Narodna nevarnost na naši severni mcji. O tem velevažnem vprašanju objavljam tri primere, ki sem jih sam doživel, oziroma so mi točno znani. Ob neki priliki sem se vozil z vlakom iz Poljčan proti Konjicam. V vagonu, kjer je bilo mnogo potnikov, nisem slišal niti ene slovenske besede, čeprav je ta dolina skoraj v osrčju Slovenije. Prepričan sem, da so potniki znali slovenski, niso pa hoteli govoriti, ker bolj gosposko zgleda, če »olikan« človek tolče neko nemščino. Drugi primer: Vozil sem se z vlakom iz Maribora proti Št. Ilju v Slov. goricah. Čudno se mi je zdelo, da so vsi potniki govorili nemški. Bilo je kakšnih 20 ljudi. Ko so pričeli vmes govoriti tudi slovenski, sem spoznal, da so to nemčurji, ki nalašč govore nemški, da nas Slovence izzivajo. Narodna sramota je, če se sliši v naših popolnoma slovenskih krajih, kako jara gospoda nemškutari in kako je še celo ponosna na svoje renegatstvo. Ob tej priliki je tudi neki mladi gospodič kritiziral poslovanje davčne uprave radi nerednosti in pomot pri predpisovanju davkov ter rekel, da bo šel v Ljubljano na finančno ravnateljstvo in da bo tam dosegel, da se mu davčni predpis zniža, češ: »Že parkrat sem šel v tei zadevi v Ljubljano, pa sem imel vedno uspeh in tudi tokrat bom dosegel, kar želim.« Tretji primer: Mlad 201etni fant, ki je dovršil pet razredov klasične gimnazije, je lansko jesen vstopil v neko mariborsko tovarno kot praktikant z namenom, da bi bil sprejet v državno tekstilno šolo v Kranju. Ker pa mu je letos bila prošnja odbita iz razloga, ker je bilo preveč reflektantov, se mu je obljubilo, da bo prihodnje leto gotovo sprejet, a le pod pogojem, če bo ves čas do prihodn.ieea šolskes;a lsta v praksi v tovarni. Ker pa je zgoraj omenjena tovarna v nemških rokah, je prosil povsod za sprejem V prakso, a" ni Ml nikjer* sprejet. Zato je seveda bil primoran po« novno prositi v tej ^....... i _ .Jejem v prakso, čeravno nerad, ker se je ob neki priliki sporekel z ravnateljem zato, ker ni hotel ž nj;m govoriti nemški ter je ravnatelj nato poklical tolmača. Ko je prišel ponovno prosit za sprejem v prakso, je do'¦:i odgovor, da bo sprejet, če se bo brez ;eae vsakemu pokoril in če bo s predpostavljenimi, predvsem z ravnateljem govoril nemški. Moral je slišati očitke, da je slovenski nacionalist in slično, čeravno je fant le zaveden Slovenec, ki se ne sramuje niti pred kakšnim ravnatel.iem govoriti svojega materinskega jezika. Mlad, idealen fant se bo torej moral ponižati pred tujcem samo zato, da bo dobil skromen košček kruha. Ali ni to krivica? Ni torej dovolj, da našega delavca gospodarsko zasužnijo. Tudi moralno ga hočejo ponekod zasužniti, kajti če se noče pokoriti in govoriti nemški, ne dobi dela in kruha. Takšnih metod se poslužujejo Ijudje, ki kot tujci zaslužijo na naši zemlji milijone, medtem ko naš kmet in naš delavec propadata. H koncu še to: Naš slovenjegoriški kniet je vsled slabih letin in nizkih cen kmečkih pridelkov v težkem gospodarskem položaju. Rubijo ga. Revež se trudi in gara; od ust si pritrga, da najhujše luknje sproti maši, da ne bi prišel na boben. Neraec ali nemčur pa lahko vse proda po ugodnih cenah, ker ima razne »zveze«, prijatelje in znance po mestih, kateri mu odkupijo njegov pridelek. Če kje kaj prosi, mu gredo povsod na roke ter mu pomagajo, naši kmetje pa vlagajo prošnje za ukinitev rubežni in transferacij, pa je skoraj vsaka prošnja brezuspešna. Zato ni čudno, če naši Nemci in nemčurji kupujejo našo zemljo, a naš slovenski kmet jo prodaja Za rešitev našega narodnostnega vprašanja ali nemške nevarnosti na naši severni meji je potrebno, da se obdavči industrija, ki je v tujih rokah ter si kopiči milijone, pa tudi Nemce dvolastnike, našega kmetaSlovenca pa naj se razbremeni. Gospodarsko močan slovenski kmet bo najbolj močan obrambni zid zoper naval zemljelačnega tujca.