Starček kraljiču.
N
-*-^ a kraju miru posvečenim Kleči mož star, zrel sad prahu, In zdiha za svojim zgubljenim, Zamišljen v križ Boga Sinu.
Ko loči se od svetfga križa Vtolažen in s pobožnostjo, Suhoti se mertvaški bliža Mertvaško vzame vun glavo.
Ko semtertje jo ogleduje, Prijaha memo kraljic mlad 5 Ta, radovedin, poprašuje, Zakaj tak gleda to merlad?
Na to kraljiču starček reče: »Tu najti znaminje želim: Je živel tiho alj sloveče, Katerga glavo tu deržim?«
»Je živel morebit premožen Ko kdajne čase slavni Krez? Alj se je z mano vred nadložen Opiral na beraški les?«
»Je kmetica rodila njega, Alj bil kraljeviga rodii? — Zastonj! zastonj! od vsiga tega Ne najdem znamnja, ne sledii.«
»Glej! vsi po smerti smo enaki —
Zatorej spomni se, kraljic!
De siromak si s siromaki,
De človek vstvarjen 'z nič — si nič.«
Zdej starček pota gre neznane. — Kraljic poo* križam obkleči, Dokler cerkovnik zjutraj vstane ? In »Angelj Gabrijel« zvoni.
Emanvel Tomšič.
List 40.