Za poduk in kratek čas. Drugi upor Bolgarov zoper Turka. Pretečeni teden so bolgarski domoljubi doposlali skoro vsem večjiin listom po Evropi, tudi dunajskiiu ve6jidel od Judov pisanim, posebno pismo, kder prav milo prosijo, naj ne zagovarjajo grdega Turka, naj nc pišejo zoper Slovane, naj privoš6ijo Bolgarom, da se vsi združijo v eno, od Turka neodvisno knježevino. Kmaln potem so pa vdrle dobro orožane čete vstašev iz uže turakega jarma rešene Bolgarije v Macedonijo na pomoč 8obratom. Drugi upor se je začel. Angleži in drugi turkoljnbi so v Berolinskeui miru pod Turkom pustili polovico bolgarskega naroda in ga od Egejskega morja skrbno odvra6ali, toda Bolgari hočejo teinu v okom priti, dokler ae slavoa ruska vojaka v Bolgariji stoji tje doli do Garigrada, najzdatuiai 8trab turakemu sultanu. Zato je verjetno, da ta drugi upor ne bo zadušen, kakor prvi 1. 1870, ampak da bo svoj namen dosegel in končal — z ustanovitvijo velike Bolgarije, ki bo segala od Crnega morja do Alban8kib planin, od Dunaja do Egejskega morja. Starešine 120 bolgarakih vaai zbrali so se v Velešu, železniaki postaji proge iz Mitrovice v Solun. Zbrani ao se posvetovali, kaj bi naj storili sedaj, ko je samo eden del Bolgarov turakega jarma reaen, drugi pa še dalje pod njim vzdihuje? Eden izmed najveljavniših stareain je zbranim slede6e govoril: ,,Bratje, znano je, da uam pod Turkom po 61ove6je živeti ni. Sultan bi nam morebiti voljen bil pomagati, pa ne more, turaki uradniki mu to storiti branijo. Zadnje mesence so Turki pri naa ugrabili 42 deklet, izropali do kože 421 rodbin, ubili 84 starešin, 108 žen oskrunili in na tiao6e ljudi tepli in trpinčili. Naše premoženje so pobrali, naaa kri teče curkama, našo čast z nogami gazijo in teptajo, naao vero zaaramujejo, naae najsvetejše reči grdijo. Ali mislite, da zamo- remo tako ae dalje živeti? Bil sem nedavno pri svobodnib bratib v Bolgariji in Rumeliji, videl rusko vojsko, govoril z visokimi gospodi, menil se z odličnuni domoljubi, vsi so mi prigovarjali: 7zdigniti se, rešite se sami, vas je 140.000 mož, žrtvujte 30.000 in obranite ostalib 110.000 z rodbinami padlih vred. Odgovoril jim sem: moji bratje doma imajo srca, ki so še vneta za blagor naroda, hočem jib obrabriti na 8veti boj ! Glejte, sedaj sem tu, z levico držim bolgarski prapor, z desnico ostri meč. Hočete li končati neizmerno gorje pa pojdite za menoj! Bržčas bo treba nam vsem umreti, ali naši otroci bodo slobodni živeli. Doati je trpljenja, dovolj robetva. Mi ne moremo še dalje v temi ostajati, ko se povsod okoli nas deni! Recite, kaj ho6ete, ali življenje in imetje žrtvovati/ krvavo z nasilnikom vojskovati se, ali še dalje v prabu laziti, polui sramote in trpljenja?" Dalje govornik ni mogel govoriti, besede mu je zaduailo gromeče klicauje vseb zbranih mož: ,,7oJ8kovati se hočemo, 7ojskovati za zlato svobodo do zadnje kapljice krvi!" Možje so ai v roke aegnili in se zakleli, da hočejo otresti turaki jarem! Nekoliko dni po Veleškem zboru prikazale ao se prve 6ete bolgarskih vstasev v Macedoniji, kakih 8000 mož. Najmo6nejšo vodi Ivan Mlinov, doma iz Vragomec. Vsem je naložcno: pregnati po^aod turške uradnike, poataviti narodne, katerim ae prida narodua straža. Prapor ali bander bolgarski jim je čvetorobojen ali belo-rudeče-oiodro in črno barvan! Da pa vstaai niao sami, ampak da imajo mo6no zaslombo pri uže svobodnih Bolgarih, to se kaže čedalje bolj, in naposled stojijo za njimi hrabri Rusi, ki gotovo zapstonj ne pomnožujejo svoje vojske pred Carigradom! Pravoč je, ka po vaeb meatih in vaseb svobodne Bolgarije nabirajo prostovoljcev. Do sedaj imajo uže 15.000 nabranib v Sofiji, Somakovem, Džumi in Eostendilu, kder jih preobla6ijo, orožajo in v orožju vadijo ali vežbajo. Priredjenih imajo ondi 30.000 angleškib pušek, nekaj kanonov in mnogo streliva. Tudi narodna vojska bolgarska, katero 80 ruski oficirji se8tavili in izvežbali, nameujena je na bojiače v Macedonijo odrinoti, kedar pride za to pravi čas. Denarjev nabirajo pa po celi Bolgariji, ker se duboveustro in vse, kar je bolj izobraženega, mo6no zanima za O8vobodenje macedonakih bratov; blagoduano in djansko bratovsko ljnbezen pa kaže tukaj zopet ruski narod, mnogo ruskih prostovoljcev se glasi, zlasti oficirjev, in ,,slavjansk<> blagodejstvensko ob6estvo" (drustvo) v Moskvi podpira re6 z obiliui denarjem. Glavno poveljniatvo vstašev v Macedouiji pa jc prevzel vojvod Petko. Rodil se je v neki bolgarski vasi blizu Soluna. Več let bil je tih in miren. Eo pa mu je turski paša Solunski preljubljeno sestro vropal in pomobamedanil, zapustil je dom svojih očetov, zbežal v planine, zbral vec nezadovoljnikov in postal vodja bajdukov, strahovit sovražnik Turkov. Zaklel se je vsakega Turka ubiti, katerega bo le mogel, dokler ne bo bolgarska očetujava pobrisaaa iu iztrebljena ove azijatske gnjusobe. Eo so lani Ruai prilomastili črez Dunav, bil je tudi Petko med jimi in kazal pota črez Balkan. Sedaj mori Turke v Macedoniji in se bliža z krvavim me6em vasici, kder ee je rodil. Smešuičar 45. Brka8to gospo6ko 61ove6e se vsede v železniakem 7ozu ravno naaproti pohlevnemu kmetiču in mu pra7 nedostojno puba cigarin dim v obraz. Emetič se za6ne nemirno semtertje pogledavati in zmigavati, gospod mu pa re6e: meni se zdi, da vam uioje kadenje ni piav, vedite, da imam pravico tukaj kaditi! ,,Ob, motitc se, gospod, zavrne kmet, meni kadenje čisto nič ne dene, ali glejte, tu pod klopjo imam žakelj smodnika, da bodemo ž njim na št. Martinovo . . . Emetič še ni bil pri kraju, že je goreča cigara skoz okno letela. Tako se je gospod prestrašil. Pri bližnji postaji zapusti kmetič vagon prej pa še da gospodu smebljaje žakelj pošlatniti in poizvedeti, da v njem ni amoduik, ampak prav ne dolžni kronipir!