Razni otroci. (Spisal Jos. Ciperle.) (Dalje.) Slaba lastnost premnozih Ljubljančanov je ta, da zro radi z nekako prenapetostjo in vzvišenostjo na kmeta. Tolaži nas samo to, da tudi diugi meščani ne delajo drugače. Toda njih vzišenost nad kmetom ni ravno prevelika. Kmet ve manj, nego meščan, čuje se večkrat. Ali kje vender tiči ona viša modrost meščana? Položite roko na serce, meščani! Koliko vas je, ki znate v resnici ločiti jelko od smreke, ali pšenico od erži? Glejte, in to zaa vender vsak kmet. Zdaj mora vsaka nljubljanska srajca", ko postane stara šest let, v šolo. Poprej bili so nekateri izvoljeni pobirati drobtine modrosti in učenosti po šolskih sobab. In kako imeniten je bil nekdaj tudi tak otrok! Vse ga je čislalo, vse videlo v njem že prihodnjega gospoda, ki bode jedel bel kruh. Zdaj je to nekoliko drugače. Kdor je hotel nekdaj postati kak rokodelec, ni mu bilo treba beliti glave in obteževati svojih možgan s čerkami. Zdaj je tudi to drugače. Zdaj hočemo inteligentne rokodelce, inteligentne dervarje, celo inteligentne biriče. Čast, komur čast! Mnogo ljubljanskih otrok postane v resnici kaj. Eden je uradnik, drugi duhoven, tretji profesor, četerti pošten rokodelec, in peti oženi se s kako bogato, če tudi že malo starikavo ženo, in vsled tega je tudi nekaj. Nekaj se jih seveda izpridi popolnem. Ti niso nič, kajti še toliko pameti nimajo, da bi vneli za-se kako zarjavelo serce. Vender vzgoja raznih Jjubljanskih srajc" je tako različna, da nam ni mogoče popisati vsega. Kdor postane kaj, umerje na svoji lastni postelji in v svoji lastni sobi, morda celo v svoji lastni hiši. Kdor pa ni nič, dobf varno zavetje na stare dni doli v Kurji vasi v mestni siromašnici, ter umerje na mestni postelji. Polože ga tudi potem v mestno trugo, in mesto plača inu tudi grob pri sv. Krištofu. In zvonovi sv. Krištofa bingljajo mu ravno tako prijazno, kot vsakemu, že od daleč: ,,Le v jatno ž njim! Le v jamo ž njim!" In nosilci stopijo potem malo hitreje ž njim proti pokopališču. Kaj bi ga tudi nosili predolgo, saj bode tam gori pri sv. Krištofu naj bolje za-nj. In načelnik nosilcev vsklikne, ko je merlič že v jami po svoji stari navadi: nBog lonaj, pogrebci!" — če tudi na dolgo in široko ni videti nobenega pogrebca. Ali načelnik nosilcev mora imeti pri tej ceremoniji zadnjo besedo. »Ljubljanska srajca" počiva tedaj mirno v grobu. Pustimo jo počivati, in oglejmo si sploh vzgojo v Ljubljani. Znano je že tako, da stariši niso sami vzgojitelji otroka; ampak vse, kar obdaja gojenca , vse vpliva na-nj, ter ga vzgoja. Vzgojitelji njegovi so tedaj tudi vsakoršni predmetje, šege in navade, okolica in drugi ljudje. Dobra stran ljubljanske vzgoje je še ta, da stariši sploh pazijo na vero svojih otrok. Matere in očetje ufe jih še moliti, vodijo jih še v cerkev. Saj so pa tudi cerkve ljubIjanske pravi biser mesta. Po Ljubljani vidiš še mnogo ljudi, ki se odkrivajo cerkvana. Sploh Ljubljana ohranila je še jako dobro svoj katoliški značaj. Čuti in brati je dan danes dostikrat izraze: konfesijonelna in interkonfesijonelna vzgoja. Nekdaj poznali so ljudje le pervo. Po nji vzgojati imajo se otroci na podlogi vere. Ta ima biti temelj, na kateri opira se ves vpliv na otroka, ta ima tudi prešinjati in krepiti vse predmete, ki imajo namen, napraviti iz otroka dobrega in umnega človeka. — A druga nima tacega temelja, kajti meni se, da je tudi brezverec lehko dober človek. Vender čudo čudovito! Ravno tisti ljudje, ki zastopajo interkonfesijonelno vzgojo, slave na ves glas nacijonalno vzgojo. Seveda vedeti je treba, da mislijo s tem vedno le nemško vzgojo. 0 slovenski ali česki vzgojl nisem čul še nikdar. Ne bomo se spuščali v daljše razmišljevanje o tem predmetu, ampak omenimo naj še enkrat, da je vzgoja po Ljubljani v večini še verska. Jedi in pijače. »Ljubljanska srajca" pride navadno na svet z zdravim želodcem. Mleko, ki se prodaja po Ljubljani, ni tako pokaženo, kot drugod po mestih. Vsa čast tedaj mlekaricam ljubljanskim. Bog jim daj mnogo krav, in tem mnogo mleka! Druzega jim ne morem želeti. Kar bi želel LjubljanCanom, bilo bi to, da bi pekli peki boljši kruh. Oj, krubek, kakov božji dar si ti ti! A ne bodi tak, da zabašeš le želodec, arapak bodi tečen in okusen, kar ni ljubljanski kruhek. Po Ljubljani dalje je tudi premnogo prodajalnic, ki prodajajo razne slaščice za Otroke, o kojih si kmet še ne sanja ničesa. Dobi se jih pa tudi za krajcar ranogo mnogo. S 5im se pa tudi prikupiš bolj otroku, nego ravno z njimi? Za slaščice ti stori otrok vse, ne maraje, je-li dobro, ali slabo, pravično, ali krivično. In to nagnenje otrokovo zlorabi se le prerado. Zraven tega pokvarijo si otioci radi s tem želodec. Res je, da vidi in sliši mestni otrok mnogo več, nego kmetski. Mislili bi tedaj tudi, da se razvijo vsled tega tudi bolj njega dušne raoči. Ali ni vse zlato, kar se sveti. Bolj nadarjeni mestni otroci dozore zato prezgodaj; in manj nadarjeni zblodijo se le še bolj. S pervimi je kakor s prezgodnjim sadjem. To segnjije tudi prerano, in prezgodnji mladiči se tudi pokvarijo prenaglo. — Dalje se govori tudi rado s temi niladiči o vsem potrebnim, a še več o nepotrebnim; saj se mora odlikovati na vsak način mestni otrok od kmetskega. Le premalo se pazi na prirodno nadarjenost otrokovo, in tudi na to, kako razvite so že otrokove moči in zmožnosti. Ali bi ne bilo mogoče iz mnogo več otrok napraviti kaj dobrega in pravega, ako bi se vzgojalo umnejše in pametnejše? Kakor sem omenil že zgoraj, govorf se po Ljubljani nekaka zmes nemščine in slovenščine. Pravi Ljubljančan vender ne zna niti enega, niti druzega jezika popolnem. Ne pride mi na um trditi, da nemščina ni potrebna; kajti kolikor jezikov znaš, toliko ljudij veljaš. Ali vender bi bilo pametno, da bi se otroci najpervo privadili dobro svojega materinega jezika. Saj je povsod tako, sam<5 pri nas Slovencih ni. In še le potem naj se vadi človek tujega jezika. Verjemite mi, da se ga bode učil potem z mnogo večim uspehom, nego prej. Med dušnimi zmožnostimi vender je domišljetina zelo važna. Ona tolaži človeka v nezgodl, ako ni pretirana; a zblodi ga tudi najlože, ako je goljufiva. A nič ni lože, nego zapeljati jo na kriva pota. Že otroka v zibeli strašijo: nČe ne boš molčal, prišel bode bav-bav!" Sim ter tje tudi zarenči potem kdo v kakem kotu. Otrok obmolkne, ker se bojf bav-bava. — Pozneje začno se mu praviti povesti o strahovih, čarovnicah, o začaranih princezinjah, itd. Da bi pač premislili ljudje, koliko-škodujo s tem otroku! Malopridnežev in postopačev nahaja se po Ljubljani več, nego po vaseh. Teh ljudi jezik je osoren, in verli strokovnjaki so v kletvi. Oai se ne pridušajo kar tako Davadno, oni vtemeljevajo in olepšavajo svoje priduševanje še z ranozimi pridevki in pristavki, s kojimi hote še določniše pritrditi. To je seveda ostudno vsacemu razumnemu človeku; ali mladina posnemlje jih vender le rada v tem. Nekdaj otroci niso smeli v gostilne; gorje jim tudi, ako so kadili. A zdaj imajo pobalini isto pravico popijati po gostilnah in pušiti tobak, kakor odraščenci. Nekdaj bil bi jih vergel oštfr na sredo ulic, ako bi bili prišli zahtevat pijače k njemu; in vsakdo izbil bi bil fantalinu smodko iz ust. Zdaj to več ne gre. Še pred sodnijo znal bi se morda opravičevati zarad kalenja javnega miru. Dovolj tedaj. Sklenimo poglavje to; morda bode še priložnost, izpregovoriti kedaj marsikatero o raznih pomanjkljivostih vzgoje.