472 Anton Vodnik: Žalostne roke. Ljubljana, 1922. — Dokler se je razvijal pred nami v »Domu in svetu« kakor divja črešnja v razkošnem cvetju, sem s pričakovanjem sledil njegovemu razvoju; upal sem namreč, da postane divja črešnja kmalu žlahtna cepljerika, a sedaj so se stegnile »Žalostne roke« in so utrgale še nedozorel sad. Prenagljenost! Fantazije brez forme. Mlad ribič sanja, sanja na piščal, mlad ribič te mehko tolaži — o, tam v večerni zarji, kjer gorijo temno rožni čolni... O, tam ljudje so bledi, kakor da so bolni. To je sinteza Vodnikovega pesniškega mišljenja in čuvstvovanja. Blagrujem njegovo pesem, da je ljubeča in čuteča, pomirja in blaži, nič ne vzame srcu, marveč mu samo daje, vendar premalo daje. A posvetitev »Tebi, sestra v žalosti« je poza. Oblekla se belo bom kakor nevesta in bodem šla v polje in gozd... tam bom molila, plakala, pela... morda zaupa pomlad mi skrivnost — Ali ni se oblekla v belo, marveč v mračno, zakaj mrak in večer se pojavlja v tridesetih pesmih do petdesetkrat. Ma-niriranost! Vodnikovi pesmi pomlad tudi še ni zaupala svoje skrivnosti, ki je ni v zgolj ponavljanju ribičeve piščali, sladkega občutka, srebrne mesečine, pomlad" ne skrivnosti (šestnajstkrat), grenkih rož (dvajsetkrat), o-jevih vzklikov (pefinšfiri-desetkrai). Ne bi jih štel, ali pri skromnem številu tridesetih pesmi vzbujajo ta redna ponavljanja istih motivov precej neprijetno pozornost. Nedozorelosl! So pa med njimi tudi pesmi, ki razodevajo lepo pesniško moč: Žalostna roža (11), Jaz ljubim zimske večere (18), B na t j e in sestre iz daljne dežele (27), Bolnik (32), Sveta Cecilija (34), Sveti Frančišek Asiški (36). To so nežni, pobožni, iskreni zvoki s krušne zemlje; biseri, ki presevajo v rosah in barvah poljskih rož. Čitaj legendarično veselost v sliki »Sv. Frančiška Asiškega«, ki je priskakljal med deco kakor »najmanjši bratec«. To so Vodnikova višja navdihnjenja, sočni sadovi kljub prenagljeni in prezgodnji trgatvi, to so še naša pričakovanja. O, molil bom, da Bog mi pošlje spet omame jasne (34) Poudarjamo: jasne; zakaj Vodnikovi stihotvori so mnogokrat nejasni. Mislimo namreč, če ima kdo res kaj nam povedati, naj to jasno pove. Nazaj k študiju in klasicizmu! —ič. Dosiavek uredništva: Vendar so naši najmlajši segli v globine, pristno človeške, ki so bile doslej vsaj pri nas v pesmi nedotaknjene. Utrli so strugo in smer, kamor se zlivajo čuvstva moderne nemirne duše, in sicer s tako brzino in strmino, kakor pri prejšnjih ni bila navada. Razkošno šumeči slap je vendarle tudi lep, čeprav ne vidiš jasno pred seboj njegovega izvira in odtoka. (Poglej primer v pričujoči številki istega pesnika »Ljubavno pesem« in B. V.-ove: »Netopirje«, »Modro rožo«, »Vihar«.) Henrik Ibsen: Gospa z morja. Igra v petih dejanjih. Iz norveščine preložil Vojeslav Mole. V Ljubljani 1922. Založila »Tiskovna zadruga«. »Gospa z morja« je prvi Ibsen v slovenski knjižni obliki. Zakaj je začel Mole prevajati prvo simbolista Ibsena preden ve-rista, ne vem. Zdi se mi, da utegne biti za začetek »Gospa z morja« Slovencem bolj tuja kakor bi bilo »Spovračanje«, »Kipar Solnes« ali celo »Divja raca«. Brez uvoda in vsebinskega komentarja je vrhu tega knjiga ^skoraj nerabna za neuke člane naših podeželskih odrov. Najhujše pa je io, da Moletov prevod sploh nikak slovenski tekst ni. To je eno samo gnojišče najgr-šega tujega stilizma, zares nezadostna šolska naloga. Kako je to mogoče? se vprašujem. Mole ne pozna Breznika, še več, Mole Levstikovih »Napak« nikoli bral ni! Raba osebnega zaimena, gradba vprašal-nih stavkov, ' besedni red, skladnja sploh, cel — ves, , pred deset leti, svežji (bolj svež), oblika predikativnega prilastka (ležal svetal in sinji), to so paragrafi, ki jih poznajo naši srednješolci. Kaj naj storim 7 besedilom, iz katerega bi se utegnili di- 473 Jaki, ki nemško ne znajo, pohujšaii, da je pisati: ... v tem imate prav; se moram pač zahvaliti (bedanken); ali je to tako razumeti; ' nakar ste morali biti pripravljeni; dopadla se je očetu; ne bo postal star; da prihaja od tega, da so vsi ljudje z mano tako ljubeznivi; kako pa pridete na to; to je tako neumno od mene; Vi morate biti blazen človek, če mislite, da morete priti sem in opirali kakršnokoli pravico na takšne otročarije; jaz delim čustva. —: To je vendar suženjska slovenska podloga za besedno prevajanje v nemščino! Prevod je za odre in šole nepora- ben- Dr. I. Pregelj. Bernhard Kellermann: Tunel. Roman. Poslovenil Narte Velikonja. Ljubljana, 1922. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Cena broš. Din 28.—, vez. Din 38.—. Ko je pred leti izšel Kellermannov »Tunel«, je vzdignil povsod obilo prahu. Ljudje so ga brali vsevprek in občudovali pisateljevo fantazijo. Prevod se bere gladko in lepo kot original. Prevajati tako subtilno snov v ne baš s tehničnimi izrazi bogati slovenski jezik, ni lahko. — To ni samo prevod, ampak samoraslo ustvarjanje. — »Tunel« je visoka pesem dela, apoteoza ustvarjajočega človeškega duha, ki mu nič ni nemogoče, je iilanski krt, ki je prodrl v osrčje * zemlje, 6000 m pod morsko gladino in zvezal Ameriko z Evropo. Tunel je bele-tristično spisana tehnična knjiga o gradnji podmorskega tunela. Vse, kar je prideja-nega romanu, stopa v ozadje napram tej vodilnih misli. »Tunel« je prav tako čtivo /a najvišjo inleligenco koi za proletariat, za močne moške in senzitivne ženske živce. — Seveda bi ia strogo znanstvena tehnična izvajanja poslala dolgočasna, ako bi nad vse spretna roka Kellermannova ne znala tako genialno poživiti mrtve materije. Vidiš naravnost pred seboj zeleni, beli, rdeči žaromet kot signal; »Pekel« se ti zarije v živce, da trepetaš sam za la napol gola telesa, ki napol v omedlevici trgajo zemlji ped za pedjo. — Katastrofa v tunelu je živo pričarana na papir. Požar velikanske palače ni samo gol opis. Raz- vijanje požara se li kaže pred očmi, pred tabo se poraja, pred tabo rasle, pred tabo uničuje, pred tabo pojenja ia najsilnejši svetovni požar. Izprevod iunelcev se vali pred teboj kol velikanska lava, ki uniči vse, kar ji pride na pol. To je prava vsebina romana in Mac Allan je samo personifikacija tega. Mac Allan je poosebljena tehnika, tovarna, kemija, elektrika, stroj — tunel če hočete. — Vse, kar je nanizano krog te rdeče niti romana, je sekundarno. Allanov zakon z Maud, umor prve žene in male hčerke, njegova druga žena Ethel Lloyd, Woolf koi finančnik in lahkoživec, Hobby Sirom in vse, vse ostale osebe, ki so pritegnjene glavni temi kol okrasek, so sicer intere-santne in psihološko mojstrsko risane, a so kljub vsemu le podrejene — apoteozi dela — »tunela«. — Vrhutega pa ne smemo prezreti, da je v tunelu tudi dobršen kos narodnogospodarstvenega vprašanja obdelan in da nas roman popelje tudi v najvišje finančne kroge. Zakaj finansiranje vprašanja, ki pretresa ves svet, je kri celokupnega človeštva. — Čuditi se moramo pa pisatelju, kako zna v tej materialistični materiji dobiti tako nežnih in finih detajlov, kot jih je znal opisali ob smrtni postelji Ma-cove hčerke. Kakor lahen pomladanski veter nas boža to fino in nežno čuvslvovanje Allanovo sredi gigantskega svojega dela. — Tako bo pri čitanju le utopije, ki je nekak predhodnik senzacionelne drame R. U. R., vsakdo prišel na svoj račun. Zato smemo to delo imenovati univerzalno in gotovo ne bo nikomur žal, 4