I. I. Sreznevskij na Slovenskem.
(Priobčil Iv. Merhar.)
(Konec.)
Kranj (Krainburg), ii. mal. travna.        Kranjski jezik je jako prijeten, a večja po-Poljubljam vaju, mamica in brat, in vaju     lovica glasnikov se  izgovarja   na  pol,  površno; pri tem je naglas  jako nenavaden.1) Med ženskimi glasovi so nekateri jako lepi, med napevi pa se nahajajo taki, ki jako živo spominjajo tirolskih,  dasi  niso   mogli imeti Tirolci nikakega vpliva na Kranjce. O veliki noči  peko   tukaj   kolače in potice (povitice). Kolač je večji kruh z rozinami, ki ima luknjo v sredini, a potice so kruh iz zvitega  testa, delane na ta način, da de vaj o na vsak zvitek medu z makom. S pi-sankami    (piruhi)   je prav tista,   kakor  pri nas.  Vse to se blagoslovi.
Kranj je malo mestece ob izlivu Kokre v   Savo.   V   srednjem veku je bil utrjen; razvaline zidovja in stolpov se vidijo še sedaj. Velikani Karavank se ti zde par korakov oddaljeni, ko zreš na njihove s snegom pokrite vrhove; če pa pogledaš niže,  zapaziš   cerkve, stoječe na strmih vrhovih, katere se  ti  kažejo kakor  bele  točke. To je brezprimerno krasna slika. Zjutraj in zvečer je videti gora le do polovice, ker so vrhovi zaviti v oblake.   Včeraj  je   bil jako
pozdravljam z velikonočnim pozdravom; kajti tudi za vas
12. mal. travna
je bila včeraj (velika noč). Jaz jo obhajam dovolj čudno. Pred par dnevi je dejal dr. Horvat: ,,V soboto poj dem v Kranj, pojdimo skupaj, videli bomo, kako praznuje naš narod ta praznik." — Zakaj bi ne šli! Poobedovavši pri Horvatu smo sedli na voz in bili čez tri ure v Kranju. Midva z Vrazom sva ostala v gostilni, Horvat pa je šel k dekanu. Včeraj ob osmih je prišel k nama Horvat in naju peljal v cerkev. Tu sem prvič slišal kranjsko propoved in jo hvala Bogu tudi razumel, čeravno ne vsega govora. Iz cerkve smo šli na izprehod, potem pa k obedu; po obedu smo šli zopet na izprehod dalje od mesta, stopili v gostilnico, začeli kupovati kmetom vina, razvezali jim s tem jezik in jih pripravili do tega, da so jeli pripovedovati o svojem žitju in bitju, praviti pravljice in peti pesmi; tako smo tam prebili dan do večera. To je bila dobra šola zame: ko natanko poslušaš govor kmetov, zlasti tedaj, kadar hočejo biti razumljivi, tedaj čutiš sam, kako napreduješ. „Dom in svet" 1899, št. 7.
LouisJaques Daguerre, izumitelj fotografije. (1789—1851.)
') Za Ruse, ki imajo samo jeden naglas (kratki), je naš naglas težaven; no nič manj težaven ni za nas ruski, ki tako čudno skače.
13