Lgh:
Kako je pri nas v šoli
8. V aprilu.
Rad bi vam povedal, kako lepo je bilo o velikonočnih počitnicah, pa se bojim, da boste rekli:  >Samo o počitnicah   govori!«   Bom  pa  rajši  govoril   o   šoli   in pouku.
Bilo je prav ta mesec. Imeli smo petje. Gospod učitelj je igral na harmonij, mi smo pa peli. Gledal sem, kako gospod učitelj pritiska na tipke: kamor je pritisnil, povsod je zapelo. Radoveden sem bil, če bo harmonij tudi meni zapel? Učitelju zapoje, to vem; -ainpak učitelj je učitelj, njega rnora vsak ubogati; jaz sem pa le bore učenček. Pritisnil sem tudi jaz. Har-monij je — o čudo! — zapel tudi meni! Kaj bi bil dal za to srečo, sam ne vem.
Gospod učitelj me je pogledal.
»Ali si ti?<
Pokimal sem kakor junak, ki se zaveda, da nekaj zna.
Gospod učitelj pa je pokazal, da mu ni všeč to' moje znanje. Prijel me je za sladke, moj obraz pa se
je spačil in pričel sem z drugačno muziko, ki je bila mojim součencem takp všeč, da so nekateri cepetali...
Te dni so nam v šoli začeli praviti, da bodimo pripravljeni, ker vsak dan lahko pride v šolo gospod nadzornik! Nam, ki hodirno domov proti kolodvoru, so še posebno zabičevali, da se moramo dostojno vesti in tuje Ijudi pozdravljati, da ne bo mislil gospod nad-zornik, da gre med divjake.
»Saj že olika zahteva, da odrasle tuje ljudi vedno pozdravljate. Kakor boste pozdravili, tako se vam bo odzdravilo.«
Tako so nas v šoli učili in mi smo tako lepo po-zdravljali, da bi bil nas lahko vsak gospod nadzornik vesel.
Gospoda nadzornika pa vseeno ta mesec še nismo pričakali, čeprav so govorili, da je bil že v nekaterih šolah.
Prav vesel je bil zdaj za nas pouk v kmetijstvu. Nič ne rečem, da mi pozimi ta pouk ni po godu. Toda pozimi smo se učili preveč iz knjig: o davkih, o zava-rovanju, o snagi v hlevih, o kakovosti zemlje. Veliko bolj prijetno je pa spomladi, ko se učimo drevje cepiti, kopati, saditi, obsipati in vse to in še mnogo drugega delamo zunaj na šolskem vrtu.          >
Malo debelo smo pogledali, ko so v cerkvi oznanili že ta mesec prvo sveto obhajilo. Zakaj to? Mi smo šli k prvemu svetemu obhajilu šele na dan svetega Aloj-zija; prejšnje čase so hodili pa šele ob sklepu šolskega leta,
Gospod katehet nas je povabil, naj ob tej priliki tudi mi, ki smo pri prvem že bili, pristopimo h Go-spodovi mizi, ceš, da bomo s prvoobhajanci vred tudi mi praznovali obletnico prvega svetega obhajila. Ne-kateri so rekli, da nimamo zdaj obletnice, ampak pozneje.
»To nič ne de,« je dejal gospod katehet, »prvo sveto obhajilo je in spodobi se, da se ta dan tudi \i spominjate dne, ko ste bili prvič povabljeni uživat kruh življenja.«
Šli srao, pa je bilo.
»Boste že spoznali, zakaj tako ravnam,« je dejal gospod katehet. Mi smo ugibali in ugibali, toda naša pamet je še prekratka.
,; Tudi to vam smem še zaupati, cla sem par svojilv tovarišev poslal »po aprila«. Sam sem pa pazil, kar se je dalo, da me kdo ne povleče ta dan za nos. In res: ves dan in še malo čez je šlo vse po sreči. Zvečer sem pa mislil, da je že vseh ueumnosii konec, sem pa pre-nehal biti oprezen in šel sem k sosedu »po aprila«. Saj bi vam še naprej povedal, kako je bilo in kako so me pri sosedu pogledali, in nič bi ne rekel, če bi se vi malo posmejali, toda bojim se, da ne bi imel potem celo leto miru, če vam povem, kako sem bil neumen. Zato je boljše, čc sem kar lepo tiho.
Samo to vam želim, da bi bili vi bolj pametui in bolj previdni, kakor sem bil jaz. Hlapec mi je rekel: Komur je pamet gnila, ga lahko pošlješ vsak dan po aprila.
Za malo se mi je zdelo. Ni bilo dolgo, je pa on šel, četudi ni bilo prvega.                         ;