¦
2
Umrlemu pevcu
Otonu Župančiču
Življenje, glej, tvoj pevec je umrl. On, ki ti hvalnice je pel, kot dano bilo ni mnogim, je prestopil brv poslednjo in izgubil se v neznano.
Tvoj pevec pel ne bo nam več nikdar o brezah belih, jezerih nemirnih, valeh rži, škrjančkih vrh ozar, fanfarah sončnih, zarjah predvecernih,
o vetru, ki čez daljni grob šumi, starinskih, črnih križih na poljani, o šumu kril nevidnih skoz noči, ne o jeseni v sivih pajčolanih,
pel več ne bo o trtah vrh goric, o vinih starih, gostih in šumečih, o gizdavih devojkah zornih lic, o strelcih iz daljin skoz noč hitečih,
o soncih ne, ki merijo nam čas, duha zakonih, stolpih hrepenenja, o duši, ki izprašuje svoj obraz, o zadnjem smislu smrti in življenja.
O naši zemlji pel nič več ne bo, o nje prelestih in o nje bolestih, o težkih dnevih, ki so šli čez njo, o njeni novi, ravni, svetli cesti.
V molk zadnji je zavit. Kje je srce, ki so iz njega sončne pesmi vrele? Je v grobu res? Le zemlja te zemlje? Ne, tukaj je. Poglej te liste bele.
3
Umrlemu pesniku
V dlaneh mi list za listom šelesti in čutim, vem: ne, duša ta ni umrla, saj v nas so njeni samogovori, saj njeno pesem pojo naša grla.
Odkar skoz tvoje sanje smo, poet, zrli v življenja luči in temine, nam svet je lepši, kot je bil popred, saj v njem je odsev i tvoje veličine.
Kar s tabo zremo jate daljnih zvezd, žare še zvezde nam v očeh svetleje, kar ti izpel si srečo in bolest, še oni sta nam dražji kakor preje.
Kar ti o zemlji naši si zapel, svetlejši so nje lesi, polja, vode, kar ti o nje junaštvih si zapel, še žlahtnejše nam vino je svobode.
In glej, kar naša je beseda šla skoz tvojo dušo in se tam napila v najglobljih vrelih čistega srebra, se k nam še ona lepša je vrnila.
Jo čujete? Ta njen razkošni zven: zdaj plat zvona, zdaj vzdih, zdaj šum prediva, zdaj slap, ki pada tam s samotnih sten — pesem minljivosti, ki ni minljiva.
Matej Bor
Opomba: pesem je. nastala ob Zupančičevi smrti, svojo dokončno obliko pa je dobila ob stoletnici njegovega rojstva. M. B.