- POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI MLADI BOBCI STANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO DIJAŠTVO. — IZHAJA VSAK PETEK. — LETNA NAROČNINA: DIJAŠKA 16 DIN, NEDIJAŠKA 26 DIN, PODPORNA VSAJ 30 DIN. — POSAMEZNA ŠTEVILKA 75 PAR. — UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI V STRELIŠKI ULICI 12/11. — ČEKOVNI RAČ. ŠT. 16.078. LETO I. LJUBLJ ANA, PETEK, 25. SEPTEMBER 1936. ŠTEV. 2. Naša moč t Danes se na vseh poljih, zlasti pa v socialnem življenju, vedno bolj in bolj poudarja in uveljavlja načelo, ki ga je doba novega veka izpodkopala: načelo avtoritete in discipline. Nismo sicer daleč od časa, ko se je skoraj povsod bojeval odprt boj proti temu načelu, ko se je podrejenost in disciplina smešila kot nekaj suženjskega, človeške osebnosti nevrednega, ko se je avtoriteta imela za nekaj nepotrebnega, človeka ponižujočega. In smo še v času, ko se radi odpora proti temu načelu izgublja postojanka za postojanko v boju s strumno organiziranih in dit>ciplinirtaiim boljševizmom. A vse to je le izraz kvarne individualistične miselnosti. — Sodobna mladina se je tega duha pogumno otresla: sprevidela je silno važnost avtoritetnega načela in se mu junaško podredila. Že Mahnič je klical s preroškim glasom: »Evropa stoji neizogibno pred alternativo: ah avtoriteti priboriti spet splošno priznanje, ah pa izgubiti vodstvo vesoljnega človeštva in se pogrezniti v barbarstvo.« Danes vidimo, kako se ta napoved uresničuje pred našimi očmi, kako se v Evropi že bije boj v znamenju te alternative: Evropa v resnici že izgublja vodstvo nad človeštvom, barbarstvo židovskega boljševizma jo že skuša preplaviti. Načelo avtoritete ima odrešilno in dobro-tvorno vlogo v naravnem življenju družbe. Še bolj se mu mora podrediti vse nadnaravno delovanje katoličanov. Krščanstvo samo sloni na avtoriteti. Krščanska vera, ki iz nje raste krščansko življenje, je priznavanje najvišje, nezmotljive avtoritete. Katoliško mišljenje in življenje vodi božjepravno od Kristusa postavljena avtoriteta Cerkve. Zato se mi dobro zavedamo, kakšno škodo lahko povzroči vsako gibanje v katoliških vrstah, ki načelo avtoritete slabi ali pa se celo zoper njega bori in ga smeši. Naše Stališče je v tem pogledu odločno, nepopustljivo. »Enotnost in disciplina vas bosta privedli do zmage!« je zaklical papež belgijskim žosistom. To je tudi naš program! Boljševizem se vah nad nas, zmagali bomo samo, ako bodo naše čete močne v disciplini in edinosti, edini pa bomo samo, ako priznavamo cerkveno avtoriteto, ki je vir edinosti. Mi gremo torej enotno in disciplinirano, brez obotavljanja in brez kritiziranja, pogumno in ponosno za papežem, škofom pa tudi vodniki, ki jih je pooblastila cerkvena oblast! Mi hočemo dosledno izpeljati v lastnih vrstah načelo avtoritete! A vsa avtoriteta naših voditeljev ima končno vir v najvišji oblasti — oblasti Kristusovega namestnika, vsa naša disciplina in podrejenost ima tukaj svoj polni razlog. Tu je temelj, skala, in kar ni na tej skali, je na pesku. Sem mora biti usmerjena vsa naša volja in pripravljenost, odtod vsa naša moč in uspešnost našega dela. Nikjer ne dobiva avtoritetno načelo toliko opravičenosti kot v papeštvu, nikjer toliko moči, dostojanstva, svetosti. Če se torej kje upravičeno poudarja, se tukaj! In če je kdo upravičen in dolžan, da se temu načelu podvrže in navdušeno sprejme disciplino, smo to mi! Ponosni smo, da moremo taki avtoriteti, namestniku božjemu, izkazovati spoštovanje in ljubezen, obljubiti pokorščino in zvestobo. Naša odločna volja ni samo zrel sad resničnosti, je tudi izraz sodobnosti': mi gremo za vzgledom najmodernejše katoliške mladine, ki je navdušeno papeška, disciplinirana in zato zavedna in udarna; je še bolj zahteva sodobnosti: kdaj namreč je bilo bolj potrebno, da se vsi katoličani zberemo enotno in disciplinirano okrog svojega vrhovnega voditelja, Kristusovega namestnika, kakor prav danes, v boju proti organiziranemu brezboštvu? V tem je moč našega gibanja! Ta enotnost in discipliniranost bo tudi nas privedla do zmage! Tako krasni, je ta naša katoliška svojina, da jo vsega sveta modrost v njej obsežena In presežena. Kličejo nam — In še v zadnjem času jo Fr. VV. Forster nam katoličanom znova velel —, naj si iz velikih nasprotnik gibanj, od protestantov, od socialistov, vzamemo, kar imajo v sebi pristnega in dpbrega. Mili Bog! Saj Imajo vendar od nas, kar imajo pokazati dobrega in pristnega! (F. Muckermann S. J.) 5 H komu poj demo? Gospod je rekel: »Simon, Simon, glej, satan vas je hotel imeti, da bi vas presejal kakor pšenico; jaz pa sem prosil zate, da ne opeša tvoja vera. In ko se ti svoj čas spreobrneš, potrdi svoje brate« (Lk 22, 31—32). V silovitih sunkih, ki pretresajo do dna — kakor se do dna pretresa pšenica v rešetu — hoče satan v rešetu skušnjav pretresti vero Kristusovih učencev, da bi premnogi odpadli. V veliki nevarnosti so vsi, a Kristus prosi samo za Petra. Zakaj ne za vse? Samo pod enim pogojem je dovolj, če prosi za Petra: ako so učenci s Petrom trdno združeni v dolžni pokorščini, ako je Peter skala, ki je na njej zgrajena mogočna duhovna zgradba Cerkve. Le tedaj so apostoli v veri utrjeni, ako so dolžni poslušati Petra, čigar vera je neomajna. Petrova vera je nepodkopljivo oporišče Cerkve, ob njej se razbijajo silni navali peklenskih krdel. Kajti Kristusove prošnje Oče v;selej usliši. Zgodovina in vsakdanja skušnja kažeta, da je Peter skala, ki na njej Cerkev trdno stoji, s Cerkvijo pa tudi trdno stoji živa vera v učlovečenje Sinu božjega. Kjer ni Petra, kjer so Petru odpovedali zvestobo, razpade tudi versko občestvo in z verskim občestvom vera v Kristusa. Res, kjer je Peter, tja navaljujejo krdela peklenskih vrat. Silni so njih napadi, da je včasih videti, kot da bi konec Cerkve bil samo še vprašanje časa. A Peter vedno živi in potrjuje brate. In proti vsem napadom brezverstva, krivih ver in razkolov je treba vedeti samo eno preprosto pravilo: Pusti, da te Peter v veri potrjuje : eno ime je in en prestol, ki nas s trdnostjo navdaja — ime Peter in prestol Rim. Ce kdaj, so te Kristusove besede potrebne danes. Danes nastopa, prvič v zgodovini, organizirano brezboštvo in zbira proti Cerkvi ogromne mase. Kolikor hujši so napadi, toliko bolj Kristus krepi Petra, — da potrdi nas. V edinosti s Petrom smo močni. Stavka Ali je stavka nravno dovoljena? Vprašanje je zelo zapleteno. Treba je razlikovati in zopet razlikovati. Pavšalna sodba o stavki bo gotovo zmotna. Vpoštevati je treba pri stavki razne stvari, da bomo mogli reči, ah je upravičena ah ne. Najprej namen, ki ga imajo stavkujoči delavci, in cilj, ki ga hočejo doseči; nato način, kako s stavko začno in kako ga izvajajo; zraven pa še zahteve javne blaginje, krajevne razmere, socialno okolje in časovne okohščine. Sratka, sodba, ah je bila ta ah ona stavka, kakor se je zgodila, moralno upravičena ah ne, in kohko je bila in koli-ko ne, je zelo pogosto težka stvar. Vrhovna načela, po katerih presojamo nravno dovoljenost gospodarske stavke (ne politične), so kratko tale: Stavka je dovoljena, ako je namen, ki ga hočejo delavci doseči, nraven. Bodisi, da branijo pravice, ki jih jim delodajalec grozi odvzeti, ah da si skušajo pridobiti pravice, ki jim gredo, a jim jih delodajalec noče priznati. Stavka je dovoljena, ako sili delavce vanjo zadosti važen vzrok.. Kar je v mednarodnem življenju vojna, to je v gospodarskem življenju stavka: skrajno sredstvo za obrambo in dosego pravic. Ker je to sredstvo skrajno, je treba prej uporabiti druga sredstva, n. pr. pogajanje, posredovanje oblasti. Stavka je tvegana stvar. Zato je treba presoditi, če ne bo nemara škoda, ki jo bo povzročila, večja kot korist. Da je stavka dovoljena, ne sme žaliti pravičnosti. Delavci ne smejo z njo razdirati pravične pogodbe, ki so jo sklenili z delodajalcem, in ne smejo postavljali nepravičnih pogojev. Stavke, s katerimi hočejo njih voditelji preobrniti politični in socialni red ah pokazati družbi ah vladi moč organiziranega delavstva, niso dovoljene. Tudi med stavko ostanejo v veljavi zapovedi krščanske pravičnosti in ljubezni. Zasebna lastnina in osebna svoboda se morata spoštovati. Stavkujoči delavci sicer smejo preprečiti delovanje »stavkokazov«, vendar tako, da se pravičnost in krščanska ljubezen ne žahta. Navadno so delavci trpeči, ponižani in razžaljeni. Pogosto se dogaja, da jih kapitalizem grdo izžema. Zgodi se pa tudi, da te uboge delavske trpine prevratni elementi nahujskajo, da po pravici zagrenjeni sežejo v stavkah po sredstvih in metodah, ki jih pravičnost ne more dopustiti. Kominterna in stavke Kominterna (mednarodna organizacija komunistov) pripravlja krvavo svetovno revolucijo. K,ot posebno važno sredstvo za pripravo na to revolucijo pa ji služijo stavke — stavke vseh vrst, potrebne in nepotrebne, pravične in nepravične, organizirane od komunistov samih ali pa od njihovih nasprotnikov. Kajti kjer je kaka stavka, tam vsaj naknadn,o pridejo komunisti zraven. Svoje namene pa trdovratno in načrtno skrivajo; vsakega, ki jih hoče razkriti, skušajo s smešenjem ali s terorjem prestrašiti. Vsako razkritje razkričijo kot laž, — da bi nasprotnike in vlade uspavali in bi potem navalili na nepripravljene. Toda njihove organizacijske okrožnice vkljub tajni organizaciji pogosto le pridejo v druge roke. Tako se marsikaj točnega izve o zlih namenih boljševizma. Veliko pa je povedal lanski mednarodni kongres komin-teme v Moskvi, avgusta in septembra 1935. Na tem kongresu je n. pr. poročal zastopnik španskih komunistov Garcia: »Uspešno delo komunistične stranke razodeva vedno večje število stavk, tako 1931 — 710 stavk, 1933 — 1499 stavk in končno 1934 oboro- Čemu organizacija KA? žen upor v Asturijl, ki je 14 dni mogel držati pod krvavim terorjem celo pokrajino! To so izredni triumfi komunistično delavnosti!« Avstrijski zastopnik je povedal, da pod vplivom avstrijske sekcije tudi v sosednih državah zbirajo nezadovoljneže in jih gonijo v stavke, da tak,o pripravljajo teren za svetovno revolucijo. Na podlagi teh in drugih poročil je kongres izdal vsem komunistom sveta povelje, kjer med drugim ukazuje, da morajo vse komunistične sekcije po vsem svetu prenehati z d,osedanjo taktiko, (ki je vero in Cerkev naravnost in odkrito napadala), in da morajo preiti na vsej fronti v ofenzivo. Najbolj učinkovito bojno in ofenzivno sredstva je politična stavka, ki se naj dosledno Izvaja v velikih masah. Nemudoma naj torej povsod, kjer le morejo, organizirajo stavke in mezdna gibanja. Okrožnica k,ominterne navaja med drugimi zgledi tudi upor na Kreti, ki se je razvil iz stavke viničarjev. Končno je zastopnik lcominterne — kar nas dijake še posebej zanima — pozval komuniste po vsem svetu, da naj izkoristijo neorientiranost sodobne mladine, da si jo osvojijo, ker mladina ne ve, kam bi se obrnila. Vredno je tudi omeniti, da se je na tem kongresu znani Bolgar Dimitrov norčeval iz tistih komunistov, ki ne razumejo nove taktike komunizma, in jih je imenoval »politično slepe kure«. Takih politično slepih kur je seveda še veliko več med nekomunisti. To so ljudje, ki verjamejo lepim človekoljubnim frazam komunistov, s katerimi skušajo zakriti svoje nečloveške načrte do zadnjega trenutka in tako uspavati odpor nasprotnikov in državnih vlad. Tega odpora se namreč komunisti zelo bojijo. Iz povedanega Je razvidno, kaj Imamo soditi o stavkah na Slovenskem. Marsikje se delavstvu gode velike krivice. Tam s,o stavke razumljive, a komunisti s« jih tudi tukaj hitro zasukali v svoj prid — ne glede na to, k,oliko so s tem delavstvu napravili škode. Da je bila stavka na ljubljanski univerzi čisto nepotrebna in je imela služiti samo namenom boljševizma, je za poznavalca brez nadaljnega jasn,o. Zanimivo pa je, da so katoliški akademiki prvi na Slovenskem Imeli pogum, to komunistom očitno povedati, In se niso pomišljali prezirati fraze komunistov o kolegial-n,osti in »skupnih strokovnih Interesih«. Obširno stavkovno gibanje pri nas Ima torej isto cilje kot drugje po svetu. In kakor drugje po svetu, Na vabilo za vstop w organizacijo Katoliške Akcije odgovarjajo tudi verni katoličani zelo pogosto, da ne čutijo prave potrebe; da ostanejo lahko dobri katoličani, četudi ne vstopijo v te organizacije; da sploh ne razumejo, zakaj kar naenkrat toliko govorjenja o Katoliški Akciji in siljenja v njene organizacije, ko so vendar oni sami toliko let in so njihovi predniki shajali brez njih. Taki in podobni ugovori proti Katoliški Akciji niso samo slovenska posebnost, marveč jih poznajo po vsem katoliškem svetu. Na nje odgovarja Luigi Veneziani v članku Necessitil doli’ organizzazione (potreba organizacije), priobčenem v L’ Osservat