Oto Zupančič: Rosa mvstica.                                     27
in dve hčeri,  jako   ljubeznivi   goski, ki bodeta imeli tudi nekaj pod palcem!«
»Lansko leto so bili že tukaj, še preden si ti Gojko vzel pro-dajalnico v zakup,« pravi Weber. »Vsi trški gospodje so noreli za dekletoma, kateri sta, mimogrede povedano, zelo prijetni, a pred vsem vrlo izobraženi. No, bo vsaj  nekaj  izpremembe v ti naši enoličnosti!«
Sahar se nagne proti Gojku in mu pošepne, toda vendar toliko glasno, da so slišali vsi:
»Vidiš, ena teh dveh bi bila zate! To je vsaj  nekaj poštenega!«
Gojko se nasmeje. Všeč mu je bilo.
»Bodemo videli! —¦ Neža, prinesi še liter!«
Vsi davišnji trdni sklepi Gojkovi so bili že splavali po vodi ali bolje po vinu, in nalival in pil je zopet ter niti enkrat ni pogledal, kaj se godi v prodajalnici. Pozno popoldne so se zopet vsi skupno napravili v »hotel«, a gospod Gojko si je drugo jutro moral
vnovič zdraviti lase.
(Dalje prih.)
Rosa mystica.
Ti
skrivnostni moj cvet, ti roža prekrasna! Jaz sem te iskal,
mimo tebe sem šel in pogledal sem te — in ves sem vztrepetal.
In moje srce zaslutilo je tvojo tajno  moč; in moje srce začutilo je, kak jasni se  noč.
In v moji duši zacvelo je
zakladov nebroj;
vse bitje mi zahrepenelo je
za teboj, za teboj,
ti skrivnostni moj  cvet, ti roža prekrasna!
O jaz sem bogat!
Pomagaj, pomagaj mi dvigniti   ,
moje duše zaklad . . .
Oto Zupančič.