269
Dopisi
Iz Erdeljskega. Sibinj 9. avgusta. Ko v kontu-macijo pri Rudečem tarna na Avstrijanskem v vlaško kne-žijo prideš, se boš čudil na kupe zagledati cvenka, ki nam je že dolgo bel vrabec, namreč samo stare av-strijanske tolarje, goldinarje, dvajsetice in cekine. Vlahi, kteri lastnega dnarja nimajo, novega avstrijanskega srebra nočejo, tudi krajcarjev ne, starega našega dnarja pa imajo na cente. Pridši v pervo vas K i njen stopim v nektere koče in vgledavši Napoleona III. in Alczandra II. si mislim, da bi vam nos zmerznil, presneti Vlahi! Naši dnarji vam dišijo, al za našega cesarja podobo nikjer prostora nimate! Pa Francozi jih znajo bolj obdelovati, kakor mi; zato pa tudi francozki duh veje tu. — Ako bi ktera slovenska ženica svojemu možu hotla po vlaško kave (ko-feta) skuhati, ji hočem povedati, kako. Vzemi kave, stolči jo v možnarji in presej jo na tenkem situ. Daj vode s cu-krom vred kuhati, in ko zavre, vtrosi moko in hitro od ognja postavi. Nabaši mu čibuk (turška fajfa se tako zove),   posadi  ga  na  divan (al  pa   pod  lipo),  prižgi  mu
pipo, pa daj kavo z gošo vred,  boš vidila,   kako — kavo serkljaje  in   dim puhajo — milo  te   bo   gledal;   znabiti  še objel te bo. — Kakšna je vlaška pošta?  Dva  para  konjev v koruco vpreženih.    Kaj  je   „koruca?u   Majhen   voziček s štirimi kolesi, ki so iz celega lesenega kosa storjeni, pa ne okovani v primeri otročjih vozičkov na Slovenskem. Vidli sem takšno koruco; šlo je ž njo, da naj gre železnica spat. — Ali je mogoče s takšno pošto se voziti? Da. V koruco, ako si imeniten popotnik,  se dene z neko preprogo poger-njene koruzine (turšične) slame;  na njo se   vsedeš,   ko  si se v belo halo zavoljo blata zavil,  se  vpreš   z  nogami na slonilo, na kterem ste dve vervi; se daš čez persi na desno in levo privezati; primes za vervi in — hola!   ko bi te jih devet in devedeset  neslo,  se odpeljaš.    Naj bi  te  pa tako oskerbljenega,   od milim nebom semtertje plavajočega, vendar le kaka nezgoda iz vozička bercnila, imaš pištolo; sliši kočijaš strel,  srečen si;   ako ne,  se  še  le  na  ostaji   (pri štacijonu) tebe zmisli, in če te zgreši,   pod berkami žago-dernja: „Draku! pe pašašeru am perdut." (Vrag! popotnika sem zgubil.) — Vlaško  vino je prav dobro.    Ena   oka,  to je, 5 maselcov velja 70 par ali naših 264/10 novih krajcarjev. Dežela je lepa in silno rodovitna; al ljudje so leni kakor Vlahi sploh.    Slišal sem gospoda nekega raožička prositi, naj mu korito popravi.   V dveh urah je delo končano. „Koliko ti dam?" — „En goldinar."   „Nak!   80   krajcarjev je dosti." „Nočem, grem rajši spat." Izgovorivši to se vleže na herbet in da persi in trebuh o soncu pražiti. — Drugo-krat kaj več. Da ste mi zdravi dragi Slovenci!        Cvetko. Iz Gorice 10. avg. M. S. O naši železnici ste drage ^Novice" že večkrat   kaj  omenile.    Ker pa delo vedno napreduje, se tudi vedno kaj novega povedati da.    Od   Lač-nika naprej,   (to je vas blizo Gorice unkraj Soče) je železnica  že  zlo  dokončana,   tako,   da  so   že   pred   mescom vožnjo skušali.    Nadjamo  se,  da za perve dni prihodnjega mesca bode tudi most toliko dodelan, da se bode čez peljati moglo.   Vpeljali so tudi pri nas te dni tako imenovane najemne  kočije,   kterih do zdaj pri nas viditi ni bilo.    Gotovo je zdaj tudi, kar je bilo že enkrat v ^Novicah" oznanjeno,   da   dobimo za prihodnje leto   višjo   meščausko   šolo. Mesto  se je  za-njo   verlo   potegnilo  ter je pripravljeno na ministerske terjatve  zraven lepe  hiše  še   15,000  gold.   za nje popravo, 2,000 gold. pa za šolske potrebe darovati. — Polje kaže prav   lepo,   da   že   davnej   ne   tako.    Bogata in obilna je bila perva žetva, pa nič manj ali pa še bolje kažejo jesenski pridelki.    Ne  toča   ne  druga   nesreča   nas   ni hvala Bogu! dozdaj zadela.    Zdi se človeku, da se po raji sprehaja, kadar vun na polje gre.
Iz Istre. — V 27.  listu   letošnjih   „Novic" nahajoči se dopis iz Zagreba,  v kterem je   med   drugim govorjenje o nekem  župniku,   ki je  wPfarramt"   iskal  v   ^status  ani-marum", me spominja nekega prigodka, kterega želim priobčiti.   Na izhodni strani srednje Istre je bila do leta 1848 na B. okrajna vradoija kneza A.   Vraduiki,  večidel Nemci, so tudi le po nemško dopisovali ljudem.   Al častiti duhoven v Ko/Jjaku,   rojen   Dalmatinec,   razun   horvaškega in italijanskega ne razume druzih živih jezikov,   in čeravno je to vradnikom moglo znano biti, ker je večkrat prihajal k njim, so   mu  vendar  vsakrat  dopisovali   le   v nemščini,   ktera je njemu ptujka,  tako,  da je   moral častiti starček daleč pošiljati  njihove službeue   pisma   brati,   ako  je hotel doznati, česa žele od njega. Nazadnje sit že tega nagajanja, ko mu sopet  dojde   nemško   službeno   pismo,  si   domisli   poverniti nemilo za nedrago.   Napiše namreč  pismo v glagoli tiči in ga vradu pošlje.    Da so vradniki vsi skupaj od pervega do zadnjega glagolitice znali toliko,  kolikor dete  zna zve-zdoslovja,   si  lahko mislite.    Pridši nekoliko časa zatem na B.,   ga vprašajo,   kaj jim je odgovorivši napisal.    „Napisao jesam" , jim reče, „da kao što vi znate, da ja nerazumem nemačkog jezika,   a   ništanemanje   mi   dosadjivate   s   njim, tako sam i ja znao, da glagolitica vam je kitajščina. Onom
270
dakle merom, kojom merili jeste, odmerio sam vam; a drugi pat dopisivajte mi po kerstjanski i — Bogi" In ta iek je nek koristil. Resnici tega prigodka sem porok; sam gosp. Anton G.v ga mi je pravi).                         Lovro Primčkov.
Iz Cicarije 10. avg^ — Pred kakimi petemi tedni je pogorelo na 8 ta rad i v Cičarii več od četirdeset hiš, t. j. vse selo razun cerkve, farovža in drnzih pet ali šest hiš. Zavarovanih je bilo vlani precej gospodarjev; al v svojo nesrečo letos niso še vsi plačila opravili, tako, da jih zdaj tare silna siromaščina. Dvoja sreča je, da ni požar divjal ponoči, ampak zjutraj blezo od sedmih do osmih: perva je ta, da podnevi ni bilo blaga doma in da so ljudje laglje oteli pogina, kar se je dalo oteti; drugo, kar se more sreča zvati, je pa to, da ko bi bilo goreti počelo ponoči, bi bil ogenj gotovo še več nemilih nasledkov imel. Staradci in Munci se namreč že več let pravdajo za neko goro, ktera pravda jim je že tisoče pojela in ktero pravdo je višja deželna sodnija pred nekoliko dnevi končala z izrekom, da je vse izgubljeno in vse dobljeno, to je, da je ni sodila prava sodnija, da naj se pravda počne znova pri komisii za zemljišne odveze. Zavolj te pravde so toraj Staradci po-gorelci precej obdolževati počeli Munce, da so oni zapalili, in neki ženski so že res zavolj tega hoteli dajati „argu-menta ad hominem". Bog ve torej, kakošnega sumnjevanja, ako ne hujega, bi bil ta požar kriv, ako bi bilo počelo goreti ponoči. To je sa^ pravdanja! — Naj vam še povem, kako ostri sodniki so Ciči. V neki vasi je ukradel Cič ovco; tatvina se je zvedila po njegovi dekli in soseskini možje so sami sodbo ^diktirali" tatu: „25 ovac je zapadel zavolj ene glave", prodali mu jih bodo in — Bog. Kadar sosed krade sosedu, ne zasluži mileje sodbe. — Kakošni težaki so Munci, razodeva njihova mlatva. Malo žita pridelujejo; to mi bo vsak verjel, kdor pozna njihovo zemljo; pa mislite, da to perišče žita sami omlatijo? Ne lečiča! Vse jim morajo otleči Kastavci in Bezjaki; raje Munec miatiče drago plača in jih leže gleda, kakor da bi sam prijel za cepec. Veste li, kdo so Munci? To so tisti možje, ki vam na Kranjskem tako ceno z gromovitim glasom ponujajo ??do-brega, kislega (subintelligitur: kerščenega) jesika ali, kakor nekteri hočejo slišati: ,3dobriga, kisliga jesika!u
Lovro Primčkov.
Z Pivke 10. avg. H. (Dalje). Naj ne pišem samo o kmetijskih rečeh; pridenem še nektere jezikoslovne o-pombe. Na Pivki in na Krasu se nahaja marsikaj tvarine za pomnoženje slovenskega slovnika, pa tudi marsikaj osnove za izobraženje slovenske slovnice. Na primero: beseda ^blago" se tukaj rabi sploh za živino; „nosna" je sploh navadno za „nosečo;u „bivatia in „zabitiu se rabite namesti sostavljenih ^prebivati" in ;,pozabiti." Prilog in deležje se v dvobroji ženskega spola govori s končnico i ne s končnico e: dve lepi kravi sti se pasli; ne pa: dve lepe kravi ste se pasle. Nekteri nepravilni glagoli se pregibajo po pravilni obliki: denil, namesti del ali djal; primil, namesti prijel; doidel, namesti došel. — V izgovarjanji besed se tukaj sploh sliši čist i v končnicah, ko je drugod zamolkli e navaden; menim, da bi bilo prav, po zgledu Notranjcov in belih Krajncov v bolj olikani slovenski govorici se poprijeti izrekovanja čistih, polnih glasnic, namesti zamolklih. Zlasti pa je naglas ali navdar notranjskih strani, ki se močno loči memo gorenske ali dolenske govorice; kar naj več se tisti derži koreničnega zloga. To sicer toliko, da se na pr. na Pivki sploh sliši: žalila, zabila, letali, plesali, zmerjale, pisale; namesti: žalila, zabila, letali, plesali, zmerjale, pisale. — Sicer na Notranjskem tudi italijanščina močno sega v slovenščino. Dura, pasa, kompliti se naj večkrat sliši, namesti: terpi, mine, končati ali dodelati. Morebiti pa beseda dura ni neslovenska; Cehi in Poljaki rabijo trva, terva. Oče, kje ste bil? mati, kaj ste delala? namesti: oče, kje ste   bili?  mati,  kaj   ste  delali?   Sem  si   storil  zidati
hišo, namesti: sem si dal zidati hišo. — Če pridenem še kako opombo: ič se tukaj sploh govori, kjer čerke tiste drugod na Krajnskern ne vedo razločiti. Maščevati se nad kom, ne maševati, kar se rabi le od opravila svete maše; iščem, puščam, ognjišče, za išem, pušam, ognjiše. Pa čudno se mi je zdelo, ko sem večkrat že slišal siša, šiša, namesti hiša, kakor na Gorenskem; ali pa greha,   namesti greha.    Naj  bo to za danes zadosti.
S Cerknice 18. avg. ^ — Dopisovati kakemu časopisu, je dostikrat sitna in težavna reč. Ce hvali dopiso-vavec koga, ni to po volji nasprotnikom njegovim; če je primoran koga po zasluženji kaj očitno pograjati, se zameri grajanemu in njegovi stranki; če pa pripoveduje dopisnik kak prigodek iz svojega kraja, prec se oglase spet nekteri in pravijo: kaj je bilo treba po svetu trobiti, kar se pri nas godi? Ce bi torej dopisniki poslušali take in enake besede, bi časopisi ali nehali ali pa bi nam popisovali samo ptuje dežele in ljudi in mi bi bili ptujci v svoji lastni domovini. Vedili pa in pred očmi imeti se mora pred vsem to, kaj da je namen časopisov, zlasti političnih. Njih namen je, da se poganjajo za človeški blagor in ga pospešujejo na vse strani. Oni morajo pa tudi biti sredniki med vlado in podložnimi. Iz tega namena morajo hvaliti in priporočati, kar je hvale iu priporočila res vredno, da se pomaga dobri reči na noge; svariti in grajati morajo, kar je svara in graje vredno, da se zatare plevel škodljivih napak in razvad. Povedati nam morajo, kaj da dela visoka vlada in nam razlagati njene postave in naredbe, nasproti pa tudi ne smejo zamolčati naših potreb, da zve visoka vlada, kje nas čevelj žuli, in nam pomaga, ako in kadar je pomagati mogoče. Te ozire mora časopisni dopisnik zmiraj pred očmi imeti in dopisovati vsak po svoji volji in zmožnosti in potem pustiti, naj regljajo žabe v mlaki, kakor jim je drago. Po tej razložbi bi rad najpopred vprašal: ali se bo tudi za nas uresničila kdaj narodna enakopravnost, kakor se je že za Madjare, Horvate, Poljce itd., ker tudi mi smo narod, ne nemški, ampak slovenski, in kar je drugim drago, je tudi nam ljubo. Kako pravično in potrebno da je, da se tudi nam da, kar nam gre po Božji in človeški postavi, so „Novicea že mnogokrat dokazovale in bodo gotovo še govorile o tem; za to prepustim to bolj spretnim peresom, in hočem rajše spet povedati kaj iz naših krajev. Pred kakimi tremi leti smo prosili za ter g z lesom. Tisti čas so prosili za enako privoljenje tudi Rakovci, Unčam in Planincu Ker so vsi ti štirje kraji zaporedoma ob cesti, ki pelje od nas v Planino, ni mogla višja gosposka vseh uslišati, ušli* šala je samo Rak ovce, in jim dovolila terg z lesom vsak četertek. Kakošen odgovor da so dobili na svoje prošnje Unčani in Planinci, ne vem; nam pa je odgovorila gosposka, da ker je Rakek ob železni cesti, torej zavolj krajne lege posebno pripraven za kupčijo z lesom , nam ne more tudi enacega terga privoliti, rada pa nam da privoljenje, imeti vsak teden teržni dan z deželnimi pridelki, ako le hočemo. Kar morajo drugi še le prositi, to se nam je ponujalo. Pa tisti, ki jim je šla o tej zadevi razsodna beseda, niso tega hotli. Zakaj da ne, nam je še zdaj zastavica, ki je ne moremo uganiti. Teržni dnevi so zato, da si kupijo živeža na tergu tisti, kteri nimajo nič polja ali pa ne pridelajo dovolj za svojo družino. Pri nas je prav veliko gostačev in rokodelcov vsake verste, ki nimajo nič in jih žive samo pridne roke. Pa tudi naše zemljišča so razdeljene na tako majhne kose, da je primoran kmetic tudi v dobri letini si živeža kupovati. V nas terg derže pa tudi pota iz vse okolice, in cesta iz Ribniškega , Kočevskega in Horvaškega pelje skozi Cerknico, toraj je vse pripravno za teržni dan. Saj imajo teržni dan vsak teden še v Ložu, manjšem mesticu, kakor je Cerknica, in vendar se jim ponaša tako dobro, da so ž njim prav zadovoljni. Res, da imamo mnogoverstne štacune in tudi žitne tergovce, pa na tergu bi se gotovo živež cenejše
271
kupoval, in ravno terg bi branil marsikomu, da bi ne napenjal preveč cene svojega blaga v škodo kupavajočih do« mačinov; na tergu bi se pa dobila tudi marsiktera reč, ki je nimajo etacune na prodaj. Ker je nam torej spodletelo zastran terga z lesom, naj bi se nam saj teržni dan naklonil vsak teden, kar bi bilo koristno posamesnim, pa tudi eeli soseski.
Iz Novega mesta 15. avgusta. M. P. — Naj vam, drage „Novicea, objavim, kako neutrudljivo se tukaj ukvarjajo z lepotičenjem cerkva in z prezidovanjem in zboljšanjem poslopij. Kar se tiče zaljšanja cerkva, so si velike zasluge pridobili naš občeljubljeni gospod prost in ž njimi vred vsi korarji. Oni zaljšajo farno cerkev od znotraj in zunaj na svoje stroške. Dali so perva dva stranska žertvenika ponoviti in zvonik iznova kriti po gotiškem obrisu, ki se bo kmalo dodelan prijazno oziral po bližnjih dolinah in daljnih gorah. Krit bo s ploščicami, in viditi je, da mu ga ne bo para ne blizo ne deleč. Leta 1856 je bila na mertvišču sozidana lepa kapelica, in več kot polovico stroškov so vi-sokočastiti gosp. korar F. J. na se vzeli. Kar pa zboljšanje poslopij zadene, naj povem, da stanovniki tu svoje hiše zlo prezidujejo in iz temnih sob svetle delajo. Nektere hiše starelega okusa so se letos lepo prezidale. — 2. in 3. septembra bodo pri nas milostljivi gospod knezo-škof birmali začemši to sv. opravilo v Št. Rupertu, kjer so vpervič duhovno pastirstvo začeli in kaplan bili.
Iz Kranja 17. avg. J. v. — Končalo se je tudi pri nas šolsko leto in učitelji z učenci vred se veselijo po-čitnih dni. Bilo je pa to leto v naši glavni ljudski šoli v vseh štirih razredih 363 učencov — 228 fantov in 135 deklet. Razun teh je pa še obiskavalo šolo za ženske dela 43 deklet, nauk petja 40 učencov, nauk risanja 42, nedeljsko šolo v dveh razredih pa 200 učencov. Število vseh učencov je po tem bilo 563. Po narodu so vsi Slovenci bili, razun štirih Lahov iz Tersta in nekaj nemških Ko-rošcov, ki so jih starši le-sem poslali, da se tu v slovenskem mestu slovenskega jezika naučijo. 9. in 10. dan t. m. je bilo konecletno izpraševanje; učenci so dobro odgovarjali. Drugi dan popoldan so se z dostojno slovesnostjo najprid-nišim šolske darila delile; poprej so pa učitelji in učenci nekaj pesem zapeli.
Iz Ljubljane. V saboto je bil po navadi rojstni dan Njih Veličanstva presvitlega našega cesarja s cerkveno slo-vestnostjo v stolni cerkvi praznovan; veliko sv. mašo so peli premilostljivi gospod knezoškof; pričujoči so bili Njih eksc. deželni gosp. poglavar z vso višjo civilno gospodo; tukajšno c. kr. vojaško kerdelo pa je za se obhajalo cerkveno svečanost poleg kolodvora pod milim nebom. Popoldne je v praznovanje slavnega godii bilo kosilo pri svetlemu gosp. nadvojvodu Ernst-u, zvečer pa veselica pri prevzvi-šenemu deželnemu gosp. poglavarju grofu Chorinski-mu. — Gospod prost Kos so zageneral-vikarja, dosluženi gosp. šolski svetovavec Šlaker pa za častnega kanonika izvoljeni.