Zadruga Lipa - Špeter Kulturno društvo Ivan Trinko - Čedad : - - % » r. V-'£ > , ■ 'lyv; , T •' i€ ra H S* v# ^ a *■ O o A. C -o W* > 'O fet ) v? o, XA> * *■ ■-v; * ■ TRINKOV KOLEDAR za leto 1997 Izdalo kulturno društvo “Ivan Trinko” - Čedad Založila Zadruga Lipa s.r.l. - Špeter Uredili: Živa Gruden, Lucia Trusgnach, Marino Vertovec Slika na platnici: Mati božja hodegetria (P. Zuanella) Likovni vložek: Pasquale Zuanella - IKONE Tisk: Juliagraf (Premariacco - Ud) 1996 Izdajo je omogočilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije Kulturno društvo IVAN TRINKO Čedad I za leto 1997 Zadruga Lipa Špeter LETOŠNJEMU KOLEDARJU NA POT »Stric! Kaj je za hribi, kamor gre sonce?« »Benečija in Rezija: tudi tam so doma veseli slovenski ljudje. Benečani, tako kot mi, nimajo dosti njiv, le živino in kostanj. Na tolminskih sejmih, še posebej na Mengorah, so prodajali svoje pridelke in bakrene kotle za kuhanje polente iz moke furlanskega sirka, ki na sejmih ni manjkala. Rezijani so bili pri nas bolj pogosto. Obhodili so vse naše vasi. V krošnjah so nosili vse, kar je rabil ženski svet na kmetijah. Poleg tega so brusili britve in škarje, popravljali dežnike ter vezali lončeno posodo. V pustnem času pa so radi koledovali. Na njihovo muziko seje takrat veliko plesalo in pelo.« Tako je bilo moje prvo znanje o deželi ob Nadiži, Teru in Reziji, o deželi na drugi strani hribov in gora desnega brega Soče. O deželi, ki je bila premnogokrat in predolgo izrinjena iz zgodovinskega spomina matičnega naroda, o deželi - sosedi Tolmincev, Kobaridcev in Bovčanov. Zanimanje velikih narodov za kraje in zemljo zahodnega slovenskega roba je zaradi najkrajših naravnih trgovskih in vojaških poti iz Sredozemlja v srednjo in vzhodno Evropo bilo in bo vedno veliko. Zato je bila tu soška fronta prve svetovne vojne. Soča, Nadiža in Ter so bili obarvani s krvjo vojakov narodov takrat vojskujočih se držav, ki so vojno izgubile. Izgubili smo tudi mi. Izgubili smo pravico do uporabe slovenskega jezika, izgubili smo slovenske šole, slovenska društva... A to še ni bilo dovolj. Nad nas seje razgrnil še temnejši oblak -druga svetovna vojna. Kljub pomanjkanju in v stalni nevarnosti za življenje so se naši ljudje uprli in se borili za narodove pravice, za svoj jezik, za svojo kulturo, za svojo bit. Po drugi vojni seje hkrati z bolj ali manj odprto mejo začelo na obeh straneh ekonomsko odseljevanje iz naših vasi - stebrov slovenstva. Vas ni več velika družina, na katero se človek lahko zanaša. Boljše ceste in lažje življenje z delom in šolo v mestih so razredčili prebivalce podeželja. Ni več vaških hiš, ki so bile vedno pripravljene sprejeti popotnika. Tudi tja je prišla potrošniška miselnost. Miselnost, da je vsak vse in v vsem sam in noče narediti ničesar zastonj, svojega soseda in njegovih težav pa skoraj ne pozna. Pa vendar! Danes se bolje živi! Ljudje na obeh straneh državne meje imajo višjo izobrazbo, poklice, lepe hiše in udobnosti konca drugega tisočletja: elektriko, telefon, televizijo, avtomobile, internet, multikulturo... Sedanja doba je doba miru ob naši meji. Obnovile so se nekdanje prijateljske vezi na družabnem, političnem in duhovnem področju. Strah, ali se sme na drugi strani koga obiskati, je izginil. Širi se krog znancev. Kultura ima pri tem največ zaslug. Kulturna društva Benečije imajo že dolgo zgodovino. Že 40 let deluje Slovensko kulturno društvo Ivan Trinko. Beneško gleda- lišče, pevski zbori, športniki in Planinska družina Benečije niso aktivni samo v Benečiji. Srečamo jih tudi na prireditvah v Soški dolini. Slovenska beseda - slovenstvo se širi na skupnih kulturnih, verskih, športnih in planinskih srečanjih. Pogosta so srečanja županov Benečije, Rezije, Bovca, Kobarida in Tolmina. V pripravi so skupni obmejni projekti za programe investicij, ki jih razpisuje Evropska skupnost. Želimo prosto carinsko cono, boljše cestne povezave, povečan turizem vzdolž meje in povečanje delovnega časa na maloobmejnih prehodih. Vsi, ki živimo ob meji, želimo, da se uredijo odnosi med Republiko Italijo in Republiko Slovenijo. Združevanje Evrope z vsemi pravicami narodov, manjšin in narodnosti je le povečana želja po mirnem sobivanju Italijanov, Furlanov in Slovencev. Prav to pa je že davno zagovarjal pisatelj, pesnik, filozof, prevajalec, glasbenik, umetnik, znanstvenik, politik in akademik Ivan Trinko. Do uresničitve teh naših želja pa bodo za naš narodni jezik skrbela slovenska društva Benečije, slovenski duhovniki in Trinkov koledar. Ivan Božič župan občine Tolmin * * * Leto 1996 gre za goro tej grejo za goro karje riči, ki mi somo čakali, da se nardite zanas anu za naše judi rozajanske. Mi Rozajanavi, tej Horjani anu ti, ki živijo taw dulini nediški, čakamo da kiri se spomanuj zanas anu da an nan dej, ne to ki bej teli mi, ma to ki naša koštituciun od Laškaga prvidina za našo ininoranco. Karje čas ni so nan obačali, da so dušli ti pravi timpavi za moret nan dat no leč, tu ke to se di, da mi momo dirit za bit anu za stat tana naši zarnjè anu za rumunet naš langač anu držat našo kulturo. Za jto skarbimo karje lej dilanio karje za ne zabet, to ki naši ti stari so nan pustili. Te rozajanski Kumun, to so wže vič lit, ki an jišče anu an dila, da Rezija, nji jazik anu kultura ni na wmrjajo. Za kulturo spomanuwan, da wsake leto narejamo taw ti rozajan-sken škulan ni par wor, tu ke rumunimo wod naši riči. Učimo školerje rumunet po rozajanskin anu zdelamo znat našo bogato kulturo anu naše tradiciune. Utruce so karje intirišani za jso, nu malo manji, ti ke je učijo. Ma naše delo to ni makoj jso. Taper Kamunu dilajo vič j udi anu asočiaciune, tej čirkolo Rozajanski Dum, coro Rože Majave, coro Monte Canin, gruppo folkloristico Val Resia anu čirkolo Rosajanska Dolina. To je karje wridno ano to pride ričet, da Rozajanavi so ščile we-zani taw nje reči. Drugo rič, Kumun an prvidinel si pumislet za zdelat pisat po rozajanskin anu met no gramatiko za te rozajanski jazik. To delo to počalo tuw leto 1991, ko tana Ravanci je se nardila na konferenca internacionale, ki na spravila wsè, ti ki dilajo anu študijajo naš jazik. Wsè wkup ni so raklì, da timpavi so zreli za se gat delat. Kumun za jso an nalizal naga mladaga profesorja olandeškaga, Han Steenwijk, anu an mu rekal, da an se dej naredet to rozajan-sko ortografio anu gramatiko. Ta rozajanska ortografia na paršla gana tana den librili, ki an paršel publikan taw leto 1994, anu zis jso wsi Rozajanavi mo- rajo vedet, da kako se piše po rozajanskin. Gramatika na gre anu sa misli, da naprit če bit publikan te prvi kos. Blizu jsoga, Kumun an prvidinel pa zdelat naredet no ričerko anu den štude tana jimane wod mestow za kapet, da skot mi pa-rajamo. Jsi štude i nareja den mladi profesor furlanski, Roberto Dapit, ki an wže nardil te prvi volume tana jimane od mestow vasi Solbica anu Korito. Jsi librin an če bit pražantan dicembarja 1996. Tej vidimo, Rozajanavi tej wsi ti Buški, ki živijo jzdè w Laškin, ni majo rade nje jazik anu kulturo anu ni daržijo zanjo. Ši pa drugi ba meli taku rade nas, naši mestavi ni be ni meli skarbet za se priživit, ma ni bej meli bit živi, tej živi so karje drugi mestow, makoj zawojo kir ni majo den drugi jazik, ni stujijo hujše. Za j to čakamo, da to leto, ki pride, 1997 an dej wsen nan, te ki čakamo, wod ko se naredila naša Republika ta Laška. Tadij moramo ričet, da tuw Laškin niso ti pravi anu ti skriti utruce, ma somo wsi utruce od naga samaga oče. Luigi Paletti župan občine Rezija KOLEDAR LETO 1997 LJUDSKA MODROST Emil Cencig JANUAR 1 S Mati Božja Marija - Novo leto 2 Č Presveto Jezusovo ime Genovefa 5 N 2. po Božiču 6 P Sveti trije kralji 7 T Rajmund j- Lucijan Severin 9 Č Julijan - Hadrijan 10 P Aldo 11 S Pavlin Oglejski, apostol Slovencev 12 N Jezusov krst- Tatjana Uilai ij - Veronika 14 T Feliks - Odorik iz Pordenona Pavel Puščavnik 16 Č Marcel 17 P Anton Puščavnik Priska 19 N 2. nav. nedelja - Knut - Marij 20 P Fabijan - Sebastijan 21 T Neža (Jana) - Epifanij 22 S Vincencij 23 Č Ildefonz O 24 P Frančišek Sai. 25 S Spreobrnitev sv. Pavla 26 N 3. nav. nedelja - Timotej - l it 27 P Angela Merici 28 T Tomaž Akvinski 29 S Konstanc 30 Č Hijacinta 31 p Janez Bosco - Marcela d FEBRUAR 1 S Brigita Irska 2 N 4. nav. nedelja - Svečnica 3 P Blaž - Oskar 4 T Andrej Corsini 5 S Agata 6 Č Pavel Miki in tov. 7 P Rihard - Koleta • 8 S Hieronim Emiliani 9 N 5. nav. nedelja - Apolonija 10 P Sholastika 11 T Lurška Mati Božja - pust 12 S Pepelnica 13 Č Katarina Ricci 14 P Valentin (Zdravko) > 15 S Georgija 16 N 1. post. nedelja - Onezim 17 P Silvin 18 T Simeon Jeruz. - Flavijan 19 S Konrad 20 Č Ulrih 21 P Peter Damiani 22 S Sedež ap. Petra - Marjeta Kortonska O 23 N 2. post. nedelja -Polikarp - kvatrnica 24 P Lucij 25 T Taras 26 S Matilda 27 Č Gabrijel 28 P Roman - Osvald MAREC 1 S Svibert - Albin 2 N 3. post. nedelja Simplieijan d 3 P Marin 4 T Kazimir 5 S Janez od Križa 6 Č Fridolin 7 P Felicita in Perpetua 8 S Janez od Boga 9 N 4. post. nedelja - Frančiška Rimska • 10 P 40 mučencev iz Sebaste 11 T Sofronij - Evlogij 12 S Maksimilijan 13 Č Nikefor 14 P Matilda - Fiorentina 15 S Klemen - Luisa 16 N 5. post. nedelja - tiha nedelja > 17 P Patrik - Jedert 18 T Ciril Jeruzalemski 19 S Sveti Jožef, mož Device Marije 20 Č Klavdija 21 P Nikola iz Flue 22 S Katarina Gen. - Lea 23 N Turibij iz Mongr. - Cvetna (»lična) nedelja 24 P Dionizij - Sever 0 25 T Gospodovo oznanenje - Dizma 26 S Evgenija 27 Č veliki četrtek 28 P veliki j>etek 29 s velika sobota 30 N Velika noč - Jezusovo vstajenje 31 P Velikonočni ponedeljek - Modest C 1 2 3 4 5 6 8 9 IO n 12 13 14 15 16 17_ 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 APRIL T Hugo S Frančišek Pavelski ________ Č Rihard P Izidor S Vincenz Ferreri ________________ ____ N 2. velik, nedelja - bela nedelja P Janez de la Salle T Valter - Tomaž Tolm. S Marija Cleofe- Demetrij Č Ezekijel prerok P Stanislav S Julij N 3. velik, nedelja - Martin P Valerijan T Anastazija S Bernadeta S. Č Anicet P Elevterij S Teotim - Ema N 4. velik, nedelja - Sara P Anzelm T Leonid - Teodor O S Jurij Č Fidelis iz Sigm. P Marko Evangelist - dan osvoboditve S Marija, Mati Dobrega Sveta N 5. velik, nedelja - Cita P Peter Chanel T Katarina Sienska S Pij V. - Jožef Cottolengo C MAJ 1 Č Jožef delavec - praznik dela 2 P Atanazij 3 S Filip in Jakob apostola 4 N 6. velik, nedelja - Florijan (Cvetko) 5 P Gotard 6 T Dominik Savio • 7 S Flavij 8 Č Ida 9 P Pahomij 10 S Antonin 11 N Vnebohod - Velik križ 12 P Leopold Mandič 13 T Fatimska Mati Božja - Servacij 14 S Matija ap. > 15 Č Zofija (Sonia) 16 P Janez Nepomuk 17 S Pashal Baylon 18 N Majenca - Janez I. 19 P Ivo 20 T Bernardin Sienski 21 S Evtihij 22 Č Rita da Cascia O 23 p Deziderij - Janez Rossi 24 s Marija pomočnica kristjanov 25 N Presveta Trojica - Urban - kvatrnica 26 P Filip Neri 27 T Avguštin Cant. 28 S Emilij - German 29 Č Muksimin Emonski c 30 P Kancij in tov. 31 S Marijino Obiskanje I 2 3_ 4 5 _ 6 7 8 9 10 11 12 13^ 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 JUNIJ N Presveto Rešnje telo P Marcelin in Peter T Karel Lvvanga in tov.__________________________________________________________________________________________________________________________ S Kvirin ________ ______________________________ Č Bonifacij - Sancij (Svetko) • P Presv. Jezusovo Srce____________________________________________________ S Marijino Brezmadežno Srce_________________________________________________________ N 10. nav. nedelja- Medard P Efrem - Primož in Felicijan________________________________________________ _ T Bogumil S Barnaba ap.___________________________ ___________________________________________ Č Onofrij P Anton Padovanski ) S Elizej prerok - Metodij _________________________ ________________________________ N 11. nav. nedelja - Vid P Avrelijan ________________________________________________________________________ T Ranierij - Gregorij Barb. S Marina _ Č Gervazij in Protazij__________________ ______________________________________ P Mihelina O S Alojzij Gonzaga ______________________________________ N 12. nav. nedelja - Pavlin Noi.____________________________________________________________________________ P Jožef Cafasso T Rojstvo Janeza Krstnika S Viljem Č Vigilij P Ema Krška - Ciril Aleks. (( S Irenej - Ada N 13. nav. nedelja - Peter in Pavel ap. P Prvi rimski mučenci JULIJ T Teobald 2 S Oton 3 Č Tomaž ap. 4 P Elizabeta Poit. - Urh • 5 S Ciril in Metod 6 N 14. nav. nedelja - Marija Goretti 7 P Vilibald 8 T Hadrijan 9 S Veronika Giuliani 10 e Amalija (Alma - Ljuba) 11 p Benedikt 12 s Mohor in Fortunat > 13 N 15. nav. nedelja - Henrik 14 P Kamil de Lellis 15 T Bonaventura (Bogdan) 16 S Karmelska Mati božja 17 Č Aleš 18 P Fridrik - Arnulf 19 S Aurea (Zlatka) - Arsen 20 N 16. nav. nedelja - Marjeta 0 21 P Lovrenc iz Brind. 22 T Marija Magdalena 23 S Brigita 24 Č Kristina 25 P Jakob Starejši ap. - Krištof 26 S Joahim in Ana C 27 N 17. nav. nedelja - Gorazd in Rliment 28 P Viktor 1. 29 T Marta 30 S Peter Krizolog 31 Č Ignacij Lojolski AVGUST 1 Alfonz M. Liguori 2 S Evzebij - Porcijunkula 3 N 18. nav. nedelja - Lidija • 4 P Janez M. Vianney 5 T Marija Snežnica (Nives) 6 S Jezusovo spremenitev na gori Tabor 7 e Gaetan 8 p Dominik 9 s Fermo - Peter Faber 10 N 19. nav. nedelja - Lovrenc 11 P Klara (Jasna) 12 T Ercolan 13 S Poncijan in Hipolit 14 Č Maksimilijan Kolbe 15 P Marijino Vnebovzetje - rožinca 16 S Rok - Štefan Ogrski 17 N 20. nav. nedelja - 1 lij acini 18 P Helena O 19 T Janez Eudes 20 S Bernard 21 Č Pij X. 22 P Devica Marija Kraljica 23 S Roza iz Lime 24 N 21. nav. nedelja - Jernej ap. (Bartolomej) 25 P Ludvik IX. c 26 T Genezij 27 S Monika, mati sv. Avguština 28 e Avguštin 29 p Janez Glavosek - Sabina 30 s Feliks (Srečko) 31 N 22. nav. nedelja - Rajmund (Rajko) P Egidij (Tilh) 2 T Licinij • 3 S Gregor Veliki 4 Č Rozalija (Žalka) 5 P Lovrenc Giustiniani 6 S Eva - Zaharija prerok 7 N 23. nav. nedelja - Regina 8 P Rojstvo Device Marije (Bandimica) 9 T Peter Klaver 10 S Nikolaj tol. ) 1 ! Č Emilijan (Milko) 12 P Marijino ime 13 S Janez Križ. Zlatousti 14 N 24. nav. nedelja - Povišanje svetega Križa 15 P Žalostna Mati Božja 16 T Kornelij in Cipri jan O 17 S Robert Bellarmino 18 e Jožef Kupertinski 19 p Januarij 20 s Suzana 21 N 25. nav. nedelja - Matej (Matevž) ap. in ev. 22 P Mavricij 23 T Lin - Tekla C 24 S Marija rešiteljica jetnikov 25 Č Avrelija (Zlatka) 26 P Kozma in Damijan 27 S Vincencij Pavelski 28 N 26. nav. nedelja - Venčeslav (Vaklav) - kvatrnica 29 P Mihael, Gabrijel, Rafael nad. 30 T Hieronim OKTOBER j S Terezija Deteta Jezusa • 2 Č Angeli Varuhi 3 P Evald 4 S Frančišek Asiški 5 N 27. nav. nedel ja - Justina 6 P Bruno 7 T Rožarska Devica Marija 8 S Simeon 9 Č Dionizij 10 P Frančišek Borgia 11 S Placida 12 N 28. nav. nedelja - Maksimilijan 13 P Edvard 14 T Kalist I. 15 S Terezija Velika, Avilska 16 Č Hedvika O 17 P Ignacij Antiohijski 18 S Luka evangelist 19 N 29. nav. nedelja - Misijonska 20 P Vendelin - Bertilla 21 T Uršula - Celina 22 S Marija Saloma 23 Č Janez Kap. 8 P Brezmadežno spočetje D. Marije - adventnica 9 T Valerija 10 S Loretska Mati božja 11 Č Damaz I. 12 P Ivana Frančiška de Chantal 13 S Lucija 14 N 3. adv. nedelja - Janez od Križa O 15 P Silvija 16 T Adelhajda (Adelija) 17 S Lazar iz Betanije 18 Č Adele 19 P Urban V 20 S Evgenij in Makarij 21 N 4. adv. nedelja - kvatrnica C 22 P Frančiška Ksaverija Cabrini 23 T Viktorija (Vika) 24 S Sveti večer 25 Č Božič 26 P Štefan 27 S Janez ap. - Fabiola 28 N Sveta družina - Nedolžni otroci, mučenci 29 P Tomaž Becket • 30 T Ruggero 31 S Silvester LETO 1997 Leto 1997 je navadno leto, ima 365 dni, začne in konča se v sredo. Februar ima 28 dni. Cerkveno leto začne s prvo adventno nedeljo 1. decembra 1996 in traja do prve adventne nedelje, 30. novembra 1997. Letni časi: Pomlad: 20 marca. Sonce stopi v znamenje Ovna ob 15.00 uri. Pomladni ekvinokcij. Začne pomlad. Poletje: 21. junija. Sonce stopi v znamenje Raka ob 9.02 uri. Poletni solsticij. Začne poletje. Jesen: 23. septembra. Sonce stopi v znamenje Tehnice ob 0.08 uri. Jesenski ekvinokcij. Začne jesen. Zima: 21. decembra. Sonce stopi v znamenje Kozoroga ob 20.09 uri. Zimski solsticij: začne zima. Na “poletni čas” (kazalce na uri premaknemo eno uro naprej) stopimo v noči pred zadnjo nedeljo v marcu (30. marca), na “sončni čas” pa se vrnemo v noči pred zadnjo nedeljo v oktobru (26. oktobra), ko premaknemo kazalce za eno uro nazaj. Premakljivi prazniki v novem letu: Pepelnica: 12. februarja; Prva kvatrna nedelja: 23. februarja; Velika noč: 30. marca; Vnebohod (Velik Križ): 11. maja; Majenca, Binkošti: 18. maja; Presveta Trojica, Druga kvatrna nedelja: 25. maja; Presveto Telo: 1. junija; Tretja kvatrna nedelja: 28. septembra; Prva adventna nedelja: 30. novembra; Četrta kvatrna nedelja: 21. decembra. Leto 1997 je pod znamenjem Venere, ki je drugi planet od Sonca in Zemlji najbližji sosed. Da napravi svoj tek okoli Sonca, porabi 224 dnevov in pol. Venera je najjasnejša in najsvetlejša zvezda, in vidi se včasih zjutraj pred Soncem (danica), včasih zvečer za Soncem (večernica). Velikost planeta Venere je malone taka, kakršna je velikost Zemlje. Včasih se vidi polna, včasih prazna kakor Luna. Leta, katerim vlada planet Venera, so bolj vlažna kot suha, tudi soparna in precej vroča. Pomlad: ugodno vreme nastane pozno, kar je zelo dobro za mlado, nedozorelo žito. Poletje: ako spomladi mokrota ni predolgotrajna, je poletje zelo vroče in soparno; ako je spomladi veliko deževja, je poletje čisto suho. Zato lepo raste grozdje, ki daje izvrstno vino. Jesen: v začetku je navadno lepo in toplo vreme, pa ne dolgo. Zato se morajo hitro izvršiti poljska opravila. Zima: je spočetka zelo suha, potem pa, posebno od 12. februarja do konca, čisto mokra z mnogimi nalivi, ki povzročajo nevarne povodnje. Rodovitnost. Polna setev. Pomlad bo mokra, zaradi tega daj zgodaj sejati, ker za nekoliko tednov ne bo več deževalo; za srednje mokro pomladjo nastopi toplo in vlažno poletje; ako pa je pomlad topla in suha, zastajajo setve. Navadno pomlad je vlažna in tedaj uspeva vse letno žito. Sadje. Če je pomlad čez mero mokra, je sadje zelo slabo in gaje tudi navadno malo; če je pa zmerno vlažna, je polno vsega sadja razen hrušk. Vino. V letih planeta Venera grozdje rado gnije; zaradi tega se mora trgatev začeti prej, da ne bo preveč škode. Vino je srednje. Bolezni. To leto bo največ bolezni v želodcu in na jetrih. LJUDSKA MODROST Tobak kaditi je zdravju škodljiva navada Tobak se prišteva tistim želiščem, ki človeka omamijo ali omo-tijo, zato je tudi zdravju škodljiv. Vsak ve, tisti, ki tobaka še niso vajeni in ga začenjajo kaditi, da jih po njem nadlegujejo težave, iz želodca se jim vzdiguje, glava jih boli, vrti se jim po nji in večkrat tudi bljuvajo. Kako moremo zato trditi, da tobak ne škoduje zdravju? Res, kdor je tobaka že vajen, ne čuti teh težav: vendar pa mu škoduje, samo le bolj skrito in ne tako naglo. 1 ) Zaradi tobaka se pokvarijo tobakarju zobje in se mu zdrobe toliko bolj hitro, kolikor prej je začel kaditi. 2) Tobak vse živce razdraži, vname in prevzame. Tobakar se drži kislo, nič se mu ne ljubi, še govoriti neče, kadar nima tobaka. 3) Tobakar izpljuje mnogo slin, ki so človeku zelo potrebne, da se z njimi dobro premešajo jedila, da jih potem želodec premleje in prekuha; zato tobakarji nimajo dobrega želodca - tobak jim tekne bolj kot jedilo. Kakšno moč pa dobivajo od tobaka? 4) Tobakarju se grlo in usta zakade od dima, da so zakajena kakor dimnik, kamin; zato iz njega smrdi kakor kuga. Komu pa dim in smrad pomaga k zdravju? 5) Posebno škodljiv je tobak mladeničem, ki v prerani mladosti izpljuvajo svoj najboljši sok, z njim pa tudi moč in trdnost svoje narave. Če je res tako škodljiva in grda navada, zakaj se ta navada razširja in vedno več mladih otrok kade? Zgled jih vleče za seboj, napuh jih omami. Kakor je napuh začetek vsakemu grehu, tako je tudi škodljivi navadi kaditi tobak. Mladenič začne kaditi iz napuha, prevzetnosti, ošabnosti in bahavosti in si misli, daje Bog ve kaj, če drži cigareto v ustih. O, siromak, ki ne veš, da imaš od napuha zakajena usta in prismojeno pamet; ali si vendar domišljaš, da si mož, če imaš cigareto v ustah, ali če uživaš drogo? Veliko jih pa tudi zgled drugih potegne v to škodljivo navado za seboj. Kako bi bilo mogoče, da sin ali hči ne bi začela kaditi, ko vedno vidijo, kako oče ali mati kadita? Kako bi mladeniči spoznali, da je kajenje škodljivo, če vidijo tiste očitno kaditi, katerih dolžnost je škodljive navade trebiti izmed ljudi. NASA ZGODOVINA USTNO IZROČILO POD MATAJURJEM RAZISKOVALNI TABOR 1996 Roberto Dapit Raziskovalni tabor mladih študentov iz Trsta in Gorice, katerim so se pridružili tudi nekateri iz Slovenije, je bil uspešen tudi v letu 1996, ko seje odvijal v Benečiji. V dveh tednih, od 19. do 31. avgusta, so štiri skupine študentov pod vodstvom mentorjev prerešetale podolgem in počez vse vasi občine Sovodnje pod Matajurjem. Posebna sekcija se je ukvarjala tudi z vizualno antropologijo. Mojo skupino je sestavljalo pet mladih “čeč”, zanimali smo se za ustno izročilo in ga skupaj raziskovali ter posneli vse, kar so nam domači informatorji znali povedati. Iz Mašer, kjer je tabor imel sedež, smo šli v Ložac, Barco, Starmico in Pečnije ali pa v Čeplešišča, Gabrovico in Polavo, pa še v Duš, Jelino, Tarčmun in v Sovodnje, opremljeni s terenskim zvezkom, magnetofonom in fotoaparatom. Naš glavni namen je bil zbiranje pripovednih besedil, torej basni, legend, pripovedk, anekdot, pregovorov, zagovorov, molitev in ljudskih pesmi, tako nabožnih kot posvetnih. Da bi lahko bolje razumeli naše delo in zbrano gradivo, pa je bilo vendarle potrebno, da razumemo, kako poteka življenje v obravnavanih krajih, torej tudi njihovo gospodarstvo, družbeno strukturo in krajevne navade. Zato smo naše informatorje vedno prosili, naj nam orišejo tudi način življenja ter gospodarski ustroj lastne družine. Ker je za območje, ki smo ga raziskovali, značilno kmečko gospodarstvo predalpskega tipa, smo v okviru kmetijstva in živinoreje lahko razumeli, v kakšnem odnosu je vas z zemljišči okrog nje, torej s polji, sadovnjaki in z vinogradi, ki jo obkrožajo, nato s senožetmi in dalje s planinami, z nižje ležečimi gozdovi, kjer nabirajo kostanj, “burje”, in z gozdovi v višjih legah, kjer sekajo drevesa za drva. Tudi izvor sestavin kmečke proizvodne enote, torej družine, nam lahko osvetljuje razmerja med vasmi ne le v okviru same Benečije, temveč tudi v odnosu do sosednjih krajev v Sloveniji. Tako razširjena raziskava nam je omogočila, da smo zbrali tudi na stotine ledinskih imen, saj vsaka družina poseduje zemljišča s posebnimi imeni, ki so včasih znana le družinskim članom. Dokumentirali smo tudi mnoga hišna imena, ki se v kmečkem okolju uporabljajo ne le v neformalnih stikih, temveč včasih tudi v uradnih dokumentih. Drug vidik, ki gaje naša skupina tudi vzela v pretres in ki se tesno navezuje na postavljeni cilj, so ljudske šege, še posebej tiste, ki so vezane na letni ciklus. Vemo, da so prav te šege v Benečiji zelo zanimive in dobro ohranjene. Veliko smo slišali o devetici božični, o pustu, kresu in drugih praznikih, ki označujejo potek leta. Vsi ti podatki so nam dali jasnejšo sliko okolja in nam zdaj omogočajo, da bolje razumemo funkcijo ustnega izročila v kmečkem svetu, kjer je glavno sredstvo za posredovanje in prenašanje znanja: tako ima na primer basen pomembno vlogo pri vzgoji otrok, pripoved se vključuje v nekatere dejavnosti, kot je na primer večerno luščenje kostanja; pesem spremlja trenutke zbranosti in razvedrila med delom, kije mnogokrat naporno. Čeprav govorimo o ustnem izročilu, ne smemo pozabiti na pomen pisnega jezika pri beneških ljudeh. Ugotovili smo, da se skoraj v vseh hišah bereta Novi Matajur in Dom; pogosto naletimo tudi na knjige, predvsem nabožne, natisnjene v tem ali prejšnjem stoletju v Sloveniji, ali na katekizme in molitvenike v knjižni slovenščini, napisane za Beneške Slovence (predvsem dela Ivana Trinka). Upoštevati moramo torej tudi prispevek slovenskega pisnega jezika kot enega izmed virov ustnega izročila. Med taborom smo ugotovili, da vedo beneški ljudje še marsikaj povedati in da še vedno znajo posredovati znanje, ki se je prenašalo iz roda v rod. Zbiranje gradiva vendarle ne poteka avtomatično, ker je kmečki svet, ki ga skušamo raziskovati, že v fazi razkrajanja: tradicionalno gospodarstvo se komajda ohranja, vasi se praznijo, maloštevilni mladi, ki ostajajo v teh gorskih vaseh, si morajo iskati zaposlitve drugje. Jasno je, da ima v takih razmerah ustno izročilo le še marginalni pomen in da se verovanja, vezana na kmečki način življenja, polagoma izgubljajo, ker nimajo več svoje izvorne funkcije. Kljub temu, daje ta proces v teku in daje najbolj izrazit v bolj odmaknjenih in nepristopnih krajih, smo bili lahko priča dogodkom, ki so nas presenetili, ker so se povsem ohranili tako po obliki kot v prepričanju posameznika. Zelo zanimiv in s tega vidika kar zgleden primer je zagovor proti toči, ki smo ga zabeležili v Polavi. Gre za redek primer še živega ustnega izročila, saj so ga zadnjič uporabili le nekaj dni pred našim prihodom v Benečijo. Ker pa so kmetijstvo, živinoreja in druge tradicionalne dejavnosti že skoraj povsem opuščeni, tudi ljudsko verovanje, ki se izraža v teh priprošnjih obredih, ne bo moglo obstati. Kot je vsem jasno, tudi sedanji sistem komunikacij neizprosno načenja ljudsko kulturo. Bilo je torej potrebno stkati niti s preteklostjo, s svetom, ki je sicer izginil šele pred nekaj desetletji, a se pri večini ljudi ohranja le v bolj ali manj globokih slojih spomina. Da bi odkrili tisto, kar smo iskali, smo morali prodreti v ta svet z nekakšnim potovanjem v preteklost in vsakokrat, ko smo prestopili prag te ali one hiše, upati, da je posameznikovo izkustvo pustilo zaznavno sled v njegovem spominu. Na tak način lahko razkrijemo če že ne vso, vsaj nekaj kulturne dediščine Benečije, katere nosilci so le še predstavniki starejše generacije in ki se prenaša skozi ustno izročilo. Naša skupina se vsekakor ni omejila na poslušanje tistega, kar so informatorji pripovedovali, temveč je tudi neposredno opazovala naravno in kulturno okolje. Kjer je bilo mogoče, smo peš prehodili steze, ki so nekoč povezovale vasi. Tako smo na primer šli v Duš po stezi, ki se spušča po terasasto urejenem pobočju pod Mašerami: čudovito človekovo delo, s katerim je skušal izkoristiti prisojna zemljišča na strmini. Ko smo prišli v Duš, zaselek, ki ga sestavlja le nekaj hiš, smo obiskali Basilia Duša, ki ni le izvrsten pripovedovalec, temveč s svojo družino predstavlja tudi zgleden primer nadaljevalca kmečke gospodarske strukture. Imeli smo torej srečo, da smo videli, kakšne so bile beneške kmetije pred gospodarskim in družbenim razkrojem. Drug izlet nas je iz Mašer peljal dojame, imenovane Krivopeta. Vaške legende namreč pripovedujejo, da so v tej jami prebivala mitološka bitja, imenovana Krivopete, ki so v beneškem ljudskem verovanju močno prisotna. Na ta način je naše delo pridobilo na vrednosti, saj smo rezultate lahko vključili v živ in konkreten kontekst. Mladi raziskovalci se tako lahko ponašajo, da poznajo del Benečije, sicer majhen del, toda obravnavan s številnih vidikov. Beneško izkustvo se je tako pokazalo kot študijsko pomembno, saj je samo naša skupina zbrala zvočne dokumente (okrog dvajset ur posnetkov) s stotinami pripovednih ali drugačnih enot in tudi fotografske dokumente (skoraj tristo fotografij in diapozitivov). Raziskovalni tabor je torej tudi leta 1996 imel pri delu uspeh. Vendar bi želel opozoriti še na drug vidik, na človeško izkustvo, ki je kljub kratkotrajnosti pobude gotovo pustilo svojo sled. Naj tu povzamem misel mladeniča iz Mašer, ki je med našim bivanjem v vasi opazoval tako naše delo kot reakcije vaščanov na našo prisotnost. Ko se je ob odhodu poslavljal od nas, nam je želel povedati, da nam je uspelo ljudi pridobiti do take mere, da so tudi tisti, ki niso prej nikoli zmogli kaj “dati”, ob tej priložnosti to naredili. Mislim, daje to velika nagrada za tistega, ki dela na terenu in ki se obrača predvsem do ljudi. Ugotovili smo lahko, da se Benečija vedno izraža z močnimi barvami in daje njen potencial slejkoprej visok tako glede krajinskega bogastva kot glede možnosti izrabe naravnega okolja - pomislimo le, da so nekoč poleg številnih drugih pridelkov gojili trto in pšenico, in to tudi v gorskih vaseh. In končno moram podčrtati še pomembnost človeškega elementa, ki kljub zaznavni odtujitvi ohranja globoko identiteto in izrazito kulturno individualnost. Glede na obširnost in pestrost zbranega gradiva nam je težko izbrati za “pokušnjo” kaj dovolj reprezentativnega. Izbral sem vendarle tri kratka besedila, ki kar intenzivno ilustrirajo različne žanre, ki jih zasledimo v Benečiji. Prvo besedilo je ljudska pesem, ki smo jo posneli v Mašerah iz ust Lidie Bergnach, ki je po rodu iz Grmeka. Gre za varianto na slovenskem ozemlju zelo razširjene pesmi o sv. Izidoru: Svet Izidor je učice pasu jih pasu tri nu trideseti liet. Kar je nu malo gor odrasu je učice zapustiu. Se j zapisu u sudajške hukva, sudajške hukva, sudajških stan. Lepo je sluzu svojmu kraju, svojmu kraju noč in dan. Naslednje besedilo je kratka avtobiografska pripoved Virginie Marseu iz Mašer, po rodu iz Mersina, ki nam po eni strani prikazuje težave in strahove, ki so nekoč zaznamovali vsakdanje življenje, po drugi strani pa način, kako vse to premagati s pomočjo trdnih verovanj, ki so bila značilna za starosvetno vernost. An Svetega Antona, človiečič muoj, dii n Marsine, na se j bla špuoja zabila, smo senno spuščali do po nit. Anta na s j bila špuoja zubtla, tiste za spuščat - na vien al ve s té? Ben. Anta smo miei zjutra že, nieso ble naše špuoje, so ble takuo in società. Anta: “Biež, ale!” San se bala, san jala, kan k bodemo je bla arbida, j bluo starnino tau Marsine. Anta g re n, gren tenkrat uan prezjiest, prez nič, nie kuj sadà k nesjd z.a sabo jied, ni bluo nič človek muoj. Anta gren gor, pride osma ura, miešan, hoden u to starmin gor, gor po arbid gor, gledan gor po luftu, al ušdfan obiešano špuojo: nič. Je začelo, jist san jala ‘‘gren danni”. Anta san mieta bratra, san ga takuo Seguila, al j obiešan, muoreš ušdfat. Mi ten takuo rat, ma če je jan: ‘‘Skočni čie u oginj! ”, ja san bla skočila. Anta gren, Svetega Antona, ga jubin veste, van povien sad še no skrito: je biu puddn, san čula puddn, ne ušdfat tele špuoje. Je zuanilo puddn du u Lazih, - ne vien al veste, kje so lMZ.e, Pilifero - je zuanilo puddn an ad tode san šla desetkrat an mešala travó an arbido use kup. Anta: “O Svet Antoni, ” -san jala - “pomaj me! ” Ka niesan gor na njo stopila! Sama Virginia nam je zapela to lepo božično pesem, ki je poznana v Benečiji in tudi drugod na Slovenskem: Sveti Jožef in Marija prenočišče iskata. Sveti Jožef govori: “Za vičerjo me skarbi. ” Pa Marija ga tolaži, pa vičerje trieba ni. Na uaslicjo položen, če uan z miesta, uankaj z miesta, tan no štalco najdeta. Uankaj z miesta rajžata, tan no štalco najdeta. Notre u štalco prideta, sveto luč paržigata. Sveto luč paržigata, bože besied se pogvarjata. Kaj se jombraš Jožef ti, saj je uoja ta boža. Saj je uoja ta boža, ker jerper nič ne ušafata. Pried ku j bilo pounoci Marija Ježuša porodi. U plenice ga j povila, u jasulce ga j položla. Pastierci ga molijo, angelc mu glorjo puojejo. Oslič, ualič ga gledata s suojo sapco ga grejeta an pastierc ga molijo, angele mu glorijo puojejo. Dajmo čast hvala Bogu temu času božičnemu. Dajmo čast hvala Bogu temu času božičnemu. Nikita Iljič Tolstoj HVALA, NIKITA ILJIČ TOLSTOJ Liliana Spinozzi Monai Zapustili smo Belluno v dolini in nadaljujemo v tesnem prostoru mojega avtomobila po okljukih, ki se vzpenjajo proti Val Celli-ni; hvalabogu nam neizprosni sončni žarki tega 9. junija 1996 prizanašajo in se lahko pogovarjamo. Že nekaj časa se z Milkom Matičetovim srečujeva ob vse prej kot naključnih priložnostih, na brazdah iste kolnice, potem ko sva stopala vsak po svoji poti, odprti z zadoščenja polnim trudom na skupnem raziskovalnem področju slovenskih narečij v Italiji. lako smo tisto jutro pustili za seboj tri dneve zasedanja v Belluini, posvečenega Zgodovinskim civilizacijam in kulturnim skupnostim v Alpah, med katerimi sva tako Milko kot jaz poskusila komplementarno in “štiriročno” uokviriti Slovenske skupnosti na romansko-slovansko-nemškem stičnem območju, in ko navdušeno govoriva o svojih "tekočih delih” in o načrtih, odkrijeva, da sva ponovno na istem terenu in da si tokrat nekako predajava štafetno palico. Milko je namreč pred kratkim končal z redakcijo Rezijanskega slovarja Jana Baudouina de Courtenaya, jaz pa se pripravljam na redakcijo rokopisov Glosarija terskega narečja, ki nam jih je zapustil isti znanstvenik.' Gotovo - razmišljam na glas - bi bilo načelno dobro, da bi pri tej drugi redakciji uporabili podobno metodologijo kot pri prejšnji in da bi izkoristili izkustvo “troperesne deteljice” Matičetov-Duličenko-Tolstoj pri Rezijanskem slovarju. Računam celo - nadaljujem - na to, da svoj namen predstavim Tolstoju, ki je pri delu imel vlogo pobudnika, kot dokazuje dejstvo, da je že v daljnem letu 1962 ponudil znanstvenim krogom zajeten poskus tega dela.1 Bolj malo verjetno je - me tiho prekine Milko, kot bi hotel z glasom omiliti ali odvrniti vsebino lastnih besed - da se bo ta želja uresničila, ker je Nikita na smrt bolan. Vest je bliskovita kot bolezen, iz katere izvira, in ne dopušča upanja: Nikita Iljič Tolstoj (15.4.1923 - 27.6.1996). Desetletja povezan s slovensko znanostjo (Fran Jakopin, “Delo”, četrtek, 11. julija 1996, Književni list, s. 15) Ruska in mednarodna slavistika sta izgubili eno najvidnejših osebnosti, široko razgledanega slovanskega filologa in etnologa ter utemeljitelja nove jezikoslovne veje, t. i. etnolingvistike. V stolpcih, ki sledijo in uokvirjajo pomenljivo podobo4 osebnosti, ki jih preveva, uspe Franu Jakopinu zgoščeno podati znanstveno pot tega Učenjaka in omeniti vrsto najpomembnejših del, zraslih iz inovativnega, a na najpristnejšo rusko tradicijo cepljenega raziskovanja. Lahko bi rekli, da je ta “vrsta ostala odprta”, ne toliko zaradi nenadne in nepričakovane prekinitve, ki izhaja iz same človeške minljivosti, kolikor predvsem zaradi zagotovljene kontinuitete, ki ji jo daje krog sodelavcev, ki jih je Tolstoj tako daljnosežno gojil in vzgojil v vredne naslednike. Da se to pisanje ne bi zdelo abstraktno poveličevanje, naj omenim dokument, v katerem se petdeset strokovnjakov različnih generacij, kolegov in učencev, z znanstvenimi eseji poklanja Tolstoju, raziskovalcu slovanske duhovne kulture, “issledova-telju duchovnoj kul’tury slavjanstva": Philologia slavica. K 70-letiju akademika N. I. Tolstogo, Moskva “Nauka”, 1993. Seme je bilo torej vrženo z modro roko in - kar je še pomembnejše - z ljubeznijo, ki edina zmore udejaniti izvirni razvoj Nauka, ki ni vezan na vsakokratne podatke. Ne bilo bi primerno govoriti o “ljubezni do svoje znanosti”. Koliko je takih, ki ljubijo le tisto, podstat svoje duhovne osamljenosti, intelektualne omejenosti, če ne celo zgolj svojih ambicij. Zanj ni bilo tako in dokaz je interdisciplinarna napetost, ki je podlaga njegovim delom in se prej njegovim raziskavam, ki so enakomerno razpeta med filološko analizo besedil in terensko delo, med lingvistiko in folkloristiko, harmonično integrirane v globoko prenovljeno stroko, ki je mnogo bližja sovjetski semiotiki tartujske (estonske) šole, katere začetnik je Jurij M. Lotman (1922-1993)', kot pa tradicionalni etnolingvistiki, po kateri povzema ime. O novi usmeritvi, ki skuša na analizo različnih kulturnih oblik aplicirati načela strukturalne lingvistike, govorijo sami naslovi nekaterih Tolstojevih del, ki so izšla od sedemdesetih let dalje in ki jih je rad pisal skupaj z ženo, Svetlano Michaj-lovskajo Tolstajo. Naj jih omenimo le nekaj, pri čemer moramo biti pozorni tudi na znanstveni kontekst, v katerega se vključujejo (torej na kraj in predmet primerjave s preostalim znanstvenim svetom): O celesoobraznosti primenenija neko-torych lingvističeskih ponjatij k opisaniju slavjanskoj duchovnoj kul'tury (SDK). -V Kn.: Vtoričnye modelirujuščie sistemy. Tartu, s. 51-54 (sovmestno s S. M. Tolstoj) |0 primernosti uvajanja nekaterih lingvističnih pojmov v opisovanje slovanske duhovne kulture (CSS). V: Sistemi sekundarne modelizaeije. Tartu, str. 51-54 (skupaj s S. M. Tolstoj)] (1979); Iz. “grammatiki" slavjanskich obrjadov. V izd.: Trudy po znukovym sistemato XV. Tipologija kul'tury. Vzaimnoe voz.dejstvie kul’tury. (Učenye zapiski. Tartuskij un-t. Vyp. 576). Tartu, s. 57-71 |Iz “gramatike” slovanskih obredov. V: Dela o znakovnih sistemih XV. Tipologija kulture. Kulturna interakcija. (Znanstvena poročila. Univerza v Tartuju. Zvezek 576). Tartu, str. 57-71 ] (1982). Morda bi se zdelo neprimerno vztrajati pri povezavah med Tol- stojem in šolo tartujske univerze, ko ne bi na isti univerzi še zdaj predaval njegov učenec Aleksander Duličenko, ki je z njim sodeloval - kot smo videli zgoraj - pri redakciji Baudouinovega Rezijanskega slovarja, in ko se ne bi tako ustvarjala idealna kontinuiteta z desetletnim delovanjem na istem mestu (to je bil konec stoletja Dorpat) samega Baudouina, ki je prav tedaj (1883-1893) navezal najpomembnejše stike s Furlanijo: s Carlom Podrecco, Ivanom Trinkom, Francescom Musonijem, Gio-vannijem Marinellijem, Elio von Schultz Adajewsky, Giuseppejem Loschijem.6 Ker tu ni primerno mesto za širše uokvirjenje tanke, a trdne zveze med Tolstojevo zrelo mislijo in tartujskim okoljem, se omejimo na ugotovitev, da sodobne (lahko jih že imenujemo ruske) teorije, ki se izredno hitro širijo v mednarodnih znanstvenih krogih, razvijajo funkcionalni in torej enotni pogled na jezik in kulturo, ki gaje leta 1870 nakazal takrat še zelo mladi, komaj petindvajsetletni Baudouin (prim. M. Di Salvo, Il pensiero linguistico di J. B. de Courtenay, Venezia-Padova, Marsilio, str. 102-124). Temu pogledu se nikoli ni odpovedal, kot kažejo postopki in cilji njegovih terenskih raziskav, še posebej tistih v Reziji in Benečiji leta 1873. Še preden so slovenski jezikoslovci (vključno z dialektologi, če ima za koga to že preživelo razlikovanje še smisel), ki so gotovo bolj kot kdorkoli drug zainteresirani za stanje raziskav, ki jih zadevajo, in razpoložljivost gradiva, na katerem raziskave graditi, izvedeli za obstoj knjige ter predvsem za raven, na katero je Baudouin te raziskave privedel, torej preden je do tega prišlo, je prav Nikita Tolstoj o tem nadrobno seznanil javnost s člankom, kije izšel v zborniku ob tridesetletnici Baudouinove smrti. S slovensko humanistično znanostjo je bil N. I. Tolstoj povezan dolga desetletja, posebno odkar je leta I960 s svojo razpravo Delo J. A. Baudouina de Courtenaya o slovenskem jeziku obu- dii zanimanje za raziskovanje slovenističnega prispevka tega znamenitega splošnega in primerjalnega jezikoslovca, čigar bogato neobjavljeno gradivo o slovenskih zahodnih narečjih (in korespondenco) hrani Ruska akademija znanosti v Sanktpeter-burgu (Jakopin: “Delo” cit.). V štirih gostih opombah (10 ter 13-15), ki so v tem članku porazdeljene na petih straneh (76-80), najdemo nadroben opis Baudouinovega fonda, ki zadeva slovenščino in ki skupaj z okrog štiridesetimi publikacijami v tej zvezi predstavljajo vir, ki bo lahko “služil raziskovalcem mnogih bodočih rodov” (poslužit’ issledovateljam mnogich posledujuščich pokole ni j \ Tolstoj 1960, str. 72). Od tedaj je slovenistika dobila nov impulz, ker je prišla do spoznanja, da predstavlja neprimerljiv resurz. Bogastvu in raznolikosti narečij - okrog petdeset na tako majhnem geografskem območju - se namreč pridružuje prednost dokumentacije iz preteklosti na najvišji ravni, zabeležene v času, ko je terensko zapisovanje bilo pionirska dejavnost, ko je bilo treba ustvarjati pravila in iskati tehnične rešitve, ki se morda danes zdijo smešne, a so genialne in v svojih rezultatih občudovanja vredne. Kot je že splošno priznano, je to gradivo ne le uporabno za namenske raziskave - v našem primeru seveda v okviru slovenistike, temveč tudi idealni predmet razširjenih raziskav o splošnih problemih v zvezi s človeško govorico. Če se potem ozremo na tisoče še “neobdelanih” kartončkov Glosarija terskega narečja, kjer leksikalne, fonetične in morfo-sintaktične podatke spremlja odmev odprtega Baudouinovega dialoga z informatorji, skromnimi, a po človeški plati bogatimi in izkušenimi gorjani, razumemo, da moramo gledati tudi preko golega podatka in ga vsaj interpretirati v luči tiste interdisciplinarnosti, ki meri v srčiko človekovega bivanja in h kateri je Nikita Iljič Tolstoj stremel po zgledu svojega davnega Učitelja. 1 ) Začetni pregled tega gradiva, osredotočen na problemskost njegove najustreznejše predstavitve znanstvenim in (po možnosti) tudi drugim krogom, sem podala v poročilu Rilevanza e potenziale scientifico dei materiali inediti del Glossario del dialetto del Torre di Jan Baudouin de Courtenay [Relevantnost in znanstveni potencial neobjavljenega gradiva Baudouinovega Glosarija terskega narečja] 14.9.1996 v Čenti, v okviru pripravljalnih prireditev za 73. kongres Furlanskega filološkega društva. Poročilo je izšlo v “Ce fastu?” LXX1I (1996)/2, str. 203-222. 2) Prispodobo povzemam od samega M. Matičetovega: prim. str. 67 njegovega prispevka Per un resiano grammaticalmente corretto, v: H. Steenwjik (ured.), Fondamenti per una grammatica pratica resiana, Atti della Conferenza Internazionale tenutasi a Prato di Resia (Udine), 11-13 dicembre 1991, Padova 1993: CLEUP, str. 67-84. 3) Prim. N. I. Tolstoj, Boduèn de Kurtenè, N. A.: Rez'janskij slovar’ (pod redakciej N. I. Tolstogo), v: Slavjanskaja leksikogralija i leksiko-logija, Moskva 1962, str. 183-226 4) Gre za fotografijo, posneto v Ljubljani ob uradnem imenovanju N. I. Tolstoja za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Informacijo mi je prijazno posredoval akad. prof. Fran Jakopin. 5) Sovjetska semiotika se je kot posebna stroka uradno rodila na Moskovskem kongresu leta 1962, v svojih teoretskih temeljih pa dejansko sloni na strukturalnem lingvističnem pojmovanju, ki so ga osnovali F. de Saussure. J. Baudouin de Courtenay in za njima R. Jakobson in Trubeckoj. Strukturalna lingvistika ni le najbolj razvita veja semiotike, ker zadeva najbolj kompleksen kulturni kod, ki ga predstavlja naravni jezik, temveč vzdržuje tudi nezanemarljivo zvezo z vsemi drugimi znakovnimi sistemi človeške kulture (različnimi oblikami umetnosti, književnostjo, vero in tako naprej), ker vpliva nanje kot nekakšen model ali “vzorec” in ohranja vlogo primarnega modelizacijskega sistema (prim. Ju. M. Lotman/B. A. Uspenkij, Ricerche semiotiche. Nuove tendenze delle scienze umane neU'URSS [it.prev. C. Strada Janovičj, Torino 1973: Einaudi, str. XIX-XX). 6) O tem in drugem, kar zadeva znanstvene in politično-kulturne stike Baudouina s Furlanijo in slovenskimi skupnostmi, ki tam živijo, glej L. Spinozzi Monai, Dal Friuli alla Russia. Mezzo secolo di storia e di cultura in margine all’epistolario Jan Baudouin de Courtenax (1875-1928), Udine 1994: SFF. 7) Prim. N. 1, Tolstoj, O rabotach /. A. Boduèna de Kurtenè po sloven-skomo jazyku, v: 1. A. Boduèn de Kurtenè (k 30-letiju so dnja smetti), Moskva I960 [Baudouin je v resnici umrl leta 1929, op. av.j, str. 67-81. TRIDESET LIET DOMA msgr. Marino Qualizza Kduo je mislu, lieta 1966, kadar naši trije duhovniki iz Sv. Štuo-blanka, Marije Device an Tarbija, zbrani v faruože pod cerkvijo Sv. Štuoblanka, so sklenili, de ustanove cerkveni list, kateremu so dali ime Dom, de tala misel bi šla napri do 1996. lieta an de bi se na ustavla v tistem liete? Muoremo pomislit, de trideset liet nie malo. Tenčas, gospod Mario an gospod Valentin so že zapustili tele sviet. Tretji ustanovitelj našega Doma, gospod Emil Cencig, narbuj mlad od teh, pa je lietos dočakal že 71 liet. So bili kuražni tele naši duhovniki, zak v tistih lietah nie bilo lahko za Slovienje v Benečiji. Nie lahko an donas, a tekrat je bilo še hujš. Kuraže jim nie manjkalo an upanja za napri. Kar so začeli tisto lieto, je bilo kot sienje, ki so ga vargli v rodovitno njivo, ki še donas daje sadje an dobro doparnese. Za nas življenje je bilo vedno težkuo, zavoljo ekonomije an zavoljo politike. Muoremo reč, de skor vsi naši ljudje pa, z veliko ljubeznijo, so ostali zvesti svoji kulturi an svojem jiziku; samuo malo j*h je bilo tistih, ki so se zaupali pokazat na glas, kaj so an kaj čejo biti. Dom je bilo adno tistih pomaganj, ki so dali kuražo an pogum našim ljudem, de ohranijo njih človeško bogatijo an njih duhovno vrednoto. Al je uspelo, kar smo začeli? Moremo potrditi, de niek se je rodilo, de marsikaj se je spremenilo. Obstajajo še velike težave, ne samuo par nas v Benečiji, ampak v celi deželi, kjer živimo mi Slovenci. Posebno v telim zadnjim času. Pametno pa je, de gledamo ne samuo na težave, a tudi v dobre parložnosti, ki jih imamo, če ne se bomo vedno jokali, brez da bi kaj dobrega an mičnega storili. Zakaj smo ga imenovali Domi Zdi se, de tolo besiedo jo je svetoval pokojni mons. Birtig. Z njo je tel poviedati, de mi skarbi-mo, za kar nam je najdražje, to je naš Dom, naša hiša, naša vas, naša cerkev, naša zemlja, naša domovina; naša družina, naši parjatelji an vsi judje, ki žive v naši liepi Benečiji. Nekateri se jezejo, kar slišijo tole besiedo "Benečija”, ku de bi bilo nekaj špotljivega. Zakl tuole? Besieda lepuo zvoni, nas zmisle, de Beneška republika je vladovala par nas; nam nie morebit dost pomata, a nam je zagotovila an ohranila avtonomijo an ponos, de smo Slovenci. Zatuo mislim, de tala besieda more lahko ostati, kot značilna za našo zemljo. Zaki pa, pred tridesetimi leti, teli naši parjatelji so se zamislili, da bi ustanovili Domi Saj Slovenci v Videnški pokrajini so imieli že an časopis. Ries je. A oni so mislili, de kot duhovniki potrebujejo svojega glasu, zak skarbi, ki jih ima duhovnik, na morejo biti dopolnjene an v celoti spoštovane od druzih časopisov, četudi imajo dobro voljo an so pametni an hvale vredni. S tem pa so mislili an računali, de če Slovenci imajo vič časopisov, de tudi njih mišljenje se obogati, zak mora poslušat vič zvonov. Vsi pravijo, de pluralizem je na liepa rieč. Dom je takuo postal lepo sredstvo za povišat tele kulturni pluralizem. Kar pa je narbuj skarbielo naše parjatelje duhovnike, je bila kri-stjanska viera, s katero je povezana takuo močnuo tudi naša posebna domača kultura. Tele je narbuj važni cilj njih skarbi, zak so zelo lepuo viedeli, kaj pomeni muoč kristjanske viere tudi za kulturo, tudi za domovino in kar je z njo povezanega. An če vidimo, v Domu se vedno skuša pokazati skarb za življenje naših ljudi, a od tistega posebnega vidika, ki ga daje prav viera. Z njo smo prepričani, de naša Benečija bo imiela še za napri tarkaj moči, da ne zgubi dobre poti. Ko Dom je paršu na pu pot, to je okuole petnajst liet življenja, smo se pogovorili an paršli do izbire, ki naj bi dala našemu verskemu listu redno izhajanje, vsak miesac. Za glih reč, po petnajst an še vič liet življenja človek se čuti močnejšega; takuo se je zgodilo z našim listom. Okuole treh naših pionirjev so se zbrale še druge moči. An de bi imieli še kako pomuoč tudi od javnih ustanov, kot je najprej Dežela, smo ustanovili tudi zadrugo (cooperativa), da bi imieli pravico tudi vprašat, ne samuo dajat. Takuo v začetku 80. liet okuole Doma so se zbrali novi an stari parjatelji. Takrat nas je bilo vič ku deset; an v zadrugi še vič. Zdravo an veselo, takuo ki prave Tonca Ponediščak, smo nadaljevali z dielam. Muoremo reč, de smo bili navdušeni an de dielo je šlo lepuo napri. Saj gre še donas, čeglih smo ratali vsi no malo buj stari. Smo veseli, za kar smo napravli, čeglih smo mogli nardit kjek vič an lievš. A ku povsod, tudi par nas kjek se je zmešalo, takuo de nekatere moči so se zgubile po pot. Zaries škoda! Kuo bi bluo lepuo, de vsi tisti, ki se čujejo an so za-skarbjeni resnično za našo Benečijo, an tolo skarb jo žive kot prepričani kristjani; kuo bi bluo lepuo, poviem nazaj, de bi die-lali vsi kupe an složno. Mi smo vesel, za kar smo mogli nardit. An veseli za naše dielo an parpravjeni za dielat še za napri. Naša pamet an naša želja je pa tudi, de mi, pripadniki našega naroda, se na bomo preperjali med sabo an izgubljali časa an moči za prepire. Tega se na moremo parpustiti, če ne niemamo bodočnosti; pred nami se na odpre dan, temveč nuoč. Zatuo, posebno v telili zadnjih lietih, vičkrat smo povabili Benečane na edinost, ki moramo jo dobiti, posebno kadar gre za naše vitalne interese, kadar gre za naš obstoj, v tistim splošnim vidiku, ki obsega celo življenje. Pet liet tega, pred Božicam, smo slovesno praznovali 25-letnico Doma. Takrat se nam je posrečilo, da smo imeli z nami predsednika slovenske vlade in furlanske vlade. Je šlo za izredno srečanje, ki je zbudilo veliko zanimanje, tudi v naših nasprot-nikah. Oni sami so podvigali pomen tega srečanja an praznovanja. Nekateri so takrat šli še dol h škofu, da bi ga zaprosili, de bi na imieli maše par svetim Kurine. Škof nas je zaprosil, naj položimo vsaj venec rož na spomenik padlih v ujskah, ku de bi z našo mašo oskrunili an žalovali njih spomin. Ko se pride do take misli an se pitajo tajšne skarbi, pride reč, deje zelo potrieb-no, de Dom gre napri s svojim dielam, s svojim pričevanjem, zak par nas za nekatere naše ljudi, ki so nam parjudni, če ne drugega, zak so naši, je zelo potriebno, de dozore do buj modre an odparte pameti. Dom kot versko-kulturni list gleda na vsak način potarditi vsaj dvie reči: odpreti oči vsiem ljudem, začenši od kristjanov, de bi spoštovali vsakega človieka, zak je človek. Drugo, potardit tolo spoštovanje z resnico, ki je zgodovinska in tudi filozofska; ki parhaja od reči, ki so se godile, an od zdrave pameti, ki preseja an presoja vse tele stvari, de človek pride do spoznanja resnice an do prave svobode, ki po pričevanju Evangelija je prav v resnici. Tale je naša naloga, naše dielo, naša skarb, an grede tudi naše veselje. Na moremo sicer pozabit, de tuole naše dielo nam da veliko veselje an zadoščenje. Do zdaj smo ga mogli opravit s srednjimi težavami. Seveda, če se na pride do zakona, ki nas globalno zaščiti, od strani parlamenta an rimske vlade, se na obetajo lepi cajti za nas in ne samuo za nas, temveč za vse Slovence v Italiji. Zatuo smo veseli, de v tolo našo skarb seje uvar-stila pogumno, za enkrat, tudi videnska nadškofija. Kar je začela, naj peje napri. TO JE TUDI MOJA BENEČIJA Neva Lukež Bila sem na svečanosti v Špetru v Benečiji, ko so se predstavniki ustanov, organizacij, društev, pa še številni prijatelji še zadnjič poslovili od svojega Izidorja Predana-Doriča. Tudi sama sem spregovorila nekaj priložnostnih misli, saj sem bila dolgoletna prijateljica pokojnega Izidorja; a časovna stiska, prav gotovo pa tudi ganjenost mi nista dopustili, da bi povedala vse, kar sem o Doriču želela in vedela in kar mi je sam - kot premočrtni beneški Slovenec pomenil za moj poklic novinarke, predvsem pa zame kot zamejsko Slovenko. Spoznala sva se pred nekaj desetletji, ko meje Radio Koper kot svojo dopisnico v Italiji poslal tudi v Benečijo, da od tam poročam o življenju in delovanju tamkajšnih ljudi. Nisem poznala Benečije, za njene probleme sem vedela le toliko, kolikor so pisali in poročali časopisi. Moj prvi stik z Benečijo in njeno stvarnostjo se je začel pri Doriču, ali kakor sem ga vedno imenovala, Izidorju. Sam se mi je ponudil za pomoč in v svoji notranjosti sem občutila, da sem naletela na pravega človeka. Začela sva s srečanji in razgovori v Vidmu, kjer je takrat izhajal Matajur. Tam sem spoznala takratnega urednika Tedoldija, pa še Ada Konta. Glavno besedo je vedno imel Izidor, ki je zelo dobro Poznal problematiko in tudi ljudi. »Če boš sedela tu v pisarni, ne boš spoznala prave Benečije,« mi je na enem teh sestankov povedal. Takoj se je ponudil, da me pospremi v domače vasi, da me spozna z domačini, njihovimi problemi, željami in upi. Tako se je začelo moje delo, pa tudi življenje v Benečiji z Beneškimi Slovenci. Takrat se je Radio Koper dobro slišalo v Benečiji in moje oddaje “Sosednji kraji in ljudje” so imele kar lepo število poslušalcev. Seveda pa mi je manjkalo, z izjemo Izidorja, sodelavcev, ki bi bili imeli pogum govoriti pred mikrofonom. Za Benečane je bila takrat velika novost, da so videli žensko novinarko, še bolj pa novinarko, ki se je pri svojem delu posluževala magnetofona, tiste velike škatle, v katero je želela ujeti čim več mnenj, hotenj in želja. Domačini po vaseh so bili vedno vljudni in gostoljubni. A to predvsem zato, ker sem bila v družbi Izidorja, ki so ga imeli vsi radi. Radi so mi govorili o svojih problemih, radi potožili, pa se tudi razveselili, če jim je šlo kaj prav. Samo magnetofona so se bali. Tisti mikrofon jih je motil, da niso upali izpovedati vse, kar so želeli in hoteli. Takrat so bili seveda v Benečiji posebni časi. O Gladiu javnost uradno ni vedela ničesar, toda domačini so čutili, da so pod stalnim nadzorom, da jim lahko tudi ena sama bolj odkrita beseda škodi. Tudi midva z Izidorjem sva to čutila. Moji obiski v Benečiji so bili znani že prej, kot sem sama tja prišla, zasledovali so me v javnih lokalih, na prireditvah, poslušali moje oddaje itd... Če ne bi bilo Izidorja, bi bila morda takrat popustila. A ker je bil on sam tako premočrten, tako pogumen, nisem hotela niti jaz popustiti. Vrsto let sem tako delala, snemala, intervjuvala in si pridobivala vse več prijateljev in dobrih znancev, ki me niso več sprejemali s strahom, temveč vedno bolj zadovoljni, da nekdo posveča skrb in pažnjo njihovim stiskam in problemom. In skozi vse težave in včasih tudi težke izkušnje sem vzljubila Benečijo in njene ljudi. Ta ljubezen me spremlja tudi danes. Zato sem občutila Izidorjevo smrt kot nekaj, kar me je osebno prizadelo, kar je pretrgalo tisto pomembno vez, ki me je družila s tem območjem, na katerem živijo naši ljudje - Beneški Slovenci. Z Izidorjem sva skupno doživljala nastanek in začetek prvih srečanj beneških izseljencev v Čedadu, nastanek društva “Ivan Trinko”, nastanek drugih društev, pevskih zborov, pa tudi gledališke dejavnosti. Spominjam se enega prvih, ali morda celo prvega srečanja beneških emigrantov na majhnem sedežu v bližini glavne čedajske cerkve. Toliko se nas je zbralo, da se še usesti nismo mogli. Tako smo stoje poslušali Izidorja in njegov govor in se nato tudi zavrteli ob zvokih harmonike znanega in priznanega Antona Birtiča. Tako lepo mi je bilo takrat pri duši, da sem pravzaprav pozabila, da sem v družbi z ljudmi, ki so morali zapustiti svoje domove, ker tu ni bilo dela, a so se vračali na svoj dom vedno z upanjem, da se bo kaj spremenilo in da se bodo lahko vsaj njihovi otroci ponovno vrnili v Benečijo, jo obogatili s svojim delom, s svojo ljubeznijo. Začetki delovanja društva seveda niso bili lahki. Toda Izidor ni popuščal, ni izgubil poguma. Vodil me je po vaseh, mi pripravljal srečanja in razgovore z domačini, ker je želel, da bi čim širša javnost izvedela za probleme in težave tamkajšnega prebivalstva, pa tudi za njegovo navezanost na domačo zemljo. Spominjam se enega takšnih srečanj, ki ga je Izidor organiziral v gostilni v središču Čedada. Imela sem s seboj magnetofon, a oba sva vedela, da pogovor ne bo stekel, če bodo udeleženci tega srečanja zagledali mikrofon. Tako sva se poslužila zvijače in skrila magnetofon v košarico za kruh, ki je stala sredi mize. Pogovor je tako lepo stekel in veliko lepega, zanimivega, za Be- nečijo pomembnega so nama takrat povedali. Potem pa so se naslednjo nedeljo slišali po radiu. Niso bili zadovoljni, in od tedaj dalje so vedno pogledali, kje bi bil lahko skrit magnetofon. “Gospa magnetofon” so me takrat imenovali na Tržaškem. In res se nisem nikjer pojavila brez magnetofona, tako da sem začela tudi življenje gledati le skozi ta delovni stroj in obravnavati ljudi kot moje potencialne kliente za razne pogovore in intervjuje. Poklicna iztirjenost, ali pa tudi navezanost na vse tisto, kar so mi ljudje lahko povedali in s čemer se je potem seznanila tudi naša širša javnost? Prepuščam odgovor drugim. Kar nekaj lepih in zanimivih dogodkov sem doživela v Benečiji. Tako se mi je na primer zažgal magnetofon, ko sem bila ravno na začetku snemanja. Imela sem star magnetofon na električno energijo. In ko sem začela snemati, sem na to “podrobnost” povsem pozabila. V Benečiji so imeli strujo, ki ni odgovarjala tržaški. Tako se je nenadoma iz magnetofona močno zakadilo. Dorič, ki je bil vedno priseben in ni izgubil živcev, je prijel za steklenico vina in polil stroj. Zakadilo se je in imela sem le toliko časa, da sem pomislila: »Tu smo, sedaj je šel tudi magnetofon k vragu.« Malo sem počakala, potem pa z velikim strahom zavrtela potrebne gumbe. In glej čudo - magnetofon je začel delati, kot bi se ne bilo nič zgodilo. Ko sem vse to povedala tehnikom na Radiu Koper in jim pokazala magnetofon, niso hoteli verjeti. A magnetofon je delal. Z Doričem sva v smehu dala svojo diagnozo: ta aparat je moral imeti v sebi nekaj slovenske duše, pa je delal tudi pod vplivom dobre domače kapljice. Drug tak primer se mi je zgodil, ko sva z Izidorjem lezla po hribu na poti proti Ažli, kjer je živela nad 90 let stara ženica, ki pa je še znala peti res stare in pristne beneške pesmi. »Boste kavico?« naju je vprašala, ko sva se vsa upehana ustavila v njeni kuhinji. Seveda sva bila takoj za to. Ko je začela kuhati, je po kuhinji tako lepo zadišalo, da me je prav prevzelo. Pa ne, da imajo v Benečiji posebno kavo ali kavno mešanico, sem pomislila. Ponudila nama jo je. In dobra je bila prav tako, kot jo je že napovedal dober duh. Tako dobro, prijetno, pa tudi toplo sem se po njej počutila, da sem ženico vprašala po receptu. »Nič takšnega ni v kavi. Skuhala sem jo pač po stari navadi na našem domačem žganju.« Pot navzdol po hribu je bila zelo hitra in lahka. Poganjala naju je tista kava. Tako dobre nisem potem več pila. Spominjam se tudi obiska z Izidorjem pri župniku Gujonu v Matajurju. Pot do Matajurja ni ravno lahka. Vsa vijugasta je, a ko pride človek na vrh, je pogled na dolino nekaj enkratnega. Enkratno je bilo tudi moje srečanje s tem izjemnim človekom in duhovnikom. Sprejel nas je, oblečen v delovne škornje, z velikim predpasnikom in vilami v rokah. »Dobili ste me ravno pri delu na zemlji.« Bil pa je takoj pripravljen, da nama pokaže cerkev in tisti del pokopališča, kjer so grobovi padlih v boju za osvoboditev izpod nacifašizma. Ponosen je bil, ko nama je kazal ta del pokopališča in ko je govoril o svojih faranih in na sploh o Beneških Slovencih in mi dejal: »Če boste kaj napravili za naše ljudi, vam bomo hvaležni.« Še večkrat sem ga v tem razdobju obiskala in vedno mi je bilo ob razgovoru z njim zelo prijetno. Doživljala sem tudi prve poskuse nastopanja našega tržaškega gledališča v Benečiji. Tudi tuje imel Izidor svoje roke vmes in je bil seveda zadovoljen, da je do teh gostovanj, do teh stikov prišlo. Nekaj predstav je bilo v Čedadu ob Dnevu emigranta. Najbolj pa se spominjam predstave, ki jo je imelo naše gledališče v cerkvi v Sv. Lenartu. Ko smo se pripeljali tja, je stal pred cerkvijo velik avto z napisanim “Radio Koper - Capodistria”. Kdo za vraga pa je prišel sem, sem pomislila, potem ko sem vedela, da me nihče iz Kopra ni obvestil, da me bo kdo drug nadomestoval. Prišla sem v dvorano in zagledala meni povsem neznanega moškega, ki je snemal ljudi v dvorani, tako rekoč od obraza do obraza. Približala sem se mu. »Za koga pa vi delate?« sem ga vprašala. »Za Radio Capodistria«, mi je v italijanščini odgovoril. »Za ta radio sem službeno tukaj samo jaz,« sem mu odgovorila in ga vprašala za kakšen dokument. Nekaj je zamrmral, se obrnil na petah in izginil s svojim filmskim aparatom. Takoj sem vedela, daje filmai ljudi. Zakaj in za koga, sem lahko samo slutila. Če danes pogledam na svojo pot po Benečiji, lahko rečem, da sem jo prevozila, pa tudi prehodila podolg in počez, da sem spoznala veliko Benečanov in da sem si pridobila tudi veliko prijateljev. Za vse to se moram zahvaliti Doriču, ki me je spremljal na teh mojih obiskih, mi dajal nasvete, me vzpodbujal pri mojem delu. Morda bi bila tudi omagala, da ni bilo njega in še drugih kulturnih, političnih in gospodarskih delavcev tega območja, ki so mi bili vedno na razpolago z nasveti, idejami in pomočjo. Pred časom, ko je Radio Koper praznoval 45-letnico svojega delovanja, seje v brošuri, namenjeni tej obletnici, oglasil tudi Izidor, ki je zapisal kratek spomin na svoje sodelovanje v mojih oddajah “Sosednji kraji in ljudje”. V kar šaljivem tonu je zapisal, kako je gledal to mlado novinarko, ki se ni samo soočala s spoznavanjem Benečije in njene problematike, temveč tudi s težavami, na katere je naletela kot ženska, novinarka, pa še takšna, ki je delala svoje posege s pomočjo magnetofona. »Spomnim se - je Dorič napisal - kako sem jo prve krate spremljal po naših vaseh. Magnetofon je bil skorajda večji od nje same. Povzpela sva se na hrib k neki družini. No, sem prav radoveden, kako bo zmogla to pot s svojim težkim magnetofonom, sem tiho pomislil in stopal za njo. Pa je pogumno ubrala pot in prišla na vrh istočasno z menoj. Ta pa bo za našo Beneči- jo, sem si mislil in jo začel gledati z drugimi očmi. Postala sva prijatelja, sodelavca, dva Benečana, ali pa samo dva zamejska Slovenca.« Vse to se mi je rojilo po glavi, ko sem z drugimi sedela v špetr-ski dvorani občinskega sveta in poslušala govore v spomin na Doriča. Resje! Benečija je izgubila Benečana, resnično predanega svoji zemlji, njenim problemom in želji, da bi vsestransko zaživela, nudila svojim sinovom možnost, da lahko na njej prebivajo, se razvijajo in ohranjajo njeno slovenstvo. Doriča ni več. Ostajajo pa seveda vsi ostali, ki se na enem ali drugim področju vsakodnevno soočajo s problemi Beneške Slovenije, ki želijo in hočejo, da bi se ideali, ki jih je nosil v sebi Dorič in z njim mnogi drugi, uresničili. Med temi sem tudi sama. Sicer zelo poredko prihajam v Benečijo. Oddaje “Sosednji kraji in ljudje” tudi ne delam več. Pa nisem zaradi tega nič manj vezana na te kraje in na ljudi. To že v znak spoštovanja in prijateljstva do pokojnega Doriča. NAJSTAREJŠE CERKVE NA PRIMORSKEM IN POZNOANTIČNA NASELBINA NA TONOVCOVEM GRADU PRI KOBARIDU Slavko Ciglenečki Pri letošnjih arheoloških raziskavah na poznoantični utrjeni naselbini Tonovcov grad pri Kobaridu so bili odkriti ostanki treh cerkva, ki pomembno razširjajo sedanje vedenje o začetkih krščanstva na današnjem slovenskem območju in dopolnjujejo doslej redke primere zgodnjekrščanske arhitekture z enim največjih in tudi v potankostih najbolje ohranjenih cerkvenih kompleksov v vzhodnoalpskem prostoru. Če smo še pred nedavnim poznali najstarejše cerkvene zgradbe pretežno le v vzhodnih predelih Slovenije kot na primer v Celju, na Rifniku pri Šentjurju, Ajdovskem gradcu nad Sevnico, Kučarju pri Podzemlju v Beli krajini in Korinj-skem hribu nad velikim Korinjem, pa se mozaična slika zgodnjega krščanstva sedaj polagoma dopolnjuje tudi v zahodnejših predelih Slovenije. Doslej je bila v območju za- Sl. I Pogled na utrjeno poznoantično naselbino Tonovcov grad pri Kobaridu z južne strani. hodno od Ljubljane bolje poznana le cerkev v sklopu majhne naselbine na skalnem vršacu Ajdna nad Potoki v bližini Jesenic, na Primorskem pa je slutiti zgodnjekrščanske ostaline predvsem pod stolnico v Kopru in zelo verjetno tudi pod cerkvijo sv. Jurija v Piranu, ki pa arheološko še niso dokazane. Zato je toliko bolj presenetilo odkritje kar treh cerkva na doslej malo poznanem hribu v bližini Kobarida. Izkopavanja tečejo tu že četrto leto in v mnogočem dopolnjujejo podobo tipične višinske naselbine poz-noantičnega obdobja, v katero so se zatekli prebivalci iz Soške doline v viharju časa preseljevanja ljudstev (5.-7.st. po Kr.). Poglejmo nekoliko pobližje arheološko najdišče Tonovcov grad, ki gaje v strokovni literaturi prvič omenil primorski rojak izpod Krna, prvi slovenski arheolog in pomemben zgodovinar Simon Rutar že pred več kot sto leti. Naselbina je zrasla na strmi skalni gmoti, v najožjem delu Soške doline, nekako dva kilometra od Kobarida ob sedanji cesti proti Bovcu. Lega za naselbino je bila izredno pretehtano izbrana, saj je odgovarjala večini zahtevam nevarnega časa: imela je odlično zavarovano naravno lego, ugodne mikroklimatske pogoje, hkrati pa ni bila močno oddaljena od doline in je ležala v neposredni bližini pomembne rimske ceste. Pri arheoloških raziskovanjih na vrhu hriba so bili zato najdeni sledovi iz različnih prazgodovinskih obdobij, rimskega časa in - kar je posebna redkost - iz slovanskega obdobja. Ozrimo se le na kratko na ostaline iz najstarejših obdobij. V najgloblji plasti odkriti predmeti so kremenasti artefakti in odbitki, ki so nastali pri njihovi izdelavi. Le-ti pa so tako neizraziti, da jih ni mogoče zanesljivo uvrstiti v katero izmed najstarejših prazgodovinskih obdobij. Glede na pomanjkanje glinastih ostalin v kulturni plasti, kjer so bili le-ti najdeni, pa bi smeli soditi, da so zelo stari in se uvrščajo morda še v zadnje faze kamene dobe. Dolgo časa za prvimi naseljenci najdišče ni bilo obljudeno, skromno sled poselitve nakazuje morda le bronasta zaponka s tremi roglji, ki jo arheologi označujemo kot trortasto in je značilna za nošo žensk v starejši železni (halštatski) dobi. Vendar pa tudi ob tej najdbi ni mogoče zanesljivo reči, ali gre za dokaz o poselitvi hriba, je bila zaponka izgubljena tam slučajno ali pa celo prinešena na hrib v poznejšem času. Treba je omeniti, da so kasnejši prebivalci radi uporabljali starejše bronaste izdelke, ki so jih morda slučajno našli ali pa celo izkopali v velikem grobišču naselbine pod hribom Sv. Antona v Kobaridu. Zanesljive znake, ki pričajo o poselitvi hriba, predstavljajo tako nekatere bronaste fibule, kot so jih nosili Kelti, zadnje ljudstvo, ki je bivalo v našem območju pred vključitvijo v rimsko državo, zato sklepamo, da je naselbina ponovno oživela šele v 2. ali 1. st. pr. Kr. Po vključitvi teh krajev v rimsko državo so se stari prebivalci s hriba odselili in verjetno uredili svoja bivališča na pobočjih Gradiča v Kobaridu, ki je ponujal ugodno sončno lego tik nad dolino. Obrambne naprave takrat niso bile potrebne, saj so bile meje rimske države zelo oddaljene in dobro varovane. V času, ko je vladal v rimski državi mir (pax romana), utrdba na Tonovcovem gradu ni bila potrebna. Kasneje, ko je prišlo do vedno večjih trenj in so častihlepni generali povzročali številne državljanske vojne, od zunaj pa so imperiju grozili vedno močnejši barbari, so si na hribu poiskali pribežališče najverjetneje kar prebivalci naselbine na Gradiču ali pa tudi iz manjših bližnjih postojank. Na to opozarjajo nekateri novci, ki sodijo v čas druge polovice 3. st., pa tudi značilni predmeti noše tega obdobja. Vendar je bila takratna obiskanost hriba kratkotrajna, saj pri izkopavanjih nismo zadeli na ostanke trajnejših bivališč. Ko sta razmere v rimski državi uredila cesarja Dioklecijan in Konstantin s številnimi reformami, je bil vsaj za nekaj časa vzpostavljen stari red. Mnogo številnejši in bolj izpovedni pa so sledovi poselitve iz konca 4. in prve četrtine 5. st. po Kr. Takrat se je na hribu naj- verjetneje ustalila vojaška posadka z nalogo varovanja važne ceste, ki je preko Predila povezovala mesto Forum lulii (Čedad) v Furlaniji v najkrajši črti z naselbinami na Koroškem. O tem pričajo manj ostanki arhitekture, ki jih je večidel uničila intenzivna gradnja iz konca 5. st., ampak mnogo bolj različni drobni predmeti, ki kažejo na poznorimsko vojaško in oficirsko nošo. Posebej je treba izpostaviti fibule, katerih prečke se zaključujejo s čebuličastimi odebelitvami, in pa kar nekaj pasnih spon z okovjem, ki so značilne za čas okoli leta 400 in vojaške oddelke v kastelih, razsutih širom imperija. Posebej imenitna je tista, na katere okovu je upodobljen lov na jelena, redek figuralni prikaz, ki podčrtuje pomembnost oseb, ki so se takrat na hribu zadrževale. Glede na izpovednost novcev, ki so bili kovani v prvih dveh desetletjih 5.st., sklepamo, da se je vojaška posadka na hribu mudila vsaj do časa okoli 430. Zastavlja se vprašanje, ali jo Sl. 2 Velika stanovanjska zgradba s prizidkom v spodnjem delu naselbine. smemo povezati s sistemom zapornih zidov in trdnjav, imenovanem Claustra Alpium Iuliarum, ki je v poznorimskem času varoval dohode v Italijo. Utrdba na tem mestu je povsem razumljiva, saj je zapirala dostop do Čedada skozi lahek prehod v Italijo pri Robiču. Najpomembnejše obdobje v zgodovini poselitve Tonovcovega gradu je moč umestiti v zadnje desetletje 5. st., v čas, ko je oblast v Italiji in sedanjem slovenskem ozemlju prevzel legendarni kralj Vzhodnih Gotov Teodorik Veliki. V ta čas sodijo obsežne ruševine na vrhu hriba, v katerih je mogoče razbrati stanovanjske zgradbe pa tudi cerkve in obrambne naprave. Na z navpičnimi skalami in obzidjem zavarovanem 150 x 90m velikem vrhu je mogoče slediti ruševine približno dvajset zidanih zgradb, od katerih je večina predeljena še v manjše prostore. Stanovanjske zgradbe so bile osredotočene v naravno najbolje zavarovanem prednjem delu, nad nje pa se dviguje manjši skalnati plato z ostanki zgodnjekrščanskih cerkva. V njihovi bližini je opaziti sledove dveh vodnih zbiralnikov, važnih sestavin vseh tedanjih naselbin. Na lažje dostopnem delu je bila naselbina obdana z 0,8m debelim obrambnim zidom, ki so ga dodatno krepile nanj prislonjene stanovanjske stavbe. Dobro varovan vhod je bil na mestu, kjer v naselbino pripelje današnja pot. Niso pa se zadovoljili samo s tem. Pravokotno na to obzidje se navezuje še en obrambni zid, ki strmo pada po pobočju in zapira nekakšen prednji prostor pred naselbino, v katerega je bilo mogoče spraviti živino ali v slučaju potrebe tudi pribežnike od drugod. Z dvojnim obrambnim zidom zavarovana naselbina je kljub tej zaščiti preživljaja težke trenutke. Številne najdbe puščic ob obzidju kažejo, da zidovi niso bili zgrajeni zaman. Zadnjo kratkotrajno obiskanost hriba označujejo predmeti iz konca 8. in začetka 9. st. po Kr. Izgleda, da so se takrat v ruševine poznoantičnih hiš zatekli slovanski prebivalci in si uredili skromna kurišča. Ni pa za sedaj mogoče ugotoviti, kaj jih je napotilo, da so si prav v tem času poiskali varno zavetje na hribu. Ali je bila pomembna spet strateška lega postojanke ali le njegova naravna obramba? Morda bi v teh sledovih smeli videti tudi odraz sporov s Franki. Leta 1994 je bila v celoti raziskana velika poznoantična stanovanjska zgradba s prizidkom v bližini vhoda v naselbino. Osrednji prostor, v katerega je vodil vhod z vetrolovom, je združeval lastnosti bivališča, shrambe in deloma gospodarskega poslopja in je zato v več ozirih tipičen za to obdobje. Blizu .IV vogala je bilo ognjišče in okoli njega manjše shrambne jame in verjetno police s posodo. Med njim in zidom si smemo predstavljati dolg lesen pograd, ki je zagotavljal znosnejše noči v bližini ognjišča. V JZ vogalu so ležali sestavni deli rala in zato sklepamo na del za hrambo orodij in poljščin. Pred vhodom v hišo je bil z vetrolovom in s stebrom podprt nadstrešek in tu veliko drobnih predmetov, ki kažejo, da so se ob toplih dnevih tam odvijala različna vsakodnevna domača in morda tudi zahtevnejša obrtniška opravila. V stavbi in v njeni neposredni okolici odkriti številni predmeti dobro pojasnjujejo življenje v njej in določajo natančen časovni okvir njenemu nastanku in propadu (okoli S 1.3 Jedro cerkvenega sklopa: na levi strani severna cerkev, v sredini osrednja cerkev z baptisterijem in desno manjši kvadratni prostor (memorija). Povsem na desni se nakazuje tretja, južna cerkev. 495 - okoli 600). Najdbe vzhodnogotskih novcev in nekateri predmeti, ki bi utegnili pripadati istemu ljudstvu, dovoljujejo domnevo, daje stavba v prvih desetletjih svojega obstoja nudila zavetje manjši vzhodnogotski posadki, ki je nadzorovala položaj v sicer s starimi avtohtonimi prebivalci obljudeni naselbini in skupaj z njimi bdela nad pomembnim prehodom v takrat gotsko Italijo. Kasneje jo je zamenjala langobardska družina z enako nalogo. Sicer pa je bila v naselbini velika večina prebivalcev staroselskega porekla, o čemer pričajo najdbe značilnih romanskih predmetov, predvsem nakita in posodja. Ze pred letošnjimi raziskovanji seje na izpostavljenem skalnem platoju nakazoval večji stavbni kompleks, v katerem smo na osnovi lege, orientacije zgradb in primerjav od drugod domnevali cerkve. Letošnja izkopavanja so to v celoti potrdila in pokazala tudi vrsto podrobnosti, ki prej niso bile opazne. Nakazuje pa se tudi že postopen razvoj skupine cerkvenih zgradb. Najprej, to je ob koncu 5. st., hkrati z ureditvijo celotne naselbine, so zgradili dve vzporedni cerkvi. To sta pravokotni zgradbi z notranjimi merami 12,4 x 6m in 11,6 x 3,7m. Odstopanje po dolžini je mogoče razložiti s popolnim prilaganjem zahtevnemu skalnemu terenu. V notranjosti sta bila prezbiterija z zidom ločena od cerkvenih ladij in močno dvignjena nad nju, kar pa je predvsem posledica skalnega zemljišča, ki se proti vzhodni strani vzpenja. Kako sta bila opremljena prezbiterija v prvi fazi, ni razvidno. Na tleh je bil kakovosten estrih (malta pomešana z drobci opeke), ki je prekrival večji del površine obeh cerkva, le v prezbiteriju največje cerkve je pod predstavljala zgolj skalna osnova. Cerkvama je bil kasneje na južni strani prizidan manjši kvadratni prostor. Njegova namembnost ni povsem jasna, v njem smo odkrili le v skalo vklesano grobnico, ki pa je bila Prazna. Predstavlja kenotaf, torej simbolni grob za nekoga, ki je nrnrl drugje. Glede na pomembno mesto ob prezbiteriju glavne cerkve bi smeli pomisliti na grob ustanovitelja cerkva, pomembnejšega duhovnika ali donatorja. Izjemnost kvadratnega prostora podčrtuje tudi profiliran nadvratnik, ki je bil najden ob vhodu. Še kasneje je bila temu prostoru na južni strani, na skrajnem delu skalnega grebena, prizidana tretja cerkev z notranjimi merami 12,2 x 5,2m. Tudi tu je bil prezbiterij ločen od ladje z manjšim zidom in nekoliko dvignjen. Notranjost ladje pa je mnogo bolj razgibana kot pri prejšnih dveh, tako da se nakazuje njena delitev v dva dela: manjši v bližini vhoda je bil kar za pol metra višji zaradi dvignjena terena in skalnat, večji del pa nižji in prekrit z estrihom. V zadnji fazi so tem cerkvam dodali nartek-se, torej veže, v katerih so poučevali še nekrščene vernike. V prezbiterije vseh treh cerkva so vgradili klopi za duhovnike z osrednjim sedežem (katedro) v sredini, verjetno pa so obnovili ali celo na novo postavili oltarje v vseh treh cerkvah. Prav tako so takrat zgradili v dveh cerkvah stopnice, ki so z ladje vodile v prezbiterij. Justinjanov novec, najden v amfori poleg oltarja osrednje cerkve, nakazuje, da se je to zgodilo v času, ko so Bizantinci premagali Vzhodne Gote in ponovno vključili naše območje in velik del Italije v bizantinsko cesarstvo. To pa se je zgodilo v sredi 6. st. Cerkveni kompleks je dobil takrat dokončno podobo. Cerkve z narteksi vred so tako merile v dolžino od 17,4m do 18m, v širino pa so zavzemale 21,8m in tako zaobjemale ves Sl.4 Imenitno ohranjena klop za duhovnike s katedro v severni cerkvi. izpostavljeni del na skalnem platoju. V notranjosti severne cerkve je stala manjša prižnica (ambon), 70 x 60cm velik kamnit podij, ki je bil naslonjen na zid, ki je ločil ladjo od prezbiterija. V notranjosti osrednje cerkve pa je bila na podobnem mestu odkrita velika umetno izdolbena kotanja v skali, ki je merila v dolžino 2,6m in je bila široka Im. Glede na lego in obliko je v njej mogoče videti preprost krstilni bazen, ki je nastal tako, da so v skalni osnovi razširili že prej obstoječe špranje. V ruševini ob oltarju severne cerkve je bila najdena v drugotni uporabi rimska žara, ki je pri oltarju verjetno služila kot posoda za relikva-rij, ki pa je bil nedvomno narejen iz dragocenejših materialov in so ga zadnji prebivalci odnesli s seboj. Namembnost vseh treh cerkva je težko določiti, vsekakor pa je osrednja glede na velikost služila rednemu maševanju in občasno krščevanju. Poseben značaj je i-niela severna manjša cerkev, v kateri se je odlično ohranila klop duhovnike in osrednji sedež v njej ' katedra. Dvanajst, pretežno otroških grobov v cerkvah in ob njihovih obodnih zidovih kaže, da so bile pod oltarji shranjene kosti pomembnih mučencev - relikvije, zaradi katerih je pomenilo privilegij biti pokopan v njihovi bližini. Pridatke, ki bolje °predeljujejo pokopane osebe, smo našli le v grobu na zunanji strani stene narteksa južne cerkve. Pokojnica je nosila preproste Sl.5 Grob pomembnega cerkvenega dostojanstvenika ali donatorja v narteksa severne cerkve. bronaste uhane, ovratnico z raznobarvnimi steklenimi jagodami in masiven srebrn prstan z vloženim pobarvanim steklom. V kolikor je mogoče videti pred konzervacijo predmeta, sta na dveh straneh prstana simbolni upodobitvi grozdja. Posebno pozornost pa ob že izkopanih treh cerkvah vzbuja še ena zgradba, ki se v obrisih nakazuje v reliefu površine. Glede na podobno lego, usmeritev in velikost smo upravičeni tudi v njej videti cerkveno zgradbo. Kaj pomeni prisotnost četrte cerkve v naselbini? Glede na sledove bivanja Vzhodnih Gotov in Langobardov v naselbini bi smeli pomisliti na cerkev, ki sojo zgradili germanski arijanci, ločina, ki je nastala v 4. st. in dosegla največji razcvet prav v času obdobja preseljevanja ljudstev. Dokončni odgovor o njenem značaju in vlogi bo mogoč šele po sistematičnih raziskavah. Cerkveno središče na Tonovcovem gradu se tako uvršča ob bok podobnim središčem, ki so bila doslej odkrita v zgodnjekrščan-skern svetu, v Sloveniji pa le na Ajdovskem gradcu pri Vranju in na Kučarju pri Podzemlju. Različno oblikovane cerkvene zgradbe kažejo na pomembnejše cerkveno središče, v katerem se je občasno ali pa celo trajneje mudil tudi škof, in nakazujejo možnost hkratne romarske namembnosti celotnega cerkvenega sklopa. S svojo pestro zgodovino in predvsem odlično ohranjenimi stavbnimi ostalinami poznoantičnega obdobja predstavlja To-novcov grad eno največjih in najbolje ohranjenih arheoloških postojank v vzhodnoalpskem območju, ki izpričuje stiske časa, v katerem so se prebivalci počutili varne le v takšnih skalnih gnezdih. Imenitne cerkvene zgradbe dokazujejo močno prisotnost krščanstva, ki je pomembno sooblikovalo življenje v tedanjem času in ob vedno večjih bivanjskih stiskah nudilo duhovno zavetje. SMARNAMISA Luigia Negro Rezijanska glasba in ples sta tudi v preteklosti vzbujala veliko zanimanje zaradi svoje izvirnosti in posebnosti. Že v prejšnjem stoletju so takratni raziskovalci pozorno proučevali ta vidik ljudske kulture pri prebivalcih Rezije. Pred nekaj leti je prof. Strajnar iz Ljubljane posvetil celo knjigo rezijanskim instrumentom, glasbi in plesom. Knjiga z naslovom “Citira” prinaša izsledke dolgoletnih raziskav, ki jih je avtor opravil v tej dolini. Na osnovi te tradicije je leta 1988, ob proslavljanju 150-letnice ustanovitve Rezijanske folklorne skupine, orkester RTV Ljubljana predstavil zanimiv koncertni večer s skladbami, ki so jih za to priložnost uglasbili razni skladatelji. Skladbe so izšle tudi na kaseti z naslovom “Canticum Resianum”. Beležimo še druge glasbene produkcije na osnovi rezijanske glasbe, ki so delo ne le domačinov, temveč tudi drugih ljudi in ustanov. Tudi v tem letu se nam obeta taka novost: CD z naslovom “Šmarnamiša” (to je ime najpomembnejšega rezijanskega praznika, ki se 15. avgusta odvija na Ravanci). Posebnost te produkcije je v tem, da si jo je omislil in jo naročil ameriški glasbenik John Zorn, medtem ko je producent japonska založba plošč Avant. Kako je prišlo do tega? Leta 1995 seje glasbenik Zorn mudil v naši deželi, kjer je imel nekaj koncertov, in se je pozanimal, če je kje v Furlaniji živa kaka značilna ljudska glasba. Na to vprašanje so mu odgovorili, da bo skupnost z značilno ljudsko glasbo našel v Reziji. Stvar ga je zanimala in dal si je tako poslati domov v Ameriko kaseto s posnetki rezijanske glasbe. Ta gaje pritegnila in sklenil je v tem smislu kaj napraviti. V deželi je Zorn vzdrževal stik z glasbenim društvom iz Tržiča “More Musič” in temu društvu naročil raziskavo in zbiranje gradiva. To delo je društvo opravilo med praznovanjem Šmarne miše leta 1995, ko so posneli glasbo, ples in petje. Ko je bilo gradivo zbrano, so pripravili tudi besedilo in grafično oblikovali brošuro, ki spremlja CD. To delo je trajalo več mesecev, a je bilo nujno za primerno dopolnitev dela, saj more le tako uporabnik, pa naj bo še tako daleč, spoznati izvor te glasbe, plesa in petja. Spremno besedilo je namreč v rezijanščini, italijanščini in angleščini. Ko bodo bralci koledarja prebirali te vrstice, bodo prvi primerki CD že prišli z Japonske in tako društvo iz Tržiča kot rezijansko kulturno društvo Rozajanski dum bosta lahko nudila v tej zvezi vse informacije. To produkcijo, ki je naletela na odmev tudi v deželnem in vsedržavnem tisku, nestrpno pričakujejo ne le neposredno zainteresirani, torej Rezijani, temveč tudi mnogi drugi, ki jim je ta posebna vrsta glasbe všeč. Seveda je postalo dejstvo, da je to produkcijo spodbudil ameriški glasbenik, posebej opazno tudi zunaj naše doline in je hkrati spodbudilo večjo pozornost in zanimanje za ta pojav, kar je vsekakor pozitivno. Dobili smo torej novo sredstvo za razširjanje rezijanskih kulturnih značilnosti in upamo, da se bodo ritmični zvoki citile in bunkule odslej lahko razlegali vedno bolj daleč. NAŠ SVET ZA KOLEDAR 1997 Adriano Noacco San napravou za Koledar 1997 tri reče, ke ble narete za dan koledar po našen, ma potem druge težave ne so me no mar utrude-le, tako uam predložen tekle tri reče razdielene po sake miesac, ke so: poznanje sanjske - pravelo te stare - nauade za rejče ZEN AR poznanje sanjske: 73 Pite uodo vročjo = bole Poljubete dnea martva = živenje dougo Premietate bale snega = barufe segui ne Obrieste dno gnezdo tičje žive = varnost po sebe pravelo te stare: Tou usta se vreje foràn Oginj an uoda redo liepo, ma vodjo slabo nauada za rejče: Date Špeh podarljen = ponudete malo rieč FEBRAR poznanje sanjske: Luna biela na nebo = žalost Čute piete petelina = dobre novice Vidate oginj = nevarnost pravelo te stare: Sierak riedak napoune čjast Končan interes, končano znankenje nauada za rejče: Pruodate semulo za moko = date intinde MARC poznanje sanjske: Ouje razlito = dezgracia Miete čarevje noue = uadanj Ite na podloženje = žalost Ite na funeral = živenje malo liep pravelo te stare: Sjate tou luno pouno, te ne pride za nardite večerjo Dan dobar kompanade na je lakot nauada za rejče: Daržate dušo z zobame = se obrieste z zdravjan slabo ABRIL poznanje sanjske: Se poručite z no ženo prez moža = uadanj Prehodite dan muost = strah Ite ta na no naf = srečno potovanje pravelo te stare: Govorite z očen an z materjo = liepe reči nauada za rejče: S ten mladen deblo, oginj malo traja MAJ poznanje sanjske: Vidate dno liepo ženo = tradement Vidate kri, ke na leti = tantanje Vidate konja bielega = vse liepo prevelo te stare Te boge umerje set, te bogate za lakotjo, aspuod za mrazan, te zavisten za rabjo Odan to ne se nareja serenade nauada za rejče Storté tej pas žuotast = storté kar to te pari JUNJ poznanje sanjske: Čute piete petelina = bete vesou Se gledate roke = bole Spaste od nega mosta = prite nor Vidate dno ženo, ke se parkaže = bou segurna prevelo te stare Daržoč dosté kont, to potem re krikat us Tou pravo zimo to ne neč rasté nauada za rejče Dielate pod uodó = dielate po skrivšče ŽETNJAK poznanje sanjske: Jeste kruh = živenje dougo Zaletite dosté vren = dobra srenča Užgate luč = veselost Zaletite, an ne moriete = bole prevelo te stare Kar ne čihajo muše, pride dober čas Se hitro ustriele slop, zec skoče zdrav nauada za rejce Ta boj slaba uas, na je ta prez znance AVOŠT poznanje sanjske: Se pot uoščite deleč = se poručite Vstate primeren čas = uadanj Se stopite od uoza = date za bedast prevelo te stare Tudi sonce ma svoje lise Doste krat vino pride besieda nauada za rejce Vrejče zad pensanje = ledate se pozabite SEPTEMBAR poznanje sanjske: Pite ouje = liepe reče Morje zmotjeno = živenje zmiereno Miete dno paleco tou roku = žalostno hodite žuotast = lenoba prevelo te stare Tou stare lune to niema sjate neč Jabuko ne spadč deleč od arbulja nauada za rejce Se nardite pastejo s plautame tesne = preredite kolikor moči dobro OKTUBAR poznanje sanjske: Se oprate noge = nesentanje Siekate arbulje = dosté slabo Vidate rodite = uadanj Vidate oblake = razpor prevelo te stare Siekuč trauo mlade lune, kraua se opaše Na ledej tudi kupenjé ma nosi a na čjasto nauada za rejce Nardite iskre su žigaleco = se slepite, slepoč 77 NOVEMBAR poznanje sanjske: Vidate jedoč kruh = se čute slabost Vidate uodo jasno = bogatnja Vidate goriete nebo = zamenjanje Dielate tou uarto = vsé liepo prevelo te stare Mulone ne umerejo s siemanan tou trebuho Z orkuoto mouhe ne se več oživejo nauada za rejče Se storté koražan z ovci = zakrite sve slaboste DECEMBAR poznanje sanjske: Jajca cele = liepe reče Miete oblečenje bielo = okus dobar Vidate ite snieg = bogatnja prevelo te stare Hudič serje zmeraj ta na te velike kup Čast o jč kapetal od galantoma nauada za rejce Storté prou s strahan = storté reče tou malo časo NEVIESTI PARNESEJO SVETEGA DUHA TAH HIŠI Luisa Battistig V tistin parvin liete, ki san bla oženjena, kajšan dan pred Veliko nočjo me je telefonala moja mat an me je jala: »Poslušaj me! Ist bi imiela pridit gor h tebe an ti parnest žegnanco, potle ki jo gaspuod požegne tle par nas, popudan na veliko saboto. Tle iman puno diela, ka bi ti na mogla pridit po njo zvičer tisti dan?« »Mama, ka si začela dielat?« »Vien lepuo, de prou za prou bi imiela ist te jo parnest, ti pa imaš makino an vič cajta ku ist.« »Ti viedi lepuo, de jest nieman trieba nič! Tle par naši hiši pa-rača nona Veronika vso žegnanco.« »Vien, de Veronika zna an nardi puno, ma ist san toja mat an muoran narest mojo dužnuost. Gledi pridit anta te povien vse lepuo! Je buojš, de se bomo guorile, kar se bomo vidle...« Poviedala san noni, de moja mat je imiela niek za mi dat; mislila san na fujačo an na kajšne štrukje kuhane. Nona je mučala, me nie jala pu besiede, ku kar se vie dost reči, ma se neče pokazat, de se jih zna, za na narest kajšan grieh... Ona za veliko nuoč je bla vajena spejč mikane golobace voz fujače, ki so iinieli na harbatu ice kuhano, brienje za oči an ojko tu piku. Kupe smo jih runale an se smejale, če kajšan se je zdeu drugač ku galobac. Zvičer na veliko saboto san šla do h moji materi, po kar ona me je bla obečala. Ta z izbe je paršla an daržala tu pest adno domačo lepo an novo pleteničico, pokrito z bielin tavajučan, an me je jala tele besiede: »Tala je adnà stara navada. Vsaka mat muora dat hčeri parvo lieto, ki je oženjena, žegnanco. An mene moja mat me jo je par-nesla, na dan pred veliko nočjo, v mojin parvin liete poroke. Ist nosin naprej tolo navado, čeglih kajšne matera sojo zapustile. An tojin dvieman sestran san jin tuole dala, ma ti na vieš nič, ker si bla puno po kolegiah.« »Ma zaki se tuole da? Ka pride reč?« »Ka te nie nič poviedala nona Veronika?« »Ne!« »Ankrat so guorili: “Neviesti parnesejo Svetega Duha tah hiši.” Fujača spečena doma je Sveti Duh. Pried ku se jo dene ču foran pejč, se nardi s Škarjam križ nad njo. Tuole, ki je požegnano, se snie zjutra na veliko noč na tešč, potle ki se je zmolilo kajšno moiitvo.« Not tu pletenico san pogledala; ta pod tavajučan je biu an tont plan, adna čikera, adna taca, žlica, vilce, nuož. Tuole je bluo vse novuo, kupjeno. Mama je spekla an hliebac fujače, skuhala jajca, obužgala an diela kanelo gor po njih. Not so bli še štrukji kuhani an adan salam. Kar mama mi je dala pletenico odkrito, jo je požegnila pred mano an takole zmolila: »Svet Križ an Svet Duh naj jo požegnajo!«. Kar san tuole parnesla tle na muoj duom, san pokazala noni; ona pa me je jala: »Barka je Perina, ku te je žegnanco napravla! Kuo je lepuo videt, de šele kajšan darži za tele naše stare navade.« Jest pa: »Sada tuole, kar je za sniest, snejmo; to druge bon vse daržala za spomin. Nič ne bon nucala. Je prou lepuo, de me ostane tel liep spomin od moje matere an od mojga parvega lieta, ki san tle oženjena.« »Oh, čičica moja, na dieli tega, ki na boš imiela sreče! Buog ti dì zdravje an Buog ti pomaj vse uživat...« Nona je imiela prou! Vse san nucala... ponucala! Samuo te bieli tavajučac je lepuo shranjen tu trugli armarja. Vsako lieto ga von vzamin an ga nucan za pokrit tisto žegnanco, ki jo sada sama paračuvan z mojimi sinuovi. Jest ne bon imiela hčere, ki me puojdejo proč od hiše drugan za neviesto... Nečen mislit, ka bo j utre; vseč me je gledat an poslušat, kar iman sada, vsak moment, tist moment, ki živin. Mislili na moje življenje tle v teli hiši an čudno me se zdi bit ne-viesta sada, ki smo sami. Jest san šele neviesta. Vien, duo je biu pred mano, pred nami, an dost so te ranci tarpeli za nan pustit, kar sada imamo. Mislin na vse tiste nevieste, ki tle so živiele pred mano, kajšno je bluo njih življenje, kajšno je sada moje. Nie parglihe. Moje donašnje težave one bi jih ne mogle zastopit an prenest. Takuo jest na njih prestoru bi ne ušafala tisto muoč za tako življenje, ki so one imiele tenčas. Cajti so spremenili žene. Rata-le smo vajene nosit, rešit druge, nove an kompleksne probleme. Problemi, tisti so bli an bojo. Sveti Duh... ankrat je biu, sada ga ne nosijo vičpo naših hišah! Hiše so prazne, zaparte. Duše zgubjene, gjuhe. KOMUNIKACIJA MED RAZLIČNIMI ETNIJAMI Rita Mascialino Odnosi med narodi odražajo v mnogo širših kontekstih nekomu-nikabilnost in nerazumevanje, ki v večji aii manjši meri označujejo eksistenco posameznika. Vsi vemo, kako nam je težko, ko drugi naših sporočil ne dojamejo in jih narobe razumejo ali ko nas celo hote obrekujejo iz zavisti ali stremljenja po oblasti. Vemo tudi, kako je naše življenje zaznamovano s prizadevanji, da bi nas bolje spoznali in nam tako priznali pravico do lastne individualitete, in kako pekoča so včasih razočaranja, ko nas drugi imajo za nekaj, kar nismo. Če je torej to vir nevšečnosti in pogosto tudi škode za nas kot posameznike, se stvari še bolj zapletejo, ko gre za odnose med družbenimi skupinami znotraj iste kulture ali med različnimi kulturami, saj so na tej ravni odnosi del zgodovine ali različnih zgodovin človeške civilizacije, postanejo uradno kodilicirani in kot taki na razpolago vsem, ki želijo analizirati dokumente in dejstva, ki te odnose zadevajo. Tu sicer le bežno obravnavam odnose med različnimi etnijami, da podčrtam, kako je osnova omikanega sožitja prav volja po razumevanju vsake resničnosti, ki je neobhodno potrebna, če hočemo udejaniti izbire, ki so najboljše za vse, ne pa volja po uveljavljanju lastnih pogledov na račun drugih. Tipično človeška sposobnost prevare je vezana na govorico, ki lahko služi iskanju resnice, lahko pa to ali drugo resnico tudi zamegli in sprevrže. Jezikovni nesporazumi so gotovo manj hudi kot oboroženi konflikti, kljub temu pa povzročajo škodo. Včasih celo pripravljajo teren, na katerem zlahka zrastejo nevarnejša nasprotja. Kulturni nesporazum med različnimi etnijami ima svojo nevralgično os v pojmu prevajanja - v mislih imamo tu prevajanje pomembnih besedil in med temi še posebej literarnih besedil, ki, kot je tako goreče izpovedal Foscolo, najbolj odražajo osebnost narodov. Ko avtorju pripišemo nekaj, česar nikoli ni izrekel, to ni demokratično niti pošteno in še manj kulturno, ker s tem razširjamo ideje, ki niso ubrane ne z avtorjem in posledično ne z narodom, ki mu avtor pripada. In ko nekdo misli, da ima en narod ideje, ki jih v resnici nima, je to gotovo zelo huda stvar - v mnogih primerih lahko pripomore k nastanku in utrjevanju topega rasizma, iz katerega se lahko razvijejo krvavi konflikti, v vsakem primeru pa gradi lažno kulturo. Če hočemo okrepiti razumevanje med kulturnimi narodi - kakršni so v sicer različni meri narodi naše dobe -, je torej ne le potrebna, temveč nujna največja lojalnost v medsebojnem izmenjavanju informacij, suvereno mora vladati spoštovanje do besede vsakogar. Kot sem prikazala s številnimi nadrobno razloženimi primeri, posejanimi v raznih poglavjih svoje nedavne študije o literarnem prevajanju (Studio sulla traduzione letteraria, La Nuova Base Editrice, Udine 19%), tu ne moremo posploševati in obravnavati kot prevod katerokoli besedilo, prestavljeno iz izvornega jezika v drug jezik, saj se v teh preoblikovanjih lahko v največji možni meri zrcali resnica izvornega besedila, govornega ali pisnega, ali pa je ta resnica v večji ali manjši meri sprevržena. Vemo, kako so v srednjem veku pogosto interpretirali pojem prevajanja v mejah vulgarizacije* in *) prim. Masciaiino R., Il volgarizzamento, v: La Panarie, št. 111, december 1996, ‘Quaderni sulla traduzione letteraria’, št. 1, Supplemento (priloga). kako ni nikoli presegel meje prirejanja nasploh, torej spremembe izvirnega besedila v skladu s pragmatičnimi cilji nosilcev kulture, kar dokazuje pomanjkanje spoštovanja do besedila, do besede drugega, skratka do človeka. Vemo, kako je veliki humanist Leonardo Bruni bil svoj kulturni boj za spoštovanje izvirnikov in z njimi človeka, za boljše poznavanje človeške resničnosti, ki je za vsakogar od nas včasih tako vznemirljiva, pa naj to priznamo ali ne. Vemo tudi, kako so drugi umirali na grmadah, krivi, da so prevajali izvirnike z največjim možnim spoštovanjem. V svoji zgoraj citirani študiji osvetljujem, kako pride do manipulacije z idejami, ki jih vsebuje izvirnik, osvetljujem torej načine preoblikovanja besedila na jezikovni ravnini, ki sporočilo izvirnika sprevržejo v njegovo nasprotje ali ga vsaj prilagodijo, da ustreza območju oblasti, v katero se neizogibno vključuje prevajalec oziroma v tem primeru bolje rečeno prilagojevalec. Ko se en narod predstavlja drugemu narodu v podobi, ki je zaradi slabe vere ali nesposobnosti izmaličena, se odpirajo glavna vrata za vsa mogoča dvoumja, tudi za tista, ki imajo lahko najhujše posledice. Primeri, ki jih v svoji knjigi navajam, so pretežno literarni, vendar bi se nič ne spremenilo v primerih, ki bi jih povzeli iz drugih jezikovnih kontekstov - tehničnega, znanstvenega, filozofskega, ideološkega, vsakdanjega itd. Problem je vedno isti: vsi se moramo navaditi spoštovanja do drugih in, moram dodati, predvsem do nas samih. Ali lahko spoštujem samega sebe, ko drugega obrekujem in mu pripisujem izjave, ki niso njegove? Ali lahko spoštujem samega sebe, ko zavestno rušim drugemu ugled ali razširjam o njem neresnične vesti, pa čeprav mogoče samo zato, ker resničnih razmer ne razumem? Gotovo ne, saj je osebno dostojanstvo nekaj, kar dosežemo s trudom in osebnimi žrtvami, nekaj, česar ne najdemo na ogled v nobeni trgovini na razpolago tistemu, ki bi si ga z denarjem lahko kupil ali ga celo ukradel tistemu, ki ga ima. Je nekaj, kar zahteva pripravljenost za razumevanje, za prenašanje vseh potrebnih naporov, da do razumevanja pride, za odpoved lastnim pogledom, ki smo jih spoznali kot neustrezne, za spoštovanje resničnosti drugih, ne v smislu, da smo se ji pripravljeni podvreči, če se nam zdi nepravična ali v nasprotju z načeli človeškosti in demokracije, temveč v smislu, daje ne potvarjamo. Prevajanje je bilo že od začetkov pismenstva - jasno da v času ustrezni meri - temelj razvoja kulture v njenem dinamičnem smislu stika z zunanjim svetom; danes, v času, ko so stiki med različnimi etnijami zaradi večje kulturizacije, zaradi individualnega poznavanja več jezikov in zaradi krepkih sredstev množičnega obveščanja vse bolj pogosti, je napačno razumevanje vedno manj tolerirano, saj ima lahko vedno večje število državljanov, predvsem mladih, dostop do izvirnikov in lahko preverja metode in kompetence tistih, ki ponujajo besedila v prevodih, a so morda ta besedila le prilagojena po njihovi podobi. Naš čas bo morda priča nastanku novega okrepljenega humanizma, ker je sedanja stopnja napredka v poznavanju višja, in če naj komunikacija med različnimi etnijami napreduje in naj se ne barbarizira v babilonski zmedi, ki lahko privede do izbruha ne le verbalnih konfliktov, se moramo vsi ozavestiti o nujni zahtevi, da naj prevodi ne bodo sredstvo za potvarjanje identitete tega ali onega naroda, ampak poglavitno sredstvo za spoznavanje resničnosti narodov. Večjo pozornost gre posvetiti načinom in namenom prevajanja in samo prevajanje, ki upošteva ustrezne znanstvene kompetence s področja različnih strok - semantike, semiotike, logike, splošne lingvistike in njenih različnih smeri itd. - ima lahko smisel, ne pa priredbe, ki razširjajo in ustvarjajo nesporazume, seveda če je cilj ta, da prispevamo k napredku kulture v demokraciji. ZAPIS O MATAJURJU Franco Fornasaro Matajur je najbolj priljubljena in najvišja gora na našem območju, gora, pod katero je korakalo toliko vojsk, vrh, na katerega se je želelo povzpeti več vojskovodij: tako nam na primer pripoveduje legenda o vzponu kralja Alboina, ki se je z vrha želel razgledati po svojem novem ozemlju; zgodovina pa poroča, kako je goro zavzel mladi Ervin Rommel z dvema gorskima bataljonoma, ki sta v 50 urah med boji, meglo, nevihto in dežjem opravila težko pot, ob tem pa skoraj v celoti zmedla italijanske čete in s tem odločilno vplivala na izid bitke pri Kobaridu. Toda Matajur je predvsem biser predalpskega ekosistema, pravo stičišče gorskih ravnic in povsem specifičnih obzorij. Matajur predstavlja najvišji vrh geografskega območja, ki se je ob sklopu tektonskih vzrokov in nadaljnjih pojavih erozije razvilo v zapleten sistem glavnih in stranskih dolin, ki dajejo ozemlju posebno, značilno morfologijo in obenem prispevajo k izredno zanimivi naravoslovni podobi. Če območje razbiramo v tej luči, je pomen Matajurja neoporečen: to je stičišče različnih vrst rastlinstva, križišče raznolikih klimatskih faktorjev, točka, kjer najde svoj habitat cela vrsta samoraslih vrst, zdravilnih ali ne. Na njegovih alpskih višinah, ki so kremenaste in apnenčaste narave, lahko na primer občudujemo nekatere kamnokreče (saxi- fragacee), različne encijane, en grint (senecio), en prstnik (potentina), nekaj glavincev (centaureae), redke primere ekološko zelo pomembnega rastlinstva; obenem je tu zagotovo prisotna tudi favna (modras, srnjak itd.), ki zahteva pozornost in mestoma tudi posebno zaščito. Nauk nekdanjega velikega naravoslovca in alpinista Juliusa Kugyja, ki je bil ne po naključju tudi predstavnik plurietničnih kulturnih tokov, (pa tudi nauk Ivana Trinka) mi narekuje prepričanje, da bi bilo treba celotno področje Matajurja še bolj ovrednotiti in zaščititi; ponavljam, zaradi nekaterih endemiz-mov, določenih geoloških značilnosti, številnih rastlinskih združb, da ne govorimo o etničnih in zgodovinskih vidikih, o raznovrstnih mikrofenomenih v smislu Le Goffa (na primer nekateri etnoiatrični vidiki), je to območje vse bolj “edinstveno”! Toda bodimo pozorni: če se je ekosistem Matajurja rešil pred oligofitizmom kultur, ki prevladuje v nižini, to ne velja za njegove antropološke in etnične vidike. Predobro poznamo zgodbo o izseljevanju in zapuščenosti teritorija. Tudi glede tega vidika so po mojem potrebni posegi, nujni, takojšnji posegi. Morda bo že čez nekaj let prepozno... Treba bi se bilo zoperstaviti toku in spodbujati okrepljeno človekovo prisotnost, prisotnost aktivnih beneških ljudi, zaustaviti izseljevanje, iskati nove poti, ki naj spodbujajo obrtne, zadružne, agroturistične dejavnosti, na primer po avstrijskem modelu, toda prirejene “ad hoc”, ki bi mladim dajale možnost drugačne prihodnosti. Vendar mladim, ki so zrastli v tem okolju, ki so zakoreninjeni v lastni etniji, ki gojijo do te zemlje isto ljubezen, kot sojo gojili njihovi predniki, ki so na njej živeli stoletja in iskali samo mir in spokojnost, ki so bili vztrajni - in zato zaslužni - čuvarji svoje prastare kulture. V nasprotnem primeru bi sprožili le še en nov protizgodovinski in protiekološki proces (v svojem zadnjem eseju Etnije brez meja sem zapisal, da “ni mogoče varovati okolja, če ne zaščitimo kultur, ki so to okolje ustvarile, in zato družbeno bogastvo izhaja tudi iz etnične različnosti...”), usmerjen predvsem proti tistim, ki kljub vsemu še vedno branijo vrednote svoje drugačnosti. NASI LJUDJE “S STRANI MATAJURJA” SPOMIN NA IZIDORJA PREDANA - DORIČA Z večerom “S strani Matajurja - beseda in glasba, njegovo sporočilo in naši spomini” so se slovenska kulturna društva Videmske pokrajine poklonila spominu Izidorja Predana v občinski dvorani v Špetru 11.09.1996. Skupina Beneške koranine je ob začetku večera zapela Predanovo SLOVENCI, IMEJMO SE RADI Slovenci, imejmo se radi, naj stari al mladi, v dolinah naših zelenih, kjer vse lepo rodi. Oj bratje, čujte mi željo, ki iz. srca hrepeni: nam Bog obvari vso zemljo in pametne ljudi. Jest ljubim svojo rojstno vas, kjer pieli smo na glas, jest ljubim, kar je našega, vse, kar je lepega. Na briegu pasu sem uce, kjer je zeleni dob, tam mame moje večni grob, tam je moje sarce. V imenu Gorske skupnosti in občine Grmek je Fabio Bonini takole povedal: Nie treba tle pravit, kuo se je muoru Dorič Štefanu sam navast šuole an meštierja. Donas pari, de so pravce, a 50 liet od tega je bluo takuo. Donas je še težkuo poviedat, kaj je biu kruh tenčas in kaj je bluo vse življenje. Kar je končala vojska, vsi so mislil, da so paršli cajti svobode, frajnosti, kjer vsak je bil mogu živiet par mieru, s tisto kulturo, s tistim jezikam, ki buj mu je šu pru. Ni bluo takuo. Že proti koncu vojske seje zdielo, de vsak narod se bo mogu organizirat po svoje. Takuo Dorič je mislu, de vsi Slovienj bojo v eni sami državi, de s te drugimi narodi bo samuo sodelovanje. Je mislu, de za naše doline so se varnili lepi časi. Ker reči so se spremenile in zgodovina je začela iti po drugi poti, nie obupu, se je vključu v tiste organizacije, ki so se buj borile za pravice ljudi in za ohranitev slovenščine. Kar je napravu v tisku in kulturi, bojo drugi povedali. Dorič ni biu človek, ki bi zapustiti lokalno politiko za buj velike prostore. Dan za dnem je branu svoje ideje tudi na terenu in se je močno trudiu tudi za občino, kjer seje rodiu, Garmak. Je biu občinski konsiljer vič liet. Se vie, de v tistih cajtih biti komunist nie bluo lahko še posebno tle v Benečiji, biti aktiven propagandist je bluo možno samuo za tiste, ki so imiel veliko, veliko ku-ražo. Okuole njega so nacionalisti, ki so tiel ščistit vse, kar je slovienskega v Benečiji, napravli tako moralno grajo, de donas se čudimo, kuo ga nieso uciefal. Kajšni cajti so bli v Benečiji an glih v garmiškem kamune, nam pokaže tudi primier kaplana. duhovnika Artura Blasutta, ki je biu pregnan z Lies. Nie imeu obedne krivice, seje obnašu samuo ku Slovenj. Iole Namor je predstavila Predanovo življenje in delo: Izidorja Predana smo vsi tisti, ki smo tle zbrani, poznali, dostikrat smo imeli priložnost se srečati z njim, se pogovarjati z njim. Brali smo, kar je pisal, mislimo pa, da je prav, da na kratko povemo, kakšna je bila njegova življenjska pot in mislimo, da to je potrebno, še posebno za tiste mlajše generacije, za mlade, ki ne poznajo podrobno te naše zgodovine. Korenine so sestavljene tudi iz zgodovinskega spomina, ki je še kako pomemben. Iz Primorskega biografskega leksikona povzemamo: Izidor Predan - Doric je bil kulturni in politični delavec, pesnik in pisatelj. Rodil seje 7. maja 1932 na Gorenjem Bardu (občina Grmek) v Benečiji. Umrl je 11. avgusta 1996 na prazniku Slovencev v Matajurju (občina Sovodnje). Izhajal je iz kmečke družine in z materino pomočjo je že kot otrok začel brati slovenske povesti iz zbirk Družbe svetega Mohorja in vzljubil slovenski jezik. V številni in širomašni Štefanovi družini (Dorič je bil deseti in zadnji sin) so si pomagali kot dninarji in tudi Predan je služil nekaj časa za hlapca pri kmetu v sosednji vasi, ko ni imel še 14 let. Vedno je rad segal po knjigah, ne samo slovenskih, in z narodno zavestjo je rasla v njem tudi politična zavest, da brez odprave socialnih krivic ne bo miru, ne bo pravice za širše sloje človeštva. Zato je postal komunist, še prej pa je deloval v naprednih slovenskih organizacijah. Imel je komaj 16 let, leta 1948, ko je postal odgovoren za Zvezo slovenske mladine v Benečiji, in ta odgovornost mu je bila potrjena tudi na ustanovnem kongresu Demokratične fronte Slo- vencev, kije bil v Čedadu, v kinodvorani Impero, 1. maja 1949. Ko so leta 1950 ustanovili konzorcij za izdajanje Matajurja, je bil med ustanovnimi člani in tudi že član uredništva. Zaradi slovenstva ter jasne in odločne časnikarske besede je bil preganjan in seje moral braniti na sodiščih. Bil je tudi večkrat zaprt, največ časa od 23. oktobra 1953 do 7. maja 1954. Takrat je imel 22 let. Ko se je vrnil iz zapora, je bil maja 1954 izvoljen za tajnika Socialistične fronte Slovencev za Videmsko pokrajino. Oktobra 1955 je bil med ustanovitelji prvega slovenskega društva Benečije - društva Ivan Trinko v Čedadu. Več let je vodil to društvo kot tajnik in še več let potem kot predsednik, sicer od leta 1960 do leta 1974. Kot prvi je organiziral Dan emigranta (leta 1963) in bil pobudnik Kamenice (leta 1971), to je srečanja sosednjih narodov. Bil je delegat Benečije na ustanovnem občnem zboru Slovenske kulturno-gospodarske zveze in kasneje izvoljen v glavni in izvršni odbor in večkrat izvoljen za podpredsednika te krovne slovenske organizacije. Leta 1956 je bil izvoljen v občinski svet v Grmeku. Na listi Komunistične partije Italije je dvakrat kandidiral za deželni svet Furlanije-Julijske Krajine in enkrat za videmsko pokrajino. Več let je bil član pokrajinskega in deželnega odbora Zveze kmetov (Alleanza coltivatori) in v tem svojstvu je organiziral socialno pomoč kmetom v okviru društva Ivan Trinko, kar je postalo kasneje zaslužen patronat INAC v Čedadu, ki nudi pomoč našim kmetom in predvsem našim emigrantom. Predan je tudi bil tajnik ANPI za Vzhodno Benečijo. Od 1. januarja 1974 do konca leta 1985 je bil glavni in odgovorni urednik Novega Matajurja. Zelo bogato je njegovo publicistično in literarno delo. Pisal je črtice, novele, povesti, pesmi. Večkrat je sodeloval na Sejmu be- neške piesmi na Lesah. Poznan je predvsem kot avtor narečnih dram in komedij, ki jih je večinoma uprizorilo Beneško gledališče, predvsem na Dnevih emigranta v Čedadu: Modar hlapac (1970), ki gaje igralo SSG iz Trsta (ponovitev v Čedadu 1979, Beneško gledališče); Beneška ojcet (1976); Emigrant (1977); Žganjarji (1978); Kaplan Mariin Čedermac (priredba iz Bevkove knjige) (1980); Prepoved (1985). Večkrat je Predan v Beneškem gledališču igral tudi glavne vloge. Po radiu Trst A so bile izvedene vse njegove drame in komedije. Emigrant pa celo na ljubljanski TV. Predan je bil med pobudniki, ki so ustanovili Beneško gledališče, in je bil tudi njegov predsednik. Napisal je besedilo znane beneškoslovenske himne S strani Matajurja, ki jo je uglasbil Ubald Vrabec. Predan je največ pisal po časopisih in revijah (Primorski dnevnik, Matajur, Novi Matajur, Trinkov koledar. Jadranski koledar). V Matajurju in Novem Matajurju je imel že več let stalno in priljubljeno satirično rubriko Piše Petar Matajurac. Napisal in objavil je v Primorskem dnevniku novelo Usodni in-termeco, ki je bila kasneje ponatisnjena v Matajurju. V knjižni obliki je izšla njegova povest Mali Tonček noče biti «sclav» (Trst 1971). Deset njegovih pesmi je objavljenih v zbirki Oj bozime (Čedad 1966), ki jo je sestavil Anton Birtič-Mečanac. Besedila Predanovih pesmi (6) za “Senjam beneške piesmi” so v zbirki Pustita nam rože po našim sadit (Trst 1984). Pomembna je bila tudi njegova predavateljska dejavnost o problematiki Benečije: 1966 na študijskih dnevih v Dragi (Trst) in na več krajih, predvsem po Sloveniji, v Trstu in Gorici. Imel je referat na manjšinski konferenci v Trstu (1974) in nastopil je tudi na konferenci o etnično-jezikovnih skupinah v Vidmu 1978. Za svoje delovanje je dobil več priznanj: odličje OF leta 1971, odličje boja in dela SKGZ leta 1979, krog z zvezdo ZSKD za življenjsko delo leta 1988, medaljo za hrabrost predsedstva SFRJ leta 1981, odličje svobode z zlatim listom, ki mu gaje dala ZKO Slovenije leta 1979, »garibaldinsko zvezdo« od VZPI-ANPI leta 1978. Iz bogatega zaklada njegovih publicističnih in literarnih del so črpala društva, skupine in posamezniki, ki bojo danes nastopili v spomin na Doriča v zahvalo za vse, kar je naredu, pa jaz mislim, da je to tudi nekaka obveza, ki jo vsi tukaj sprejemamo, da bomo nadaljevali po tisti poti, ki jo je on začrtal. Naj preberem še pismo, ki mo ga dobili danes zjutraj v naši redakciji in nam potrjuje, da tukaj nismo sami, da so v duhu, ker dugače ne morejo, z nami številni ljudje, beneški ljudje, ki živijo po svetu. Pozdrav prijateljev iz Melbourna: DORIČU V SPOMIN Mati Benečija spet žaluje. Zgubila je še enega vrednega sina, sina, ki jo je tako srčno ljubil, stalno branil in opeval, nikdar ne zapustil, kakor mnogo nas, ki smo šli v svet s trebuhom za kruhom. Dorič jo je varoval še za nas, da ni prišla potujčena, temveč je ohranila njen lepi obraz, njene lepe pesmi in navade. Hvala ti, Dorič, z.a tvoje požrtvovanje in neizmerno ljubezen do naše skupne matere. Počivaj mirno v njenem naročju. Adeli, Vladiju in Marku stiskamo roko v sožalju. Lucia Trusgnach je v imenu društva Ivan Trinko prebrala spomine Izidorja Predana o ustanovitvi prvega slovenskega kulturnega društva v Videmski pokrajini: PREVIHRALI SMO VIHARJE Biki je nedelja 2. oktobra 1955. leta, ko smo se zbrali možje, delavci in kmetje, a predvsem mladina iz raznih krajev Beneške Slovenije v Vidmu, v skromni dvoranici v ulici Vittorio Veneto 32, na ustanovnem občnem zboru kulturno-prosvetnega društva “Ivan Trinko Prišli smo v Videm, da po stoletnem molku ustanovimo svoje prvo kulturno društvo. Prišli smo zato, da svoj rod dvignemo na kulturno višino svojih bratov, da ne bomo več zaostali, da bomo po sporočilu svojega mrtvega, a vedno živega voditelja Ivana Trinka čuvali in branili narodni in kulturni zaklad... V tistem obdobju so bili hudi časi za Beneške Slovence. Pripravljali so se razni ustrahovalni procesi, a nas ni ovirala ne bojazen ne trud... Že na ustanovnem občnem zboru smo bili izrazili željo, da bi ustanovili krožke po večjih centrih Benečije, pevske zbore, gledališke skupine, da bi prirejali kulturne manifestacije, in smo se bili vsi obvezali, da bomo delovali v teh smereh. Takrat smo položili temelj našemu kulturno-prosvetnemu delu... Šlo je mimo mnogo let. V naših prizadevanjih smo bili deležni uspehov in porazov, toda pozitivni rezultati našega delovanja so danes na dlani, vsem očitni. Danes imamo dvojezično šolo, časopise, pevske zbore, Beneško gledališče, številna kulturna društva, ki s svojo aktivno dejavnostjo krijejo vse področje, na katerem živimo Slovenci v Videmski pokrajini, ki nam pričajo, da smo se tesno držali Trinkovih izročil. Michele Obit, predsednik zadruge Novi Matajur, je prebral uvodnik, ki ga je Dorič, kot novi odgovorni urednik, napisal januarja leta 1974. ko je izšla prva številka Novega Matajurja: NAPREJ ZA NAŠE PRAVICE Evo vam, dragi beneški Slovenci, Novi Matajur. Novi Matajur je bil potreben, ker je prišlo do sprememb v boju za naše narodnostne, gospodarske, kulturne, politične in socialne pravice. Torej za novo situacijo. Novi Matajur, list, ki naj bo glasnik vsega, kar je novega pri nas, čeprav ne bomo zanemarjali tistih starih univerzalnih vrednot našega moralnega, kulturnega, političnega in narodnostnega življenja. V zadnjih letih je prišlo do ustanovitve raznih kulturnih društev v naši ožji deželi, ki vsako po svojem, čeprav se poslužujejo različnih strategij in izhajajo iz. različnih ideoloških stališč, dajejo svoj doprinos z.a pozitiven razvoj v Beneški Sloveniji in jim je nekje vsem skupen cilj: rešitev naše narodnostne skupnosti. Novi Matajur želi biti povezovalec v boju društev in skupin za naše pravice. Hoče biti glasnik njihovih teženj in novega položaja, odprt vsem, ki želijo preporod Beneške Slovenije. Zato pozivamo vse ljudi dobre volje na sodelovanje, da bo postal naš časopis vreden novemu času in nalogam, ki ga čakajo, da bo bran in priljubljen pri vseh naših ljudeh. Vsem je znano, da pri nas nismo imeli in nimamo slovenskih šol. Čeprav govorijo vsi naši ljudje slovensko, jih je manj tistih, ki znajo brati v materinem jeziku. Mnogi radi berejo v dialektu, ker čutijo, da je samo to popolnoma njihovo. V zadnjem času pa imamo precej prijateljev in podpornikov v vrstah italijanskega in sosednjega furlanskega naroda, ki bi radi še bolj globoko razumeli naše probleme in pokazali svojim prijateljem, kaj želimo in z.a kakšne pravice se borimo. Imamo takšne tudi med beneški- mi Slovenci, ki so bili vzgojeni in izučeni v italijanskem jeziku in kulturi, a so odkrili v zadnjem času sami sebe, odkrili svoj pravi izvor, vzljubili naš jezik, našo kulturo in nas podpirajo z vsemi močmi, v našem pravičnem boju, a ne znajo brati slovensko. Iz teh razlogov bomo poskušali zadovoljiti vse. Zato bomo pisali v slovenščini, dialektu in italijanščini, da bodo vsi razumeli naš boj in naše probleme, v upanju, da nas bodo vedno bolj podpirali in z nami sodelovali. Da pa ne bodo nastale dvoumnosti, naj že tu povemo, da izhajamo iz svetih tradicij NOB in nam je drago vse, kar je bilo pridobljeno z rezistenco, a spet ponavljamo, da bomo odprti do vseh ljudi, društev in skupin, ki se zavzemajo za boljše in pravičnejše Življenje naše dežele. Časopis bo živ in priljubljen, če bo imel sodelavce na vseh koncih in krajih naše zemlje. Že širok ter reprezentiven uredniški odbor, ki je bil ustanovljen za njegovo urejevanje in izdajanje, nam da upati, da nam ne bodo manjkali sodelavci. Želimo, da bi prišel naš Novi Matajur v vsako hišo, v vsako družino Beneške Slovenije, pa tudi med emigrante. Samo tako bo nagrajen trud uredniškega odbora in delno dosežen cilj, zaradi katerega je prišel na luč v našem novem življenju. Skupina Beneške koranine je nato zapela pesem Valentina Birtiča-Zdravka VESELA SEM BILA Vesela sem bila, vesela še bom, sem fanta pustila, ker ljubim svoj dom. V beneški dolini m je zibka teklà, moja parva beseda slovenska je bla. Zato pred Bogom prisego tardim, da Beneške Slovenije nikdar ne zapustim. Renzo Gariup, predsednik Beneškega gledališča, se je Dorica spomnil z besedami iz njegove drame Emigrant: Dragi tata, imeu ste raion. Tle je vse čarno, pa dielo težkuo an nagobarno. Dug cajt mi je. Čujem domotožje, nostalgijo po domu, po našem dobrem zraku, po naših sončnih poljanah. Tu se mi zdi, da so še tič žalostni, da ne prepievajo kot dol par nas. Tle ne čujem domačih zvonov, ne prepevanja naših piesmi. Vsak dan tisto an podobno dielo. Kadar se vrnemo z dieta živi an zdravi, zahvalimo Boga, da je šu dan srečno mimo, a se že bojmo, kaj bo parnesu drugi dan. Iz jame se vračamo črni kot zamuorci. Parjatelji se poznamo samuo po glasu an po zobieh, če se kajšan posmieje. Težak an granak je kruh, ki ga tle služimo. Tle nardirn kajšno lieto, potle se vrnem obdelovat naše sončne poljane. Lepuo se imiejte z mamo. Varvite Marijo. Ne pustita jo same, da se ji ne bo ka j zgodilo. Vas pru lepuo pozdravljam an objamem. Vaš sin Marjo Za Dvojezični šolski center-Zavod za slovensko izobraževanje je Eva Golles prebrala iz Petra Matajurca: KADAR JE PARŠU V ŠUOLO DIREKTOR Ankrat je paršu iz Vidma v našo dolino nieki šuolski direktor. Ta je teu, da bi znali naši majhni otroc vic, kot znajo veliki po drugih krajih. Vi pa veste, da obedan ne more napravt buj dugega koraka, buj duge stopinje, kot ima dugo nogo. Direktor je stopu v šolo, kjer so se učili otroci parve, druge an trečje elementarne klaše. Su je za katedro an se usednu. »Sada vas bom vprašu nieke reči, da bomo videli, kaj ste se u-čiti an kaj znate, « je jau majhnim otrokom. »Ti,« je pokaz.au s parstan na Miklavžovega Janeza, ki je sedel v drugi klopi, »vstani gor!« Otrok vstane an seje vas tresu od strahu. »Povej mi, katero je narbuj veliko pristanišče, port v Italiji.« Janez se ogledne po šuolarjih, potle začne debelo gledat v direktorja an muči. »Nu, povej mi, saj ni tako težkuo!« »Rim,« odguori Janez- Od zadnje klopi je niešan znau odguorit na vprašanje an je pod glasan šepetu: »Genova, Genova, Genova!« Janez je biu previč deleč od njega, da bi ga biu ču. Culi pa so ga drugi. Direktor pokaže s parstan na šuolarja v trečji klopi an ga buj ostro praša: »Katero je glavno miesto, kapital od Italije?« Ta Suolar, ki je ču priešnje šepetanje zadnjega od klopi, je hitro odguoriu: »Genova, Genova, Genova!« Direktor se je huduo razjezu, obarnu se je do trečjega, ki nie še znu lepuo po italijansko, saj je hodu v parvo Suolo: »Povej mi,« mu je kuazu, »duo je zapisu “Divino Komedijo”?« Direktor ga je jezno an srepuo gledu. »Povej mi!« je še buj zarju, ko je mladi suolar muču. »Ist, ist jo niesan napisu, ist ne e, ist nee!« mu je odguoriu an začeu jokat. Na tuole direktor še buj razjezen zarjuje na mlado učiteljico: »Gospodična, vaši otroci so puno odzad!« Učiteljica se hitro obarne k šuolarjem an jin ukuaže: »Otroci, vas prosim, napravite korak naprej!« Tokrat gospuod direktor ni vič vzdaržal, popadu je klobuk, šu iz šole an jezno zaloputnit vrata za sabo. Su je naravnost k šindaku an mu poviedu, kaj mu se je zgodilo: »Kadar san adnega vprašu, kdo je napisu Divino Komedijo, je inieu kurazo odguorit, da jo nie on napisu.« Direktor je vas razburjen an se briše pot s čela. »Potolažite se, potolažite se, gospuod direktor,« mu pravi šin-dak, »ist poznam otroka, je pameten an pridan, a poznam tudi njega tata, ta je prava kanaja! On je kopač vsega, laltko da je on napisu tisto komedijo, ki pravite!« Direktor je tudi šindaku zaloputnil vrata. Še nikdar prej ni šen takuo jezan an oparjen pruoti Vidmu kot tisti dan. Dante Cencig je v imenu Planinske družine Benečije prebral iz Petra Ma-tajurca: SAMU O SMARTMI LAHKO ZAPRE USTA »... Sem tudi - in tuo vieni - napoti, škomod za puno od njih, posebno tistin, ki nieso parjatelji naše slovenske skupnosti in so naspruotni progrešu naše Benečije. Ti ljudje probajo na vseh sort viže utihniti muoj glas, mi zamašiti, zatisniti ali zapreti usta. Ne bo šlo! Že od začetka sem poviedu, da bom graju, šinfu tiste, ki dielajo v politiki, kulturi an ekonomiji škodo našim ljudem, našim vasem in dolinam. Poviedu sem, da ne znam in ne poz- nam kompromešu. Zame sta pravica in resnica vič vriedna kot zlatuo... Sem svoboden, sem fraj glas svobodnih ljudi ali tajšnih, ki tajšni Želijo biti. Obedan naj ne prova zapreti mojih ust. To lahko stori samo s ma rt. Za moje delo, za moje pisanje, za moje besiede donas kot včeraj odgovarjam sam, pred Buogom an pred svetom!...« in še dodal: Doric je umaru na srečanju Slovencev na Matajure, je umaru na tistem, ki je bluo njegovo srečanje, samuo takrat mu je smart za-parla usta an zdej odgovarja pred Buogam. Jaz rečem, da niti smrt mu ni zaparla ust, če mi bomo nesli naprej njega dielo an njega besiedo. Se pravi, da človek pride na sviet, an če ga pusti takega, ki gaje ušafu, je že dobro. To ni zadost. Vsi bi muorli pustit sviet malo buojši, kakor smo ga ušafali, ker če starost nam vrieže kožo, za-metati naše ideale, našo kulturo nam vrieže dušo in zatuo bomo tudi mi odgovarjali pred Buogam. Renzo Mattelig je v imenu Zveze slovenskih izseljencev prebral Doričevo pesem, posvečeno emigrantom: DOMOV ŽELIM Do garla sem sit Pariza, Bruslja, New Yorka, Stuttgarda, Ottawe, Zuricha, Camberre. Do garla sem sit vesokih palač, tisočerih luči in bogatije sveta, ki mi na šobe zapira vrata. Naveličan sem ropotajočih mašin po fabrikah, belgijanskih minjer, švicarskega mraza in gospodarjev, avstralskih plantaž in kanadskih gozdov. Stuf sem nositi valižo po svietu. Domov želim gor pod Matajur, v mojo staro, kumrano, zakajeno hišico, kjer me čaka moja mama, joče in kliče, naj se vrnem. Me ne ustavi več nobena sila, noben grom, z.daj, zdaj vrnem se na dom! Za Zvezo beneških žen je spregovorila predsednica Bruna Dorbolò: Žalostno vemo, da ni takuo močne besiede, de te more svetu varnit, ma tvoje živijo an tuo čujemo naco vsi, de si mez nas. Lepuo si jih poznu ti besiede, lepuo si jih znu nucat an lepuo si viedu za njih muoč. Takuo, kar se je Zveza beneških žen rodila, se niesi špodielu za nam, toja žena je bla z nam, lepuo si poznu nje pamet, nje muoč an nje kuražo. Kar obedan nas nie teu poslušat, nam si dau besiedo na Novim Matajurje. Vemo, de vse, kar je beneškega, je par tojim sarcu, takuo donas an mi, beneške žene, smo tiele bit tle za ti reč »Zbuogam Do-rič !« Riccardo Ruttar je v lastnem imenu dodal: Malo vič ko no lieto je mene takole pisu Dorič: “V molitveniku, kjer je napisu tudi svoj testament za Beneške Slovence, je naš pesnik msgr. Ivan Trinko napisu na nieki strani da, tam v Jožefatovi dolini, ko nas pride sodit naš Odrešenik, on ki je preliti svojo kri, biu na križ parbit, da bi odriešu grehe sveta, tam ne bo advokatu, ki nas bojo branil, tam nas bojo branile samuo dobre diela. ” An buj napri me je vprašu, »Kje si bil tek-rat, kaj dielaš v naših vrstah?« Mu niesam odguoriu. Doric je biu pa odkrit človek, je poviedu, kar je mislu an je biu koherent, dosleden. Je dielu, kar je pravu, an je pravu za reči, za katere je biu prepričan, voz sarca, zavuoj telega mu je bluo težkuo zamierit, takuo ki mu niesam tekrat zamieru. An kar namest srpina je nucu skiero. Nie biu mahan s tistim, ki je vidu ku naobarne. Celuo življenje je dielu, za de oživieje beneški slovenski drieu, mu je čedu okuole garmuovje an odriezu, kar je mogu, arbido, kar je raslo okuole njega, de mu na bo dielalo škodo. Kajšan krat je tudi kliestu, kar je spahalo okuole debla, prepričan, de močni varhi an vieje na varhu bojo dajale buj močnuo an sladkuo sadje. Je biu Dorič zviest an močan varuh slovienskega drevesa. Kuo je biu rad, če je biu dočaku dan, ko bi italijanske oblasti sparjele tele slovenski drieu, ki on je branu, ne ko te dujega, ma ku te pravega an bi zastopile, de njega saduovi so saduovi parja-teljstva, spoštovanja pravic do vsakega an velika bogatija tudi za italijansko daržavo, nazadnjo, kar bi se zacelile rane, stare rane. Če drieu je šele - tajšan, ki je, zdreu al bolan - je tudi zasluga takega varuha. Donas vsi čakamo, de zaries Italija an ciela Evropa sprimejo kupe ne samuo naš slovienski drieu, pa tudi celuo host, ki nam je takuo blizu, an de pade vsaka ograja, de bojo lepuo rasle pod soncam vse sorte dreves. Ma tudi kar novega raste na slovenskem drevesu an okuole njega. Anton Birtič seje v imenu Anpija zahvalil za vse, kar je dobrega v tej organizaciji dolga leta napravil pokojnik in prebral njegovo pesem: NE BODI ČRV Ne živi sam zase, sam zase živi samo črv! Ne bodi gluh ob jokanju lačnih otrok, ne bodi slep ob obupu mater, ki jim ne vedo kaj dati v usta! Ne živi za jedilo, pač pa jedi, da bi živel, da bi od življenja dal človeštvu, kar moreš in znaš. Čuj trpečo človeštvo in stori, kar moreš, z.a njegovo odrešenje. Sodi s svojo glavo dobrote in grehe sveta, ne nosi svojih možganov v skladišče «komande» za drobtinice, kijih črv potrebuje za svoje nepomembno življenje. Ne skrivaj glave kot noj v pesek pred resnico. Če nočeš biti kot črv, samo ena pot je pred tabo: bodi človek, pa naj stane, kar stane! DORIČU V SPOMIN En vrt, pun iešče. Samuo na roža se je lotila pruoti nji in se gledala branit in dajala kuražo tudi drugim rožam, ki so klavarno tarpiele pod plevelom. “Vstanita! Stopita na dan!” In tisti vrt je ratu pun rož, ki so se arzšerile po dolinah in se še šierijo. Na žalost tista roža je zaspala, pa nje sienje bo še rodilo. Doric! Tvoje besiede bojo rodile za te, kjer so pune ljubezni do tvojega naroda, do tvoje zemlje, do tvojih idej. Neva Lukež seje Doriča spomnila z naslednjimi besedami: Sem novinarka, slovenska novinarka, Tržačanka po rodu, in moram reči, da poznam Tržaško, poznam Goriško, nisem pa pred tolikimi leti poznala Benečije in prvi Benečan, ki sem ga spoznala in s katerim sem dolga leta delala, prehodila beneške vasi počez in podolg, je bil prav Izidor Predan. Bil je tisti, ki mi je vlil ljubezen do Benečije, tako da sem jo gledala z njegovimi očmi, z njegovo ljubeznijo, ki se je izražala v vseh njegovih dejanjih, v vsem njegovem delu. Vedno mi je rekel: »Neva, tako moraš ljubit Benečijo, kot imaš rada Trst, Tržačane ali pa vse Slovence in mogoče smo mi te ljubezni še bolj potrebni, kot so jo drugi,« in tako sem razumela, tako sem ga spoznala in tako sem ga imela rada kot prijatelja. Zadnjič sva se videla na sedežu društva Ivan Trinko, ko je bil že močno bolan. Komaj je spregovoril nekaj besed na proslavi (40-letnici), in ko sem mu dala roko, mi je rekel: »Neva, žal mi je, marsikaj sem hotel še povedati, marsikaj pa sem moral pustiti, ker mi je preslabo. Zal mi je, da nisem omenil mojega prijateljstva s tabo.« Dragi Izidor, jaz tvojega prijateljstva ne bom pozabila, niti ne Benečije, takšne, kot si mi jo ti opisoval, kot si jo ti gledal in kot si jo ti ljubil. Ob sklepu večera seje v imenu družine še enkrat poslovil Vladimir Predan: Srčno se zahvalim vsem prisotnim, ki so se udeležili te komemoracije. Posebna zahvala naj gre tistim, ki so telo komemoracijo hoteli in uredili. Nikoli ne bomo pozabili vseh vas, ki ste z vašo prisotnostjo na različne načine že pred pogrebom, med in pozneje, hoteli biti z nami prijateljsko solidarni. Nešteto obiskov, telegramov, telelonat smo sprejeli od prijateljev, organizacij, društev, oblasti in od navadnih skromnih ljudi, ki so bili tatu hvaležni za pomoč, ki jim jo je bil dal v različnih slučajih in na različne načine. Navadni ljudje, delavci, Beneški Slovenci in ne, kategorija ljudi, ki jo je oče imel zelo pri srcu, saj je prihajal iz takšne družine. Za takšne ljudi, ki jih je spoštoval in ljubil, za njihove, za naše pravice se je on trudil in boril in je bil preganjan. Zapoznal je sramoto fašizma, ko je imel samo šest let, ko so mu v šoli prepovedali materni jezik in ko je v kotu razreda gledal in se jokal, kako prijatelji učenci grizejo kruh in marmelado, njemu, lačnemu otroku, pa je bilo to prepovedano: družina Predan ni mogla in ni hotela plačati fašistične izkaznice. Od takrat je postal drzen antifašist. S ponosom sem gledal na množico ljudi, ki mu je bila prišla dajat zadnji pozdrav. To je bila zahvala človeku, ki je znal biti prijatelj z vsemi. Nikoli, potrdim nikoli, ni vprašal nič zase, bil je zelo radodaren. Presenetilo meje, ko je župnik v cerkvi pripovedoval o njegovi zadnji želji, oziroma da je vprašal zase en Očenaš. To ni bilo njegova navada. Vprašal sem se, ali seje še kdaj dogajalo, da na kakšnem našem pogrebu ne bi bili zmolili en Očenaš za rajnega. Gotovo, da ne. Mislim, da je ta molitev za nas Beneške Slovence najvažnejša in najbolj pomembna molitev. Moja draga stara nona me jo je bila naučila, ko še nišam znal lepo hoditi. Zakaj pa je hotel tata, oče, biti gotov, da bo ta želja izpolnjena? Nenadoma mi je prišla v glavo zgodba od Mihca in Tončka, ki mi jo je bil pripovedoval oče, ko sem bil še otrok, nekaj več kot trideset let od tod. Tonček in Mihac sta bila dva mlada fanta iz iste beneške vasi. Zaradi svojih različnih političnih idej se nista mogla. Že precej let si nista več govorila in sta se sovražila. V tistih letih je v Benečiji vladala huda revščina in vsi ljudje so prosili in molili Boga, da bi bil pridelek kostanja in sadja bogat, da bi ga mogli menjati za koruzo v Laškem. Hodili so bosi in potiskali burelo polno Žakljev kostanja in sadja, dneve in dneve, kilometre in kilometre, tudi do petdeset. Spali so po štalah, v hlevih, na senikih, če se jim je posrečilo. Dokler niso zamenjali zadnji kostanj s koruzo, se niso vračali domov. Družine ne bi preživele zime brez tiste moke. Fantje so imeli nalogo prevoza. Nekega dne se je zgodilo, da sta družini Tončka in Mihca pripravili burelo; Tonček in Mihac sta jo pa morala peljati. Gledala sta se pod očmi in se brez besed napotila s težkim tovorom. Tonček je bil brihten, radodaren fant in odprt, Mihac pa drzen. sumljiv, močnejši od njega in Tonček se gaje bal. Tako različna sta bila kot ogenj in voda. Že od prvih korakov se je razumelo, da bo njihovo potovanje težje, kakor bi moralo biti. Tonček na levo, Mihac pa na desno. Eden je rinil, drugi pa vlekel. Kljub temu sta v tišini proti večeru dospela v Laško. Tonček, odprt fant, kakor je on bil, je večkrat skušal na različne načine po poti Mihca umehniti. Razumel je, da na takšen način ne bi mogla dela opraviti. Skušala sta preko raznih družin kmetov zamenjati, pa se jima ni posrečilo. Mihac je hvalil svoj pridelek in zanemarjal Tončkov. Tonček pa je moral molčati, se ga je bal. Grdo jih je bilo videti. Ljudje so se spraševali, kako pa mislita ta dva fanta doseči skupni rezultat na takšen način. S sovraštvom, z zanemarjanjem, brez skupnosti, brez govora ni pametnega dela in rezultatov. Prihajala je že noč. Mihac in Tonček nista še bila nič opravila. Nenadoma se kolo od burele odvije in vse se prevrne in zruši na cesto. Tonček je skušal sam popraviti okvaro, pa se mu ni posrečilo. Isto je naredil Mihac. Vse je ležalo tam pri cesti. Čez nekaj časa seje Tonček skušal zopet z Miho pregovoriti. Ta pa le nič. Obupano je začel razmišljati in se spraševati, kaj ima početi. Obupan in zajokan je začel na ves glas moliti Očenaš. Zmolil je samo nekaj vrstic molitve, ko je slišal z one strani ceste, da mu nekdo odgovarja: bil je Mihac! Ni mogel se izogniti molitvi zaradi globokega spoštovanja do Boga. Ko sta lepo zmolila Očenaš, sta se dolgo časa spogledala in pozneje glasno zasmejala. Mihacu seje bil vrnil glas. Segla sta si v roko, zavihnila rokave IKONE Pasquale Zuanella Čeprav je Beneška Slovenija majhna, se najde več ljudi, ki so vredni omembe. Mednje vsekakor spada Pasquale Zuanella, diakon vzhodnega obreda in znan ikonograf samouk, ki živi in dela v visokogorski vasici Matajur. Rojen je bil leta 1946 v Bijačah v občini Podbonesec, sin slovenskega kmeta Antona in matere Gabrijele. Osnovno šolo je obiskoval v Bijačah in Tarčetu, nižjo srednjo šolo v malem semenišču v Castelleriu, klasični licej pa v Vidmu. V Rimu je študiral teologijo na Gregorjanski univerzi, kjer je tudi diplomiral. V času študija je bil gojenec papeškega zavoda «Russicum». Na Sapienzi v Rimu je študiral jezike in tuje književnosti. Znanje beneškega narečja mu je olajšalo študij slovenščine in ruščine, katero je poglobil na fakulteti v Rimu. Vmes je prebival v Bergamu, kjer je sodeloval pri organizaciji Russia Cristiana, katere naloga je bila seznanjati Italijane s stvarnostjo v Sovjetski zvezi, še posebej s položajem krščanstva. Leta 1975 se je vrnil v Rim in bil med ustanovitelji središča Russia ecumenica, ki je nastalo z namenom pomagati beguncem iz Sovjetske zveze, ki so odtod odhajali v prekomorske dežele. Istega leta je bil posvečen v diakona bizantinsko-slovanskega obreda. V Rimu je ostal do leta 1978, nakar se je vrnil v Benečijo, najprej na Trčmun, nato pa na dom v Matajur. Že v času bivanja v Rimu se je ob študiju duhovnosti vzhodnih Cerkva začel zanimati za ikone in njihovo izdelavo, odločilno pa je bilo srečanje z redovno sestro Irino iz ženskega ruskega samostana v Rimu, ki mu je tudi v praksi pokazala način slikanja ikon. Zuanella slika v glavnem po naročilu in se pri tej dejavnosti zgleduje po tradicionalnih upodobitvah, znanih v različnih evropskih deželah. Tudi pri uporabi barv in pozlat ter veziv ostaja zvest tradiciji. Kako nastaja ikona? Na deski, katera mora biti pripravljena na poseben način, se začrta okvir izbrane podobe. Nato se nanese zlato plast na dele, ki morajo biti pozlačeni. Ti so predvsem žarni venec in podloge. Končno se začne barvanje s tempera barvami (zemlje, pomešane z jajčno tempero). Ta del je najbolj zahteven in je potrebna dobra izkušenost umetnika za čim boljši končni rezultat. Ko se to konča, se pusti nekaj dni ali več, da se barve dobro posušijo. S tem je ikona pripravljena za nanos zadnje plasti in sicer laka, ki deluje kot zaščita. Čas izdelave ikon je odvisen od več faktorjev: od velikosti, od kompozicije, od uporabljene tehnike, od vrste lakov za zaščito in seveda od spretnosti umetnika. Ikone Pasquala Zuanelle lahko uvrstimo med umetniško obrt visokega nivoja in predstavljajo za naše območje originalno posebnost. Večkrat je razstavljal na skupinskih razstavah v Čedadu, Klodiču, Špetru, samostojno pa leta 1988 v kraju Flambro (občina Talmassons) v Furlaniji. V prostem času riše za časopis Dom vzgojne stripe v beneškem narečju, kot so Svet vangel, Zgodovina parve Cerkve, Ciril an Metod, slovenska apostola. Za isti časopis piše in riše tudi humoristično obarvane Mihove zgodbice. Ikona je nastala na Vzhodu in je skupno premoženje Vzhodne in Zahodne Cerkve. Prvi slikarji ikon so bili menihi, ki so študij slikarstva povezovali s pokoro in duhovno askezo. Ikone predstavljajo teologijo v slikah, zato mora biti ikonograf tesno povezan s Cerkvijo. Bizantinska ikonografija je tesno vezana na liturgični koledar, ker je ikona vedno predstavitev Boga v njegovem zgodovinskem utelešenju. Poznamo več skupin ikon in sicer ikone Odrešenika, Matere božje (Bogorodice), svetnikov ter praznične ikone. Ikona (iz grške besede eikón - podoba) se pojmuje kot okno, ki je odprto v večnost. Z njo se nam ponuja možnost, da nam božja resnica postane vidna in razumljiva. Obenem smo po ikoni deležni nekega odseva od zgoraj, ki razsvetljuje našo zemeljsko stvarnost. Prepoznanje ikone ne more biti zato naturalistično, ker nam odpira pogled v globino Skrivnosti, v mistični pomen tega, kar obstaja. Iz tega sledi stalna prisotnost verskega in celo bogoslužnega namena, ki opazovalca nujno vabi k molitvi in razmišljanju v kontemplaciji. Umetnost ikon je dogmatična in obredna in vse v njej temelji na nauku Cerkve. Pri nastajanju ikon je zelo pomembno poznavanje geometrične strukture, ki je potrebna pri določanju strukture in kompozicijskih modulov. Doprsne figure se vnašajo v trikotnik, pri čemer je odločujoč svetniški sij. Drugačno geometrično strukturo imajo cele figure in praznične ikone. Barve (zemlje, pomešane z jajčno tempero) se uporabljajo glede na njihovo transcendentno vrednost, torej glede na njihovo moč, da izrazijo božje bistvo. Vsaka barva ima simbolno vrednost, vezano na predstavitev človeškosti in božanskosti, teme in luči. Osnova krščanske ikonografije je Kristusovo utelešenje, najzve- stejša podoba Odrešenika pa je njegova doprsna figura. Ikona Matere božje hoče izraziti predvsem skrivnost božjega Materinstva. Ikona svetnika ne predstavlja zgolj trenutka iz njegovega življenja, temveč sintetizira svetnikovo izkustvo askeze in vere, značilnosti njegove zgodovinske poti k svetosti. Praznične ikone predstavljajo najpomembnejše praznike v liturgičnem letu, ki so: Rojstvo Matere Božje, Posvetitev Device Marije v templju, Oznanjenje, Kristusovo Rojstvo, Gospodovo darovanje v templju, Krst, Spremenjenje na gori, Vhod v Jeruzalem, Velika noč, Vnebohod, Binkošti, Sveta Trojica, Marijino Vnebovzetje in Povišanje sv. križa. Zvesto predstavljajo biblijske epizode v vseh detajlih in pogosto razvrščajo več faz dogodka. V njih lahko opazimo vpliv epskega modela, ki se kaže v zvestem kronološkem podajanju dogodka, ter dramatičnega modela, ki se izraža v Kristusovem osrednjem mestu v kompoziciji. Pantokrator Odrešenik na prestolu Odrešenik Aheiropoiet Petrovskaja Mati božja Žalostna Mati božja Ruski Križ mr« m Sv. Janez predhodnik Sv. Jurij neue àaà mm im Sii» fijt Goreči grm Dvanajst praznikov in popravila burelo. Z božjo pomočjo se jima je bil vrnil um. Drugega dne, pred mrakom, sta bila že doma s polno burelo moke. Postala sta velika prijatelja. Nobeden ni bil tako hiter kot oni za zamenjavo. S tem Očenašom, po mojem mnenju, nam je hotel Dorič, moj oče, dati zadnji nauk. Upal je, da bodo na njegovem grobu vsi molili Očenaš, prijatelji, nasprotniki in sovražniki, in da po molitvi bi si vsi malo pogledali v oči in z božjo pomočjo končno prišli do uma, da naša uboga beneška burela ne more potovati s sovraštvom in s prepirom, ampak samo s prijateljstvom in s skupno močjo. Spominski večerje pevski zbor Rečan sklenil z znano Predanovo pesmijo 5 STRANI MATAJURJA S strani Matajurja nebo se jasni, po temnih oblakih spet sonce žari. Pokonci, Slovenci, stopimo na dan, veselo zapojmo, saj noč je za nam. Za nam je trpljenje, ne bo vič krivic, korajžno v življenje iz večnih temnic. Vsi bratje na svetu si dajmo roko, nam sreča ljubezni razsvetli oko! S strani Matajurja nebo se jasni, po temnih oblakih spet sonce žari. Pokonci, Slovenci, stopimo na dan, vselo zapojmo, saj noč je za nam. « Išfil iESm|gl Govor predsednika društva Planika na spominskem večeru, kije bil v Beneški palači v Naborjetu 18.10.1996. Gospe in gospodje, dragi prijatelji! Zbrali smo se, da se na primeren način spomnimo našega dragega Salvatoreja. Smrt nam ga je odvzela tako nenadoma, tako sredi dela in življenja, da si ne moremo kaj, da ne bi to izgubo občutili kot nekakšno krivico, kot zgolj nesmisel in bolečino. In vendar hkrati vemo, da bi bil Salvatore zadnji, ki bi se strinjal s takimi občutji. Njegovo življenje, kot smo ga lahko gledali kot bližnji prijatelji in sodelavci, je bilo polno smisla, jasnosti in tudi klene radoživosti. Salvatore je bil najprej in predvsem zvest sin svoje doline, ki jo je ljubil z veliko vdanostjo. Tej ljubezni je pravzaprav posvetil največji kos svojega življenja in dela. Rojen v trdni domačinski družini seje kot mladenič med prvimi iz naše doline podal na šolanje v slovenskem jeziku v Gorico. Tega časa se je nadvse rad spominjal; zanj je bila vzgojenost v slovenstvo nedvoumna in edina možna življenjska pot, ki jo je gledal kol dediščino svoje družine in svoj osebnostni temelj. Dolga leta zatem je posvetil pedagoškemu delu med mladino na Tržaškem in ostal mnogim generacijam mladih v tem delu zamejstva nepozaben, požrtvovalen in nadvse priljubljen profesor slovenskega jezika, zgodovine in zemljepisa. V sedemdesetih letih je Salvatore dejavno nastopil svojo pot javnega in političnega delavca. V tistem času je bila Kanalska dolina nekako pozabljen, droben košček obmejnega ozemlja, za katerega je le malokdo vedel, da ima kot del nekdanje staroavstrijske Koroške tudi slovensko govoreče ljudi. Prav Salvatore je od vseh najzaslužnejši za to, da je tudi naša dolina zlagoma izstopila iz politične in človeške anonimnosti in obrobnosti, v katero sta jo pahnila temačna zgodovina in povojni čas, nenaklonjen odprtim pogledom. Kot predstavnik slovensko govoreče skupnosti iz Kanalske doline je Salvatore dolga leta aktivno deloval v prid svoje skupnosti tako v italijanskem zamejstvu kot na Koroškem in v Sloveniji. Bil je nosilec mnogih političnih funkcij v manjšinskih predstavniških telesih. Kot politik je bil dosleden, vztrajen in hkrati zmeren, toda nikakor ne v kakem preprostem kompromisarskem smislu. Morda je prav v njegovem političnem slogu nekakšen ključ do vsega njegovega dela, mišljenja in osebnosti. Salvatore je bil namreč - in to je bila morda njegova posebna odlika - človek, ki je o spreminjajočem se političnem življenju v slovenskem zamejstvu vedno razmišljal s stališča globokega poznavanja okolja, ki ga je reprezentiral, in v skladu s tem so njegova stališča tudi zorela. Imel je globok posluh za vsa nasprotja in sestavljenost človeške situacije v kulturno in jezikovno tako pestrem okolju, kot je Kanalska dolina, in to globoko, intimno poznavanje ga je obvarovalo vsakršnih pasti manjšinske politike, najsibo že praznega deklarativnega nacionalizma ali pa osebne zagrenjenosti in razočaranj, ki so v tem početju tolikokrat edini delež. To in tako razumevanje je bilo končno tudi odločilni faktor, ki je pripomogel, da je društvo Planika, katerega ustanovni in ključni član je bil Salvatore, lahko oblikovalo svoje delo na nov način, osvobojen zgodovinskih resentimentov in prost vsakega apriornega radikalizma, ki je za vsako plodno delo morda največja nevarnost. K tako ponazorjenim stališčem do problematike slovensko govoreče skupnosti v Italiji je Salvatoreja vodila tudi bogata raziskovalna pot. Bil je eden od pionirjev znanstvenih zapisov o naši dolini in tega dela se je lotil z značilno temeljitostjo in starosvetno vestnostjo. Prispeval je mnoge preglede sodobne situacije v Kanalski dolini, s posebno ljubeznijo pa seje loteval dveh predmetov: najprej zgodovine zlasti cerkvenih ustanov v dolini in problematike slovenskega naravnega jezika v dolini. Slovenski jezik, zlasti svoj domači žabniški dialekt, je ljubil, občudoval in raziskoval vse življenje. Kot poliglot in človek prefinjenega posluha je slovenski jezik obvladal virtuozno; nič kolikokrat je znal zabavati z duhovitostmi svojega domačega narečja, izoblikoval pa je tudi značilen osebni slog v pisanju, ki ga odlikujeta klena beseda in prefinjen arhaični nadih. Kakor v vsem drugem, je tudi v svojem raziskovanju ostajal preprost, temeljit, neposreden in ljubezniv. Vsi, ki smo bili deležni njegovega prijateljstva, se bomo teh njegovih osebnostnih potez morda najdlje spominjali. Bil je namreč mnogim med nami vdan in zvest prijatelj, kakršnih je malo. Spominjali se bomo njegovega redkega daru, da je ljudi gledal s pogledom, ki je bil hkrati deško šegav in včasih nagajiv, pa hkrati nežen in prefinjen kakor čopič portretista, ki mahoma izlušči vse bistveno; in Salvatore je kot bistveno vedno znal izluščiti človekovo dobro. Svoje občutljivosti je včasih zakrival z dobrodušno robatostjo in včasih z deško nagajivostjo, toda v sebi se je življenju vedno smehljal, smehljal tudi lastnim malim slabostim, in ta nasmeh je bil navsezadnje tisto, po kar smo hodili k njemu. Zato mislim, da je v našem žalostnem slovesu tudi kapljica radosti, saj se nam je Salvatore v svojem prekratkem, a bogatem življenju obilno razdal: javnosti kot strokovnjak in neutruden zagovornik svojih ljudi, prijateljem kot čudovit prijatelj, svoji družini kot nadvse nežen in ljubeč oče. Tvoje delo ne bo šlo v pozabo. Salvatore Venosi, javni delavec, seje rodil 30. novembra 1938 v Žabnicah (Kanalska dolina). Umrl je na Jesenicah (Slovenija) 18. septembra 1996. Oče Salvatore, finančni stražnik, mati Magdalena Schwarz, gospodinja. Po osnovni šoli v Žabnicah je obiskoval slovensko nižjo srednjo šolo in klasično gimnazijo v Gorici, kjer je maturiral leta 1961. Nato je na Univerzi v Vidmu študiral moderne jezike. Kot uradnik je služboval na Trbižu, v Beli Peči in Pordenonu. V šolskih letih 1974-75 in 1977-78 je poučeval literarne predmete na srednji šoli Iga Grudna v Nabrežini. Od 1983. leta je bil zaposlen kot raziskovalec na sedežu SLORI-ja v Ukvah. Od 1974 dalje je pomagal tudi pri upravi svetišča na Sv. Višarjah kot cerkovnik. Svoje javno, publicistično in raziskovalno delo je Venosi posvetil Kanalski dolini, katere slovenstvo je ogroženo in brez vsake pravne zaščite. Leta 1976 je z župnikom Mariom Gariupom organiziral tečaje slovenskega jezika v Ukvah, nato je v letih 1977-79 vodil tečaj slovenščine v Žabnicah, leta 1978 soorganiziral slovensko glasbeno šolo v Kanalski dolini, 1987 vodil tečaj slovenskega jezika v Tolmeču in v letih 1988-90 v Reziji. Kot dopisnik in publicist je sodeloval pri Novem Matajurju, Našem tedniku, Primorskem dnevniku. Do 33. številke je pisal slovenske članke in kroniko v župnjiskem vestniku Ukve. Od 1980 do 1988 je sodeloval pri rubriki RAI-TrstA Bom naredil stezice - Glas Kanalske doline. Leta 1978 je sodeloval pri dokumentarcu Slovenci v Kanalski dolini. O problemih ožje domovine je govoril na številnih zasedanjih in občnih zborih (Krščanske kulturne zveze v Celovcu, Slovenske skupnosti, SKGZ) ter na strokovnih posvetih. V Novem Matajurju je objavil nize člankov o Kanalski dolini: Spoznavajmo naše kraje (1986, 1987); Slovensko šolstvo v Kanalski dolini (1987); Zgodovinski škofijski zapiski. Župnija Žab-nice (prevod iz škofijskega letopisa 1875: 1987); Župnija Ukve (prevod iz letopisa 1879: 1988). nadalje je objavil naslednje pomembnejše referate in raprave: Problemi linguistici della Valca-nale - Kanalska dolina e struttura della popolazione di Camporosso - Žabnice in Valcanale (Atti del simposio sui problemi socioeconomici e ambientali degli Sloveni in Italia, II, Trst 1978); Slovenci v Kanalski dolini - Gli Sloveni nella Val Canale (soavtor Mario Gariup), Atti Conferenza sui gruppi etnico-linguistici della Provincia di Udine, Videm 1978); Slovenci in slovenščina v Kanalski dolini (Posvetovanje o jeziku, Slovenščina v javnosti, Ljubljana 1983); Interferenze slavo-tedesche a Camporosso in Valcanale (soavtor R. Gusmani, Terra Cimbra, 1981); Slovenščina v štirijezičnem okolju (Dvojezičnost - individualne in družbene razsežnosti, Ljubljana 1984); La scuola slovena in Valcanale (Storia contemporanea in Friuli, štev. 18); Kanalska dolina - Val Canale (soavtor M. Komac, Razprave in gradivo, štev. 20); Tradicija in perspektive preučevanja v Kanalski dolini (Razprave in gradivo, štev. 23); Tečaj slovenskega jezika v Kanalski dolini 1987-1990 (soavtorica 1. Šumi, Trst 1990). Venosi je bil član deželnega tajništva Slovenske skupnosti od II. deželnega kongresa (Števerjan, 1977) in je kandidiral za SSk na deželnih volitvah 1978 in 1983. Od 6. marca 1977. je bil član TO SKGZ za Videmsko pokrajino in član 10 SKGZ od 14. maja 1979. Bil je tudi član Upravnega odbora Slovenskega stalnega gledališča. Leta 1993 je bil soustanovitelj in tajnik slovenskega društva Planika - Kanalska dolina. Leta 1994 soustanovitelj in prvi predsednik Glasbene šole Tomaž Holmar-Kanalska dolina. Leta 1995 soustanovitelj Sklada za slovensko kulturo Ponče -Kanalska dolina. Od leta 1983 do smrti raziskovalec in vodja sedeža Slovenskega raziskovalnega inštituta SLORI za Kanalsko dolino. V številnih enotnih delegacijah je zastopal Slovence iz Videmske pokrajine. ZSKD mu je na občnem zboru 1982. leta podelila Zlati krog za požrtvovalnost, SSk pa na 5. deželnem kongresu (1986) odličje SSk. Rad bi ob tem dodal, da gornji podatki, povzeti po Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, najbrž ne povedo bistvenega o Salvatorejevem mišljenju in čustvovanju. To pa je bilo po moji misli odločilno zaznamovano z nenehno rastjo in zorenjem. Salvatore se je kot raziskovalec in kot politična osebnost skozi vso svojo kariero spopadal z mnogimi dilemami in zamejitvami, ki so nujni delež vsakega manjšinca. Svoje slovenstvo je občutil kot trden, samoumeven del svoje osebnosti, kot del svoje družinske, osebnostne in družbene vzgojenosti. Toda bil je daleč preveč občutljiv, da bi se uklonil kakemu slepemu nacionalizmu, in preveč razumevajoč, da bi se do konca identificiral s kako politično ideologijo. Zelo natančno je razumel osebnostne in družbene precepe, s katerimi se sooča vsak manjšinec in vsak človek, ki je na ta ali oni način drugačen od množice, ki je raztrgan med čustveno pripadnost in življenjsko pragmatiko, ki ne- guje vrednote, kakršnih bližnje in uradno zavarovano okolje ne podpira. Zelo globoko je razumel človeško ujetost v kategorična razmišljanja in natančno poznal vse družbene mehanizme, ki manipulirajo s človeškimi aspiracijami in pripadnostmi, in prav gotovo je bil tudi vešč politik. Toda popolnoma je razumel, da v teh rečeh ni enostavnih odgovorov in ni metode, ki bi stvari razrešila na en mah; nasprotno, nevarnosti takega mišljenja je vse predobro poznal. Najbrž se ne motim, če rečem, da se je v tem osebnostnem razvoju in zorenju Salvatore končno v celoti obrnil k najbolj avtentičnim, najbolj pravim virom svojih političnih, strokovnih in človeških razmišljanj: k ljudem Kanalske doline, ki jih je tako dobro poznal in imel tako rad. Tudi sam je rad nastopal in se predstavljal kot malce starosveten človek, ki je rad zarobil kako krepko šalo ali včasih zagrmel kot pravi pravcati očak, da bi tako prikril svojo občutljivost in prenicljivost. Toda njegov zreli življenjski program seje držal predvsem enega načela: neodjen-ljivega dela. Prav njegovo delo je tisti dejavnik, zaradi katerega se čutim upravičenega trditi, da je Kanalska dolina danes poseben del slovenskega zamejstva. Salvatorejev delovni programje bil preprost in hrati človeško moder in zrel. Menil je, in z njim mi vsi, daje treba ljudem predvsem predstaviti stvari take, kot v resnici so, ne pa učiti jih kake nove ali drugačne vere - naš svet je že prepoln lažnih prerokovalcev raznih ideologij, sovražnosti, ra-sizmov, predsodkov, nacionalizmov. S takim mišljenjem je leta in leta vodil tečaje slovenskega jezika in glasbene šole; ne, ker bi hotel ljudi spreobračati, temveč ker je želel, da bi veliko vedeli. Samo človek, ki veliko ve o svojem okolju in svoji kulturni in jezikovni dediščini, bo mogel gledati nase in na soljudi s treznim in odpuščajočim očesom in se ogibati pasti enostranskega gledanja. Danes je delo v slovensko govoreči skupnosti v Kanalski dolini bogato, močno razvejano, v dolini spoštovano in znano tudi v svetu. Posebnost Kanalske doline je v zadnjem desetletju in pol pritegnila mnoge raziskovalce različnih ved, od Slovenije, Avstrije, Italije pa vse do Skandinavije in Združenih držav; skromni raziskovalni začetki, ki se jih je pred leti lotil Salvatore, so danes narasli v veliko, živahno zbirko tematik. Pri nas raste mlad rod, ki svoje močno sestavljene etnične, jezikovne in kulturne programe gleda brez esencializma in osvobojen starih političnih sovražnosti in predsodkov. Kakor je Salvatore verjel, smo v času nastajajoče nove Evrope ljudje na starih političnih in jezikovnih mejah tisti, ki sino morda najbolj poklicani h kar najširšemu in najtemeljitejšemu razumevanju zgodovine in sedanjosti. V tem smislu se naš delovni program, kakor se je Sal-vatorejev, v celoti obrača k postmodernemu stališču, stališču osvobojenosti od ekskluzivističnih gledanj, poglobljenega razumevanja in širokega znanja, čeravno so na poti mnoge zamejenosti, mnoge ovire in precepi. Vidimo pa nove možnosti, kakršnih še deset, petnajst let nazaj ni bilo mogoče videti; vednost in vzgojenost v slovenstvo imata tukaj svoje trdno mesto. Rad bi končal z mislijo hvaležnosti: Salvatore Venosi je bil za nas neprecenljiv, predvsem tudi globoko osebno in intimno; to pa je tisto, kar je bilo tako prepričljivo in resnično. Njegova dediščina torej ostaja z nami in se bo še obogatila. BOŽIČNI OBIČAJI V KANALSKI DOLINI Salvatore Venosi Priprava na božično obdobje se je po slovenskih vaseh Kanalske doline pričela že prvo adventno nedeljo s svitno mašo, ob šesti uri zjutraj. Svitne maše so se nato opravljale vsako jutro vse do svetega večera. Tem mašam so ljudje rekli svitnice in so jih kar radi obiskovali. Žal pa so jih duhovniki prav brez vzroka odpravili. S svitnicami je izginil del tradicije in lepega pričakovanja, ki se ga z nobenim drugim komodnim nadomestilom ne da nadomestiti. Na predvečer svete Barbare, 3. decembra, pa gospodinje natrgajo nekaj češnjevih vejic in jih dajo v vodo. Ljudsko izročilo pravi, da bo družina srečna v novem letu, če se na Sveti dan, t.j. na Božič pokažejo na vejicah beli cvetovi. Tudi miklavževanje je med domačim prebivalstvom še zelo živo, česa seveda priseljeni Furlani in Italijani ne poznajo. Sredi decembra pa se Žabničani in Ukljani zberejo v Ovčji vasi, kjer praznujejo praznik sv. Lucije, ki je po domačem izročilu priprošnjica za oči. Od tega dne dalje pa začne po hišah prijetno dišati, ker gospodinje same doma spečejo kekse za božične praznike. Tam, kjer se pa še ukvarjajo s kmetijstvom in z. živinorejo, zakoljejo prašiča, da imajo meso za praznike. V božičnem času pa praznujemo tri svete večere in sicer tistega pred Božičem, pred novim letom in zadnjega pred Svetimi tremi Sveti večer, dan pred Božičem, je za našega koroško-slovenske-ga človeka že praznični dan. Po vaseh domačini ne delajo več, razen v štali pri živini. Ob sončnem zahodu položijo še nekateri kmetje kup sena pod jasno nebo in ga pustijo tam, da odzvoni angelovo češčenje. Nato ga dajo v jasli, da ga živina poje. Živina dobi tudi del pečenega kruha, ki se mu po domače reče Šartl. Ko se stemni, pa hišni gospodarji dajo v majhno posodo žerjavico, gor vržejo kadilo in dišečo travo špajko in pokadijo vse prostore v hiši. Tam, kjer so hiše na samem, gre hišni gospodar okrog hiše in jo tudi od zunaj pokadi. Se pred kratkim so otroci prav na ta večer koledovali po hišah. Peli so stare božične pesmi. Žal so mnoge šle v pozabo. Seveda da nihče ne pozabi na ranjke. Skoraj na vsakem grobu je božično drevesce s prižganimi svečkami. Božičnemu dnevu pa pravijo naši ljudje Sveti Jan in na Sveti dan nihče ne hodi na obiske in vsi praznujejo najraje doma v krogu domačih. Obiskom in zunanjemu praznovanju pa je namenjen dan svetega Štefana. Dne 28. decembra pa je dan šapalce, ko otroci s smrekovimi vejicami hodijo šapat od hiše do hiše in voščijo ljudem zdravje in srečo. Najbolj zanimiv pa je običaj, ki seje ohranil v Žabni-cah in v Ukvah, in to je pehtranje - preganjanje pehtre babe. Zvečer pred praznikom svetih Treh kraljev vzamejo otroci vse kravje zvonce, ki so pri hiši, in zvonkljajo najprej okoli domače hiše, nato pa še po vasi in tako preganjajo pehtro babo, ki bi sicer prinesla v vas nesrečo. Zanimivo bi bilo, če je še kje na Slovenskem običaj preganjanja pehtre babe, saj ima svoje korenine v slovenskem bajeslovju. NAŠA BESEDA PAR STARIN POD HUMAN Giuseppe Floreancig - Kokoc KUO SO NAS UČIL Par starin so radi tukli nas otroke, zak so misenli, de takuo se navademo lieuš an pried. Takuo šiba an klafut so bli par učenju vsakdanji kruh. Vsi so imiel par roce šibo, še gaspuodu nie parmanjkala. Kar nas je učil lotrino, kumi si jo gusnu al kako naredu, de mu nie šlo pru, ti jih je subit nabasu. Takuo se je gajalo an tu šuol. An dan, kar san biu tu primi, meštra Gisella ni imiela par roce bedne šibe. Morebit, de jo je bla že zlomila gor na kajšnin od trečje (meštre so učile po dvie klaši kupe: zjutra te velike, popu-dan te male). Zatuo je kuazala te narbuj velikemu, ki je imeu puno liet vič ku mi, naj ji parnese šibo. On ji jo je parnesu pru dugo an močno. Vas veseu je biu an troš-tu seje že, de bo fraj od palce! Nie bluo takuo! Te parvi jo je ušafu okuole glave an takuo je biu plačan za njega dielo! Kar san hodu tu trečjo, nas je učila meštra Primosig. An dan je bla takuo jezna an arzpitna, deje zlomila debelo palco na glavi an harbatu malega Bepcja, stukla gaje do krivega. Ubuogi Bepo nie imeu mame an tata ga je zapustu. Živeu je par niekin strupenin stricu, ki gaje zmieran tuku. Buog puob se nie mu upriet na nobedno vižo, an buožac je pru mlad umaru. Če smo se tan doma kumral, de so nas stukli, so nas jezno prašal: »ka si pa ti naredu, zastonj te nieso!« an malo je manjkalo, de nas nieso obutal še oni, zak so bli jezni, če smo jin dielal spote po sviete. Zatuo smo rajš pomučal an se niesmo vič ku vič branil. Vse tuole smo težkuo prenašal, pa kar smo ratal velie an smo se muorli pobrat po sviete, smo že bli vajeni larpiet an prenašat težave. Ratal smo te narbuj močni alpini an te narbuj pardieluni dieluc po sviete, posebno tu belgijanskih minierah. Kar san dielu tu min, an dan me je poklicu direktor tu njega ufi-cih an mi je jau: »Ti, ki poznaš tele taljanske Slovienje, stori jin prit tle, jin damo te narbuojš diela.« Takuo an po druzih daželah smo bli spoznani ku narbuojš dieluc. Imena naših judi tu Kanadi so bla vičkrat zapisana na giornalih med tistimi, ki so narvič darvi parpravli tu tistih velicih hostieh. An tu Australi j i Benečani so bli med narbuj štieti za sieč palce od cukerja. Buog vie dost palacu, hiš an druzih reči so zgradil naši zidarji po cieli Europi. Na škuadra zidarju, ki se je učila tu Špietre, je postroj ila an kos palače Eliseo tu Parigi. Nie bluo riedko srečal po naših dolinah niemške al švicarske imprežarje, ki so gledal naše zidarje, da bi šli dielat tu njih dežele. Vsega sojin obečjaval, le de puojdejo za njin. An tle po Laškin, narvenč part vil an hiš so jih zazidal naši zidarji, za Lahe an sami za se, takuo de je težkuo ušafat kajšnega Benečana, ki plačava fit. Vsierode smo gradil hiše za nas an za druge, samuo za naše lie-pe doline niesmo dost nardi 1. Na vien zaki. Sa kar smo bli po sviete, smo le napri guoril o naših dolinah. Saldu smo se troštal se varnit damu an, če ne druzega, de se var-nejo damu manjku naše kosti. An smo takuo prosil: O ti moja zemlja, kuo te iman rad, vieti, de živega me nies mogla daržat, te prosim, darž manku mojo smartf Pa sada nas nečejo nazaj še martve, pravejo, de nie vič prestoru tu bri tofu. KOMITATOD VINA Vsi vedo, de tu Hostnem seje pardielalo puno an dobrega vina. Okuole 1930. lieta so se možje tele vasi zbral tu Komitat. President je biu Umberto an vsak kmet mu je muoru poviedat, dost vina je pardielu an kada ga bo pretakvu. Poviedat je muoru za cajtan, de na bojo na dva le tist dan tuole dielal. Komitat je muoru na duzin vino pokušavat! Tist dan komitat se je zbrau tu precesijo pred kletjo, na dva so nosil slamnaste kandele napri, za njin so nosil na luojtrah, ku marliča, presidenta, an po pot so litanijo molil: »Te Deum laudamus, za vičerjo bomo kapuz! An dobro vince pil!« »Ce vince bo dobro, pil ga bomo do pozno!...« Anta so polil z vincan an Marlič je oživeu! An fešta je začela... Tek nie bugu an je poskrivš pretaku, je biu te prekletih! Bedan mu nie dau ne roke ne tu gruntu ne okuole hiše an stale. Brez pomaganja druzih dielo nie šlo napri. Rataloje, de adanje biu pardielu takuo malo vina, deje biu zgu-bu še tiste, če je biu poviedu Komitatu. Poskrivš je vino pretoču... Malo potle mu je imiela krava za stuort an je leteu prašat po-muoč cja h bližnjemu. Tel pa je biu od Komitata an mu je odguoriu: »Ku si biu tajšan, sada sam pomaj se! Si muoru stort di manj jo pejal h juncu,« an mu nie parpomau. Take an druge so se vičkrat gajale. An dan je paršla dielat družbo Komitatu na dobra ženica an je Sigurno novega vinca kiek previe pokušala. Parbližavu se je že pudan an je jala: »Sada pa muoran it kuhat pulento damu,« an je šla. Zakurila je oginj an namest kotla gor na kietunjak je obiesla pletenico an potle je šla po moko. Kar seje varnila, gor na kietunjace seje pingu samuo puraz! Tisti liepi cajti so se hitro spreminjoval, parbliževala se je ujskà an so začele parhajat ardeče kartoline. Danajst mladenču se nie vič varnilo damu. Buog vie kje počivajo! An nie bluo vič tudi Komitata od vina. V VAS Te parve cajte, ki se je hodilo v vas, se je šlo poskrivš. Če so judje zaviedel, so začel kvantat, an če sta se pustila, čeča je bla za nimar slavo gledana an seje težkuo oženila. Tuole je vajalo po vsieh naših krajih, an tudi tu Oblic. An puob je šu v vas, pa no vičer je biu takuo trudan, de je za-spau ta par muroz. Kar se je zbudu, je biu že dan. Bau se je, de ga bojo videl se vračat pruot duomu, zak judje so že bli vone. Z murozo sta pogruntala, kuo narest, de jih na bojo videl. Kar so lepuo veštudieral, ona je parnesla blizu košo; on je notar stopnu; ona gaje pokrila z no staro jopo an na varh položla stare košpe. Zadiela je košo na rame an šla čez vrata. Pokukala je ča an san, bednega nie vidla an se je diela na pot. Pa puob je biu presneto težak, an glih kar je bla na sred vasi, pamf! se ji je tarta od koše ubila an muroz se je zavalu na tla. Pisi so začel močnuo lajat an judje so veletieli voz hiše gledat, ka se gaja. Videl so košo na tleh, čečato, ki je pobierala gvant an košpe, an puoba, ki je leteu ku zajac voz vasi. Vsi so se jim smejal an jih po rit parjemal an novica se je razglasila po Benečiji an med našimi emigranti. Takuo smiešna je bla zgodbica, de voz nje so nardil maškero, ki se še donas vide po naših dolinah za pust: "Baba nose moža tu koš”. Pa za te mlada dva seje vse pru končalo. Imiela sta se ries rada an sta se hitro poročila, pred dnen, ku vsi tisti, ki so jo kajšno pred cajtan kombinal! An takuo, ku tu te pravih pravcah, so živiel puno liet kupe veselo an puno otruok so miei. KUO JE PREDLA TISTA ŽENA Gu Platcu je živiela žena, ki je znala prest na čudno vižo. Za tuole dielat je nucala ravno an vesoko čelo an pod njin veliko globočino. Takuo je zbrala čelo dol pod Garmikan, blizu Trebežanove hiše. Morebit gl ih tan na tistin velikin kamane, kamar so diel no malo liet od tega podobo Matere Bože, ki jo je parnesla pavodnja ta z Lies. Ben nu, tela žena je hodila celuo nje življenje prest gor na varh tele globočine: spuščala je dol not vuno an kar je paršla do dne, jo je navila. Duo vie, ki dost štren vune je takuo nardila! No vičer pa, je bla že puno puno stara, se nie varnila damu... Šli sojo gledat an sojo ušafal martvo. Padla je bla tu globočino an za sabo je nesla tud nje novo vižo za prest vuno. GASPODAR AN ŠTRUKJI Tu Hostnem je živeu an bogat an uoharan kmet. Kar je paršu cajt za sieč travo, je poklicu tkaj sanosieku, ki je korlo za celo sanožet posieč. Kar je paršu pudan, je gaspodinja parnesla kosilo tu koš, takuo ki je bluo tu navadi. Parnesla je še no veliko škudielo štrukju, an kar sojih videl, so sejin že sline dielale... Tekrat so vsi jedli le s tiste škudiele. An so začeli jest. Parkrat so diel vilco tu usta an že gaspodar je poluožu dol vilco an je jau: »Ist san sit, mislen, de sta sit an vi!« Tekrat, kar je jau gaspodar, tiste je muorlo bit! Sanosiek, čeglih lačni, so ga bugali an so tudi oni položli vilce. Gaspodar je zbrau vse tu košo an tudi štrukje. Vsako an tkaj je cieu dan hodu tu košo štrukje an kar je bluo ostalo od kosila jest. Sanosiek so bli pru jezni an lačni. Zvičer, kar so sniedli večerjo, jih je gaspodinja vprašala, če pridejo nazaj sieč travo. Sanosiek so jal, de pridejo, če jin gaspodinja skuha štrukje za kosilo. Bluo jin je obečano an drug dan so se varnil za sieč travo. Takuo, ki je bluo zmenjeno, opudan je gaspodinja parnesla kosilo an veliko škudielo štrukju. Vsi so začel zvestuo jest. Kumi so diel par koščiču tu usta, pa gaspodar, ki je mislu, da ga bojo spet bugali, je spet poluožu dol vilco an je jau: »Za donas san sit, an sta sit tudi vi.« Pa sanosiek, ki jih je bluo lepuo speklo tist dan priet, so se še buj stisenli adan blizu druzega takuo, da so pustil vone gaspo-darja, an so mu jal: »Ben ti, pa ne midruz!« an so le napri hitiel jest. Gaspodar, kar je vidu, de nie bluo skor vič štrukju, jin je jau: »Ben, sa vzamen samuo ne dva.« Sanosiek pa so mu jal: »Ne, ne, ti si jih sniedu že zadost!« an takuo kmet je biu lepuo plačan za svojo poglovnost an nagud-nost. L1EPA HIŠA An puoh laz Hostnega je poklicu na njega duom parjatelja dol z Vidna. Njega hiša, ku malomanj vse par starin, nie imiela cemina. Vrata so se odperjalc na dva kraja. Gor na varh, deje šu voz hiše kadiž, dol zdol, za stopnit tu hišo al iti von z nje. Kar tel miestar je paršu ta pred hišo, je pogledu radoviedno vrata an je jau: »Kake lepe vrata! Niesan ankul vidu kiek takega!« Potle je stopnu tu hišo an zagledu laščeče stene an šofit, čarne od kadiža, an je jau: »Kuoje laščeča tala hiša, niesan ankul vidu takuo laščeče! Paš dost košta vse tuole?« An z roko je tiku gor, dol, povsierode, pa hitro so se mu napunle oči od kadiža an začele ščapiet. Takuo je zastopu, kaj je storio laščiet vso tisto hišo. KAR SO SE VARN1L SO ZNAL LEPUO PO TALIJANSKO Niešan Floreancig taz Hostnega, kar je šu za sudada, nie znu nič guorit po talijansko, ku narvenč part naših beneških ljudi. Vojaščino se je služilo puno liet, an kar seje varnu damu, vsi so bli oku njega an so ga popraševal, kuo je bluo par sudatili. Nie teu vič preguorit po našin an je teu pokazat, de zna lepuo guorit po talijansko. Takuo je začeu pravt: »Mi hanno messo a lavorare sul ponte di hlodje ed era la luža do rit, che non potevo hodit, e sono arrivati due zapatori e mi hanno vekrapostato fuori come un mačak...« KOSTANJ AN SUJKE TAZ HUMA An kmet taz Hostnega je biu akordu berice kostanja taz Otran-skega. Pa tist dan pried, ku so micie prit, kostanj nie biu še padu na tla an kmet nie viedu, ki narest. Tisto nuoč je bla luna na punin an je svetila ku čez dan. Anta je vstu an šu ponoč klatit kostanj. Spliezu seje na driev an začeu klatit. Vsak krat, ki je poklatu, pa se mu je parbližala na sujka gor na viejo an mu je jala: »Nuoč je naša, pusti nas par mieru!« Pa jo nie poslušu an je spet poklatu. Tu malin cajte seje parbližalo tarkaj sujk, ki so mu trucale: »Nuoč je naša, pusti nas par mieru!« an kostanj je že začeu pokat od pezu. Gaspodar je skočnu dol z dreva an uteku ku zajac pruot duomu, de se je riešu življenje. Sujke taz Huma so imiele njih mier. Na vien, al je ries, če se mu je tuole ries gajalo, pa takuo se je drug dan veguoriu bericam, kar kostanj je biu šele na drievu. LUČ Par starin, kar nieso bli še spejal letrika po hišah, za šivat, plest an druge diela dielat so paržgal ščine al dreske jabukovega al oriehovega lesa, ki na dost kadi, kar gori. (Tist lies so ga nucal an za kuhat poskrivš žganje po hostieh, pru zak nie kadilo.) Otroc so se muorii že od mladega navast daržat tu pest tele dreske za dielat luč vsak krat, ki je bluo potrieba. Kar je tista zgo-riela, so muorli drugo paržgat, dokar nie bluo dielo končano. Za ponoč hodit okuole so pa nucali tagle, narete voz lieskovega lesu. O telili faglah govori puno prave o beledantu an drugih bili. Nevarne so ble, kar je biu velik vietar, se je lahko napravil velik oginj, takuo je ratalo tudi, kar se je Županstvo v Hostnem zažgalo. Šu je cajt napri an so začel lumine runat an luč na oje. Puno an puno oriehu so pardieloval doma, an par nobedni hiš nie manjku oreh. Pobieral so oriehe an dobro posušil. Kar je paršu te pravi cajt, so jih no malo skuhal, de sojih umečil, an potle sprešal. Voz orieha se je vecedilo oje, ki so ga nucal za svetit. Tek nie imeu te pravega lumina, se gaje sam naredu voz koranja al oblice. Vedubli so jamo an pried ulil no malo vode za na ponucat previe oja, potle oje, na oje gobo an tu nji majhan bambažu taht. Luč je bla nareta! Nie duovieki svetilo, pa je bluo zlo buojš ku s ščino al dresko. Puno liet potle se je an tle tode pokazu petrolio. Kupoval so ga du Aquilej, ku vse druge blaguo, ki je hodilo po muorju. Pot je bla duga an nevarna, puno rouparju je bluo, ki so kradli sude an blaguo. Zatuo so se zbieral na vič kupe, miei so par roce dobre palce za se obranit an so hodil po petrolio. Puno liet je šlo takuo napri, dokar nieso začel nucat karbur. Njega luč je lepuo svetiela, skor ku letrikova. Vsi so tiel miet luč na karbur. Lumin je biu naret na dva kraja: ta zdol je biu karbur, gor na varh je biu pa depozit za vodo. Vodil je kapala na karbur. Vič vode je kapalo, vič je karbur go-reu. Takuo ki seje taju, takuo je šu von gas an tist gas je goreu. Dostkrat pa je bluo nevarno, če valvole nieso dobro dielale. Kar gas je poknu, je močnuo ustrielu, de se je človek ustrašu, an še nevarno je bluo, de na kiek zagori. Luščak, ki ga Rečanji poznamo ku dobrega godca, je nosu za sabo svojo luč an je imeu tu gajuf njega kilo karburja vsak krat, ki je hodu gost po sejmah. Ankrat je šu gost novičan na Slapovik, an kar praznika je bluo konac, seje pobrau daniu kupe s parjateljan Tinacan. Pozno je bluo, luna nie svetila an je bla velika tarna. Tinac mu je svietu napri an Luščak je hodu odzad za njin z njega štrumentan. Za iti v Hostne sta muorala iti čez rieko. Mostu tekrat nie bluo an so muorli preskakvat vodo od dnega kamana do druzega. Tinac je brezskarbi prepasu rieko, Luščaku pa se je spodarsknilo an je padu du vodo s karburjan tu gajuf. Kar karbur je taknu vodo, se je začel tajit an Luščak je začeu vekat: »Tinac, pomaj mi, gorin!« Tinac mu je odguoriu: »Kuo goriš, če si tu vod!« an je šu napri. Luščak je spet zaveku: »Pomagaj mi, če ne zgorin!« Kar je spet tuole ču, Tinac je posvetiu pruot Luščaku an ries je vidu, de voz gajufe mu se močnuo kadi. Zastopu je, zaki gori! Hitro seje vargu du vodo an mu pomau arzstargat do med se ko-ret an ga riešu. Mokri, pa zdrav so se tu tami varnil damu. Luščak od tekrat je nimar pravu, de na pozabe ankul tistega večera, kuo gaje peklo. Take sort so se vičkrat gajale do julija 1947, kar so spejal letrik an tle par nas. VANAC AN ŽGANJE Vanac je biu an stric no malo nadložan. Vseč mu je bluo popivat posebno žganje. No vičer mu je pru vonjalo an se gaje želeu popit no tačico. Doma ga je biu že spravu h koncu an prcmišljavu je, kuo ima prit do njega. Vzeu je glažac an je šu cja h bližnjemu an milo prašu: »Gaspo-dar, mate kapac žganja, de se rebra pomažen, me takuo tišči tu niedrah...!« Gaspodar se je usmilu: »Če je za zdravje, se na more reč, de ne,« an mu je napunu glažac. Vanac ga je lepuo zahvalu, an kumi je šu čez vrata, je glažac zadani an se lepuo obliznu. Pa žeje nie bluo konca. Pomislu je, de če je šlo dobro v parvin, puojde dobro tudi v drugo, an seje spravu k drugi družin. Spet je prašu, če mu dajo malo žganja za mazilo. »Ku je za zdravje, naj bo,« so mu odguarjali od hiše do hiše. Pa žganje mu je dalo v glavo an je lupnu pijan na tla an se nie mu gor zadriet. Kar so ga zagledal na tleh, so mu jal: »Smo ti dal žganje za namazat niedra, ne za ga popit!« On pa j in je odguoriu: »Sa niedra so mi notar boliele, san jih znotar pomazu, sada stojin zaries dobro!« Gor na telo so se vsi začel režat an so ga kumi spravli damu. SPOMINI LUČIJE CEKOVE Lucia Trusgnach Moje žive dni niesan mislila, de bom pisala od mojih otroških liet. Nimar san pravla, de se na zmislen pru nič od mojih starih cajtu, an ries je bluo. Po mojin san se telih reči pozabila, zak so me težkuo pekle. Pa počas počas, kar san začela prebierat sladke spomine, ki so jih pisale Michelina, Andreina an Bruna za naš Trinkov koledar, so mi paršli na pamet ku kapjice rahlega daža, ki oživjo suh vart, tudi moji spomini. Imiela san 6 liet an san muorla začet drugo lieto šuole... Madia san bla ku slakoper an zelena ku mačerad an Trainit mi je stuoru jemat tisto zeleno medežino, ki seje klicala “Verditon". Na koncu Trainit je jau moji mater, de če cje, de bo kiek voz mené, muoran spremenit ajar, naj me pošjajo h muorju. An kan drugan, če ne ku du kolonjo v Lignan. Naš tan doma so me radi pošjal an so mi pravli: »Dol ti na bo manjkalo za jest, boš imiela gorkuo an na boš muorla hodit par nogah v šuolo v Platac!« Pried ku san šla tan od duoma, me je tata poklicu h sebe an mi je jau: »Vied, na stuoj se varnit damu, če boš bočana!« Tuole mi je ostalo ku veklieščeno tu pamet an mi je Sigurno nu-calo, zak tu šuol mi je šlo nimar lepuo. Paršu je cajt šuole an šla san. Tekrat je bluo parvikrat, de san stopila na korjero. Niesan bla sama! Korjera je bla puna otruok, ki so nesli za sabo njih žakje, an oni so šli v Lignan! Kar smo paršli pod Ažlo, nieka žena je jala sinu, de tista je vas Rezijanu, de tan kradejo otroke an jih nesejo na te drug kri. Kajšan strah! Mama mi je še buj močnuo daržala roko an me troštala, de nie ries, naj se na bojin. An smo šli napri do Vidna. Kar smo paršli du prestore od POA, so nas poklical adnega za družin tu an štancon. Na močna luč je goriela tan na sred an pruot nji so “sodniki” ve-našal moje blaguo voz mojega plavega žakja, tistega, ki smo ga nucal za hodit po hliebce. Arztegnjoval so blaguo pred lučjo an pregledoval, al je zadost čedno an dobro. Zmislen se, kuo mi je bluo špot, kar so jal: »Pogled, pogled, že druga je s tiste družine! Paš kuo ima kumar-no blaguo!« Hvala Bogu, de vsak krat mi je šlo pru, zak njanja Matilde, ki je bla žnidarca, je znala takuo prerunovat blaguo an postrajat jam-ce, de nie bluo take na sviete. Kar je bluo vse tuole opravljeno, san pozdravila mamo an so nas nabasal na drugo korjero, ki nas je pejala pruot Lignanu. Po pot so nas že učili piet___ Kar smo paršli do “Napoleoniche”, kjer platani na dnin an na te družin kraju cieste so ku ziduovi paražona, za nas je bluo vse konac, bližali smo se kolonji an Buog vie, kada smo se bli varnil damu. Tan so nas lepuo opral, podižinfetal, pobral so nan blaguo. Pobral so nan našo te vonjavo žajfo, špacolin an dentifricio, ki so jih naš te star kumi kupil: od tekrat nieso bli vič naši, ma od vsieh, an so nas pejal tu "kamerone”. Na stuojke nas je bluo otruok, vse se je jokalo al pa tarduo tu pič daržalo. An tan so “signorine” nas začele učiti: »Na smieta jokat, na smieta guorit po sloviensko, na smieta guorit po laško, na smieta ponoč vstajat nanča za iti na potriebo, na smieta... na smieta...« Takuo so se nan zdiele svete tiste “Signorine”, gor na vse tele »... na smieta...«, da so nan pariele Buog na sviete an san bla prepričana, de nieso še scat hodile! Te parvo lieto san bla saldu buna, san bla vič tu infermeriji ku tu šuol. Vsega san miela, od paganskega kašja do uši. Ankrat san takuo slavo stala, de so mi dal sveto oje. Drug dan pa san bla, hvala Bogu, ozdravljena! Moje kompanje so se mi garduo smejale an parjemale so me po rit, dok niesan diela vadjo, de se na oboliejen vič. Kar san bla tu treči, so ble vse sort epidemije, pa san tarduo daržala, še kar san vidla, de iman an ist skule od varičele. Paršu pa je miesečni kontrol an infermiera Zita me je lepuo pre-vizitala an raus! meje pošjala tu infermerijo! Tekrat moje kompanje so napravle te pravo precesijo. Gor na medle so nastaknile kartelone an so paršle gledat, kuo stojin. Kar san tuole vidla, san se zvestuo zasmejala, zak san zastopila, de morebit so me imiele rade, an od tekrat san se lepuo usatala z njim. Muorii smo vse sniest, kar so nan parnesli na mizo, nie bluo ki bit špugjove. Kruh je muoru ostat cieu na miz, niesmo smiel pustit kose. An kar nan nie bluo všeč? Hitro smo se navadli: smo vedubli sriedo kruha, smo stisnili notar, kar nan nie šlo, an smo nazaj diel sredo na mest. Tist, ki je ušafu “sorpreso” tu kruhu zvičer, je biu pru žalostan! Po navad moje parjateljice so drugačiš poskarbiele an mene vse kup pasale. Ist san bla saldu lačna an san zvestuo jedla mortadelo an vse druge reči, ki jin nieso šle. Takuo lačna san bla, de kar so mene an bratu pošjal za vahte lep mak grazduja tu škatli od čerjevju, san ga sama pojedla. Dugo cajta potle san mu poviedala, de so nan ga bli pošjal, de pa je bluo že zagnito an zatuo mu ga niesan dala. Dostkrat potle, ki je pred cajtan umaru, san se grivala, de more-bit san mu vzela voz ust tiste, ki je imeu buj potriebo ku ist. Samuo ankrat san zaries zamierla “šignorinan”. Parnesli so nan na mizo bakalà te bieu s predarsinan! Takuo se mi je gravžu, de mi nie šu ne gor ne dol. San ga veme-tala, pa mi gaje storia nazaj jest. Od tekrat na stuojta mi ga parnest pred oči! Srečni smo ratal, kar so se pokazal te parvi plaštikovi žakjaci: znal smo, kan zbasat, kar nan nie bluo všeč, za potle vrieč proč! Kuo smo jih varval! Nad “šignorinan”, so nas komandierale mundje “Giuseppine”. Njih “madre superiora” je bla Suor Redentorina. Vesoka je bla an za me je bla zaries zastopna ku mama. Tist, ki smo se ga pa vsi bal, je biu don Innocenti! Debeu je biu ku botač an seje ardečeu ku jabuka. Že kar smo ga videl od deleča, smo začel skrivat naše uha. Imel je prekleto navado za nan jih povlieč obie ku tan doma, kar so nan pravli: »Sada ti pokažen Benetke!« Že te parvo lieto du Lignane san bla par svetin obhajile. Ga-spuod nas je učiu lotrino, an tek nie znu... gorje njega uh! Tist dan pred obhajilan je biu pravi praznik za barbierja. Na žalost pa tist, ki nas je strigu, je muoru bit višno pijan! Vse nas je lepuo poškodelu, puobje an čeče smo bli ostriženi ku manih, malo je manjkalo, de nan nie še partikole obru na glavi! Kar je tuole zagledala Suor Redentorina, se je parjela za lase an kuazala, de nan nardjo samuo adno fotografijo, vsi kupe, an zlo od deleča, de se na bojo videle štenge an gola glava še ta pod velan! Na našo parvo obhajilo je biu paršu škof Zaffonato. An na sred pridge je začeu z njega močnin glasan: »Alzi la mano chi vuol fare il prete!... Alzi la mano chi vuol fare la suora!...« Puno otruok je vekalo »io, io!« an vzdigovalo veselo roke v luht. Ist pa san tiščala roke tu gajuf an san imiela zašite usta! Tiste nie bluo zame! Za tolo parložnost me je paršla gledat vsa moja družina. Don Azeglio, ki je biu kumi paršu na Liesa, je biu za taksista an po-skrivš so mi nardili no fotografijo: še bruozar od spried! Fotografije od mojega parvega obhajila mi jih je nardila poliete kužina pred mojo hišo. Konc koncu tu kolonji se nie pru takuo slavo stalo. Lepuo so nas učil tu šuol, vsako saboto so nan kazal tilme: Ma-risol an Joselito, Rintintin an Zorro so bli naš “idoli”. Kar smo bli kajšankrat “in castigo”, so nan storli sediet s harba-tan pruot platnu, de niesmo videl nič. Pa smo se hitro navadli: sedenli smo se ta pred kajšnega, ki je imeu očale, an zatuo niesmo samuo poslušal filma, smo ga an videl! Ankrat, san bla pru majhana, san bla an ist “in castigo”. Blizu mene nie bluo bednega z očali an niesan viedela, kuo zamujat cajt. Tu pest san imiela kamančič an san se začela tolit z njin. Na vien, kuo je ratalo, de san ga zbasala tu uhuo an ga niesan mogla na bedno vižo von povlieč. Še gusinla pa jo niesan, če ne so ble vsake sorte vilje an san jih bla še te fardamane fasala! Še bruozar, de me nieso uha boliele! Šele kar san imiela 18 liet, so mi ga kumi von povliekli. Miedih se je čudu, ist san pa po-mučala, ku de bi na viedla, kuo je ratalo! Lepuo je bluo, zak smo miei puno bukvi za prebierat. Tekrat san zvestuo brala vsake sorte bukva, še posebno tiste od Salgarija, an zatuo so me diel za “ministro dell’istruzione” . Tu šuol niesan mogla stat zmieran, san se saldu pingulala na kandrej ku vsi te pravi Cekovi! An dan, kar je paršu diretor, san se pingulala ku ponavad anta san fleskenla na tla. Tekrat so me za malo cajta “esautorai”! Pa pecja mi je ostala, an sojo parjel an moji otroc! Imiel smo “saggi ginnici”, zmislen se na predstavo “Le quattro stagioni” od Vivaldija. Ker san bla te narbuj minena, so me obliekli tu “zimo”. Kuo mi je bluo všeč plesat v rdečim obliečena ku ardeča kapica. Učil so nas, kuo se muora lepuo daržat hišo an ratat le prava ga-spodinja. Pisala san damu mam, naj mi poskarbi vuno an unčinet za plest. Mama - na vien, kuo je rivala - mi je kupila an pošjala nieko roža vuno, zlo lepo, an ist san začela plest te parvi “gilet a punto alto”. No malo cajta potle san ji napisala, de san se pomislila an de na nardin gilet. Voz vime spleden “pianelle” za hodit po kambrah an po hiš, kuk je bluo tu navadi po miestnih hišah. Doma pa smo miei daske an madone po tleh, zatuo jih niesan bla mogla njega dni nucat! Mama mi nie nič jala, samuo puno, puno liet potle se mi je upala poviedat, kuo jo je sarce bolielo, kar je ušafala tisto pismo: šla je bla na upanje za kupit tisto lepo vuno! Kar zaries niesan odpustila od vsega, kar san preživiela tu ko-lonji, je bluo, de te narbuj strupene “signorine” so ble pru tiste iz naših krajev. Med njin so ble dvie sestre taz Škratovega, obie meštre. Adna od njih, se mi zdi, je potle šla za mundjo, morebit za se spokorit, za kar nan je napravla! No lieto san bla udobila premio, zak san bla te narbuj barka tu tistin trimestre, an adna od telili dvieh mi je kupila novo kikjico. Zelenjavkaste barve je bla, korpet je biu “a nido d’ape” an šele donas mislin, de nobedan tiste cajte jo nie imeu takuo lepe. Niesan stala tu sebe od veseja. Pa no nuoč, ki niesan stala dobro, san pru muorla vstat an iti tu gabinet. Pa ka me nie ušafala na tap! Pošjala me je nazaj spat, an sevieda pastieja je bla drug dan mokra! Ne samuo, de me je pošjala z gacjan na glavi tu rijo z drugimi nasrečnimi po kameronah od puobu, še kikjo mi je snela an jo niesan maj vič vidla! Če san bla mogla, san jo bla ubila. Drago strupenerijo san uživala, kar san bla tu četarti dementar. Bli so zadnji mieseci šuole an meštra nan je lepuo zatrucala, de če na nardmo vse sami an de kajšan prepiše kompit, da štiei an tisti, ki ga je pasala. Ist san se tuolega bala ku hudiča, zak so mi saldu žvenketale tu uhah besiede mojga tat: »Na stuoj se varnit, če boš bočana!« Pa adna, čelih san tarduo skrivala muoj kompit, mi ga je prepisala. Kompit je biu od aritmetike an samuo midvie smo imiele te pravi rižultat. Meštra je daržala objubo. Milo an sarčno san jo joče prašala, de naj mi jo paršenka, nie bluo ki: daržala je besiedo an mi je nabasala tist štier. Kar san tuole vidla, san se takuo zajezla an uparla teli krivic, de od fote san vzela tu ruoke “quaderno”, ki je biu takuo pun lepih votu, an san ga arzstargala na dva kraja. Potle san ga vargla tu čestin. Meštra an moje kompanje so me debelo gledale. Tarpljenja pa ni bluo konac. Meštra je hitro vzela nje registro antà s tardin glasan mi je jala: »Per il tuo comportamento avrai un bell’otto in condotta!« Ahjeja! Začela san se spet jokat! Kompanje so se usmilile an posebno tista, ki mi jo je bla zakuhala. Vzela je kuražo an je prosila meštro, de naj mi odpusti, ker je vse ona kriva. An takuo so le napri prosile an druge. Na koncu je meštra zastopila, de za me vse tuole je bluo za zlo, de niesan bla mogla prenest telo rieč, anta mi je jala, de tist 8 ga bo napisala z lapižan an de me bo daržala gor na špicah do konca lieta. Šele tekrat bon znala, al san bla vriedna pardonanče an če pasan lieto. Na koncu lieta san se tresla ku šiba pred meštro, kar je vzela tu pest mojo “pagelo”, troštala san se, de na bon zgubila lieto an de bon mogla se varnit damu. Imiela je tarkaj pamet, de je pobrisala tisti 8 an mi je diela 9. San bla riešena! Kar mi je bluo všeč od kolonje, je bluo še hodit okuole “in passeggiata” po Lignane an posebno za me pit oje bakaluove an di rie... Na vien, zaki mi je bluo takuo všeč, morebit zak moja nona ga je skrivala tu marajni an ist san ga hodila poskrivš popivat. Na jesen an na puomlad, kar se kri spreminjava, so nas zbral vse kupe, na dan kraj čeče, na drugi puobje, ta pred koritan, kjer smo hodil pit vodo. Dan za družin smo se varstil pred koritan an meštre so vlile voz butiljona oje tu žlico. “Signorine” so nan stisenle nuos, de smo odparle usta, vtaknile žlico an zaparle nan hitro usta. Potle so splaknile žlico pod vodo, an takuo so maltrale vse, dne-ga za druzega. Tekrat ki te druge so rikale, ist san se pa obliznjevala parste, an le če san mogla, san se ložla še po dvakrat, trikrat nazaj tu rijo. Ponavad poliete, kar je končala šuola, san šla damu za dva miesca. Pried pa san preživiela an “turno colonie estive”. Hodil smo tu vodo dvakrat na dan, po an četart ure. Zmislen se, de san miela niek koštum ardeč, vunen, ki je takuo piku! Meštre so se diele na oku, daržale so tu pest varco, voda jin je paršla kumi do koliena. Niesmo še začel llesketat z vodo, an bagnin je že zažvižgu! Ura je bla iti von! Ankrat glih voz vode smo vekakučal, an niek aereo, ki je dielu reklamo od gelata, je padu nih 100 metru deleč od nas an se je takuo nastaknu tu piesak, de seje vidu von samuo rep. Signorine so vekale an nas klicale blizu, kajšan se je joku od strahu, druz pa so se režal od smieha, zak se nan je zdielo videt film. Vse se je lepuo končalo an srečan pilota se je riešu skuoze zadnje okance. Kar san paršla damu, mi je bluo težkuo spet guorit po našin an san take naumnosti pravla, de so se mi smejal. Kajšni pa so mi pravli: »Kuo si šuperbjasta, ka na znaš vič po našin?« An so mi pravli: »Var se, de ti na rata ku tu prave preklete grabje”!« Zadost je biu kajšan dan, pa mi je nazaj začeu lepuo teč naš ji-zik. An lepuo je bluo zvičer, kar po rožarje smo se doma po-guarjal po našin. Po Lignanan so me čakal pa še dva kolegia, parvi du Vidne, kjer san napravla srednjo šuolo, an drugi tu Špietre, kjer san se učila za meštro. Hodila san le poriedko damu, pa tekrat je bluo lepuo. Tiste lieta smo se vsi te mladi ušafaval tu društvu Rečan an tan so me dvakrat znudli rečitat: parvi krat “Naš Božič” an drugo “Pasijon”. Par Rečanu san začela spoznat počaso tudi pisani beneški jizik an san zvestuo zapoznala te parvi “Matajur” an “Dom”. An skuoze puno liet san se kiek po sloviensko navadla. Huduo pa se mi zdi na poznat vsieh tistih pravih domačih besied za imena kraju, hosti, rož, dreves an vsega, kar je okuole našega liepega sveta, an na poznat navad, prave, starih reči, ki san se jih bla učila, če san bla doma. Vse tuole san spet nazaj začela odkrivat zadnje lieta, kar beren an prepisavan stare an nove stvari, ki jih pišejo tisti, ki so imiel 150 srečo živiet doma. Konc koncu pa mi nie šlo takuo slavo, ku tistemu, ki san mu pravla: »Mi je manjkalo vsakdanje življenje doma, ljubezen an toplota družine...« On pa mi je odguoriu: »Ki ljubezen, ljubezen!! Kar tat nie bluo doma, smo se lahko igral po vaseh, an kar smo tiel, smo dielal. Kar pa je imeu pril damu laz Žvicere, nas je že mama na sred vasi čakala an jala: “Varta se, sada pride tata damu!” an se je tudi ona že tresla od strahu.« SPOMINI Michelina Blasutig SOPE... Miez kamanju voda je šumiela! Ta na bieli glerji tri čičice so sediele. Kajšna kapjica jih je zmočila, z vodico one tri so norčinale! Skrite, par mieru, tu tislin piče ki “Vohle” so klical, majdan jih nie biu ušatu! Miez kamanju voda je šumiela! Ta na bieli glerji tri čičice so oginj kurile: darva so zbierale; z vodico, tiho, so piele! Skrite, ta na an bob Zemlje, poliete, tu nediejo popudan, tri čičice so “sope cvarle”! One tri so ble kuštne, čez tiedan so napravjale, kar je korlo za tist... “pic-nic domenicale”! Ta parva čičica ku mama... seje obarnila zad za nje diela, dno fleto dvie kruha na dan je diela tu an žakjac an ga skrila tu no staro sporto obiešeno, at za vratjo! Ta druga čičica ku mama... zad za nje opravila je šla, an gučarin dva cukerja na dan je diela tu dno bandonovo škatulo an jo skrila tu no staro pletenico obiešeno at na zide, za an cvek! Ta treča čičica ku mama... seje zamotila, po duore an po hlieve, je fagnila če v kakošnjak an dno dvie ici je pobrala, miez liščajih je skrila, tu no staro košo, zapuščeno tu piče! Besieda med njin je bla: »Vsaka muora vekuštat... kada, kje, kuo: maslo - sajin - oje... voz duoma spulit!« Moja ranca teta, Briškonova Mjuta, poskrivš j in je ponu posajala! Za puno liet one tri so tele pohuojce runale... an če čemo so no malo, čeglih nadužno, mame brusile. Pa one tri so se imiele rade, so ble tud dobrega sarca, zatuo... an dan so poviedale, so poklicale na tist “pic-nic domenicale” tudi druge čičice... pa so jin jale: »Parnesita tud vi kiek... takega...« Tu nediejo popudan Giovana Budgarjova, kije imiela butigo, je nesla na fešto rošet za šobe ofarbat, ardečo “ciprio” za lica nafarbat! Vilma je nesla na fešto glonjik an špiegu za se merkat! Valentina... rožce za gu lase diet! Vsaka je nesla, kar je mogla, an kiek čudnega... ku Paulina... ona je nesla na fešto piščielo za gost! Tisto nediejo popudan gu drieve Paulina je godla, sede, ta na varhe; čičate so se ofarbale, lica nafarbale, rožce gu lase s špilan ustavle, “a turno” tu špiegu so se špieglale! Tiesto nediejo popudan ta na bieli glerji one tri, an te druge, so začele se vinkat, so začele plesat, so začele te nadužne norčije zapuščat! Miez kamanju voda je šumiela; pa piščiela... nje glas, nje piesan je pokrila... Ta na bieli glerji pozabjene “sope” so se pohladile! Ma konac... nie tle... Tel nov žug jin je biu všeč, čičate so jale: »Kiek lieušega za v nediejo napravmo: arzšiermo tel pičac, narmo an brejar, pokličemo še kake gošče, parnesita an glonjike. bomo tud z glonjikmi godle! Čez tiedan, poskrivš, so dielale: arzšerile, pucale, pomietale brejar, oflokale driev! Tu nediejo popudan, kar senjan je začeu... je bla zadost na sama mama, na sama palca, na sama šiba za zalovit damu vse tiste čičate, za vrieč na luht tisto veliko fešto! Kajšan jih je biu ovadu! Miez kamanju voda je šumiela le napri... pa ta na bieli glerji tu nediejo popudan vse je mučalo! One tri, atu, nieso vič sednile, one nieso vič darva brale, one nieso vič oginj kurile, one tri nieso mai vič “sope ocvarle”! MUOJ PARVI BAN KIČ Je vic ku petdeset liet, od kar san te pustila oh... muoj parvi dragi bankič! Pa te jubin šele, če tuole ti se more šele reč! Tekrat moje majhane težave ti si z mano prenesu ! Tekrat moje velike veseje so te veselile! Ti si nimar muču... ankrat žalostno, ankrat veselo! Ku ta naruoč san ti sediela! Ta na tisti hlodovi toji klope san se navadla moje parve besiede pisat... Moja ročica sparvič seje tresla, ti se smejau, si jau: »Se za no malo«. Ku ta naruoč s'me ti varvu! Ta na tisti hlodovi toji klope san se navadla moje parve besiede prebierat... Mojo pamet napri san punla, ti s’me poslušu, si jau: »Je nimar buj nagla!« Tekrat moji mikani stopali nieso pod tikal, takuo san bla majhna! Tekrat moje nožiče gor an dol san pingulala, niesan bla maj ustavjena! Čeglih vse je kazalo, de ja! Tiste moje tanke nožiče so pariele parpete, zašite na koncu kikjice, takuo je muhu naglo muoj fiertušič. Pa samuo jest an ti smo ga vidle! Atu sede, tu šuol, moje tanke an kratke nožiče gor an dol so letale, kiek san lovila po planji, du Raune; po briegu, gu Ronke... Pa majdan nie viedu! San napisala moje ime ta na tojin hlodovin pokrovè; mojo firmo san diela za ti reč: »Te man rada!« Za bit kupe s tabo, kar šuola je bla sama, de se na boš ču sam, za de se na boš, tu tanti, bau! Pa če cajt je ponucu kupe moje ime an tebe... vied... muoj dragi bankič, de ti boš ni mar tu moji pamet, ti mi ostaneš za nimar tu sarc. MARVICE Marina Cernetig ČEČE Tist smieh življenja: di caccia, di pesca, dell’esca, dell’amo. Ribe se saldu ujemejo, an če se na pustijo lovit. Če ti ne gredo, jih varžeš nazaj v vodo. V muorju valovi razburjeni silejo v kamane. Med no ribo in drugo kapje marzie vodè te taknejo, te zmočejo... Kajšan smieh. Tist smieh. Smieh ljubezni. MAMINA Pridi h mam, čičica. De te pobuoscan, de te poljuben, de te pogledan, de te poprašan, de te pokažen, de bon ponosna, de te skregan, de ti povien, de te bon cula, de se posmiejen, de se pohvalen, de bon sita, de se pojočen, de se storen smejat, de se umieren. An de te spet pustin fraj. KAMANI Bodejo kamani, ki tučejo v podplate mojih šuolnu. An sanjan hodit bosa med gladkimi kamani Nediže. MARC Zadnji floki zime, parve kapje spomladi se miešajo v telin miescu, ki se neče vrieč na lepuo. Brieze se šele lovijo z mrzlin vietran an kuosi du trave gledajo življenje. M1SLE Nepričakovan an triesk. Oblaki se lovijo, tu glavi misle. Nevihta. Marzia vodà te pretrese v vsakem letnem času. Hitro se vreme spremeni. Se posušiš! Če na bo sonca, ta par špurgete. ŽELJA Marzu daž, sarce je peklò. Kapje so me na tla metale. Noge so me za tabo nosile. Si uteklà. Želja. Se zgubila. V tami. V magli. V kapjah daža. Marzu daž. Gorkuo teluo. Na želja vaja pošast? POEZIJE Viljem Černo ZEMLJA MOJA Ko je zapadla noč, mama, si odšla z dišanjem kise, s siemanom kruha s prevezeno ruto. Ne pozabi name! Ko vino je počnelo živieti, oče, na spadla tva rosa. Si pokazal pot med križi. Prosi zame! Bratri, ki ste pili od naše skliede, okusili dišanje rožmarina, hodili med solzami anu travami, zapih u vas izrul od naših dni. Bodite z nami! Sience naše, ki lomite našnji dan, povarnite dušo, povarnite roke z moko ! Zemlja moja, odiši mi z jabolkami živinje, ki odhaja! MATI NAŠA Mati naša, pozno parhajamo za te poljubiti, da nas s tvojimi rokami poženaš. Ne žeje lopat ne ramana zariežena od koša, ne kamenje storjeno za rediti, ne rončeje proti liesu so stajile noge od trudnosti. Živjenje zakopano nie obratilo sien: je zapustilo zaraslo travo. Danes pijemo naordanje vina sliepih poti. Mati naša, ki šivaš razprana oblačila, obrani to pest zemlje. ponesi nas na prepih tve lipe, zabij v dušo ime bratra, zubjenega med travo, premieši nas z dišavami, z vodo, ki zvoni sladko tej pojenje zvona. LUBJANICA, LUBJANICA. Luciano Chiabudini Med bulenje krav, krulenje praset, lajanje pisu, kokodekanje kakuoš, ki me spominjajo na otroške lieta, se umešuje nenavadno pinkanje klavirja, ki parhaja iz okna od kambre Tinčerjovega hrama, z njega vesoko kolono, ki čudovitno darži gor šaroko lindo pod strieho. Tan v tisti kamberci, v hiši na sredu vasi, Zakarič - Zaccaria Gubana - je vebieru note von s pesmaric, ki so mu parhajale s kaj-šnega kraja an ki jih je zvičer spremenjavu tu moške an ženske glasuove. Čebudinovi smo stal glih tan pred Tinčerjovo hišo, takuo de te parvi, ki smo cul an smo se navadii še neznane slovenske pie-smi, smo bli mi. Za nam pa tisti iz Klinjonove an Drejcove velike družine, ki so stal skrajan naše hiše. Možje an puobi so se učil navadno ljubezenske piesmi, kar pa Čeče so rajš piele cierkvene an Marijne piesmi. Vičkrat seje par-luožu adan, ki v mladuosti je dielu po sviete, an je zapieu kajšno piesam, zabrano na Štajarskem, na Gorenjskem, na Kranjskem al na Koroškem. Paršle so na dan Ljubca je prala srajce dvie, Gremo na Štajersko, V saboto bo Celovški targ an druge. Adno vičer se je parluožu skupini, ki je sediela tan na zidiču okuole vartaca, še Angel Drejcu, ki je jau: »An tolo mo, al jo poznata?« Z nostalgijo v glasuje začeu piet: Lubja niča, Lubjanica je liepa luštna vas; na sredu te Lubjanice je lipa zelena; pod tipico stoji miza, oj miza kamnata...« an takuo naprej. Tu malo cajta puobi so se navadli vse štikjace, ki pravejo od ad-ne čeče, ki je poskrivš poslušala, kakuo an fant jo namerava za-pejat z nevarno ljubeznijo. S to piesmico me je paršla v uhuo parvikrat Lubjanica, luštna vas, ku adna sanja zelene farbe zavojo lipe, an biele farbe za-vojo kamanovih klopi. V cajtu vojske se je puno pravlo po naših vaseh o Lubjani, posebno zavojo domačih mešternu, ki so šli tan učit italijanski ji-zik, ku Hans gor z Loga, Uštin Uarešu s Tarčeta, Venturin z Ažle an muoj vaščan Batista Žuanu-Manzini, ki tan je ratu komisar, na vien koga. Na Onejskem so se že parkazoval parvi partigjani - ribel - sojin guoril. Na 8. februarja lieta 1943 muoj tata, kije služu v Drežni-ci v miliciji kontraerei, an kupe z njin druži štieri parlietni, ne-dužni an nasrečni sudadi, so bli ubiti pod roko adne od telih par-vih skupin. Puno liet san sovražu vse, kar je bluo partizanskega, dokjer lieta 1963 v potovanju na Drežineo s celo družino, ob 20-lietnici dogodka, adan star pastier nas je peju tan na prestor, tuk so imiel barako naši sudadi. Mož nan je poviedu, de je poznu tat, od katerega je imeu doma adno posodo, spledeno voz varbe. Skor joče se je on veguarju pred nan za nepotriebno karnefičino, ki je zamašuvala osebno maščevanje-vendeto od kapona par-tigjanske skupine pruot komandantu od dištakamenta. Ujeti so bli možje; podani so prosil usmiljenje za svoje družine, pa hudobni človek je kuazu: »Ubita jih!« »Veliko raprezalje smo tarpiel - je nadaljevau star pastier - an odvò san riešu otroka, ki fašisti so me ga tiel vlieč von z naruoč-jih. Ne, niesmo mi krivi tega, vierta me!« V cieli mladuosti muoje misli so se targale med žalostjo an jezo na tele judi, čeglih po družin krajan san biu zavieden, de muoj jizik, domače navade, molitve an kultura spadajo pod tisto strieho. Počaso san začeu ločit judi an jih štiet ne vič v skupino, pa vsak samega, an san sklenu, de kriminalno obnašanje se lahko parkaže maškerano v idealih, ki legalizajo vsake sort hudobije. Ta sklenitu meje dala notranji mier an s prepričanostjo, de naša kultura ima pravico preživiet, san se parbližu tah lokalnin slo-venskin skupinan, v katerih san ušafu pametne, mirne, čivil judi, zaviedne an povezane v skupne ideale. Puno od naših judi, ki še donas na znajo al na morejo ločit bi-nomja Slovenija=partizansko nasilje, me oponašajo an se čud-vajo za muojo izbiro, brez pomislit, dost težka je mogla bit v glabočini muoje duše. Posebno psihološko pregrajo san jo prestopu lieta 1982, kar čedajsko društvo Ivan Trinko me je ponudlo možnost za se združit med veliko znanstveniku an slavistu cielega sveta na petnajstdnevni Seminar slovenskega jezika in kulture, ki ga or-ganizuvajo vsako lieto v Lubjani. Lubjanica, Lubjanica... me je zapielo na dne pameti, pinku me je v sarcu Zakariču klavir, pa san se začeu veguarjat zavojo moje nizke, zlo nizke znanosti o vsebini seminarja. Dvakrat san se branu an na trečo san zabrau vso kuražo za se prestavil miez učenih judi an za dobro ponucat pu lietnih počitnic. Z autobusan smo se pejal, desetina od Vidanske province an tan v Gorici, tuk so stopnil še drugi, tudi iz Tarsta, organizatorji so poskrivš zamašil tan za valiže no malo paketu kafeta, zavojo ki tistega eajta so bli stiski v uvozu v cieli Jugoslaviji. Po pot smo se zapoznali, posebno tisti od Vidanske province, an že ato san zastopu, de te narbuj Slovenj san biu jest, zatuo ki te druži, docenti na Univerzi al študenti, so poznal slovensko na bukvah, pride reč prez korenin naše kulture. Ponižno san se predstavu pred komišjon, ki nas je ločila po guorš al manjš spoznanju jezika an kulture an pru nepričakovano so me parluožli tah adni skupini učenih judi, ki so poznal deklinacjone, so viedli, kaj je dativ, genitiv, akužativ. Kar pa je bluo za deklinat »žena, ženi, žene«, ato san vse preteku z mojin skromnin dialetan, ki san ga guoriu doma. Imieli smo v programu niešne ure pietja za zastopit tudi slovensko dušo. Med seminaristi od celega sveta, od Amerike do Gja-pona, od Afrike do Argentine, od Finlandje do Francje, ki so se težkuo učil za me navadne piesmi, san krajavu nad vse s pohvalo učiteljice, ki se nie dala meru, de čeglih san parvikrat na seminarje, poznan tarkaj slovienskih piesmi, ries vse, kar smo jih piel. Lecjone so ble na Filozofski fakulteti, ki je tan par rimljanskih ruševinah, an spat smo se pejal z modrin traman na velika stanovanja, ki so von z miesta, skrajan cieste, ki peje v Kranj, an ki v cajtu šuolskega lieta so služile za univerzitetne študente od trecjega sveta. Med dviema kambrama je bla tudi kužina na le-trik za skuhat jedilo, pa zatuo ki smo bli voz šuolnega cajta, za varnost so bli odvzel lektrično muoč. Zvičer smo piel an se veselil ku otroc na počitnicah, znanstveniki an maloučeni, profesorji iz Budimpešte ali z Lipsije; posebno parjateljstvo san najdu v adni madžarski gospi, Urški po imenu, ki kar je zaviedla, de san biu učenec gaspuoda Kuffola, kaplana Martina Čedermaca, je skarbiela me pošjat dva ponatisa teh bukvih, ki jih je bla pru ona prevedla v madžarski jezik. Adni) jutro so paršli na dan konfecjoni od kafe, pa nie bluo mogoče kuo zagriet vodo. Če niesan biu zadost poznan, tist dan san se zaslužu narguorš čast delega palača, zatuo ki san podluožu štier madone tan pod gižu tombin, ki je biu parložen tah zidu, an zdol san zanietu oginj z darvami, ki nieso manjkale v kupce kot ostajki zidanja palače. Od vsieh štengah kolegi seminaristi so parlietal s kotličami, v katerih so kuhal kafe po turško z velikin razvedrilan an vesejan. Direktorca seminarja nas je spremljala an dan v Barda na duom pesnika Alojzija Gradnika, ki je postau muzej, an san se čudvu, kuo v Sloveniji dajejo čast vriednin juden, kar pa tle v Furlaniji jih zamašujejo, češ de so imenitni samuo italijanski veliki možje. Muore doluožt, de adan mlad profesor, ki je orisu življenje an dielo pesnika, je šu čez muoje kulturalne možnosti, kar se je začasnjavu okuole grškega mitološkega koncepta - Eros in Ta-natos -, ki me šele mote. Drugi profesor nas je peju po Lubjani an zlo pametno je jau: »Vas na bon vozu po turističnin itinerarju, pa rajš po skritih prestarih, tuk se pozna resnično življenje judi.« Pokazu nam je, kje pardelujejo lubjansko solato z debelimi glavi; ogledali smo adno hišo, zidano v klin med dviema ciestama, ki se srečata, an ki ji diejo “likalnik”; vidli smo cierku, tuk na Sveto nuoč sta se zapoznala Dragotin Kette in njega ljubica; po-tadà Plečnikove Tromostovje, ki je čast miesta an svojega velikega arhitekta, an še druge lepe stvari, ki jih na pozaben. Niesan vidu lipe zelene od piesmice, pa glaboka voda Lubjani-ce, ki je mernuo tekla pobuožana od duzih vej žalujoče varbe, bost, ki je pod gradan, bronov arjav zmaj (drago) an drugi bro-novi spomeniki so me dokazoval, de ja, zelena je Lubjana. Zelena an biela s kamani Tromostovja, je pru tista od piesmice Angela Drejcovega. Samuo ki Lubjanica nie vas, pa luštno mie-sto. SPOMINI MILJE LOSZACH Franc Rupnik Pri Bajsu na Svinem pri Kobaridu doživlja svojo lepo jesen življenja Milja Loszach, ki je bila rojena v Loicu pri Matajurju 7.4.1913. Poročila se je z Jožefom Konavec iz. Svina leta 1937, z njim imela dva sinova, Pepi j a in Francija. Že osem let je, kar ji je umrl mož, vendar ni osamljena in zapuščena, saj živi čisto blizu v novi hiši sin Franc z dobro ženo Milico in dvema sinovoma. Vsi jo imajo radi in zelo skrbijo zanjo. Imela je nekaj težav z zdravjem, a vedno so ji zdravniki pomagali spet na noge. Zelo rada zahaja tudi v vaško podružno cerkev svetega Andreja ob tedenski maši in si tako nabira tudi vedno novih božjih pomoči. Ker ima tudi še vedno izredno dober spomin in je v dolgem življenju doživela marsikaj zanimivega tudi za njeno milo deželico Benečijo, rada pripoveduje o svojih mladih letih, o razmerah v domači vasi in župniji. Ne Ufe ji za to, da bi se bahala pred drugimi. Enostavno pripoveduje to, kar je doživela, da bi morda le še kdo spoznal, kakšno je bilo življenje v Benečiji, v Matajurskem pogorju v začetku tega stoletja. Takole pripoveduje. Rojena sem bila v vasici Ložac pri Matajurju v družini, kjer nas je bilo 7 otrok oz. 8 otrok, a je eden, Franci, umrl še majhen. Oče Ivan in mati Pepa, rojena Crucil iz Marsina, sta imela majhno kmetijo s 4-5 glavami živine. A žal nam je mama Pepa umrla zaradi bronhitisa, ko je bila stara komaj 42 let, jaz pa samo 5! Komaj se še malo spominjam, kako so jo dali v “kaso”, kako smo molili, jokali. Potem smo ostali sami. Štirje brati: Jože, Nac, Tona in Guštin in tri sestre: Tonina, Mjuta in Milja. Vendar smo pridno rastli in prav tako pridno delali ter pomagali skrbnemu očetu, ki je tudi sam rad kuhal, povečini vsak dan isto - polento in friko. A nismo bili lačni. Pozimi, ko je bil sneg in mraz, smo najraje čepeli vsi okrog ognjišča, kjer nas je oče vedno rad učil moliti in tudi pametno živeti. Ko smo dekleta malo odrasle, smo se vrstile pri kuhanju, pri krmljenju živine, pri molži krav. Bratje pa so pomagali očetu pri težjih delih pri hiši. Zgodaj spomladi smo vsi skupaj, tudi dekleta, nosili gnoj v koših na njive ali ga vlačili z vlačunami (vrsta sani). Pri tem ničkaj lepem delu pa smo prepevali, vse delali igraje in z glasnim smehom in vriskanjem. Ko smo otroci toliko dorasli, da smo se lahko tudi sami znašli pri vsem domačem delu, je oče večkrat ob sezonah, ko ni bilo več težjega dela, odhajal daleč po svetu, po Avstriji, Nemčiji, Madžarskem “guzirat”, to je prodajat razno blago, ki ga je bil prej nabavil čim ceneje v Čedadu. Tako se je oče mimogrede naučil nemščine, madžarščine, pa tudi mnogih drugih stvari, ki jih je potem koristno uporabljal doma in v soseščini. Razumel se je tudi na zdravljenje živine. Gospod nunac je zelo rad zahajal k nam na klepet z očetom. Večkrat sta začela govoriti kar po nemško, da jih otroci nismo prav nič razumeli. Oče je pripovedoval tudi, kako je hotel nekje na Ogrskem naučiti kmeta saditi krompir. Ko se je malo ustavil, da se oddahne, je videl, da kmetje sadijo kar cel krompir. Stopil je k enemu in mu dopovedoval, daje treba krompir razrezati pravilno na koščke in potem te kose usaditi. Pa je kmet jezno vrgel proč tiste koščke, češ, da je zdaj ta krompir zanič! Spomladi je bilo tudi lepo, ko smo imeli Markove procesije. Zbrali smo se v Matajurju, šli v Brdca, naprej v Pečnije, v Str- mico, od tam v Ložac in nazaj v cerkev v Matajurju, kjer je bila na koncu še maša. Ker je bila procesija dolga in naporna, smo se po določenih hišah ustavili, malo pojedli in popili, pa spet šli naprej, vsi skupaj otroci, ženske in moški. Kadar ni mogel voditi procesije gospod nunac, smo na ves glas “galile” same z Jolando na čelu. Na svetega Marka je gospod nunac blagoslovil tudi lesene križe, ki smo jih prej pripravljali tako, da so bili spodaj ošpičeni, na vrhu pa so imeli vdolbeno luknjico za natikanje sveč. Te križe smo zvezali in nesli k “božji martri” v vasi, potem pa jih je cela vas nosila zatikat ob konfinu svojih parcel, zvečer pa smo šli prižigat sveče. Prizor je bil zares čudovit. Cel breg je bil v plapolajočih lučkah! Na sveti večer pa smo nosili po njivah, travnikih in sadovnjakih snope slame, obvezovali s slamo tudi drevje. Obred smo spremljali v luči gorečih bakel, pomenil pa je neko prošnjo za rodovitnost zemlje. Na sveti večer smo se potem veselili štrukljev, ki jih je pripravil, precej velike, oče sam in jih tako svečano kuhal, da nismo smeli niti govoriti med seboj, sicer bi “se štruklji razkuhali” - tako nas je učil. Za sveti večer je tudi rad pripravil bakalà. Že nekaj dni prej je dal “štokviž” močit, potem gaje dobro stolkel in zdrobil na deski, nato ga dal kuhati, ga zalival z oljem in drugimi dišavami. Vsi smo ga bili veseli, kljub nekoliko neprijetnemu vonju, oče ga je jedel še kake tri dni. Nekaj posebnega je bilo tudi na Svete tri Kralje, ko smo hodili zvečer po njivah in travnikih z baklami v rokah in vpili, da je odmevalo tam od Trčmuna: »Seme, seme, dajta nam Sveti trije Kralji, varte nam živinco, družinco an naše poljace...« A seveda nismo samo prosili božjega blagoslova. Tudi delali smo zelo trdo. “Orali” smo vse njive z lopatami! Kdor ni bil pri moči, je pa doma kuhal. Pred Veliko nočjo smo se zbrali vsi otroci iz vasi. Starši so nam dali od dima zakajene verige, z velikimi železnimi členi, na katerih so viseli kotli nad ognjiščem, in smo jih vlekli po kolovozu do bližnjega potoka, tam pa jih toliko časa vlačili po pesku in vodi (in seveda pri tem škropili drug drugega), da so se svetile, kot da bi bile srebrne. Potem pa smo jih lepo nesli ovite okrog ramen domov, daje bilo za praznik bolj svečano, lepo. Ob nedeljah smo šli seveda vsi k sveti maši. Navadno je bila samo ena, ker je gospod nunac šel potem maševat še v Pečnije in v Strmico. Šagra pa je bila v Matajurju, kjer je župnjiska cerkev posvečena svetemu Lovrencu, na tretjo nedeljo po Veliki noči, ko je bila obletnica posvetitve cerkve. Pred cerkvijo v Matajurju stoji velik kip Srca Jezusovega. Zaslugo za to je imel gospod nunac Luigi Končnjak. Bil je tako slovit pridigar, da so ga vabili celo na Furlansko. In tam si je v neki vasi zaslužil la kip. Ker je vlit iz betona, so ga morali možje nositi po kosih, tudi moj tata en cel kvart v košu, v Matajur in tam so ga ponovno sestavili in prebarvali. Takrat ni bila nošnja v koših po strmih bregovih prav nič posebnega. Ljudje so bili tega vajeni že stoletja. Celo samega škofa so možje nesli na “kandrejonu” na vrh Matajurja, kjer je imel “pri Kolonah” sveto mašo in je podelil sveto birmo številnim birmancem. Neki mož iz Gabrovice je pripovedoval, da so bili takrat v Topolovem tehnično že tako napredni, da so pripravili škofu posebno stranišče tako, da mu je na koncu neka veja opravila delo toaletnega papirja; ker je bil škof radoveden, kako to funkcionira, in je pomolil glavo nekoliko v luknjo, gaje naprava obrisala potem še pod nosom, tega pa menda škof ni bil posebno vesel. Leta so tekla in tudi naša lepa družina seje počasi razšla. Bratje so šli po svetu za delom, Guštin celo v Belgijo, sestra Mjuta se je poročila v Tarčmun. Vsako dekle, ki se je hotelo poročiti, si je moralo zaslužiti doto s služenjem v kakem italijanskem mestu. Oče me ni rad pustil iti po svetu; vendar se je končno moral vdati. Prijateljica mi je dala naslov nekih gospodov v Napoli in odpravila sem se. Oče mi je dal še zadnje napotke za obnašanje v svetu, ki ga nisem poznala, on, ki je veliko potoval, pa me je pred njim svaril. V slovo mi je dal še 100 lir in rekel: »Če ne boš mogla zdržati v svetu, če ti bo preveč dolgčas, tu imaš solde pa pridi takoj domov. In pazi, posebno, da boš zmeraj poštena, da si nikdar ne vzameš tega, kar ni tvoje, ker to bodo skušali, le zapomni si!«... Prišla sem z naslovom v roki prav v sredino mesta Napoli k bogatim gospodom, ki so imeli tovarno za konzerviranje raznega sadja: “Signora Zomac Luisa del Gaiso”. Z možem gospodarjem je ta gospa imela pet otrok: hčere Mar-garito, Vicenzino in Immacolato in sinova Maria, ki seje poročil doma, in Carla, ki je bil bolan na živcih. Sprejeli so me zelo prijazno in tudi s hčerkami smo se lepo razumele. Kmalu sem se naučila ali vsaj razumela tudi napoletan-ščino in opravljala sem vsakdanja dela čiščenja stanovanja in druga hišna opravila. Gospa mi je že vnaprej dala 100 lir, ki naj hi bila moja last v enem mesecu, če bom pridno in pošteno delala. Lahko si mislite, kako sem bila vesela tolikega denarja, s katerim bi lahko kupila več krav! A kmalu so prišle tiste preizkušnje, pred katerimi meje oče svaril. Ko sem pometala, pa sem dobila zdaj tu zdaj tam, pod posteljo, v kakšnem kotu nekaj lir. Celo v nočni posodi sem nekega jutra videla 20 lir. A sem čisto mirno vprašala vedno, če niso morda gospoda kaj izgubili. In tako je bil izpit mojega poštenja narejen in gospa me je imela rada kakor mama, mi je odlično nadomestila mojo mamo, ki mi je prezgodaj umrla, lako se je bala za moje pošteno vedenje in obnašanje, da me v dveh letih ni pustila niti enkrat samo v mesto. Takrat je bila namreč vojska v Abisiniji. Po ulicah so podnevi in ponoči pre- pevali, se junačili, kričali nad dekleti mladi vojaki, ki so se pripravljali na odhod v Afriko. Kar nenadoma pa je vse utihnilo. Dobili so poziv, da bodo res odpotovali. Hodili so sicer še po ulicah, a čisto tiho, s povešinimi glavami in rameni, tako so se videli samo klobuki. No, dvakrat pa sem le šla iz te hiše v mesto in sicer prvič, ko je družina odpotovala za rojstni dan hčerke Innocenze v Rim. Takrat je gospa Luisa najprej poklicala pred se prijateljico, si jo ogledala, izprašala natančno, kakšna je, in ji zabičala, naj me skrbno spremlja v cerkev svetega Petra k maši in potem na en kratek film v kino. In res sva bili doma že pred vrnitvijo gospode iz Rima. Drugič sem pa šla z vsemi člani te družine samo pred cerkev, v katero je prišla po porodu skupaj s princem Um-bertom di Savoia mlada princesa Marija, doma iz Belgije. Videla sem jih čisto ob blizu, na balkonu pa kralja, kraljico in druge imenitnike kraljevske družine. V tej hiši seveda nisem bila deležna enakosti z drugimi člani družine, jedla sem skupaj s kuharico posebej, a nisem čutila najmanjšega zapostavljanja ali poniževanja. Gospa Luisa me je celo tako spoštovala, da me je na svete večere izbrala, da sva skupaj blagoslavljali hišo in vse prostore. Pripravila je posebno posodo, dala vanjo malo “meljave” (žerjavice), vzela nekaj vejic oljke in jih devala na žerjavico, da se je kadilo in prijetno dišalo po hiši, potem pa sva hodili, jaz naprej, ona za mano in je neprestano ponavljala: »Fej, fej, brutti uocchi, male lingue«... Prosila je prej Boga ali zarotovala zle duhove, sovražne oči (poglede) in hudobne jezike, da bi ne mogli škodovati hiši in njenim prebivalcem. Meni, ki sem bila od doma vajena na svete večere moliti rožar, je pri tej “molitvi” gospe Luise šlo na smeh, a sem se kar mogoče resno držala. Še ko sem morala domov za poroko druge sestre, me je gospa lepo prosila, naj bi se vrnila še vsaj za nekaj časa v Napoli, dokler se ne bi omožila hčerka. Doli so imeli namreč navado, da so vso doto neveste javno razstavili in razkazovali po hiši, da sojo hodili drugi meščani ogledovat in občudovat, pa, če je bila prilika, tudi kaj zmakniti. Tega pa si nisem več upala. Bala sem se odgovarjati še za tatvino drugih. Zaslužila sem si skromno doto, spoznala pridnega Pepija, ki je že dolga leta prej mlekaril po Benečiji, v Tarbiju, na Čeplešiš-čah, v Matajurju, na Livku, v Roncu, na Robediščah, v Ložcu, pa sva se vzela. Nekaj časa sva živela kar v rojstni hiši, kjer se nama je rodil sin Jože, potem pa sva se preselila v Kobarid, kjer se je rodil sin Franc. Potem pa sva si kupila hišo pri Bajsu na Svinem in tu preživela še vsa ostala leta v nadaljnem delu vse do zadnjih moči, ki mi jih Bog daje. Mati Milja pa ni nikdar slabe volje. Ima pravo, veselo beneško kri. Če jo kdo obišče, se rada pogovarja in večkrat rada pove tudi kakšno za kratek čas. Mežnar neke cerkve je že nekaj časa ljudem pripovedoval, da ga nekaj straši zvečer, ko gre zvonit Ave Marijo. Ker se je to ponavljalo, je povedal to tudi gospodu župniku. Prepričan je namreč bil, da ga straši sam hudobni duh. Toliko časa je dopovedoval župniku, kaj in kako ga je strašilo, da je prepričal še župnika. Zvečer sta vzela posodo z blagoslovljeno vodo in šla proti cerkvi. Župnik je šel naprej, mežnar tik za njim. Počasi sta se približala cerkvi in župnik se obrne k mežnarju ter ga nauči, da naj sodeluje pri zarotovanju hudobnega duha tako, da bo na koncu vsake njegove molitve rekel “Amen”. Ko prideta do cerkve in je župnik hotel zaviti krog vogala zakritje, je pridrvel izza njega velik prašič in butnil v župnika ter ga prevrnil po bregu navzdol. Župnik pa je zavpil: »Hudič me nese, hudič me nese...« Mežnar pa je ponavljal, kakor gaje bil župnik naučil: »Amen, Amen...« V Pečnijem imajo lepo cerkev, ki je posvečena svetemu Mihaelu nadangelu. Patron Mihael je upodobljen v lepem lesenem kipu nadangela in vihti svoj meč proti hudiču, ki se zvija ob njegovih nogah. Ker pa je bil čisto na dnu pri oltarju med svečniki in rožami, seje ta hudičev kip močno pokvaril. Pridni mežnar Kejanin se je dogovoril z župnikom in mojstrom v Petjagu, ki je znal popravljati tudi lesene kipe. Nekega lepega dne, je mežnar zbasal hudiča v Žakelj, si ga zadal čez rame in jo ubral po strmi stezi navzdol. Bil je precej nizko v bregu nad Nadižo, ko je nenadoma zapazil, da mu skrivaj sledita dva financarja. Kejanin se brž spomni, zakaj. Najbrž sumita, da nosi kak kotel za žganjekuho in da ga hočeta ujeti v prepovedanem dejanju. Pospešil je korake. Financarja pa tudi. Začel je teči, onadva pa za njim. Vedno bliže sta že bila. Ko je mežnar priletel do njive koruze, je hitro skril Žakelj med koruzo in sedel kraj poti in se delal zaskrbljenega. Financarja sta ga legitimirala in ga vprašala, kam je dal Žakelj, ki gaje prej nosil. Skušal je tajili, češ, da Žaklja sploh ni imel. A ni pomagalo. Moral je ponj med koruzo. Prestopal seje nerodno, počasi, kot v veliki zadregi. Financarja pa sta pazila, da bi jima ne utekel. Ko je končno le privlekel Žakelj prednju, sta ga vprašala, kaj je v njem. Mežnarju Kejaninu ni bilo treba lagati. Odkrito je rekel: »II diavolo«. Financarja pa sta se oba hkrati zakrohotala in zavpila: »Oh, oh, il diavolo te lo mostreremo noi due!« Ko pa je mežnar odvezal Žakelj in se je iz njega prikazal črni in rogati obraz lesenega hudiča, je bilo njunega smeha takoj konec. Postala sta zelena od jeze, mežnar pa srečen, da ju je tako pošteno potegnil in da ga drugič najbrž ne bosta več lovila, ko bo zares skuhal ali prodal tudi kakšno steklenico dobrega domačega žganja. Vanac Toncinov iz Ložca je bil zrel za ženitev. Poiskal je dobro in pridno dekle iz sosednje vasi in pripravljal za poroko vse potrebno: stanovanje, delo, nekaj stanovanjske opreme in drugo. Spomnil seje, da bo moral še k župniku na spraševanje o znanju verskih resnic iz katekizma. Takrat še ni bilo treba pred poroko obiskovati posebnih tečajev v Špetru! Vanaca pa je malo skrbelo, ker je bil skoraj že vse pozabil, kar je znal še iz šolskih let. A sam Bog mu je prišel naproti. Nekega dne je zapazil dobrega domačega župnika pre Luigija Končnjaka, ko se je vračal iz Trčmuna domov v Matajur po stezi, ki je vodila prav mimo njegove hiše. Šel mu je naproti malo pred vasjo, ga lepo pozdravil in ga vprašal, kdaj bi lahko prišel k njemu na izpraševanje. Župnik je bil dobrega srca. Vedel je, da ima ženin še polno drugih skrbi pred poroko, pa mu je predlagal, da bi izpraševanje naredila kar takoj tisti dan, na nadaljni poti v Matajur. Vanac je prijazno ponudbo takoj sprejel. Stopil je še samo v hišo, da bi obvestil domače, kot je rekel, hitro pa vtaknil v žep katekizem, iz katerega se je bil že malo pripravljal. Dal je prednost župniku, sam pa stopal za njim. Izpraševanje se je začelo. Vanac je vzel potihoma iz žepa katekizem in znal čisto vse. Župnik je izpraševal po vrsti, Vanacu pa ni bilo težko hitro in gladko prebrati. Pre Luigiju seje zdela stvar malo čudna, kajti Vanac ni bil pri nauku vedno med odličnjaki. Ko je postavil Vanacu novo vprašanje, je hitro malo poškilil po strani in res videl, da je Vanac odgovor lepo bral iz katekizma. Vendar ga ni začel kregati in zmerjati s sleparjem, pač pa je mal- ce pokašljal, potem pa rekel: »Ja, ja, Vanac kar odlično znaš, toda ne na pamet, pač pa z branjem iz katekizma...« Mislil je, da bo to odkritje Vanaca kaj zmedlo. A Vanac je tudi to pot lepo odgovoril župniku čisto nedolžno: »Ben ja, gospod nunac, saj imate in berete tudi vi pri maši iz knjige, ki jo imate na oltarju...« Kaj mu je hotel pre Luigi drugega, kot da ga je še malo povprašal, če tudi kaj razume, kar vera uči, če je zares veren, če ve, kakšne dolžnosti ga čakajo v skupnem družinskem življenju, in spraševanja je bilo konec, ravno ko sta dospela do vasi Matajur. Dobri župnik pre Luigi Končnjak, doma iz Barnasa, pa je bil prav original, vedno je nosil košpe. Tudi ko je prihajal v cerkev maševat, je glasno odmevalo po cerkvi. Ljudi je od začetka to spravljalo v smeh, potem so se temu lepo privadili. Nekaj posebnega pa so bile njegove pridige. Zaradi njih je slovel po vsej Benečiji in po Furlaniji. Ko je priropotal s košpami po strmih stopnicah na prižnico in se je na njej prikazala njegova močna postava, je nastala v cerkvi grobna tišina. Oči vseh so se ozirale nanj. Ko je odmolil kleče pred pridigo še očenaš, potem pa vstal, je potegnil iz rokava dolge bele obleke pisan velik robec, velik kot ženski “facol”, ga razgrnil čez rob in začel pridigati. Govoril je tako glasno, da so šipe šklepetale in se je ljudem zdelo, da se cerkev trese. Fri tako glasnem govorjenju pri pridigi, ki je takrat trajala vsaj pol ure, seje pre Luigi močno potil. Zato si je med pridigo večkrat brisal pot z obraza, pa se hkrati tudi v robec glasno vsekoval in pljuval, potem pa je ta facol s pokanjem otresal, kakor delajo perice, ko devajo sušit perilo. Kadar smo opazili, daje začel veliki robec mečkati in mečkati z obema rokama in gaje stisnil v čisto majhen klobčič, kot kakšno miš, smo se oddahnili, ker smo vedeli, da bo pridige konec. In res je robec kmalu zbasal v rokav mašne srajce in rekel »Amen«. V Matajurju je potem župnikova! veliki in suhi pre Gidij. Oskrboval je tudi sosednjo vas Strmico. Tam pa so na neko tretjo nedeljo v juliju priredili vaški ples. Vse od kraja, mlado in staro se je pridno vrtelo na plešišču. Po kosilu je šel pre Gidij domov v Matajur, a komaj je prispel pod streho, že seje iz temnih oblakov vlil močan dež, nastala je huda nevihta in začela je padati toča. Vse njive, polne lepega zrelega pšeničnega klasja so bile okleščene od debele ledene toče. Ljudje so jokali, zdihovali in tu pa tam tudi preklinjali to nesrečno ujmo. Ko pa je prišel jeseni čas beranje, je to pre Gidij oznanil s prižnice, zraven pa še pokomentiral: »Zdaj je čas beranje. Hodil bom okrog pobirat, pa prosim, da mi ne boste dali tistega, kar vam je toča potolkla, pač pa pošteno blago, kot se za župnika spodobi. Saj veste, kdo je kriv: tisto nedeljo v juliju je delalo dol po plešišču: “cin, cin, cin”, potem pa po pšenici: “puk, puk, puk”!...« Kljub žalostnemu spominu seje vsa cerkev glasno zasmejala. Ko pa je prišel pre Gidij za beranjo v Ložac skupaj z mežnarjem Vancem, je Tonac hitro stopil v kaščo k banku, kjer je bila včasih pšenica, zdaj pa je bila skoraj prazna, pa je vseeno postrgal iz vseh kotov z vevnico vse, kar je tam našel, kakšno dobro zrno, več pa plev in še malo mišjih ostankov. Vse skupaj je nametal v majhno vrečo in nesel strest Vancu v veliki Žakelj. Ko je izpraznil svojo malo vrečo, se je iz velikega Vanacovega Žaklja Pokadilo vse polno prahu in plev... Malo nevoljnemu pre Gidiju pa reče bolj potihoma na uho Tonac: »Ben ja, gospod nunac, Bog me je pritisnil... pa naj malo pritisne še vas...« SLOVENSKA BIBLIOGRAFIJA VIDEMSKE POKRAJINE 1990-1996 (oktober) Ksenija Majovski Magda Pavlič Maver (Narodna in študijska knjižnica v Trstu) Družbeni in kulturni napredek, ki ga predvsem Beneška Slovenija doživlja v zadnjih dveh desetletjih, se zrcali tudi v številčni in kakovostni rasti tiskane besede. V Narodni in študijski knjižnici, kjer kot osrednja knjižnica naše manjšine zbiramo, obdelujemo, hranimo in izposojamo poleg ostalega tudi ves tisk Slovencev v Italiji, se nam je zdelo zanimivo in vredno prikazati ta vidik kulturnega utripa prebivalcev celotnega slovenskega etničnega in jezikovnega ozemlja v Videmski pokrajini. Zbrali in popisali smo gradivo, ki je nastalo v letih 1990-1996 (do oktobra) na ozemlju Kanalske doline, Rezije, Tera in Nadiže ali pa je na to ozemlje vezano. Tiskovine, ki so zaobjete v pričujoči bibliografiji, odgovarjajo naslednjim kriterijem: - dela o Slovencih v Videmski pokrajini ne glede na jezik, narodnost avtorja ali kraj izida; - dela slovenskih avtorjev z istega območja ne glede na jezik, obliko ali kraj izida; • dela, ki so izšla pri slovenski založbi iz Kanalske doline, Rezije ali Beneške Slovenije; • dela pisana v slovenščini ali v enem izmed tukajšnjih slovenskih narečij, ki so nastala na obravnavanem teritoriju. V popis smo torej vključili tudi publikacije, ki zaradi svoje oblike niso dosegle širokega kroga bralcev, kot so npr. izdaje dvojezičnega vrtca in osnovne šole v Špe-lru, tekste iger, ki jih je uprizorilo čedajsko Beneško gledališče, separate iz raznih strokovnih revij, stenske koledarje namenjene predvsem domačinom. Precej dolg je seznam periodičnega tiska. Vanj smo vključili periodiko, ki ima vsaj del teksta v slovenščini ali v slovenskem narečju. Glasbenih tiskov, video in audio kaset nismo popisali. Obrali smo tako skoraj 200 enot monografskih in 11 enot periodičnih publikacij. Seznam gotovo ni popoln in upamo, da ga bomo izpopolnili s pomočjo bralcev I rinkovega koledarja. Pridobivanje popisanega gradiva včasih ni bilo lahko, da pa je do te bibliografije sploh prišlo, se moramo zahvaliti prizadevnosti Viljema Čer-na, Marine Černetič, Maria Gariupa, Žive Gruden, Luigie Negro, Lucie Trušnjak, pok. Salvatoreja Venosija in Zadruge Dom, ki so nas redno obveščali in nas zalagali z novostmi. MONOGRAFSKE PUBLIKACIJE 1. — ANTADA — : pravce / zapisal Renzo Gariup ; ilustrirala Luisa Tomasetig ; [uredila Živa Gruden in Aldo Clodig ; izdalo Kulturno društvo Rečan, Lesa - Grmek = Grimacco]. - Špeter = San Pietro al Natisone : Lipa, 1992 (Premariacco : Juliagraf). - [26] str. : ilustr. ; 30 cm 2. AYCKBOURN, Alan Samemu ni dobro biti : komedija / Alen Ayckboum ; narečna redakcija Marina Cernetig. - |Čedad : Beneško gledališče], 1993. - 46 f. ; 30 cm Prevod dela: Absurd persoti singular. - Strojep. avtogr. - Igrano za Dan emigranta 1993 3. BENDICIUN uod te nove carkvè - Podklanac = Benedizione della nuova chiesetta - Podklanac : 8 agosto 1993. - Rezija : Parokia uod Svete Marije Asunte = Resia Parrocchia di S. Maria Assunta, [1993], - [16] str. : ilustr. ; 22 cm Strojep. avtogr. - Besedilo v rezijanščini in it. 4. BENECIA tra pace e guerra : in occasione del cinquantesimo anniversario della liberazione dalla dittatura fascista : mostra fotografica documentaria [1995] = Benečija v miru in vojni : ob petdesetletnici osvoboditve izpod fašistične diktature : dokumentarna fotografska razstava 1995. - [Špeter] : Beneška galerija, 1995 (Premariacco : Juliagraf). - 15 str. : ilustr. ; 28 cm O v. nasi. - It. besedilo z vzporednim prevodom v slov. 5. BENEDIZIONE della chiesa del Calvario : Prato, 10 ottobre 1992. - Resia : Parrocchia di S. Maria Assunta, 1992. - 16 str. : ilustr. ; 22 cm Strojep. avtogr. - Na nasi. str. : Presiede il Vescovo ausiliare di Udine Mons. Pietro Brollo. - Besedilo v rezijanklini, it. in delno v lat. 6. BENVENUTI in Val Resia 1994 / a cura della Associazione Turistica Pro Val Resia. - (Resia : Associazione Turistica Pro Val Resia], 1994 ([s.l. : s.n.]). - [36] str. : ilustr. ; 21 cm Ov. nasi. 7. BENVENUTI = Willkommen = Dobrodošli in Val Resia 1995 / a cura della Associazione Turistica Pro Val Resia. - [Resia : Associazione turistica Pro Val Resia, 1995] ([s.l. : s.n.]). - [36] str. : ilustr. ; 21 cm Ov. nasi. - Besedilo v it. 8. BENVENUTI = Willkommen = Dobrodošli in Val Resia 1996 / a cura della Associazione Turistica Pro Val Resia. - [Resia : Associazione turistica Pro Val Resia, 1996] ([s.l.] : Tipografia Tarvisiana). - [36] str. : ilustr. ; 21 cm 185 Ov. nasi. - Besedilo v it. 9. BERAŠKA požrešnost / [zapisala Anna Mattelig iz Ahtna za otroški natečaj Moja vas 1987 ; ilustrirala Luisa Tomasetig]. - Trst : Založništvo tržaškega tiska, 1992 (Trst : Graphart). - ( 16] str. : ilustr. ; 20 cm. - (Zbirka Pravce iz Benečije / izdaja Študijskega centra Nediža) Ov. nasi. ISBN 88-7I74-036-X 10. BERGNACH, Laura Učiteljski poklic : sociološka raziskava na osnovnih in nižjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom / Laura Bergnach, Bruna De Marchi. - Trst ; Gorica ; ^edad : Slovenski raziskovalni inštitut, 1990. - 83 str. ; 30 cm Strojep. avtogr. - Nasi. str. in ov. tiskana. - Na nasi. str. in ov. : ! 16. - Bibliografija : str. 82-83 11 BEVK, France Kaplan Martin Čedermac / France Bevk ; [ilustriral Marijan Amalietti ; spremno besedo napisala Helga Glušič]. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1990 (Ljubljana : Delo). - 279 str. : ilustr. ; 19 cm Izšlo ob stoletnici pisateljevega rojstva. - Bevkov roman o besedi /Helga Glušič: str. 256-277. - Dosedanje izdaje Kaplana Martina Čedermaca: str. 278. - Prevodi Kaplana Martina Čedermaca: str. 279 ISBN 86-11-05975-1 12. BEVK, France La langue intime : [roman] / France Bevk ; traduction du slovene par Zdenka Stimac ; préface de Evgen Bavčar. - Pariš : Les Éditions du Cerf, 1993 (Lonrai : Normandie). - 238 str. ; 22 cm Podnasl. na ovoju. - Prevod dela: Kaplan Martin Čedermac ISBN 2-204-04647-7 13. BLANCHINI, Eugenio La Slavia / Eugenio Bianchini. - [[Anastatični ] ponatis]. - Cividale del Friuli : Združenje = Associazione “Don Eugenio Bianchini” ; [s.l.] : Confederazione delle organizzazioni slovene = Svet slovenskih organizacij, 1996 (Premariacco : Con-graf). - 15, 36 str. : avtorjeva slika ; 21 cm Ov. nasi. - Izv. izd.: 1901. - Podatki o ponatisu iz uvodne besede. - Združenje “Evgen Blankin” nova prisotnost v Beneški Sloveniji = L’associazione "Don Eugenio Bianchini" una nuova presenza nella Slavia Friulana / Giorgio Banchig: str. 4-9. - Biografska beležka = Note biografiche / Jem [i.e. Jevnikar Martinj: str. 10-15. -Na notranji nasi, str.: Omaggio a don Eugenio Bianchini : l’associazione “Don Eugenio Bianchini " in occasione della sua presentazione e della prima iniziativa, San Pietro al Natisone, 5 ottobre 1996 = V spomin na duhovnika Eugena [I] Blankina : Združenje “Evgen Blankin ” ob predstavitvi svojega delovanja in prvem javnem nastopu, Špeter, 5. oktobra 1996 14. BLASUTIG, Michelina Ne samuo spomini = Non solo ricordi / Michelina Blasutig ; [hanno collaborato Riccardo Ruttar per la traduzione italiana dei testi, Alessandro D’Osualdo per i disegni e Ferruccio But per le fotografie = so dali ‘no roko Riccardo Ruttar za italijansko besedilo, Alessandro D’Osualdo rizbe an Ferruccio But za fotografije]. - Čedad : Kulturno društvo Studenci = Cividale del Friuli : Circolo culturale Sorgenti, 1994 (Campoformido : La Tipografica). - 77 str. : ilustr. ; 31 cm Besedilo v beneškem narečju in vzporedni prevod v it. 15. BOŽIČ ’95 : devetica božična po vaseh lieške fare. - Grmek : Lieška fara ; Lesa : Kulturno društvo Rečan. 1995 ((s.L : s.n.]). - [32] str. ; 21 cm Besedilo delno v beneškem narečju 16. BREZ skarbi! Sa smo tle mi!!! : vesela igra za no vičer / [besedilo je bilo zbrano v arhivu “Moja vas” in med deli Luciana ChiabudinifjaJ in Alda Clodigla]). - [Čedad : Beneško gledališče, 1996], - 28 f. ; 30 cm S troj ep. avtogr. - Nasi. in drugi podatki povzeti iz vabila. - Beneško narečje. -Igrano za mednarodni dan žena - 8. marec 1996 17. CALVARIO = Kalvari. - [Rezija : s.n., 1991], - 8 str. ; 22 cm Čelni nasi. - Strojep. avtogr. - Besedilo v rezijanščini in it., delno v lat. 18. CAUCIG, Paolo Clastra e la sua piccola storia / a cura di Caucig Paolo. - [S.i. : s.n.], 1996 (Premariacco : Congraf). - 92 str. : ilustr. ; 24 cm 19. CERNETIG, Marina [Ist gren gor ...] / M[arina] Cernetig. - [Čedad : Beneško gledališče, 1991]. -!8| f. ; 30 cm Avtorica navedena na koncu teksta. - Nas. povzet po prvem stavku. - Strojep. avtogr. - Igrano za Dan emigranta 1991. - Beneško narečje 20. CERNETIG, Marina W | viva) Claudia! / [Marina Cernetig|. - [Čedad : Beneško gledališče, 1991 ]. -'9 f. ; 30 cm Čelni nasi. - Avtorica podpisana na koncu teksta. - Fotokopije. - Igrano za 8. marec 1991. - Beneško narečje 21. CIRCOLO culturale resiano Rozajanski dum / a cura di Di Lenardo Vittorio Pariser. - [Resia] : Circolo culturale resiano Rozajanski dum, [1991] ([s.l. : s.n.]). -[4] str. ; 32 cm Čelni nasi. - Publikacija je telefonski imenik Rezije 22. CIRCOLO culturale resiano Rozajanski dum / a cura di Di Lenardo Vittorio Pariser. - [Resia] : Circolo culturale resiano Rozajanski dum, [1992] ([Tolmezzo] : Treu). - [8] str. ; 28 cm Čelni nasi. - Publikacija je telefonski imenik Rezije s krajevnimi imeni v rezijanščini in it. 23. CIRCOLO culturale resiano Rozajanski dum / a cura di Di Lenardo Vittorio Pariser. - [Resia] : Circolo culturale resiano Rozajanski dum, [1995] (Tolmezzo : Treu). -18] str. ; 28 cm Čelni nasi. - Publikacija je telefonski imenik Rezije s krajevnimi imeni v rezijanščini in it. 24. CLAVORA, Ferruccio La comunità senza nome : la Slavia alle soglie del duemila / Ferruccio Clavo-ra, Riccardo Ruttar ; [illustrazioni Alessandro D’Osualdo ; fumetto Moreno To-masetig ; fotografie Riccardo Ruttar ... et al.]. - [Čedad] : Zveza slovenskih izseljencev Furlanije-Julijske krajine = Unione Emigranti Sloveni del Friuli-Venezia Giulia, [1990] (Premariacco : Juliagraf). - 119 str. : ilustr. ; 30 cm Nasi. z ovoja. - Nasi. str. razpotegnjena čez dve str. 25. CLAVORA, Ferruccio The community without a name / Ferruccio Clavora, Riccardo Ruttar ; transla-ted by Danilo Koren ; [Alessandro D’Osualdo for thè illustration ; Moreno Toma-setig for thè drawings ; photographs Riccardo Ruttar ... et al.]. - [S.I.] : Zveza slovenskih izseljencev Furlanije-Julijske krajine = Unione Emigranti Sloveni del Friuli-Venezia Giulia = The Union of Slovenian Emigrants from Friuli-Venezia Giulia, 1993 (Premariacco : Juliagraf)- - 178 str. : ilustr. ; 24 cm Nasi. z ovoja. - Prevod dela: La comunità senza nome 26. CLODIG, Aldo Berite Novi Matajur : izdelana igra iz Kersnikove Berite Novice/ Aldo Klodič. - [Čedad : Beneško gledališče, 1995], - 34 f. ; 30 cm Avtor izpisan ročno. - Čelni nasi. - Beneško narečje. - Strojep. avtogr. - Igrano za Dan emigranta 1995 27. COLLODI, Carlo Pinocchio / C. Collodi ; prerunu je E. Sotillos ; po slovensko so napravili Riccardo Ruttar, Renzo Mattelig ; tele bukve je napravu Centre International Escarrè per les Minories Etniques i les Nacions (CIEMEN). - Barcelona : Nabau, [1990] (Barcelona : Litofisan). - 16 str. : barvne ilustr. ; 25 cm. - (Ciemen books) Nasi. na ovoju in v kolofonu: Pinocchio - po slovensko. - Pravo avtorjevo ime je Carlo Lorenzini 28. CONOSCIAMOCI / a cura di Circolo culturale Val Cosizza. - [Cosizza : Circolo culturale Val Cosizza, 1994[ ([s. I. : s. n.]). -120] str. : ilustr. ; 21 cm Ov. nasi. - Besedilo delno v beneškem narečju 29. CONVEGNO ecclesiale di studio Sloveni e Friulani in Friuli, due popoli a confronto sull’inculturazione della fede (1991 ; Cividale) Sloveni e Friulani in Friuli : due popoli a confronto sull’inculturazione della fede : atti del Convegno ecclesiale di studio, Cividale = Cividàt = Čedad, 1-2 marzo 1991 / [presidenza] Consulta della cultura, Arcidiocesi di Udine. - Udine : Centro comunicazioni sociali, [ 1992] (Feletto U. : Missio). - 166 str. : ilustr. ; 21 cm 30. COSIZZA e dintorni : storia, tradizioni, leggende di una comunità / a cura di Paola Chiabai. - [Cosizza] : Circolo culturale “Val Cosizza”, [ 1995] (di Udine : Tipografia Aura). - 235 str. : ilustr. ; 24 cm Introduzione / Bernarda Chiabai: str. 9. - Bibliografija: str. 235 31. CROMAZ, Gian Francesco Lettere dalla Lituania : mons. Luigi Faidutti, Diplomatico vaticano in Lituania (1924-1931) / Gian Francesco Cromaz ; edito dalla Società Cooperativa Editrice Doni. - Čedad : Svet slovenskih organizacij, 1992 ( Basaldella - Campoformido : Designgraf). - 140 str. : ilustr. ; 21 cm Bibliografija: str. 140 32 D’OSUALDO, Alessandro Relè an Sreča = Relè in sreča = [Relè e la Felicitai = Relè e la Felicità] Di-suald ; [besedilo in rizbe [!] = racconto e disegni di = [conte e dissens di] Alessandro D’Osualdo ed Emanuela Castellani ; teksta v narečju in v slovenskem jeziku = testi sloveni Riccardo Ruttar, Renzo Mattelig e Milan Jarc]. - [S.I.] : Editsions de-vant daur, 1994 (Ud[ine] : La Tipografica). - [38] str. : barvne ilustr. ; 24 cm Izv. stv. nasi. : Relè e la Felicitar - Furlansko in ital. besedilo tiskana v obratni smeri. - V kolofonu z oznako: Slovenci po svetu ; Università degli studi di Udine 33. D’OSUALDO, Alessandro Relè und das Gliick = Rele in Sreča = [Relè e la Felicità = Relè et le Bonheur] / Disuald : Ubersetzung von Sabrina Nonnini [v nern.], traduzione] Riccardo Ruttar [v slov.], [traduction in francais par Helène et Osvaldo Coisson] ; [conte e dissens di = racconto e disegno di Alessandro D’Osualdo e Emanuela Castellani], -[S.I.] : Editsions devant daur, 1994 (Ud[ine] : La Tipografica). - 38 str. : barvne ilustr. ; 24 cm Izv. stv. nasi. : Relè e la Felicitai. - Ital. in franc, besedilo tiskana v obratni smeri . - V kolofonu oznaka: Università degli studi di Udine 34. DAN slovenske kulture ( 1990 ; Špeter) Dan slovenske kulture 1990 / (organizatorji Študijski center Nediža, Društvo beneških umetnikov, Zveza slovenskih kulturnih društev|. - Špeter : [s.n., 1990] (Premariacco : Juliagraf). -[16] str. ; 20 cm Ov. nasi. - Besedilo slov. in prevod v ital. 35. DANELUTTO, Antonino Piante medicinali della Val Resia : guida alla mostra = Trave za zdraujost od Rozajanske Dulinc / Antonino Danelutto. - Resia : Pro Val Resia, 1994 (Udine : designgraf). - 95 str. : ilustr. ; 16 cm Imena rastlin tudi v rezijanskem narečju, furi., ital. 36. DANELUTTO, Antonino Piante velenose dell’alto Friuli / Antonino Danelutto. - Val Canale : Comunità montana Canal del Ferro, Val Canale, 1990 (Bolzano : Athesia-druck). - 127 str. : ilustr. ; 22 cm Bibliografija: str. 127. - Kazalo. - Glossario: str. 109-Il8. - Vsebuje tudi slovenska imena 37. DAPIT, Roberto La Slavia Friulana : lingua e culture : Resia, Torre, Natisone, : bibliografia ragionata / Roberto Dapit ; [prefazione Milko Matičetov ; traduzioni Živa Gruden ; pubblicazione del Circolo culturale Ivan Trinko di Cividale] = Beneška Slovenija : jezik in kultura : Rezija, Ter, Nadiža : kritična bibliografija / [Roberto Dapit ; spremna beseda Milko Matičetov ; prevodi Živa Gruden ; izdaja Kulturnega društva Ivan Trinko - Čedad]. - San Pietro al Natisone : Cooperativa “Lipa” = Špeter : Zadruga “Lipa”, 1995 (Premariacco : Juliagraf). - 138 str. ; 24 cm + Errata corrige Prefazione = Spremna beseda / Milko Matičetov: str. 5-7. - Opombe pri posameznih notali v slov. in ital. - Ital. besedilo z vzporednim prevodom v slov. 38. DEL BASSO, Giovanni Maria Triste caso accaduto a Topolò : storie di povere donne e di poveri uomini = O žalostnem dogodku v Topolovem : iz življenja siromakov / Giovanni Maria Del Basso. - San Pietro al Natisone = Špeter : Lipa, 1995 ([Cormons : Poligrafiche San Marcoj). - 45 str. ; 21 cm. - (Mrvice ; 1) Prevedla Živa Gruden. - Spremna beseda = Prefazione / Pavel Petričič: str. 6-9. -Slov. prevod in vzporedno besedilo v ital. - Opombe in dokumenti samo za ital. besedilo 39 DI LENARDO, Vittorio Pariser Resia, la valle dei fiori : breve storia e curiosità / a cura di Vittorio Pariser Di Lenardo. - Resia : Circolo culturale resiano Rozajanski dum, [1993] ([s.l.j : GEAP). - 23 str. : barv. ilustr. ; 11 x 21 cm Ov. nasi. - Potiskane tudi o v. str. - Posvetilo na hrbtni str. ov. tudi v rezijanskem narečju 40. “Il DIAVOLO ti porti !!!”:[ liberamente tratto da una favola popolare raccolta nel comune di Pulfero 1-8 gennaio 1993] / [ sceneggiatura, disegno, realizzazione editoriale a cura della classe IV magistrale], - Versione in lingua italiana. -San Pietro al Natisone : Irene Edizioni, 1993. - [12] f. : ilustr. ; 43 cm Prevod dela: Zluodi te nes. - Ov. nasi. - Strojep. avtogr. 41. DOMENKI, Raimondo Tradizioni e leggende della Valcanale. Parte 1, L’uomo, la sua vita / Raimondo Domenig ; [le fotografie sono state eseguite o sono proprietà dell’autore]. -Tarvisio : Casa Editrice Missio, 1990 ([s. I. : s. n. ]). - 124 str. : ilustr. ; 20 x 24 cm Bibliografija: str. 124 42. DOMENKI, Raimondo Tradizioni e leggende della Valcanale. Parte 2, L’organizzazione sociale / Raimondo Domenig ; [foto di R. Domenig]. - Tarvisio : Casa Edirice Missio, 1992 (Feletto U. : G. Missio). - 123 str. : ilustr. ; 20 x 25 cm Bibliografija za posameznimi poglavji 43. DONAUD, Jean Claude Žensko ročno dielo / Jean Claude Donaud ; prevod v slovenščino Djurdja Fiere ; prevod v narečje Marina Cernetig. - [Čedad : Beneško gledališče, 1995], - 25 f. ; 30 cm Ov. nasi. - Uprizorjeno H. 3. 1995 44 DORBOLÒ, Bruna Usak minut je na palanka / Bruna Dorbolò. - [Čedad : Beneško gledališče, 1996], - 37 f. ; 30 cm Čelni nasi. - Prvič uprizorjeno na Dan emigrnata 1996 45. DRECOGNA, Loredana [Vsega se ne more požreti / Loredana Drecogna, Pia Chiabai, Aldo Clodig|. -[Čedad : Beneško gledališče, 19931. - 1 zv. (loč. pag.) ; 30 cm Podatki o avtorjih in nasi, povzeti po Novem Matajurju. - Strojep. avtogr. - Beneško narečje. - Vsebina: Vsakdanje življenje med šleutarijo an resnico / Loredana Drecogna, Pia Chiabai. Kaditi, ne kaditi ; Naši stari oče naš / Aldo Clodig 46. DVANAJST ujcev : rezijanska ljudska pravljica / ilustrirala Ančka Gošnik-Godec ; [povedala Tina Vajtova ; zapisal Milko MatičetovJ. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1994 (Ljubljana : PZI -DAN). - [16 ] str. : barvne ilustr. ; 16 cm. -(Knjižnica Čebelica ; 353) ISBN 86-11-14232-2 47. FAMEE = Družina = Famiglia : dai bisnonni, ai nonni, ai genitori, a me : come è cambiata la famiglia in Friuli / [...Živa Gruden per la traduzione in lingua slovena]. - [S. 1.] : Clape di Crosis, 1995 (Ziracco : Graficstyle). - 37 str. : ilustr. ; 21 x 30 cm Potiskane vse ov. str. - Besedilo v furi, in vzporedna prevoda v slov. in ital. 48. FiRMANI, Roman Andren, zadnji škrat / Roman Pirmani ; ilustriral Sergio Čemoja ; [prevedla Elizabeta Polvi], - V Trstu : Založništvo tržaškega tiska ; v Ljubljani : Prešernova družba, 1990 (v Veroni : Grafiche AZ). - 36 str. : barvne ilustr. ; 26 cm Prevod dela: Andren, l’ultimo gnomo 49. FIRMANE Roman Andren, l’ultimo gnomo = zadnji škrat / Roman Firmani ; illustrazioni di, ilustriral Sergio Černoja. - [Ed. con il dialetto sloveno delle Valli del Natisone], -Trieste : Editoriale stampa triestina, 1989 (a Trieste : Graphart). - 48 str. : barvne ilustr. ; 26 cm Vzporedno it. in slov. beneško narečje 50. FIRMANI, Roman La miniera e gli uomini / Roman Firmani ; introduzione di Ferruccio Clavora ; poesie di Iloferne Baldassi. - [Čedad] : Slovenci po svetu = Unione Emigranti Sloveni del Friuli-Venezia Giulia, [1996] (Premariacco : Juliagraf). - 82 str. : ilustr. : 24 cm Pesmi so v furlanščini. - Izšlo ob 20-letnici Društva Slovenci po svetu iz Liegea. -Na nasi. str. oznaka: Liege 1976-1996 51. FONDAMENTI per una grammatica pratica resiana : atti della conferenza internazionale tenutasi a Prato di Resia (UD) 11-12-13 dicembre 1991 / a cura di Han Steenwijk. - 1. ed. - Padova : Cooperativa libraria editrice dell’Università di Padova, 1993 (Padova : Cooperativa libraria editrice dell’Università di Padova). -171 str. ; 24 cnt Besedila referatov v it. ali slov. s povzetki v slov. oz. it. in delno v rezijanščini s povzetki v slov. ali it. in delno v rezijanščini 52. GARIUP, Mario Topolove : pripoved o koreninah beneške vasi = Topolò : racconto sulle origini di un paese delle Valli del Natisone / Mario Gariup, Renzo Gariup, Renzo Rudi ; [pubblicazione del] Circolo culturale Rečan. - Špeter = S. Pietro al Natisone : Zadruga Lipa = Cooperativa Lipa, 1994 (Mariano del Friuli : Graphy). - 164 str. : ilustr. ; 31 cm 53. GARIUP, Mario 11 santuario di Monte Lussuri in Val Canale / Mario Gariup. - Cividale del Friuli : Società Cooperativa Editrice Dom, 1991 (di Spilimbergo : Menini). - 509 str. : ilustr. ; 21 cm Bibliografija: str. 495-500. - I Francescani sono tornati / a cura di p. Filip Franc Rupnik: str. 485-494 54. GARIUP, Mario La Val Canale durante la seconda guerra mondiale : dagli archivi parrocchiali della Val Canale / Mario Gariup ; [edito dalla Società Cooperativa Editrice Dom, Cividale del Friuli, succursale di Ugovizza]. - Cividale del Friuli : Società Cooperativa Editrice Dom, 1995 (Basaldella-Campoformido : Designgraf). - 261 str. : ilustr. ; 21 cm Prefazione / di Marino Quotizza: str. 5-8. - Opombe na dnu str. 55 GARIUP, Mario Le opzioni per il 3o Reich : Val Canale 1939 / Mario Gariup. - Cividale del Friuli : Società Cooperativa Editrice Dom, 1994 (Campoformido-Basaldella : [s.n.]). - 242 str. : ilustr. ; 21 cm Prefazione/Sergio ed Elisa Dell’Anna: str. 5-8 56. GARIUP, Mario San Leopoldo (Villa Ecclesiae, Leopoldskirchen, Dipalja vas) / Mario Gariup ; [edito dalla] Società Cooperativa Editrice Dom, Cividale del Friuli - Ugovizza -Čedad : Svet slovenskih organizacij, (Udine : Designgraf). - 274 str. : ilustr. ; 21 cm Presentazione / Pietro Tomasino: str. 5-7. - Bibliografija: str. str. 269-274 57. GAVRAN, Miro Mož moje žene / Miro Gavran ; prevod v narečje Marina Cernetig. - [Čedad : Beneško gledališče, 1995]. - 35 f. ; 30 cm Čelni nasi. 58. “HUDIČ naj vas vzame” : [liberamente tratto da una favola popolare raccolta nel comune di Pulfero l’8 gennaio I993J / [sceneggiatura, disegno, realizzazione editoriale a cura della classe IV magistrale ; traduzione Wanda Husu ; collaborazione Larissa Borghese], - Versione in lingua slovena. - San Pietro al Natisone : Irene Edizioni, 1993. - [12] str. : ilustr. ; 43 cm Originalni nasi.: Zluodi te nes. - Ov. nasi. - Strojep. avtogr. 59. INVENTIAMO una favola? : [raccolta di storie inventate dagli alunni della classe seconda], - Špeter : Dvojezična osnovna šola, [ 19901. - [40] str. : ilustr. ; 25 cm Ov. nasi. - Avtograf. 60. IVAN Trinko : življenje in delo : razstava, Trst, Gregorčičeva dvorana 16. - 30. maja 1995 / [razstavo so pripravili člani KD Ivan Trinko iz Čedada ob 40-let-nici smrti Ivana Trinka]. - Čedad : KD Ivan Trinko, 1995. - [20] str. ; 21 cm Ov. nasi. - Strojep. avtogr. - Ivan Trinko in Beneška Slovenija /Marino Vertovec: str. [4-7] 61. KALC, Aleksej Izseljevanje iz Beneške Slovenije v kontekstu furlanske emigracije : s posebnim ozirom na obdobje 19. stol. in do prve svetovne vojne / Aleksej Kalc, Majda Kodrič. - [Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije], 1992 ([s.l : s.n.]). -Str. 197-210; 24 cm Separai iz: Zgodovinski časopis, 46(1992), št. 2. - Čelni nasi. 62. KALC, Aleksej L’emigrazione di mestiere dalla Slavia Veneta fino alla prima guerra mondiale / Aleksej Kalc, Majda Kodrič. - Varese : Edizioni Lativa, [ 19951 ([s. 1. : s.n.]). -Str. 137-149 str. ; 24 cm Čelni nasi. - Opombe na dnu strani. - Z oznako: Estratto da: Emigrazione e territorio : tra bisogno e ideale : convegno intemazionale, Varese 18-20 maggio 1994, Voi. / 63. KAR san bla ist ntajhana ; lo tem, kako so živeli nekoč tu pri nas, so v šolskem letu 1995-96 pripovedovali starši otrok iz skupine Lastovke = la vita di una volta raccontata nell’anno scolastico 1995-96 dai nonni dei bambini del gruppo dei grandi] /1(organizirali] vzgojiteljici, educatrici Vilma Martinig, Marina Poco-vaz]. - Špeter = San Pietro al Natisone : Zavod za slovensko izobraževanje, Dvojezični otroški vrtec, [1996], - 147] str. : ilustr. ; 21 x 31 cm. - (Izdaje = Edizioni Krivapeta) O v. nasi. - Beneško narečje. - Iz zvočnega zapisa prepisala Živa Gruden 64. KJE si, mišek moj? / [zgodba, porazdelitev v prizore, grafična podoba izdaje IV. razred oddelka Učiteljišča v Špetru ; prevod v slovenščino Larissa Borghese in Wanda Husu]. - San Pietro al Natisone : Irene edizioni, 1994. - 110] f. ; ilustr. ; 43 cm Prevod dela: Topolino mio, dove sei??. - Ov. nasi. - Izšlo tudi v it., beneškem narečju, furi, srbohrv., angl. in Špan. 65. KONSAKRACIUN ut te nove carkvè ut svetaha sin Florjene - Njiva = Dedicazione della nuova chiesa di S. Floriano - Gniva : 18. 8. 1991. - Rezija : Parokia uod Svete Marije Asunte = Resia ; Parrocchia di S. Maria Assunta, [1991]. - [26] str. : ilustr. ; 22 cm Strojep. avtogr. - Besedilo v rezijanščini in it. 66. KRALJICA Vida, blumarji, škrati, krivapete, balavanti — v Nadiških dolinah = — nelle Valli del Natisone / z junaki, ki smo jih našli v ljudskem izročilu, smo učenci dvojezične osnovne šole v Špetru v šolskem letu 1992/93 napisali te zgodbe = storie scritte nell’anno scolastico 1992/93 dagli alunni della scuola elementare bilingue di San Pietro al Natisone con l’aiuto dei personaggi della tradizione popolare ; [izdal] Zavod za slovensko izobraževanje, Špeter = [pubblicato dall’] Istituto per l’Istruzione slovena, San Pietro al Natisone], - [S.I.] : Založba = Edizioni Krivapeta, 1993. - [56] str. : ilustr. ; 30 cm Strojep. avtogr. 67. KULTURNO društvo Rečan (Lesa - Grmak) 25 let Rečana : 1969-1994. - Lesa - Garmak : Kulturno društvo Rečan, 1994. -[71] str. : ilustr. ; 30 cm 197 Ov. nasi. - Strojep. avtogr. in fotokopije iz drugih virov 68. LENDARO, Teresa Teresa Lendaro : S. Pietro al Natisone = Špeter, Beneška galerija, 13.-17. januarja 1990 / [spremna beseda Pavel Petricig]. - [Špeter] : Društvo beneških umetnikov : Zveza slovenskih izseljencev, 1990 (Premariacco : Juliagraf)- - 1 zgibanka (6 str.) ; 21 cm Ov. nasi. - Besedilo it. in slov. 69. LIBRO dei canti. - Resia : Parrocchia di s. Maria Assunta, 1990. - 79 str. ; 20 cm + Canto di San Floriano Besedilo v il. in rezijanščini 70. LIPE rožize / a cura del coro Monte Canin Val Resia, con la cooperazione di Marco Maiero ; [ricerca, presentazione, traduzioni, coordinamento Sergio Chinese ; fotografia Mario Copetti ; illustrazioni Lino Linossi ; disegni Luigi Paletti]. - Val Resia : Coro Monte Canin, 1991 ([s.l. : s.n.]). - 31 str. : ilustr., note ; 30 cm Besedilo v it. in rezijanskem narečju. - Avtorji uvodnih besedil Sergio Chinese, Mario Macchi, Oreste Rosso, Marco Maiero 71. LONGHINO, Antonio Resia, la chiesetta di Podklanaz / Antonio Longhino. - Udine : Circolo culturale resiano “Rosajanska dolina”, 1993 (Udine : Marioni). - 63 str. : ilustr. ; 24 cm 72. LONGHINO, Antonio Val Resia, terra di arrotini / Antonio Longhino. - Udine : Circolo Culturale Resiano “Rosajanska dolina", 1992 (Udine : Marioni). - 150 str. : ilustr. ; 24 cm Bibliografija: str. 145-147 73. LONGHINO, Arturo Ospitalità - relazioni con me : giudizio sui resiani di Baudouin de Courtenay, durante i suoi soggiorni nella Valle di Resia negli anni 1872 e 1873 / Arturo Longhino- Archet. - Grassau / Oberbayern : Arturo Longhino-Archet, 1995 (printed in Germany). - 13 str. : ilustr. ; 21 cm Ov. nasi. - Odlomki povzeti in prevedeni iz: Slavjanskij zbornik, IB76, Russkaja mysl, IS93. - Jan Baudouin de Courtenay : in occasione del I50o della nascita / A. L.: str. 12-13 74. LUSEVKRA nell’Alta Val Torre / a cura di Ottorino Burelli ; [scritti di Ottorino Burelli, Cornelio Cesare Desinan, Pavle Merkù, Paolo Montina, Vanni Zoz, Marzio Strassoldo, Pietro Negro ; fotografie Archivio Montina ... et al.]. - [Luse-vera] : Comune di Lusevera, 1991 (Udine : Arti Grafiche Friulane). - 237 str. : ilustr. ; 29 cm Bibliografija pri nekaterih prispevkih 75. MADOTTO, Aldo Pagine di storia : resoconti di Vita Resiana / Aldo Madotto ; [fotografie Aldo Madotto ... et al.]. - [Resia], 1983-1994. - 3 zv. : ilustr. ; 25 cm Voi. 3 : 1971-1980. - Circolo culturale resiano “Rozajanski dum”, 1994 (Udine : Designgraf). - 257 str. Vsebuje tudi: I terremoti del 1976 : memorie personali / [avtor, Clemente Jolan- da, Di Lenardo Maria ved. Barbarino, Francesco Copetti Cundia in Luigi Paletti. Canti resiani / raccolti da Di Lenardo Vittorio Pariser (v rezijanskem narečju) 76. MARTINIG, Dario Čudne boliezni / Dario Martinig. - [Čedad : Beneško gledališče, 1992]. - 26 f. ; 30 cm Čelni nasi. , izpisan na roko. - Strojep. avtogr. - Beneško narečje. - Igrano za Dan emigranta 77. MARTNIG, Dario Varuh / Dario Martinig. - [Špeter : Beneško gledališče, 1994]. - 38 str. ; 30 cm Čelni nasi. - Strojep. avtogr. - Igrano za Dan emigranta 1994 78. MARTINIG, Vilma Saromakič an maškere / Vilma Martinig. - [Čedad : Beneško gledališče, 1992], -8 f. ; 30 cm Čelni nasi., avtor izpisan na roko. - Strojep. avtogr. - Beneško narečje. - Pust 1992, prireditev staršev za dvojezični vrtec 79. MARVICE tou vjetru : med orami naše doline / a cura di Renzo Calligaro, Luisa Cher. - [S.I.] : Associazione lavoratori emigranti del Friuli-Venezia Giulia ; [Čedad] : Unione Emigranti sloveni, 1992 (Premariacco : Juliagral). - 108 str. : ilustr. ; 30 cm Besedilo v it. in terskem narečju. - Izdano v sodelovanju s Centro ricerche culturali di Lusevera e Micottis 80. Il MENDICANTE avido : [favola popolare slovena] / [riscritta dall'alunna Anna Mattielig di Attimis per il concorso Moja vas 1987 ; traduzione di Paola Lucchesi ; illustrazioni di Luisa Tomasetig|. - |Trieste| : Editoriale stampa triestina, 1992 (Trieste : Graphart). - |16| str. : ilustr. ; 20 cm. - (Collana Favole della Benecia) Ov. nasi., podnasl. v kolofonu 81. MERKÙ, Pavle Po našin : primo libro di lettura nel dialetto dell’Alta valle del Torre / a cura di Pavle Merkù ; illustrato da Jasna Merkù. - [Lusevera] : Comune, 1993 (Tavagnac-co : Arti Grafiche Friulane). - 61 str. : ilustr. ; 23 cm Presentazione / Maurizio Mizza: str. 5-6. - All’attenzione dei docenti / Pavle Merkù : str. 57-61 82. M1NNICH, Robert G. Socialni antropolog o Slovencih : zbornik socialno-antropoloških besedil / Robert G. Minnich ; [predgovor Stane Južnič ; prevedla in uredila Irena Šumi ; angleški prevodi so avtorjevi ; italijanski prevodi Antonio Principato ; nemški prevodi Magda Zagode]. - [Trst] : Slovenski raziskovalni inštitut - SLORI, Sedež Kanalska dolina ; Ljubljana : Amalietti, 1993 (Ljubljana : Atelje Šušteršič & Pance). - CLXXXV1 str. ; 21 cm. - (Slovenci v Italiji) 83. Le MINORANZE linguistiche italiane : costumi, artigianato / a cura di Franco Faranda. - Rimini : Luisè editore, 1990 (Forlì : Filograf). - 118 str. : ilustr. ; 24 cm. - (Quaderni Bertinoresi) Avtor poglavja o Slovencih Paolo Petricig 84. MIŠAC muoj, kje si? / [zgodba, porazdelitev v prizore, grafična podoba izdaje: IV. razred oddelka učiteljišča v Špetru ; prevod v slovensko narečje Ne-diških dolin Natascia Birtig in Maria Pia Marseu|. - Špeter : Irene edizioni, 1994 ([s.l. : s.n.]). - 10 f. : ilustr. ; 42 cm Prevod dela: Topolino mio, dove sei?. - Ov. nasi. - Izdaje tudi v slov., ital., fur-lan., srhohrv., angl. in Špan. 85. MJUTA Povasnica Jubica an Arpit / Mjuta Povasnica ; ilustrirala Luisa Tomasetig ; parprava Študijski center Nediža. - Parva edicion. - Špietar : Lipa, 1995 (Verona : Grafiche AZ). -128] str. : barvne ilustr. ; 31 cm. - (Flores) Mjuta Povasnica je psevdonim. - Besedilo v slov. beneškem narečju 86. MJUTA Povasnica Ljubica in Arpit / Mjuta Povasnica ; ilustrirala Luisa Tomasetig ; v knjižni jezik prestavila Živa Gruden ; uredil Študijski center Nediža . - 1. natis. - Špeter = S. Pietro al Natisone : Lipa, 1995 (Verona : Grafiche AZ). - [28] str. : barvne ilu-str. ; 31 cm. - (Flores) Izv. stv. nasi. : Jubica in Arpit. - Mjuta Povasnica je psevdonim 87. MJUTA Povasnica Ljubica in Arpit / Mjuta Povasnica ; ilustrirala Luisa Tomasetig ; v knjižni jezik prestavila Živa Gruden ; uredil Študijski center Nediža. - 1. natis. - Trst : Devin, 1995 (Verona : Grafiche AZ). - [28] str. : barvne ilustr. ; 31 cm. - (Flores) Izv. stv. nasi.: Jubica in Arpit. - Mjuta Povasnica je psevdonim 88. MJUTA Povasnica Zimska pravljica / Mjuta Povasnica ; ilustrirala Alessandra D’Este ; v knjižni jezik prestavil Marko Kravos ; [besedilo Pavel PetričičJ. - 1. natis. - Trst : Založništvo tržaškega tiska, 1990 (Verona : Grafiche AZ). - [28] str. : barvne ilustr. ; 31 cm. - (Zbirka Flores) Mjuta Povasnica je psevdonim 89. MJUTA Povasnica Favola invernale / Mjuta Povasnica ; illustrazioni di Alessandra D’Este ; [testo a cura di Pavel Petričič]. - la ed. - Trieste : Editoriale stampa triestina, 1990 (di Verona : Grafiche AZ). - [28] str. : barvne ilustr. ; 31 cm. - (Collana Flores) Mjuta Povasnica je psevdonim 90. MJUTA Povasnica Jubiza e Arpit / Mjuta Povasnica ; illustrazioni di Luisa Tomasetig ; a cura del Centro Studi Nediža. - la ed. - S. Pietro al Natisone : Lipa, 1995 (Verona : Grafiche AZ). -128] str. : barvne ilustr. : 31 cm. - (Flores) Izv. stv. nasi. : Jubica in Arpit. - Mjuta Povasnica je psevdonim 91. MJUTA Povasnica Jubute e Arpit : lejende des Valadis dal Nadison scrite di Miute Povasnica e voltade par furlan di ‘Z. Osualdin e L. Peres / inlustrazions di Luise Tomasetig. -Udine : Società filologica friulana, 1995 (Verona : Grafiche AZ). - [28] str. : barvne ilustr. ; 31 cm. - (Flores) Prevod dela: Jubica in Arpit. - Mjuta Povasnica je psevdonim 92. MJUTA Povasnica Contia da d’invern / Mjuta Povasnica ; dessegnes de Alessandra D’Este. -Vich de Fasha : Istitut cultural ladin “Majon di Fashegn” ; [Trst : Založništvo tržaškega tiska]. 1989 (|Verona : Grafiche AZ]). - [28] str. : barvne ilustr. ; 31 cm. - (Contaconties) (Flores) Mjuta Povasnica je psevdonim 93. MJUTA Povasnica Cantu de ierru / Mjuta Povasnica ; figuras de Alessandra D’Este ; [bortadu in sardu dae Diegu Corraine]. - Nugoro : Papiros ; [Trst : Založništvo tržaškega tiska], 1990 (Verona : Grafiche AZ). - [28] str. : barvne ilustr. ; 31 cm. - (Flores) Mjuta Povasnica je psevdonim ISBN 88-85138-14-4 94. MONTINA, Paolo L’abbigliamento nel Tarcentino e nella Val Torre tra il XV111 e il XX secolo / Paolo Montina. - [S.I.] : Missio, 1992 (Feletto Umberto : Missio). - 213 str. : ilustr. ; 24 cm Nad nasi.: Associazione friulana ricerche Tarcento. - Bibliografija: str. 185-188. - Dizionarietto dei termini relativi all’abbigliamento in uso nella Val Torre /a cura di Gfuglielmo] Cerno: str. 146-147 95. MUSONI, Francesco Tra gli Sloveni di Montefosca = Med Slovenci v Črnem vrhu / Francesco Musoni ; traduzione, prevod Živa Gruden ; [a cura di, uredil |i.e. izdali Centro studi Nediža = Študijski center Nediža]. - San Pietro al Natisone = Špeter : Cooperativa Lipa Editrice, 1996 ([Cormons : Tipografia San Marco]). - 85 str. ; 20 cm. - (Mrvice ; 2) Besedilo vzporedno v slov. in ital. - Naslova dodatnih besedil in avtorja navedena tudi na nasi. str. - Francesco Musoni, življenje in delo / Pavel Petričič: str. 6-35. -Bibliografia / Lara Dugaro: str. 68-85 96. NADIŠKE doline [Kartografsko gradivo] : turistična karta : Dreka, Grmek, Podbonesec, Praprotno, Srednje, Sv. Lenart, Špeter, Tovorjana / grafična realizacija Alvaro Petricig in Luisa Tomasetig. - [Brez merila]. - Špeter : Zadruga Lipa, [1992] (Premariacco : Juliagraf). - 1 zvd. : barv. ; 69 x 48 cm, zložen na 12 x 24 cm Zadaj: opis krajev 97. NAŠE pravce / [zbirali in ilustrirali otroci iz skupine Lesice ; izdal Dvojezični otroški vrtec v Špetru]. - [Špeter] : Zavod za slovensko izobraževanje, [1990], -[36] str. : ilustr. ; 21 x 30 cm Ov. nasi. - Stropejp. avtogr. 98. NAŠE pravce : [pravce, ki sojih v letu 1992-93 v vrtcu pripovedovali sorod- 203 niki otrok iz skupine čebel = storie raccontate nell’anno 1992-93 dai parenti dei bambini del gruppo dei grandi] / [projekt sta vodili, progetto a cura di Vilma Mar- tinig, Antonella Scaunich ; [izdal] Zavod za slovensko izobraževanje, Dvojezični otroški vrtec, Špeter, [pubblicato dall’] Istituto per l’Istruzione Slovena, Centro prescolastico bilingue. San Pietro al Natisone], - [S.I.] : Založba = Edizioni Kriva-peta, 1993. - [56] str. : ilustr. ; 21x31 cm Ov. nasi. - Strojep. avtogr. 99. NAŠE pravce : Ipravce, ki sojih zbrali otroci iz skupine Lesice = storie raccolte dai bambini del gruppo dei grandi]. - V Špetru : Dvojezični otroški vrtec = 13i San Pietro al Natisone : Centro prescolastico bilingue, [ 1991] ([Špeter] : Zavod za slovensko izobraževanje = Istituto per l’istruzione slovena). - [24] str. ; 21 x 31 cm Ov. nasi. - Podnaslov v kolofonu. - Beneško narečje HX). NATISONE Taler [Kartografsko gradivo) : Touristen Landkarte : Drenchia, Grimacco, Prepotto, Pilifero, San Leonardo, San Pietro al Natisone, Savogna, 204 Stregna, Torreano / graphische Realisierung von Alvaro Petricig und Luisa Toma-setig. - San Pietro al Natisone : Cooperativa Lipa, [1992] (Premariacco : Julia- graf). - 1 zvd. : barv. ; 68 x 48 cm, zložen na 12 x 24 cm Zadaj opis krajev v nem. 101. NATISONE valley [Kartografsko gradivo] : tourist map : Drenchia, Grimac-co, Prepotto, Pulfero, San Leonardo, San Pietro al Natisone, Savogna, Stregna, Torreano / thè graphic was accomplished by Alvaro Petricig and Luisa Tomasetig. - San Pietro al Natisone : Cooperativa Lipa, [1992] (Premariacco : Juliagraf). - 1 zvd. : barv. ; 69 x 48 cm, zložen na 12 x 24 cm Zadaj opis krajev v angl. 102. NATIVITÀ = Rojstvo : Špeter, Beneška galerija, 17. 12. 1993 - 8. 1. 1994. -[Špeter) : Beneška galerija, [1993] (Premariacco : Juliagraf)- - [20] str. : ilustr. ; 18 cm 103. NAZZ1, Faustino Il Duce lo vuole : proibizione dello sloveno nella vita religiosa della Slavia Friulana / Faustino Nazzi ; a cura del Centro studi Nediža. - S. Pietro al Natisone : Cooperativa Lipa Editrice, 1995 (Premariacco : Juliagraf). - 181 str. ; 21 cm V kolofonu Se podnasl.: dal saggio pubblicato a puntate sul settimanale Novi Matajur 104. NICOLA.!, Aldo Buogi možje / Aldo Nicolaj. - Čedad : Beneško gledališče, 1994. - 27 f. ; 30 cm Vsebina: Telegram / prevod Antonella Bucovaz in Iole Namor. Olimpia / prevod Anna lussa in Lucia Trusgnach. Milja i mieru an ujski ; Kontat / prevod Marina Cernetig. Veselje do življenja / Iole Namor. Voda in iajj'a / prev. Loredana Dreco-gna in M. Cernetig. - Igrano za mednarodni dan žena. 8.3.1994 105. O treh bratih / [besedilo je prirejeno po pripovedovanju babice - none Cine [i.e. Gine| v dvojezičnem vrtcu v Špetru v šolskem letu 1992/93 ; ilustrirala Luisa Tomasetig ; izdaja Študijskega centra Nediža, Špeter v Benečiji |. - V Trstu : De- vin, 1995 (Ljubljana : “Tone Tomšič”). - [16] str. : ilustr. ; 20 cm. - (Zbirka Prav-ce iz Benečije) O v. nasi. 106. OBIT, Michele Itinerari del gusto nelle Valli del Natisone, Friuli / [testo Michele Obit, Teresa Covaceuszach ; fotografie Marina Bergnach], - [S.I.] : Azienda regionale per la promozione turistica [etc.], 1996 (Cividale : Ideagrafica). - [20] str. : ilustr. ; 21 cm Avtorja navedena v kolofonu — Geschmackrundfahrt in den Natisone Taler, Friaul. - 1 zloženka (12 str.) 107. OBIT, Michele Per certi versi : (poesie 1989-1992) = Po drugi strani / Michele Obit ; traduzione in sloveno di Marko Kravos. - Vittorio Veneto : H. Kellermann, 1995 (S. Lucia di Piave : Cooperativa servizi culturali). - 59 str. ; 20 cm. - (Centofiori ; 4) Vzporedno slov. prevod in ital. besedilo ISBN 88-86089-10-7 108. OMAN, Alessandro Etnobotanica della Val Canale : con particolare riguardo ai fitonomi sloveni di Ugovizza, Vaibruna, Camporosso e S. Leopoldo / Alessandro Oman ; [illustrazioni tratte da “Iconografia florae italicae” di A. Fiori]. - Cividale del Friuli : Società Cooperativa Editrice Dom, 1992 (Ronchi dei Legionari : Ergon). - 344 str., [8] str. pril. : ilustr. ; 21 cm Presentazione / Marino Qual izza: str. 7-8. • Bibliografija: str. 295-296. - Kazala 109 PASCOLO, Enzo Case dell Slavia friulana / Enzo Pascolo ; [progetto grafico Paolo Pascolo ; fotografie Enzo Pascolo, Mario Barel ; disegni Enzo Pascolo, Antonio Oliveri]. -[Udine] : Società Filologica Friulana, 1993 (Fiume Veneto (PN) : GEAP). - 269 str. : ilustr. ; 29 cm Bibliografija: str. 264-269 110. PETRICIG, Paolo Atlante toponomastico e ricerca storica / a cura di Paolo Petricig e Natale Zuanella ; [edito dal] Comune di San Pietro al Natisone. - [Špeterj : Cooperativa Lipa, 1990 (Premariacco : Juliagraf). - 158 str., [40] str. pril. : ilustr. ; 30 cm [Spremni besedi] / Giuseppe Marinig, Bruna Dorbolò: str. 5. - Prefazione: str. 7. - Vocabolario dei toponimi 111. PICCINI, Giuseppe Vicariatus Sclaborum : storie des Vilis de Val de Tor : note storiche sull’assistenza religiosa alle Ville Slave, raccolte nell’archivio della Curia Arcivescovile, per incarico di don Onorio Gentilini, vicario di Ciseriis / don Giuseppe Piccini ; [a cura della parrocchia di Ciseriis]. - Tavagnacco : Art Grafiche Friulane, 1995 (Udine : Arti Grafiche Friulane). - 60 str. ; 19 cm Il parce /pre Valantin Costante: str. 5-6 112. PRIPRAVLJENI — zdaj I : zemljepis za 3. razred dvojezične šole = Pronti 206 — via [1] : corso di geografia della scuola bilingue per la classe 3" / pripravile, a cura di Antonella Bucovaz, Ivana Cragnaz, Marina Pocovaz, Ines Talotti. - [Špe-ter] : Zavod za slovensko izobraževanje, 1993 ([Špeterj : Zavod za slovensko izobraževanje). - ! 17 str. : ilustr. ; 30 cm. - (Izdaje = Edizioni Krivapeta) Naslov na ov.: Pronti via = Pripravljeni zdaj I. - Učni pripomoček za interno uporabo Dvojezične osnovne kole v Špetru —> na zadnji str. 113. PRIPRAVLJENI — zdaj 3 : zemljepis za 5. razred dvojezične šole = Pronti — via [3] : corso di geografia della scuola bilingue per la classe 5" / pripravili, a cura di Ines Talotti, Ivana Cragnaz. - |Špeter] : Zavod za slovensko izobraževanje, 1993 (IŠpeter] : Zavod za slovensko izobraževanje). - 85 str. : ilustr. ; 30 cm. -(Izdaje = Edizioni Krivapeta) Nasi. na ov. : Pronti via = Pripravljeni zdaj 3. - Učni pripomoček za interno uporabo Dvojezične osnovne šole v Špetru —> zadnja str. 114. PROSUMO nu mojo po nes / [raciune so se wswle od liibrinčiča “Prosiimo mu mojo po nes - Solbica tuvv Rezije 1987” k jo a bil piisel neš jdro Don Rinaldo Gerus-sij. - Solbica tuw Rezije : Cirkow od S. Karlina Boromea, 1990. -118] str. ; 20 cm Strojep. avtogr. - Besedilo v rezijanskem narečju 115. PULFERO : ambiente - storia - cultura / introduzione di Demetrio Volcic ; [testi di Giorgio Banchig ... [et al.] ; coordinamento editoriale Giorgio Banchig ; foto Amministrazione comunale di Pulfero, Giuliano Borghesan, Walter Colle ; acquarelli Sergio Cernoia]. - Pulfero : Amministrazione comunale, 1994 (Tava-gnacco : Arti Grafiche Friulane). - XXII, 403 str. : ilustr. ; 31 cm Presentazione / Romano Specogna: str. V-VI. - Introduzione / Demetrio Volcic: str. VII-X. - Bibliografija: str. 401-403. - Zvd. na spojnih listih 116. PUST 91 : carnevale resiano : serata culturale folkloristica resiana 26 gennaio 1991. - Udine : Circolo culturale resiano “Rosajanska dolina” ; Primulacco-Povoletto : Comitato organizzatore Festa dei fiori, [1991] ([s.l. : s.n.]). - [32] str. : ilustr. ; 22 cm Ov. nasi. - Saluto del presidente / Sergio Barbarino: str. [3]. - Notizie sulle origini dei resiani ; Tradizioni resiane / di Toni Longino: str. [7] in 114-15j. - Ostalo reklamni oglasi in spored 117. PUST 96 : carnevale resiano : serata culturale folkloristica resiana 10 febbraio 1996. - Udine : Circolo culturale resiano “Rosajanska dolina” ; Basaldella : Gruppo in coordinamento Insieme, [1996] ([s.l. : s.n.]). - [44] str. : ilustr. ; 22 cm Ov. nasi. - Saluto del presidente / Sergio Barbarino: str. [3]. - Notizie storiche della Val Resia : costumi di vita : Notizie storiche della Val Resia : giustizia e metodo amministrativo / a cura di Toni Longino: str. [5-6] in [9-10], - Ostalo reklamni oglasi in spored I IH. QUALIZZA, Giorgio K'a:pja s’ornca = (Goccia di sole) / Giorgio Qualizza. - Stregna (Udine) : Giorgio Qualizza, [1990] (Udine : Arti grafiche friulane). - 115 str. ; 24 cm + Parm’i:arjena fon’e:tika nad’i:Skega = Fonetica comparata del natisoniano (1 zganjen f., 36 x 50 cm) ■ 19. QUALIZZA, Marino Approdo alla cristologia / Marino Qualizza. - 1* ed. - Trieste : Edizioni Lint, 1992 (Italia : [s.n.]). - VI, 237 str. ; 22 cm. - (Collana Prospettive teologiche / As- Bibliografija: str. 225-226. - Kazala ISBN 88-85083-75-7 120 QUALIZZA, Marino La fede nel Dio cristiano : il mistero della Trinità / Marino Qualizza. - 1' ed. - Trieste : Edizioni Lint, 1994 (Italia : (s.n.j). - VI, 287 str. ; 22 cm. - (Collana Prospettive teologiche / Associazione culturale Studium Fidei ; 8) Bibliografija: str. 275-276. - Kazala ISBN 88-86179-22-7 121 QUALIZZA, Renato Escursioni a Nord-Est / Renato Qualizza ; [disegni di Paolo Manzini]. - [S.I.] : Club alpino italiano, S. Sezione “Val Natisone”, 1996 (Premariacco : Juliagraf). - 33 str. : ilustr., zvd. ; 24 cin Ov. nasi. - Nati nasi: Comune eli Savogna 122 QUALIZZA, Renato Sentiero natura : l'ambiente e l’uomo : vita sotto gli alberi / Renato Qualizza. - San Pietro al Natisone : Club alpino italiano, S. Sezione “Val Natisone”, 1993 (di Premariacco : Juliagraf). - 31 str. : ilustr. ; 24 cm Ov. nasi. 123. ROTTA, Giovanni Antropometria militare della Valle di Resia (Udine) / Giovanni Rotta. - Padova : [s. n.|, 1991 (|s. I. : s.n.|). - Str. 29-51 : graf. prikazi ; 24 cm Separai iz: Quaderni di scienze antropologiche 17, Padova 1991 124. SADA te povien = Ora ti racconto / [povedala| llde Chiabudini ; [posnela, zapisala in prevedla] Raffaella lussa ; [hanno collaborato, so dali na roko Moreno Tomasetig per i disegni, za risbe, Alessandro D'Osvaldo per la grafica, za grafiko, Loretta Pritnosig, Tuuli Nevasalmi|. - Cividale del Friuli : Circolo Culturale Sorgenti = Čedad : Kulturno dru&tvo Studenci, 1995 (Campoformido : La Tipografi- ca). - 104 str. : ilustr. ; 31 cm Besedilo vzporedno v beneškem narečju in ital. 125. [SEI] 6 maggio 1996 a vent’anni dal terremoto : Lusevera, Villanova delle Grotte = Bardo. Zavarh / [a cura del Centro Ricerche Culturali - Lusevera e Mi-cottis ; foto raccolte dei privati|. - Bardo : Center za kulturne raziskave, 1996 (Tarcento : Grafiche Toffoletti). - 88 str. : pretežno ilustr. ; 24 cm Besedilo pretežno v terskem narečju in ital. 126. SENJAM beneške cerkvene piesmi (17 ; 1990 ; Lesa-Garmak) 17. senjam beneške cerkvene piesmi, Lesa - Garmak, 28. oktoberja 1990 / [notografije Davide Klodič ; redakcija Anna Jussa in Živa Gruden]. - [Lesa] : Kulturno društvo Rečan, [1990] (Premariacco : JuliagraD- - 32 str. : ilustr., note ; 24 cm 127. SENJAM beneške piesmi (19 ; 1994 ; Lesa-Garmak) XIX. senjam beneške piesmi, Lesa-Garmak, 22.-23. - 24. julija ’94. - [Lesa] : Kulturno društvo Rečan = Circolo culturale Rečan, 1994 ([s.l. : s.n.]). - [25) str. ; 21 cm Besedilo v beneškem narečju 128. SENJAM beneške piesmi (20 ; 1995 ; Lese-Grmek) XX. senjam beneške piesmi, Lese-Grmek, 20.-21.-23.-julija 1995. - [Lese] : Kulturno društvo Rečan = Circolo culturale Rečan, 1995 (Cividale : Ideagrafica). - [22] str. ; 21 cm Besedilo v beneškem narečju 129. SENJAM beneške piesmi (21 ; 1996 ; Lese-Grmek) XXI. senjam beneške piesmi, Lese-Grmek, 26.-27.-28. julija 1996. - [Lese| : Kulturno društvo Rečan, 1996 (Cividale : Ideagrafica). - (211 str. ; 21 cm Besedilo v beneškem narečju. - Izšla tudi zvočna kaseta 209 130. Il SERVITORE del diavolo : [favola popolare slovena] / [riscritta dall'alun- na Mariarosa Bucovaz di Brida Sup.-Grimacco per il concorso Moja vas 1985 ; traduzione di Paola Lucchesi ; illustrazioni di Alvaro Petricig], - [Trieste] : Editoriale stampa triestina, 1992 (Trieste : Graphart). - [16] str. : ilustr. ; 20 cm. - (Collana Favole della Benecia / a cura del Centro studi Nediža) Ov. nasi., podnasl. v kolofonu ISBN 88-7174-041-6 131. SLAVČEK z Dolge peči : ladinska pravljica / zapisal Hugo de Rossi ; prevedla Živa Gruden ; ilustrirala Alessandra D’Este ; [slovensko izdajo uredil Jože Stabej ; izdaja študijskega centra Nediža]. - Špeter : Založba Lipa ; Ljubljana : Mladika, 1994 (S. Martino B. A. : Grafiche AZ). - [22] str. : barvne ilustr. ; 31 cm. - (Flores) Slika zapisovalca ISBN 961-205-026-0 132. Lo SLAVO parlar nativo a Ravanca in Val Resia : [ristretto di notizie piace-2i() voli a sapersi, su Prato (Ràvanka|!|), ricavato dal volume Resia, paesi e località, Aldo Mabotto [!) Ciacarin, Litografia Designgraf, Udine 1895] / [testo in lingua, traduzione libera, collazione del ristretto di notizie piacevoli a sapersi e la regia, tutto ogni cosa è di Silvana Paletti ]. - Resiutta : Silvana Paletti, 1992 (Pisa : Pisan-grafica). - 1 zgibanka (7 str.) ; 15 cm. - (I libretti di Mal’aria ; 369) Vsebuje ludi pesem Silvane Paletti v rezijanščini in it. - Kraj izida ponazorjen s poštnim žigom 133. SPINOZZI Monai, Liliana Dal Friuli alla Russia : mezzo secolo di storia e di cultura in margine all’epistolario (1875-1928) Jan Baudouin de Courtenay / Liliana Spinozzi Monai. - Udine : Società filologica friulana, 1994 (Udine : Doretti). - 242 str. : ilustr. ; 25 cm Prefazione / Giuseppe Francescato: str. 5-7. - Bibliografija: str. 231-237. - Kaza- lo. - Nekatera pisma v slov. in prevod v ital. 134. SREČANJE med pesniki, pisatelji in drugimi ustvarjalci (1994 ; Topolove) V nebu luna plava / srečanje med pesniki, pisatelji in drugimi ustvarjalci, To- polove, 9. in 16. julija 1994. - [Lesa - Grmak] : Kulturno društvo Rečan, [1994]. -81 str. ; 21 cm Ov. nasi. - Strojep. avtogr. - Besedila v slov., ital. in beneškem narečju. - Zastopani avtorji: Fabio Franzin, Checco, Feo Ivo Volarič, Marko Kravos, Tatiana Soldo, Silvana Paletti, Katia Quaglia, Paolo Coceancig, Max Mauro, Federico Ta-van, Maurizio Matiuzz.a, Alessandro Montello, Clara Dai Chivelos 135. SREČANJE med pesniki, pisatelji in drugimi ustvarjalci (1995 ; Zveri-nac) V nebu luna plava / srečanje med pesniki, pisatelji in drugimi ustvarjalci, Zverinac, 18. in 25. avgusta. - [Lesa - Grmak] : Kulturno društvo Rečan, [1995]. -[60] str. ; 21 cm Ov. nasi. - Strojep. avtogr. - Besedila v slov., ital., furi, in beneškem narečju. - Zastopani avtorji: Gloria Corradini, Guido Qualizza, Darko Komac, Loredana Dre-cogna, Giovanni Gubana, Marzia Zanutto, Marcellina Qualizza, Giuseppe Cerne-tig, Ace Mermolja 136. SREČANJE med pesniki, pisatelji in drugimi ustvarjalci (1996 ; Seuce) V nebu luna plava : srečanje med pesniki, pisatelji in drugimi ustvarjalci, Seuce, 20. septembra 1996 / [avtorji prispevkov Marjan Tomšič, Bruna Dorbolò, Stiefin Moratto, Gioia Dominici]. - [Lesa - Grmak] : Kulturno društvo Rečan, 1996. - [36] str. ; 21 cm Ov. nasi. - Strojep. avtogr. - Besedila v slov., ital., furi in beneškem narečju. 137. STAZIONE di Topolò : [installazioni] = Postaja Topolove / [organizzazione] Associazione Artisti della Benecia, Društvo beneških umetnikov . - [S.l. : s.n., 1994] ([s.l. : s.n.]). - [25] str. : ilustr. ; 21 cm Podnasl. z ov. - Nad nasi: Regione Autonoma Friuli-Venezia Giulia, Provincia di Udine, Comune di Grimacco 138. STAZIONE di Topolò = Postaja Topolove (3 ; 1996 ; Topolove) “Stazione di Topolò” : [esperienze] = “Postaja Topolove" : [izkušnje], terza edizione dal sei luglio al quattro agosto 1996 / [organizzazione] Associazione artisti della Benecia = Društvo Beneških umetnikov ; direzione artistica Moreno Mio- relli ; [realizzata in collaborazione con Comitato Topolove, Kulturno društvo Rečan, Pro loco Grmak]. - [S.l. : s.n, 1996] ([s.l. : s.n.]). - [29] str. : ilustr. ; 21 cm Podnasl. z ov. - Con il patrocinio di: Regione Autonoma Friuli-Venezia Giulia, Provincia di Udine, Comune di Grimacco 139. STEENWIJK, Han Ortografia resiana = Tò jošt rozajanske pisanje / Han Steenwijk. - 11 ed. - Padova : CLEUP, 1994 (Padova : Cooperativa libraria editrice delTUniversità di Padova). - 73 str. ; 25 cm 140. STEENWIJK, Han The Slovene dialect of Resia : San Giorgio / Han Steenwijk. - Amsterdam -Atlanta : Rodopi, 1992 (Printed in The Netherlands). - 352 str. ; 24 cm. - (Studies in Slavic and generai linguistics, ISSN 0169-1024 ; voi 18) ISBN 90-5183-366-01 2|2 141. STORIA del Gruppo folkloristico "Val Resia" : 1838-1990 / [alla stesura di questo libro hanno partecipato Paletti Luigi ... [et al.] ; foto Paletti Luigi ... et al.]. - |Resia : Gruppo folkloristico Val Resia], 1991 (Udine : Designgraf). - 157 str. : ilustr. ; 24 cm Besedilo pesmi v rezijanskem narečju 142. STRAJNAR, Julijan Rožmarin : canti popolari sloveni = slovenske ljudske pesmi = slovene folk songs / Julijan Strajnar ; [traduzioni in ital. di, prevedla v it., translation italian Jelena Strajnar, in ingl., v angl., englisch Matjaž P. F. Krainer ; notografia, notogra-fija, notation Boštjan Perovšek]. - Udine : Pizzicato, 1992 (Udine : Designgraf). -126 str. : ilustr., note ; 25 cm + 2 kaseti : stereo ISBN 88-7736-362-2 143. SULLE strade di Andrea da Loka = Po poteh Andreja iz Loke / [Gian Carlo Meniš... [et al.] ; redazione e traduzioni Živa Gruden Crisetig, Paolo Petricig ; fotografie Michele Vončini, Paolo Petricig, collaborazione di Luca Laureati : il libro è stato realizzato dal Centro Studi Nediža, knjigo je izdal Študijski center Nediža]. - Špeter : Zadruga Lipa = S. Pietro al Natisone : Cooperativa Lipa Editrice, 1994 (Premariacco : Juliagraf)- - 207 str. : ilustr. ; 24 cm Besedilo slov. in prevod v ital. in obratno. - Bibliografija za dvema prispevkoma. -Zbornik referatov na 18. benečanskih kulturnih dnevih v Špetru z nasi.: Umetnostni in kulturni stiki med Slovenijo in Benečijo od XV. do XVII. stoletja 144. ŠUMI, Irena Govoriti slovensko v Kanalski dolini : (slovensko šolstvo od Marije Terezije do danes) / Irena Šumi, Salvatore Venosi ; [prevod v italijanščino Antonio Principato], - Trst : Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček, 1995 [i.e. 1996] (Gorica : Grafica Goriziana). - 183 str. ; 21 cm Predgovor / Rafko Dolhar: str. 5-6. - Bibliografija: str. 161-164. - Na hrbtu ov. St. 17. - Riassunto. - Kazalo 145. ŠUMI, Irena Tečaji slovenskega jezika v Kanalski dolini 1987-1990 / Irena Šumi, Salvatore Venosi. - Trst ; Gorica ; Čedad : Slovenski raziskovalni inštitut, 1990. - 37 f. ; 30 cm Strojep. avtogr., ov. tiskan. - Na nasi. str. in ov. : 114. - Bibliografija: str. 37 146. TABOR “Rezija 89” / |uredil Aldo Rupel]. - [Trst] : SLORI [i.e. Slovenski raziskovalni inštituti : NŠK [i.e. Narodna in študijska knjižnica], 1990 (Gorica : Grafica Goriziana). - 216 str., [ 11 zganjen zvd. : ilustr. ; 24 cm Besedilo slov. in prevod v ital. 147. TAM gori na planinci / [kratka pesemska besedila so v šolskem letu 1994/95 zbrali otroci iz skupine Oblaki v dvojezičnem vrtcu v Špetru ; pomagali sta jim učiteljici Antonella in Vilma ... [ete.], questi versi sono stati raccolti nell’anno scolastico 1994/95 dai bambini del gruppo delle Nuvole della scuola materna bilingue di San Pietro al Natisone ; sono stati aiutati dalla maestre Antonella e Vii-ma ... |etc.]]. - Špeter : Zavod za slovensko izobraževanje = San Pietro al Natisone : Istituto per l’istruzione slovena, 1995. - 35 str. : ilustr. ; 21 x 23 cm. - (Izdaje = Edizioni Krivapeta) 148. TANTE montagne, molti amici : San Leonardo-San Pietro al Natisone : due comuni, un 25o. - [S.l.| : Club alpino italiano, S. Sezione “Val Natisone”, 1995 (Premariacco : Juliagraf). - 47 str. : ilustr. ; 24 cm Dva prispevka v beneškem narečju 149. TE Rozajanske uiže = I canti resiani / a cura del Coro Rože Majave ; [foto di Silvana Paletti ... et al.]. - Resia : Rože Majave, [1995] (Tolmezzo : Treu). - 124 str. : ilustr. ; 24 cm Uvodna besedila v ital., pesmi v rezijanščini s prevodom v ital. 150. TOČARJI s točo / [zapisal Igor Cencig iz Breganzone v Švici za otroški natečaj Moja vas 1985 ; ilustriral Alvaro Petricig]. - Trst : Založništvo tržaškega tiska, 1992 (Trst : Graphart). - 116] str. : ilustr. ; 20 cm. - (Pravce iz Benečije / izdaje Študijskega centra Nediža) 214 Ov. nasi. ISBN 88-7174-038-6 151. TOMASETIG, Luisa Landarska jama / [napisala Luisa Tomasetig ; prevod Živa Gruden ; ilustracije Alvaro Petricig ; [izdal Beneški študijski center Nediža]. - [Špeter] : Založniška zadruga Lipa. 1995 (Premariacco : Juliagraf). - [281 str. : ilustr. ; 20 cm Avtorica navedena v kolofonu 152. TOMASETIG, Luisa Pavel Diakon pripoveduje / [besedilo in slike Luisa Tomasetig in Alvaro Petricig ; prevod Živa Gruden ; [izdali Beneški študijski center Nediža|. - [ŠpeterJ : Založniška zadruga Lipa, 1995 (Premariacco : Juliagraf). - 1281 str. : ilustr. ; 20 cm Avtorja navedena v kolofonu 153. TOMASETIG, Luisa Votlina pri Bjarču / [napisala Luisa Tomasetig ; prevod Živa Gruden ; ilustracije Alvaro Petricig ; [izdal] Beneški študijski center Nediža]. - [Špeter] : Založniška zadruga Lipa, 1995 (Premariacco : Juliagraf). - [28] str. : ilustr. ; 20 cm Avtorica navedena v kolofonu 154. TOMASETIG, Luisa La grotta di S. Giovanni d’Antro / [napisala, testo curato da Luisa Tomasetig ; ilustracije, illustrato da Alvaro Petricig]. - Špeter : Beneški študijski center Nediža : Lipa = S. Pietro al Natisone : Centro studi Nediža : [Lipa], 1992 (Premariacco : Juliagraf). - [32] str. : pretežno ilustr. ; 20 cm. - (Scheda storica ; 5) Avtorica navedena v kolofonu 155. TOMASETIG, Luisa Paolo Diacono racconta / [besedilo in slike, testo e illustrazioni di Luisa Tomasetig e Alvaro Petricig]. - Špeter : Beneški študijski center Nediža : Cooperativa Lipa Editrice, 1993 (Udine : Juliagraf)- - 128] str. : ilustr. ; 20 cm. - (Scheda storica ; 6) Avtorja navedena v kolofonu 156. TONINAC in krivopeta / [zapisal Daniele Crucil iz Čedada za otroški natečaj Moja Vas 1990 ; ilustrirala Luisa Tomasetig]. - Trst : Založništvo tržaškega tiska, 1992 (Trst : Graphart). - [ 16] str. : ilustr. ; 20 cm. - (Zbirka Pravce iz Benečije / izdaje Študijskega centra Nediža) Ov. nasi. ISBN 88-7174-035-1 157. TONINO e la ragazza dai piedi rovesciati : [favola popolare slovena| / [riscritta dall’alunno Daniele Crucil di Cividale per il concorso Moja vas 1990 ; traduzione di Paola Lucchesi ; illustrazioni di Luisa Tomasetig]. - [Trieste] : Editoriale stampa triestina, 1992 (Trieste : Graphart). - [16] str. : ilustr. ; 20 cm. - (Collana Favole della Benecia) Ov. nasi., podnasl. v kolofonu ISBN 88-7174-039-4 158. TRI račice / [besedilo je prirejeno po pripovedovanju babice - none Terese v dvojezičnem vrtcu v Špetru v šolskem letu 1992/93 ; ilustrirala Luisa Tomasetig ; izdaja Študijskega centra Nediža, Špeter v Benečiji]. - V Trstu : Devin, 1995 (Ljubljana : “Tone Tomšič”). - [16] str. : ilustr. ; 20 cm. - (Zbirka Pravce iz Benečije) Ov. nasi. 159. UN po’ di dolce tradizionale : [ricette casalinghe delle Valli del Natisone]. -[S.I.] : Lega donne della Benecia = Zveza beneških žen, [1992?] (Gorizia : Carn-pestrini). - 1 zloženka (6 str.) : ilustr. ; 18 cm Ov. nasi., podnasl. na notranji str. ov. - Imena jedi tudi v slov. 160. Gli UOMINI della grandine : [favola popolare slovena] / [riscritta da Igor Cencig di Breganzona - Svizzera per il concorso Moja vas 1985 ; traduzione di Paola Lucchesi ; illustrazioni di Alvaro Petricig], - [Trieste] : Editoriale stampa 216 triestina (Trieste : Graphart). - [16] str. : ilustr. ; 20 cm. - (Collana Favole della Benecia) Ov. nasi., podnasl. v kolofonu ISBN 88-7174-04204 161. VAL Cosizza = Rečanska dolina. - Grmak : Pro Loco “Grmak”, 1996 (Civi-dale : Ideagrafica). - 1 zloženka (6 str.) : barvne ilustr. ; 21 cm Ov. nasi. - Besedilo v slov. in it. 162. VAL Resia = Dolina Rezije / |uredili Kulturno društvo “Rozajanski dum”, ZSKD Rezija, Pro Loco], - [Rezija : s.n., 1995] (Tolmezzo : Treu). - 1 zgibanka (6 str.) : ilustr. ; 21 cm Besedilo samo v slov. 163. VALLEE du Natisone [Kartografsko gradivo] : carte touristique : Drenchia, Grintacco, Prepotto, Pulfero, San Leonardo, San Pietro al Natisone, Savogna, Stregua, Torreano / realisation grafique Alvaro Petricig et Luisa Tomasetig. - [Brez merila]. - San Pietro al Natisone : Cooperativa Lipa [1992] (Premariacco : Juliagraf. - 1 zvd. : barv. ; 69 x 48 cm, zložen na 12 x 24 cm Zadaj opis krajev v franc. 164. Le VALLI del Natisone [Kartografsko gradivo] : carta turistica : Drenchia, Grimacco, Prepotto, Pulfero, San Leonardo, San Pietro al Natisone, Savogna, Stregna, Torreano / [realizzazione grafica Alvaro Petricig e Luisa Tomasetig], -[Brez merila]. - San Pietro al Natisone : Cooperativa Lipa, [1992] (Premariacco : Juliagraf)- - 1 zvd. : barv. ; 69 x 48 cm, zložen na 12 x 24 cm Nad nasi.: Comunità montana Valli del Natisone. - Zadaj opis krajev 165. VALLI del Natisone da conoscere. - S. Leonardo : Circolo culturale ambientale “11 Castagno”, 11990] (Premariacco : Juliagraf). - [36] str. : barvne ilustr. ; 23 cm Ov. nasi. 166. VEČJEZIČNOST na evropskih mejah - primer Kanalske doline = Multilin-guismo ai confini dell’Europa - La Valcanale = Mehrsprachlichkeit auf den eu-ropaischen Grenzgeobieten - Beispiel Kanaltal = Multilinguism on european bor-ders - thè case of Valcanale / uredila, edited by Irena Šumi, Salvatore Venosi ; uvod, introduction Darko Bratina ; [slovenski prevodi Irena Šumi, italijanski prevodi Antonio Principato, nemški prevodi Davorin Poljanšek]. - [Ukve] : SLORI, Sedež Kanalska dolina, 1996 (v Trstu : Graphart). - 202, [CC111]-CCVII str. : graf. prikazi ; 21 cm Ethnos: et nos/Darko Bratina: str. [7J-I4. ■ Povzetek v slov. oz. it., nem. ali angl. in bibliografija pri posameznih prispevkih. - Podatki o avtorjih: str. [CCIIlJ-CC-VII. - “Zbornik predavanj in referatov, ki so bili predstavljeni na mednarodnem srečanju z nslovom Večjezičnost na evropskih mejah - primer Kanalske doline, ki je potekalo na Trbižu v Italiji v dneh 20. in 21. oktobra 1995" —> uvod 167. VIDEC e l’abitino nuovo / [autori dei testi e dei disegni: gli alunni della 1* classe] = Vidkova nova srajčka / [zgodbico so napisali in narisali učenci prvega razreda]. [Špeter : Zavod za slovensko izobraževanje, 19911. -18| f. : ilustr. ; 21 x 31 cm 168. VOCI dalla sala d’aspetto = Glasovi iz čakalnice / a cura di Michele Obit ; [disegni Giorgio Vazza ; traduzioni in italiano Tea Štoka per le prose di Aleš Debenjak, Marco Apollonio per i versi di Aleš Šteger, Michele Obit per i versi dì Matjaž Pikalo, i versi di Leonardo Zanier sono tradotti dall’autore]. - San Pietro al Natisone = Špeter : Cooperativa Editrice Lipa, 1996 (Cormons : Poligrafiche San Marco). - 61 str. : ilustr. ; 16 cm “A cura dell’Associazione Artisti della Benecia = Društvo beneških umetnikov nell’ambito di “Stazione di Topolò" = “Postaja Topolove”, terza edizione, 6 lu-glio-4 agosto 1996 —> kolofon 169. VOGRIG, Bruna Tam gorje moja vas : [la Slavia] / Bruna Vogrig, Daniele Oian, Renzo Mat-telig. - [Čedad] : Slovenci po svetu = Unione Emigranti Sloveni del Friuli-Venezia Giulia, [1996] ([s.l.] : Arti Grafiche Friulane). - 120] str. : ilustr. ; 19 cm + videokaseta Podnasl. na ovoju 170. VOLKI, lisice, medvedi, ježi : živalske pravljice, ki so jih napisali učenci drugega razreda dvojezične osnovne šole. - Špeter : [Dvojezična osnovna šola], 1996. - ]20] str. : ilustr. ; 30 cm Ov. nasi. - Besedilo v beneškem narečju. - Priključeno: Principi, mostri — e sirene : storie marine inventate dagli alunni di seconda classe della scuola elementare bilingue. - Deli sta tiskani vzporedno in v medsebojno obratni smeri 171. ZABRIESZACH, Lidia Kaki cajti / Lidia Zabrieszach. - [Čedad : Beneško gledališče, 19921. - 24 f. ; 30 cm Čelni nasi., izpisan na roko. - Strojep. avtogr. - Igrano za mednarodni dan iena - H.3.1992. - Beneško narečje 172. ZANIER, Leonardo 9 pesmi = poesie / Leonardo Zanier ; [v izboru in slovenskem prevodu Žive Ov. nasi. - Izdano ob Postaji Topolove, Glasovi iz čakalnice, 1996 173. ZLODEJ in Marija / [besedilo je pripovedoval tata Andrea v dvojezičnem vrtcu v Špetru v šolskem letu 1990/91 ; ilustrirala Luisa Tomasetig]. - V Trstu : Devin, 1995 (Ljubljana : “Tone Tomšič”). - [ 16] str. : ilustr. ; 20 cm. - (Zbirka Pravce iz Benečije / izdaja Študijskega centra Nediža) Ov. nasi. 174. ZLODEJEVA služba / [zapisala Mariarosa Bucovaz in [!] Gorenjega Brda (Grmek) za otroški natečaj Moja vas 1985 ; ilustriral Alvaro Petricig]. - Trst : Založništvo tržaškega tiska, 1992 (Trst : Graphart). - [16] str. : ilustr. ; 20 cm. -(Pravce iz Benečije / izdaja Študijskega centra Nediža) Ov. nasi. ISBN dd-7174-037-8 219 175. ZLUODI te nes !!!! : [liberamente tratto da una favola popolare raccolta nel comune di Pulfero l'8 gennaio 1993] / [sceneggiatura, disegno, relizzazione editoriale a cura della classe IV magistrale ; traduzione Mariarosa Bucovaz ; collaborazione Živa Gruden]. - Versione in dialetto sloveno delle Valli del Natisone. - San Pietro al Natisone : Irene edizioni, 1993. -[12] str. : ilustr. ; 43 cm Ov. nasi. - Strojep. avtof>r. - Izšlo tudi v it., slov., beneškem narečju, furlanščini, ruščini, srbohrv. STENSKI KOLEDARJI 176. CENCIO, Emil Beneški kolendar 1991 [Stenski koledar] : naše vasi / besedilo Emil Cencig. -Cividale : Dom, 1990 (Ud[ine] : Fotocomposizione Modema). - 1 stenski koledar ( 13 str. ) : ilustr. ; 32 x 24 cm Priloga k: Dom, št. 22. - Ov. nasi. - Poleg koledarskega dela in opisa vasi tudi reki in anekdote. - Beneško narečje 177. CENCIG, Emil Beneški kolendar 1992 [Stenski koledar] : naše vasi / besedilo Emil Cencig. -Cividale : Dom, 1991 (Ud[ine] : Fotocomposizione Moderna). - 1 stenski koledar (13 str.) : ilustr. ; 13 x 23 cm Na nasi, str.: 25 let Dom. - Priloga k: Dom, št. 22. - Poleg koledarskega dela tudi krajši opisi vasi, reki in anekdote ter krajše biografije beneških duhovnikov. - Pelji) neško narečje 178. CENCIG, Emil Beneški kolendar 1993 [Stenski koledar] : naše vasi / besedilo Emil Cencig ; uredil Giorgio Banchig. - Cividale : Dom, 1992 (Preinariacco : Juliagraf). - 1 stenski koledar (13 str.) : barv. ilustr. ; 13 x 23 cm Priloga k: Dom, št. 22. - Poleg koledarskega dela tudi krajši opisi vasi, reki in anekdote ter krajše biografije beneških duhovnikov. - Beneško narečje 179. CENCIG, Emil Beneški kolendar 1994 [Stenski koledar] : naše vasi / besedilo Emil Cencig ; uredil Giorgio Banchig. - Cividale del Friuli : Dom, 11993] (s. 1. : s. n.). - 1 stenski koledar (14 str.) : barvne ilustr. ; 32 x 23 cm Priloga k: Dom, št. 22. - Poleg koledarskega dela tudi krajši opisi vasi, pomembnejših beneškoslovenskih duhovnikov in anekdote. - Beneško narečje 180. CENCIG, Emil Beneški kolendar 1995 [Stenski koledar] : naše vasi / besedilo Emil Cencig ; Priloga k: Dom, it. 22. - Poleg koledarskega dela tudi krajši opisi vasi, reki in anekdote ter krajše biografije beneških duhovnikov. - Beneško narečje 181. CENCIG, Emil Beneški kolendar 1996 [Stenski koledar] : naše vasi / besedilo Emil Cencig ; uredil Giorgio Banchig . - Cividale del Friuli : Dom, [1995] (Premariacco : Juliagraf)- - 1 stenski koledar (14 str.) : barvne ilustr. ; 32 x23 cm Priloga k: Dom, št. 22. - Poleg koledarskega dela tudi krajši opisi vasi, zaslužnih Benečanov in anekdote. ■ Beneško narečje 182. ČENIEBOLA = Canebola [Stenski koledar] : kalendar lieto = anno 1994 / [realizzato dall'Associazione “Lipa” di Canebola]. - [Canebola] : Associazione Lipa, [1993] ([s.l. : s.n.]). - 1 stenski koledar ( 14 str.) : ilustr. ; 47 x 32 cm Poleg koledarskega dela kuhinjski recepti domačih jedi. - Vzporedno besedilo v beneškem narečju in it. 183. ČENIEBOLA = Canebola [Stenski koledar| : kalendar lieto = anno 1995 / [realizzato dall’Associazione “Lipa”]. - [Canebola] : Associazione Lipa, [1994] (Premariacco : Juliagraf). - 1 stenski koledar (14 str. ) : ilustr. ; 47 x 32 cm Poleg koledarskega dela kuhinjski recepti domačih jedi. - Vzporedno besedilo v beneškem narečju in it. 184 Dl LENARIM), Vittorio Resia 1996 - naš kolindren [Stenski koledar] / a cura di Beppino Beltrame ; foto e testi di Vittorio Di Lenardo ; idea [e pensieri] di Silvana Paletti. - [Rezija] : Circolo culturale resiano Rozajanski dum, [1995] (Fiume Veneto : GEAP). - 1 stenski koledar (14 f.) : barvne ilustr. ; 31 x 21 cm Koledarski del v rezijanskem narečju, ostalo tudi v it. 185 PALETTI, Silvana Rozajanske kolindren 1991 [Stenski koledar). - [S.l. : Silvana Paletti, 1990]. Strojep. avtogr. - Z dvema ljudskima pesmima in pesmimi Silvane Paletti v rezijanskem narečju s prevodi v it. 186 PALETTI, Silvana Rozajanske kolindren [Stenski koledar] : Rezija 1992 / testi storici e raccolte popolari di Silvana Paletti ; foto di Silvana Paletti, Moznich Marco, Enzo Lettig, Vittorio Di Lenardo, Negro Luigia. - [Rezija] : “Rozajanski dum”, [1991] (Tol-mezzo : Treu Arti Grafiche). - 1 stenski koledar (13 f.) : barvne ilustr. ; 42 x 20 cm Opis rezijanskih cerkva v it., ostalo v rezijanskem narečju 187 PALETTI, Silvana Rezija 1993 - naš kolindren [Stenski koledar] / a cura di Beppino Beltrame ; foto di Silvana Paletti ; la raccolta di canti popolari è di Di Lenardo Domenica Santidaua (1904-1991), trascritti da Silvana Paletti. - [Rezija] : Rozajanski dum, [1992] (Fiume Veneto : GEAP). - 1 stenski koledar (14 f.) : barvne ilustr. ; 30 x 21 cm Rezijansko narečje 188. PALETTI, Silvana Rezija 1994 - naš kolindren [Stenski koledar] / a cura di Beppino Beltrame ; foto e testi di Silvana Paletti. - [Rezija] : Circolo culturale resiano Rozajanski dum, [1993] (Fiume Veneto : GEAP). - 1 stenski koledar (14 f.) : barvne ilustr. ; 31x21 cm Rezijansko narečje 189. PALETTI, Silvana Rezija 1995 - naš kolindren | Stenski koledar] / a cura di Beppino Beltrame ; foto e testi di Silvana Paletti. - [Rezija] : Circolo culturale resiano Rozajanski dum, [1994| (Fiume Veneto : GEAP). - 1 stenski koledar (14 f.) : barvne ilustr. ; 31x21 cm Koledarski del v rezijanskem narečju, ostalo tudi v it. PERIODIKA (1990-1995) 1. ALL’ombra del Canin = Pod Tjanynovo sinco : bollettino parrochiale di Resia. - Anno 1, n. 7 (1928)- . - Resia : Parrocchia di S. Maria Assunta 63 (1990), n. 1-4. - 35 cm 64(1991). n. 1-4. - 35 cm 65 (1992), n. 1-4. - 35 cm 66(1993), n. l-4.-35cm 67 (1994), n. 1-4. - 35 cm 68(1995), n. 1-4.-35 cm Četrtletnik. - Dir. resp. Ottorino Barelli (do St. 2, letti. 64 (1991)), dalje Duilio Corgnali. - Besedilo pretežno v it. s posameznimi članki v rezijanskem narečju. -Vzporedni nasi, v rezijanSčini se spreminja 2. DOM : kulturno-verski list. - Anno 1, n. 1 (1983)- . - Cividale : Società coope- 223 rativa editrice Dom 8(1990), št. 1-22.-47 cm 9(1991), št. 1-22.-47 cm 10(1992), št. 1-22.-47 cm 11 (1993), št. 1-22.-47 cm 12 (1994), št. 1-22.-47 cm 13 (1995), št. 1-22.-47 cm Petnajstdnevnik. - Odg. ur. Marino Quotizza. - Besedilo v slov., it. in beneškem narečju. - Vsakoletna decembrska priloga: Beneški kolendar : naše vasi 3. EMIGRANT : periodico bimestrale dell’Unione emigranti sloveni del Friuli-Venezia Giulia = Časnik Zveze slovenskih izseljencev iz Furlanije-Julijske krajine. - 1981, n. = št. 0-. - Cividale : (Zveza slovenskih izseljencev) 8(1990), št 1/2-3, 4/6.-42 cm 9 ( 1991 ), št. 1/2/3-4/5, 6 + Suppl. - 27 cm 10 (1992), št. 1/2 + Suppl.-3/4, 5-6. - 27 cm Il (1993), n. 1-4.-30 cm 12(1994), n. 1/2-4/5, 6. -30 cm 13 (1995), n. 1/2-3/4, 5-6. - 30 cm Dvomesečnik. - Odg. ur. Ferruccio Clavora. - Prilogi k Sl. 3/4 in 5 leta 1994: Forum della Slavia. - Besedilo v slov., beneškem narečju, it. ter priložnostno v drugih jezikih 4. MED nami : pod lipo : s križem : foglio interparrocchiale. - 1981, št. 1-. - Pro-snid ; Pletišča ; Brezje ; Tipana ; Viskorša ; Vizont ; Zavarh ; Bardo ; Ter ; Pod-bardo : [župnije] 1990, [štiri št.]. - 30 cm 1991, [šest št.]. - 30 cm 1992, [šest št.].-30 cm 1993, [šest št.].-30 cm 1994, [pet št.].-30 cm 1995, [štiri št.]. - 30 cm Občasno. - Strojep. avtogr. - Izhaja kot priloga revije La vita cattolica. - Tersko narečje in it. 5. MLADA brieza / |izdajajo otroci iz Beneške Slovenije v letnih kolonijah]. - 1 (1974)-. - [Špeter : Beneški študijski center Nediža] 1990. - 30 cm [19]92. - 30 cm 1993. - 30 cm Letnik. - Strojep. avtogr. - Besedilo v slov., it. in beneškem narečju. - Leta 1991, 1994, 1995 ni izšlo nič 6. NOVI Matajur : tednik Slovencev Videmske pokrajine. - leto 1, št. 1 (1974)-. -Čedad : Soc. Coop. Novi Matajur 1990, št. 1-47.-47 cm 1991, št. 1-10, 10 [i.e. 11 ]-21,20 [i.e.22]-46. - 47 cm 1992, št. 1-50. -47 cm 1993, št. 1-19, 19 [i.e.20]-23 [i.e.24], 25-49. - 47 cm 1994, št. 1-49.-47 cm 1995, št. 1-49.-47 cm Tednik. - Odg. ur. Jole Namor. - Do leta 1991, št. 21 založnik Založništvo tržaškega tiska. - Priloge: k št. 14, leto 1990: Il gioco dell’oca del Parlamento italiano ovvero come migliorare la legge Maccanico; k št. 19, leto 1991: Svetovno prvenstvo = Campionato mondiale Kajak kanu 1991. - Besedilo v slov., it. in beneškem narečju 7. PLANIKA : informacijski list slovenskega društva = Stella alpina : bollettino d’informazione del circolo sloveno. - 1995, enkratna št. = numero unico - . - [Uk-ve : SKD Planika] 1995, enkratna štev. = numero unico. - 31 cm Občasno. - Odg. Salvatore Venosi. - Besedilo v slov. in it. 8. STUDENCI = Sorgenti : periodico di informazione, cultura e politica. - Anno 225 1, n. I (1988)-. - Cividale : Circolo culturale = Kulturno društvo Studenci 3 (1990), n. 1.-24 cm 4(1991), n. 1.-24 cm 5 (1992), n. 1-2.-24 cm 6(1993), n. 1-2.-24 cm 7(1994), n. 1-2.-24 cm 8 (1995), n. 1-2.-24 cm Občasno. - Dir. Riccardo Ruttar, od letn. 6 (1993) dir. resp. Ferruccio Clavora. -Besedilo v slov,, it. in beneškem narečju 9. TR1NKOV koledar / [izdalo] Kulturno društvo Ivan Trinko, Čedad. - 1953-. -S peter : Zadruga Lipa 1992 (tiskano 1991).-21 cm 1993 (tiskano 1992). - 21 cm 1994 (tiskano 1993). - 21 cm 1995 (tiskano 1994). - 21 cm 1996 (tiskano 1995).- 21 cm Letnik. - Kol. za leto 1992 odg. ur. Mario Gariup, dalje uredniki Živa Gruden, Lucia Trusgnach, Marino Vertovec. - Do letn. 33 (1985) založnik KD Ivan Trinko. -Za leta 1986-1991 koledarji niso izšli 10. VARTAC : slovenska narečna besedila in risbe otrok iz Videmske pokrajine = testi dialettali e disegni dei ragazzi della provincia di Udine. - 1974 - . - Špeter : Beneški študijski center Nediža 1990. - 24 cm 1991. -24 cm 1992.- 24 cm 1993.-24 cm 1994.-24 cm 1995.-24 cm Letno ob natečaju Moja vas. - Do I. 1989 izhajal izmenično z nasi. Moja vas. - Leta 1993 izšel s podnasl.: 20 anni = 20 let 11. UKVE : župnijski list = bollettino parrocchiale di Ugovizza. - Anno 1975, št. 1-. - [Ukve : župnija] 16(1993). n. 1.-30 cm Občasno. - Dir. resp. Mario Gariup. - V letili 1990/1992 in 1994/1995 ni izšla nobena štev. - Besedilo slov. in it. KAZALO Letošnjemu koledarju na pot 5 - Ivan Božič, župan občine Tolmin 7 - Luigi Paletti, župan občine Rezija Emil Cencig, 11 - Koledar 24- Leto 1997 27 - Ljudska modrost NAŠA ZGODOVINA Roberto Dapit, 31 - Ustno ljudsko izročilo pod Matajurjem Raziskovalni tabor 1996 Liliana Spinozzi Monai, 39 - Hvala, Nikita Iljič Tolstoj Msor. Marino Qualizza, 47 - Trideset liet Doma Neva Lukež, 51 - To je tudi moja Benečija Slavko Ciglenečki, 59 - Najstarejše cerkve na Primorskem in poznoantična naselbina na Tonovcovem gradu pri Kobaridu Luigia Negro, 69 - Šmarnamiša NAŠ SVET Adriano Noacco, 73- Za koledar 1997 Luisa Battistig, 79 - Neviesti parnesejo Svetega duha tah hiši Rita Mascialino, 83 - Komunikacija med različnimi etnijami Franco Fornasaro, 87 - Zapis o Matajurju NAŠI LJUDJE 93 - “S strani Matajurja” Spomin na Izidorja Predana-Doriča Anton Sivec, 115 - Venosiju v spomin 119 - Salvatore Venosi Salvatore Venosi, 125 - Božični običaji v Kanalski dolini NAŠA BESEDA Giuseppe Floreancig - Kokoc, 129 - Par starin pod Human Lucia Trusgnach, 141 - Spomini Lučije Cekove Michelina Blasutig, 151 - Spomini Marina Cernetig, 157 - Marvice Viljem Černo, 161 - Poezije Luciano Chiabudini, 165 - Lubjanica, Lubjanica... Franc Rupnik, 171 - Spomini Milje Loszach Ksenija Majovski - Magda Pavlič-Maver (Narodna in študijska knjižnica v Trstu), 183- Slovenska bibliografija Videmske pokrajine 1990- 1996 (oktober) LIKOVNI VLOŽEK: Pasquale Zuanella, Ikone TRINKOV koledar 1997 inv.št 4980