20 = FOKUS
VRNI SE
MATEJA VALENTINCIC
Že prva sekvenca najnovejšega in najlepšega Al-modóvarjevega filma doslej popelje gledalca domov, dobesedno in metaforično: na pokopališče, tihi dom slehernika, kjer se smrt stika z življenjem, na pokopališče, kjer v skoraj nadrealističnem prizoru množica žensk čisti nagrobne kamne umrlih svojcev, v večini mož, ki po naravi umirajo pred ženskami, in navsezadnje na vaško pokopališče nekje v La Manchi, rojstnem kraju Pedra Almodóvarja, kjer je pil mleko materinih prsi, ki jih v Vrni se (Volver) zastopa razkošni dekolte prekrasne Penélope Cruz, prave zvezde filma. Pedro Almodóvar se po Slabi vzgoji (La Mala educación, 2004), gejevski različici filma noir, v katerem so tudi »ženske« vloge odigrali moški, v zadnjem filmu dejansko vrača k svojim začetkom, v tipično almodóv-arjevski, melodramski, ženski univerzum, ki je sinonim za ljubezen, materinsko ljubezen, sestrsko ljubezen, ljubezen do življenja, Pedrovo ljubezen do žensk, univerzum, v katerem ženska solidarnost izniči moško seksualnost.
V Vrni se so moški odsotni, in še tisti, ki so, so ali
stranski liki v filmu ali pa vzrok najhujših, najglobljih »ženskih težav«. Filmski genij Pedra Almodóvarja je ravno v tem, da zna tragičen zaplet prikazati na eksce-sen način mehiške telenovele, ne da bi osebe ali situacije zbanaliziral, ravno nasprotno, s popolnim obvladanjem melodramske dramaturgije zna gledalcu pričarati tako močne čustveno identifikacijske momente, da se mu orosijo oči - na primer ko v klasičnem holi-vudskem velikem planu posname Penélope, ki z zadrževano bolečino strastno odpoje špansko žalostinko o vračanju preteklega življenja in ljubezni.
Vračanje preteklega, kot nakazuje že naslov filma, je namreč pripovedno izhodišče in dramaturški vozel tega filma, ki gaje Almodóvar sam označil za križanca med dvema klasičnima filmskima zgodbama: Arzeni-kom in starimi čipkami (Arsenic and Oíd Lace, 1944, Franc Capra), kjer dve starki zastrupljata moške, ter Mildred Pierce (1945) Michaela Curtiza, holivudsko črno kriminalko, v kateri mati prevzame nase zločin svoje hčere. V filmu Vrni se Penélope Cruz igra Raimundo, mlado delavko, ki s hčerko Paulo in ničvred-
nim možem živi v predmestju Madrida. Za Raimundo se težave začnejo, ko Paula do smrti zabode očima, ki jo je seksualno nadlegoval. Raimunda podobno kot Mildred Pierce takoj zaščiti svojega otroka, skuša prikriti umor in se znebiti trupla. Tu pa se podobnosti tudi končajo. Almodovar pelje svoj film v lahkotnejšo, a ne manj prepričljivo smer tragikomične melodrame, ko se kot duh iz preteklosti, dobesedno iz onstranstva, v življenju radožive, podjetne, močne Raimunde ter njene plahe, osamljene sestre Sole pojavi njuna mati, ki sta jo do tedaj hodili obiskovat le na pokopališče v Mančo, kar je seveda ob Raimundinem prizadevanju, da bi se znebila trupla, vir komičnih situacij in dialogov v filmu. Ponovno srečanje z materjo, obenem pa razkritje travmatičnih družinskih skrivnosti, je za Almodovarja le način, da vzpostavi avtentičen čustveni svet žensk ter skupnost žensk proslavi kot moralno avtonomen, celo večvreden, utopičen družbeni model. Almodovarju je tokrat uspelo prekositi samega sebe. Vrni se je pripovedno kompleksen in hkrati preprost film, kot je rdeča barva ljubezni, emocionalno prekipevajoč kot popevka, ki nam v oči privabi solze s tonom, ki v nas vzbudi nekaj resničnega, film, ki kljub črni tematiki igra na življenjski optimizem.
Če kdo, potem Pedro Almodovar s svojim iskrenim sočutjem do žensk ve, kako izraziti, na filmskem platnu ujeti in prikazati esencialno žensko razsežnost, zmožnost brezpogojne ljubezni, tisto, zaradi česar ne bodo moški nikoli zmogli dovolj ljubiti žensk. Vrni se Pedra Almodovarja je v enaki meri kot Plesalka v temi (Dancer in the Dark, 2000) Larsa von Trierja spomenik materinski ljubezni in ženskosti kot taki, pri čemer oba vračata upanje tudi v film kot popularno, množično umetnost. Klasika.