—    114    —
Pravoznanske pisma.
8. pismo.
Da vse povemo, kar zadeva različne kazenske ravna ve, o kterih smo dosedaj govorili, moramo omeniti še pripomočkov in pravil za dokaze ali spričbe, po kterih so se sodniki ravnali v razsojeva-nji gotovosti dopernešene reči in gotovosti krivde.
Že v 2. pismu smo rekli, da nekdaj v starodavnih časih so se razsodbe opirale na vse drugačne pravila, kakor dandanašnji, in da očišivna prisega, oginj in voda, dvoboj in silovito mučenje so bili pripomočki bili za zvedenje krivde ali nedolžnosti zatoženca.
Na njih mesto je stopilo detevno dokazno* alispričbino pravilo (positive Beweistheorie), po kterem je postava predpisala, kak oš ni imajo posamski dokazi biti, da sodniku mora kaznovano delo kot zares dopernešeno veljati in po tem krivičnega spoznanega kaznovati, brez ozira na to : ali je tudi sodnik v svoji vesti prepričan bil, da je res tako.
Pa tudi to dokazno ravnalo, po kterem so sodniki le rabotno orodje pravice bili in po kterem se za občinsko varnost ni bilo dostojno skerbelo , so vse omikane deržave že zdavnej opustile.
Drugači pa je kazenska pravda po nikavnem dokaznem pravilu fnegative Bevveistheorie), pri kterem postava le sploh nar važnisi pripomočke in pogodbe za dokaze ali spričbe predpiše, brez kterih sodnik ne more nobenega za krivega spoznati.
Ce ima sodnik dokazne pripomočke v rokah, mu je oblast dana zatoženca obsoditi, ako je tudi v svoji vesti njegove krivde prepričan, brez da pa bi ravno k temu prisiljen bil; sodnik ni tedaj po tem v svoji razsodbi tako zvezan, in nedolžen zatoženc je obvarovan, da ga kriva sodba ne zadene. V kazenskih zadevah zastran spričbe obstoječi dokazni pripomočki niso tedaj ukazi, po kterih se ima sodnik rabotno (mehanisch) ravnati, ampak oni so mu le vodila, po kterih dokaze pretresa in na ktere razsodbo opira.
Temu postavnemu dokaznemu pravilu nasproti pa stoji tista razsodba, po kteri ni sodnik na nobene postavne dokazne pravila vezan, ampak kjer on sodi le po svojem notranjem prepričanji in nikomur ni dolžan dokazati, zakaj je tako sodil in ne drugač. Ako ta način razsodbe ni izročen skušenim pravoznancom, se imenuje porotnasodba.
—    115    —
Kar za ali zoper porote govori, je v tesni zavezi s tem, kar za ali zoper dokazno pravilo govori; tega pa tukaj na dalje pretresovati nimam namena ; le to mislim, da bi bilo na vse strani, za zato-ženca in sodnistvo, vgodnisi, ako bi v pravdah po sodnikih se vse postavne dokazne pravila ne overgle, zato ker je občinska očitnost kazenske pravde odpravljena, ker se pri 2. stopnji spet pismena obravnava začne in v mnogih kronovinah cesarstva se sodnistvo se le iz no-viga osnovati mora.
Pri nas je do leta 1850 noter do vpeljave sedaj veljavnega reda kazenske pravde nekako nikavno dokazno pravilo veljalo, ktero je po patentu od leta 1833, ki je določil dokaze ali spričbe po soglasnosti za-tožb, še bolj obveljalo. Ker si je sodnik po tem pravilu sila skerbljivo prizadeval, vse pogodkeznar veči na ta njen ost i določiti, po kterih bi se zamogla spričba popolnoma dokazana ali gotova imenovati, in si ni upal spričbe za gotovo imeti, ako za-volj pomankanja kakošnega tacega pogodka niso vse izvedenja in zatožbe soglasne bile, se je večkrat zgodilo, da je bil zavolj pomankanja dostojnih dokazov nar bolj prekanjen in zvit hudodelec izpušen.
Z vpeljanjem sedanje postave kazenske pravde je bilo to pravilo natanjčnega postavnega dokaza over-zeno, ker bitstvo porotnih sodb to že samo po sebi terja , — in to pravilo, da sodnik v kazenski pravdi nima zgol le po postavnih dokaznih vodilih razsoditi, je vpeljano sedaj na mesto porotnih sodb tudi pri deželnih sodnijah, in velja tudi pri manjših kazenskih rečeh. Tako ima v ti napravi zavolj javnosti pravde in ker sodnik svojo razsodbo tudi na svoje prepričanje opira, ne le zatoženc temuč tudi občinstvo dostojno poroštvo za pravično sodbo.
Ako je sodnikom še naukazano, z obširnimi razsodnimi dokazi dokaze svojega prepričanja občinstvu razodeti, <— ako je obsojencu dovoljeno, se zoper to razsodbo pritožiti pri višji sodnii, da zadobi po ti še višji poroštvo zastran pravice storjene sodbe, se bo tako zaupanje ljudstva na pravico kazenske sodbe še pov-zdignulo, in kazenske postave bojo razvile svojo dobrot-Ijivo moč, ker bo občinsto čez in čez prepričano, da so sodniki v javni in ustmeni obranavi za razsodbo pridobljene izvedenja in dokaze v brambo nedolžnosti in v strah hudobnim tudi v zaperti sodivnici, kamor javnost ne seže, tako pretresli in preiskali, da zamore vsak prepričan biti, da je pravica gotova kot beli dan. Blagor deržavi, ki vživa tako poroštvo kazenskega prava !