Nobelovec (odlomek) VELIKA ELEGIJA I JOHNU DONNU John Donne zaspal je, vse zaspalo z njim, zaspale stene, postelj, tla, preproga, zaspala miza, stol, zavese, klin, kredenca, sveča, garderoba. Spi vse. Steklenka, časa, kruh, nož zanj, posoda, luč, kristal in steklovina, perilo, omare, ura, porcelan, stopnice, dver. Noč je povsod, temina. Povsod je noč: po kotih in v očeh, med listi, v miznici, v besedi stari, kot govor spravljeni, v drveh, pri tleh ledenega kamina, v vsaki stvari. V suknjiču, v čevljih, v nogavicah, ždi v naslonu stola, zad za ogledalom, spet v skledi, v križu, v rjuhah, v postelji in v metli poleg vrat. Vse je zaspalo. Zaspali oboki so, zid, okna, vse. Okrogli kamni, kocke, mreže, cveti. 1106 Nobelovec Josif Brodski Kolo ne škripne, luč se ne prižge. Ograje spe, okraski, parapeti. Zaspali obroči, kljuke, dver, zatič, ključavnica, zapahi, ključ, zapore. Nikjer šepeta, šuma, trka, nič. Le sneg. Vse spi. In dolgo je do zore. Zaspale ječe so, gradovi. Spi vaga v ribarnici. Spe zaklani pujsi. Dvorišča. Hiše. Na verigah psi. V kleteh spe mačke z dvignjenimi uhlji. Ljudje spe, miši. London trdno spi. V pristanu jadrnica spi. In s snegom ji voda v snu hripavo govori, ko se v daljavi zliva s spečim nebom. II John Donne zaspal je. Z morjem spita skup. In breg iz krede je zaspal nad morjem. Ves otok spi v globokem trdnem snu. In vsak je vrt zaprt z zapahom trojnim. Spe kleni, bori, smreke poleg hoj. Pologi gor, poti na njih, potoki. Lisice, volk. Spi medved spanec svoj. In sneg zameta luknje pred brlogi. Ni petja ptic. Sen vzel je tudi njih. Krakot se vran ne sliši, noč, počiva smeh sovji. Prostor je angleški tih. Sij zvezde. Prhne miš, čuteč se kriva. Zaspalo vse je. V svojih krstah spe vsi mrtvi. V morju srajc zahomotani spe v posteljah vsi ti, ki še žive. Globoko. S kom objeti. Ali sami. Zaspalo vse je. Od host in rek, gora. Zveri spe, ptice, mrtvi svet in živi. Le beli sneg gre z nočnega neba. Tam tudi spe, nad glavami minljivih. III Spe angeli. V snu na nemirni svet so svetci pozabili - v njih sramoto spi divni raj in spi pekel preklet. Nihče ne hodi z doma v to gluhoto. Gospod zaspal je. Svet postal je tuj. Uho ne sliši, oko zre noč v vesolju. In satan spi. Sovraštvo je z njim skup zaspalo v snegu na angleškem polju. Spe jezdeci. S trobento angel spi. In konji spe, v snu zibajoč se v bokih. In kerubini vsi v zbor združeni spe v katedrali Pavla pod oboki. IV John Donne zaspal je. Spijo pesmi. Spe vse rime, vse podobe. Dobrih, slabih ne najdeš več. Napake, greh, gorje, enako nemi, spe v svojih silabih. In verzu je vsak verz kot rodni brat, čeprav mu kliče: Dalje se pomakni! Tako je daleč vsak od rajskih vrat, tako gost, beden, čist, da so - enaki. Vsi stihi spe. Spi jambov strogi svod. Troheji spe stoje kot straža prava. In v njih spi videnje iz Lete vod. In trdno drugo spi za vsem tem - slava. Spe vse nesreče. Spi trpljenja vek. Napake spe. Z zlom dobro se je objelo. Napake spe. Laz zadnjih črnih peg v prostranstvu polni zdaj sneženje belo. Zaspalo vse je. Spijo gore knjig. Reke besed v pozabi ledenijo. Spe vse besede, vsa resnica v njih. Spe spone. Kdaj pa kdaj lahno zvenijo. Vse trdno spi. Svetniki, satan, Bog. S prijatelji. Z otroki. S hlapci zlemi. In samo sneg šušti v temi na pot. In drugih zvokov ni na širni zemlji. 107 Pesmi 1108 Nobelovec Josif Brodski POSTANEK Tako je malo Grkov v Leningradu, V PUŠČAVI da grško cerkev smo porušili, da bi sezidali na praznem mestu koncertni dom. V stavbarstvu takem je nekaj brezupnega. A vendar, zdi se, koncertni dom za tisoč in več duš ni tolikšno brezupje, saj je tudi sam hram, hram za umetnost. Kdo je kriv, če mnogo večji krog ljudi privablja umetnost petja kot zastave ver? Človeku žal je le, da zdaj od daleč namesto običajne kupole zagleda ravno in ogabno črto. A kar zadeva ogabnost sorazmerij, bo res, da človek odvisen ni od njih, a bolj od sorazmernosti ogabe. Odlično pomnim rušenje te cerkve. Bila pomlad je in prav tistikrat sem na obisk k tatarski šel družini, ki je živela blizu nas. Strmel sem skozi okno, gledal grško cerkev. V začetku bil je samo naš pomenek, potem so se vmešali v govor zvoki, ki sprva so se zlivali z besedo, a jo potem kaj kmalu zadušili. V cerkveni vrt prišel je eskavator s pritrjeno železno utežjo. Zidovi so se vdajati začeli. Odpor bi smešen bil, saj kaj bi z njim, če zid si, a pred tabo je rušitelj. In razen tega eskavator imel lahko je cerkev za neživi predmet, ki v nekem smislu pravzaprav podoben je njemu samemu. V neživem svetu pa ni navada vračati udarcev. Potem so tjakaj vrgli kamione, in buldožerje ... In tako zvečer sedel na razvalinah sem abside. V jamah oltarja je sijala noč. In jaz - skoz odprtine na oltarju -strmel na dirjajoče sem tramvaje; Pesmi skoz prizmo cerkve videl sem tako to, česar srečati ne moreš v cerkvi. Nekoč, ko nas ne bo na zemlji več, za nami, točneje na našem mestu, se znova nekaj takega pojavi, da vsak, ki nas poznal je, se zgrozi. A teh, ki so poznali nas, bo malo. Tako navajeni spomina psi še taco dvigajo na starem mestu. Plot je že davno zrušen, toda njim še kar naprej se prikazuje v sanjah. Sni njihovi odpravljajo resničnost. Morda pa zemlja hrani stari vonj, ki ga asfalt ne more zadušiti. In kaj jim tudi bo ta grdi dom? Tu zanje je vrtič, samo vrtič, saj tega, kar je za ljudi očitno, je psom kaj malo ali sploh ni mar. To imenujejo zvestoba pasja. A če sem že pri tem, da govorim vam resno o štafeti generacij, potem verujem samo v to štafeto, bolj točno, v tiste, ki zaznajo vonj. Zelo je malo Grkov v Leningradu in sploh jih zunaj Grčije je malo. To malo, kar jih je, pa je zato, da bi se ohranile stavbe vere. A verovati v to, kar mi zgradimo, od njih nihče ne terja. Najbrž je ena stvar zato krstiti narod, a nekaj drugega - nositi križ. Imeli eno samo so dolžnost. Izpolnili je niso. Niso mogli. Zarastla se je neorana njiva. »Ti, moj sejalec, ralo svoje hrani, a čas za klasje odredimo mi.« A oni niso ohranili rala. To noč strmim zamišljeno skoz okno, premišljajoč o tem, kam smo zašli. 109 1110 Nobelovec Josif Brodski In še o tem, od česa smo bolj daleč: od pravoslavja ali helenizma? Čemu smo blizu? Kaj je tam, pred nami? Ne čaka nas morda zdaj drugi vek? In če je to, kaj naša je dolžnost? In kakšno žrtev smo mu dolžni dati? 1966 ŽIDOVSKO POKOPALIŠČE Vegasta ograja iz gnilih desk, V LENINGRADU za vegasto ograjo ležijo v vrsti juristi, revolucionarji, trgovci, muziki. Zase so peli. Štedili zase. Za druge umirali. A v začetku so plačevali davek, upoštevali urade in v tem svetu, brezupno materialnem, pojasnjevali talmud in ostajali idealisti. Mogoče videli več so, mogoče verjeli so slepo. Vendar so otroke učili, naj bodo strpni in naj bodo uporni. In niso sejali žita. Nikoli niso sejali žita. Preprosto so legali sami v hladno zemljo kot zrna. In za zmeraj zaspali. In potem so jih zasipali z zemljo, prižigali sveče in lačni starci z visokim falsetom, zadihani od mraza, so jim na zadušnicah kričali o miru. In so ga našli. V obliki razpada materije. Ne da bi se česa spominjali. Ne da bi na kaj pozabili. 11 Pesmi Za vegasto ograjo iz gnile materije štiri vrste od zadnje postaje tramvaja. PETELINI Zvezde še niso bledele, zvezde so stale še v čredi, ko so se že zbudili v kurniku, gori na gredi in zavpili goltajoče, neubrano. Tišina je živeti prestala. Kot molk sredi cerkve ob prvem zvoku korala. Tišina je živeti prestala. Orači so vstajali in živino v orala zapregali, zehali nezadovoljno, pospano. To je bil začetek vsega. Vse to je naznanjalo prihajanje sonca in sonce je vstajalo nad vodami in nad gorami. Petelini so odhajali biserna zrna iskat. Ni jim dišalo proso, vsak bi kaj boljšega rad. Brskali so in iskali po smetiščih, kanalih in poiskali so zrno in o tem nezadržno ob zori kričali: Našli smo ga sami. In očistili sami. 1112 Nobelovec Josif Brodski In s svojim glasom sporočamo o sreči naši edini. V tem hripavem kiriku oglasa čez vekov tek, menjavo let vidim materijo časa, ki so jo odkrili - petelini. OPREDELITEV Spominu F. G. Lorce POEZIJE Zapomniti si pejsaže izza oken v sobah žena, izza oken v prostorih sorodnikov, izza oken v kabinetih sodelavcev. Zapomniti si pejsaže izza grobov istovernikov. Zapomniti si, kako počasi sneg naletava, ko nas kliče ljubezen. Zapomniti si nebo, ležeče na mokrem asfaltu, ko nam govore o ljubezni do bližnjega. Zapomniti si, kako po steklu polzeči motni potoki dežja pačijo sorazmerja zgradb, ko nam pojasnjujejo, kaj smo dolžni storiti. Zapomniti si, kako nad zemljo negostoljubno širi poslednje ravne roke križ. 1113 V mesečni noči Pesmi zapomniti si dolgo senco, ki jo meče drevo ali človek. V mesečni noči zapomniti si težke valove reke, ki se blešči kakor gube ponošenih hlač. A ob zori zapomniti si belo pot, s katere zavijejo stražarji, in si zapomniti, kako vstaja sonce nad tujimi hrbti stražarjev. RIBE POZIMI Ribe pozimi žive. Ribe hlastajo kisik. Ribe po vodi drse, z očmi zadevajo led. Tja. Kjer je globje. Tja. V morje. Ribe. Ribe. Ribe. Ribe plavajo v zimi. Ribe k površju žele. Ribe brez svetlobe žive pod soncem zimskim nestanovitnim. Ribe od smrti beže po večnih potih ribjih. Ribe solz ne lijo, ko z glavo se upirajo v grude. 1114 Nobelovec Josif Brodski V hladni vodi zmrzuje hladno ribje oko. Ribe so zmeraj molčeče, saj so neme in brez glasu. Pesmi o ribah kot ribe se zatikajo v grlu. Prevedel Tone Pavček