Jakob Dimnik,
učitelj na II. mestni šoli v Ljubljani.
Št. 10. Ljubljana, 16. vel. travna 1897. XXXVII. leto.
Vsebina: —ič: 0 uredbi učiteljskih plač na Kranjskem. — M. J o sin: Prostoročno risanje na petrazrednih ljudskih šolah. — Fr. Orožen: Ustavoznanstvo. — Josip Ciper le: Kulturne slike s Kranjskega. — Ebenhoch-Dipaulijev šolski predlog. — Vestnik. — Uradni razpisi učiteljskih služeb. — Listnica uredništva.
Geslo: „Ne nazaj, ne navzdol, ampak naprej in navzgor".
0 uredbi učiteljskih plač na Kranjskem.
i.
podporami, katere nam je visoki deželni zbor v svojem letošnjem zasedanju dovolil, storil se je prvi korak za definitivno rešitev zares perečega vprašanja: kako nas primerno plačati. To vprašanje ni samo pri nas na dnevnem redu, kar dokazuje dejstvo, da so samo lansko leto tri dežele: Dol. Avstrija (zakon z dne 30. mal. travna 1896), Galicija (zakon z dne 5. vel. travna 1896) in Goriška (zakon z dne 15. vinotoka 1896) vsemu svojemu učiteljstvu plače izdatno zboljšale. K tem deželam se je pridružilo tudi Solnograško, kjer je deželni zbor s zakonom z dne 16. mal. travna 1896 dovolil stanarino vsem učiteljem in učiteljicam, ki nimajo naturalnega stanovanja in povišal poduciteljem plače ter jim dovolil stanarino.
Hvaležno priznam, da so gg. poslanci vseh strank soglašali, da je nujna potreba, stvar na vse strani povoljno rešiti. Ne bo torej odveč, ako se ta stvar od več strani javno razpravlja.*)
1. Temeljna določba o učiteljskih plačali in izvajanja.
Za ureditev naših plač je merodajen § 55. državnega Ijudsko-šolskega zakona, ki slove: „Najmanjše prejemke, izpod katerih ne sme
*) Prosimo, da se še kdo oglasi k temu vprašanju.
Uredn.
nobena šolska občina iti na nižje, je odmeriti tako, da učitelji in pod-učitelji niso primorani truditi se s postranskimi opravili, ampak da lahko vso svojo moč na svoj poklic obračajo in da je učiteljem tudi še mogoče, svojo rodovino živiti primerno okolnostim doticnega kraja."
Iz tega § sledi:
a) Pri določitvi plač ločiti sta samo 2 vrsti učiteljskih mest: s prejemki, ki zadostujejo za rodovino in taka, ki zasigurajo dostojno eksistenco posamezni osebi.
Zakon loči učitelje od podučiteljev. Dasi je pri nas na Kranjskem, hvala Bogu, naslov podučiteljev odpravljen, vendar moramo pri svojem raziskovanju pri dveh vrstah učiteljskih služb obstajati. V to nas silijo dejanske razmere. Ne da se namreč utajiti, da so nekatera mesta neprimerno važneja, težavneja in z večjo odgovornostjo spojena, nego druga. Učitelj na jednorazrednici ima gotovo važneje, težavneje mesto, nego II. učitelj na dvorazrednici. Ločiti bi imeli pri nas torej učna mesta I. in II. vrste.
h) Pri določitvi plač ozirati se je tudi na okolnosti doticnega kraja. Znano je, da je življenje po nekaterih krajih dražje, kakor po drugih. Istina je tudi, da se po nekaterih krajih od učitelja v socijal-nem oziru več zahteva, kakor po drugih. To dvoje nas pripelje naravnost do prepričanja, da so lokalne doklade kot stalni del plače potrebne.
c) Plača mora biti zadostna, da se ni treba truditi s postranskimi opravili.
Zadostna plača je le tista, ki je primerna službenim letom, delu, študijam in krajevnim razmeram.
Važen je naš stan. Prištevati ga morajo k najproduktivnejšim. Za naš stan je treba „dobrega naraščaja, učiteljev iz poklica" (por. fin. ods.) Le učitelj iz poklica spolnoval bo vse, kar tirja od njega moderna pedagogika. Le on bo porabljeval svoj prosti čas po napornem šolskem delu v to, da se bo dalje izobraževal in se na pouk pripravljal, da bo potem ves učni čas v šoli kar moč najbolje in najuspešneje porabil. Dela, šolskega dela je torej obilo. Koliko brezplačnega dela pa je še poleg tega učitelju storiti, ako hoče biti zares ljudski učitelj. Gojenje kmetijstva, cerkvenega in posvetnega petja se nam ukazuje. In plača za to? Malo, ali nič; v vseh slučajih pa dela učiteljstvo le za to, ker ve, da je to ljudstvu in svojemu stanu dolžno. Tiho, brez hrupa deluje učiteljstvo, a njega delovanje ni zato nič manj intenzivno, nič manj vredno. Če se še vpošteva, da svetuje učitelj ljudstvu v vseh slučajih in mu povsod pomaga. Zadruge, posojilnice, razna dobrodelna in poučna društva, kjer ravno učitelji opravljajo največkrat brezplačna, zamudna odborniška mesta, so uprav predpotopni nazori, da je učitelj po 4—5 urnem dnevnem delu prost. Mogoče, da
je bilo tako, ko je bilo učiteljevanje slabo plačan postransk zaslužek častivrednih krojačev, črevljarjev ali pa — vaških črednikov. — Počitnice! Da, te bodejo marsikoga v oči? Ali pa ne zahteva pravica in če ta ne, vsaj humaniteta, da se da človeku, ki celih lO1^ mesecev neprenehoma dela, ki dovrši siccr samo jedno, toda velikansko nalogo, nekoliko počitka, da si more v tem času zložno napraviti splošen načrt za naslednje leto? Vpoštevajte to in še dosti drugega in prepričani morate biti: da je nam več in intenzivneje delati, nego marsikateremu drugemu, bolje plačanemu stanu.
„Naša učiteljišča ne smejo postati zavetišče duševno in gmotno onemoglih dijakov" in „Kdor more, gre drugam" poročal je slavni finančni odsek letos vis. dež. zboru. Malo besed, a resničnih! Skrajni čas je že, da se pri uravnavi učiteljskih plač gleda na študije. Pripravniška matura se smatra za jednakopravno srednješolski. To vidimo pri predpisih za izpolnovanje jednoletne prostovoljne vojaške službe, iz katere je pot do aktivne častniške šarže odprta. Ali že ni marsikateri učiteljiščnik zamenil pero z mečem, ker je uvidel, da jo pri vojakih prinese vsaj do stotnika? Da, kdor more gre drugam! Koliko nadobudnih učiteljskih abiturijentov, da celo stalnih učiteljev je našlo mesta kot uradniki pri c. kr. pošti, carinskem uradu, pri raznih železnicah, računskih oddelkih i. t. d., i. t. d. Povsod jim je pot vsaj do 9. činovnega razreda odprta. Pustili so učiteljstvo, ne zbog premajhnega veselja do učiteljstva. O, ne! Videli so, da se drugod živi, a v učiteljskem stanu strada.
„Ozirati se nam je na druge sosedne dežele, posebno na Štajersko, kjer so učitelji zdatno bolje plačani in kamor naši pripravniki radi odhajajo" poročal je finančni odsek. Kaj ne bi odhajali? Na Štajerskem ima učitelj na zadnji jednorazrednici 600 gld. letne plače, 40 gld. funkcijske doklade in 6 petletnic po 60 gld.: po 301etnem službovanji ima torej 100.0 gld. letnih prejemkov! Pri nas ni niti 5°/o vseh učiteljev tako srečnih. Tožbe o primanjkovali ju dobrega naraščaja, učiteljev iz poklica, toliko časa ne bodo nehale, dokler se ne bo učiteljstvo plačevalo tako, kakor drugi stanovi z jednakimi študijami. Uredba plač se bode m orala tedaj tako izvršiti, da bode vsak učitelj po 301etnem službovanju dosegel vsaj sedanjo plačo X. plačilnega razreda državnih uradnikov t. j. 1000 gld. na leto.
Krajevne razmere! Sami ne vemo sedaj, kdo je večji revež, ali ta, ki širi omiko v skriti gorski vasici, ali tovariš, ki je nastavljen v večjem kraju. Prvi toži, da mora najnujnejše potrebščine mnogo dražje kupovati, nego učitelj v večjem kraju, da stane učitelja na deželi vzgoja in izobrazba njegovih otrok več, nego mestnega učitelja, ne glede na težje razmere, v katerih mu je navadno delovati, koliko ga
10*
stane v slučaju bolezni zdravnik itd. itd. No, vsak ve, kje ga črevelj žuli, si bo mislil vsak neprizadeti drugega stanu; prav imajo s takimi tožbami učitelji na deželi. Toda prav taki, in še večji reveži so pa učitelji po mestih in trgih. Poznate li ljudje prikazen, katero so Nemci krstili za „glänzendes Elend"? Vidite, ta preganja veliko — in malo-mestnega prijatelja-tovariša. Koliko zahtevajo ravno taki kraji od svojih učiteljev v socijalnem oziru! Poznam kraj, kjer se ob vsaki priliki vpraša: „Kje so pa učitelji?" To pa res ni lepo, ni učitelja vredno, da se takemu koristnemu podjetju odtegujejo. Hočeš, nočeš, moraš! Kadar pa mesec pride, pa štej 12 gld. stanarine.*) Da, še huje je šlo. Stanovanj ni bilo dobiti. Če nisi hotel z družino na cesti bivati, plačati si moral 17 gld. stanarine na mesec. — Plače je pa na leto 500 gld., dve starostni dokladi 80 gld. skupaj 580—200 gld. za stanovanje, ostane za življenje 380 gld. in to v kraju, kjer je draginja no-torična. In v takih krajih se mora učitelj, ki ima jednake, morda celo višje študije, kakor uradniki, zadovoljiti z manjšo plačo, kakor jo imajo orožniki in finančna straža! Posebnih zahtev pa ne stavijo samo do-tični kraji, ampak stavimo jih tudi mi sami. Kaj bi dejal svet, pred vsemi pa mi, ako bi ljubljanski tovariši vrgli puško v koruzo ter nehali z vsem delovanjem ? Svet bi takoj generaziral ter bi dejal: učitelji so nemarni, ne razvijajo nobene delavnosti, mi bi pa dejali: sram jih naj bo, se jezili, a tega storiti, kar oni zamorejo, ker so v središču, tega ne bi mi pri najboljši volj i mogli. Mislimo na naše glasilo, na vdovsko učiteljsko društvo, na Narodno šolo, na konvikt, cesar Franc Jožefovo ustanovo itd. Pa še druga stran! Po večjih krajih so tudi navadno šole višjih kategorij, kjer se mora vendar učni smoter v polnem obsegu doseči. Kaj rado se meri delovanje sedanje ljudske šole po tem, kar se na večrazrednicah doseže. Da so pa take šole res vzorne, treba pa tudi učno osebje, ki je tako plačano, da more v doticnem kraju stanu primerno živeti
Večrazrednice so pa še v drugem oziru silno važne. Ne le, da se po njih vidi, kaj zamore ljudska šola doseči, imele bi biti me-todiške šole za mlade učitelje. Ako pride mlad začetnik med učiteljski zbor na večrazrednici, ki je vrl v svoji službi, prime se tudi njega vrlina, da zadobi veselje do svojega poklica. Koliko koristi mu donašajo lokalne konferencije! Kolike vrednosti je prilika, da se v vseh zadevah vzgoje in pouka ob vsakem času lahko posvetuje z izkušenim tovarišem!
Plača se mora ravnati tedaj poleg službenih let tudi po krajevnih okolnostih s posebnim ozirom na važnost dotične šole.
*) V Ljubljani stane stanovanje za samca na mesec tudi 15 gld.; kdor ima pa družino, pa ne dobi pod 300 gld. zdravega stanovanja na leto.	Uredn.
2. Učiteljska mesta I. in II. vrste.
Za učiteljska mesta I. vrste se morajo šteti one službe, katere doseže učitelj v svoji moški dobi, ko si ustanovi lastno ognjišče. Take bi bile: a) Vse nadučiteljske službe in vse službe na jednorazrednicah. b) Vse definitivne učiteljske službe v krajih, kjer so srednje šole. V take kraje prosijo zaslužni učitelji z družinami,-da morejo svoje otroke v srednje šole pošiljati. Mnogokrat se odrečejo radi tega nadučiteljskim službam na deželi, c) Nekatera definitivna učiteljska mesta na večraz-rednicah, če se noče, da bi postale večrazrednice torišče, na kojem bi začetniki svoje pedagogične kozolce obračali.
Vsa ostala mesta bi bilo uvrstiti v II. vrsto.
Cenjeni čitatelj je gotovo opazil, da smo dosledno govorili dosedaj o učiteljih in učiteljskih službah, kakor govori tudi § 55. državnega ljudsko-šolskega zakona le o učiteljih in podučiteljih. Kam pa z učiteljicami?	—ič.
Prostoročno risanje na petrazrednih ljudskih šolah.
(Poročal pri konferenciji ljubljanskih šol M. Josin.)
Čni črtež zahteva za petrazredne ljudske šole: Zmoter: Usposobljenost učencev za pravo razumnost geom. oblik. Vaja očesne mere in zmožnosti tvorjenja naj se uporabljata na preprostih stvareh iz življenja. Znanje najvažnejših geom. teles in njih mej.
Iz tega jemljem poglavitni točki: Vaja očesa v merjenju in zmožnost tvorjenja.
Kako rišimo, da zadostimo učnemu črtežu?
Nekateri učitelji trdijo: rišimo po stigmah! Zvezki brez stigem so za srednje in obrtne šole; drugi: začnimo po stigmah, in ko se privadi učenčeva roka svinčniku in zvezku, začnimo brez stigem; tretji dado učencu prazen popir koj v početku.
Poskušal sem že vse troje in dobil to-le prepričanje: Ako rišemo le stigmografično, je nemogoče zadostiti učnemu črtežu. Kako naj se vadi učencu oko, ako ima pred seboj vedno le s stigmami že zmerjeni popir! In tudi stigmografični izdelek ne dela veselja risarju, zakaj stigme očitajo kakor slaba vest: brez nas ne bi napravil risbe. Uspeh in^mo pri tem predmetu le tedaj, kadar je učenec po dovršenem šolskem obiskovanju sposoben, napraviti na prazen popir prostoročno primerno risbo. Tega pa ne zna, ako ni risal prostoročno. Pri krivočrtih likih, kakor jih zahteva učni črtež v V. razr., pa stigme risanja ne le ne pospešujejo, ampak naravnost ovirajo. Pri stigmografičnem risanju riše n. pr. učitelj na tablo in učenci mehanično po stigmah za njim. Roka se sicer vadi, a oko prav nič, in vendar je vaja očesa
glavna stvar pri risanju. Ko sem v prejšnjih letih opustil med šolskim letom stigm. risanje in pričel s prostoročnim, kaj sem opazil? Mnogo učencev, ki so prav slabo risali po stigmah, je risalo prostoročno ne samo ne slabeje, ampak celo bolje kakor prej, in vem, da te izkušnje nimam samo jaz, pravili so mi tako tudi tovariši. Tudi trud ni bil večji, ne učitelju in ne pri učencu, povečalo se je le zanimanje za pouk in veselje za predmet. Ne smemo tudi pustiti, da nas prekose naši tovariši na kmetih, zakaj stigm. risanje so že zavrgli nekateri okraji na Kranjskem, ravno tako druge dežele n. pr. sosednja Sta-jarska! In zakaj bi zaostajali Kranjci? O prostoročnem risanju se sploh sedaj govori mnogo, toda tega zanimanja ne smerno primerjati z že pozabljeno pokončno pisavo, zakaj uspehi prostoročnega risanja govore vse drugače, kakor uspehi pokončne pisave!
Prostoročno risanje pa ni samo vaja za oko in roko, ampak je tudi velikega vzgojevalnega pomena. Treba je le metodično postopati in ne prehitro zahtevati lepih uspehov. Mali risarji so od kraja res nerodni, ali nerodnežev je vedno menj, in lepi uspehi ne izostanejo, saj take imajo celo obrtne šole po kmetih, kjer imajo gotovo slabše učence kakor mi. Vrh tega je roka šolarjeva, vajena peresu, gotovo sposobnejša za svinčnik, kakor žuljeva roka rokodelčičeva. Res, v začetku je tu mnogo več truda kakor pri stigm. risanju, a ko se prično kazati prvi uspehi, tedaj rišejo učenci z vidnim veseljem in zanimanjem in dokončan izdelek jim budi samozavest in pogum v njih zmožnost. Odkrito povem, da so mi bile stigm. risarske ure dolgočasne in učencem brez vsakega zanimanja, sedaj se pa vesele risarskih ur, in čas še prehitro mine. Boljši učenci tudi lahko kažejo in pomagajo sla-bejšim, ves razred je kakor rokodelska delavnica. Opustimo torej stigme!
V	katerem razredu pa pričnimo s prostoročnim risanjem?
Ali naj se ravnamo po nazoru: najprvo stigme (n. pr. v II. in III. razr.) in potem prostoročno (n. pr. v IV. in V. razr.)?
K temu omenjam to-le:
V	IV. razr. sem dobil učence, ki so že več let poprej risali stigm. in tudi take, ki sploh niso mnogo ali celo nič risali, in prvi niso prekašali drugih v risanju. Zaradi tega nisem prepričan, da bi stigm. risanje kot predvaja pospeševalo prostoročno risanje. Res, v nižjih razredih nisem še risal prostoročno, pač pa od IV. naprej z ugodnim uspehom in zato rečem: Koliko menj truda in več lepših uspehov bi imel'v višjih razredih, ako bi privajal učence v nižjih razredih na prostoročno risanje. V teh, seve, ne bi iskal lepih uspehov. Dovolj je, da naučimo učence, kako se drži in urezuje svinčnik, kako leži zvezek i. t. d. Upam pa tudi, da se priuče risanja premih črt in osnovni podlagi vsemu risanju: rob z osnim križem in kvadrat. (Učni poskus I. stop.)
Da pa malih začetnikov ne ostrašimo s popirjem, dajmo jim v II. razreda tablico in kamenček. Pod učiteljevim vodstvom naj se mu vadi roka, naj riše krivo, nic ne de, saj lahko zbriše, poskuša in popravlja, dokler se mu ne posreči. Vendar pa tu preti velika nevarnost: Ako se strogo ne pazi na rahlo črtanje s kamenčkom, dobe učenci trdo roko, kar je pozneje težko odpraviti.
Radi navedenih vzrokov sem se odločil za tretji nazor: v ljudski šoli koj sprva prostoročno risanje. Z ozirom na petrazredne ljudske šole sem razdelil risarsko snov v trt stopnje:
I.	Stopnja (2. razr.) Uspeh: Rob, osni križ kvadrat.
II.	Stopnja (3. in 4. razr.) Uspeh: Kvadrat, osmerokotnik, šesterokotnik in trikotnik.
III.	Stopnja (5. raz.) Uspeh: Krog, elipsa, špirala, (oval, va-lovnica).
I. Stopnja (2. razreda).
Učilo: Tablica,*) kamenček, goba.
Tablica ostaja pred učencem pri risanju nepremična; premikata se samo roka in kamenček. Zlasti v prvih urah se mora paziti, da je kamenček pravilno urezan in da ni prekratek. Ko učitelj nima več opravila z risbo na tabli, prinašajo učenci svoj izdelek k njegovi mizi. S seboj prinese tudi kamenček in učitelj se prepriča, jeli vse v redu. Učitelj kaže, popravlja, opozarja na nepravilnosti. Temelj risanju so preme črte. Ker je v 2. razredu odločena za risanje samo 1 ura na teden, torej 4 ure na mesec, porabi se ta čas samo za vajo premih pokončnih črt. (L. 1.) Učenci jih vlečejo s primernim presledkom od roba do roba.
1. 2.
12 3 4 5 6 7 i. t. d. _
4 ~~ i t. d.
Vlečejo naj pa kolikor moči rahlo, drugače bodo pozneje težave s svinčnikom. In ker pri prvih poskusih gotovo presledki ne bodo jednaki, opozarjam na to, kar je prva vaja za oko. Takisto pri vodo-
*) Na I. mestni ljudski šoli v Ljubljani so upeljane popirnate tablice.	Pis.
Tako pridemo v II. polletju do roba, ta se razpolovi, napravi križ in kvadrat. {L. 5.) To se potem vadi in vadi, zakaj to je osnovni ^	temelj vsem poznejšim risbam. In
---- četudi ne dosežemo tega uspeha
v tem razredu, čas ni izgubljen, zakaj vadili so se pravilne lege tablice (zvezka) in držanja ka-
------menčka (svinčnika), vadili so se
meriti na oko in risanja premih črt, in učenci ne bodo prenerodni, ko dobe v novem šolskem ----- letu namesto tablice popir v rabo.
(Dalje prih.)
ravnih črtah (L. 2.) Za te zopet 1 mesec (4 ure) in toliko ali več za poševne črte (L. 3.) Izvrstna vaja za roko je tudi, ako si delajo učenci 3.	poljubne točke in te potem
vežejo s premimi črtami. S tem postaja roka zanesljiva v potezanju, in to naj bode tudi predvaja vsaki stopnji. Da pa ne postane pouk preveč suhoparen, vzamemo v pomoč lahko nazorni nauk. Znano je, da prinašata „Vrtec" in „Angeljček" prav otročje risbe; n. pr. hišna oprava, orodje i. t. d. (L. 4.) To dela pouk malim risarjem bolj zanimiv.
Ustavoznanstvo.
(Spisal Fr. Orožen.)
L.
Ustavno življenje v Avstriji od leta 1867. do sedanjih dni.
1. Pregled.
naznačeni dobi se bori prej raerodajna nemško centralistiška struja, da ohrani svojo nadvlado nad drugimi narodi, ki se potegujejo za svoje v zakonih zajamčene pravice. Doslej še ni končan ta boj, v katerem nadvladuje zdaj ta zdaj ona stranka. V tej dobi je imela naša država tale ministerstva:
1.	„Meščansko ministerstvo" s precejšno nemško centralistiško strujo od leta 1867—1870.
2.	Ministerstvo Hasnerjevo z odločno nemško centralistiško strujo leta 1870.
3.	Ministerstvo Potockijevo z bolj federalistiško smerjo od leta
1870—1871.
4.	Ministerstvo Hohenwartovo na federalistiški podlagi od leta
1871—1872.
5.	Ustavoverno ministerstvo Auersperg - Lasserjevo na nemško centralistiški podlagi od 1. 1872—1879.
6.	Stremayrjevo ministerstvo 1. 1879. je bilo le prehodno ministerstvo.
7.	Ministerstvo Taaffejevo, ki je skušalo zadovoljiti nenemške narode, od L 1879—1893.
8.	Koalicijsko ministerstvo Windischgratzovo od 1. 1893—1895.
9.	Začasno uradniško ministerstvo Kielmannseggovo 1. 1895.
10.	Ministerstvo Badenijevo od 1. 1895.
Vsa ministerstva so se trudila, da poravnajo narodnostni prepir v Avstriji in ustanove politično ravnotežje. Najdelj je vladalo Taaffejevo ministerstvo in sicer 14 let, uradniško ministerstvo pa le nekaj mesecev ter se je umaknilo Badenijevemu ministerstvu.
2. Od ogerske pogodbe do Taaffejevega ministerstva.
(1867—1879).
Dne 31. grudna 1867. je dobila naša državna polovica odgovorno ministerstvo. Takozvano meščansko ministerstvo je sestavil knez Carlos Auersperg, ki je bil ministerski predsednik. Drugi ministri so bili: Giskra (za notranje reči), Herbst (za pravosodje), Brestel (za denarstvo), Hasner (za nauk in bogočastje), Plener (za
trgovino), grof Potočki (za poljedelstvo), grof Taaffe (za deželno brarabo) in Berger (minister brez portfelja).*)
Že nekaj prej so bili imenovani 3 skupni državni ministri: Beust za zunanje reči, Becke kot državni finančni minister, in kot državni vojni minister John, katerega je že čez nekaj tednov nadomestil baron Kuhn.
Z novimi razmerami so bili zadovoljni Nemci in Madjari, nikakor pa ne Slovani. Cehov ni bilo v deželni zbor, kateremu so poslali pismeno izjavo ali „deklaracijo", s katero so zahtevali, da se jim pri-pozna zgodovinsko pravo češkega kraljestva (za češko, Moravsko in Šle-zijo) in k drugim avstrijskim deželam Ogerski slično pogodbo.
Cesarjevo lastnoročno pismo z dne 14. listopada leta 1868. na ministra Beusta je določilo za cesarstvo naslov „Avstrijsko-ogerska država". Prej se je z vala država „Avstrijsko cesarstvo". Določil se je tudi „mali naslov" za vladarske cesarjeve spise in zlasti za pogodbe z inozemskimi državami, cesarjev predikat „Njegovo veličanstvo cesar in kralj" ali pa „Njegovo cesarsko in kraljevo apostolsko veličanstvo".
Leta 1868. je cesar potrdil tri maj ne zakone z dne 25. vel. travna (maja) in sicer zakonsko pravo, šolski zakon in interkonfesi-jonalni zakon.
Zakonsko pravo je odpravilo doticna konkordatska določila in uvedlo civilni zakon za silo, po katerem smejo politična oblastva ženina in nevesto poročati v slučajih, da zabranjuje duhovščina oklic in poroko.
Šolski zakon je poveril državi vodstvo avstrijskega šolstva, duhovskim oblastnijam pa prepustil nadzorstvo veronauka. Za šolstvo so se ustanovili deželni-, okrajni- in krajni šolski sveti. Za šolo godni otroci imajo dolžnost od 6. do 14. leta svoje starosti v šole hoditi.
Interkonfesij onalni zakon urejuje opravila duhovnikov in vernikov. Veroizpovedanje sme svobodno voliti vsakdo, ki je dovršil štirinajsto leto.
Deželni zbori so se po večjem hudo uprli zoper osnovne državne zakone in konfesijonalne zakone in hoteli strmoglaviti ustavo. Državni zbor je sklenil vojni zakon, Hasnerjev šolski zakon, zakon o porotnih sodnijah in zakon o deželni brambi. Po odstopu kneza Carlosa Auer-sperga je prevzel ministersko predsedstvo grof Taaffe. Rožnika 1. 1869. pa so izstopili iz ministerstva Taaffe, Potočki in Berger, ker se niso ujemali s političnimi nazori drugih ministrov. Ustopili so pa
*) „Ministri brez portfelja" niso imenovani za posamezne dele avstrijske uprave, ampak se le udeležujejo ministerskih posvetovanj in zastopajo koristi dotične stranke ali dežele, za katero so imenovani.
v ministerstvo : Stremayr (za nauk in bogočastje), Banhans (za poljedelstvo) in Wagner (za deželno brambo), Hasner pa je prevzel mi-nistersko predsedstvo.
V tem času so prirejali Slovenci tabore po raznih krajih slovenskih pokrajin. Zbralo se je na tisoče navdušenih Slovencev, ki so zahtevali enakopravnost in zedinjeno Slovenijo, to je združenje vseh slovenskih pokrajin v eno upravno kronovino.
Leta 1870. so izstopili iz državnega zbora Poljaki, Slovenci in sploh primorski poslanci. Ker pa cesar ni razpustil onih deželnih zborov, ki niso hoteli voliti poslancev v državni zbor, odstopilo je ministerstvo. Grof Potočki je sestavil mal. travna 1. 1870. novo ministerstvo in prevzel zraven predsedstva tudi poljedelstvo, grof Taaffe notranje reči in deželno brambo, Tschabuschnigg pravosodje, nauk in bogočastje, Distler finance in Depretis trgovinsko ministerstvo. Distler je kmalu odstopil in mesto njega je postal minister baron Holzgethan. Petrino je postal minister za poljedelstvo, in za malo časa je prevzel baron Widmar deželno brambo. Koncem rožnika je postal Stremayr minister za nauk in bogočastje.	(Dalje prih.)
Kulturne slike s Kranjskega.
(Spisal Jos. Ciperle.)
17. Samo (623—662).
ešitelj Slovanov iz teh stisek je bil Sam o. Ni bil rodom Slovan, ampak njegova zibel je tekla v sedanjem mestu Sensu na Francoskem. Bavil se je s kupčijo, in prihajal je večkrat kupčevat med Cehe in Slovence. Tu seznanil se je z njihovimi običaji in željami. Videl je ob jednem tudi, kako kruto stiskajo Obri ta naroda. Posrečilo se mu je tudi, ju pregovoriti, da se združita, ter skupno odženeta Obre in se osvobodita te grozne muke. Res, vzdignejo se Cehi in Slovenci, njim na čelu Samo, vržejo se na Obre, ter jih slavno premagajo. Hvaležna ta naroda izvolita potem Sama svojim kraljem.
Njegova oblast rastla je potem od dne do dne. Rod za rodom družil se je njegovemu kraljestvu. Celo lužiski Srbi se mu pridružijo. Samovo kraljestvo razprostiralo se je od Baltiškega do Jadranskega morja.
Toda tako velikansko kraljestvo sredi Evrope ni bilo po volji frankovskega kralja Dagoberta I. Silno armado zbere, ter jo napoti proti Samu v treh oddelkih; kajti Dagobertu pridružili so se tudi Bavarci in Longobardi. Bojno polje raztegalo se je od Julskih Planin na Kranjskem do severne meje Češkega. — Longobardi primejo na jugu Slovence, toda ti jih srečno premagajo; Bavarci pa marširajo ob
"Donavi jiroti središču Samove države; a glavna armada Dagobertova "bliža se severni meji Češke zemlje, kjer jo pričakuje Samova vojska pri V ogastogradu. Najbrže se je imenoval ta kraj Togastograd, sedanji T&vs ali Domažlice na češkem. Pripoveduje se, da je poslal Dagobert Samu svoje poslance, ki so tirjali, naj se jim podad6 Slovani, ker so božji psi, kajti oni (Franki) so božji hlapci. Ali Samo jim je odgovoril: „Ako smo mi psi, vi pa hlapci božji, vas bomo raztrgali, ker ne izpolnujete volje tega, čegar hlapci ste!" — Po tro-dnevnem boji potem je bila Dagobertova armada premagana, ter je morala ubežati. — Tako so bili čehi in Slovenci rešeni tudi tega sovražnika.
V miru je potem vladal Samo v svojem kraljestvu. Ni ga bilo Več sosednega vladarja, ki bi si bil upal napovedati mu vojne. Imel je baje z dvanajsterimi slovanskimi ženami 22 sinov in 25 hčera. Po njegovi smrti pa razpade ta velikanska država Samova, in zopet žive Cehi in Slovenci vsak za se. Slovenci si volijo zopet kneze iz svojega; ro'du. < (¡'k; &;•<! )
Ebenhoch-Dipaulijev šolski predlog.
J§||e v zadnji številki našega lista smo omenili, da se bode stara pesem Šipi o „brezverski šoli" kmalu zopet začela. In res, nismo se motili.
Klerikalci se še niti dobro usedli niso v novi zbornici, že so prišli s svojim šolskim predlogom pred zbornico. Na prvi pogled je predlog sam na sebi pohleven, jedro mu je pa za slovenske razmere nezdravo; zato bi bil, če bi se vsprejel, nesreča posebno za Slovence. Slovenci nikakor ne moremo biti zato, da bi deželni zbori dobili vetij o moč na šole, ker s tem bi razve n Kranjske po vsih drugih slovenskih kronovinah zgubili ne le pri narodnostih, temveč tudi pri verski vzgoji. Zato pričakujemo od naših poslancev, kojim je na srcu razvoj slovenske narodnosti v naših sosednih kronovinah, da takega predloga ne morejo in ne smejo ^potjlpirati. Učiteljstvo pa, ki teži po podržavljenji ljudske šole, še celo ne. more biti za podeželenje šole, ker nas skušnja uči, da od klerikalnih deželnih zastopov ne moremo nič dobrega pričakovati. Predlog, o kojem bomo ob priliki še kaj več izpregovorili, se glasi :
Načrt premembi šolskega zakona z dne 14. vel. travna 1869. 1.: člen I. Naslednji paragrafi zakona z dne 14. vel. travna 1869. 1., naj se v prihodnje glase:
§ 1. Ljudska šola ima namen, vzgajati otroke nravno po naukih njih vere, razvijati njih duševno delavnost, jim dajati za njih napredovanje in dalnjo izomiko za življenje potrebno znanje in izurjenost ter ustvariti temelj za vzgojo koristnih članov človeške družbe.
§ 2. Vsaka ljudska šola, za katere ustanovitev in vzdrževanje plačuje troške država, dežela ali občina, bodisi popolnoma ali deloma, je javen zavod in kot tak pristopen vsem otrokom, kateri morajo šolo obiskovati. Na drug način ustanovljene in vzdrževane ljudske šole so privatni zavodi. Interkonfesijonalne razmere ljudske šole ureja deželno zakonodajstvo.
§ 3. Učni predmeti na ljudskih šolah so: Veronauk, čitanje in pisanje, učni jezik, računanje v zvezi z naukom o geometričnih oblikah, kar je iz naravoslovja najpotrebnejše in otrokom umljivo, prirodopis, zemljepis in zgodovina s posebnim ozirom na domovino in na nje ustavo, risanje, petje in telovadba, katera je za dečke obligatna, za deklice neobligatna. Koliko je vsakega teh predmetov učiti, določa deželni šolski svet dogovorno z dež. odborom.
§ 4. Učne načrte za ljudske šole in vse, kar se tiče notranje šolske uredbe, določa naučni minister, zaslišavši dež. šolsko oblast in s privoljenjem dež. odbora.
§ 5. Veronauk oskrbujejo in nadzorujejo pristojna cerkvena obla-stva (predstojništva židovskih verskih občin). Deželna šolska oblast določa, dogovorivša z dež. odborom, koliko ur je namenjenih vero-nauku, a najmanj morata biti namenjeni dve uri na teden, določiti pa mora to tudi dogovorno s pristojnim cerkvenim oblastvom (pred-stojništvom židovske verske občine), koder to zahteva deželna zakonodaja. V koliko naj učitelji uče veronauk, določa dež. zakonodajstvo dogovorno s pristojno cerkveno oblastjo (predstojništvom židovske verske občine).
§ 8. Naučni minister določa, zaslišavši deželno šolsko oblast in dogovorne z dež. odborom, a kjer to zahteva dež. zakonodajstvo, tudi dogovorno s pristojno cerkveno oblastjo (predstojništvom z židovske verske občine), katere učne knjige in čitanke je dovoljeno rabiti v šoli. Izmed dovoljenih učnih knjig in čitank izbere dež. šolska oblast dogovorno z dež. odborom tiste, katere je rabiti.
§ 21. Dolžnost, obiskovati šolo, začne se z dovršenim šestim letom in traja za vsakdanji pouk vsaj šest let; vse druge odredbe glede časa in načina obiskovanja šol določa dež. zakonodajstvo.
§ 35. Učno osobje učiteljišč sestoji iz ravnatelja, kateri vodi za-jedno vadnico, iz dveh do štirih glavnih učiteljev, iz učitelja vero-nauka in potrebnih pomožnih učiteljev; imenuje je naučni minister na podlagi terna-predloga, kateri sestavi dež. šolska oblast dogovorno z dež. odborom. Učitelje veronauka imenuje najvišja cerkvena oblast, v katere okrožju se nahaja dotični zavod. Vadnični učitelji so dolžni sodelovati pri vzgoji učiteljiščnikov kot pomožni učitelji.
Člen II. Ta zakon stopi v veljavo začetkom šolskega leta, katero sledi razglašenju.	_
V e s t n i k.
Cesar Franc Jožefova ustanova za učiteljske sirote na Kranjskem: Gospod Pavel Borštnik, učitelj v Hinjah, 4-80 gld.
Učiteljski konvikt: G. Pavel Borštnik, učitelj v Hinjah, 2 K; po g. R. P i š u , učitelju v Cerknici: gg. Ludovik Ševar, Josip Stergulec, Leopold Peče in Franc Koy (a 4 K) 16 K; e. gospa Ljudmila Milic, 6 K; g. Ivan Kruleč, učitelj v Ljubljani, 1 K; gdč. Olga Gasperin nabrala ob zborovanji Ped. društva v Škocijanu 8 K; si. Posojilnica v Ribnici 20 K; po g. J. Ažinanu, nadučitelj na Breznici: č. g. Ljubica Andrejevič 2 K, č. g. Barbika Čopova 1 K, gdč. Ein. Žerjav 2 K, gg. Iv. Čop, E. Jeglič in pošiljatelj a 2 K.
Dné 5. t. m. nastal je grozen požar v dobrodelnem bazaru v Parizu. Kakor se je dognalo, zgorelo je 146 oseb. Večina žrtev pripada naj visim krogom pariške aristokracije, plemenite gospe, ki so prevzele razprodajo predmetov. Med žrtvami je tudi vojvodinja Aleiiion, sestra Nj. Vel. naše cesarice. Tudi vojvodinja Alenqon je bila prevzela jeden kiosk, da se pridruži i ona plemenitemu podvzetju, a po požaru so jo pogrešali. Našli so njen zaročni prstan v kupu na polu vpepeljenih človeških trupel. Vendar se je osebnemu zdravniku pok. vojvodinje posrečilo identifikovati truplo pokojnice. Nj. Vel. naša cesarica je obupana vsled tega nepričakovanega groznega udarca.
Presvetli cesar je prijavil vest cesarici kolikor le možno prizanesljivo, vendar je bil utis grozen na Njeno Veličanstvo. Cesarica je jela jokati krčevito, da se ni mogla ustaviti. Potem se je zaprla v svoje sobane, da ni mogel nihče blizu nje, niti od sorodnikov, niti od Nje spremstva. Cesarica ni užila najmanje stvari ves dan.
Poslanik francozke republike, Lože, je izjavil cesarski dvojici iskreno sožalje v imenu republike. Župan dr. Lueger je v imenu mesta dunajskega izrekel brzojavnim potom sočutje mestu pariškemu in župan Ivan Hribar pa je izrekel v imenu občine ljubljanske cesarskemu dvoru brzojavnim potom izraz'najglobokejšega sožalja.
Angelj smrti je torej zopet raztegnil svoje peroti nad našo vladarsko hišo ; udarec je tem hujši, ker je prišel tako nanedejano, tako z groznim načinom .... Po tesni vezi, ki spaja narode z dinastijo, je postalo žalovanje splošno. Kaj naj rečemo, kaj naj storimo v očigled tej nesreči? Kaj druzega, nego da udani v božjo voljo molimo, da bi Vsemožni Bog podelil moči presvetli cesarici, Nje plemenitemu soprogu in vsej cesarski hiši, da prebijejo srečno ta grozni udarec. In ta naša nada ni prazna. Ni to prva nesreča, ki je zadela našo cesarsko družino. Mnogo bridkega je že prebila ista, a vsekdar je pokazala toliko plemenitost in veličino duše, da je ni mogla ukloniti nobena nesreča. Tako bode tudi sedaj. To je jedina tolažba v tej britki uri.
Vojvodinja d' Alengon, katera je na tako žalosten način izvršila svoje življenje, je najmlajša hči bavarskega vojvode Maksa ter sestra pokojne princezinje Helene Thurn Taxis, avstrijske cesarice Elizabete, neapoljske kraljice Marije in grofice Matilde di Trani. Vojvodinja Zofija se je porodila v Monakovem 1. 1847. Sedaj je bila torej stara 50 let. V svoji mladosti je s svojo lepoto vsakogar očarala. Tako tudi mladega bavarskega kralja Ljudevita U., kateri jo je hotel kar takoj brez snubitve svojih starišev poročiti. L. 1865. se je zaročil ž njo. On jo je uprav obožaval. Najslavnejši kipar v Monakovem je na njegovo povelje izklesal vojvodinjin kip, in pred tem kipom se je mudil kralj po več ur na dan. Nikdar se ni mogel nagledati svoje lepe zaročnice. Pozneje so se pojavili pri Ljudevitu II. simptomi blaznosti, vsled česar je razveljavil zaroko z lepo vojvodinjo ter uničil vse, kar ga je spominjalo na njo. Tri leta pozneje se je poročila z vojvodo d' Alengonškiin, drugim sinom pregnanega kralja Alojzija Filipa. Imela je dvoje otrok: princezinjo Lujizo, poročeno s princem Alfonzom Bavarskim in princa Einanuela, kateri se je oženil s Henrijeto Belgijsko. Pokojna vojvodinja se je zelo zanimala za književnost in umetnost, zlasti pa za glasbo. Njena smrt je dokazala, da je imela i za ljudstvo in njega bedo mehko srce. Smrt v delovanju za blagor človeštva je še bolj junaška, nego smrt na bojnem polju. Mir in pokoj Nje blagi duši!
Vojvoda d' Aumale, jedini izmej princev orleanske rodbine, kateri si je znal pridobiti simpatije francoskega naroda in kateri je pred nekaj leti daroval francoski akademiji historično graščino s posestvom v vrednosti mnogo milijonov, je umrl na Siciliji. Vest, da je zgorela vojvodinja d' Alemjon, ga je tako pretresla, da ga je hipoma zadela kap. Vojvoda d' Aumale je bil velik podpornik znanosti in umetnosti ter sam jako učen.
t Vojvodinja Alei
Zapustil je premoženja nad tristo milijonov frankov, katere dobi večinoma princ d'Orléans, njegov netjak.
Iz c. kr. mestnega šolskega sv.eta. fi seji, katera se je vršila v četrtek dné 22. m. in., prejeli smo sledeče poročilo: Potem, ko predsednik otvori sejo, poroča zapisnikar o tekočih stvareh in pove, kako so bile rešene. Osmim učiteljicam se dovoli pri-pust k izpitu učne usposobljenosti, deloma za ljudske, deloma za meščanske šole, deloma s slovenskim in nemškim, deloma samo z nemškim poučnim jezikom Prošnja mestnega magistrata, da bi se šolska mladina pritegnila pod nadzorstvom učiteljstva pokončavanju »	hrošča v tivolskem gozdu in mestnem logu, se odkloni. Sklene se šolska vodstva na to
opozoriti, da 1. dan vel. travna tudi letos ne bodi pouka prost. Keši se neka prošnja za odpis ukovine in pa neka prošnja za izpust iz vsakdanje šole. Pritrdi se izključitvi neke učenke radi zanikernega pohajanja neke zasebne šole z dostavkom, da je na njenega očeta uplivati, naj vpiše hčer v kako javno šolo. — Prošnji dveh učiteljev za novčno podporo se sklene na višjem mestu priporočiti. Sklene se podpirati prošnjo vodstva obrtne pripravljalnice na II. mestni deški petrazrednici za razširjenje te šole v trirazrednico in pa priporočiti, da se na obeh pripravljalnicah nagrada za vodstva toliko zviša, da bo jednaka oni za vodstvo ljudske šole. Rešijo se tri prošnje za oprostitev od obveznega pouka v slovenščini in na znanje se vzatne povoljna rešitev neke interne zadeve.
Pismeni zrelostni izpiti na c. kr. inoškem učiteljišču se prično dné 24. vel. travna na ženskem učilišču pa 29. vel. travna t. 1.
Odkritje spominske plošče. „Slov. učit. društvo" bo odkrilo dné 13. rožnika A. Praprotniku in dné 4. mal. srpana pa M. Močniku spominsko ploščo in sicer prvemu v Podbrezjah, drugemu pa v Zalogu na Gorenjskem.
Podeželenje šole. Klerikalci delajo na to, da po podeželenju šole vsaj v nekaterih deželah dobe v roke. Nemškoliberalni listi razglašajo, da bi za to, da se šolska zakonodaja prepusti deželnim zborom, bilo treba v državnem zboru dvetretjinske večine, ker določa ustava, da spada šola pod državni zbor. „Vaterland" in drugi klerikalni listi pa sedaj dokazujejo, da take večine ni potreba. Njih dokazi so pač malo šepavi, a razkrivajo jasno želje avstrijskih klerikalcev. Za nas Slovence bi gotovo ne bilo v korist, če se šolska zakonodaja prepusti deželnim zborom, kajti v deželnih zborih razmere niso ugodne.
.Novice", list 17., pišejo o tem vprašanju: Po našem mnenju je dolžnost naših poslancev storiti vse, da se šolska zakonodaja ne izroči deželnim zborom, dokler ne bode popolnoma zagotovljena postavnim potom narodna jednakoprnvnost v šoli, ter t	da deželni zbori o tem ne bodo mogli ukrepati. V tem oziru bodo Slovence podpirali
gotovo Rusini, naj so že z našimi poslanci v jednem klubu ali ne.
Znano je, da so slovensko-hrvaške šolske razmere povsem drugačne od češko-moravskih. V koroškem, isterskein, v štajerskem in v tržaškem deželnem zboru imajo večino naši zagrizeni, fanatični in dosledno krivični nasprotniki, ki nam ne priznavajo niti onih pravic, katere so nam zajamčene po ustavi, nasprotniki, ki bodo nemudoma uredili šolstvo tako, da bo najboljše orodje potujčevalnega sistema za Slovence in Hrvate. Tudi v goriškem deželnem zboru bi Slovenci ne mogli menda zabraniti lastne škode, ker je zavisna ondi večina jedva od jednega glasu ali od dveh glasov. Na Kranjskem so ljudske šole sicer dobro uravnane in tudi pozneje bi menda še ostale, nu, bodočnost nam je prikrita in oziraje se vedno na celokupnost slovenskih dežela, zametamo tudi navzlic kranjskim, sedaj še ugodnim razmeram podeželenje ljudskega šolstva.
Kakor iz narodnih ozirov, tako srno seveda z ozira na možno klerikalno preoblast tudi s stališča svobodomiselnosti in umstvenega napredovanja proti klerikalni šoli v Avstriji.	Po ,S1. N.'
Dipaulijev šolski predlog nima upanja, da bi kdaj zakon postal. Mladočehom se zdi, da je vse premalo avtonomističen, ker govori o državni šoli, in pa preveč klerikalen. Samo klerikalnih želji pa Mladočehi ne mislijo podpirati. Baron Dipauli bi bil pač rad svoj predlog postavil bolje na avtonomično stališče, a se je moral ozirati na vlado. Proti vladni volji se ne upajo klerikalci ničesar doseči. Dunajskim krščanskim so-cijalistom, tem prikritim klerikalcem, se pa predlog zdi premalo klerikalen. Vlada najbrž tudi ni prav za ta predlog, in je zatorej jako dvomljivo, če ga bodo podpirali vsi Poljaki. Želje klerikalcev po verski šoli se pač še tako hitro ne uresničijo, kakor so se že sami nadejali. Celo v gospodski zbornici je pričakovati hudega upora. 1	Ljubljanska draginja je zlasti od potresa sem jako velika, tako da se čujejo prav
pogostoma ostre pritožbe. SI. N. piše : Po potresu je iz Ljubljane odšlo jako mnogo rodbin, a na vrnitev ne misli nobena iz njih. Glavni vzrok temu je draginja živil in stanovanj. Tako draga, kakor v Ljubljani, niso živila in stanovanja niti v Trstu niti na Dunaju, kaj še v priznano ceneni Pragi ali celo v Gradcu. Dokler se v tem oziru ne premene raz-
mere, ni upanja, da bi se kdo hotel v našem mestu naseliti. — Lahko si torej vsakdo predstavlja, koliko pomanjkanja mora pretrpeti mestno učiteljstvo, ki ima tako sramotno nizke plače, kakor v nobenem drugem glavnem mestu v Avstriji. In navzlic temu so pri zadnjem takozvanem „zboljšanju" l. 1890. mestnemu učiteljstvu zdatno znižali plače!?
Premembe pri učiteljstvu. Gospod Fr. Šiljanec, nadučitelj pri Sv. Juriju ob Taboru in g. J. Pečovnik, nadučitelj pri Sv. Antonu v Slov. gor., sta menjala s službama. G. J. Zupančič, podučitelj v Ptuji (okoliška šola), je postal nadučitelj v Frankolovem. G. Jos. Pečnik, bivši učitelj v Brežicah in začasni šolski voditelj v Kapelah, imenovan je ondi stalnim učiteljem in šolskim voditeljem. G. Fran Rojina, nadučitelj na Vačah, je imenovan voditeljem v Šmartnem pod Šmarno Goro.
Vpokojen je na lastno prošnjo radi slabega zdravja, gospod Anton Brezovnik, učitelj v Vojniku.
Deželni šolski svet štajerski potrdil je izvolitev g. Anton Petričeka, učitelja v Žalci, zastopnikom učiteljstva pri okr. šolskem svetu celjskem.
Darežljivost našega cesarja. Cesar Franc Jožef je podaril za uboge v Petrogradu 3000 rubljev, avstro-ogerskemu pomožnemu društvu v Petrogradu 1500 rubljev, onemu v Odesi 500 rubljev, za katoliške cerkvene namene v roke petrograjskega nadškofa 1000 rubljev, služabnikom v zimski palači 2000 rubljev.
Okrožnica. Redna okrajna učiteljska konferenca vršila se bode 9. rožnika 1897 v Črnomlji točno ob 9. uri zjutraj v šolskem poslopji. Dnevni red: 1. Predsednik otvori konferenco in imenuje namestnika. 2. Volitev zapisnikarjev. 3. Opazke o inšpekcijah šol. 4. Razgovor o ukazih šolskih oblastev. 5. Slovenščina v ljudski šoli. Vsi člani konference izdelajo ta referat pismeno. 6. Razgovor o učnih knjigah za bodoče šolsko leto. 7. Poročilo odbora okrajne učiteljske knjižnice, predlaganje računa in nasveti o nakupu novih knjig. 8. Volitev a) knjižničnega, b) stalnega odbora. 9. Nasveti, kateri se morajo vsaj osem dni prej doposlati predsedniku konference.
C. kr. okrajni šolski svet v Črnomelju, dne 21. mal. travna 1897.
Orešek, predsednik.
Dunajski Čehi sedaj popisujejo češke stariše na Dunaju, da bodo potem zahtevali, naj se obstoječi češki šoli prizna pravica javnosti in osnuje še več čeških šol. Tudi dunajska češka društva hočejo v bodoče z oblastvi le češki občevati in to tudi določiti v svojih pravilih. Hkratu se je med dunajskimi Cehi začelo pripravljanje za bodoče ljudsko številjenje. Dosedaj so mnogi Cehi na Dunaju za občevalni jezik vpisali nemščino. Zato je pa samo kacih 75.000 Cehov na Dunaju po ljudskem številjenju, dočim jih je v resnici nad 200.000. Dunajski Cehi dosedaj le zaradi tega niso dosti šteli, ker so bili slabo organizovani in so le tlačanili drugim strankam.
Šolske razmere v Galiciji. Gališki ljudskošolski učitelji so se obrnili zopet do državnega zbora, da se kako izboljša njih položaj. S tem seveda so si nakopali jezo poljskega kluba. Dosegli s svojo ulogo ne bodo ničesar, a stvar je sedaj vendar za vladajočo poljsko stranko jako neprijetna, kajti pričakovati je, da se bode več galiških poslancev potegovalo za učitelje in razkrivalo šolske razmere v Galiciji. Učitelji navajajo v svoji prošnji, da izmej sedmih milijonov Galičanov jih štiri in pol milijona ne zna pisati in čitati, 700.000 za šolo godnih otrok ne hodi v šolo, ker ni šol. Nad tisoč sistemizovanih razredov je zaprtih, ker ni učiteljev. Nad tisoč oseb se rabi za učitelje, ki nimajo zakonite kvalifikacije. Učitelji na deželi imajo po 250 do 400, v trgih od 300 do 450 gld. plače. Take plače seveda nikogar ne mikajo, da bi učitelj postal. Učitelji pa zapuščajo službe in gredo rajši v mesto za natakarje ali pisarje. Seveda take razmere ne delajo časti Galiciji.
Meščanske šole na Kranjskem. Posl. Hribar je utemeljeval v dež. zboru svoj samostalni predlog o ustanavljanji in vzdržavanji meščanskih šol v vojvodi ni Kranjski. Govornik poudarja, da imajo meščanske šole namen, služiti prebivalcem mest in industrijalnih trgov. V meščanskih šolah naj se izornikajo oni, kateri se ne mislijo posvetiti višjim študijam. Na Kranjskem imamo zdaj samo jedno meščansko šolo, katero je ustanovil neki mecen. Uzrok, da se meščanske šole v nas niso ustanovile, tiči v tem, da morajo v drugih kronovinah skrbeti za meščanske šole okrajni zastopi, pri nas pa šolski okraji. Ako hočemo imeti meščanskih šol, moramo skrbeti, da prevzame troške zanje normalnošolski zaklad. Vprašanje je, ali je sploh vredno, da se potegujemo za napravo meščanskih šol. Ni dvoma, da je v nas mnogo tacih, ki bi svoje otroke radi pošiljali v meščanske šole, zlasti v Ljubljani. Zdaj skrbe za vzgojo svojih otrok tako, da jih pošiljajo v spodnje razrede srednjih šol, ali izobrazba, katero dobe otroci tam, je jednostranska in nikakor ne tako primerna, kakor ona, katero bi dobivali v meščanski šoli. Tudi pedagogi pravijo, da so tisti dijaki, kateri prihajajo na učiteljišča iz meščanskih
šol, dosti boljši, nego tisti, kateri prihajajo iz srednjih šol. Še drugo korist bi imele meščanske šole. Po § 42. drž. zakona o ljudskih šolah je država vezana ustanavljati nadaljevalne tečaje za učitelje, kateri hočejo priti na meščanske šole, a samo tam, kjer eksistirajo meščanske šole. Ako bi takih imeli, bi lahko zahtevali, da država take tečaje ustanovi. Daljše vprašanje je: kakšen bi bil denarni efekt? Po § 18. ljudskošolskega zakona imajo tisti, ki šolo vzdržujejo, pravico ustanavljati osemrazredne ljudske šole namesto meščanskih in normalnošolski zaklad mora to breme prevzeti. Ko bi se ustanovile meščanske šole, bi bilo torej le kakih 20°/o več troškov. Kako važnost pripisujejo drugod meščanskim šolam, se vidi iz številk. Na Dol. Avstrijskem je 96 meščanskih šol, od teh 45 na Dunaji, na Gor. Avstrijskem 8, na Solnograškem 2, na Štajerskem 7, na Koroškem 2, na Kranjskem 1, v Trstu 4, na Tirolskem 2, na Predarlskem 1, na Češkem 224 (126 čeških, 98 nemških), na Moravskem 74, v Šleziji 8, v Galiciji 7, v Bukovini 1, v Dalmaciji 5. Ljubljana je jedino stolno mesto, katero nima nobene meščanske šole. Pač pa ima jedno osemrazrednico in bi obstoječe petrazrednice lahko razširila še za tri razrede, in sicer na troške normalnošolskega zaklada. Bolje nego osemrazredne ljudske šole pa bi jej služile meščanske šole. Potrebne so le za Ljubljano, k večjemu še za Idrijo, a sčasoma bi se morda izkazala potreba ustanoviti jih tudi v Novem mestu in v Postojini. Troški bi znašali 6 do 8000 gld. Svota ni velika, sicer pa je denar, ki se izda za pro-sveto, produktivno naložen. Predlagam, naj se odkaže predlog upravnemu odseku. (Odobravanje.)
Posl. dr. Schaffer nasvetuje, naj se predlog odstopi dež. odboru, da v prihodnjem zasedanju o njem poroča, eventuvalno predloži zakonski načrt. Ker se izreče posl. Hribar za ta predlog, ga zbornica vzprejrne.
Amerikanski opomin, katerega naj si vzamejo k srcu mlačni naročniki!
Neki amerikanski list prinaša ta-le opomin: Ako je kdo v denarnem pogledu tako umazan, da uporablja svojo bradavico, ki jo ima na zatilniku, za gumb na vratniku, samo da mu ni treba kupiti gumba; ako po noči ustavi uro, da se mu prenaglo ne izguli stroj; ako piše brez pik in črt, samo zato, da bi prihranil črnila; ako obdeluje grob svoje matere liki polje ter sadi na njem zelje in krompir; tak umazan človek je vendar še pravi ka-valir v primeri z onim, ki pravočasno ne predplačuje časopisov, ali jih sprejema po dva ali tri mesece, a jih potem, ko bi trebalo plačati, pošilja nazaj z opomnjo: „Ne vsprejmem!"
<*. c. kr. profesor Julij pleni. Kleinmayer, ta znani dobrotnik slovanskim gojencem, mož, ki je tekom 20 let svojega službovanja na Primorskem vzgojil mnogo vrlih učiteljev in učiteljic ter jim vcepil ljubezen do šole, do omike in do materinega jezika, je praznoval v nedeljo dne 9. t. m. petdesetletnico svojega rojstva, kar naznanjamo s tem širšim krogom in posebno pa prečastitemu učiteljstvu na Primorskem. Bog naj živi še mnogo let vrlega moža!
Skušnjo učiteljske usposobljenosti napravili so v Kopru z dobrim vspehom: gg.: G odi na Andrej, učitelj v Trstu, Jelovšek Fortunat, učitelj v Leskovci na Štajerskem, Kodri č Artur, učitelj v Lomu pri Kanalu, Križ m an Fran, učitelj v Levpi pri Kanalu in gospodičini: Marica Katiansky, učiteljica v Trebčah, okolice tržaške, in Josipina Š lun der, učiteljica v Kobaridu.
G. Fran Gabršek, glavni učitelj na ljubljanskem učiteljišču, je prebil v Mariboru izpit za meščanske šole in sicer iz I. skupine.
Deželni šolski svet je v svoji zadnji seji sklenil ustanoviti v Stari Oselici v škofjeloškem okraju jednorazredno šolo in šolo v Vodicah razširiti na dva razreda.
Iz novomeškega šolskega okraja. Redni letni občni zbor novomeškega učiteljskega društva, ki se je vršil dne 22. m m. v Novem mestu, je bil razmeroma še zadostno obiskan, kar je g. Koncilija kot predsednik ob pozdravu tudi naglašal. Od lanskega občnega zbora do letošnjega izgubili smo zbog preselitve štiri ude: gdč. E. Clarici, gg. Val. Zavrla, J. Šmorancerja (ti trije so bili v društvenem odboru) in J. Kalana. Smrt je prizanašala. — Gmotno društveno stanje ni nič kaj veselo. Zelo bi bilo želeti, da bi se društvena blagajna zopet oživila: kri jej po nekaterih „udih11 zastaja. Gospodična bla-gajničarica! te ude bode treba pošteno „o — kneippati" in tako kri zopet v reden tok spraviti. Najvažnejša točka je bila prerešetovanje in sprejetev društvenih pravil, katere je društveni odbor vsled naloga lansk. občn. zbora sedanjim razmeram prekrojil. Nov društveni odbor se je sestavil tako-le: Fr. Koncilija predsednik, P. Pogačnik namestnik, M. Hiti tajnik, Marija Clarici blagajničarica, Jadviga Rosina, J. Barle, Al. Jerše odborniki.
Slovensko učiteljsko društvo za koperski okraj bode imelo svoj redni letni občni zbor v 3. dan meseca rožnika t. 1. v Borštu z običajnim dnevnim redom: Pred zborovanjem bode odkritje F. Breitschopfovega nagrobnega spomenika z nastopnim
vsporedom: 1. Ob 8. uri sv. maša za ranjkega F. Breitschopfa. — 2. „Nad zvezdami" — pojo učitelji-pevci na grobu ranjkega. — 3. Nagrobni govor. — 4. „Blagor mu" — petje. K mnogoštevilni udeležbi uljudno vabi	odbor.
Slovenska Začetnica, spisala gg. prof. Iv. Koprivnik in G. Majcen, je vis. c. kr. naučno ininisterstvo za rabo v ljudskih šolah odobrilo in se more takoj za pouk v naše šole uvesti. G. kr. založba šolskih knjih. Cena 50 vinarjev.
Uradni razpisi učiteljskih služeb.
_ Zahl 431
B. Sch. H.*)	An der einclassigen Volksschule in Ledine gelangt die erledigte
Lehrstelle mit den Bezügen der IV. Gehaltsciasse und Naturalwohnung zur Wiederbesetzung. Bewerbungsgesuche sind im vorgeschriebenen Dienstwege bis zum 8 Juni 1897 hieramts einzubringen.
K. k. Bezirksschulrath Loitsch, am 8. Mai 1S97.
Listnica uredništva: G. Š. P. v P.: Na vsak način se bode morala „Narodna šola" ozirati na Petričevo zalogo in sicer ne samo zato, ker je tretjina dobička namenjena „učiteljskemu konviktu", ampak tudi zato, ker je g. Petrič pripravljen dati N. Š. iste prednosti, kakor g. Grubauer, in pa tudi zaradi tega ker je gosp. Petrič d o-mačin in Slovenec. „Svoji k svojim" bodi tudi geslo udom „N. Š.!"
*) Hvaležni bi bili si. c. kr. okr. šol. svetu, ko bi nam blagovolil pošiljati uradne razpise učiteljskih služeb v slovenskem jeziku, kakor store, razven postojinskega in kočevskega, vsi drugi si. c. kr. okr. šol. sveti.	Uredn.

V podpisanem založništvu so izišle in se dobivajo po SO Isr. l^njigra,: __/
iz avstrijske zgodovine,
Nabral in priredil Jakob Dimnik, učitelj v Ljubljani.
Tiskarna R.
D □
□ □ □
G D
ß® ^ /SH /S? /ß} p>	p	^
Slovensko učiteljsko društvo je izdalo in založilo te-le knjige:
Komensky ■ Ravnikar: „Didaktika" .........50 kr.
Dimnik: „Domoziianstvo v ljudski šoli".......50 „
* * * „Učiteljski večeri" . . 50 „
Ciperle: „Narodna vzgoja" . 30 „
Vse te knjige se dobivajo pri uprav-ništvu našega lista; pri uredništvu se pa dobiva:
Dimnik: „Domača vzgoja" 1 gld.
Zahtevajte cenik za navadne c. kr. izključljivo privilegovane
harmonije in didaktafone
iz tvornice Jos. Lenarčič & Co. na Vrhniki pri Ljubljani.
Tvrdka podpira tudi učiteljski konvikt!	(8—1)
Spominjajte se „učiteljskega konvikta" pri raznih prilikah in zborovanjih!
v Kamnici pri Mariboru
priporoča svoje higij., c. in kr. priv. šolske klopi in dovoljenje za njih ponarejanje po nizki ceni. — Ta sestav pridobil si je strokov-njaško in zdravniško simpatijo povsem, in je vpeljan že v mnogih šolah avstrij.-ogers. dežel in tudi Nemške države. (•">—7) Razgled gratis in franko.
Brata Eberl,
tovarna oljnatih barv, firneža in lakov; pleskarja c. kr. drž. in c. kr. priv. južne železnice
v Ljubljani, v Frančiškanskih ulicah št. 4.
prevzameta vsa v pleskarstvo spadajoča dekorativna, stavbinska in pohištvena dela. Slavnim krajnim šolskim svetom in šolskim vodstvom priporočata nebliščeči lak za šolske table.
Delo reelno in fino, izvršitev točna in po najnižjih cenah.	(2—8)
xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx
| Gričar & Mejač
X Ljubljana, Prešernove ulice št. 9	X
$	x
X priporočata svojo bogato zalogo izgotov-	X
Q ljene moške in ženske obleke v vsaki	Q
X velikosti ter najboljše perilo in zavrat-	X
X niče po najnižji ceni.	X O Kdor si kupuje obleko, ogleda naj X si najprvo najino zalogo.
X Naročila po meri se izvršujejo točno	X
« in ceno na Dunaju.	X
v Ilustrovani ceniki se razpošiljajo franko	O
X in zastonj. (3—8)	X
X P. i. učiteljstvu znižane cene. x xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx
1	I
1 Franc Čuden 1
| urar v Ljubljani, Mestni trg št. 25. |
priporoča svojo bogato zalogo vsako-vrstnih žepnih in stenskih ur, bu- & dilnikov, prstanov, uhanov, šival-nih strojev od 25 gld. naprej, bi-ciklov od 125 gld. naprej.
$ Popravila se izvršujejo natančno h: in točno.	<j|
S Novi cenovniki na zahtevanje & franko in zastonj.	(4—8)
Naročnike prosimo, da se ozirajo pri naročilih in nakupovanju na oznanila našega lista.
Šolski zvezki v prid „Učiteljskemu konviktu".
Josip Petrič,
trgovec s papirjem in izdelovatelj šolskih zvezkov
v prid „Učiteljskemu konviktu"
v 5 jjiibljiiiii na, sv. Petra cesti
(blizo Frančiškanske cerkve)N
priporoča svojo dobro urejeno trgovino s papirjem, pisalnim in risalnim orodjem, ter nadalje svinčnike „družbe sv. Cirila in Metoda".
V zalogi ima vedno najboljši pisarniški, pisemski, ovojni in raznovrstni drugi papir, kakor tudi „narodni papir".
Velika izber držal, peres, gumic, šolskih ploščic, črtalnikov, čopičev, ravnil, risalnih desk, barvic, raznovrstnega črnila, bilježnikov, poslovnih in spominskih knjig, uradnih in družili zavitkov ter sploh vse v to stroko spadajočih predmetov po najnižjih cenah.
Castitim gospodom šolskim voditeljem, učiteljem in gospodičnam (6-3)	učiteljicam znižane cene!
Zahtevajte jih odločno v vseli trgovinah!
«Učiteljski Tovariš» izhaja na 1 poli male osmerke 1. in 16. dan vsakega meseca; ako je pa na ta dan nedelja ali praznik, izide dan poprej ali pa dan pozneje. — List stoji za vse leto 3 gld., za pol leta 1 gld. 50 kr. Udje «Slovenskega učiteljskega društva» plačajo na leto 2 gld. naročnine in 1 gld. udnine.
Spisi naj se blagoizvolijo pošiljati uredništvu v Ljubljani, Šubičeve ulice št. 3; naročnino pa prejema gospod Fran Črnagoj v Ljubljani (na Barju).
Vse pošiljatve naj se pošiljajo frank o. Oznanila in poslanice se računijo za celo stran 10 gld., pol strani 6 gld.. strani 4 gld., strani 3 gld., strani 2 gld. manjši inserati po 15 kr. petit-vrsta. Večkratno objavljanje po dogovoru.
Izdavatelj in lastnik: Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani. Tisek It. Miličeve tiskarne v Ljubljani.