Zvišanje prejemkov nam je nujno potrebno Med važna vprašanja našega današnjega javnega življenja spada zvišanje plač državnim in javnim uslužbencem. V neštetih sklepih, resolucijah in spomenicah smo že utemeljeno dokazali, da so v zadnjih letih padli dohodki vseh javnih nameščencev pod eksistenčni minimum in da je zvišanje plač nujno potrebno. Toda doslej so ostale vse naše predstavke in prošnje zaman. Prav zajadi tega, in ker se sedaj sestavlja predlog za državni proračun za prihodnje leto, moramo ponovno naglasiti, v kako težkem položaju se nahaja vse državno uradništvo, predvsem pa učiteljstvo. Ta poudarek je sedaj toliko bolj potreben in upravičen, ker cene vsem življenjskim potrebščinam že tri leta stalno naraščajo, a naši prejemki so v primeri s tem porastom vedno manjši. Dclna povrnitev odtegljajev izvedena leta 1937. ne pomenja rešitve gmotnega vprašanja državnih uslužbencev, ker so se med tem časom življenjske potrebščine tako silno podražile, da je že ogrožen življenjski obstoj družine državnega in javnega uslužbenca. Iz splošnega indeksa cen je povsem jasno razvidno, da se te od meseca julija 1936. stalno dvigajo. Vsi javni uslužbenci so s tem porastom toliko bolj prizadeti, ker so se cene od srede 1937. leta dvigale skoro v navpični črti. To pa postaja za nas naravnost usodno in z vso zaskrbljenostjo se moramo vprašati, kam to vodi? Naši dohodki ne zadostujejo več niti za najpotrebnejše. Brez dvoma je, da porast cen raznim poljskim pridelkom koristi našemu kmetu, ki je bil že skoro povsem uničen, ker je moral v letu 1935. prodajati vse svoje pridelke pod najnižjo vrednostjo. Znano je načelo, ki se danes v javnem življenju stalno poudarja, da je mogoče dvigniti denarni promet le tedaj, če kmet svoje pridelke dobro prodaja; toda poudariti je treba tudi, da mora imeti denar predvsem javni nameščenec, ki je največji in najvažnejši konsument vsega, kar prinese kmet na trg. Sedanje neprestano naraščanje cen vsem življenjskim potrebščinam je namreč v velikem nasprotju z našimi dohodki in se bo vsem državnim uslužbencem zgodilo to, kar se mnogim že sedaj dogaja, da ostanejo dolžni svojim trgovcem, mesarjem, mlekaricam itd. Toda to bo moglo trajati samo dotlej, dokler polagoma ne postanejo povsem insolventni. Iz tega sledi, da se morejo sedanje cene živilom vzdržati koristno na dosedanji višini samo tedaj, če imajo konsumenti tudi možnost, kupovati jih v zadostni meri in z gotovim denarjem. Kontinuiteta javnih uslužbencev kot najvažnejših konsumentov in kmetovalcev kot producentov, zahteva imperativno zvišanje naših dohodkov, ker sicer se bo zopet dogajalo, da producenti ne bodo mogli prodati svojega blaga, in to bi bil zelo velik udarec za naše narodno gospodarstvo. Toda ni samo prehrana oni artikel, ki je vedno dražji. Naraščajo tudi cene oblačilu in obutvi. In prav s tem je zopet in v prvi vrsti prizadet državni uslužbenec, predvsem učitelj, ki mora biti vedno stanu primerno oblečen, pa bodisi v šoli kakor tudi izven nje. Paziti mora vedno, da tudi s primerno obleko čuva ugled državnega uslužbenca. Na kak način se to kljub tako slabim dohodkom še vedno lahko vrši, in kaj vse žrtvuje državni uslužbencc, da se dostojno obleče, o tem bi se dale napisati cele knjige. Toda če opazujemo in primerjamo cene oblekam in obutvi, ki se že od začetka leta 1936. zelo naglo dvigajo, s cenami pred tem letom, se naše skrbi od dne do dne večajo ob misli, kako in na kak način bomo oblačili sebe in svoje družine, s čim bomo plačevali drage obleke in obuvalo? Eventualne zaloge iz prejšnjih let, ko so bile cene zmerne in naše plače vsaj dostojne, so že porabljene v zadnjih letih stalnega porasta cen. In v bodoče? Goli in bosi ne moremo hoditi. — Do\govi naraščajo! — Stanje je tako, da je že skrajni čas, da merodajni krogi pretresejo ta položaj in iščejo ter najdejo izhod. Ako že moramo razumeti naraščanje cen prehrani in obleki, ne moremo nikakor opravičiti dviga cen kurivu, ko smo vendar v Evropi na 4. mestu s svojimi bogatimi gozdovi, ki zavzemajo 30.5 % površine vse Jugoslavije. Kljub temu pa so se tudi pri nas drva podražila za polnih 30 % in ponekod tudi za več. Zašli bi predaleč, če bi načenjali še razne druge izdatke, predvsem za stanovanja, za kulturne potrebe učiteljstva, za vzdrževanje otrok v srednjih šolah itd. Z neverjetno naglico se bližamo točki, ki je katastrofi najbližja. Za nas je najvažnejše dejstvo, da od sredine leta 1936. cene vsem življcnjskim potrebščinam stalno naraščajo, da so narasle že nad 30 % in nekaterim potrebščinam tudi do 40 %. Naša kategorična zahteva se more vsled tega glasiti samo: Znižanje cen vsem življenjskim potrebščinam Ba raven v letu 1936., ali zvišanje prejemkov za 30 do 40 %.