kri, sesedla se je. Močili so jo. Sestra pa je rekla: ,Taka vlačuga ne bo mene pretepala.' In čudno: od takrat se mati ni nobene več dotaknila. Postala je molčeča in se nas je ogibala. Posedala je v gostilni in stregla gostom, ki so prihajali. Nekajkrati sem jo videla po tistem, da je jokala. Nisem mogla razumeti, zakaj joče, ko ji vendar nihče ničesar ni bil storil. Mnogo kasneje, že ko sem se sredi življenja vrnila domov, sem izvedela, kako je. (Dalje) Andre Gide in amoralizem Marginalije k »Vatikanskim ječam". Pet er Don at Pavšalne formule, s katerimi včasih označujemo velike duhove — kakor Tolstega za bogoiskatelja ali pa na primer Prousta za analitika — so po navadi pretežno konvencijonalnega značaja. Te nam označujejo le njihovo najvidnejšo in najmarkantneješo potezo, ki ima pogosto kaj malo opravka z njihovim celotnim značajem. Pri Gideu so take označbe dosti manj tvegane. Če trdimo o njem, da je moralist (io je sedaj malone že literarno zgodovinska označba zanj), povemo s tem približno že vse, kar hočemo o njem vedeti. Njegova markantnost malone presega celotni okvir njegove osebnosti. Andre Gide se nikoli ne skriva za svojim delom in svojo skoraj otipljivo simboliko. V iej svoji lastnosti je tako dosleden, da je morda prav ta njegova prevelika opaznost vzrok najbolj grobemu nerazumevanju, na katerega je naletela njegova umetnost v sodobni Franciji. Vzroke (njegovemu moralizmu in amoralizmu — ki sta pri njem, kakor pri prenekaterem modernem sovražniku morale presenetljivo istovetna — je iskati pred vsem v njegovi moralni izolaciji. Po svoji izdaji Corydona, ki je nekaka, z vsemi klasičnimi primeri opremljena apologija homoseksualizma in ki je bil celo v Franciji pravi škandal, je ostal Gide popolnoma osamljen. Takrat je na javni dražbi prodal vse knjige, ki so mu jih posvetili njegovi nekdanji prijatelji. Toda ta dogodek ni mogel več kdo ve kako vplivati na njegov značaj. Vse njegovo delo je v veliki meri posledica njegove malone organske izolacije, ki jo je skušal v življenju premostiti z najbolj vratolomnimi skoki. Za to trditev nam je treba navesti samo nekaj dejstev iz njegove avtobiografije. Andre Gide, ki je prav kakor veliki moralist in hipokrit Jean Jacques Rousseau, francoski protestant, je imel v mladosti nenavadno 355 425 Južni vetrovi Miško Kranjec Nobeni izmed naju ni bil njen mož oče. Toda prijazen je bil in rade smo ga imele. Bil je vedno med nami, govoril z nami, se smejal. Nikdar nisem videla človeka, ki bi se znal tako nasmihati. Takrat ga nisem razumela. Pozneje pa mi je bilo marsikaj jasno. No, zdaj je že tudi on mrtev in je pozabil, da nama ni bil oče. Preden pa sem zaznala za vse to, so me spravili v Čakovec k teti. Zame je Ibil tisti svet nov. Petnajstletna sem bila. Ko sem hodila še v šolo, sem imela fante, kmečke, in nič posebnega ni bilo to. Pozneje pa me je bilo vedno sram, če je kdo govoril o moških. Okno smo imeli na veliko dvo^-rišče. Tam je stanovalo več strank in ljudje so hodili preko tistega dvorišča na cesto. Kadar sem videla moškega, sem vedno zardela. Sama nisem vedela, zakaj, No, čez dve leti sem se lepo razvila. Takrat tega nisem vedela, danes pa se spominjam, da sem bila lepo dekle. Tudi oblečena sem bila čedno, čeprav skromno. Ob nedeljah sem bila prosta. Teta je šla po svojih opravkih, jaz pa sem lahko šla svojo pot. In tako se je zgodilo, da sem se neke pomladi spoznala s človekom tridesetih let. O, potihem sem imela svoje ljubezni do mladih fantov, a s temi nismo prišli skupaj. Samo z očmi smo si pripovedovali. Ta pa je prišel in že drugo nedeljo me je ogovoril in me povabil s seboj. Tako je šlo pomalem, dokler se naposled nisem odločila in odšla z njim po svetu. Nič ga nisem vprašala, kam se peljeva. Naravno: zame je bil bogataš, ki ima nekje svoje hiše, kjer bom poslej jaz gospodarica. Bila sem vsa njegova. V nekem mestu sva izstopila, tam je najel stanovanje v hotelu. Spala sem na lepi postelji, vse je bilo tako bogato, razkošno, kakor sem si želela. Jedla siva v restavracija. Kupila sem si obleke. Tako je šlo to življenje. Nekaj dni sem živela kakor nekega dne svet poln cvetja. Takrat pojdemo. Spomladi laže kaj začneš v svetu kakor po^ zimi." In njena roka je božala dekletovo vroče čelo, kakor je njena beseda božala ranjeno dušo, dokler Matilda ni zadremala, Kata Lejkova in Brumenova pa sta še dolgo culi ob njej, da se ne bi v spanju vznemirjala. Ko sta se naposled spravljali spat, je dejala B rumeno Va: „To je kakor pri otrokih: vsak mora preboleti eno izmed otroških bolezni. Eden močnejše, drugi slalbše, nekateri pa vse. Doživeti pa je treba, naj bo še tako grenko." »Grenko," je dejala Kata, „ko doživljaš. Ko pa si daleč daleč od tega, se ti zazdi, da je še edino, na kar ohraniš vsaj malo spomina. Vse drugo utone v pozabo." * * * Koncem februarja je bila kletka, ki jo je stari Berden delal za sina, gotova. Stvar je bila podobna zaboju, le namestu da bi bila oglata, so bile ravne samo prednja, gornja in spodnja stran, dočim je namestu dveh stranskih strani in zadnje bila v polukrogu napeta stara vreča. Na sprednji strani, to je na ravni, sta bili naramnici, da si je fant lahko obesil kletko na hrbet in tako šel z njo po vasi. Notranjost je bila razdeljena na predale po nadstropjih. Na vrhu je bil predal za jajca, spodaj pa so se vrstili prostori za perutnino. „No, zdaj lahko začneš," je dejal stari Berden močno' zadovoljen sam s seboj. Fant je olbbsil kletko na hrbet in poskušal, če ne bo pretežka. No, lahka tudi ni bila. »Dobra je," je pohvalil, »imenitna. Take sem videl drugod." Staremu je pohvala ugajala. »Nisem še delal kaj takega. Ali taka kunšt spet ni, da bi moral k prvemu mizarju. Včasih sem znal marsikaj napraviti. Seve, ako bi imel pripravno orodje." Tedaj je prišel Žid in ju zalotil pri ocenjevanju te kletke. Skriti je nista mogla več. Postal je pred njima, gledal zdaj fanta in starega, nato pa zopet kletko. 475 „A kaj bo to?" je vprašal, čeprav je dobro poznal take kletke. Saj jih je vsak dan videl, ko se je vozil po vaseh. „Kletka," je odvrnil fant. „Kakšna kletka?" je vprašal. „No, za kokoši." „Za kokoši?" je vprašal. „Kdo bo to rabil?" „Jaz," je odvrnil fant. „Ti? Glej ga no," se je hihital Žid. „Torej misliš postati kupninar? Dobro, imenitno. — A kje imaš obrt?" „Kakšno obrt?" je vprašal fant. No, za trgovino. Za trgovino je vendar treba obrti, ne? Ali misliš, da je to tako, kakor če kje najdeš vrane, pa jih odneseš? Ta bi bila lepa." Berdena sta bila uničena. Ozirala sta se drug v drugega, kakor bi iskala pomoč. Te pomoči nista našla. Tako torej — odveč je bilo to delo in misel na trgovino. Obrt. Kaj je treba obrti, ko človek nič drugega noče, kakor da bi se dostojno' preživljal? „Pa pojdem brez obrti," je dejal naposled fant, ko si je nekoliko opomogel. „Brez obrti," se je smejal Žid. „Še iz mesta ne prideš, pa te primejo žandarji. In potlej boš imel, ko boš zaprt mesec dni ali še več." vse to je bilo res hudo. Bila sta močno poparjena. Zapreti se dati, kakšen smisel ima to? Ves dan sta samo premišljala, kakšen izhod bi našla. Vrh tega se je popoldne Žid odpeljal po trgovini, s seboj pa ni vzel Matije, temveč je našel nekoga drugega. Berdenu pa, ki je stal poleg, je rekel: „Saj misliš itak sam trgovati in ne boš imel časa, da bi hodil z mano." Berden je molčal; odšel je v gostilno in pil. Tja je prišel tudi oče in pri vinu sta se domenila, da stopi oče h komisarju in poprosi za fanta obrti. To je Ibll najboljši izhod. „Jaz pa grem tačas kar tako in bom kupoval brez lista. Naj me pa primejo, ako se jim zdi. Potem naj vrag vzame trgovino." Spravila sta skupaj nekaj denarja, kajti brez denarja trgovina ne gre. In še tisto noč se je mladi Berden odpravil po kupčiji. S kletko na hrbtu je koračil po ledeni cesti in si ves čas požvižgaval; zdaj se je torej začelo. Prve vasi so še dremale, ko je stopal skoznje. Tu se itak ni mislil ustaviti, temveč šele daleč na ravnini. Ko je prišel v tretjo vas, se je zdelo, da se nebo jasni. Kuhinjska okna so bila razsvetljena, a tudi gospodarji so že krehali po hlevih pri živini. Ko je zagledal prvo žensko pred hišo, se je ustavil. „Ali kaj prodate?" je vprašal veselo. 476 Ženske so bile dostopne za razgovor in pri vsaki hiši je bilo kaj na prodaj. Ta dan ni bilo še nikogar in prvi imajo vedno srečo. Potem je težkal kure in se pogajal z ženskami, kakor je slišal Žida. Prisegal je pri vsaki kuri, da ne tehta niti polovice toliko, kolikor pravijo, a se nato spet smejal. Ko je šel dalje in videl, da kupčija gre, je veselo jodlal, misleč si: žandarjev še ne bo. Dekleta so prihajala k vratom na cesti in ga vabila, naj pride, če kaj kupi. Ni prehodil pol vasi in že je imel polno kletko, a tudi denar mu je pošel. Nič drugega ni kazalo, kakor iti nekam in prodati, kar je nakupil, potem pa nadaljevati s kupovanjem. Najbolje bo, si je mislil, da grem k Vrbanovim. Tja zahaja največ velikih kupninarjev, ki mi pokupijo, kar imam. In tudi na Gitko se je spomnil. Mikalo ga je, da bi jo videl. Odkar je bil z Židom prvič tam, je bil samo še enkrat tam, a takrat je ni bilo doma. Pozabil pa ni nikdar nanjo. Povrhu se ji zdaj lahko pokaže, ko' je trgovec; vesela ga bo. Pošten človek je postal in ni ga treba biti sram pred nikomer. Veselo je korakal po razhojenem snegu, ki mu je škripal pod nogami. Poslušal je kokoši, ki so veta čas vreščale na hrbtu. On pa je mislil na Gitko. Ljudem, ki jih je srečaval, je voščil dobro jutro in bil vesel, ko so mu odzdravijali. Zdelo se mu je, da ni več tako sam na svetu. Ko pa se je bližal gostilni, kjer je bila doma Gitka, se je vendarle vznemiril. Bogve, kako ga bo sprejela, kaj bo rekla k temu, da je postal kupninar. In že dejstvo samo, da jo bo po dolgem času spet videl, ga je spravljalo v zadrego. Odkar jo je prvič videl, je ni nikdar več pozabil, temveč je vsak večer, preden je zaspal, mislil nanjo. Mogoče se mu bo pa smejala. Potem-------potem je tako vsega konec. Ko bo videla, da je navaden kupninar, se mu bo smejala. In če bo vedela, da ima komaj toliko denarja, da je enkrat napolnil kletko, se bo smejala še bolj. In ob tej misli, da se mu bo posmehovala in da je naposled bogata, on pa revež, je začel sanjariti. Mahoma ni bilo več zime, ne vran, posedajočih po drevju, temveč je bila krog in krog globoka pomlad, lepa cesta, odeta s prahom. Po tej cesti se pelje on, a zdaj ni več navaden kupninarček, pač pa imeniten gospod, lepo oblečen, bogat. Pelje se v svetli, rumeni kočiji. Rokavice ima na rokah, čeprav je že toplo; ima jih le zato, da mu rok ne bi sonce obžgalo. Lepo duh-tečo cigareto kadi in gleda okrog sebe. Pelje se naravnost h Gitki. „No, zdaj smo pa doma," reče, ko koeijaž ustavi. Na veznem pragu nizke kmečke, mogočne hiše in gostilne stoji Gitka vsa rdeča v obraz. Morda le sluti, kdo je ta, ki se je pripeljal tako bogat in lep. Roke ji visijo ob boku, mokre so, ker je pravkar pomivala posodo in si jih je pozabila obrisati. Ko ga prepozna, plane z vzklikom V hišo, in se mu skrije. Ko jo išče, je ni najti. Komaj jo 477 iztaknejo in šele, ko stopi k njej in jo prime za brado ter si ji nasmeje, se uda in gre v sobo. Njene oči, sinje, kakor majsko nebo, so polne solz. „Eh ja," si je dejal Matija, ko je postal pred vhodnimi vrati v gostilno in ni bilo nikjer nikogar. Z negotovostjo je vstopil in obstal sredi prostrane nizke sobe, kjer mu je nad glavo visel lesen strop, podprt s težkimi očrnelimi tramovi. Mize so bile obrisane. Od stropa je visel lampijon, pleten iz najlepših pšeničnih klasov, lepo delo. Ko se je prestopil po sobi in je leseni pod zaškripal pod njim, je prišla Gitkina mati, stara Vrbanovka. Ni ga takoj spoznala. Rekla mu je: „Tak, kokoši nam pa menda ne boš nosil v gostilno. Na skedenj jih zavleci." Preplašeno se je ozrl. Sprejem ni bil posebno prijazen. Prijel je kletko za naramnice in jo vlekel na skedenj. Položil jo je v kot, nato si je obrisal čelo. Ozrl se je po dvorišču, če bi kje zagledal njo. Pa je ni bilo. Nameril se je z dvoriščne strani v kuhinjo. Kakor prvič, je tudi tokrat našel starega možaka sedeti na stolu, podpirajočega se ob palico, in kakor nekoč, je tudi zdaj taista ženska stala ob štedilniku in kuhala. Matija je postal sredi kuhinje in gledal zdaj možaka, zdaj žensko. „Zgodnji si," je rekla ženska. „Malce sem se popaščil," je odvrnil Berden. »Pozneje pridejo drugi in vse poberejo," „Ali boš kaj pil?' je vprašala dalje ženska. „Mrzlo je," je rekel, »kozarec slivovke bi." Ženska je nekam od-racala in ko se je vrnila s slivovko ter postavila predenj, ga je spoznala. „Viš, da! Kaj nisi ti Židov hlapec? Spominjam se, z njim sem te videla." „Da," je rekel v zadregi, „bll sem pri njem." „Kaj zdaj na svojo roko kupčuješ?" „Kaj pa hočemo. Kdo bi vedno služil." „Dobro je to," je rekla ženska. „Da le gre. To je." „0, počasi bo šlo, upam, da bo šlo." „Ali že dolgoi kupčuješ?" ga je vprašala čez čas. „Ne dolgo," je lagal v zadregi, „šele dva tedna." „A komu prodajaš?'' „Prodajam," je ponovil. Zdaj je bil v še hujši zadregi. „Hermanu," je naposled izbleknil. Hermanu, je rekla, kako pa, da ni prišel včeraj, saj je včeraj prevzemal. Zdaj ga do sobote ne bo. „Včeraj," jo je pogledal obupno. „Ni mogoče, meni je rekel, da bo danes." — Potem ga pa ni razumel, je rekla ženska, ali je pa zamešal dneve. Zdaj je 478 sreda. Sreda, je dejal obupno. Potem je nekaj tuhtal. Saj pravzaprav ni bil z nikomer domenjen. Na to niti mislil ni, da je treba prodajati. Začel je kupčevati in bil zadovoljen, da je lahko kaj kupil; a kako bo prodal, na to ni mislil. In kaj naj počne zdaj s perutnino? Nesi to domov, mu je naročala ženska, naj stari pita, ti pa več nakupi. Potem šele se izplača, ako lahko hkrati mnogo prodaš. Kakih dvesto kokoši in do tisoč jajc. Da, je mislil, to je že dobro, le kdo mu da toliko denarja? Na upanje pa ne moreš kupovati. Neumnost sem začel, je mislil dalje. Za trgovino je treba denarja. Torej, s trgovino je konec, še preden je začel. Sedel je ves pobit, niti misliti ni več mogel. „Pusti trgovino," je tedaj zaslišal žensko. „Pridi rajši k nam za hlapca. Dobro ti bo, pri trgovini pa te ogoljufajo." Kakor bi se vzdra-mil iz globokega sna. Pogledal jo je, pa se mu je zdelo, da stoji nekje daleč v zimski megli in tudi glas prihaja od daleč. „Bom videl," je dejal negotovo, ne da bi tudi mislil, kaj naj odgovori. „Moram premisliti." „No, premisli pametno," je dejala in čez čas mu je prinesla pol deci žganja. „Da te ogreje." Gledal je steklenico z žganjem, nato spet žensko in ni mogel razumeti, zakaj to. Tedaj je vstopila v sobo — Gitka. Mislil je na druge stvari, nanjo pa je pri tem popolnoma pozabil. Zato je bil ves iz sebe, ko se je postavila sredi kuhinje, vsa taka, kakor je zadnje čase mislil nanjo; z rdečimi lici, ki jih je mraz še bolj pobarval, sinje oči so se še vedno smejale; ruto je imela nazaj zavezano; ograjena je bila v star moški suknjič, da je ne bi zeblo. „Hu," je hukala v roke, „kako je mrzlo, Zdaj bi že lahko bilo malo topleje... Viš ga," je vzkliknila vzradoščena, ko je zagledala Matijo. „Kaj pa telbb nosi tako zgodaj okoli?" »Kupninar je postal," je rekla mati. „Kaj kupninar?" se je smejala. Nato je slabo zajodlala, posnemajoč kupninarje. „Če bi bila fant, bi tudi jaz bila kupninar, to je imenitno." „Saj," je dejala mati. „Ti bi bila vse rada. Ako vidiš kočijaža, praviš, da bi tudi ti bila rada kočijaž, ker bi se vedno okoli vozila. In kadar poleti vidiš pastirja, ki žene krave iz vasi na pašo, praviš: Tudi jaz bi hotela biti pastir, kako je tem dobro. Ležijo V senci in pokajo z biči. Taka je," je rekla proti fantu. „Samo zato, ker se ji godi predobro." „Ah, kaj predobro," je ugovarjala. „Samo delati moram, nimam pa nič od tega. Rekla sem vam že, da bi vzeli hlapca. Jaz nočem vsega delati, saj nisem nikaka dekla." 479 „Prav zdaj se pogajava," je poinignila na Matijo. „Kaj ti hodil okoli, ko ne zasluži nič prida. Tu mu pa na leto lepo plačamo, dobi ofcileko, stradal pa tudi ne bo," „Vidiš," je tlesknila z rokami. „Tu ti bo dobro. Delali bomo skupaj. Pozimi pa, ko bo več časa, si bomo kaj pripovedovali." Gledal jo je in bil je ves omotičen. Pozabil je na svojo kletko, na trgovino, na vse je pozabil. Samo ona je živela pred njim, gledal jo je, ne da bi odmaknil od nje oči. „Ali si že zajtrkoval?" „Da," je lagal, čeprav že od sinoči ni jedel ničesar. Naj mu nekaj napravi, je rekla materi. (Dalje.) 480 37 547 Južni vetrovi Miško Kranjec Saj mu že delam." Dobil je veliko skodelico bele kave in lep kos rže-nega kruha, da bi ga bil drugekrati vesel. Dekle je sedlo k njemu, drobilo kruh v kavo in jedlo z velikim tekom. Njemu pa ni šlo. O, drugekrati bi se nasmejal takemu zajtrku, zdaj pa je bil ves zmeden. Ona je pripovedovala in se ves čas smejala. Nič ni slišal, o čem pripoveduje, samo kimal je. „No, zdaj pa pojdi," ga je potegnila za rokav, „da ti pokažem, kaj boš delal." Nihče ga ni več spraševal, ali ostane ali ne. Tekla je proti hlevu in moral je teči za njo. Odprla je duri in ga spustila pred seboj noter, nato pa zaprla. „Da ne bo mrzlo." Matija je obstal v hlevu; razločil ni ničesar, vedeli za tvojo nezgodo, že mrtvi ali pa tako stari kot ti in da jih taka stvar nič več ne vznemirja. In vendar sem se hotela vrniti. Bogata, kajpa, da se pokažem pred njimi. Iz leta v leto odlagaš svojo vrnitev in se pravzaprav nikoli ne vrneš. In to je prav. Nihče te ne pogreša, že zdavnaj so pozabili nate." „Jaz se mislim povrniti," je dejala Kata določno. „Zdaj spomladi pojdeva z Matildo po svetu. Vidiš, ko bi bil kdo šel z mano, kakor pojdem zdaj jaz z njo, (bi bilo vse drugače. Njej bo laže. Ko bova imeli dovolj denarja, pojdeva v moj rojstni kraj. Tam kupiva hišo, nekaj zemlje in gorice. Da, gorice morajo biti zraven. Živeli bova samostojno, počasi jo omožim in bo dobro." „Omožiš," je vzkliknila Brumenova. „Od vseh stvari, ki jih misliš doseči v življenju, se ti ne izpolni tretjina. Najvažnejše pa gotovo ne. Pa tudi tako je dobro." „Pri njej bo drugače. Ko bi mogla postati še enkrat mlada, bi drugače živela. Zdaj bom gledala, da bo za njo v življenju drugače... Tista vrnitev mora biti lepa. Zadnje čase mislim samo nanjo. Pomlad bo takrat. Ne vem, zakaj mi je pomlad tako draga, pomlad, ko bezeg najlepše cvete, ko cvetejo akacije." „To je čudno," je dejala Brumenova, „Živiš v mestu. Nikdar se pravzaprav ne spominjaš česa posebnega. Pomlad v mestu je posebno drugačna kakor na vasi. V mestu postanejo ljudje nekam omotični, kadar prisije močneje sonce in prodre med strehami na ulice. In kadar pada v mestu pomladni dež, je strašen dolgčas. Sediš v kavarni in si nemiren. Drugače je na kmetih, kadar pada tak dež. Sediš v nizki koči, ljudje se pomenkujejo. Gledaš skozi okno tisti dež in je prijetno. In na njivah je takrat že prvo zelenje, tisto lepo zelenje, ki človeka tako vznemiri." Noč je bila globoka, samo tisti odsev petrolejke iz kandelabra na cesti je padal skozi okno. Zunaj je bil mir, le od spodaj je bilo slišati nedoločen ropot. Tedaj je bila pri Fischerjevih velika stenska ura. Potihem sta obe šteli udarce in pazili, da ju ne bi kaj zmotilo. „Šest," je rekla Brumenova, potem pa obmolknila. Natančno oib tem času bi bilo slišati pisk prihajajočega vlaka, ako bi bilo okno od- 428 prto. Namestu tega pa je spodaj spet začel nekdo prepevati, a zdaj okoli oglov. „Berden poje," je rekla Kata, „je že spet pijan." „Bogve," je rekla Brumenova," zakaj me tako očitno sovraži. Saj mu nisem nič storila." „Hm," se je skušala nasmehniti Kata. „To je njegova navada. Si mu že kdaj kaj storila: ali si se hvalila pred njim ali pred komi drugim. Ali pa kaj drugega takega. Svoje navade ima in zoper to ne moreš nič. On dobro ve, kako je z nami vsemi. Bolj mu človek laže, manj ti verjame. Vidiš, on ve, kaj si hila ti ali vsaj sluti. Ker pa ti nočeš priznati, kar si hila, zato te preganja. Meni lahko rečeš, kar se ti zdi, čeprav1 ti tudi jaz ne hom verjela, a jaz te zaradi tega ne bom preganjala." „Pa kaj misli, da mu bom pravila, kaj sem hila? Kaj ga to briga?" „Kaj ga briga! To je tisto: vsi smo se natresli sem in vsakdo, ki pride, bi rad bil nekaj več. Vsakdo je imel nekje trgovino ali gostilno, ženske pridejo z advokati ali s trgovci ali z ljudini, ki imajo rento. No, on ve, da se je vsaka ukvarjala s prostitucijo, da je nekje s kme^ tov doma, da hi se zdaj rada vrnila, pa ni tiste majhne možnosti, da hi šla, ni vsaj nekaj denarja, da bi človek obdaril otroke sorodnikov, da nima za dostojno obleko. In vendar vsakdo kliče: Berden sem, Ber-den tja, za cigaro, za hrizganec, za južimo. In on gre. In tisti, ki mu daje, nima nič več kot on, daje mu pa samo zato, ker hi rad bil več kot on." Počasi sta obmolknili. Minevale so tiste minute, ki so morale še miniti: zdaj izstopiš iz vlaka, potem greš po cesti po mestu do sem. To je dobrih dvajset minut. Potem se človek še kje kako minuto zakasni in je pol ure. Tudi je v obema narastla napetost, da se jima ni dalo več govoriti. Znova sta si prižigali cigarete. Misli so se same razpredale in odhajale nekam daleč. Človek ni bil več utesnjen v to sobico, ni bila več zimia, temveč pomlad, poljana, vse to se je mešalo. In Brume-nova se je spomnila: bog ve, zakaj sem ji vse povedala, vse svoje življenje. Morda res niso verjeli, da priležnik ni bil advokat, a vendar ni nihče vedel, da res ni bil. Zdaj bo Lejkova vedela vse. Pa je prišlo samo od sebe: kakor bi te že leta in leta tiščalo, da se nekomu raz>-odeneš. Nato je v mislih zamahnila nad tem: saj natančnega itak nihče ne ve. Potem so morale že preteči tiste minute, zakaj negotovost se je stopnjevala, dokler naposled ni nekdo krenil po poštenju, s koraki, ki sta jih obe takoj prepoznali za Matildine. Naposled so se odprle duri, ki vodijo zunaj na stopnišče in sem. Kata se je vznemirila in tudi Brumenova se je zganila. 429 „Ona je," je spregovorila Brumenova. „Poznami njene korake." Šteli sta korake po stopnišču. „Ako ne potrka, je ona. Če pa potrka, potem je pa Marko viČeva. Tista tako hodi." Ni potrkalo'. Roka, ki je bila vajena najti kljuko v temi, je odprla. In pred durmi je obstala človeška senca. Potem se je ta senca zganila in stopila do srede sobe. Oni dve sta še vedno zdeli vsaka na svojem mestu. „Matilda?" je rekla Kata in nje glas je bil nemiren. „Jaz sem," je tiho dejalo dekle. „Tak prižgi vendar luč," je rekla Lejkova Brumenovi in vstala. Matilda je stopila k divanu in sedla. „Ni treba," je reklo dekle. „Ni treba luči." Lejkova je nekaj iskala, potem je prišla k dekletu. Brumenova pa je rekla: „Malo čaja ti napravim, z rumom. Čaj z rumom dobro de, če je mraz." „Ne čaja," je odvrnilo dekle. „Ali bi kaj drugega?" je vprašala Kata. „Ne, nič." Kata je sedla k dekletu: očitno ni bilo vse v redu, Položila ji je roko na čelo. S prsti je poiskala žilo na senceh. Žila je močno bila. Snela je Matildi klobuk in ga dala Brumenovi. „Daj, da te slečem," je rekla Kata, „spat pojdeš, da si oddahneš in spočiješ." Dekle se je dalo teti slačiti. Nato sta jo z Brumenovo spravili v posteljo. Ko je nekaj časa ležala, se je zaslišal tih jok. Ta jok je postajal nagloma močnejši, doker ni naposled izbruhnilo. Obe sta jo tolažili, a je nista mogli umiriti. „Qbesimi se," je kričala Matilda," v vodo skočim. Nočem več živeti." „V vodo, Matilda, obesiti se," je govorila Kata Lejkova. „To so neumnosti. Čemu? Vse premine, preide. In poti bo dobro, smejala se boš, in ne boš vedela, kako si mogla tako misliti." (Dalje.) 430