Učiteljstvo in politika To poglavje je v življenju in razvoju slo\enskega učiteljstva prav gotovo najžalostnejše in obenem najklavrnejše. Ne mislimo se v tem članku dotikati načelnega vprašanja o politični usmerjenasti učiteljstva ter o njeni upravičenosti. Dovolj bodi, da ugotovimo resnico, da si zlasti v današnjih dneh skoro da ni mogoče predstavljati izobraženca, ki bi mogel ostati politično neopredeljen in brezbrižen. To bi pomenilo živeti izven časa in prostora, stati izven odnosov \sega kulturnega dogajanja svojega naroda, biti tujec sredi domačih Ijudi. Nasprotno: k pojmu »izottraženec« spada duhovna in politična usmerjenost kot najbistvenejši sestavni del. Oseba, ki se v kulturnem stremljenju svoje dobe ne zna ali ne more opredeliti, ne more zahtevati zase kvalifikacije »izobraženec«, naj bi tudi zavzemala najvišje stopnje na družbeni lestvici, ali stala v svetu strokovnjakov obdana z najvišjo učenjaško slavo. Vse navidezno filozofske in suverene trditve o edino oportunem »strokovnem« gledanju na svet in ljudi, trditve, ki se v dobah težkih odločitev tako pogostoma ponavljajo, pomenjajo v bistvu vendarle samo beg iz življenja, znak neživljenjskega, pesimističnega nastrojenja današnjega razumništva, kompenzacijski trik skrušenih in neborbenih natur. Luči pod mernikom! Kdor živi — kakor učitelj — sredi pravega življenja, v objemu butajočih valov današnjih kulturnih krčev in neza\arovan po raznih pisarniških in učilniških valolomih pred neposrednim dotikom teh krčevitih pretresov, si ne more privoščiti luksusa takih suverenih gest. Hočeš, nočeš: življenje ga potegne za seboj, proti toku ne more, odločiti se mu je proti enemu ali drugemu bregu. V tej odločitvi leži njegova politična usmerjenost. To je prvi del našega pogla\ja o »učiteljstvu in politiki« in ta ni niti žalosten, niti klavrn, je naraven in zato nujen. Sledi pa drugi del, in ta ni nujen. Po svojem vzvišenem poklicu vzgojitelja naše mladine mora stremiti učitelj klju!b politični razčlenjenosti svojega šol. okoliša in preko vseh strankarskih strasti po takih odnosih 7. vsemi roditelji svoje, v vzgojo mu izročene dece, da mu je njegovo vzgojno delo ne samo omogočeno, marveč tudi spremljano s simpatijami in podporo vsega vaškega občestva. Dobro vemo, da je v današnjih razmerah to laže zahtevati nego izvršiti, toda krivda, kjer se taka strpljiva atmosfera, ki edina jamči za plodonosno kulturno delo, ne da doseči, ne sme v nobenem primeru bremeniti na učiteljstvu. To krivdo lahko mirnodušno -prepustimo drugim ter jim sipljimo s korektnim, pravega vzgojitelja vrednim postopanjem žerjavice na njihove glave. Metode današnjih političnih aren niso niti kulturne niti vzgojne. Isti razlogi, ki nam učiteljem branijo prestopati šolske pragove z revanžnimi naklepi, nas morajo obvarovati pred vsakim sličnim korakom izven sten šolske učilnice. Aktivno poseganje učiteljst\a v dnevne politične borbe šolskega okoliša moramo kljub načelnemu reklamiranju svojih državljanskih pravic vendarle odklanjati in pred njim svarlti. In to ne samo zaradi poklica, ki ga vršimo, ampak tudi v Iastnem, dobro razumevanem interesu. Največ zla rodi vendarle naša vloga političnih eksponentov ene ali druge boreče se stranke v okolišu našega sluzbenega mesta. Pri vsaki izpremembi politične »sreče« pade en del učiteljstva vedno med premagance in okuša vse sladkosti starega gesla zmagovalcev »vae victis!« Kakor po iprogramu sledi nato jadikovanje in ogorčanje nad brezobzirnostjo političnega nasprotnika in kar naenkrat se spomnimo, da veljajo ali bi vsaj morali \eljati za vse čase neki moralni zakoni, ki smo jih sami še pred kratkim držali kot neoportune sentimentalnosti v najbolj skritem kotu svojega političnega arsenala, v dnevih sreče in zmagoslavja. Na tihem ali pa v najožjem prijateljskem krogu pa v isti sapi že kujemo revanžne naklepe za dneve, ki se vrnejo, ki se morajo vrniti, kajti »resnica in poštenje morata končno zmagati«. Tovariši! Po tej poti ne pridemo nikamor! Kdorkoli se zaloti pri taki misli in jo tisti trenutek zavestno in ogorčeno ne odkloni, ni zrel za našo stanovsko organizacijo, ni sposoben, da bi služil vzgoji in pomirjenju našega naroda, je zgrešil svoj poklic, spada pod bič, ki čisti Gospodov tempel od farizejev. Pravila stanovske organizacije bodo ostala vse dotlej mrtva črka, neiskrena kulisa, če ne menjamo duha, ki straši med nami še izza dobe pred deklaracijo. Razklani smo med seboj, člani iste strokovne organizacije, po krivdi lastne nestrpnosti in nelojalnosti. Medsebojno nezaupanje in škodoželjnost sta edini plod, ki uspeva na takem terenu. Nič čudnega, če politične stranke lahko brezobzirno stopajo preko učiteljstva in njegovega gorja, saj vedo, da vsaj en del učiteljske »solidarnosti« vedno odobrava njihov bojni pohod. Tu jc ris vsega zla, od tu naša nemoč. Sila izhaja iz medsebojnega zaupanja. Tega pri nas ni. Zato smo atomizirani kljub enotni organizaciji in šibki navzven. Kdor sebi ne more diktirati discipline, ne bo izsilil ugleda od nikogar, ne bo žel spoštovanja svoje volje. Slabimo se kot stan, zato pa tudi kot politični pristaši nimamo one moči, ki jo daje posameznikom trdno organiziran stan, iz katerega izhajajo. Učiteljst\o je gojilo v splošnem vedno politične ambicije. Naravno, saj ga ljudstvo povsod krvavo potrebuje in si napredka narodne kulture niti ne moremo predstavljati brez učiteljskega sodelovanja. Poli- tična moč izhaja pa iz ljudstva. Ko bo ljudstvo imelo sleherni moment občutek, da je učiteljski str»n v vseh svojih posameznikih enoten, ter da \eže vse učitelje enotno hotenje v vzgoji k strpljivosti, bo sledilo s simpatijami in pristankom svojim vzgojiteljem. Po naši krivdi nas narod ne sme ločevati na dobre — in slabe učitelje. Notranji pristanek ljudstva na naše delo je edina moč, ki spremlja učitelja tudi kot politika. Ta moč bo pa dovoljno jamstvo, ki nas bo varovalo pred demagagi. Dovoljno — a tudi edino!