Poštnina plačana v gotovini. Cena MO Din. OPERA GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V UUBUAN11935/36 Vesela vdova Premijera 6. junija 1936 IZHAJA ZA VSAKO PREMIJERO UREDNIK: N. BRAVNIČAR 'V.'-' .MJ /-l A - A . . ....kk*V#- . • 'V*.'* '....,' ' i *•*?'.:V' ;1- H ' - <-• • SEZONA 1935/36 OPERA ŠTEVILKA 14 GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA G L E DA LI S Č A V LJUBLJANI Izhaja za vsako premijero Premijera 6. junija 1936 Franc Lehar — Vesela vdova Med vsemi sodobnimi operetnimi skladatelji dunajskega tipa je Lehar najbolj veren naslednik znane trojke klasikov: Johanna Straussa, Millockerja in Suppeja. Od živečih tovarišev ga ločijo vrline, ki dajejo njegovim delom večjo umetniško vrednost in daljšo življensko sposobnost. V prvi vrsti moramo ceniti v njegovih operetah plemenitejše melodične domisleke, sigurnost oblike, prozorno in smiselno inštrumentacijo ter obvladanje gledališke in skladateljske tehnike. Lehar se ni zadovoljil samo z zunanjim uspehom; njegova umetniška žila je stremela po izpopolnitvi in dozoritvi. V svojih zadnjih odrskih delih se je skušal čim bolj oddaljiti od banalne operete in se čimveč približati komični operi. Opereti je hotel vrniti umetniško vrednost, ki jo je imela že v Offenbachovem in Straussovem času. To nagnjenje je Leharju rodilo »Deželo smehljaja«, »Giuditto« i. dr. Skladateljsko pot je Lehar začel s komorno glasbo in z opero, a je po teh neuspehih presedlal k vrsti vedre in lahke gledališke oblike. V tej je kmalu dosegel uspehe, ki so ga napravili poljudnega po vsem svetu. Leta 1905. je bila namreč premiera njegove »Vesele vdove«. Z njo si je pridobil ime, z naslednjimi operetami pa si je utrdil sloves največjega sodobnega operetnega skladatelja. Franz Lehar je bil rojen 30. aprila 1870. v Komomu. Na konservatoriju v Pragi je študiral gosli (od 1882—1888.); po končani šoli je bil najprej violinist-v orkestru, nato vojaški kapelnik v Losonczu, v Poli (1894.), v Trstu, v Budimpešti (1898.) in na Dunaju (1898.). Njegove prve skladbe so bile sonate, koncert za violino, opera »Rodrigo« (1893.), ki je ostala neiizvedena in opera »Tatjana«, uprizorjena 1896. v Leipzigu in pozneje v Brnu s povprečnim uspehom. Več sreče pa je imel že takoj v začetku z opereto. Leta 1902. sta prišli na dunajski oder opereti »Dunajske žene« in »Der Rastelbinder«, ki sta osvojili občinstvo, avtorju pa nakazali pot za bodoče uspehe. Dve leti pozneje ie Lehar prišel pred javnost zopet z dvema operetama (»Die Juxheirat« in »Der Gottergatte«), eno leto pozneje pa je sledila »Vesela 101 vdova« in šla po vsem svetu od odra do odra. Odslej .je Lehar napisal vsako leto vsaj eno opereto, večina teh je imela prebojne uspehe. Najbolj znane iso: »Das Furstenkind , »Grof Luksen-burškk, »Ciganska ljubezen«, »Eva: , »Idealen soprog«, »Končno sami« (»Endlich allein ), »Kjer škrjanček poje«, »Frasquita«, »Tangokonigin«, »Paganini :, »Dežela smehljaja« in »Giuditta . Lehar se v svojih operetah ni suženjsko držal šablone. V zadnjih delih se je s krajšanjem govorjenega dialoga približeval komični operi, v svojih prejšnjih operetah pa je kot prvi vpeljal način, da se kuplet ali pevska točka zaključi s plesom. Medtem ko je Lehar v svojih zadnjih operetah opustil to vrsto zaključkov, so jih drugi sodobni operetni skladatelji prevzeli in jih osvojili kot »potrebno« maniro. * »Vesela vdova« prihaia na naš oder v izvirni obliki. Prvotni načrt je imel več izprememb in vložkov iz »Giuditte«, a skladatelj (tega ni dovolil, kakor' priča naslednje njegovo pismo upravi našega gledališča: Dunaj 21. IV. 1936. »Vašo željo, da vnesete v »Veselo vdovo« 2 sliki iz »Giuditte« mi je nemogoče zagovarjati. »Giuditta je moje najzrelejše delo. Svojo prvo uprizoritev je imela na dunajski državni operi. Izvajajo jo v Kr. operi v Budimpešti. Na Kr. operi v Brusliu je repertoarno delo. 25. junija bo prva uprizoritev »Giuditte« v pariški Velilti operi. Poleg tega je doživela v praški Veliki opereti 150. uprizoritev. Po vsem tem bi bilo blazno dejanje razdirati »Giuditto«. Tako početje bi rodilo tudi neprijetne posledice z ozirom na avtorske pravice. »Veselo vdovo« so izvajali po vsem svetu v sedanji obliki. Vložke bi občutili le kot motnjo. Z najlepšim pozdravom vdani F. Lehar. Gostovanje ljubljanske opere v Splitu Naša opera je v prvih desetih majskih dnevih absolvirala svoje četrto gostovanje v Splitu, ki je bilo podaljšano še z dvemi predstavami v Šibeniku. Splitsko občinstvo je ostro kritično, težko zadovoljivo in izbirčno, zato nas veliki moralni uspehi naše opere v Splitu navdajajo z optimizmom in zadovoljstvom. Že s prejšnjimi gostovanji si je ljubljanska opera osvojila splitsko občinstvo in utrdila ime solidnega in resnega umetniškega združenja, ki hodi vštric velikim evropskim opernim odrom, v sodobnem sporedu in v pestrosti sporeda pa koraka mnogo pred njimi kljub gmotnim neprilikam in okrnjenemu osebju. Tipičen dokaz za ugled, ki ga ljubljanska opera uživa v Splitu, je 30% večji inkaso, kakor ga je imela prejšnjo sezono zagrebška opera. Če upoštevamo, da tudi lokalne politične prilike niso trenutno 102 najugodnejše, lahko zaključimo, da so bili veliki uspehi naše opere v Splitu povsem objektivni in nad pričakovanjem častni. Zanimanje Spličanov za našo opero je bilo ves čas na isti višini. Časopisi so prispevali z intervjuji, opernimi razlagami in ocenami, da je občinstvo lažje sledilo in globlje uživalo operna dela, posebno tista, ki jih Split prej še ni slišal. Spored gostovanja, ki je bil sestavljen sporazumno z ljubljansko opero in splitskim gledališkim konzorcijem je bil sledeči: 2. V. »Otello«, 3. V. »Lucia di Lamermoor«, 4. V. »Katarina Izmajlova«, 5. V. »Kavalir z rožo , 6. V. »Angelina«, 7. V. popoldne »Ples v Savoju«, zvečer »Trubadur«, 8. V. »Faust -, 9. V. »Hovanščina«, 10. V. popoldne »Sveti Anton, vseh zaljubljenih patron«, zvečer »Manon«. V ponedeljek 11. V. je bila v Šibeniku »Luica di Lammermoor« in 12. V. »Sveti Anton, vseh zaljubljenih patron«. V naslednjem priobčujemo izvlečke iz iintervjuva novinarja »Nove dobe« z ravnateljem M. Poličem in izvlečke poročil o predstavah, ki naj ustvarijo vsaj približno sliko o pomenu in uspehu gostovanja naše opere v Splitu: »Poslije neuspjeha sa mnogobrojnim pokušajima da zagre-bačka opera ovamo dodje, ma da je zagrebačko kazalište sa posebnim ugovorom bilo vezano na opersko gostovanje sa Splitom, dolazi nam po potrebi ljubljanska opera, na poziv iz Splita. Ljubljansko kazalište, primivši poziv, vrlo rado se odazvalo, znajuči da je do sad svaki put njegova opera u Splitu bila vrlo lijepo i srdačno primljena. Zaista, ljubljanska je opera na svakom svom gostovanju imala reprezantivan nastup i osvojila je splitsku publiku.« (»Novo doba«) »Ovaj je repertoar široko sastavljen; jer ono što se spremilo u više godina u ljubljansko) operi, nije bilo nikako moguče ožeti tako, da se od svega toga dade samo desetak pretstava. Kod sastavljanja ovoga repertoara bilo je nekoliko momenaia. Moralo se uzeti u obzir takodje i želje onih koji nas pozivi ju i mogučnost rentabiliteta, sigurnost pokriča troškova. Tako, zbog kratkoce gostovanja, ovaj repertoar ima fiziognomiju ne onako izrazito, kao što je mogao da je ima na jednom dužem gostovanju. Princip našega rada je stalno taj, da se po mogucnosti čim više iznesu savremeni pokušaji, da se od umjetničke produkcije donese pred publiku čim više novo i originalno. Razumije se, ovaj način rada nije uvijek okrunjen i vanjskim uspjehom; ma-kar se imalo viši književni i umjetnički uspjeh, izostaje publi-kumski.« (Intervju z M. Poličem v »Novo doba«.) VERDI: OTELLO »Prinašamo vam plodove svojega udejstvovanja v umetnosti. Z medsebojnim kulturnim zbliževanjem in spoznavanjem polagamo temeije, na katerih bo gradil naš skupni genij svoje neminljive vrednote.« 103 Možda se još u pretincu kojeg splitskog ljubitelja glazbe čuva ukusna bijela brošurica s ljubičastom vinjetom, »Gledališki list«, lcoji je pod gornjim pozdravom predstavio splitskoj publici prvo gostovanje ljubljanske opere u Splitu, svibnja 1926 godine, dakle pred pun jedan decenij. Ali sigurno je, da se u pretincu svačijeg sječanja sačuvala do danas živa uspomena na neobieno serijozne operne izvedbe Ljubljančana i na uzorne kreacije Betetta, Ho-lodkova, Thierryeve, Lovšetove i drugih. Taj prvi ugodni su-sret učinio je, da je ljubljanska opera kroz ovih deset godina došla evo i po četvrti put u naš grad uvijek srdačno dočekana i brojno posječena, naročito sada, kad nas je Zagreb, u najmanju ruku nezgodno, ostavio na cjedilu bogzna čijom krivnjom ... Uz odličan posjet i razpoloženje gostovanje je otvoreno u subotu drugoga svibnja izvrsnom izvedbom Verdijeva »Otella«. Za mnoge naše oduševljene »verdijance«, koji velikog talijan-skog majstora poznaju i vole po dražesnim i laganim arietama iz »Rigoietta«, »Moči sudbine«, »Ernani-a«, bio je »Otello« nemalo iznenadjenje. Iznenadjenje, ali ne razočaranje, dapače otkriče, koje im je starog majstora belcanta pokazalo u novom svijetlu, još privlačnijem i vrednijem udivljenja. — Izvedba Ljubljančana bila je doista na reprezentativnoj višini. Pod sigumom rukom dirigenta g. A. Neffata, koji olimpij-skom mirom uspijeva da jednim migom postigne i od pjevača i od orhestra svaku nijansu, predstavu su donosila tri lica, Des-demona, Otello, Jago. Gosp. Mario Šimenc jedini herojski tenor u našoj zemlji (baš zato i jest bez angažmana, »jugoslavenski paradoksi«), našao je nakon nezaboravnih kreacija u »Židovci«, »Pagliaccima«, »U dolini«, u nesretnom mletačkom crncu tip, u koji se uživio čitavom dušom stvorivši i glumački i pjevački lik savršen do sitnice. Njegov snažni, zvučni tenor i njegova gluma bili su izvršni od početka do kraja: od nježnih lirskih mome-nata ljubavne scene s Desdemonom u prvom činu i tugaljivom opraštanju od ljubavi, zastave i sreče, pa do divlje srdžbe i bolnog jauka poludivljeg crnca, primitivca, koji glavinja u spletkama »civiliziranih« Mlečana. Upravo ovu dirijivu humanu notu Otella istaknuo je Šimenc vrlo osječajno i sugestivno, podsje-tivši nas na tragične »cmačke« analogije sadašnjice. Posebno treba istaknuti njegovu uzornu vokalizaciju, koja je tim više došla do izražaja, jer je Šimenc pjevao hrvatski. Gospodin Robert Primožič zadivio je svojim Jagom. Volu-minozan, prodiran njegov bariton, koji zna da u višini čisto zvuči i da poprima neki mutni, zlokobni prizvuk, odgovara odlično zlobniku i himbeniku Jagu, kojega je g. Primožič i glumački oblikovao upravo virtuozno. Poznata »Čredo ad un Dio crudel che mi creo«, bila je savršeno izvedena. Gda. Zlata Gjungjenac briljirala je nesamo krasnim plemenitim sopranom izjednačenim i blistave višine, več i glumačkom kreacijom, koja je čitavu skalu Desdemoninih črta od vatrene ljubavnice do 104 rezignirane mučenice uzorno prikazala. »Ave Maria« otpjevala je s takvim okusom i čustvom, da je buran pljesak bio potpuno opravdan. Manje uloge, naročito Čassio (g. S. Banovec) i pje-vački i glumački ne zaostaju za prvacima, te je to posebna odlika ljubljanske opere. Zbor razpolaže izVrsnim glasovnim materija-lom (istakli su se soprani) i sigumom muzikalnošču. Orhestar mjestimice malo prejak i preoštar, naročito u pianissimu (pa i surdiniranom), na pr. kod dvopjeva u 1 činu. Scenograf je dao djelu vrlo ukusan i slikovit okvir, sretnom kombinacijom stiliziranih i verističkih elemenata. Režija je ponešto blijeda. Solisti često ustaju, sjedaju, krecu se bez veze sa sadržajem, a zbor se dosta neslikovito nagomila, gdje bi mogao biti daleko pokretniji. No mnogo toga otpada bez sumnje na nesnalažanje na novoj pozomici, gdje je ljubljanska opera prvom predstavom pružila rijedak umjetnički užitak i ubrala potpuno priznanje. Vojmil Rabadan. (Jadranski dnevnik.) G. DONIZETTI: LUCI A Dl LAMMERMOOR ... Sav uspjeh i dojam »Lucije« počiva na pjevačima, koji moraju biti izvršni belcantisti, u prvom redu koloratumi sopran, lcoji se odvaži da kreira Luciju. Gdica Zvonimira Župevc izvela je tu vrlo tešku zadacu upravo briljantno i postigla je kod naše publike, skeptične u početku, jednodušno priznanje i uspjeh. Krasan organ, kristalna čistoča tonova, muzikalna preciznost i izvršna tehnička izobrazba, koja svladava lakočom sav zamršeni splet Donizettijeve kolorature popračeni su proradjenom i izra-zitom glumom, koja je najjacji dojam ostavila u odlično odi-granoj sceni ludila. Svojedobno smo čuli gdicu Župevc prigodom njezina debut-a kao Gildu, njezin razvoj ugodno nas je iznena-dio i s interesom očekujemo njezin nastup u »Angelini« Rossi-nijevoj »Cenerentoli«, zaboravljenom bijou-u auktora »Sevilj-skog brijača« ... Idealan partner Lucije bio je tenor g. J. Gostič. Vitka, sta-sita pojava, simpatičan, jasan organ pune i sigurne višine, a u glumi pogoden romantički vitez s diskretnom »fradiavolskom notom«. Lucijina brata pjevao je bariton g. V. Janko pokazavši svu ljepotu i opseg sonornog i zvučnog grla, a g. Betetto, koji je več u »Otellu« malom ulogom poslanika izazvao pažnju, istak-nuo se u ulozi Lucijana uzgojitelja plemenito obojenim basom, odličnim talijanskim stilom p,jevanja i mirnom impozantnom glumom. Gdica N. Španova, gg. I. Franci i J. Rus pokazali su takoder daleko veče sposobnosti, no sto ih njihove uloge traže. Dirigent Polič proveo je vrlo konzekventno stilsku notu kroz čitavu izvedbu, izvabivši neslučene ljepote iz nejednake partiture Donizettijeve. Režija je i kod »Lucije« bila zapravo tek skicirana, a scenograf g. ing. E. Franz dočarao je skromnim sred-stvima vrlo slikovit romantični ambijenat. Naročito je bila dobra 105 ideja, da se prvi cin podijeli u dvije slike, jednu sa zavjerenič-kim dogovorima, a drugu s ljubavnim sastankom s obligatnom mjesecinom. Pljeska vrlo mnogo. Vojmil Rabadan. (Jadranski dnevnik.) D. ŠOSTAKOVIČ: »KATARINA IZMAJLOVA<^. .. .-Sinočnja izvedba ove sovjetske opere znači visoko umjet-nički reproduktivni stupanj cijelokupmog ansambla Ljubljanske opere. Sve se natjecalo da čim bolje izvede ovo senzacionalno pozorišno djelo mladog ruskog kompozitora. Zasluga u prvom redu za to ide ravnatelju opere g. Mirku Poliču, koji je ovo djelo solidno nastudirao, pripremio i živim temperamentom di-rigirao, te dao prvoklasnu artističku reprodukciju jednog za sve izvodice teskog djela, iznijevši majstorski svo bujno šarenilo raznobojnih zvučnih masa u jednom vanrednom uigranom or-hestru. Naslovnu ulogu pjevala je il igrala da Oljdekopova, nova mlada sila ljubljanske opere. Ona posjeduje jaki dramatski sopran, velikog obujma i raspona, ugodne svjetle boje velikih prodornosti u visokim položajima. Ona je nadahnučem prave umjetnice od početka do kraja kreirala, živeči intenzivnim punim životom na pozomici, nesretni lik Katarine Izmajlove sa svim njezinim životnim peripetijama, zaokruživši je i pjevapki i glu-mački u jednu umjetničku cjelinu. Isto tako je g. Gostič dao i glumački i glasovno majstorski ženskara Sergija u svoj njegovoj primitivnoj pustopašmosti. Ulo-ga Katarinina svekra, starca Borisa, našla je odličnog interpreta u g. R. Primožiču, koji je plastički dao patrijarhalnog provinci-jalca sa svom njegovom surovom tiranijom u kuči. Vrlo dobar je bio tenor g. Marčec u kratkoj ulozi Katarinog muža Zinovi,ja, odličan g. Banovec kao pijani mužik, realistična gda Ribičeva kao Aksjuša, tragičan g. Betetto kao stari robijaš, izvrstan g. Zupan kao pop. Gda Polič je dala pjevom i tempera-mentnom igrom odličnu svodljivu robijašicu, Zborovi zvučni i precizni. Uspjela režija g. prof. Šesta zaslužuje svako priznanje. Inscenacija vrlo bogata i realistična. Publika je primila djelo vrlo srdačno, pozdravljajuči pje-vace kod svakog čina dugotrajnim aplauzom, a direktora Poliča više puta pri nastupu na dirigentski pult, a naročito poslije izvedbe efektnog simfonijskog fragmenta izmedu šeste i sedme slike. Dr. V. K. (»Novo Doba«) RICHARD STRAUSS: KAVALIR S RUŽOM .. - Glazba Straussova u »Kavaliru s ružom« ubraja se medu najznačajnija djela moderne glazbene umjetnosti. Strauss je nedostiživ i neizcrpiv u stvaranju melodijskih, harmonijskih, a 206 osobito instrumentacijskih efekata, koji vriju, blješte i preli-jevaju se bojama kao paleta najživopisnijeg slikara. Osim toga on je glazbeni ilustrator, kojemu je bilo i ima još i danas malo takmaca u opisivanju misli, dogadaja i karaktera. To se najbolje opaža^ u partituri prvoga čina, gdje orhestar silnom invenci-joznošcu i majstorskom instrumentalnom obradom »prevodi« i tumači riječ po riječ teksta. Naročito se prijatno sluša bogati mozaik krasnih melodija satkan kroz čitavu djelo kulminirajuči 11 iinim arijama i otmjenom dražesnom valceru, koji na svojim lelujavim talasima pokrece i daje ton čitavom dijelu. Izvedba ljubljanske opere pod sigurnom rukom dirigenta dra D. Švare bila je veoma sretna. Betetto najimpozantnija umjetnička ličnost ansambla, dodao je svojim barunom Ochsom nizu svojih dosadašnjih kreacija nov izvrsan komičan tip i nie-vanjem i glumom. Gda Zlata Gjungjenac nadmašila je samu sebe u ulozi mladog Oktaviana dočaravši nam sjajno vragoljastog vatrenog momčiča i neopisivo dražesnu subretu. Gda M. Koge-jeva kao feldmaršalka Werdenberg pokazala je krasan, opsežan i topao mezzo-sopran, baršunasto timbriran, profinjen način predavanja i oimjenu glumu. Gda I. Ribičeva, izvršno čupavo i ratoborno seosko djevojče u »Katarini Izmailovoj« bila je ovdje nježna i mila Sofija i otpjevala je svoju ulogu svježim in zvonkim sopranom veoma čuvstveno. Od ostalih lica spomenut čemo g. V. Janka kao Faninala i g. S. Banovca odličnog u ulozi intri-ganta Valzachhija, kojemu je vrlo dobro sekundirala gda Štefka Polič kao Annina. Sve ostale brojne uloge veče i manje mahom dobre. Primjetili smo, da je g. Gostič pjevao svoju arijetu pje-va.ča s očitim umorom nakon dviju napornih večeri. Trebalo bi malo poštediti tu dragoejenu silu od premaranja! Redatelj g. Ciril Debevec (o čijoj smo knjiži ovili dana pisali na ovom mje-stu) dao je mnogo života slikovitosti i pokreta sceni. Kostimerija ukusna i bogata. Svi izvadači bili su mnogo izazivani i obdareni srdačnim pljeskom, a gospode i cviječem. Vojmil Rabadan. (Jadranski dnevnik) G. ROSSINI: LA CENERENTOLA Težko je zamisliti idealni je operne izvedbe, no što je sinočnja predstava »Angeline ljubljanske opere. Vrstan dirigent A. Neffat, poznavalac i dirigent »Tella i »Seviljskog brijača : pristupio je delikatnoj partituri >;Cenerentole« finim ukusom, velikim osjecajem rossinijevskog stila i oblikovanja njegovih muzičkih vrednota, davši čitavoj predstavi izvršno pogoden tempo pravi izraz i savršeno iscizelirane detalje (a Rossini je ovdje sav u detaljima) jednako u pjevačkom kao i u orhestral-nom dijelu. Rijetko sposobnog suradnika našao je u redatelju prof. Osipu Šestu. On je stvorio odličnu stiliziranu inscenaciju, a od pjevača izradio tako žive, markantne i duhovite stilizirane 107 figure, povezane s toliko radnje, ukusa i dobrih režijskih ideja, da je več scensko zbivanje bilo velik užitak, koji bi potpuno mogao zaokupiti pažnju publike. I ovdje se, kao uvjek inače, istakla najveca odlika Ljubljančana (koju bi naši amateri toliko trebali, pa imali ili ne imali subvenciju!), savjestan rad i proradenost svake sitnice. Sve uloge natjecale su se u majstor-skom pjevanju i glumi. Gdica Zvonimira Župevc uvjerila nas je, da u »Luciji« nije nipošto rekla zadnju riječ. Njezina Angelina otpjevana je krasnim srebreno zvonkim glasom, čistom i preciznom tehnikom savršenog izvijanja kolorature, s mnogo iskrenog osječaja i dirljive nenamještene ljupkasti u glumi. Gdica Župevc ima veliku budučnost, nadamo se. Odmah za njom atrakcija večeri bio je g. V. Janko u ulozi prinčeva komornika Dandinija, koji se presvlači u princa. Uz poznati plemeniti organ pokazao se kao vanredan komičar, vrlo duhovit, a uvijek u gra-nicama ukusa. Gosp. Z. Zupan uspjelo je karikirao umišljenog i ograničenog Pepeljugina oca don Magnifica, naročito u pjevanju. Gdice M. Kogejeva i I. Ribičeva dale su vrlo dobre figure opakih Pepeljuginih sestara, a g. A. Petrovčič dostojanstvenog i simpatičnog učitelja prinčeva Alidora, kojega je odpjevao vrlo lijepim basom i veoma muzikalno. Dulcis ih fundo, g. J. Gostič u tenorskoj ulozi princa, otmjen u glumi i odličan u pjevanju ... (Vojmil Rabadan. (Jadranski dnevnik) PAVAO ABRAHAM: PLES U SAVO JU Izvedba ove operete bila je na odličnoj višini, jer su je igrali i operni solisti. U prvom redu treba istaknuti izvrsnu kreaciju Madeleine gde Zlate Gjungjenac, u kojoj je imala prilike da nam pokaže svoj krasni glas i ljepu proživljenu igru, a u modernim toaletama. Gde Španova i Japelj dale su vješto karakteristične figure: prva argentinsku plesačicu Tangolitu, a druga američku kompo-zitorku. G. Gostič bio je odličan Aristid, dok je g. Peček svojom briljantnom karikiranom igrom raspojasanog Mustafa-bega iza-zvao salve smijeha u publici. G. Zupan dao je izvrsnu figuru sluge, a g. Frelih stidljivog ljubavnika Formanda. Zborovi svježi i zvučni. Orhestar sočan, živ i poletan, pod sigurnim ravnanjem gosp. N. Štritofa. Publika se srdačno zabavljala, te je mnogo puta poslije sva-kog čina, a i na otvorenoj pozornici burno odobravala solistima na izvedenim šlagarima. Sve solistice bile su obdarene kitama svježeg cviječa. Dr. V. K. (Novo Doba) (Nadaljevanje v naslednji številki »Gled. lista«) Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Župančič. Urednik: Matija Bravničar. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani. 108 CIKOPI1A KOLINSKA CIKORIJA je naš pravi domači iz d e 1 e k Kje kupim najboljše in najcenejše moške in deške obleke domačega izdelka ? Pri tvrdki OLUP JOSIP, Ljubljana STARI TRG 2. Velika zaloga sukna, kamgarnov iz priznanih tuzemskih in inozemskih tovarn. Obleke se izvršujejo tudi po naročilu in konkurenčnih cenah. Velika zaloga moškega perila iz lastne tovarne Triglav TELEFON 35-61 Smučarsko opremo po najnižjih cenah in v kvalitetnem blagu Vas postreže KOLB & PREDALIČ Kongresni trg 4 Opereta v treh dejanjih. Glasba: Prane Leh&r. i! Dirigent in režiser: N. Škritof. Irakli Čheidze, poslanik Valencienne, njegova žena Dači Robakidze, tajnik Tamara Cereteli, vdova po Camille de Rossillon . . . Vicomte Cascada . . . . • Raoul de Saint-Brioche . . • Dedaškeljani, konznl . . . • Sylviane, njegova žena . . • Tajmuraz, svetnik poslaništva Olga, njegova žena . . . • Gurgastan, kozaški hetman v P' Sajfulina, njegova žena . . ■ Guriel, kanclist...................• Godi se v Parizu: I. dej. v palači Obleke za g. Levarja je Viktor Lčon in Leon Stein. Slovensko: Niko Štritof. Scenograf: ing. E. Franz. Guzi v Parizu . . D. Zupan ................A. Levarjeva ..................I. Levar inske Nar. banke Z. Gjungjenac ...............S. Banovec ...............J. Rus ...............E. Frelih ...............F. Hvastja ...............I. Cankarjeva ...............F. Jelnikar ......................S. Adamičeva Kl ataše............A. Sekula ................ N. Španova . . . . , B. Peček III. dej. v palači gospe Tamare. A. Žigon, Gradišče 4. Ojačcvalno napravo je dobavil* tvrdka P8! * ?• *. v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7. Blagajna se odpre ob pol 20. Partar: Sedeži i. vrste . Din 40'- , 11. - 111. vrste n 36' . IV.-VI. „ • 32- . Vil.-IX. . . • 28- . X. . . • •• 24- . XI. . . • 24- Lota Lože v parterju 120- 120-- 6-9 . . . 140-- Dodatni ložni Balkon: 1. D. III. I. II. »dajl pri gladaH**1 P* Pr*4plsana taka« xa Konec ob 23. 20- 22- 24 — 20-16-20-10- Oalarija: Sedeži 1. vrste „ u. , m. „ „ IV. v. „ Stojišče . Dijaško stojišče °*>ern«nt gladalliCu od 10. do pol 1. la J* vraiuaana v canah 12--10-10-8-8-2.- 5- 3. da S. ura Predno si nabavite radio aparat si oglejte zalogo PHILIPS RADIO aparatov, pri zastopstvu H. SUTTNER Ljubljana, Aleksandrova 6 TELEFON ŠTEV. 34-70 Ugodni plačilni pogoji Predvajanje brezobvezno in brezplačno Prodaja na obroke PHILIPS *:« NAJVEČJA RADIOINDUSTRIJA SVETA „SVILA“ TRGOVINA S CISTO SVILO LJUBLJANA, Tyrševa cesta 50 poleg sv. Krištofa V ZALOGI VEDNO NAJMODERNEJŠI VZORCI Hed. Šarc Ljubljana, Šelenburgova 3 Priporoča: Bogato zalogo perila« platna, sifonov, namiznih, garnitur, brisač, robcev in trikotaže. — Najboljše nogavice. Opreme za neveste. Priporoča se Vam »S LAVI JA« Jugoslovanska zavarovalna banka d. d. v Ljubljani za zavarovanje proti oškodovanju vsled požar«, eksplozije, kraje, toče, nesreč itd. na zgradbah, opremi, tvornicah, avtomobilih kot tudi na lastnem telesu in življenju Podružnice: Beograd, Sarajevo, Zagreb, Oaijek, Novi Sad, Split Glavni sedež: Ljubljana, Gosposka ulica 12 Telefon štev. 2176 in 2276 2402-00 V* M 44 19 — v«t 35 4? 15 - ^ 5842-05 Vel. 31-34 d9— i