ipuvski
št.S5
september ’ 93
''-mOi-lCM' .Ui»’ firmsl tl<T "Cnn^ViCOr^-PfkntAit Tom
';‘	n.	o. hi. Sr. s* ■ •	.	:•
200. Kronen gleich 100 f L o. W.
K-!»< km ifidrfnvKtfopttvJiai l&tin? c Jn* 'JR; 1$97. i <tirv
V”•' i::-2bO:krorv.ali 100:gid. i. v.
\Vip^ysikja železnica.
DelniUi glavnic« 300.000 kron v vredroiti, ustanovljeni pa <akonu i dne 2- avgusta 1832. tJ;drK tak JU: 123, ali 150 O^tO glU. a: v. v 1500 delnica!*
• po 20d';kron alf ioo gld.;a.:v.
jietiencapital 300.000 Kronan <ler mil'dem Gesdia vom 2. Augusl 1892, R. G. BI. Nr. 126, loilgetlelllen Wahrung glaich 150,00011.0. W. in I50Q Aelieir
a 2Q0 Kronen gleich a jOO fl. o. W;
I	Tnit • d e m ;G #©} z O iv©w 2$ Z A Dg liVl*	; B; .tf. B L )fi\ .^'1
^: eifcHc^ečt :(ioa 0i;oi :Wg[ ^ulden^cctS^:
;*Jui;c)fric§}i^v!r|5 ijjfiašt? »j6v
f*W»j feSvtč Sii t ij	o* ^ r*	j*	j
£ j j:	:	j	p.b0šžSMŠ^
§: UL-? gg	iife	§	%
Ir 'vridnaalK I pitanjvl]a'ij)rpi*-	‘dpi;	2;	'ifvgu'*!«	J892r I,, 'tjrb
'±?i;iz&i:£žzz£iziz£&
yn|5fc: (X<?Prgl Žji :g<? 1 čtftfačj	StlSb:;
!č;iSS^«š	j.:S^^šiSS	•SS!r|»i*lii,i»:
rtKi^sl ailrt^tr- ;ViiiaT3kja.r2ele*nlc6< prtstojff?;t}ai itlmštvohili:
Spoštovani bralci!
Novembra leta 1985 je izšla prva številka V. G.. Ta številka je jubilejna, 25. po vrsti, in upajmo, da ji bodo sledile še druge. Vsem, ki ste se trudili, da V. G. ni prenehal izhajati in vsem, ki ste nam finančno pomagali, še enkrat prav prisrčna hvala. Želeli pa bi, da bi čimveč krajanov sodelovalo s svojimi prispevki in predlogi ter novimi izzivi. Se posebno ste vabljeni mladi sodelavci, saj vemo, da vam ne manjka novih idej in domiselnosti. Torej še enkrat, kdor bi rad kaj povedal ali napisal, naj se oglasi pri nas. Veseli bomo vsakega vašega prispevka!
Tri čudodelne besede , ki polepšajo življenje.
Vsakdanje življenje često prinaša dogodke, ki jih ne moremo predvideti z nasveti za lepo vedenje, toda če bi se ljudje vsaj do določene meje držali splošnih pravil etike, bi bilo medsebojno življenje mnogo prijetnejše.
Pošteno delo, dobronamerna ljubeznivost, zvestoba prijateljem in naklonjenost kolegom so ključ za vsako srce.
"Prosim", "hvala", "oprostite", so tri čudodelne besede, ki se jih moramo učiti od malih nog. Te besede niso izraz ponižnosti, ampak vljudno izražena želja ali hvaležnost.
Kadar vam kdo reče "oprostite" vedno odgovorite s "prosim".
Kadar se vam karkoli daje, vedno recite "hvala".
Še enkrat poudarjamo; ljubeznivost, dobronamernost, lepe navade, zvestoba prijateljem in privrženost ljudem, s katerimi delamo, so ključ za vsako srce.
Smiljana Legradič
VSEBINA:
Iz naše preteklosti
Ob 50. obletnici 11943 - 1993/	  stran	I
Vipavska železnica in delničarstvo 	 stran	3
Pesniška beseda v domačem kraju
Drago Bajc /1904 - 1928/	  stran	5
Slap	  stran	8
Knjižnici v vipavskem semenišču ....................................................... stran	10
Nepremična kulturna dediščina
vipavskega šolskega okoliša	  stran	13
Naši zvonovi, pritrkovanje
in spomini	  stran	15
Iz naše krajevne skupnosti	  stran	18
Prosim, ne delajte škode	  stran	20
Še o otroškem igrišču	  stran	21
Vabila	  stran	22
Vipavski planinci na Pokljuki	  stran	23
Izvirni domači humor	  stran	24
Suša in polenta	  stran	25
Morda še ne veste	  stran	27
Pleve in drobtine	  stran	27
»
Iz naše preteklosti.
"Kličem vas bratje...."
Srečko Kosovel
OD 50. OBLETNICI / 1943	-	1993	/
Boj Primorcev za slovensko zemljo se je pričel že pred več kot petdesetimi leti, saj so med prvo svetovno vojno med tisoči slovenskih žrtev bili tudi primorski fantje na soški fronti, ki so skušali braniti slovensko zemljo. Verjetno ni nikogar, ki ne bi vedel za Doberdob - slovenskih fantov grob.
Proti fašizmu pa se je pričel odpor	Primorcev	v prvih letih po prvi	svetovni
vojni, ko je to ozemlje pripadalo Italiji. Tako je delovala organizacija TIGR, izhajali so slovenski	časopisi, znano	nam je protifašistično delovanje	Danila
Zelena na Krasu in	Draga Bajca v	Gorici in	Vipavski dolini, TIGR-ovci so
usmrtili fašističnega učitelja Sottosantija v Vrhpolju in izvedene so bile številne druge akcije širom Primorske. Sledil je tržaški proces, padle so bazoviške žrtve, zapirali so zavedne ljudi in jih pošiljali v taborišča, moške pa v delavske bataljone. Ta boj je bil začetek procesa, ki je pripeljal do zmage v slovenski osvobodilni vojni in do slovenske državnosti.
Iz tega obdobja objavljamo italijanski dokument iz leta 1928 v prevodu. Iz njega je razvidno, kako je	italijanski fašizem izvajal	pritisk na posamezne	zavedne
Vipavce.
" IZ REGISTRA NEVARNIH POLITIČNIH OSEB "
KARABINIERSKA KRALJEVA TERITORIALNA LEGIJA S SEDEŽEM V TRSTU -KOMANDA MOBILNEGA JEDRA VIPAVA
Bajc Ivan, Blagojne,	Brajtenberger Ignacij, Dekleva	Karla,
Ti	so	antifašisti, iredentisti,	nevarne osebe v narodnem	interesu	/Italije/.	Zato
naj	se	pozorno nadzorujejo	, ker so sposobne slovenskega iredentizma.	Postale
bi	lahko nevarne za vojaško	spijonažo proti Italiji.
Keršmanc Marija, Lekan Ivan /Žanče/, Lekan Pavla,
Messesnel Ivan, dr. Petrič Emil, dr. Poberaj Andrej,
Premru Lojzka
Osumljeni so slovenskega iredentizma , zato so potrebni nadzorstva.
Petrovčič Jožef, Rodman Stana, Suša Bernarda,
Vidrih Rajmund, Zanuttini Helena
Nad temi je potreben nadzor zaradi protiitalijanske propagande."
1
Italijanski fašizem, ki je 2o let zatiral Slovence na Primorskem, je pred 5o leti propadel. Odpor Primorcev je dosegel višek, saj so množično odhajali v partizane in ustanovljena je bila večja partizanska enota - IX. korpus. Poleg prostovoljnega odhoda v partizane je bila izvedena tudi mobilizacija, saj je bila potrebna še borba proti nacistični Nemčiji.
Vipava je bila leta 1943 svobodna od 9. do 24. septembra, ko je italijanska vojska zapustila vojašnice. Vršilo se je zborovanje v Hrovatinovi dvorani, kjer sta govoril Aleš Bebler in dr. Vilfan. Pred Nemci se je takrat okoli 2oo prebivalcev Vipave začasno umaknilo za Stari grad in na Nanos. Pri Blažonovih na Nanosu so Nemci 26. septembra iznenadili partizane - enoto Gradnikove brigade. Ubili so štiriletno hčerko Vido, drugi člani družine so bili ranjeni, za posledicami ran je pozneje umrla 89 letna mama. Nemci so Blažonovo domačijo zažgali.
Blaionova hiša na Nanosu, požgana oh nemški ofenzivi 26. septembra 1943.
V noči med	26. in 27.	septembrom 1943	so	Nemci v Vrhpolje pripeljali 11
partizanov, ki so jih ujeli na Nanosu. Deset so jih ponoči obesili, med njimi eno dekle, enemu pa je uspelo pobegniti. To je bil Berti Kovačič - Cankar iz Tolmina. Tri	partizane	so obesili na vrv,	ki	je bila napeta čez cesto med
dvema kostanjema, sedem pa na ostale kostanje pri cerkvi. Iz Vipave so bili obešeni Dore	Čuk, Ivan	Ferjančič, Ivan Šček in	Anton Žvokelj. Žrtve so visele
še ves dan v	ponedeljek, naslednjo noč in	šele	v torek popoldne so jih lahko
domačini sneli in pokopali brez krst v skupen grob na pokopališču. Spominska slovesnost na ta tragičen dogodek je bila v Vrhpolju 26. septembra.
Z velikimi žrtvami so Primorci priborili priključitev k Sloveniji. Tako je tudi iz Vipave sodelovalo v NOV 80 moških in 1 ženska.
Padlih in ubitih je bilo 27, v zapore in taborišča je bilo odvedenih 75, v nemških taboriščih so umrli 4, kot talci so bili štirje ustreljeni.
Brez vstaje in boja Primorcev zoper fašizem in za priključitev k Sloveniji danes slovenske države najverjetneje ne bi bilo.
Vera Poniž Magda Rodman
Vipavska železnica in delničarstvo
Izgradnja železniškega omrežja, ki se je začela v prejšnjem stoletju, je omogočila širok razmah gospodarstva, predvsem industrije in trgovine. Povsod so si prizadevali, da bi se čimprej povezali z železniškim omrežjem.
Tudi Vipavci so kmalu potem, ko so stekle glavne proge po slovenskem ozemlju, postavili zahtevo po zgraditvi železnice od Gorice do Postojne. Leta 1895. so sestavili prošnjo , ki so jo podpisale vse občine iz Vipavske doline in jo naslovili na deželna zbora Kranjske in Goriške. Vipavska dolina je bila takrat razdeljena na Kranjsko in Goriško deželo z mejo na reki Hubelj.
Svojo prošnjo so utemeljili predvsem z naslednjimi razlogi. Vipavska dolina gravitira s prodajo svojih pridelkov tako na goriški kot ljubljanski trg. Tržni viški so predvsem zgodnje sadje, zelenjava in vino. Vipavski vinogradniki pridelajo na 950 ha 33.5oo hi vina na leto. Na Trnovski planoti in Nanosu so velike količine lesa, primernega za izvoz. Ajdovska predilnica potrebuje 5oo vagonov premoga in surovin letno. Vsa dolina je gosto naseljena in ima 13.000 prebivalcev itd.
Goriški deželni zbor je posvetil vprašanju graditve železnice vso pozornost in sklenil podpreti prošnjo.
Kranjski deželni zbor gradnje železnice ni podprl. V ozadju je bil interes delniške družbe Južna železnica, ki je imela zvezo z Goriško preko Nabrežine in ni dovolila , da bi promet odtekal z njene proge Dunaj -Trst.
Kljub odklonilnemu stališču Kranjskega deželnega zbora so si Vipavci še naprej prizadevali za zgraditev železnice. Pri teh prizadevanjih sta bila najbolj aktivna deželni poslanec Franc Božič iz Podrage in vipavski župan Anton Hrovatin. Iz korespondence župana Hrovatina je razvidno, da si je zelo prizadeval s pomočjo državnih poslancev v dunajskem zboru doseči podporo za graditev železnice na njeni celotni trasi. Med tem časom so namreč že uzakonili goriški del proge in jo leta 1898 začeli graditi. Državni poslanec dr. Žitko Ignac je leta 1899 poslal pismo županu Hrovatinu, v katerem mu sporoča o svojih prizadevanjih na Dunaju. Med drugim navaja, da je bil na razgovorih pri najvišjih državnih uradnikih in pri samem ministru za železnice. Vsi po vrsti so mu odgovorili, da bi bila gradnja te železnice predraga z ozirom na velik vzpon od Podnanosa do Razdrtega in zaradi tega nerentabilna. Kot smo že omenili, je bila to le pretveza, kajti vpliv mogočne Južne
železnice je segal do samih vrhov države.
Istega leta je poslanec Božič ponovno predložil prošnjo za gradnjo železnice v deželnem zboru Kranjske. V podporo svoji prošnji je zbral 33 podpisov deželnih poslancev. V razširjeni utemeljitvi je napisal, da ima gornja Vipava edino zvezo s Kranjsko po cesti čez Rebernice, ki je bila zgrajena že leta 1816. Dosegel je le to, da so sprejeli sklep o podaljšku proge do Vipave in v ta namen odobrili celo 100.000 goldinarjev podpore.
Žal je ta sklep deželni zbor pozneje preklical. Temu preklicu je botroval egoizem kranjskih veljakov , ki niso dovolili, da bi se gornja Vipava tesneje povezala z Goriško deželo.
Leta 1902 je bil zgrajen goriški del takozvane Vipavske železnice od Gorice do Ajdovščine. Posledica polovične izgradnje te železnice je bil premajhen promet in s tem stalna izguba, ki je naraščala vse do I. svetovne vojne. Železnica je sicer delovala normalno, saj ji je morala država kot nosilec poroštva dajati ugodna posojila.
Kljub temu, da se je proga ustavila v Ajdovščini, so tudi naši Vipavci imeli nekaj koristi od nje. Kmetje so lažje prodajali svoje pridelke in les. Oživljena ajdovska industrija je zaposlovala zmeraj več delavcev iz bližnjih vasi.Predvsem pa se je odprl širok trg za vipavska vina. Dunajski trgovci so kupovali velike količine vina in mošta. Vipavska vinarska zadruga je pošiljala svoje vino celo do Prage. Tam je imela svojo poslovalnico, ki jo je nekaj časa vodil Janez Krhne, poznejši gostilničar in ljudski pesnik v Vipavi.
Za gradnjo železnic so bila potrebna ogromna finančna sredstva, zato si je država prizadevala pritegniti čimveč privatnega kapitala. V ta namen je prepuščala izgradnjo in koriščenje posameznih prog privatnim družbam,
ki so delovala na delničarski osnovi. Ob vsesplošnem navdušenju nad železnicami in ob veliki propagandi o njihovi dobičkonosnosti so delniške družbe hitro zbrale potrebna sredstva za gradnjo.	Država	je delniškim
družbam pomagala z ugodnimi posojili, predvsem pa je nosila poroštvo. Delniške	družbe	so	pritegnike
ogromno število malih vlagateljev, ki so računali,	da jim	bodo delnice
prinesle dobiček. Pri tem so jim pomagali	tudi	takratni	narodni
kreditelji, ki so propagirali kupovanje delnic z namenom, da bi čimveč podjetji ostalo v slovenskih rokah. Železniška družba Vipavska železnica je bila ustanovljena leta 1898 s sedežem na	Dunaju.	V upravnem
odboru so bili razen predstavnikov železniškega ministrstva najuglednejši slovenski in goriški prvaki, dr. Gregorčič, prof. Ivan Berkuč, dr. Aleksij Rojič, Danjel Godina, Leopold Bolka in Ivan Budihna.
Delnice Vipavske železnice so kupovali tudi prebivalci iz zgornje Vipavske, saj so upali, da se bo gradnja le nadaljevala. Delnica, katere posnetek krasi naslovno stran današnje številke Vipavskega glasa, je last družine Žvokelj po domače Štacinovih iz Vipave.
Usoda železniških delnic je bila sicer različna, večina malih delničarjev pa je bilo razočaranih. Izgradnja železnic je pomenila zelo	dolgotrajno investicijo
katerih rentabilnost je bila pretežno posredna. Še največ direktne koristi je imela od njih železarska industrija in banke. Mali delničarji so velikokrat prišli v denarne stiske in ker so rabili gotovino , so prodajali delnice borznim špekulantom daleč pod ceno. Ne glede ha	usodo delnic, pa je
delničarstvo	omogočilo hitrejšo
izgradnjo železniške mreže in industrije na Slovenskem.
Viri: Ivan Mohorčič: Zgodovina železnic na Slovenskem 1968.
Anion Hrovatin: Osebna korespon-denca 1899.
PESNIŠKA BESEDA V DOMAČEM KRAJU Drago Bajc / 19o4 - 1928 /
Letos poteka 65 let od smrti domačega pesnika Draga Bajca. Kot pesnik in publicist je bil v našem glasilu že predstavljen v 17. št.. Z zapisom spominov nanj, ki nam jih je povedal njegov še edini živeči prijatelj, sosed in sošolec Alojz Rehar iz Vipave, želimo počastiti obletnico pesnikove smrti.
Drago Bajc - otroška leta.
O Dragu in o tistih časih mi je g. Rehar takole pripovedoval:
"O Dragotu bom	pripovedoval	kot o
svojem prijatelju, sosedu, sošolcu in o človeku,	ki nam	je	takrat veliko
pomenil. Okrog njega so se zbirali takratni	študentje	in	mi mladi iz
Vipave. Z njim sem hodil v šolo do tretjega razreda.	Potem pa	je on
ostajal po pouku še v šoli, ker so ugotovili, da je	zelo nadarjen. Po
pouku so mu nudili še dodatno učenje. Kot tak je bil edini v razredu tako ocenjen.
Drago. Nanj me vežejo številni spomini.	Dva pa	sta	morda najbolj
zanimiva in sicer	najin skupni	otroški
napad s puško na italijanske vojake in pa dan nabora leta 1924.
Oba sva izhajala iz družin, kjer so se zanimali za politične zadeve in tako sva bila priča številnim pogovorom naših očetov v času, ko so Vipavo zasedli Italijani. Posebno obisk Rešeta
s Slapa v novembru mesecu leta 1914 je name naredil velik vtis, ker je očetu pravil, da moramo nekaj narediti proti Italijanom. Oba sta modrovala, da imamo mlade fante pri hiši in stare avstrijske puške in da ja ne bomo tako mirno pričakali Italijanov. Jaz sem to zaupal svojemu prijatelju Karlu, ki je po premisleku res zaključil, da bova šla skupaj nad Italijane s puško. To sva res tudi storila v nedeljo, 2o. nov. 1918. Na skrivaj sva se splazila v "pruft" pod stari grad, kjer je bil odličen razgled na dvorišče vojašnice. Puško sem imel jaz. Karlo mi je po nekaj minutah, ko sva se umirila, ukazal, naj streljam proti italijanskim vojakom, ki so sedeli na dvorišču vojašnice. Po izstrelu je nastal v vojašnici takoj preplah. Midva pa sva jo hitro ubrala za stari grad in se ponoči tiho splazila domov.
Takoj v ponedeljek je bil zaradi tega že sklican občinski svet z županom Jožefom Petrovčičem na čelu. Sklic je zahteval italijanski general Cadorna, ki je takrat stanoval v Poniževi hiši. O napadu na italijanske vojake je bil obveščen že isto noč. Razburjen je prišel povedat na občino Vipava, da so na njegove slavne vojake streljali. Vojaki, da se čutijo zelo ogroženi v teh krajih in zahtevajo od njega, da jih zaščiti. Odborniki niso razumeli italijansko, zato je bil za tolmača takratni znani vipavski lastnik bara na glavnem trgu g. Karlo Kodelja.
Na .seji so generalu odborniki povedali, da gotovo ni resna zadeva, da so to naredili morda otroci, ker je povsod polno orožja. Zato je bil sprejet sklep, da morajo vsi, ki imajo doma orožje, tega prinesti na karabinjersko postajo. Vsekakor pa je
treba dobiti tistega, ki je streljal. Oznanilo o oddaji orožja je bilo prečitano tudi pred cerkvijo. General pa se še ni potolažil. Povedal je, da so mu njegovi vojaki tudi rekli, da v teh krajih niso varni, ker imajo na strehah kamenje in ga bodo uporabili proti njim. Tolmač se je potem trudil in mu pojasnil, da imamo kamenje zaradi burje in ne zaradi napadov na njegove vojake. Končno se je pomiril in povedal, da moramo njegovo zmagovito vojsko spoštovati. Zadeva se je počasi umirila. Midva z Dragotom sva bila dolga leta o tem tiho. Bala sva se, da bi svojim staršem naredila težave. Kako je bilo na tej seji, mi je povedal moj oče, ki je bil takrat občinski odbornik. Tudi on ni vedel za moj strel. Lahko pa rečem, da je bil to prvi strel proti italijanski vojski, sicer iz otroških rok, vendar že takrat iz odpora in za obrambo naše zemlje in narodnosti.
Karlo je bil zelo čustven in liričen tip. Vedel je veliko več od nas. Nekako smo ga imeli za duhovnega vodjo. To se je posebno pokazalo pri organizaciji našega nabora leta 1924.
Tistega leta nas je bilo 13 vistarjev iz Vipave in Gradišča. Med nami smo imeli dva Karlota, dva Janeza, dva Toneta in dva Franceta. Iz vseh okoliških vasi smo se zbrali pred gostilno Adrio. Z nami je šel naš župan Jožef Petrovčič in se je na moč držal, ker smo bili vsi potrjeni. Spominjam se srečanja našega župana in župana iz Branice. Takoj po pozdravu ga je naš župan vprašal, koliko jih je pripeljal. Ta mu je žalostno povedal, da samo enega in še ta ni bil potrjen. Od prizadetosti je nabornik jokal. V Branici so ga potem vsi dražili, da ne bo dobil nobene punce, zato se je sam javil kot prostovoljec, da bo lupil krompir in pucal stranišča. Tako je res odslužil
vojake, pa je kljub temu ostal "lejdih in frei". Kljub temu je bil ponosen na služenje v vojski. Imenoval se je Herman Štemberger.
Karlo Bajc in Karlo Zanuttini sta bila potrjena za regiment Kraljeve straže v Rimu. Med nami sta edina znala italijansko.	Dva sta	bila	potrjena k
"infantariji" v Ženevo k 90. regimentu /pehota/, dva sta šla h konjenikom, dva k težki artileriji /topništvo/, dva pa k bersaljerjem /podporne enote/. Jaz pa sem moral čakati doma še eno leto, da se je od vojakov vrnil moj brat Jože, ker je takrat veljal zakon, da dva od iste hiše nista hkrati smela služiti vojske.
Ž glavnega	trga v Vipavi	smo šli vsi
v gostilno	Adrio.	Naša	skupina je
imela vsa trakove slovenske zastave na klobukih in jopičih. To je že prej organiziral	Karlo.	Imeli	smo tudi
harmonikaša Karlota Štrancarjevega. Bilo je veselo, nakar prihrumijo v sobo karabinjerji in zahtevajo, da takoj vržemo trakove slovenske zastave proč. Najbolj na piki so imeli Karlota Zanutinija,	ker je	bil	njegov oče
Italijan. On pa se je postavil in povedal, da se čuti Slovenca, ker je njegova mati Slovenka in da tega že ne bo storil. Vsi smo se postavili v bran. Povedali smo jim, da smo svobodni, da bomo služili Kraljevi vojski	in	naj nas	pustijo	na	miru.
Glavni	pri	tem je	bil seveda	Karlo,
ker je znal italijansko in tudi politično je bil najbolj zrel med nami. Italijani so nam hoteli trakove potrgati, pa smo jih branili s pestmi.
Jaz sem imel v žepu tisti dan le pet lir, ki mi jih je oče le s težavo dal. Hotel sem jih malo prihraniti in silil domov.	Pa	so me	ustavili,	da	ne bi
razdiral	družbe in	so mi	tudi oni
potem plačali pijačo.
Tudi takrat so prihajali naborniki v Vipavo z vozovi. Voz iz Budanj je
prišel z veliko slovensko zastavo. Takoj so ga obkolili karabinjerji in zahtevali, naj umaknejo zastavo. Njihov župan se je postavil v bran. Povedal je, da prevzame vse nase, naj fante zato pustijo pri miru. Italijani so župana res aretirali in je bil zaprt cel mesec, fantje pa so naprej praznovali svoj nabor.
Slapence branil	in povedal,	da	je
akcija nastala le	na račun	par	ljudi,	ki
so bili zagrizeni pristaši komunizma.
V naši skupini so nekateri že prej menili, da bi tudi vipavska skupina prišla z rdečo	zastavo	na	nabor.
Dobro se spominjam, kako je takrat Karlo nastopil in nam takole razlagal zadevo: "Fantje,	tega pa	ne.	Če	to
*' * .•7*VŠ i:
ZahvaSa
ob priliki nesrečne smrti našega predragega sina, brata
Draga Bajca
prečastiti duhovščini, rodbini Humarjevi, da ga je pobrala nezavestnega na cesti in mu lajšala poslednje mučne trenutke; rodbini Peričevi, da ga je vzela pod streho zadnje ure in ob smrti do prenosa in raztelešenja v mrtvašnici; vsem prijateljem in znancem, ki so mu ostali zvesti v dolgih dneh in nočeh čakanja od četrtka do nedelje v mrtvašnici v Biljah; vsem pevskim zborom, ki so mu v nedeljo na domu v Vipavi zapeli poslednji pozdrav; vsem, ki so mu žrtvovali neštete vence, šopke in cvetje; vsem neštetim, ki so mu izkazali poslednjo čast pri prevozu v nedeljo, ki so se ga spomnili v ponedeljek popoldne, vsem; ki so ga v ponedeljek popoldne spremili k poslednjemu počitku.
Vipava, dne 30 oktobra 1928
Užaloščena rodbina Bajec.
Zahvala je bila objavljena v listu Edinost
Malo drugače je bilo z vozom s Slapa. Do "Ville Anne" so prišli fantje z rdečo zastavo, vendar brez srpa in kladiva. Ko so jih zagledali Italijani, so začeli na ves glas prepevati:
"Avanti	popolo, bandiera	rossa....... e
viva il	comunismo e la	liberta".	Na
križišču pri Fabčičevih pa je voz ustavil takratni zdravnik Delpin. Od njih je zahteval, naj to zastavo vržejo takoj v	Gacko, sicer bo	streljal.	Da
ne bi bilo hujšega, so res vrgli zastavo v Gacko in prišli na glavni trg v Vipavo brez zastave. Tam so jih že pričakali italijanski karabinjerji in jih vse aretirali. Oblasti so zato poklicale na zagovor znanega slovenskega poslanca v rimskem parlamentu Engelberta Besednjaka. Na Slapu so oblasti	napravile veliko	zasliševanje
zaradi te akcije. Hoteli so zvedeti, kdo je to organiziral. Besednjak je
naredimo,	gremo	proti	lastnemu
narodu, proti Slovencem. Komunizem ni narodna ideja, ampak je internacionalni režim, dobro ločite ta dva pojma. Mi pa smo najprej Slovenci in šele nato italijanski državljani.	Svojo	dolžnost	bomo
opravili v Kraljevi vojski, ampak vedno kot Slovenci. Stranke se menjujejo, narodnost pa je samo ena in tej moramo vedno pripadati".
Po tej razlagi smo bili vsi enotni, da gremo na nabor s slovensko zastavo. Karlo je bil zaradi izredne občutljivosti in pripadnosti slovenskemu narodu vedno tarča takratnih oblasti. Zato je bil tudi zaprt v Catanzaru in mu je bil redni študij onemogočen. Na trakovih vencev je bilo ob pogrebu zapisano "Slovenski narodnjak". Preživljal	se	je v	glavnem	sam z
opravljanjem raznih del. Navezan je bil na očeta, v katerem je videl težko
usodo takratnega kmečkega življa, ki se je z vsemi štirimi boril za obstoj. Oba sva že takrat sanjala o svobodni Sloveniji, o združeni Slovenji, kjer bi živeli skupaj naši ljudje s Koroške in iz Slovenske Benečije. Škoda, da sem te čase dočakal sam."
Alojz Rehar ima izredno dober zgodovinski spomin, zato je ta zapis nekoliko daljši. Malo je namreč še živečih starih ljudi, ki bi nam lahko tako od daleč in tako natančno opisali iz prve roke zgodovinske dogodke od I. svetovne vojne dalje. Za njegovo pripoved se mu iskreno zahvaljujem.
MR.
SLAP
Na Slap pridemo iz Vipave čez most, ki ga je zgradil Anton Trošt. Onstran Močilnika je v vas speljana cesta, ki ima dva odcepa; prvega, ki zavije v Žoržev kraj in drugega, ki vodi čez Podstaje v središče vasi. Slap ima zaselke: Podstaje, Rovno, Majerijo, v Malnu in Žoržev kraj. Slap je dobil ime zaradi potoka nad vasjo, ki ima več manjših slapov.
Slap je bil tako ozko povezan z Vipavo, da ga ni moč zaobiti. Glavna pot še danes vodi	s	Slapa	proti
Vipavi. Na Slapu	je	imel	grof
Lanthieri svojo drugo graščino in veliko posest. V sosednji vasi Lože pa je bil že drugi fevdalec Cobenzel (Kobencel). Prav tako so imeli že od nekdaj tudi Vipavci	na	Slapu	svoje
njive in vinograde. Zadnji lastnik slapenskega gradu (grofov zet) je prodal graščino. Ob tem času po prvi svetovni vojni, leta 1919, pa je bila
Pogled na Slap iz Žorževega kraja, posnetek
iz 1913. leta.
tako velika inflacija, da si s tem denarjem ob prihodu v Avstrijo kupil samo en klobuk. Predzadnji vipavski grof Tadeus Lanthieri (THADEO CLEMENTI LANTHIERI) je bival v graščini na Slapu, kjer je 28. maja 1866. umrl in je pokopan na slapenskem pokopališču.
Slapenski grad je bil zidan v letih 114o - 115o. V XII. stoletju je spadal Slap pod andelške grofe, ki so ga imeli v posesti do 1248. Ko so leta 1248 z Otonom VIII. izumrli vsi moški potomci andelške rodbine, je ostala še Agneza kot dedinja vsega premoženja. Trajen spomenik od te rodbine je podedovala Kranjska dežela, namreč svoj grb - orla z razprostrtimi perutmi, na desno obrnjeno glavo in belo - rrl6dro - rdečimi pasovi čez prsi.
Tako, sedaj vemo, od kje in od kdaj izvira naša slovenska zastava. Andelška posestva je z Agnezo vred dobil koroški vojvoda Urlik III. Umrl je v Čedadu leta 1269 brez otrok.
Johanisti so zidali slapensko cerkev kakor tudi sv. Pavla na bližnji Planini. Na slapenski cerkvi so še danes vidni vzidki na vzhodni strani cerkve. Nekaj od teh pa jih je dal leta 1961 prezidati Goriški muzej v notranjost cerkve zaradi razpadanja. Štirje poleg vhodnih vrat in dva za glavnim malteški križi so vzidani v cerkvi; dva
oltarjem. Trije so zunaj na desni strani ob vhodu v cerkev. Te vzidke je izdelala Gorenjska - Goriška delavnica leta 147o. Johanisti ali ivanisti so bili redovniki, podobni redu nemških vitezov (nemški viteški red), udeleževali so se tudi vojske proti Turkom v Palestini.
Mejni grof Henrik IV., brat akvilejskega patriarha Bertolda, je daroval več svojih obširnih posestev na Slovenskem bavarskemu samostanu oziroma cerkvi v Piessenu. Temu samostanu so bili andelški grofje zavetniki. Med darovanimi posestmi je tudi Slap. Blagovna darilna listina se glasi: "Dne 25. januarja 1223 daruje Henrik mejni grof istrski (HERIKUS DEI GRACIA MACIIIO YSTRIE), cerkev Marije Device v Pressdenu, šest kmetij na Slapu pri Vipavi (IN VILLA OUE VOCATUR ZLAP, SITAM IUXTA VIPACH). Za prezbiterjem so vzidki, ki predstavljajo malteški red, njih orodje in obraze redovnikov, pod vodstvom katerih je bila zidana prvotna slapenska cerkev. Odlitki teh kamnitih podob se nahajajo v škofjeloškem muzeju.
Vaška idila, v ozadju zasnežena okolica Kolka in Cola iz leta 1967.
Istočasno je bila zidana na južni strani cerkve stoječa graščina, ki je služila za samostan. Pri graščini se sklicuje Schumi na letnico 122o, drugi na
letnico 1236. Letnica stoji na vrhu notranje in zapadne kolone vhodnih vrat. S slednjimi trditvami se ne bi strinjal, mislim, da naj bi bila graščina zgrajena 172o leta.
,\'a začetku Slapa je bil kal - jezerce, v katerem se zrcalijo prve hiše, fotografija je iz leta 1969.
V zgodovini beremo, da so slapenski ivanisti dobili v last tudi sedanjo Planino. Na meji	katastrske občine
Slap - Planina so sezidali prvotno cerkev sv.	Pavla.	Leto zidanja je
neznano. Na dan sv. Blaža, dne 3. februarja 1399 je bila ta cerkev drugič posvečena in spremenjena v romarsko božjo pot. Ivanisti so dali kovati tudi svetinje, na katerih je bila na eni strani podoba gorske Matere božje, na drugi strani pa Kristus na križu. Med ljudmi so razdeljevali kamne sv. Pavla. Dva taka	izvoda	hrani Ljubljanski
muzej. Na eni strani je upodobljen malteški križ, na drugi strani pa je izdelana podoba sonca, znamenje zmage krščanstva nad poganstvom. Kot se ne da natančno dognati, kdaj so se ivanisti naselili, tako tudi ni znano, koliko časa so bili v naših krajih. Gotovo je le, da so se še nahajali na Slapu, ko so Turki na dan sv. Matija leta 1471 pridrli v Vipavo. Takrat je padlo tudi	utrjeno	taborišče pri sv.
Pavlu. Francozi pa so prvič prihrumeli na Slap že 23. maja 1797. (GALI PER VENURIK). Tako je zapisano v slapenski krstni knjigi.
Za tem je bil na Slapu lastnik gradu grof Lanthieri. Poleg graščine je imel na Slapu tudi veliko njiv, travnikov in
Slapenska slika Sv. NOTBURGA (delo Valentina METZINGERJA iz leta 1754) je bila v Ljubljani na razstavi od 30. junija do 26. septembra 1961.
vinogradov. Pozneje je prepustil brezplačno v uporabo vse zemljišče takratni Kranjski deželi, da je tam odprla prvo slovensko kmetijsko šolo, dne 18. septembra 1873. Z drugim januarjem leta 1881. se je za učence višjih dveh oddelkov začela poučevati tako imenovana "sadjereja", to je sadjarstvo, teoretično in praktično in sicer dvakrat tedensko.
Leta 1886 se je šola preselila v Grm pri Novem mestu. Takrat je dvanajst vozov, v	vsakega je	bil	vprežen	par
konj, odpeljalo vso šolsko opremo s Slapa v novo šolo na Dolenjsko.
Cerkev sv. Matija na Slapu naj bi bila iz 122o.	leta,	leta	1765. pa je	bila
prezidana.
Tu so ostanki gotske plastike, v njej so Jelovškove freske, Mencingerjeva slika in	slika	M.Stroja.	V stolpu	je
2.000 kg	težak	zvon,	ulit	leta 17o6	na
Gočah. Slapenci imajo veliko vinogradov in pridelajo zelo dobra vina. Najboljša sončna lega za trte pa je pod sv. Pavlom.
Franc Cerovšek
VALENTIN JANEZ METZINGER
Saint Avold, Francija 1699 - Ljubljana 1759, slikar. Študiral v severni Italiji, verjetno v Benetkah. Deloval od leta 1727 v Ljubljani kot predstavnik poznobaročnega slikarstva. Slikal v olju oltarne slike, mitološke in zgodovinske kompozicije in portrete. Okrog 3oo njegovih del se nahaja po večini v Sloveniji in v sosednjih krajih Hrvaške. Eno od teh del je Sv. Notburga na Slapu.
Knjižnici v vipavskem semenišču
V vipavskem semenišču obstajata dve knjižnici:
šolska (gimnazijska) in tako imenovana "Tomajska knjižnica". Povabljen sem bil, da napišem nekaj besed o njiju.
L Gimnazijska knjižnica
Gimnazijska knjižnica je vezana na Srednjo versko šolo v Vipavi, ki jo je leta 1957 ustanovil tedanji apostolski administrator za Slovensko Primorje dr. Mihael Toroš. Ko je bil naslednje
leto imenovan za ravnatelja in obenem profesorja slovenščine in latinščine dr. Tone Požar, je začel dobesedno iz nič, saj v knjižnici ni bilo nobene knjige. Dr. Požar je	septembra	1958 v
Ljubljani nabavil poleg šolskih učbenikov prvih	4o knjig	slovenskih
pesnikov in pisateljev. Naročil je vse knjige zbirke Kondor ter prve revije (Jezik in slovstvo, Naša sodobnost, Življenje in tehnika, Planinski vestnik itd.). Vodstvo šole je potem sproti dokupovalo nove in nove knjige.
Drugi vir, iz katerega sc je polagoma večal knjižnični	fond, pa	so bile
osebne knjižnice številnih primorskih duhovnikov, ki	so jih	po smrti
zapuščali semeniški gimnaziji. Predvsem iz teh dveh virov se še zdaj stekajo v našo knjižnico vedno nove knjige.
Med dobrotniki knjižnice velja omeniti vsaj tri:	širšega vipavskega rojaka
msgr. Stanka Premrla, ki je knjižnici daroval vse letnike revije Dom in svet, pa še veliko leposlovnih knjig; dalje Stomaškega župnika g. Angela Batiča, ki nam je zapustil svoje številne leposlovne knjige, ter g. Vilija Steguja, prezgodaj umrlega izseljenskega duhovnika, ki je naši knjižnici namenil svojo bogato zbirko tujejezičnih teoloških, filozofskih in leposlovnih knjig.
Danes obsega knjižnica vipavske Škofijske gimnazije nad 5000 leposlovnih knjig in okoli 6000 strokovnih knjig in revij, med njimi seveda največ knjig teološke in nabožne vsebine; samo tujejezičnih (angleških, nemških, italijanskih in francoskih) teološko-nabožnih knjig je okoli 4000. Tako lahko rečemo, da spada naša knjižnica med srednje velike šolske knjižnice.
Knjižnica naše gimnazije se lahko pohvali z nekaterimi redkimi knjigami, med njimi z Dalmatinovim, Japljevim in Wolfovim Svetim pismom, z dvema zvezkoma zbranih pridig Janeza
Svetokriškega (Sacrum promptuarium, Benetke 1691 oziroma 1696) in samo malo mlajšo zbirko pridig o. Rogerija, s kompletnim Valvasorjem (izdaja iz prejšnjega stoletja), dalje s Pleteršnikovim Slovensko- emškim in Cigaletovim Nemško-slovenskim slovarjem. In ko smo že pri slovarjih, naj omenim še Italijansko-nemški slovar iz leta 1693 in Veliki slovar italijanskega jezika v 13 debelih knjigah (izhaja od 1961 in bo štel 2o zvezkov). Poleg zbirke Kondor imamo tudi kompletni zbirki Sto romanov in Nobelovci.
Ena najstarejših knjig v semeniški knjižnici je v latinščini pisana razlaga Psalmov izpod peresa znanega holandskega škofa Jansena (Janzenij), ki je izšla v Louvainu 1574. Najobsežnejše delo pa je Onckenova nemška Allgemeine Geschichte v 44 knjigah. Med leksikoni naj poleg Herderjevega v 9 zvezkih omenim še Slovenski biografski leksikon in Primorski biografski leksikon. Dragocenost naše knjižnice so tudi kar številne originalne izdaje slovenskih klasikov:	od Erjavca, Jurčiča,
Gregorčiča, Aškerca, Cankarja, Župančiča, Finžgarja, Preglja itd., kurioziteta pa so tudi knjige s podpisom samega avtorja:	Finžgarja,
Preglja, Gradnika, Kocbeka,	Rebule
itn.
Kot lokalno zanimivost naj omenim še tri knjige nekdanjega župnika v Šentvidu nad Vipavo Matija Vertovca: Vinoreja (1844), Kmetijska	kemija
(1847) in Shodne ogovore (185o). Knjižnica naše Škofijske gimnazije žal še ni v celoti urejena. Urejamo in klasificiramo jo po sodobnih knjižničarskih normah (UDK) in jo spravljamo na računalniško	vodeni
program. Pri tem urejevalnem delu sta nam požrtvovalno priskočili na pomoč gospe Janja Irgl in Marta Gantar.
2.	" Tomajska knjižnica"
Idejni pobudnik knjižnice, ki se je z leti razvila v tako imenovano Tomajsko knjižnico, je vipavski rojak duhovnik Virgil Šček, ki je deloval na Primorskem predvsem v dobi fašizma. Zamislil si je delovno, študijsko knjižnico, ki naj bo last primorskih duhovnikov in v katero naj bi se stekale zlasti slovenske knjige, ki jih je fašizem načrtno zaplenjeval in uničeval. Ker ni bilo pametno, da bi tako knjižnico hranili v Trstu ali v Gorici, kjer bi bila režimu preveč na očeh, so se odločili za podeželje - za tomajsko župnišče. Nastajajočo knjižnico je prevzel v upravljanje tedanji tomajski župnik in poznejši apostolski administrator Albin Kjuder, velik ljubitelj slovenske knjige. V tej knjižnici so se dejansko zbrale tri knjižnice:	"duhovniški" se je pridru-
žila še bogata knjižnica ricmanjskega župnika dr. Antona Požarja, Kjuder pa ji je dodal še svojo zajetno osebno knjižnico. Te tri knjižne zbirke torej sestavljajo "Tomajsko knjižnico", ki ima zdaj status zaščitene knjižnice. Že sam Kjuder je z veliko vestnostjo sestavil -seveda po tedanjih normativih inventarje in kataloge vseh treh knjižnic in knjige opremil s signaturo. Tako je ostalo vse do danes.
Zaradi neustreznih prostorov in nekaterih drugih razlogov (razni "ljubitelji knjig" so si iz nje za zmeraj "sposodili" precej dragocenih knjig!) je leta 1977 tedanji ravnatelj SVŠ v Vipavi dr. Alojz Vetrih s soglasjem tomajskega župnika in koprskega škofa organiziral in izpeljal preselitev knjižnice v vipavsko semenišče.
Knjige in revije v "Tomajski knjižnici" so zelo raznolične: od silno dragocenih do takih, ki so danes brez vrednosti.
Med revijami in časopisi je najpomembnejši tržaški časopis Edinost, ki je izhajal od 1876 do 1928 (prvih 2o letnikov manjka). Z njim se ne morejo pohvaliti niti velike knjižnice v Kopru in Novi Gorici. Iz ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice so si prav pred kratkim pri nas prefotografirali na mikrofilme tiste letnike Edinosti, ki so jim manjkali." Tomajska knjižnica" nadalje hrani Goriško stražo, Mali list, Naš čolnič, nekaj letnikov Bleivveisovih Kmetijskih in rokodelskih Novic, Einspielerjevega Slovenskega prijatelja, Ljubljanskega zvona, Rejčevega Zbornika svečenikov sv. Pavla,	Mladike,	Slovenke in
Novega lista, da omenim le najpomembnejše.
Med najstarejše knjige sodijo Aristotelova Zbrana dela v latinščini (Basel 1548), Zbrana dela cerkvenega očeta Gregorija iz Nise (Koln 1617), Rimski martirologij tj. seznam svetnikov (Benetke 1656), latinsko pisani Tertulijanovi Govori (Benetke •693) v 5 zvezkih, latinski Svetopisemski	komentar	v lo zvezkih
(Dunaj 1734), Splošnozgodovinski leksikon (Leipzig 17o9) ter latinsko Sveto pismo (Benetke 1763).
Kot svojsko zanimivost	naj na koncu
omenim še najdrobcenejšo knjižico Iskrice Božje	(Gorica	1927), katere
format je 5 x 2,5 cm.
Knjižni fond "Tomajske knjižnice" obsega nad 8000 enot.
Ta knjižnica je vsekakor dragocen zgodovinsko-kulturen spomenik, ki nam ima veliko povedati o naši primorski, splošno slovenski pa tudi svetovni zgodovini. Vipava je lahko ponosna tudi na svojo "Tomajsko knjižnico".
Janez Zupet
NEPREMIČNA KULTURNA DEDIŠČINA VIPAVSKEGA ŠOLSKEGA OKOLIŠA
Tako se glasi naslov raziskovalne naloge, ki so jo napravili mladi zgodovinarji na naši Osnovni šoli Draga Bajca v Vipavi pod mentorstvom zgodovinarja Nika Likarja v šolskem letu 1992/93. S to nalogo so se prijavili na republiški razpis in prejeli zanjo zlato plaketo med 80 prijavljenimi raziskovalnimi nalogami.
Vzela sem si malo	časa in	si to	nalogo bolj podrobno ogledala. Moram
priznati, da me je od stavka do stavka duhovno	bogatila.
Celotno raziskovalno delo je vezano v pet map.
Fotografije je napravil Milan Ceket, likovno pa	je nalogo	opremil Brane	Jazbar.
Pri izdelavi tega projetka so sodelovali tudi še	drugi zaposleni	na Osnovni	šoli
Vipava. Več kot sto	učencev	iz 6.,	7., in 8.,	razreda je vneto zbiralo razne
materiale, slike, ustna izročila	po devetnajstih	vaseh našega šolskega okoliša.
Učenci so delali z navdušenjem in veseljem.
Skupno	z mentorjem in sodelavci	so napravili	veliko, dobro in plemenito delo.
Z njimi	so sodelovali tudi njihovi	starši, tete,	strici, stare mame	in sosedje, zato
je bilo prijetno in veselo. Zadovoljstvo vseh je pri tem največje plačilo za vloženo delo. Seveda je pri tem nosil levji delež naš mentor Niko Likar, ki je v nalogo vložil ogromno svojega časa, za kar je treba seveda imeti pogum in delati z ljubeznijo.
V uvodu naloge je takole zapisano:
"Z našo raziskovalno	nalogo želimo	prispevati	k bolj osveščenemu odnosu do
kulturne dediščine. Želimo Vipavce, predvsem mlade, seznaniti z bogastvom, ki ga premorejo naše vasi. Želimo spremeniti odnos ljudi do vsega, kar so nam predniki zapustili, *tako v naravi kot v ljudskem izročilu.
Sedaj je pred vami naše delo. Upamo, da boste izvedeli marsikaj zanimivega in vam do sedaj neznanega. Če boste ob prebiranju ali brskanju po nalogi začutili, da je tu poseben	svet, da je pogled	na Vipavsko	dolino veličasten,	da so hiše
zidane iz kamna	in pokrite s korci	in obložene	s kamni	sredi zelenja očem
prijetne; da skriva naša dolina lepote, ki jih je vredno preiskati in opisovati; če boste začutili, da sta človek in vsa priroda v preteklosti tekmovala, da bi oplemenitila ta mali kos naše domovine, smo z nalogo uresničili naše želje in pričakovanja.
V naši nalogi smo izdelali topografijo nepremične kulturne dediščine v našem šolskem	okolišu. Osnova za delo	nam je bil	seznam zaščitenih	objektov, ki ga
je 1985.	leta izdelal Zavod za	varstvo naravne in kulturne	dediščine Nova
Gorica. Preverili smo dejansko stanje posameznih objektov na terenu, zabeležili spremembe in jih	dokumentirali s fotografskim materialom.	Seveda	smo se na
terenu srečevali z	ljudmi, ki so nam	pomagali in	povedali	marsikaj	zanimivega.
Z njihovimi pripovedovanji smo popestrili našo raziskovalno nalogo.
Evidentirali in opisali smo 231 etnoloških, arheoloških, umetnostnozgodovinskih in tehničnih spomenikov, spominskih plošč in obeležij. Večino objektov smo
fotografirali ali poiskali stare fotografije, če teh objektov ni več. Nalogo smo popestrili tudi z risbami naših učencev.
Če je dr. Frančišek Lampe pred skoraj stotimi leti napisal, da Vipavska dolina še vedno čaka preiskovalcev, lahko podobno zapišemo tudi danes.
Mnoge lepote	izginjajo,	številne	stare	vrednote izpodrivajo sodobnejše
modernejše. Ali	se nismo	od naših	prednikov ničesar naučili? Ali je res vse,
kar je staro, ničvredno , neuporabno? Bomo še naprej dovoljevali, da v naših vaseh podirajo	kamnite	kolone,	zidane	vodnjake, lesene ganke, kamnita
stopnišča. Bodo iz naših malih cerkvic še naprej kradli slike in bodo iz opuščenih kapelic še izginjali kipi?	Bomo	dovolili, da bodo iz spomina ljudi
izginile zgodbe, ki so stoletja živele med njimi? Ne, ne smemo! "Naravna in kulturna dediščina sta neločljivi sestavini bogastva, del zakladnice, ki jo prepuščata preteklost in narava za oplemenitenje sedanjosti."
Vhodna vrata v staro šolo - detajl.
Znamenje Sv. Florjana na Hrovatinovi hiši.
Namen naloge je torej velik prispevek k boljšemu poznavanju domoznanstva, k vzbujanju ljubezni do vsega bogastva naše doline, k ohranjanju vsega, kar so nam naši predniki zapustili. Po svoji narodnostni vesti smo dolžni popraviti brezvestni odnos do tega iz preteklih let. Raziskovalna naloga naših učencev in njihovih mentorjev je lep dokaz, da smo na pravi poti.
Vipavska dolina je košček slovenske domačije. In kaj je domači pesnik zapisal o domačiji: "To mnogo več je kot kmetija, je več kot hiša, zemlja, vrt. To je dom očetov in sinov, od njega nas loči le mrtvaški prt."
Vipava je naša hiša v malem. In tudi za to našo hišo v malem pravi stara ljudska pesem: "TA HIŠA JE MOJA, PA VENDAR MOJA NI! TISTI, KI ZA MANO PRIDE, JO TUDI ZAPUSTI. TA TRETJEGA BODO ODNESLI IZ HIŠE TE. PRIJATELJ, ODGOVORI: ČIGAVA HIŠA JE?"
Zato jo varujmo, ker smo jo od prednikov prejeli in jo bomo potomcem zapustili. Naj nas ne bo ob oporoki sram!
Vipava, 5.9.1993
Magda Rodman
Kapelica v Vojkovi ulici pri hišni št. 25. (Etnološki spomenik II. kategorije.)
Kapelica je postavljena na jugovzhodnem delu vhoda v naselje. Zgrajena je bila na prehodu 19. v 2o. stoletje.
Kapelica je zidana in ima dvokapno korčno streho. Posebnostje okvir niše, ki je kamnit in ima geometrijsko dekoracijo. Niša je zasteklena.
NAŠI ZVONOVI , PRITRKOVANJE IN SPOMINI
Visoko nad nami v zvoniku, tam sveto domovje je moje, od tamkaj vas vabim k molitvi in delu in znanjam sočutje vam svoje.
I.	Mercina
Ob novem zvoniku leta 1930 zbrani Vipavci pred farno cerkvijo Sv. Štefana. Levo ob zvoniku stoji s kapo ključar Rafael Premrl, desno pa ključar Ivan Šček, tudi s kapo. Starejši boste na sliki prepoznali še veliko znanih obrazov.
Cerkveni zvon, kako častitljiv v svoji vzvišeni vlogi, slovesno blagoslovljen in krščen na svetniško ime. On stalno živi z nami: vabi, kliče, se raduje z veselimi in žaluje z žalostnimi. Kolikotere pesmi opevajo njegov glasni don iz lin. Naš slovenski narod, morda bolj kot katerikoli drug, ga visoko ceni. Zvonik brez zvona sliči izumrlemu kraju. Zvon je tudi tisti, ki nam budi in utrjuje upanje. Je pa tudi maščevalec do onih, ki ga nasilno z oskrumbo namenijo v morijo v krivičnih vojnah. Žal, smo starejši doživeli kar dve strahotni vojni, v katerih pa odvzeti zvonovi napadalcem niso prinesli zmage, marveč poraz. (Avstrija, Nemčija in Italija)
Dve vojni v tridesetih letih sta nam izropali cerkvene zvonike. Prvič nam je ostal manjši,rugič pa veliki zvon. Toda naš narod ne zataji, za cerkev in zvonove ne skopari. Vsakokrat je sicer poteklo tudi mnogo let, toda njih število je bilo obakrat izpopolnjeno.
Spominjam se navdušenja ljudi, ko se je izvedelo, da so pričakovani novi zvonovi dospeli na železniško postajo. Bilo je 13 let po prvi svetovni vojni. Vsa Vipava je bila na nogah, staro in mlado. Vse je hotelo spremljati zvonove (zlasti ob vračanju z dragocenim tovorom). Raztovorjeni so bili pred cerkvijo in postavljeni na ogled javnosti. Za tedanji čas je to bila prava, vendar spontana narodna manifestacija. Toda takrat smo živeli pod peto fašistične Italije in oblast ni zmogla kaj takega nekaznovano trpeti. Tako so aretirali očeta, Rafaela Premrla, ki je bil že tako stalno pod političnim nadzorstvom (z diffido), češ, da je bil on pobudnik in pokrovitelj uprizorjene iredentistične manifestacije. Zvonovi pri nas so z malo izjemami bronasti, to je iz zmesi bakra in kositra, v normalnem razmerju 78:22. Dobe pa se tudi jekleni. Le-ti so pogostejši v drugih delih Slovenije.
Tak zvon ima top, prazen, skoro docela nebrneč glas. Nasprotno pa ima bronasti blag, prijeten in močno brneč glas zaradi vibracije (tresenja), ki jo pogojuje mehkejša kovina brona. Ob zvonjenju slišimo poleg glavnega tona zvona istočasno še druge spremljajoče harmonične tone v razponu, kar izredno bogati lepoto zvoka.
Zvonovi namenjeni v sosestav istemu zvoniku, morajo biti medsebojno uglašeni po tonih v željeni akord (sozvočje). To pa ni preprosto, kajti hoteni ton dobi zvon po kompliciranih računih, katerih rezultati so osnova za določitev teže, debeline profila krila in velikosti zvona s spodnjim obsegom. Šele nato se izdela kalup in izvši vlitje. Odlitek, sedaj že izdelan zvon, je podvržen kolavdaciji, ki ga za naročnika opravi strokovnjak. Tu gre za nešteto ugotovitev, v glavnem za analizo zlitine in točnost zadetja tona zvona po naročilu. Tak strokovnjak, ki je po prvi svetovni vojni opravljal kolavdacije zvonov za goriško nadškofijo (s pretežnim delom sedanje Primorske), je bil profesor Ivan Mercina, naš rojak z Goč, šolnik, glasbenik in zvonolog, (1851-1940). Služboval je največ v Gorici. Spisal je vso tehniko zvonologije, pa tudi lažje obrazce za pritrkovanje. Cesar Franc Jožef ga je leta 1914 odlikoval z naslovom "cesarski svetnik."
Tisti, ki smo bili rojeni pred prvo svetovno vojno, nismo poznali pritrkovanja, (še manj oni izpred II. vojne) saj so vsi zvoniki premogli le po en zvon. Tisti čas so fantje, željni za	praznik doseči kaj več kot le
monotono enoglasnost, tolkli po zvonu z vseh strani. Za dodatno popestritev so uporabljali še topniško "hilzno" in zveneč jeklen drog. Kasneje so prinesli še tonsko neskladen majhen zvon, ki so	ga sneli na grajski kapeli sv.
Barbare. Tak način praznovanja je bilo le	ustvarjanje hrupa, vendar tudi
dosežena sprememba.
Toda s prihodom novih zvonov 1930. leta (prepozno, da bi mogli peti ob novi maši brata Rafkota istega leta) se je zadeva bistveno spremenila, kajti mogli smo prvič občudovati lepoto zvonjenja in ubranega pritrkovanja. Mislim, da so to veščino fantje ali že možje prenesli iz svoje prakse s prejšnjih na nove zvonove. Zanimanje za nove zvonove je bilo med nami, ki smo se šteli za fante, tolikšno, da bi radi vsi sodelovali, pa kaj, ko so nas starejši izrinjali, saj je bilo že njih samih več kot dovolj. Dopuščali so nam le, da smo smeli vleči za štrik velikega zvona in jim prihraniti nekaj potu.
Kaj malo let (12) je bilo tem zvonovom prisojeno služiti njihovemu namenu in že so jih Lahi kar tri pahnili iz zvonika. Tik pred tem so odpeli še zadnjo pesem v slovo, sprejeli smo jo kot žalostinko, ki nam je legla globoko v srce s pekočino morečih	slutenj	in strahu. In res,
pribesnela je vojna vihra, s krutostjo je govorilo orožje ter neustavljivo sejalo grozo. Zvon ni zmogel vse tuge, ni zjokal žalostink razgnanim in mrtvim za večni pokoj v tuji ali domači zemlji.
Dolgih, zelo dolgih trideset let smo morali shajati z	enim	samcatim
zvonom,	saj	tedanja "stvarnost"
zvonovom ni bila naklonjena. Končno smo jeseni 1972. leta le dočakali prihod novih zvonov, da se je z njimi zapolnila	velika	vrzel v zvoniku v
kompletno četverospevno zasedbo. Zapeli so lepo, takoj opazno, v drugi melodiji,	drugačni	od	poprejšnjih.
Tokrat po začetnih tonih pesmi: "Sveta noč, blažena noč." (Poprejšnji pa po pesmi Lurške M.B.)
Kljub tako dolgi prekinitvi, tradicija pritrkovanja (narodno izročilo) ni šla v pozabo. To predvsem po zaslugi Ivana Ščeka, poznejšega magistra glasbe	in	skladatelja,	(umrl	v januarju
1972),	ki	je, kot bi	slutil,	da zvonov
ne dočaka, izuril številne pritrkovalce še na poprejšnih zvonovih. Ta skrb je bila dobra naložba. Tako je zaslužni Tone Božič (žal že pokojni) že v polni moški dobi, vnet za tradicijo in navdušen pritrkovalec zbral sposobne fantiče. Kmalu je bila izurjena vešča in marljiva skupina, ki jo je lahko popeljal na tekmovanje.
Izmed teh Božičevih fantov je nastopil glasbeno nadarjeni Marko Česen. V zadnjih nekaj letih je z vztrajnostjo podrl okvir dotedanjega znanja v tej stroki. Lotil se je iskanja med vsemi glasbeno v poštev prihajajočimi
Prva ekipa vipavskih pritrkovalcev leta 1931, ki so pritrkovali na štiri zvonove. Stojijo od leve proti desni:	Miloš Bavčar, Rafael
Cizara, Josip Kostanjevic, Slavko Bizjak in Anton Cizara, sedita Jožko Premrl in Ivan Poniž (trije so še živi).
elementi in beležil neslutene dosežke. Tako je bilo mogoče ob poslušanju pogostih izvajanj nepristransko ugotoviti, da so številne melodije res melodije, nekatere bolj ali manj v dolgospevnih stavkih, v katerih ni običajnih enoličnosti.
Ob pritrkovanju se melodije prelivajo iz ene v drugo pa v tretjo, vse v taktu, ne da bi prišlo pri tem do zaustavitev. Tako zbrano podajanje je res melodična pesnitev, katero pa še stopnjevaje bogati uporaba nadaljnjih elementov, kot so dinamika, tempo in razni ritmično figuralni dodatki, da presega vsako domišlijo. Takšno
pritrkovanje je koncertiranje, ki mu ni mogoče oporekati umetniške vrednosti. Da pa je	javnosti	sploh	bila dana
možnost prisluhniti izvajanju opisanih stvaritev,	gre	seveda	zahvala
pritrkovalni	skupini	(ki ji	je	mentor
avtor sam) zaradi izredne sposobnosti brezhibnega podajanja.
Takšno praznično zvonjenje pritrkovalci namenjajo	cerkvenim	obredom ob
nedeljah in	zlasti ob	praznikih, "sv.
jutru", vigilijah in ob drugih cerkvenih priložnostih.	Ti vrli	fantje	pa	se radi
izkažejo v svojih veščinah in seznanjajo	z njimi	tudi druge
pritrkovalne	skupine	na raznih
strokovnih tekmovanjih. Tako so se udeleževali	tekmovanj	po Sloveniji,
zlasti pa v Gorici (Italija) in po Furlaniji do okolice Benetk. Ker nikjer ni tekmovalcev, ki bi jih dosegali , si tako naši prisvajajo vse prve nagrade. Tako imajo zbranih že nekaj desetin pokalov, kup plaket idr..
Končam z	željo, da	bi se širom
Slovenije iz tisoč cerkvenih zvonikov stanovitno oglašalo pritrkovanje in bi se vsaj v tej panogi zvesto nadaljevalo
in prenašalo narodno izročilo, tako da bi se mu ne zgodilo, kot se je narodnemu	petju,	našemu
najdragocenejšemu izročilu, ki ga ni
več.
Pa še dve zanimivosti:
Letos poteka 2oo-letnica loškega zvona. Za ta jubilej je letos na velikonočni ponedeljek dobil ob lepi slovesnosti sebi primernega tovariša. Da bi pa novinec prišel bolj v veljavo, je potreben še tretji, še bolje tudi četrti zvon. Jubilejni zvon je dosti starejši od zvonika, ki ga nosi. Morebiti je pred tem visel v enem izmed dveh starih zvonikov.
- Veliki zvon na Gočah s težo 2016 kg je bil vlit 17o6. leta kar doma, na Gočah. Verjetno zaradi neprimernosti takratnih voznih poti.
Vipava, 16. 6. 1993. Vinko Premrl
Iz naše Krajevne skupnosti
INFORMACIJE INFORMACIJE INFORMACIJE INFORMACIJE
ASFALTAC11A DELA TITOVEGA TRGA
Z asfaltacijo dela Titovega trga smo izčrpali finančni lond krajevne skupnosti za leto 1993 s tem, da v kolikor ne bomo prejeli dodatnih sredstev po rebalansu plana za leto 1993, bo ostal naš dolg Cestnemu podjetju Nova Gorica v višini 300.000,00 SIT odprt za prihodnje leto. Krajane bi želela seznaniti s tem, da smo pred sklenitvijo pogodbe s Cestnim podjetjem za asfaltacijo dela Titovega trga zaprosili za finančno pomoč : SO Ajdovščina, Ljubjansko banko, Hubelj in Kmetijsko zadrugo Vipava; naši prošnji sta se ugodno odzvali le SO Ajdovščina z namenskim prispevkom 100.000,00 SIT in Kmetijska zadruga, ki je sprejela obvezo, da se v primeru rušenja garaž pri Zadružnem domu Vipava prostor pod njimi asfaltira na njihove stroške.
V sklopu te investicije se je asfaltiralo tudi cca 2o m2 "javnega dobra" ter saniral most v Tabru.
UREDITEV POKOPALIŠČA
Že v prejšnji številki Vipavskega glasa sem vas informirala, da se bo v jesenskem času prestavilo vodovodno pipo izpred mrliške vežice levo od vhodnih vrat. Kljub trudu Komunalno stanovanjskega podjetja Ajdovščina jim doslej še ni uspelo nabaviti ustreznega	korita,	tako bodo	v oktobru	prestavili	le
vodovodno pipo, v bodoče pa postavili še korito.
Poleg tega bodo tudi ometali zid ob Goriški cesti ter ga prekrili s strešniki. OGLASNA MESTA
Po dogovoru in posvetovanju z ustreznimi ljudmi na Komiteju za gospodarstvo občine Ajdovščina bo Komunalno stanovanjsko podjetje v našem kraju postavilo oglasna mesta - panoje, s katerimi bo dana možnost obveščanja prebivalcev. Krajane opozarjamo, da bo od	takrat	dalje možno	plakatiranje	le uradno -
preko službe, ki je za to pristojna - to je KOMUNALNO STANOVANJSKO PODJETJE AJDOVŠČINA, in sicer na	panojih in ne	več po drevju na trgu	in
v parku ter na ostalih mestih, ki	se jih	je doslej uporabljalo v ta	namen.
SPREMEMBE NAZIVOV ULIC IN TRGA
Na prvi od svojih sej bo Svet KS pregledal tudi predloge za spremembo nazivov ulic in trga, ki ste jih poslali na sedež KS ali jih osebno predlagali.
Svet bo upošteval predloge, ki so bili najčešče evidentirani.
Spremembe, za katere se bo Svet odločil, bodo, preden jih bomo dostavili skupščini v potrditev, IZOBEŠENE NA OKNU KRAJEVNE SKUPNOSTI.
KANDIDATI ZA FUNKCIJE
Evidentiranje za funkcije krajevne skupnosti in občine še poteka. Želela bi vas le informirati, da smo doslej na sedež KS prejeli cca 2o' evidenčnih listov, na katerih je bilo evidentiranih 27 kandidatov.
Vse tiste, ki bi želeli pri evidentiranju sodelovati in tega še niste storili, obveščamo, da to lahko še vedno storite.
Hvala za sodelovanje!
Informacije pripravila: Mirjam Graovac
RALLY ALPINA 93
Čeprav že nekoliko časovno oddaljen, je vseeno ostal v nepozabnem spominu dan, ko je Vipava gostila 52 prekrasnih avtomobilov veteranov znamke Rolls -royce.
V lepem spominu pa ni ostal samo nam, ampak tudi udeležencem rallyja, ki so enodušno zatrjevali, da tako prisrčnega sprejema še niso doživeli in v zahvalo so kraju Vipava podelili posebno plaketo.
Prisrčna hvala vsem, ki so kakorkoli sodelovali pri organizaciji, posebej pa gre zahvala Aktivu kmečkih žena, gasilcem iz Vipave, Podnanosa in Vrhpolja, Svetu krajevne skupnosti in Turističnemu društvu Vipava.
Marjan Zavadlav
PROSIM , NE DELAJTE ŠKODE
V Vipavi so	se	tudi to poletje
odvijale različne prireditve. Prostor le-teh je, bolj ali manj segal tudi v park.
V tem parku	so	bila zasajena	in
rastejo zelo redka drevesa, ki nam dajejo, če nič drugega prijetno senco. Ta drevesa	bi morala	biti	vredna vse
naše skrbi in pozornosti.
Nič nimam proti prireditvam; ljudje se sprostimo vsak	po	svojem okusu	in
dostojanstvu. Zelo pa me motijo v parku tovornjaki, osebni avtomobili in celo vlak in vrtiljak.
Vzgajali so	me, naj	ne	hodim po
zelenicah. Hodi se po stezi!
Zakaj je potrebno v to redko drevje zabijati žeblje?
Prepričana	sem, da	se	da razne
reklamne napise, razstavice,	cenike,
električni kabel, namestiti in	pritrditi
brez uporabe najbližnjega	debla.
Nepoznavanje "debla"	ne	opravičuje
takih dejanj.
Park je star in če bo imel srečo, nas bo preživel. Parka nismo zasadili mi, prejeli smo ga	od	prednikov, ki	so
dali nekaj na ugled in kulturo Vipave.
Dvomim, da se ugled kraja dviga z rock koncerti in pivom.... to je, kot sem že zapisala, stvar okusa.
Vprašam pa, zakaj v Vipavi ni več opernih prireditev? Slabo vreme ni odgovor.
In še eno osebno mnenje.
Najprej se opravičujem, ker ne vem ali obstaja ideja, morda celo načrt za razširitev oziroma zasaditev in celotno ureditev parka.
Vipava se kljub vsemu širi tudi po številu prebivalstva, park pa je vedno enako velik.(oziroma manjši).
Moj predlog je, naj se park razširi, ZASADI in UREDI z gredicami, opremi s klopmi in posodami za smeti do bencinske črpalke.
Predlagam, da vsako društvo v Vipavi zasadi eno ali dve drevesci na lastne stroške.
Prosim, ne uničujmo dediščine!
V opisanem primeru je ta živa in od nas je odvisno njeno preživetje. Ni potrebno dosti, da jo bolj obogatimo in oplemenitimo tako kvalitativno kot kvantitativno.
Martina Naglost
ŠE O OTROŠKEM IGRIŠČU
V Vipavi, razen v Vzgojnem zavodu Janka Premrla - Vojka, ni nobenega primernega prostora za varno igro predšolskih otrok; takega igrišča nima niti vrtec v Vipavi.
Vzgojni zavod Janka Premrla - Vojka je interne narave. Starši malčkov smo vodstvu zavoda hvaležni, da igrišča zavoda čez poletje ne zapre. Tu se lahko otroci igrajo varni pred prometom.
Ali je možno, da bi se obnovilo in uredilo otroško igrišče (ograjeno, se razume) pri blokih - Cesta 18. aprila ali na kakšnem drugem primernem prostoru.
Mogoče je interes za tako igrišče tudi pri pristojnih v vrtcu v Vipavi.
Mislim, da je to stvar resnega premisleka in dejanj.
Martina Naglost
Ker je tema naše krajanke Martine Naglost zanimiva in aktualna, menimo, da bi bilo dobro dodati še nekatere glasove drugih krajanov in našega uredništva na to temo. Kritike na račun motenja nočnega miru naših bolnih, ostarelih krajanov in tudi drugih so prišle tudi do uredniškega odbora Vipavskega glasu. Krajani podpiramo vsako kulturno prireditev, vendar na primernem kraju in na primeren način. Vsekakor pa obsojamo grob poseg v nepremični naravni spomenik naše kulturne dediščine, ki nam jo je zapustil grof Lanthieri. O značilnostih zaščitenih dreves v parku smo v našem glasilu že podrobno poročali v rubriki	ALI POZNATE DREVESA V NAŠEM
PARKU? (VG št. 11,12,13 in 14). Park je zaščiten po občinskem odloku o vartsvu naravne in kulturne dediščine.
Ni prijetno in tudi ne pošteno, da smo krajani Vipavev času prireditve omejeni v prostem gibanju po Vipavi, ker so cestne zapore in je celo avtobusna postaja premeščena na glavno cesto. Krajani Vipave menimo, da imamo pravico vstopa na prireditve brez plačila vstopnine. Vsekakor smo krajani Vipave prvi poklicani, da odločamo o tem, kdaj in kje so prireditve. Posebno kritiko pa zaslužijo organizatorji zaradi neurejenosti sanitarij, ki bi morale biti nujno drugače organizirane za tako maso ljudi.
Zapisali smo le nekaj kritičnih pripomb naših krajanov in upamo, da jih bodo v bodoče organizatorji takih ali podobnih prireditev upoštevali.
Uredniški odbor
VABILO
KRAJANE VIPAVE IN DRUGE, KI JIH ZANIMA ŽIVLJENJE NAŠIH PREDNIKOV VABIMO NA OGLED RAZSTAVE "PO SLEDOVIH STARE VIPAVE"
OTVORITEV RAZSTAVE BO V PETEK 8. OKTOBRA OB 17 URI,
V PROSTORIH bEBLERJEVE ULICE ŠT. 2, PRI KEBETOVIH.
Razstav bo odprta ob sobotah in nedeljah od 13.00 do 18.00 ure.
Najavljene skupine si lahko razstavo ogledajo po naročilu (tel.št. 065/65-095 ali 65-098).
Več o razstavi bomo poročali v naslednji številki Vipavskega glasu.
Toplo vabljeni!
PRIPRAVLJALNI ODBOR
VABILO
PLANINSKO DRUŠTVO VIPAVA, KI LETOS SLAVI 90. LETNICO DELOVANJA,
VABI VSE LJUBITELJE PLANIN IN LEPE, NEOKRNJENE NARAVE V NEDELJO
10.OKTOBRA OB 14.URI NA PROSLAVO POD GRADIŠKO TURO PROGRAM PRIREDITVE:
POZDRAV UDELEŽENCEV PROSLAVE
SLAVNOSTNI GOVOR PODELITEV PRIZNANJ ŠALJIVE IGRE Z BOGATIMI NAGRADAMI
ZA PRIJETNO VZDUŠJE BODO POSKRBELI DOMAČI GODCI.
ZA JEDAČO IN PIJAČO POSKRBLJENO.
Združite lep nedeljski izlet in pridite v čimvečjem številu.
Vse vas lepo vabi PLANINSKO DRUŠTVO VIPAVA.
VIPAVSKI PLANINCI NA POKLJUKI
Letos smo vipavski planinci imeli že 12. planinski tabor. Tokrat smo taborili na Pokljuki, točneje na Rudnem polju. Letošnjega tabora se je udeležilo kar 82 planincev. Čas taborjenja je bil zadnji teden v juliju.
V nedeljo dopoldne smo se zbrali na vipavskem trgu, pričakali avtobus, se naložili, prtljago spakirali in se odpeljali cilju naproti. Med vožnjo so se začela sklepati prva poznanstva in prijateljstva ter dogovori, kdo bo s kom skupaj spal v šotoru.Po treh urah vožnje smo prispeli na Rudno polje ter zagledali prostor, kjer bo naslednjih sedem dni naše domovanje. Udeležence tabora smo takoj razporedili po šotorih. Imeli smo tudi jedilnico za 60 oseb, kopalnico, visokogorski tuš, itd. V taboru so bile koze, krave, biki in konji naši redni obiskovalci.
Že prvi dan nam je veselje pokvaril dež. Kot za stavo je lilo cel dan. Zato pa je bila jedilnica nabito polna(mali CASINO), igrale so se kvartopirske igre: remi, tarok, poker, briškola ter uno-najbolj popularna igra na taboru. Po dežju vedno posije sonce in tako je bilo tudi tokrat. Po kosilu smo se odpravili cilju, naproti-na vrh Triglava.	Pot	nas	je vodila
mimo Vodnikove koče (1805m) na Velem polju do doma Planike pod Triglavom (2404m), kjer smo prespali. Zvečer se nas	je	30	odpravilo
pozdravit sončni zahod na vrh Triglava. Naslednje jutro smo 4o mlajših planincev, večina od teh nikoli še ni bila na Triglavu, peljali k cilju. Po dveh urah plezanja in sopihanja smo vsi prispeli	na	vrh.	Sledil je
tradicionalni krst	po	zadnji plati in
obvezno fotografiranje.
V četrtek smo si šli ogledat planino Uskovnico. V koči na Uskovnici smo kot tornado opustošili zamrzovalno skrinjo, polno sladoleda. Popoldne je sledila tradicionalna nogometna tekma STARI : MLADI. Letos so jo dobili stari z rezultatom 2:1 ter prejeli prelep pokal za zmago.
V petek smo imeli izlet na Debelo peč (2015m). Pot nas je vodila po Pokljuških gozdovih do planine Lipanca, kjer stoji Blejska koča, od tod je še dobra ura hoje do vrha Debele peči.	Popoldne je	bila
nogometna tekma med PD Vipava : PD Postojna (mlajši), dobili so jo naši z rezultatom 4:1. Za nagrado so prejeli lepe nogometne drese.
V soboto smo si ogledali naravno znamenitost , POKLJUŠKI VINTGAR. To je soteska	z naravnimi mostovi,
okni ter drugimi znamenitostmi. Nato je sledila nogometna tekma (izzvali so nas Postojnci). Igrali smo starejši ter z velikim naporom le zmagali s 4:3. Pripravili smo	šaljive igre	za	mlajše
planince.
Zvečer smo se zbrali ob tabornem ognju ter slovesno zaključili tabor.
Ob večerih nas je zabaval duo "SALAMANCA".
V nedeljo dopoldne smo pakirali svoje stvari ter se	pripravljali	za	odhod
proti domu. Opoldne je prišel avtobus, nato je sledila pot proti domu.
Glej ga hudiča, malo pred domom poči guma pri avtobusu. Stari šoferski maček Bruno hitro popravi gumo in odpeljemo se v prelepo Vipavo.
Ob tej priložnosti se vodja tabora Leon Kodre zahvaljuje vsem, ki so kakorkoli pomagali pri organizaciji tabora.
HVALA! Leon Kodre
IZVIRNI DOMAČI HUMOR
Vipavci, (smo) so bili šegavi ljudje, bodisi da so ta dar podedovali ali pa pridobili ob zgledih. Bili so takšni vsaj v dobi, ko smo sedaj starejši, v svoji mlajši dobi z njimi nekaj časa živeli v trški skupnosti. Bila je tedaj močno razširjena nagnjenost do duhovitega izražanja v medsebojnih ali družabnih pogovorih, odvisno od bistrine duha posameznikov. Ugodnega razpoloženja takrat kljub trdim časom ni primanjkovalo. Pravzaprav so bili to blaženi časi, ko se je z iskrenim dovtipom in šegavostjo zbujalo dobro voljo in izzivalo prisrčni smeh, da se je na žulje nekako pozabilo. Zdi se mi, da je bila ta vrlina zlasti dobro izkoriščena ob priložnostih, ko sta se npr. dva rojaka srečala in sta se v pozdrav ogovorila, včasih s toliko posrečeno duhovitostjo, da jima je na njuni nadaljnji poti še dolgo ostal nasmejan obraz.
Nesrečna	zadnja	vojna in posebno
njen usodni izid je izbrisal pristni smeh in	zresnil	obraze premnogim.
Kdo ve, koliko se je doslej te nekdanje čudovite lastnosti vrnilo v last točasnih Vipavcev?
Naj se povrnem v že opisano dobo in omenim	tedanje	šaljivce, originalne
duhoviteže, ki so s svojimi pogruntavščinami sijajno	zabavali	ne
samo tiste, katerim so bile namenjene, ampak tudi vso javnost daleč naokrog. Ta sloves pritiče zlasti nekaterim od številnih bratov Andlovec in še nekaterim drugim. Kdo	bi zanje	ne
vedel ali vsaj o njih ne slišal?
Da ne ostane samo pri	hvalnici,	naj
za primerek, kakšne so zbijali, opišem naslednjo zgodbo, kot	mi jo	je
povedal moj sorodnik Albert Andlovec, protagonist sledeče zgodbe. Zadevščina je precej šokantna in sem kolebal v dvomu glede primernosti, da jo zložim na papir. Toda zaradi njene originalne domiselnosti in ob dozdevanju, da je
ta šala morda še med ljudmi, jo vendar priobčim, upajoč , da ne bo dvignila prahu.
Bilo je takole:
Naš graščak, grof Karol Lanthieri, je nekoč dobil v goste z Beneškega številno damstvo plave krvi. Albert je to zapazil in ni se mogel upreti skušnjavi, da ne bi izrabil krasne priložnosti in ne bi izpeljal kakšnega svojega špasa. Gruntal je , kako bi te žlahne dame, posebno še grofa razveselil, kar se naj bi mu po možnosti tudi izplačalo. S to skrbjo je šel k E. Pavlinu, prav takemu "fokselmaherju" (tako se je šaljivcem reklo). Posvet je bil uspešen, sklenila sta se posvetiti fotografiranju grofovih gostij. Andlovec bo nastopil kot fotograf, Pavlin pa kot njegov pomočnik. Prvi si mora priskrbeti fotografski aparat, seveda namišljen, kar njemu mizarju, ne bo težko, pa še to ugodnost ima, da mora biti aparat ogrnjen z velikim črnim ogrinjalom. Drugi strokovnjak v kovinski mehaniki, pa ima poskrbeti za sprožilec, ki naj bi bil sicer ločen od aparata, vendar neznano kako z njim povezan. Ko sta ugotovila, da je vsak svoje priskrbel, je bilo treba samo še počakati na ugoden trenutek za nastop. Ta priložnost se jima je ponudila v grajskem parku Podskala, ko se je grof, obdan z damami sprehajal v drevesni senci ob izvirih hladne vode. Tedaj se pojavita ta dva in prosita grofa za dovoljenje, da bi smela zbrano žlahtno družbo fotografirati, kar bi jima bilo v posebno čast. Grof, prav tako dame, so bili takoj navdušeni, želeč si svojega ovekovečenja na skupni fotografiji.
Sedaj fotograf nastopi. Zbere žensko plemstvo na primerno mesto, grofa -gostitelja postavi v prednjo sredino, veli tu pa tam zapolniti vrzeli ipd.
Končno postavi v primerno razdaljo pred nje svoj fotografski aparat.
Naj bo takoj omenjeno, da je vse potekalo brezhibno in pristno, da ni bilo opaziti v družbi nikakršnega suma, da ne bi šlo zares. No, razen grofa, ki je oba prebrisanca dobro poznal, ni pa vedel, kaj kanita s tem fotografiranjem.
Na sliki grof Karel Lantieri sedi tretji v prvi vrsti od leve strani.
Mojster fotograf se sedaj vstopi za fotografski aparat, pomočnik je takoj poleg njega, obrnjen proti skupini. Napočil je trenutek. Na poziv m i = r n o pomočnik naglo izključi vez prek svojih bokov, da mu je raz ledij zdrknilo, kar je ta zadrževala in se je iznenada pojavila temeljna belina subjekta. Sedaj mojster z veščo roko seže po obelodanjenem vzvodu, ki sedaj služi kot mehanski sprožilec in
bi naj bil v sklopu s fotografskim aparatom, in vidno potegne, zadrži, počasi šteje do 5, nakar sprožilec
popusti na prejšnje stanje ............... in
fotografiranje je bilo opravljeno.
Mislim si, da je komentar o učinku na fotografirance odveč, čeravno bi lahko bil kar zajeten. Po zagotovilu protagonista se je fantoma ta posel dobro obnesel, seveda šele potem, ko je grofa krčevit krohot popustil.
N.B.
Ker je preteklo že 83 let od smrti, v tem prispevku omenjenega grofa in ker mladi verjetno malokaj o njem vedo, navajam najosnovnejše podatke: Grof Karel Friderik Lanthieri di Paratico, je živel nastanjen v svojem gradu v Vipavi, bil je lastnik palače Lanthierijev v Gorici, zemonskega dvorca Belvedere in gradu Rihenberg. Bil je zadnji iz veje tega rodu, brez moškega potomca je umrl 1910. leta, edina hči Clementina Elena se je poročila z baronom Hermanom von Levezow-om iz Mecklenburga in bivala v Lanthierijevi palači v Gorici.
Pa še pripomba: Občevalni jezik grofa je bil slovenski.
Vinko Premrl
SUSA IN POLENTA
"Suša je Vipavsko dolino spremenila iz velikega vrta v požgano stepo", tako so komentirale letošnjo sušo Primorske novice. Pravijo, da je letošnja suša najhujša v zadnjih 100 letih. Koruza je le še za steljo.Torej letos polente ne bo. Ob njej in z njo so zrastli naši očetje in matere, saj je bila glavna hrana v vseh vojnih vihrah in še dolgo po njih tudi v Vipavi. Iz koruze ali "turšce" se je zmlela "turšna moka" ali "turšni gris". Iz tega se je skuhalo polento na ognju in v starih dobrih "kufrenih kotlih", ki so bili največkrat še "poflikani". Ožgane kotle smo čistili s peskom, pepelom ali s kisom in soljo. Takrat ni bilo še vima, ceta in arfa. Polenta pa ni bila taka "instant", kot jo poznamo danes. Ko smo se zvečer utrujeni vračali domov, je dišalo po polenti iz vseh oken in vrat.
Kaj je pomenila polenta v prehrani primorskega človeka, nam je lepo zapisala p. Micka Hladnikova ali Kobuolova v pesmici POLENTA.
POLENTA
i.
Želodec tarna govori: meni slabo se godi, ta polenta dan na dan, da je človek že ves bolan.
II.
Naša mati mora zjutraj zgodaj vstati.
Preden sedem zazvoni, polenta se na mizi že kadi!
III.
Potem pa gremo vsi na delo, tam na polju je veselo.
Prišla ura bo deset,
mati prinesla polento bo spet.
IV.
Mati dali so povelje, da se enkrat skuha zelje, pa je rekla teta Pepa:
"Danes mora biti repa".
V.
Da družina bo kontenta, mora biti tudi polenta.
Prišli trudni smo domov, psiček laja: "Hov, hov, hov".
Večerni vetrič nas hladi, polenta z mlekom nam diši.
Vipava, 28.8.1993	MR
Po suši smo dočakali dež in nato še trgatev:
Vipavska dolina je znana po zgodnjem sadju in dobrem vinu, ki so ga naši dedje vozili celo na Dunaj, Gradec in Trst. Vino, ta čudežna in nikoli do konca raziskana pijača, je burila duhove mnogim našim pesnikom. O njem nam je domači pesnik Janez Krhne takole zapisal:
NA SRCU
i.
Kdor na srcu je bolan in leka išče v sili, z menoj naj gre v vinski hram, tam zginejo bacili.
II.
Na stara leta starec sivi z vinom si mladi srce in kliče vinčku "BOG TE ŽIVI", brez tebe zdravja ni za me.
III.
Kaj doktorska veda, kaj dekleta!
Ta vinski sok, to je zdravilo. Ljubezen, če še tako je vneta, kozarčkov pet jo bo gasilo.
IV.
Iz hrasta tesal te je sodar, v tebi počiva burgundec.
Iz njega pije gospodar, zato po hiši je tak šunder.
v.
VI.
Iz akacije je ta sod stesan, v njem je vino le za maše. Če pije grešnik ga skesan, nikdar hudič ga ne pobaše.
Ta sodček je iz jelovine,
V njem pijača je bolj šibka. Iz tega pije hlapec Šime, usoda hlapca je pač bridka.
MORDA ŠE NE VESTE
- Vipava ima naslov trga od leta 1365, ko ga ji je podelil cesar RUDOLF IV. Isti cesar je ustanovil tudi Novo	mesto,	zato se je	imenovalo Rudolfovo	do
prejšnjega stoletja.
Vipava je kot trg pridobila pravico do dveh sejmov letno (na god sv. Simona in v torek po veliki noči ) in do dveh mitnic, kjer se je pobiralo mitnino pri vstopu v Vipavo in pri izhodu iz nje.
Mitnice so bile na mostu čez Belo v Beblerjevi ulici, v sedaj prazni majhni hiši na štiri ogle, druga pa je stala na sedanjem vrtu družine Božič v Vojkovi 38, ker je bila tu zadnja hiša.
- Pri sodišču v Vipavi in pri Okrajnem glavarstvu Postojna je bila 12. 9. 1896 registrirana Ljudska hranilnica in posojilnica Vipava po tipu Bleivveisovih posojilnic na Avstrijskem. Glavni	namen	je bil, da	se prepreči razpadajoče
gospodarstvo s tem:
a) da	se	prepreči odiranje kmetov	na	visoke	obresti,
b) da	se	ohranijo vinogradi, ki jih	je	uničila	trtna uš,
c) da	se	spelje umno kmetijstvo,
d) da se utrdi omika in kultura in	splošni	gospodarski	razvoj.
Tudi danes bi še kako potrebovali	kakšno	Bleivveisovo	posojilnico, pa je žal	ni
več.
PLEVE IN DROBTINICE
Pravijo, da smo Primorci glasni in da radi razsajamo. Pa ne vem, ali je kriva letošnja izredna suša ali kozmične spremembe. Nabor (vista) je letos minil brez vsakih incidentov. Še več - Vipavci so šli tja lepo vsak zase, z avtobusom, motorji prav nič okrašeni, prav nič alkoholno potrjeni!
Na pokopališču imamo sedaj pri pipi kol, na katerega obešamo posode za zalivanje. Res vse hvale vredna zamisel, da se posode ne valjajo po grmovju in drevju.
Prav pa bi bilo, da bi popravili nekatere pločnike po Vipavi.
Tiste posode s cvetjem na glavnem trgu so res lepe, a kaj, ko avtomobilisti nimajo oči zadaj in je marsikatera posoda žrtev "prometne nesreče".
Še to: v naši vremenski postaji nismo v letošnjem avgustu niti enkrat zapisali rose!
Nada Kostanjevec
DROBTINICE IN PLEVE PO MOJE
Kljub opozorilu KS, ki je bilo objavljeno v VG, še vedno nekateri ne ravnajo s psi tako, kot je bilo navedeno v občinskem odloku. Sam namreč opažam, da moja soseda še vedno vozi vsako jutro ljubljenega psa na "potrebo" za staro šolo. Menim, da ta prostor ni primeren za pasje stranišče, saj se šola obnavlja in je v neposredni bližini ceste. Popoldan je tam tudi veliko otrok, ki se igrajo na pesku, čeprav ta ni čist. Vsekakor pasje stranišče za staro šolo ali ob njej ni primerno za otroško igrišče. Pes je alergičen na posameznike in tudi drugače nevaren. Zato bi bilo prav, da bi bil stalno privezan in imel lokacijo za stranišče kar na vrtu njegove lastnice.
Jože Žvokelj
Popravek
Dovolite, da v lepem in zanimivem članku "Gradišče" iz prejšnje številke Vipavskega glasa (št. 24, str. 2) popravim tri napake v zvezi z latinskim napisom na oltarju gradiške cerkve:
1. Zadnja beseda napisa se pravilno glasi: OPVSCVLI, torej opusculi, kar je pomanjševalnica besede opus - "delo".
2. Pravilen prevod:	V	tvojem varstvu naj se duša darovalca (dobesedno
osnovatelja) tega delca pridruži blaženim.
3. Letnica, ki jo dobimo po kronogramu , je 1735.
Janez Zupet
Dopolnilo Vipavskega glasa štev. 24
V ilustracijo teksta Pesniška beseda v našem kraju je bila objavljena slika dekana Jurija Grabrijana. Pod njo nam je izpadla naslednja oznaka: "Portret dekana Jurija Grabrijana je narisal slikar Mihael Strojin leta 1860". Bralcem se opravičujemo.
MR
PRISPEVKI ZA VIPAVSKI GLAS
OD 15.6.1993 DO 31.9.1993:
*	Dora Bratuš	Vojkova 34	5oo	sit
*	Marjeta Fabjan	Laurinova 1	5oo	sit
*	Pepina Ferfila	Titov trg 4	o o o o-i	sit
*	Zora Hrepevnik	Vinarska 2	cn O o	sit
*	Leon Kodre	Beblerjeva 35	1.000	sit
*	Nevenka Lavrenčič	Bevkova 13	1.000	sit
*	Marija Pavlin	V. Reharja 6	79o	sit
♦	Anton Plesničar	Gregorčičeva 3	2.000	sit
*	Jožica Pregelj	Pod Gradom 5	1.000	sit
*	Sonja Pušnar	Šempeter	1.2oo	sit
*	Jože Strnad	Tabor 4	1.000	sit
*	Mara in Jože Virant	Vojkova 3	N) o o o	sit
*	Irena Vovk	Pod gradom 14	1.000	sit
*	Jože Žvokelj	Milana Bajca 1	C/l o o o	sit
*	Kavarna Uršič	V. Reharja	5.000	sit
SKUPAJ :			24.49o	sit
Vsem se najlepše zahvaljujemo!
VIPAVSKI GLAS - glasilo KRAJEVNE SKUPNOSTI VIPAVA
SEPTEMER 1993 500 izvodov
Pri pripravi te številke so sodelovali:
Gizela Furlan - urednica, Magda Rodman, Vera Poniž, Nada Kostanjevic, Cijan Štoka, Peter Vrčon, Franc Cerovšek, Ivan Princes, Mirjam Graovac in Marija Ceket - lektorica.
Naslovno stran je pripravil Branko Tomažič Tisk: Papirna galanterija SEDMAK, Ajdovščina Stavek: ARH & ART, Ajdovščina