89 Čepič: Ozemlje – ljudstvo – oblast
OZEMLJE –  
LJUDSTVO – OBLAST: 
dogajanje na slovensko-hrvaški 
meji po drugi svetovni vojni
Zdenko Čepič
Večina prebivalstva hoče ostati pod Slovenijo ter pričakuje, 
da se bo v demokratski državi vpoštevala volja ljudstva.
249
Državo poleg njenega ozemlja, ki ga določajo meje oziroma mejne črte, ozna-
čujejo ali zaznamujejo tudi ljudje, ki bivajo na tem ozemlju, tj. prebivalstvo ali 
ljudstvo kot skupnost pripadnikov določene države,
250
 in oblast v državi, ki mora 
biti suverena s čim večjo stopnjo samostojnosti in politične neodvisnosti. Država 
je tako trinom ozemlja, ljudstva in oblasti, ki ljudstvu vlada na določenem, z 
mejnimi črtami opredeljenem državnem ozemlju. 
Vprašanje državnih meja in tudi notranja upravno ozemeljska razdelitev je 
za vsako državo posebnega pomena. To se je pokazalo tudi v primeru obmejnega 
spora med Slovenijo in Hrvaško v prvem letu po koncu druge svetovne vojne. 
249 Iz pisma KNOO Železna gora poslanega Ministrstvu za notranje zadeve Narodne vlade Slovenije, 17. 
11. 1945. SI AS, š. 898.
250 Opredelitev po Slovarju slovenskega knjižnega jezika; ljudstvo je lahko tudi skupnost ljudi, ki jih 
druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji.
90 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
Takrat sta bili tako Slovenija kot Hrvaška federalni enoti federativno organizi-
rane jugoslovanske države. Bili sta »bratski republiki«.
V drugi svetovni vojni, v pogojih le-te, ki so jo na eni strani zaznamovali 
okupacija z okupatorsko oblastjo in njenimi načrti z ozemljem, ki ga je zasedala, 
ter z ljudmi, ki so na njem živeli, na drugi pa odpor proti okupaciji, je nastala 
slovenska državnost. Razvila se je v revoluciji, ki je predrugačila celotno jugo-
slovansko državo, od oblasti in njenih nosilcev do organizacije države. Ta je bila 
federativna in je izhajala oziroma temeljila na pravici do samoodločbe naroda 
kot dela splošno mednarodno priznanega načela samoodločbe. 
Ob koncu vojne je imela kot federalna enota federativne Jugoslavije sloven-
ska država vse značilnosti države; oblast, ljudstvo, ki je to oblast v veliki večini 
priznavalo in jo podpiralo, pa tudi ozemlje, ki ga je ta oblast obvladovala in 
uprav ljala. Ozemlje države, kar so federalne enote bile, saj so bile ustavno ime-
novane kot republike, pa to nikoli ni bilo uradno razmejeno. Meje federalnih 
enot – republik – niso bile v nobenem zakonskem aktu natančneje ali določneje 
opredeljene. Ustava FLRJ iz januarja 1946 je sicer opredelila katere federalne 
enote – republike –sestavljajo FLRJ, ni pa opredelila njihovega ozemlja. Ozemlje 
Slovenije ni bilo opredeljeno niti v ustavi LR Slovenije iz januarja 1947. Je pa 
jugoslovanska ustava določala, da razmejitve med republikami izvaja Ljudska 
skupščina FLRJ in da se republiške meje ne morejo spreminjati brez njene pri-
volitve.
251
 Vsako spremembo meje med republikama, za katero sta se ti spora-
zumeli, je morala potrditi jugoslovanska, zvezna skupščina. V slovenski ustavi 
pa je bilo določeno, da se meje LR Slovenije ne smejo spreminjati brez sloven-
ske privolitve.
252
 Take določbe glede meja med republikami so bile tudi v vseh 
nadaljnjih ustavah jugoslovanske države. 
S tem ko ozemlje posamezne republike ni bilo jasno zamejeno, je bil bistven 
pogoj državnosti republike nedefiniran. Ker je bilo glede oblikovanja novo orga-
nizirane jugoslovanske države na federativnem načelu v primeru oblikovanja 
republik uveljavljeno narodnostno načelo, je bila tudi meja posamezne repu-
blike postavljena na narodnostnem načelu. Vsaj tako je bilo razumeti in tako 
so razmejitev med nacionalnimi federalnimi enotami bolj ali manj razumeli v 
jugoslovanski politiki oziroma oblasti. Vse od njenega vrha navzdol do lokalnih 
organov oblasti, ki so bili običajno krajevni. Vsak kraj je imel svoj organ oblasti, 
imenovan Krajevni ljudski odbor. Ti so v primeru spornega ozemlja glede raz-
mejitve med Slovenijo in Hrvaško imeli pomembno vlogo. 
Meje so z novo organizacijo države ostale dejansko uradno nedoločene in 
so jih smatrali ne toliko za državne, temveč bolj za upravne meje. Očitno je v 
251 Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije, 14-261, čl. 12.
252 Uradni list Ljudske republike Slovenije, 4a-20, 24. 1. 1947; čl. 11.
91 Čepič: Ozemlje – ljudstvo – oblast
državni politiki, državnih in političnih organih na »vrhu« prevladalo mnenje, 
da tega ni treba urejati tako dosledno, saj so v ustavi vzpostavljeno državnost 
federalnih enot, temelječo na njihovih narodnostih in iz teh izhajajoče pravice 
do samoodločbe naroda, jemali glede meja »lahkotnejše«. Na eni strani so verjeli 
v »bratstvo in enotnost«, na drugi pa se jim vprašanju meja »nacionalnih« enot, 
ki so tvorile federativno državo, ni zdelo potrebno pripisovati posebne teže. Na 
meje med republikami so gledali bolj kot na upravne in ne kot na državne meje, 
kar pa so te v svojem bistvu v veliki meri bile. Računali so na učinek t. i. brat-
stva in enotnosti in so skušali vprašanje nacionalnega dejavnika v tem primeru 
zmanjšati na minimum. 
Prvo ozemeljsko vprašanje, ki se je odprlo med federalnima enotama 
Slovenijo in Hrvaško in ki je bilo sploh prvo vprašanje meja med federalnimi 
enotami kot izrazom državnosti posameznih jugoslovanskih narodov v novi 
Jugoslaviji, je bilo glede območja predvojnih občin Štrigova in Razkrižje v 
Medžimurju. Drugo mejno vprašanje med Slovenijo in Hrvaško je bilo vpraša-
nje treh vasi v Beli krajini, ki so v času Kraljevine Jugoslavije spadale v Savsko 
banovino. Z mirovnim sporazumom z Italijo leta 1947, še bolj pa po t. i. london-
skem memorandumu iz jeseni 1954, ko je del Tržaškega svobodnega ozemlja 
kot tamponske države, nastale po mirovnem sporazumu z Italijo, na katerem so 
živeli Slovenci, Hrvati in Italijani, postal del jugoslovanske države, se je na novo 
vzpostavila nacionalna oziroma republiška meja v Istri. Šele tedaj je razmejitev 
med republikama na tem območju postala vprašljiva. 
Ker pa se je v dogajanje »na terenu« na »spornem« območju na meji med 
Prlekijo in Medžimurjem, na območju nekdanje (predvojne) občine Štrigova, 
vključilo ljudstvo in v skladu z ustavnim pravicami izražalo svoje mnenje, je 
nastali problem politika morala rešiti na način, da je prisluhnila ljudstvu, tam-
kajšnjemu prebivalstvu in njihovim zahtevam ter argumentom. Morala pa je 
najti rešitev, ki bi bolj ali manj zadovoljila obe strani, ki ju je ločila meja. Koliko 
sta bili zadovoljni z odločitvijo o delitvi ozemlja, je pokazal tudi »glas ljudstva«. 
Formalno pa je bil za oblast, tako zvezno kot republiško, »spor« za obe strani 
zadovoljivo rešen. Manj pa je bilo zadovoljno tamkajšnje prebivalstvo, tj. ljud-
stvo kot ustavni nosilec oblasti v državi. 
Vprašanje razumevanja ljudstva kot suverena oblasti v državi, ki se je imeno-
vala tako federativna kot ljudska, je bilo na preizkušnji. Oblast, z eno besedo poli-
tika, si ni mogla privoščiti, da bi enostavno preslišala in odmislila glas ljudstva. 
Vprašanje razmejitve je za oblast postalo jasno politično vprašanje. Ljudstvu je 
želela vsiliti svojo rešitev, ki pa je ni sprejelo in je zahtevalo svoj prav. Čeprav 
nasprotje med oblastjo in ljudstvom pri oblasti ni bilo povsem razumljeno kot 
neposredno zoperstavljanje njeni volji, je imelo to mejno vprašanje v veliki meri 
92 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
značaj napetosti, v kateri se je šlo za to, kdo bo uveljavil svoj prav. Ali oblast, ki je 
formalno izhajala iz ljudstva, ali ljudstvo, ki je oblasti (z dober mesec prej izve-
denimi volitvami) dajalo legitimiteto.
V konkretnem mejnem »sporu« med Slovenijo in Hrvaško je ljudstvo s svo-
jim glasom nastopilo za ozemlje države in to v veliki meri proti oblasti, proti nje-
nim odločitvam glede določitve meje. Vprašanje ozemlja in meje je vzelo v svoje 
roke in oblast mu je bila prisiljena slediti oziroma upoštevati njegove zahteve in 
utemeljitve ali razloge in »razsoditi« bolj ali manj v skladu s temi.
O tej problematiki ozemlja oziroma meje med sosednjima narodoma, 
Slovenci in Hrvati, ter njunima državama v okviru jugoslovanske države vse 
do razpada Jugoslavije tako v slovenskem kot v hrvaškem zgodovinopisju ni 
bilo ničesar napisanega. Nasploh o problematiki razmejitev med jugoslovan-
skimi republikami ni bilo ničesar napisanega niti v politični niti v strokovni 
literaturi. O mejnih vprašanjih, npr. glede meje med Srbijo in Hrvaško, v času 
druge Jugoslavije ni bilo govora. V času, ko so politične razmere v jugoslovanski 
federativni državi s spori med jugoslovanskimi republikami, dejansko narodi, 
v začetku devetdesetih let 20. stoletja presegle politično raven in so jih začeli 
»razreševati« z orožjem, sta o mejah s poudarkom na notranji ozemeljski razdeli-
tvi Jugoslavije arhivske vire zbrala arhivista Arhiva Jugoslavije Miodrag Zečević 
in Bogdan Lekić.
253
 Dokumente sta iskala med gradivom zveznega partijskega 
vodstva, Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije, Politbiroja 
CK KPJ, Izvršnega komiteja CK ZKJ, Komisije za mednacionalne odnose in 
Komisije za graditev ljudske oblasti ter državnih organov in ustanov, AVNOJ, 
NKOJ, Začasne ljudske skupščine DFJ, Ustavodajne skupščine, Prezidija Ljudske 
skupščine DFJ in FLRJ, vlade DFJ in FLRJ, Ministrstva za konstituanto, Zvezne 
kontrolna komisija.
 
Ugotovila sta, da razen za nekatere manjše medrepubliške 
razmejitve ne obstajajo nikakršni pisni ali drugačni dokumenti in da osnovni 
problem ni v ohranjenosti gradiva, marveč v tem, da sploh ni bilo ustvarjeno. O 
problematiki razmejitve med federalnimi enotami, tj. republikami jugoslovan-
ske federativne države, se tudi takrat, ko je bilo to politično aktualno, ni mnogo 
govorilo, še manj pa zapisovalo. Ugotovila pa sta, da je stanje glede dokumen-
tov o posameznih razmejitvah boljše. To velja tudi za eno od razmejitev med 
Slovenijo in Hrvaško v letu 1946, za katero sta objavila 12 dokumentov. Ti so 
v glavnem iz fonda Kontrolne komisije pri predsedstvu vlade FLRJ (hranjen v 
Arhivu Jugoslavije). Formalno je spor razrešila ta komisija. Gre za gradivo o raz-
mejitvi na območju Ljutomera, kjer je bilo med republikama sporno območje 
predvojne občine Štrigova. O tem ozemeljskem oziroma mejnem vprašanju med 
253 Zečević, Lekić, Državne granice.
93 Čepič: Ozemlje – ljudstvo – oblast
Slovenijo in Hrvaško je zbral in objavil vire arhivist Peter Pavel Klasinc.
254
 Objavil 
je 142 dokumentov, večino arhivskih. Ti kažejo predvsem način reševanja mej-
nega vprašanja na terenu ter kako so se na to odzvali ljudje »na terenu« in kako 
oblasti. O drugih mejnih vprašanjih med Slovenijo in Hrvaško po drugi svetovni 
vojni ni objavljenih dokumentov. Vsekakor gre za najnatančnejšo zbirko virov o 
tem mejnem sporu, saj je zbral dokumente iz vseh arhivov, ki imajo gradivo o 
tem na ozemlju nekdanje jugoslovanske države.
Z vprašanjem razmejitve na območju predvojne občine Štrigova je bilo na 
začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja precej napisanega in objavljenega v 
časopisih, predvsem v rubrikah »pisma bralcev«. Občina Štrigova je danes, dejan-
sko od razmejitve leta 1946, v Republiki Hrvaški. Šlo je za vprašanje Razkrižja, 
kraja, ki je po razmejitvi leta 1946 ostal v okviru Slovenije, a je v cerkveni upravni 
razdelitvi spadal pod zagrebško nadškofijo in je bil tako tam nastavljen hrvaški 
župnik, ki je maševal v hrvaščini. Do ureditve tega »nacionalnega« odnosa med 
Slovenci in Hrvati je potem, ko se je prelilo mnogo črnila, prišlo po odločitvi 
Vatikana. Sveti sedež se je leta 1994 odločil, da bo župnija Razkrižje namesto v 
zagrebško nadškofijo spadala v takratno mariborsko škofijo. S tem je bil ozemelj-
ski spor, ki je imel jasne znake mednacionalnega spora dveh sosednjih narodov 
in se je začel kmalu po koncu druge svetovne vojne, formalno rešen. 
* * *
Vprašanje glede ozemlja, ki sta ga hoteli tako Slovenija kot Hrvaška vključiti 
v svoje državno ozemlje, se je odprlo neposredno po koncu druge svetovne vojne 
in se stopnjevalo od jeseni 1945 do poletja 1946. Ozemlje sta si lastili obe jugo-
slovanski republiki oziroma sta ga obe želeli vključiti v okvir svoje nacionalne 
države – federalne enote – ter tam vzpostaviti svojo oblast, zato je med njima 
nastal manjši »spor«, ki se razen na »spornem« območju sicer ni kazal navzven. 
Tam pa je bilo politično zelo razgibano dogajanje, v katerem je imelo glavno 
vlogo in besedo tamkajšnje prebivalstvo – ljudstvo. Šlo je za ozemlje na meji med 
Prlekijo v Sloveniji in Medžimurjem na Hrvaškem, za ozemlje predvojne občine 
Štrigova. 
To ozemlje je bilo sporno, že preden sta oba naroda vzpostavila svoji naci-
onalni državi v okviru jugoslovanske federativne države. Meja med Slovenijo 
in Hrvaško, natančneje med obema narodoma, ki sta se kot naroda oblikovala 
v 19. stoletju, pri kateri je v veliki meri šlo za narodnostno mejo med obema 
narodoma, se je oblikovala v večjem delu že mnogo prej, kot sta oba naroda 
254 Klasinc, Arhivski dokumenti o dogodkih v Štrigovi.
94 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
zavest no postala naroda. Meja med Slovenci in Hrvati, natančneje velik del 
meje, črte, po kateri v veliki meri poteka sedanja vzpostavljena in še nepotrjena 
meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, je bila t. i. historična meja. 
Nastajala je vse od obdobja zgodnjega srednjega veka dalje in ima svoje korenine 
ter razloge v razmejitvi med nemškim cesarstvom in ogrskim kraljevstvom. To 
je bila pravzaprav meja med Kranjsko in Štajersko na slovenski strani in ban-
sko Hrvaško ter Vojno krajino na hrvaški. V času Avstro-Ogrske, od leta 1867 
dalje, so Slovenci in Hrvati živeli v isti monarhiji, pod istim vladarjem, čeprav 
so bile med avstrijskim in ogrskim delom dvojne monarhije določene razlike. 
Zakonodaja oziroma pravna ureditev nista bili v obeh delih enaki. Meja med 
obema deloma dvojne monarhije je obstajala, čeprav je bila bolj upravna. Meja 
na ozemlju med »Slovenijo« in »Hrvaško« je tekla po meji, ki je nastajala skozi 
daljši čas, vse od srednega veka naprej. Ta meja, ki je bila politična in nato bolj 
upravna, je ostala bolj ali manj v veljavi tudi v času prve jugoslovanske države. 
V času prve Jugoslavije, od začetka decembra 1918 pa do njenega ozemeljskega 
razbitja z napadom nanjo in okupacijo aprila 1941, je to ozemlje, ki je bilo »pred-
met spora« v prvem letu po drugi svetovni vojni, doživelo kar nekaj upravnih 
sprememb, ki so bile v korist enega ali drugega naroda. Takrat sicer ta nista bila 
ustavno priznana kot naroda. Ustavno je namreč obstajal v kraljevini Jugoslaviji 
le en, enoten, jugoslovanski narod, tako da upravno menjavanje upravnih enot, 
v katerih je bilo to ozemlje, ni imelo nobenega nacionalnega obeležja. Meje s 
»Hrvaško« so se v skladu s spremembami upravne ureditve prve jugoslovan-
ske države kar nekajkrat spremenile. Spremembe so bile upravne narave, zaradi 
česar centralne oblasti centralizirano organizirane države, ki so upravne meje 
določale, pri tem niso v ničemer upoštevale okoliščin, ki sicer običajno igrajo 
vlogo pri določanju nacionalnih oziroma državnih meja, npr. narod ne pripa-
dnosti prebivalstva, zgodovinskih dejstev in gospodarskih ter drugih družbeno 
pomembnih okoliščin. 
Upravna ureditev Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, od leta 1929 
Kraljevine Jugoslavije, je posegala na območje razmejitve med slovenskimi in 
hrvaškimi območji glede na večinsko etnično pripadnost prebivalstva. Te ta 
upravna razdelitev sploh ni upoštevala, saj v državi, kjer je bil ustavno priznan 
le en narod, tj. jugoslovanski, ni upoštevala tega načela. Upravna razdelitev je 
bila tako izraz centralistične ureditve države. Od leta 1922 oz. od začetka leta 
1924 pa do oktobra 1929 je bilo celotno Medžimurje (kjer je bilo prebivalstvo 
večinsko hrvaško) upravno v okviru Mariborske oblasti
255
 kot upravne enote, na 
katere je bila razdeljena jugoslovanska država. Ozemlje »oblasti« namreč ni bilo 
255 Oblast je bila največja administrativno-teritorialna enota v jugoslovanski državi od 1922 do 1929; 
prevesti jo je mogoče pomensko kot upravno ozemlje ali kot pokrajina.
95 Čepič: Ozemlje – ljudstvo – oblast
oblikovano po nacionalnem načelu, ampak po upravnem in zanj ni bilo merilo 
niti narodnostno načelo niti gospodarski niti zgodovinski vidiki. Mariborska 
oblast je tako obsegala tudi del hrvaškega etničnega ozemlja, ker je bilo tako 
odločeno iz upravnih razlogov v Beogradu. So pa imeli ti upravni »razlogi« vse-
kakor tudi politične razloge. Z uvedbo t. i. šestojanuarske diktature (1929), ko je 
kralj prevzel oblast v državi osebno in je poleg političnih zadev, kot je bila raz-
veljavitev ustave, razpustitev parlamenta in političnih strank, uvedel tudi novo 
upravno razdelitev države na banovine. Tudi te so bile upravne enote, pri katerih 
merilo ni bila narodnost prebivalstva. Dravska banovina, v kateri je bila razen 
nekaj izjem vsa t. i. jugoslovanska Slovenija, je bila edina banovina, za katero bi 
se lahko reklo, da so upoštevali narodnostno načelo. Medžimurje in Bela kra-
jina (kjer je bilo prebivalstvo večinsko slovensko) sta bili vključeni v »hrvaško« 
Savsko banovino z upravnim središčem v Zagrebu. Pri tem niso bila upoštevana 
etnična načela, ker državi, ki je bila centralistično organizirana in vodena ter je 
temeljila na etničnem unitarizmu s priznavanjem le »državnega« naroda, to za 
oblast kot upravno enoto ni predstavljalo nobenega dejavnika. Dve leti kasneje, 
konec avgusta 1931 (28. 8. 1931),
256
 pa je bila občina Štrigova umeščena v »slo-
vensko« Dravsko banovino. Do napada na Jugoslavijo aprila 1941 oziroma do 
okupacije in razkosanja ozemlja jugoslovanske države je bila Štrigova občina v 
Dravski banovini, čeprav je bil tam velik delež hrvaškega prebivalstva. 
Da je bila Štrigova z okoliškimi vasmi upravno »dana« v Dravsko banovino, 
je bil razlog v gospodarski in prometni navezanosti tega območja na Ljutomer. 
Ljudje so bili s tem zadovoljni, kajti lokalne, okrajne oblasti so dobro skrbele za 
ceste in komunalne zadeve. Vključitvi Štrigove v Dravsko banovino zaradi prak-
tičnih razlogov, zlasti zaradi oddaljenosti kraja oziroma krajev od Ljutomera kot 
okrajnega središča, torej bližine (zaradi prometnih in z njimi povezanih gospo-
darskih razlogov), so sicer nasprotovali Hrvati. Ne toliko tisti na »terenu«, ampak 
v hrvaški politiki. Motila jih je »slovenizacija« tega sicer zgodovinsko hrvaškega 
predela. Slovenščina naj bi namreč postala jezik v občinski upravi (prebivalci, ki 
so s to upravo poslovali, so jo očitno razumeli), uvedena pa naj bi bila tudi v šolo. 
Vprašanje občine Štrigove kot hrvaškega ozemlja, ki naj se »vrne« v okvir 
Hrvaške, je kmalu po koncu vojne, ko je bila odpravljena hrvaška državnost 
izražana v Neodvisni državi Hrvaški pod nacističnim pokroviteljstvom, ki pa ni 
niti zajemala tega ozemlja, saj so tam v času vojne gospodovali Madžari, odprl 
pisec (pravnik Božidar Firšt), ki je to storil s svojim zapisom 8. julija 1945, »ela-
boratom«, naslovljenim na nove hrvaške oblasti. Motilo ga je»nasilno sloveni-
ziranje«. Vsekakor je Firštovo pismo, v katerem je hrvaške oblasti opozoril na 
256 Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine, 53-339, 10. 9. 1931; Službene novine kraljevine 
Jugoslavije, 199 – LXIV/417, 2. 9. 1931.
96 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
vprašanje Štrigove oz. utemeljeval pravico do tega, da je Štrigova Hrvaška, prvi 
izraz izraza »glasu ljudstva« v tem obmejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško. 
Po njegovi navedbi se je občinski odbor občine Štrigova v začetku oktobra 1939 
odločil, da se občina Štrigova v obsegu, v katerem je bila leta 1931 vključena v 
Dravsko banovino (tudi leta 1937 iz nje nastala občina Razkrižje), vključi v okvir 
Banovine Hrvaške.
257
 Hrvaške oblasti so Firštov »elaborat« sprejele kot dokaz 
o nujnosti vrnitve Štrigove z okolico, ki je bila tedaj zopet v okviru Slovenije, v 
okvir federalne Hrvaške, in začele z dejavnostmi za to.
258
 Obmejno vprašanje 
Štrigove je bilo tako odprto.
Kot bistven dokaz o hrvaškosti tega kraja in okolice je Firšt navedel, koliko 
Hrvatov je po podatkih popisa prebivalstva živelo v občini Štrigova pred drugo 
svetovno vojno. Navedel je, da je od 6.424 oseb
259
 Hrvatov bilo 6.278, Slovencev 
pa 108.
260
 Kako je prišel do teh podatkov o nacionalni pripadnosti prebivalcev 
občina Štrigova na osnovi popisa prebivalstva iz leta 1931, v katerem popiso-
valci narodne pripadnosti posameznika oziroma prebivalcev niso ugotavljali, ni 
navedel. O narodnostni pripadnosti se v Kraljevini Jugoslaviji, kjer je bil priznan 
le en narod, jugoslovanski, uradno ni govorilo ali vodilo statističnih podatkov. 
Vsekakor so navedbe o številu Hrvatov v občini Štrigova (podatki so iz časa, ko 
je bila ta občina še v okviru Savske, tj. hrvaške, banovine) imeli za dokaz o hrva-
škosti tega ozemlja. Vendar je bilo kljub temu dejstvu navedeno število Hrvatov 
v občini Štrigova (leta 1931) pretirano, saj je bil predel okoli Razkrižja (ta kraj 
je postal leta 1937 občinsko središče nove občine, izdvojene iz občine Štrigova) 
večinsko slovenski. Za leto 1937 je za novo nastalo občino Razkrižje Firšt nave-
del, da je bilo od 2.320 prebivalcev
261
 kar 2.264 Hrvatov in le 49 Slovencev. Na 
osnovi česa je ta »trditev« postavljena, ni znano. Kdo je takrat naredil popis pre-
bivalstva po narodni pripadnosti, ni pojasnjeno. Vsekakor to ni bil uraden poda-
tek.
257 Klasinc, Arhivski dokumenti o dogodkih v Štrigovi, dok. 3, str. 24.
258 Prav tam, dok. 4, str. 25, dok. 5, str, 25–27.
259 Po podatkih Krajevnega leksikona Dravske banovine (1937, str. 389), ki navaja podatke popisa 
prebivalstva iz leta 1931, je bilo v občini Štrigova 6.307 prebivalcev. 
260 Klasinc, Arhivski dokumenti o dogodkih v Štrigovi, dok. 3, str. 23. Te podatke vsebuje tudi poročilo 
neznanega avtorja in so jih uporabljali kot dokazilo, da gre za hrvaško ozemlje. Nove hrvaške oblasti 
so te podatke, ki jih je navedel Firšt glede izrekanja narodne pripadnosti ob popisu prebivalstva 
leta 1931, navajale kot dejstvo, ki drži. Poleg tega so trdili, da so se leta 1931 prebivalci v popisu 
prebivalstva izrekali o svoji narodni (etnični) pripadnosti. Tako so se ti »argumenti« o številu 
Hrvatov (iz leta 1931) ponovili v dopisu načelnika Predsedstva NV Hrvaške in načelnika notranjega 
ministrstva NV Hrvaške na Ministrstvo za notranje zadeve NVH 5. 11. 1945. (Klasinc, Arhivski 
dokumenti o dogodkih v Štrigovi, dok. 11, str. 38).
261 Ta podatek se ujema z navedbo o številu prebivalcev občine Razkrižje iz Splošnega pregleda Dravske 
banovine, str. 145. 
97 Čepič: Ozemlje – ljudstvo – oblast
Število prebivalcev slovenske narodnosti je bilo nedvomno večje, kot je bilo 
navedeno. Vsekakor pa je bil namen pisca jasen, saj je podal svoj zgodovinski 
oris spornega območja občine Štrigova z namenom informirati hrvaško mini-
strstvo in ga spodbuditi k odločitvi, da gre glede na nacionalnost prebivalstva za 
hrvaške kraje in da morajo zato pripasti hrvaški federalni enoti. Ko je Firšt napi-
sal svoje pismo naslovljeno na poverjeništvo za teritorialno razmejitev federalne 
države Hrvaške pri predsedstvu vlade federalne Hrvaške, je bilo ozemlje pred-
vojne občine Štrigova v Sloveniji, v okraju Ljutomer, torej je bilo stanje tako kot 
je bilo pred vojno od jeseni 1931. Na osnovi tega Firštovega pisma je na začetku 
novembra 1945 očitno nastal dokument, ki je bil poslan hrvaškemu ministrstvu 
za notranje zadeve. V dokumentu so navedene hude obtožbe na račun ravnanja 
slovenskih oblasti v Štrigovi proti Hrvatom pred vojno in po njej.
262
 To je bil eden 
prvih izrazov »glasu ljudstva« glede ureditve meje med Slovenijo in Hrvaško. 
Vprašanje »spornega« mejnega ozemlja in meje med Slovenijo in Hrvaško po 
drugi svetovni vojni so vsekakor odprli na Hrvaškem. Odprto pa ni bilo le mejno, 
ampak tudi nacionalno vprašanje. Vsa »stvar«, ki naj bi imela bolj upravno vse-
bino, pa je dobila tudi politično razsežnost. Vanjo pa je bila vključena oblast na 
obeh straneh narodnostne meje in tudi prebivalstvo, »ljudstvo«, ki je bilo v tem 
dogajanju vsekakor zelo aktivno in je predstavljalo politični dejavnik.
Predvojna občina Štrigova, ki je bila ob koncu vojne pod upravno oblastjo 
Slovenije, čeprav kraji, ki jih je zajemala, niso bili navedeni v zakonu o upravni 
razdelitvi federalne Slovenije z začetka septembra 1945,
263
 je po podatkih iz tri-
desetih let imela 6.420 prebivalcev. Obsegala je večje in manjše vasi Štrigova, 
Banfje, Gibina, Grabrovnik, Jalšovec, Leskovec, Razkrižje, Robadje, Stanetinec, 
Šafarsko, Sv. Vrban (Urban), Veščica in Železna gora, ki so imele vse več manjših 
zaselkov. Septembra 1937 pa je z delitvijo občine Štrigova nastala nova občina 
Razkrižje, v kateri so bili kraji: Razkrižje, Banfje – del (drugi del je spadal v 
občino Štrigova), Gibina, Grabrovnik – del (drugi del je spadal v občino Štrigova), 
Jalšovec – del (drugi del je spadal v občino Štrigova), Robadje – del (drugi del je 
spadal v občino Štrigova), Šafarsko in Vaščica. 
Prebivalstvo se je ukvarjalo s poljedelstvom, živinorejo, sadjarstvom in 
vinogradništvom. To so bili gospodarsko pasivni kraji. Prebivalci so prodajali 
predvsem sadje, vino in živino, od tega zlasti prašiče in perutnino. Za te kraje 
so bili tipični vinogradi oz. gorice in značilna razložena naselja, ki so jih tvo-
rile samostojne kmetije ali pa viničarije in zidanice. Posestniki teh vinogradov 
so bili iz oddaljenih vasi ali pa meščani iz jugoslovanskega in avstrijskega dela 
Štajerske.
264
 
262 Zečević, Lekić, Državne granice, dok. 78, str. 161–162.
263 Uradni list SNOS in NVS, 33-231, 8. 9. 1945.
264 Krajevni leksikon dravske banovine, str. 377. 
98 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
V času druge svetovne vojne je celotno ozemlje Medžimurja, z njim tudi 
občina Štrigova, postalo del madžarskega okupacijskega območja oz. je z aktom 
o aneksiji decembra 1941 postalo del madžarske države. Na tem območju je 
takrat tekla državna meja med nemškim okupacijskim območjem in madžarsko 
državo. 
Odporniško, osvobodilno gibanje, kolikor ga je bilo, je bilo vezano na slo-
vensko odporniško gibanje, na organizacijo Osvobodilne fronte. V Štrigovi je 
bil tako okrajni odbor OF, ki je spadal pod okrožni odbor OF v Ljutomeru. Da 
je bilo to ozemlje med vojno glede osvobodilnega gibanja organizacijsko vezano 
na slovensko osvobodilno organizacijo, je bil najbrž razlog, da so te kraje v 
Medžimurju smatrali za del slovenskega federalnega ozemlja.
Po koncu vojne so krajevni ljudski odbori kot organi lokalne oblasti na tem 
območju, ki so bili izvoljeni na volitvah konec julija 1945, spadali pod okrajni 
narodnoosvobodilni odbor Ljutomer. Politično so bili ti kraji neposredno po vojni 
vezani na slovenske politične in oblastne forume, konkretno na okraj Ljutomer, 
čeprav jih v upravnem smislu niso navajali v upravni razdelitvi Slovenije jeseni 
1945. Bržkone so se slovenske oblasti ob pripravi upravne razdelitve federalne 
Slovenije zavedale spornosti tega ozemlja. Povojne oblasti se namreč iz politič-
nih razlogov niso mogle sklicevati na predvojno upravno razdelitev, po kateri 
je bila občina Štrigova leta 1931 vključena v Dravsko banovino. Te predvojne 
ureditve dejansko niso mogli priznati iz političnih razlogov, tako da je bilo vpra-
šanje upravne pristojnosti nad predvojno občino Štrigova (v obsegu iz leta 1931, 
torej tudi ozemlje leta 1937 nastale občine Razkrižje) s strani slovenskih oblasti 
neposredno po koncu vojne, do jeseni, nedorečeno in odprto. 
Glede na ohranjene oziroma objavljene dokumente
265
 pa se je mejno vpra-
šanje med Slovenijo in Hrvaško glede Štrigove začelo kazati jeseni 1945. Stanje, 
kakršno je bilo glede tega, ali bo tam slovenska ali hrvaška ljudska oblast, se je 
vzburilo zaradi zahtev iz Hrvaške jeseni 1945 še pred volitvami v jugoslovan-
sko ustavodajno skupščino novembra 1945. Te volitve so kot osrednji politični 
dogodek jeseni 1945 (na neki način je šlo za plebiscitarno potrditev sprememb, 
ki jih je glede oblasti in organizacije države prinesla vojna oziroma njeni zmago-
valci v Jugoslaviji) precej vplivale tudi na reševanje ozemeljskega vprašanja med 
Slovenijo in Hrvaško na območju Štrigove. V tem času so se namreč oblikovali 
volilni imeniki, tj. kdo bo lahko volil in kdo ne ter tudi koga bo kdo volil; ali 
slovenskega ali hrvaškega kandidata sicer enotne liste Ljudske fronte Jugoslavije. 
Ker so bile takrat razmere na terenu glede ozemlja že dokaj razgrete, je Centralni 
komite Komunistične partije Slovenije sredi oktobra 1945 priporočil naj sloven-
ski aktivisti, ki so takrat delovali v volilni kampanji, v tej kampaniji vprašanja 
265 Zečević, Lekić, Državne granice; Klasinc, Arhivski dokumenti o dogodkih v Štrigovi.
99 Čepič: Ozemlje – ljudstvo – oblast
meje ne netijo. »Prepovedati našim aktivistom vtikanje v to vprašanje,« so skle-
nili na seji CK KPS 22. oktobra 1945.
266
Ozemeljsko vprašanje med Slovenijo in Hrvaško je sprožila Hrvaška že 
maja 1945, le dober teden po koncu vojne. Vsekakor se jim je mudilo z ureja-
njem novih »državnih« meja federalne Hrvaške. Ministrstvo za pravosodje 
Narodne vlade Hrvaške je predsedstvu Narodne vlade Slovenije sporočilo, da 
bodo na Hrvaškem oblikovali dve komisiji za razmejitev, eno za njene zunanje 
in drugo za notranje meje, tj. meje proti drugim federalnim enotam federativne 
Jugoslavije. Hrvaško ministrstvo za pravosodje se je pri tem sklicevalo na poslani 
dopis, naslovljen na SNOS, ki naj bi ga poslali pred petnajstimi dnevi, in glede na 
datum pošiljanja dopisa, v katerem to sporočajo, bi bil to 2. maj. V tem dopisu 
so po njihovi navedbi prosili predsedstvo SNOS, naj jim ta pošlje »ves material, 
magari v prepisu, ki so ga do tedaj vaše komisije pridobile«. Pozvali so slovensko 
vlado, naj ta predloži svoje poglede in »perspektive predvsem glede na vprašanja 
razmejitve, ki bi se lahko nanašala na Slovenijo in na Hrvaško in njune medse-
bojne odnose«. Želeli so, da jim slovenska stran sporoči tudi osebnostno sestavo 
komisije. Na koncu dopisa je bilo zapisano: »Mudi se!«
267
 Hrvaška je tako želela 
začeti z razmejitvami, čeprav se je vojna šele prav končala in se vprašanje meja, 
zlasti med federalnimi enotami, še sploh ni postavilo. Hrvaška nova oblast pa je 
glede meja očitno izhajala iz stališča, da je glede državnega ozemlja naslednica 
kolaborantske Neodvisne države Hrvaške in je treba meje, ki jih je ta postavila, 
s sosedi urediti. Drugače ni mogoče razumeti odpiranja vprašanja meje s strani 
hrvaških oblasti maja 1945, v času, ko se vojni spopadi v Sloveniji še niso niti 
dobro končali. Slovenske oblasti, niti SNOS niti Narodna vlada Slovenije, takrat 
niso še imele nobenega organa, kaj šele komisije glede meja. Je pa v Sloveniji 
obstajal Znanstveni inštitut Predsedstva SNOS, ki pa ni imel naloge za neposre-
dno urejanje mejnih vprašanj.
Že v začetku julija 1945 je »Poverjeništvo za teritorialno razmejitev federalne 
države Hrvaške pri Predsedstvu vlade federalne Hrvaške« sprožilo vprašanje 
»povratka federalni državi« občin Radatovići, Razkrižje in Štrigova. V imenu 
tega organa je »strokovno menje« podal dr. Božidar Firšt. Predlagal je izdvojitev 
iz Slovenije in pripojitev k Hrvaški območja občine Radatovići (okraj Črnomelj) 
in občin Razkrižje in Štrigova (okraj Ljutomer), ker so bile to, kot je razložil, 
»čisto hrvaške občine«. Kot dokazilo te trditve je navedel narodnostno sestavo 
prebivalstva iz leta 1931 in to po narodnostni sestavi, česar pa popis prebivalstva 
takrat ni zajel.
268
 Kje in kako je dobil te podatke, na katere so se hrvaške oblasti 
nato v »sporu« zaradi meje s Slovenijo še večkrat sklicevale, ni navedel. 
266 Zapiski politbiroja CK KPS/ZKS 1945/1954, str. 46.
267 Klasinc, Arhivski dokumenti o dogodkih v Štrigovi, dok. 1, str. 21. 
268 Prav tam, dok. 3, str. 23.
100 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
Takrat se kljub hrvaški pobudi na slovenski strani ni nič zgodilo. Vprašanje 
meje oziroma ozemlja, ki so ga želeli in dejansko zahtevali s hrvaške strani, se je 
odprlo jeseni 1945. O spornem mejnem območju med Slovenijo in Hrvaško na 
območju predvojnih občin Razkrižje in Štrigova so 22. septembra 1945 v okviru 
poročila o razmejitvenih problemih med vsemi federalnimi enotami poročali z 
Ministrstva za konstituanto DFJ Predsedstvu Začasne ljudske skupščine DFJ. 
Problem Štrigove so označili za težjega. Pomočnik ministra za konstituanto je 
pozval predsedstvo zvezne skupščine, naj ustanovi komisijo, ki naj vsa sporna 
vprašanja reši v soglasju s federalnima vladama Slovenije in Hrvaške.
269
 
Na »terenu« se je to vprašanje, ki je dejansko pomenilo reševanje hrvaških 
ozemeljskih zahtev, začelo reševati konec oktobra 1945. To je bil čas volilne kam-
panje za volitve v jugoslovansko ustavodajno skupščino in dejansko plebiscit za 
potrditev doseženih sprememb v času druge svetovne vojne. Da se je takrat v 
praksi začelo urejati mejno vprašanje med Slovenijo in Hrvaško, so bili v veliki 
meri razlog volilni imeniki oziroma, kdo bo kje in koga volil; ali bo to kandidat 
Ljudske fronte iz Hrvaške ali iz Slovenije, tj. čigav poslanec bo izvoljeni kan didat.
Še pred volitvami so se 28. oktobra 1945 v Štrigovi sestali predstavniki mini-
strstev za notranje zadeve Slovenije in Hrvaške skupaj s predstavniki lokalnih 
oblasti in izdali navodilo, ki je začasno urejalo mejne odnose med sosednjima 
federalnima enotama skupne države. Sprejeli so sporazum glede razmejitve tega 
območja in navodilo »v cilju začasne ureditve obmejnih odnosov na območju 
bivše občine Štrigova«, kar naj bi bila končna rešitev. Določili so, kateri kraji in 
zaselki pripadajo Sloveniji in kateri Hrvaški. Šlo je za prvi dogovor glede ozemlja 
in meje med federalnima enotama na tem območju.
270
 Pri tem so se skušali držati 
etničnega načela, namreč katere narodnosti so bili vpisani volivci v posameznem 
kraju. Nekdanjo občino Štrigova so delili po nacionalnem načelu, pri čemer niso 
upoštevali, da je bila leta 1937 izdvojena oziroma oblikovana občina Razkrižje. 
Glede na vpise narodnosti v volilne imenike se je izkazalo, da so bili »hrvaški 
kraji« le Štrigova, Grabrovnik in Železna gora. Tem vpisom pa so kasneje sloven-
ski aktivisti oporekali, saj so jih po njihovem mnenju napravili hrvaški aktivisti, 
ki pa so podatke, kdo pripada kateremu od obeh narodov, dobili od oseb, ki 
so, kot so menili slovenski lokalni politiki, med vojno kolaborirali z Madžari in 
nasploh bili predstavniki »reakcije«, kot se je takrat reklo odkritim in prekritim 
nasprotnikom novih jugoslovanskih oblasti. 
Ni pa bil »rdeč« niti ljutomerski okraj, ki je bil zato s stališča oblasti politično 
problematičen. Nasploh se je politično ta okraj glede na izide volitev ocenjeval 
kot »konservativen« ali celo »reakcionaren« in pod močnim vplivom pastirskega 
269 Zečević, Lekić, Granice, dok. 30, str. 108–109. 
270 Klasinc, Arhivski dokumenti o dogodkih v Štrigovi, dok. 8, str. 31–32.
101 Čepič: Ozemlje – ljudstvo – oblast
pisma jugoslovanskih škofov, pa tudi druge propagande proti novi oblasti v 
Jugoslaviji. Večinoma je bilo tam kmečko prebivalstvo pred vojno tradicionalno 
vezano na katoliško, tj. klerikalno stranko, po vojni pa se jih je močno prijel strah 
pred t. i. skupnimi kotli in kolhozi, kar je bila bistvena propaganda zoper novo 
oblast. Koliko je na slab volilni rezultat v ljutomerskem okraju vplival mejni spor 
zaradi Štrigove, sicer ni mogoče ugotavljati, je pa tam t. i. črna skrinjica, ki je bila 
sicer brez liste, a je pomenila izraz opozicije, dobila na zvezni listi 36,7 % glasov, 
kar je bilo več kot oba ljudskofrontna kandidata; prvi je dobil 34,3 % in bil izvo-
ljen, drugi pa 28,8 %.
271
 V vasi Sveti Urban, ki je po dogovoru s konca oktobra 
1945 o razdelitvi tega območja med Slovenijo in Hrvaško sicer pripadla Sloveniji, 
je bil delež v »črni skrinjici« v vsem okraju največji; od 369 oddanih glasov je bilo 
v »črni skrinjici« 277 kroglic (75 %).
272
 Volilni rezultati so oblasti v Ljubljani bolj 
zanimali kot pa mejna problematika.
Sestanek je pokazal, da je problem tega ozemlja in meje na njem nacionalno 
pogojen. Zlasti je to želela prikazati hrvaška stran, ki jo je motila, kot so poka-
zale njihove pripombe na sestanku, t. i. slovenizacija šole. Predstavnik hrvaške 
vlade (načelnik predsedstva vlade Hrvaške Ivan Leko) je na sestanku povedal, 
da njihov namen ni ozemeljski, torej da bi občina Štrigova pripadla Hrvaški, 
ampak je njihov namen, da imajo Hrvati na tem območju narodnostne pravice, 
npr. do uporabe hrvaškega jezika v šoli.
273
 V Razkrižju je namreč pouk že od 
leta 1931, ko je bil kraj sicer v Savski banovini, potekal v slovenščini. Da je pouk 
v slovenščini potekal tudi po vojni, kar so zahtevali starši šoloobveznih otrok, 
je na sestanku povedal predstavnik okraja Ljutomer.
274
 Vsekakor se je na tem 
območju odprlo nacionalno vprašanje, ki ni bilo nič kaj v skladu z doktrino, ki 
se je izražala s frazo o bratstvu in enotnosti.
Je pa ta sestanek pokazal tudi na pomembno dejstvo, zakaj so se mnogi, tudi 
tisti, ki so se sicer izrekali za Hrvate, kar je na sestanku povedal sekretar OF iz 
Štrigove, raje odločili za življenje v Sloveniji kot na Hrvaškem. Argument za to 
je bil: »Ljutomer je mnogo bližji in smo navezani v gospodarskem pogledu bolj 
na Ljutomer kot na Čakovec.«
275
 Ljutomer je bil namreč štirikrat bliže, kot je 
bil od teh krajev oddaljen Čakovec. »Nasilna odcepitev od Ljutomera bi pome-
njala smrtni udarec našemu gospodarstvu, ki absolutno gravitira k Sloveniji,« je 
na enem največjih ljudskih zborovanj glede »državne« pripadnosti teh krajev v 
začetku aprila 1946 povedal domačin iz kraja Banfje (Banfi, ki je bilo določeno 
za Hrvaško in je danes na Hrvaškem).
276
 
271 Novak, Volitve v ljutomerskem okraju v letu 1945 in 1946, str. 443.
272 Prav tam.
273 Klasinc, Arhivski dokumenti o dogodkih v Štrigovi,  dok. 9, str. 33.
274 Prav tam, str. 34.
275 Prav tam.
276 Prav tam, dok. 26, str. 69.
102 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
To je bil eden od bistvenih razlogov, zakaj naj bi se ljudje na tem območju, 
ne glede na narodno pripadnost, odločili ostati v okviru Slovenije. Gospodarski 
razlogi so bili tako tisti, ki so imeli odločilno vlogo. T udi za odločitev za Hrvaško. 
Pri tem je šlo tudi za zagotovljeno preskrbo, konkretno za t. i. karte kot eno od 
njenih značilnosti. V začetku februarja 1946 so predstavniki LO Štrigova, ki je 
po dogovoru s konca oktobra 1945 spadal pod Hrvaško, obvestili, da zato ne 
dobivalo več »kart« za živila in tekstil iz Slovenije, medtem ko teh od hrvaških 
oblasti prav tako niso prejemali. Da bi dobili »karte« za zagotovljeno preskrbo iz 
Hrvaške, so zahtevali, da se njihovi kraji pripojijo k Hrvaški, saj je bil dogovor s 
konca oktobra le začasen. 
Niso pa bili v kraju, ki je po tem dogovoru pripadel Hrvaški, ker se je tam 
večina prebivalcev izrekla za Hrvate, ti povsem zadovoljni s takšno rešitvijo. Iz 
kraja Železne dveri so poslali slab mesec po sklenitvi dogovora o pripadnosti posa-
meznih krajev eni od federalnih enot na okraj Ljutomer (na odsek za notranjo 
upravo) dopis z zahtevo za priključitev k Sloveniji. To zahtevo je okrajni ljudski 
odbor poslal slovenskemu notranjemu ministrstvu in pri tem navedel, da je »inici-
jativa za priključitev in pobiranje podpisov padlo od ljudstva samega«.
 277
 Šlo naj bi 
za t. i. civilno pobudo, kot takšne izraze volje ali zahtev ljudstva imenujemo danes. 
Pokazalo se je, da je bila glede na zbrane podpise hišnih gospodarjev iz celot-
nega območja KLO Štrigova, ki jih je na začetku februarja 1946 zbral sekretar 
OF iz tega kraja, kar je pomenilo, da je bil slovensko opredeljen. Večina jih je 
bila za Slovenijo. Od 128 podpisanih jih je bilo 91 za Slovenijo, za Hrvaško 6, 
neopredeljenih pa 31.
278
Na začetku novembra 1945 je nastal dokument, v katerem sta predstavnika 
hrvaških oblasti, od katerih je eden sodeloval pri pripravi sporazuma o deli-
tvi ozemlja konec oktobra 1945, poročala hrvaškemu ministrstvu za notranje 
zadeve o poteku razmejitve nekdanjih občin Štrigova in Razkrižje med Slovenijo 
in Hrvaško. V tem poročilu je bil podan zgodovinski oris spornega območja 
Štrigove, kot so ga videli in razumeli na Hrvaškem. Ta dokument je bil očitno 
predan tudi Komisiji državne kontrole Vlade FLRJ, ki je sredi leta 1946 pre-
vzela urejanje tega vprašanja, saj ga republiki z medsebojnimi dogovori nista 
rešili. Pisca sta v svojem poročilu na račun ravnanja slovenskih oblasti v Štrigovi 
naved la hude obtožbe. Sklicevala sta se na narodnostno sestavo prebivalstva 
glede na popis iz leta 1931. Ker je bila kljub dejstvu, da so tam prevladovali 
Hrvati (za kar naj bi bil zaslužen popis prebivalstva iz leta 1931, ki pa nacionalne 
pripadnosti ni ugotavljal), občina Štrigova vključena v Ljutomerski okraj ozi-
roma v Dravsko banovino, se je »takoj začelo z nasilno slovenizacijo prebivalstva 
277 Prav tam, dok. 12, str. 40. 
278 Prav tam, dok. 20, str. 55–58 (faksimile).
103 Čepič: Ozemlje – ljudstvo – oblast
in uvajanje slovenskega jezika v šole in tudi v upravo«. Za čas po drugi svetovni 
vojni, ko je bila Štrigova vključena v Slovenijo, pa je v dokumentu navedeno, da so 
»vodstveni kadri« iz okraja Ljutomer »podpirali šovinistične in oportunistične 
težnje neznanega števila posameznikov«, kar so po mnenju pisca potrjevali tudi 
odprtje šole v slovenščini in izpadi proti hrvaškemu prebivalstvu. Poročilo med 
takšnimi izpadi navaja »napad nekih neodgovornih elementov izvršen dne 13. 1. 
1945 (sic !)
279
 na sekretarja okrajnega odbora Ljudske fronte v Čakovcu, ki so ga 
ob tej priliki oklofutali«. Poleg tega naj bi slovenska milica prepovedovala pre-
bivalstvu hoditi na sejem v Čakovec. »Iz vsega tega se vidi, da je na tem ozemlju 
izzvana nacionalna mržnja, in je posameznikom omogočeno, da odkrito agiti-
rajo proti Hrvatom in Hrvaški in celo odkrito pretijo,« je bilo zapisano.
O sestanku med predstavniki slovenskih in hrvaških oblasti konec okto-
bra 1945 pa je po mnenju piscev poročila prišlo »do izraza nepravilno mišlje-
nje tovarišev iz Slovenije«, ki »nezadostno razumejo bratstvo in enotnost«. Do 
takšne ocene je pisec prišel, ker so Slovenci predlagali, da se vprašanje spornega 
območja reši s plebiscitom. Na koncu je pisec podal mnenje, da je to spremembo 
potrebno uresničiti šele po volitvah v jugoslovansko ustavodajno skupščino, 
»ker v nasprotnem primeru zaradi nezdravega ustvarjenega stanja bi imeli lahko 
negativne posledice na volitvah«.
280
Vsekakor je poročilo o stanju na »spornem« ozemlju, ki je nastalo v okviru 
hrvaških oblasti, kazalo na hrvaško razumevanje problema, poleg tega pa na eni 
strani njihovo »kalimerovstvo«, na drugi pa željo, da s političnimi ocenami očr-
nijo slovensko stran. Dajali so svoje politične ocene in izražali mnenje o sloven-
skih nepravilnostih. V Sloveniji poročila o vtisih s srečanja s Hrvati niso napisali 
oziroma vsaj ni znano.
Ljudstvo je v postopku določanja meje med Slovenijo in Hrvaško na tem 
območju igralo pomembno vlogo že v letu 1945. Dejansko so mejno vprašanje 
začeli urejati lokalni predstavniki oblasti, saj se »Ljubljani« to ni zdelo bistveno. 
Že jeseni 1945 so prebivalci na spornem območju izražali željo po priključitvi k 
Sloveniji. Po navedbi v poročilu, datiranem z 31. oktobrom 1945, čigar naslovnik 
in pisec v objavljenem dokumentu nista navedena, je bilo povedano, da so pre-
bivalci vasi Železna Gora poslali maršalu Titu prošnjo za priključitev k Sloveniji. 
V poročilu pa je bilo povedano, da so to izražali »Koroščevi ljudje« in da s tem 
»reakcija dobiva popularnost med ljudmi« ter da se »predstavniki ljudske oblasti 
namesto, da delujejo v duhu bratstva in enotnosti, priključujejo tej kampanji«.
281
 
279 Najbrž gre za napako, ki sta jo zagrešila urejevalca dokumentov in je pravilen datum 13. oktober 
1945. 
280 Zečević, Lekić, Državne granice, dok. 78, str. 161–162; Klasinc, Arhivski dokumenti o dogodkih v 
Štrigovi, dok. 11, str. 39–40.
281 Prav tam, dok. 34, str. 117.
104 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
Vsekakor je pisec poročila o celoviti notranji mejni problematiki v Jugoslaviji 
želel prikazati problematiko Štrigove kot politični problem in to v okraju, kjer 
je imela nova oblast politične težave oziroma ni imela takšne podpore, kot jo 
je pričakovala, kar se je pokazalo na volitvah v ustavodajno skupščino. Mejno 
problematiko so želeli razumeti kot vprašanje političnega stanja ne terenu. 
Računali so, da se bo vse uredilo, če bo na tem območju, kjer so imeli tudi dokaj 
veliko podporo t. i. križarji ali Matjaževa vojska kot oboroženi nasprotniki nove 
državne ureditve v Jugoslaviji, politično prevladalo dobro razpoloženje do obla-
sti. Tako mejni problematiki, ki je bila eden od netiv odnosov na tem območju, 
niso posvečali pretirane pozornosti. Slovenske vrhovne oblasti so najbrž razmi-
šljale tudi, da se bo politično stanje na terenu izboljšalo, če bodo določeni t. i. 
reakcionarni elementi postali del Hrvaške. 
Sploh pa so vprašanje razmejitve na tem območju sprožili na Hrvaškem. 
Predsedstvo Narodne vlade Hrvaške je že sredi maja 1945, slab teden po koncu 
vojne, izdalo navodilo o oblikovanju dveh komisij za razmejitev. Ene za razme-
jitev Hrvaške proti tujini (kot da je bila Hrvaška takrat še vedno »samostojna« 
kot v času NDH in bi lahko sama odločala o svojih zunanjih mejah), druga pa za 
razmejitev v okviru Jugoslavije. Vsekakor je želela Narodna vlada Hrvaške ure-
diti vprašanje meja svoje federalne enote proti vsem drugim federalnim enotam 
oziroma narodom v Jugoslaviji. O tem so sredi maja obvestili tudi predsedstvo 
Narodne vlade Slovenije.
282
»Sporno« območje nekdanje občine Štrigova in razlog, zakaj ga Hrvaška 
želi, je razložil in opredelil v začetku julija 1945 Božidar Firšt v »elaboratu«, 
poslanem »poverjeništvu za ozemeljsko razmejitev federalne države Hrvaške 
pri predsedstvu vlade federalne Hrvaške«.
283
 Sredi septembra 1945 je to obmo-
čje obiskal načelnik hrvaškega notranjega ministrstva. Takrat je hrvaška oblast 
že menila, da je glede na to, da je kabinet hrvaškega notranjega ministra izdal 
zapoved (naređenje) o priključitvi ozemlja občine Štrigova Hrvaški, to s tem 
doseženo. Zato je visoki predstavnik hrvaškega notranjega ministrstva obiskal 
»novo priključene« dele hrvaške federalne države. Z enostransko hrvaško odlo-
čitvijo glede vključitve ozemlja občine Štrigova pod hrvaško upravo se v okraju 
Ljutomer niso strinjali in so menili, da je to treba rešiti s plebiscitom. Načelnik 
hrvaškega notranjega ministrstva je temu nasprotoval zato, ker bi ta po njego-
vem mnenju »zanetil šovinizem in ustvaril jez med ljudstvom«.
284
 V Štrigovi in 
Razkrižju je visokega predstavnika hrvaškega notranjega ministrstva zmotil 
napis na zgradbi šole, ker je bil v slovenščini (šola), in nasploh stopnja »sloveni-
zacije« tega območja. Razlog za to je pripisal oportunizmu prebivalstva, za kar 
282 Klasinc, Arhivski dokumenti o dogodkih v Štrigovi, dok. 1, str. 21.
283 Prav tam, dok. 3.
284 Prav tam, dok. 5, str. 27. 
105 Čepič: Ozemlje – ljudstvo – oblast
naj bi bil razlog v preskrbi, ki je bila boljša kot na Hrvaškem. Očitno je šlo za 
boljšo organiziranost, saj je bila zagotovljena preskrba praviloma določana cen-
tralistično, razdeljevanje pa je bilo v domeni republiških in nato nižjih organov. 
Kasneje je imela preskrba določeno vlogo za opredeljevanje prebivalstva, v 
kateri republiki želijo živeti. Ko so zaradi dogovora o tem, kateri kraji pripadajo 
Sloveniji in kateri Hrvaški s konca oktobra 1945, tisti, ki so razdeljevali »karte« 
v okraju Ljutomer, nehali te dajati prebivalcem krajev, ki so po dogovoru postali 
del Hrvaške, ki pa jih v svoj preskrbni sistem očitno ni vnesla, so prebivalci teh 
krajev zahtevali, da čim prej uradno postanejo del Hrvaške, da bodo dobili svoje 
»karte«. 
Dogovor iz oktobra 1945 pa je bil na začetku aprila 1946 poteptan oziroma 
je bilo razmejitveno vprašanje ponovno odprto, z novimi merili za določanje 
meje. Ta so bila v upoštevanju nekdanje meje med avstrijskim in ogrskim delom 
dvojne habsburške monarhije na tem delu njenega ozemlja. To pa bi pomenilo, 
da bi tudi kraji, ki so po dogovoru s konca oktobra 1945 spadali v Slovenijo, 
poslej spadali k Hrvaški, saj so bili pred letom 1918 del ogrskega kraljestva. To je 
sprožilo »gibanje« prebivalstva v krajih, ki so po dogovoru s konca oktobra 1945 
pripadli Sloveniji in se niso želeli priključiti Hrvaški. 
Naselja Štrigova, Jalšovec, Grabrovnik, Železna gora, Statinec, Robadje in 
Sveti Urban so bila v začetku aprila 1946 že vključena v okvir LR Hrvaške. V 
upravni razdelitvi Slovenije z začetka aprila 1946 ti kraji namreč niso bili nave-
deni,
 285
 kar je pomenilo, da jih zakonodajalec, Prezidij SNOS, ob pripravi zakona 
o upravni razdelitve LR Slovenije ni upošteval kot del ozemlja Slovenije. V novi 
upravni razdelitvi LRS, uzakonjeni septembra 1946, pa so bili kot del okraja 
Ljutomer navedeni Razkrižje, Gibina, Šafarsko in Veščica.
286
Hrvaška oblast je v začetku aprila 1946 začela nemudoma vzpostavljati svoje 
oblastne organe in miličnike. Pripajanje k Hrvaški na »terenu« pa je bilo ustav-
ljeno, ker je okrožni ljudski odbor Maribor menil, da to ni v skladu z dogovorom 
s konca oktobra 1945. Poleg tega pa so se bile burne tudi reakcije prebivalstva. 
Hrvaško notranje ministrstvo pa je maja 1946 Ljudski skupščini FLRJ poslalo 
dopis – poročilo o mejnih vprašanjih med Slovenijo in Hrvaško – z namenom, 
da jugoslovanska skupščina sprejme zakon o razmejitvi med republikama. V to 
poročilo je bilo vključeno tudi vprašanje naselij v Beli krajini.
287
 Najbrž je na 
osnovi tega dopisa jugoslovanska vlada konec maja 1946 poslala slovenski in 
 hrvaški vladi poziv za ureditev ozemeljskih in mejnih vprašanj. 
Na začetku aprila 1946 je mejno vprašanje na tem območju dobilo nov 
zagon. Vanj se je močno vključilo tamkajšnje prebivalstvo. Takrat je bil namreč 
285 Uradni list Ljudske republike Slovenije, 26-119, 3. 4. 1946.
286 Uradni list Ljudske republike Slovenije, 62-242, 14. 9. 1946.
287 Zečević, Lekić, Državne granice, dok. 80, str. 164.
106 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
poteptan dogovor s konca oktobra 1945 o tem, kateri kraji bodo na Hrvaškem 
in kateri v Sloveniji, ko se je upoštevalo etnično načelo. V začetku aprila 1946 pa 
so bila za razmejitev postavljena nova merila. Po teh pa so slovenski kraji, kjer je 
bila velika večina slovenskega prebivalstva, pripadli Hrvaški. 
O novih merilih za razmejitev med Slovenijo in Hrvaško so na skupnem 
sestanku 2. aprila 1946 namreč govorili »aktivisti« ljutomerskega in čakovskega 
okraja. Ta merila so bila dogovorjena ali določena nekje drugje in so jih na tem 
sestanku, na katerem so zanikali dogovorjeno konec oktobra 1945, s čimer se je 
večina prebivalstva sprijaznila, le sprejeli. 
Istega dne popoldne je bil v Razkrižju zbor volivcev, zborovanje, ki so ga 
organizirale lokalne oziroma krajevne oblasti. Trajalo je globoko v noč. Bilo je 
množično, glede udeležbe je bilo navedeno, da so ljudje »napolnili do poslednjega 
kotička učilnico, hodnik, celo stali so pod oknom učilnice«,
288
 na njem pa so 
dobili informacije o širših političnih razmerah v državi, npr. o Trstu in aretaciji 
Draže Mihailovića ter obisku Tita na Poljskem. Bistvena točka, zaradi katere so 
lokalne oblasti sklicale prebivalce, pa je bilo vprašanje politično-upravne opre-
delitve v KLO Razkrižje. Glede tega so zborovalci zahtevali, da ostane njihov 
kraj v Sloveniji. »Mi smo Slovenci … Mi nismo zatajili slovenstva tudi takrat, 
ko so Nemci leta 1941 zasedli ta predel in so hrvaški čuteči posamezniki imeli 
velike prednosti … Naši otroci se že leta in leta učijo slovensko v šoli, gospodar-
sko pa smo popolnoma povezani z Ljutomerom,« so bili njihovi argumenti. To 
je bila mešanica nacionalnih in gospodarskih razlogov, za uresničitev katerih so 
od predstavnikov lokalnih oblasti pričakovali, da ti zastopajo »interese svojega 
ljudstva«.
289
Po dveh dneh, 4. aprila 1946, so se prebivalci Razkrižja in njegove okolice 
ponovno zbrali na zboru volivcev. Ta je bil opredeljen kot izreden in je bil sklican 
»na zahtevo ljudstva« zaradi nove razmejitve oziroma meril zanjo, ki so bili na 
škodo prebivalcev. Navzočih jih je bilo še več kot dva dni pred tem. Po podatkih 
zapisnika se je zborovanja udeležilo 740 volilnih upravičencev iz KLO Razkrižje, 
50 volilnih upravičencev iz KLO Jalšovec (ta kraj je sedaj v Republiki Hrvaški), 
vsega skupaj torej nad 800 oseb. Na zborovanju so z vzklikanjem in ploskanjem 
odobravali zahtevi KLO, da njihov kraj ostane v Sloveniji. »Enoglasno« so izrazili, 
»da se nas kot Slovence ne more brez našega pristanka priključiti Hrvatski«.
290
 
Na zborovanju je eden od krajanov Razkrižja na vprašanje predsedujočega 
zboru, ali govori v imenu vseh, kar je bilo »gromko pritrjeno« s strani prisotnih, 
dejal: »Govorim v imenu vsega ljudstva. Tukaj živimo Slovenci in ne damo svoje 
288 Klasinc, Arhivski dokumenti o dogodkih v Štrigovi, dok. 2, str. 65.
289 Prav tam. 
290 Prav tam, dok. 26, str. 67.
107 Čepič: Ozemlje – ljudstvo – oblast
nacionalnosti. Svobodno in neprisiljeno povemo vsem, da smo tukaj Slovenci 
povezani z materno zemljo Slovenijo. Povezani pa smo gospodarsko popolnoma 
z Ljutomerom.« Pri tem je uporabil tudi besede Franceta Prešerna, da si ljudstvo 
prosto voli »vero in postave«. Zborovalci so postavili zahtevo, naj se ne upošteva 
meja, ki bi temeljila na nekdanji meji med Avstrijo in Ogrsko na tem območju. 
To je eden od govornikov utemeljil z besedami, da »ljudska demokracija zahteva 
načelo nacionalne pripadnosti in gospodarske povezave z zaledjem«.
291
 Eden od 
zborovalcev je povedal, da so v času vojne tisti, ki so se imeli za Hrvate, »pro-
dali svojo nacionalnost najprej Švabom, nato Madžarom in pričeli nas Slovence 
silno preganjati … Naše fante in može so kot Slovence pretepali, deportirali in 
internirali.«
292
 Zbudili so se spomini iz časa druge svetovne vojne ter s tem tudi 
zamere in neporavnani računi. Na račun Hrvatov v času vojne je bilo izraženih 
nekaj očitkov, da so bili ti z okupatorji v prijateljskih odnosih, kar so Slovenci 
občutili. Vsekakor je bil med argumenti, zakaj ne marajo preiti v Hrvaško, eden 
povezan z drugo svetovno vojno in dogajanjem v njej, v katerem so se Slovenci 
čutili zatirane s strani Hrvatov, ki naj bi množično sodelovali z madžarskim 
okupatorjem.
Tako na koncu tega kot tudi zborovanja pred dvema dnevoma so zapeli 
državno himno Hej Slovani, nato pa so se »vrstile prelepe pesmi naših borcev in 
narodne pesmi«.
293
Obe množični zborovanji prebivalcev Razkrižja in njegove okolice v začetku 
aprila 1946, zlasti drugo, sta pokazali, kaj je tamkajšnje ljudi težilo, kaj so hoteli 
doseči z izraženjem svoje volje na zborovanjih in kakšni so bili razlogi za zbo-
rovanja oziroma kakšen je bil povod. Zborovanji, zlasti drugo, sta imeli močan 
nacionalen, celo nacionalističen naboj, česar so se zavedali, zato so mnogi zboro-
valci povedali, da so proti šovinizmu in da »z hrvatskim narodom hočemo živeti 
še nadalje v najlepši skupnosti«.
294
V Štrigovi, ki je bila »hrvaška«, pa so prebivalci na množičnem sestanku izra-
žali hvaležnost za vključitev tega kraja v okvir LR Hrvaške. Edvardu Kardelju, 
podpredsedniku vlade FLRJ, so zato poslali zahvalo.
295
Šlo je za »boj« ljudstva za dosego svojega cilja glede države, v kateri bi radi 
živeli, pri čemer so uporabljali podobne ali enake metode, zborovanja, množične 
sestanke, ki so jih sklicevali lokalni politični funkcionarji. Pri tem je značilno, 
da se med njimi ne pojavljajo funkcionarji komunistične stranke oziroma ne 
nastopajo v njenem imenu, pač pa v imenu Osvobodilne fronte oziroma Ljudske 
291 Prav tam, str. 70.
292 Prav tam.
293 Prav tam, str. 71. 
294 Prav tam, str. 70.
295 Prav tam, dok. 27, str. 72.
108 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
fronte, ki je takrat uradno oblikovala celotno politiko, medtem ko je bila komu-
nistična stranka v ozadju, v »ilegali«. Podporo je ljudstvo oziroma tisti, ki so ga 
kot lokalni politiki predstavljali, želelo dobiti tudi od nekaterih vodilnih politi-
kov, zato so jim pošiljali zahvalne telegrame. Kakšno je bilo stališče teh politi-
kov, ni znano. Nihče med njimi se ni odzval na dogajanje na »spornem« obmo-
čju. Problem se jim je najbrž zdel premajhen oziroma premalo politično vroč. 
Tako so zborovalci iz Štrigove, ki so želeli biti vključeni v Hrvaško, poleg tega, da 
so se zahvalili Kardelju, poslali pismo tudi Borisu Kidriču kot predsedniku slo-
venske vlade. V njem so napisali: »Ne verjemite posameznikom, ki širijo mržnjo 
med nas brate zaradi lastnih interesov,« ter da želijo biti pripojeni k Hrvaški, ker 
»vsa zgodovina skozi 712
296
 let nam kaže, da smo bilo vedno pod Hrvaško«.
297
 
Pisma so bila naslovljena tudi na notranje ministrstvo FLRJ, saj je šlo za notra-
njo upravno ureditev, pa tudi na celotno zvezno jugoslovansko vlado. Pri tem so 
prednjačili pisci iz Hrvaške, ki so slovensko stran črnili in sebe prikazovali kot 
»žrtve« slovenskega pohlepa po hrvaškem ozemlju. Slovenski pisci, »od našega 
ljudstva svobodno izvoljeni predstavniki« posameznih krajevnih ljudskih odbo-
rov, pa so se v svojem pismu, naslovljenem na zvezno ministrstvo za notranje 
zadeve glede priključitve Štrigove k Sloveniji, sklicevali na ustavo kot na »naj-
višji akt« in »svetinjo« in zapisali, naj se upošteva ljudska volja, »kar nam je z 
ustavo zajamčeno«.
298
 Zahtevali so »pravično in ljudsko demokratično rešitev«. 
Glede meril za postavitev meje med Slovenijo in Hrvaško, ki so jih sprejeli na 
začetku aprila 1946, ko naj bi meja med republikama na tem območju tekla po 
nekdanji meji med avstrijskim in ogrskim delom dvojne habsburške države, so 
bili v pismu jugoslovanskemu notranjemu ministrstvu zelo ostri, saj so to ozna-
čili za »postavljanje fašističnih in ustaških zgodovinskih teženj avstro-ogrskega 
kova« in za sklep, ki je »v popolnoma v smislu tukajšnje reakcije«. V dolgi obraz-
ložitvi svojega pogleda, ki je nekakšen zgodovinski oris političnega dogajanja 
na tem prostoru, so zapisali še zahteve in mnenje, da se je »izrazita gonja proti 
vsemu, kar je slovenskega, pričela po navodilih zagrebškega ordinarjata, izrecno 
po nalogu dr. Stepinca, ki je uradno prepovedal slovensko pesem in slovensko 
nabožno literaturo«.
299
Obe strani sta uporabljali politični besednjak in svoja stališča politično 
utemeljevali. »Mejni spor« je dobival vedno bolj politične razsežnosti in to je 
končno spodbudilo zvezne oblasti, da so se odločile poseči v dogajanje. Še prej 
296 Mogoče je, da se je pisec pisma, predsednik krajevnega ljudskega odbora Štrigova, poslanega 
predsedniku vlade LR Slovenije B. Kidriču, enostavno zmotil v računanju let (zgrešil je za sto let), saj 
je mogoče mislil na to, da je Čakovec prvič omenjen 1328 in se kot naselje uradno pojavlja v listinah 
od leta 1333. 
297 Klasinc, Arhivski dokumenti o dogodkih v Štrigovi, dok. 30, str. 73. 
298 Prav tam, dok. 31, str. 76.
299 Prav tam, dok. 32, str. 79. 
109 Čepič: Ozemlje – ljudstvo – oblast
pa sta to reševala, ne pa tudi rešila, ampak s svojo rešitvijo stvar še bolj »pogrela« 
notranja ministra Slovenije in Hrvaške, oba sicer pomembna funkcionarja Udbe 
in Titova bližnja sodelavca, če ne kar zaupnika. Tudi ta »visoka« raven pa ni pri-
nesla rešit ve. Ljudje so bili zaradi nje še bolj razjarjeni.
Na začetku junija 1946 je bila ustanovljena komisija, ki sta jo vodila notranja 
ministra iz obeh republik, slovenski Ivan Maček-Matija in hrvaški Ivan Krajačić-
Stevo. Sestala se je v Ljutomeru 3. junija 1946 in sprejela sklep o priključitvi celot-
nega območja predvojne občine Štrigova (Razkrižje, Štrigova, Jalšovec, Robade, 
Slatnjak, Sv. Urban, Železna Gora, Grabrovnik) k Hrvaški, torej tudi naselij, ki naj 
bi po odločitvi prve komisije s konca oktobra 1945 pripadla Sloveniji.
300
 Očitno je 
prevladalo hrvaško stališče. Tudi glede razumevanja nekdanje občine Štrigova, 
saj so jo razumeli kot tisto iz leta 1931 in niso upoštevali dejstva, da je bilo iz nje 
leta 1937 izločeno Razkrižje z nekaj vasmi in je nastala občina Razkrižje. Sicer pa 
so nastanek te občine na hrvaški strani pripisovali vplivu Antona Korošca, ki je 
bil v času oblikovanja občine Razkrižje notranji minister. Zato so jo na hrvaški 
strani ob sklenitvi, da postane celotno ozemlje predvojne občine Štrigova del LR 
Hrvaške, enostavno odmislili, kar pa je bilo politično stališče, ne pa upravno, 
saj je občina obstajala. Ivan Maček je očitno podlegel »veličini« Ivana Krajačića! 
Po tem dogovoru je bilo vprašanje razmejitve med Slovenijo in Hrvaško po 
mnenju slovenske vlade (v njenem imenu je poročal generalni sekretar vlade 
generalnemu sekretariatu jugoslovanske vlade 18. junija 1946) rešeno in ni 
obstajalo nobeno drugo sporno vprašanje.
301
 
Reakcije na to odločitev pa so bile pri ljudeh teh vasi ostre. Predsednik KLO 
Razkrižje je vložil pritožbo na Komisijo državne kontrole zvezne vlade. Ta je 
zato ustanovila še eno komisijo za razmejitev med Slovenijo in Hrvaško, ki je 
bila že tretja tovrstna. V njej sta bila predsednika kontrolnih komisij slovenske 
in hrvaške vlade, Vida Tomšič in Pavle Gregorić, ter Lepa Perović. Ta komisija je 
v Beogradu zaslišala pritožitelja in člani komisije so obiskali tudi prizadete kraje 
ter opravili razgovore z ljudmi na terenu, pa tudi s političnimi aktivisti in funk-
cionarji na obeh straneh meje. Argumenti tistih, ki so se najbolj aktivno poli-
tično zavzemali, da Razkrižje ostane v Sloveniji, so bili predvsem gospodarski, 
npr. oddaljenost krajev od okrajnega središča, Ljutomera na eni in Čakovca na 
drugi strani. Ta komisija pa je tudi obiskala prizadete kraje in opravila razgovore 
z ljudmi »na terenu«, poleg tega pa tudi s političnimi aktivisti in funkcionarji 
na obeh straneh meje. To je bila sploh prva komisija, ki se je seznanila s sta-
njem neposredno »na terenu«, saj sta npr. pred tem notranja ministra odločala o 
300 Zečević, Lekić, Državne granice, dok. 82, str. 165–166.
301 Klasinc, Arhivski dokumenti o dogodkih v Štrigovi, dok. 41, str. 89.
110 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
razmejitvi kar za mizo. Hitro, že 12. junija,
302
 je komisija odločila in napisali so 
poročilo.
303
 To je bilo za razmejitev odločilno. 
Vsekakor je na »terenu« maja, še zlasti pa v začetku junija 1946, po odločitvi 
Maček-Krajačić, postajalo vedno bolj vroče. Na »svoje« novo ozemlje v Štrigovo 
so hrvaške oblasti poslale svoje miličnike, kar petnajst mož, čeprav so bili prej 
tam le trije slovenski miličniki. Hrvaški miličniki so začeli odstranjevati slavo-
loke in transparente, ki so imeli napise za Slovenijo. Prihajalo je do incidentov, 
saj so se temu početju ljudje upirali. V pismu notranjemu ministrstvu FLRJ so 
zapisali: »Samo zato, ker smo manifestirali svoje slovenstvo, je prišlo do aretacij 
naših najboljših aktivistov.«
304
 Zaradi ravnanja hrvaških miličnikov v Štrigovi so 
pisali pritožbe, saj so bili do Slovencev grobi. Eden od argumentov proti hrvaš-
kim miličnikom s strani slovenskih lokalnih funkcionarjev je bil, da osebe, ki 
nimajo volilne pravice, ker nasprotujejo oblasti in njeni politiki ali pa so v času 
vojne sodelovale z okupatorskimi oblastmi, hrvaškim miličnikom posredujejo 
informacije, koga naj »maltretirajo«.
305
 Prihajalo je tudi do aretacije slovenskih 
lokalnih funkcionarjev in aktivistov na terenu. »Z eno besedo začel se je šovini-
stični teror proti vsega tistega, kar je slovensko,« je bilo zapisano v pismu, posla-
nem predsedstvu hrvaške vlade. Miličniki so prepovedovali obešanje slovenskih 
zastav tako, da so grozili z zaporom. Vsekakor je hrvaška oblast »hrvatizirala« 
ozemlje, ki je postalo del Hrvaške, s pomočjo milice, natančneje le z milico in 
njeno »oblastjo«.
Slovenci so »hrvatizaciji«, zlasti pa načinu njenega uvajanja, nasprotovali. 
Še posebej je »razdražila slovensko razkriško ljudstvo in skupnost« predaja vseh 
slovenskih ustanov v Razkrižju hrvaškim oblastem v začetku junija 1946. V prvi 
vrsti je šlo za šolo; starši šoloobveznih otrok so na izrednem zboru volivcev 6. 
junija 1946 od predstavnikov okraja Čakovec zahtevali, da želijo še nadalje imeti 
slovenske učitelje.
306
 Ti so jim to obljubili, a že naslednji dan so v Razkrižje prišli 
hrvaški učitelji. Prevzem šole je prebivalstvo zelo razburil. Toda to je obveljalo, 
saj je na zahtevo okrajnega sekretarja OF iz Ljutomera ljudski odbor tega okraja 
izdal »dekret«, po katerem so se morali slovenski učitelji v štirih dneh izseliti. V 
šolo se je nato vselil – poročevalca dogodkov sta zapisala »vtihotapil« – hrvaški 
učitelj. Ljudje so njegovi vselitvi v šolsko poslopje nasprotovali in zahtevali, da 
302 Tega dne so izvedli zaslišanje predsednika in tajnika KLO Razkrižje (Klasinc, Arhivski dokumenti o 
dogodkih v Štrigovi, dok. 54, str. 107–111), kar kaže, da je komisija delovala zares hitro in učinkovito. 
Poročilo komisije, ki je sicer datirano na ta dan, je bilo sestavljeno kasneje. Vprašanje je, ali je bilo 
tistega dne tudi zaslišanje, kajti drugi zapisnik istega zaslišanja je datiran 22. junija 1946 (Klasinc, 
Arhivski dokumenti o dogodkih v Štrigovi, dok. 73, str. 140).
303 Klasinc, Arhivski dokumenti o dogodkih v Štrigovi, dok. 75, str. 147–154.
304 Prav tam, str. 81.
305 Prav tam, dok. 43, str. 95.
306 Prav tam, dok. 51, str. 103–104. 
111 Čepič: Ozemlje – ljudstvo – oblast
odide. Medtem ko so ljudje zborovali pred šolo, so hrvaški miličniki aretirali 
predsednika KLO Razkrižje. Že nekaj dni prej pa je bil aretiran sekretar ZMS. 
Oba sta bila zaprta v zaporu v Čakovcu. Razmere so bile zelo razgrete. Ozemeljski 
spor je postal spor glede šole oziroma vprašanje, ali bodo učili hrvaški učitelji v 
hrvaščini ali slovenski v slovenščini, kot je bilo že od leta 1931. Prihajalo je tudi 
do »incidentov« s hrvaškimi učitelji, ko je »zelo šovinistična hrvaška učiteljica« 
pretepla deklico, ker je ta govorila slovensko. Poročevalec je zapisal še, da je ta 
učiteljica menila, da so slovenski učitelji fašisti.
307
 Ozemeljsko vprašanje in raz-
mejitev sta na tej ravni dobili nacionalno in tudi ideološko razsežnost. 
Vsekakor pa so bili zborovalci na množično obiskanih zborih volivcev, med 
katerimi so bili takšni, ki so izražali jasno željo po tem, da ostanejo v »naročju 
ljudske republike Slovenije, ker gravitiramo politično, gospodarsko, kulturno-
-prosvetno in nacionalno k Ljutomeru«,
308
 kot tudi takšni, ki so na svojih zbo-
rovanjih izražali zahteve po priključitvi Hrvaški, tisti, ki so spodbudili državne 
oblasti, da so problematiko na terenu vzele v svoje roke. Da je bila predaja ozem-
lja hrvaškim oblastem v začetku junija 1946 sprejeta zelo burno, kaže izredni 
zbor volivcev 6. junija, na katerem se je ponovno, tako kot na začetku aprila, 
zbralo okoli 700 ljudi, ki so javno nasprotovali predstavniku okraja Čakovec, ki 
je postal politično in oblastno pristojen za to območje.
Za dogovarjanje z »višjimi forumi« so v slovenskem krajevnem ljudskem 
odboru izbrali dva predstavnika, »ker se vsi v odboru ne morejo udeleževati 
delegacij«, in sicer funkcionarja OF iz Štrigove. Dali so jima pooblastilo za 
polnomočno zastopanje boja za »pripadnost in ureditev naših krajev«.
309
 To je 
kazalo, da so se na terenu odločili »boriti« za dosego svojih stališč. To imenova-
nje pa je očitno spodbudilo zvezne oblasti, zato je bil pred Komisijo državne kon-
trole Vlade FLRJ zaslišan šef odseka za notranje zadeve okraja Ljutomer, ki je bil 
konec maja 1946 na dodatnem usposabljanju v Zemunu. Bil je izprašan o obeh 
zastopnikih ljudstva in o razmerah na »terenu«. Zasliševalcem je povedal, da je 
99 % prebivalstva v Razkrižju in Robadju slovenskega. Zanimalo jih je tudi, ali so 
navedbe o merilih za postavitev meje po nekdanji avstro-ogrski mejni črti, kar 
sta »pooblaščenca« navedla v pismu za Beograd, točne. Šef milice iz Ljutomera 
je to potrdil.
310
 Zanimanje zveznih oblasti za »lokalni« problem pa kaže, da so se 
te zaradi tega zganile. 
O nepravilnostih, ki so bile prisotne na terenu glede razmejitve LR Slovenije 
in LR Hrvaške, sta predsednik in tajnik KLO Razkrižje Predsedstvu vlade LR 
Hrvaške konec junija 1946 poslala dolgo pismo, napisano v slovenščini. Opisala 
307 Prav tam, dok. 47, str. 100.
308 Prav tam, dok. 26, str. 70.
309 Prav tam, dok. 33, str. 83.
310 Prav tam, dok. 42, str. 90.
112 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
sta gospodarske prosvetne in politične razmere, glede nacionalnega stanja pa sta 
povedala, da »naše ljudstvo govori Slovensko« ter da so domači izrazi »mnogo 
bližji slovenščini kakor hrvaščini«. Na dolgo sta opisala politične razmere od leta 
1941 dalje.
311
Svoj prav pa so želeli doseči tudi tisti, ki so se zavzemali za priključitev 
Hrvaški. Tako so konec maja iz KLO Štrigova notranjemu ministrstvu vlade LR 
Hrvaške poslali pismo, v katerem so se pritoževali, da se jim omejujejo pravice 
uporabe hrvaškega jezika. Sami so se opredelili za »Medjumurske Hrvate«.
312
Pošiljanje pisem na različne naslove s prošnjami podpore in z obtoževanjem 
nasprotne strani se je nadaljevalo. Tako so iz KLO Razkrižje poslali telegram 
Edvardu Kardelju in od njega kot »branitelja ljudskih pravic« zahtevali, da se nji-
hov kraj pripiše Sloveniji.
313
 Nasploh so začeli računati na Kardeljevo podporo in 
temu so telegrame poslali tudi »mladinci« ter druge t. i. množične organizacije. 
Ljudje so prek svojih predstavnikov, lokalnih funkcionarjev, zahtevali komi-
sijo, ki naj na terenu ugotovi dejstva in določi mejo. Niso več zaupali dogovarja-
nju na lokalni ravni. Spraševali so se: »Zakaj se ogibate ljudstva?«
314
 
Slovenska oblast na dogajanje na območju Razkrižja in Štrigove očitno ni 
bila preveč pozorna ali pa je vprašanju, ki je bilo tam zelo živo, posvečala manjšo 
težo, saj je predsedstvu vlade LR Slovenije v odgovoru na dopis zvezne vlade s 
sredine maja, v katerem jo je ta spraševala, kakšno je stanje glede razmejitve med 
republikama in vzpostavitve meje med njima, odgovorila, »da trenutno med 
LR Slovenijo in LR Hrvaško ne obstoja nobeno sporno vprašanje«.
315
 Očitno je 
oblast menila, da je bilo to vprašanje ustrezno rešeno z merili, postavljenimi v 
začetku aprila 1946 glede oblikovanja meje po avstro-ogrski mejni črti, ali pa je 
bila rešitev zagotovljena s sestankom konec oktobra 1945, saj sta se tega udeležila 
predstavnika obeh republiških notranjih ministrstev. Dogajanju na »terenu«, ko 
so ljudje jasno izražali svoja stališča, glede na jedrnato ugotovitev, da ne obstaja 
nobeno sporno vprašanje, v vladi očitno niso posvečali velike pozornosti. 
Reakcije na odločitev o priključitvi k Hrvaški so bile zlasti v Razkrižju zelo 
burne. Ljudje so izobešali slovenske zastave in postavljali slavoloke z napisi 
»Zahtevamo, da se spoštuje volja ljudstva«, »Mi smo Slovenci, Slovenci bomo 
ostali«. V Ljutomeru so na protestnem zborovanju med ostalimi transparenti 
nosili tudi transparent z napisom »Trst Jugoslaviji, Razkrižje Sloveniji«. Na 
tovrstne proteste na ozemlju, ki je po sklepu komisije Maček-Krajačić pri padlo 
Hrvaški, so se hrvaške oblasti odzvale dokaj ostro. Ljudi so zapirali. Ko so zaprli 
311 Prav tam, dok. 43.
312 Prav tam, dok. 35, str. 85.
313 Prav tam, dok. 36, str. 87. 
314 Prav tam, dok. 40, str. 89.
315 Prav tam, dok. 41, str. 89.
113 Čepič: Ozemlje – ljudstvo – oblast
neko žensko, je pred miličniško postajo demonstriralo 40 žensk. Tudi te so 
za kratek čas priprli. Na zaslišanje v Čakovec je moral tudi predsednik KLO 
Razkrižje. Zanj pa je bila ugotovitev komisije Kontrolne komisije, da je »kulak« 
in da je storil nekaj gospodarskih nepravilnosti in prekrškov. Komisija je ugo-
tovila, da je hrvaška milica s svojimi postopki razmere še bolj zaostrila in da je 
miličnikom v Štrigovi za grobo postopanje z ljudmi dajal spodbudo komandant 
okrožne milice iz Varaždina.
316
 Med krajani Razkrižja je močno negodovanje 
zbudil zlasti dogodek le nekaj dni po dogovoru Maček-Krajačić o priključitvi k 
Hrvaški, ko sta v Razkrižje prišla dva hrvaška učitelja, ki sta želela prevzeti šolo. 
Ljudje so takrat protestirali pred šolo. Na krajane Razkrižja pa so po pripovedo-
vanju predstavnikov tamkajšnje oblasti vplivali tudi hrvaški duhovniki, ki so od 
vsakega zahtevali, »da se ne imenuje več Slovenca, da ne bo hodil na sestanke in 
da na njih ne bo vpil, da je Slovenec«.
317
 
Zvezne oblasti so se vedno bolj zanimale za dogajanje na »spornem« obmo-
čju med Slovenijo in Hrvaško. Potem ko je Zvezna kontrolna komisija vlade FLRJ 
zaslišala šefa notranjega odseka Ljutomer (ni pa zaslišala nikogar s hrvaške strani), 
sta bila pred istim zasliševalcem (v Beogradu) zaslišana še lokalna funkcionarja, 
predsednik in tajnik KLO Razkrižje. Ta sta zasliševalcem predala dopis, ki sta ga 
pred tem poslala hrvaškim oblastem v Zagreb, v katerem je bil natančen popis 
problema in dogajanja v zvezi z njim. Zaslišana sta bila dejansko zato, ker sta se 
sama obrnila s pritožbo na Zvezno kontrolno komisijo vlade FLRJ zaradi odločitve 
o meji, ki sta jo sprejela notranja ministra Slovenije in Hrvaške Maček in Krajačić. 
Na osnovi njune pritožbe je Komisija državne kontrole oblikovala svojo 
komisijo, že tretjo, ki je odločala o meji na tem območju. Tudi ta je »zaslišala« 
pritožitelja, in njune izjave ter argumente iz pritožbe preverili še z zaslišanjem 
šefa odseka za notranje zadeve okrajnega LO Ljutomer. Opravila je tudi razgo-
vore za ljudmi »na terenu«, pa tudi s političnimi aktivisti in funkcionarji na obeh 
straneh meje. Bila je sploh prva komisija, ki se je seznanila s stanjem neposredno 
»na terenu«. 
Ugotovitev komisije je bila, da je vprašanje vključitve ozemlja predvojne 
občine Štrigova predvsem želja hrvaških politikov iz Čakovca in Varaždina in 
ne želja tamkajšnjega prebivalstva. Glede nacionalne zavesti prebivalstva so 
ugotovili, da večina prebivalstva nima »posebno oblikovane zavesti o narodni 
pripadnosti« in da se opredeljujejo za Medžimurce. Glede nacionalne pripadno-
sti prebivalstva so v Komisiji ugotovili, da predvojna občina Štrigova zgodovin-
sko pripada Medžimurju in s tem k Hrvaški, da pa je s »slovenizacijo« začel 
Anton Korošec. Tudi ta komisija je kot verodostojne podatke vzela podatke o 
316 Zečević, Lekić, Državne granice, dok. 84, str. 171.
317 Prav tam, dok. 82, str. 168.
114 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
nacionalni sestavi prebivalstva po popisu prebivalstva s konca marca 1931, ko 
pa se nacionalnost ni ugotavljala (!). Komisija je menila, da kampanjo za vklju-
čitev v Slovenijo vodijo »bivši Koroščevi korteši«, kar je bila politična ocena in 
to negativna za tiste, ki so želeli k Sloveniji. Omenili so tudi, da je eden od prito-
žnikov zoper sklep o pripadnosti nekdanje občine Štrigova k Hrvaški kulak in 
da je storil nekaj gospodarskih nepravilnosti in prekrškov. S tem so dali jasno 
politično oceno, kdo in zakaj se zavzema za to, da to ozemlje pripade Sloveniji. 
Za oba lokalna funkcionarja so menili, da sta kulaka oz. bogata kmeta. Po drugi 
strani pa so tudi menili, da je hrvaška milica s svojimi postopki razmere še bolj 
zaostrila in da je miličnikom v Štrigovi za grobo postopanje z ljudmi dajal spod-
budo komandant okrožne milice iz Varaždina.
318
 Na koncu so sprejeli sklep, da 
območja KLO Razkrižje in Robadj(đ)e pripadejo LR Sloveniji, ostali del pred-
vojne občine Štrigova pa LR Hrvaški. 
Glede obeh pritožnikov, ki sta s svojo pritožbo na kontrolno komisijo spod-
budila, da je ta kot organ zvezne oblasti sploh posegla v »mejne zdrahe«, je komi-
sija v svojem poročilu imela negativno stališče zaradi njunega posestnega stanja 
in njunega predvojnega delovanja, saj so zlasti predsednika KLO Razkrižje videli 
kot klerikalca, Koroščevega pristaša itd., ter so priporočili, naj se vaščane od 
njiju »oddvoji«, ker imata nanje velik vpliv, ki pa je negativen. Na koncu poročila 
je komisija priporočila, naj se »posebna pozornost v političnem delu posveti dife-
renciaciji znotraj teh vasi in razkinkavanju pred ljudstvom sloja gospodarjev in 
različnih špekulantov iz nekdanje Jugoslavije, od katerih so mnogi sodelovali z 
okupatorjem, ki pa še izvajajo močan vpliv na ljudstvo tega območja in stojijo še 
sedaj v ozadju razpihovanja in raspiranja sporov v tej občini«.
319
 Kljub takšnemu 
negativnemu stališču o osebah, ki sta vodila »boj za mejo« in splošni slabi oceni 
političnega stanja »na terenu«, je komisija vseeno popravila razmejitev, kot sta jo 
postavila notranja ministra, in Sloveniji dodelila večje območje. 
S tem je bilo vprašanje meje med Slovenijo in Hrvaško na območju med 
Prlekijo in Medžimurjem rešeno, čeprav zvezna skupščina ni nikoli izdala zakona 
o razmejitvi med republikama, kar bi po ustavi (glede na 12. člen) morala. 
Mejo na terenu naj bi potegnili komisiji okrožnih odborov Maribor in 
Varaždin. Sklep Zvezne kontrolne komisije je bil tudi, da se na naslednjem zase-
danju Skupščine FLRJ sprejme zakon o razmejitvi med republikama. Zvezna 
vlada je 1. avgusta 1946 sporočila vladi LR Slovenije, da bo zvezna skupščina 
v smislu 12. člena ustave FLRJ sprejela zakon o razmejitvi med Slovenijo in 
Hrvaško. S tem zakonom naj bi bilo rešeno to mejno vprašanje in tudi mejno 
vprašanje v Beli krajini. Tega pa jugoslovanska skupščina ni izvedla niti takrat 
318 Prav tam, dok. 84, str. 171.
319 Klasinc, Arhivski dokumenti o dogodkih v Štrigovi, dok. 75, str. 154.
115 Čepič: Ozemlje – ljudstvo – oblast
niti kasneje. Zakonsko je ostalo vprašanje meje s Hrvaško nedokončano oziroma 
nedefinirano. Meja med federalnima enotama (republikama) pa je bila na spor-
nem območju vzpostavljena in je veljala vso dobo t. i. druge Jugoslavije ter je pri-
znana tudi s Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike 
Slovenije z dne 25. junija 1991.
S tem ko se je za problem meje med Slovenijo in Hrvaško pri Razkrižju ozi-
roma Štrigovi začela zanimati zvezna oblast, saj republiške, še manj pa lokalne 
oblasti tega problema niso bile sposobne rešiti – vsaka njihova poteza je problem 
še poglobila –, je reševanje mejnega vprašanja dobilo nove razsežnosti. Problem 
se je sicer začel razreševati in bil z določitvijo meje razrešen, vendar ne tako, da 
bi s tem bili zadovoljni vsi, zlasti ne tamkajšnji prebivalci. 
Konec julija 1946 so se na terenu sicer sestali predstavniki okrožnih 
odborov Maribor in Varaždin ter izvedli razmejitev. Izdali so odlok, da vasi 
Razkrižje, Gibina, Šafarsko, Veščica in Globoka spadajo v okraj Ljutomer, vasi 
Robadje, Banfi, Jalšovec, Štrigova, Leskovec, Sv. Urban, Statinec, Železna Gora, 
Grabrovnik pa v okraj Čakovec.
Ljudje se s tem niso pomirili in so v Ljubljano in Beograd oblastem še naprej 
pošiljali svoje pritožbe. Pritožbe so dobivale vedno bolj političen prizvok, zla-
sti ko so v njih navajali in dejansko »ovajali« posameznike, njihovo preteklost, 
dejavnost, posestno stanje. Pritožba na odločitev okrožnih ljudskih odborov 
Maribor in Varaždin, kateri kraji in zaselki spadajo v katero od republik, je bila 
s strani KLO Razkrižje podana na začetku avgusta 1946. Z razmejitvijo niso bili 
zadovoljni, ker so bili kraji s pretežno slovenskim prebivalstvom postavljeni v 
Hrvaško. Iz kraja Statinec, ki je pripadlo Hrvaški, je prišla prošnja za priključitev 
celotne občine Štrigova v Slovenijo. Eden od argumentov za to je bil tudi ta, da 
»naše vino se šteje med ljutomerska vina«.
320
 
Vsi protesti in pritožbe niso pomagali. Meja je bila določena. Ljudje so na 
zborovanjih in prek svojih lokalnih funkcionarjev še nadalje izražali negodova-
nje nad določeno mejo. »Ljudstvo« je s svojim nastopom, delovanjem in stališči 
v veliki meri sodelovalo pri oblikovanju upravno določene meje, ki je bila dejan-
sko upravna meja med republikama federativne države. 
Za to, da se je meja med Slovenijo in Hrvaško na območju predvojnih občin 
Štrigova in Razkrižje, ki je burila duhove na »terenu«, saj je vsaj za tiste, ki so 
želeli, da se to območje vključi v okvir Slovenije, to predstavljalo enega osrednjih 
problemov, uredila kot se je, je bilo v veliki meri zaslužno »ljudstvo«. Natančneje 
dva predstavnika ljudstva, izvoljena funkcionarja najnižjega organa ljudske 
oblasti, krajevnega ljudskega odbora z Razkrižja. Odločilna je bila njuna sme-
lost, ko sta na Zvezno komisijo za državno kontrolo vlade FLRJ vložila pritožbo 
320 Prav tam, dok. 58, str. 118.
116 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje
zoper odločitve notranjih ministrov obeh republik. Dejansko je njuna pritožba – 
za njo in njenim namenom pa je stalo ljudstvo, ki je svoje nasprotovanje večkrat 
pokazalo z zborovanji, izvedenimi v skladu z zakonodajo in političnim redom 
kot zbori volivcev – spremenila odločitev, kakršno sta sprejela notranja mini-
stra, in oblikovala mejo, ki je nato veljala vse do konca jugoslovanske države in 
velja še danes. Tako je imel »glas ljudstva«, ki sta ga predstavljala ta dva lokalna 
predstavnika oblasti, veliko vlogo pri oblikovanju državnega ozemlja Slovenije 
oziroma meje na tem območju. 
Meja na območju med Prlekijo in Medžimurjem, kjer sta se za ozemlje in 
mejo na njem leto dni po koncu druge svetovne vojne »bojevali« dve federalni 
enoti federativno organizirane Jugoslavije, je bila v veliki meri oblikovana zaradi 
dejavnosti ljudstva in to zlasti na slovenski strani. To je bil odločilni dejavnik za 
oblikovanje meje na tem območju, saj je ljudstvo s svojim nastopanjem zoper 
odločitve oblasti le-te pripravilo do tega, da so oblikovale mejo med republi-
kama, ki sicer ni bila povsem meja med narodoma, a je bila bolj ali manj spreje-
mljiva za obe republiki-državi in oba naroda. Meja, ki jo je mogoče na eni strani 
razumeti kot državno mejo (če se republiko v jugoslovanski federaciji razume 
kot obliko sicer omejene državnosti), na drugi strani pa kot upravno mejo, je 
bila oblikovana z »glasom ljudstva« in je še danes zahvaljujoč glasnemu ljudstvu 
meja med samostojnima državama.
»Zgodba« o mejnem vprašanju med Slovenijo in Hrvaško v prvem letu po 
drugi svetovni vojni je imela »glavnega igralca«, ki ga je predstavljalo ljudstvo, 
tj. prebivalstvo »spornega« ozemlja. Ljudstvo je s svojo voljo, ki jo je izražalo 
predvsem prek takratne oblike »ljudske demokracije«, zborov volivcev in organi-
ziranih množičnih sestankov, prisililo oblast, da ga je upoštevala in mu prisluh-
nila. Oblikovanje meje med sicer bratskima republikama, Slovenijo in Hrvaško, 
na območju, ki je bilo »sporno«, je pomenilo zmago ljudstva. »Politika« je sicer 
odločila, odločalo pa je tudi ljudstvo-prebivalstvo, ki mu je »politika« prisluh-
nila. Mejo je dejansko oblikovalo ljudstvo in s tem določilo ozemlje ene in druge 
federalne enote v okviru jugoslovanske federativne države.