Štev. 6.                 V Ljubljani, 1. rženega cveta 1908.               Leto IX.
Zapela je ptička pod goro . . .
^apela je ptička pod goro, _.                        zapela je pesemco v slovo:                                       —^
^&J                      nOj, z Bogom, z Bogom moj mili kraj,                     \Sr
I                         oj, z Bogom, z Bogom na vekomaj!
I                         Življenja več tukaj zame ni,
tu grob le mojih upov leži.
Imela sem gnezdece drobno,
v njem dete lepo kot sinje nebo.
A deček hudoben mi ga je razdrl Igfc                        in detece v gajbico zaprl . . .                                     *A
\fl                  In videla več ga nisem nikdar,                           fy
f^/                  li živ je, li mrtev sirotek mar?                          \č^t
11                    Po zemlji tu tavam okrog brez miru,                     l|
f                     o detecu mojem pa ni sledu.                                   \J
Črez gore zletim med tuje Ijudi, če tam se srce mi upokoji . . .
A kadar nastopi poslednji mi dan, na to pohitela bom spet ravan.
O sreči izgubljeni tu pela bom, na vekomaj tu onemela bom!"
|                       Zletela je ptičica črez goro,                                       (
ta cvetki je solza zalila oko . . .                            to^
Borisov  .6