JWartin Brilej jSpomin na Litijo Bponiin na Litijo Litija in okoliški kraji na starih razglednicah Ob 850-letnici prve omembe Litije v pisnih virih. Villa Litta klub Fondacija Litija 1995 UVOD Stare razglednice Litije in okoliških krajev, ki so izhajale v obdobju od konca 19. stoletja do 2. svetovne vojne, predstavljajo svojevrstno kulturno vrednoto. V Litiji so v tem obdobju izdali razmeroma veliko razglednic. Izdajatelji so bili večinoma trgovci, gostilničarji in podjetniki, ki so s tem na takrat najboljši in najučinkovitejši način predstavljali svoje dejavnosti. Danes gledamo stare razglednice predvsem kot zanimivo primerjavo med takratno in današnjo ureditvijo posameznega dela Litije. Tudi drugi kraji, ki so z razglednicami predstavljeni v knjigi, so se v tem času precej spremenili. Razglednice, ki so natisnjene v knjigi, so bile večinoma tudi odposlane. Besedila ob njih se deloma nanašajo na motive, ki so na razglednicah, deloma pa tudi na druge značilnosti in zanimivosti Litije ter drugih krajev v tem obdobju. Pri nekaterih razglednicah besedila opisujejo tudi dogajanja in razmere v starejših obdobjih. Opisovanje zgolj stanja in razmer ob izidu razglednic včasih pove premalo o posameznih objektih, predelih Litije in drugih krajih. Zato tudi vsebinska zasnova knjige temelji predvsem na prikazu starih razglednic Litije in okoliških krajev, ne pa na sistematičnemu opisovanju zgodovine in razvoja. Za kaj takšnega bi bil potreben drugačen pristop in zasnova. Vsekakor pa bi Litija potrebovala tudi takšno delo, ki bi prikazalo njen razvoj od nastanka naprej. Knjiga izhaja v letu, ko po nekaterih novejših dokumentih mineva 850 let od njene prve omembe v pisnih virih. Nekateri starejši viri omenjajo tudi letnico 1256 kot prvo omembo Litije. Vendar pa je leta 1145 po vseh zgodovinskih virih prišlo do daritve vasi z imenom »Litta« (»Villa Litta«, »Villam Littae«), kar naj bi bila Litija. V uvodnem delu so predstavljeni Luka Svetec, Mira Pregelj in Peter Jereb, ki so v Litiji pustili trajne in pomembne stvaritve. Odločilno so vplivali na njeno življenje ter zlasti kulturni in narodnostni razvoj. Litija je bila v obdobju, ko so izhajale razglednice, natisnjene v tej knjigi, pomemben kraj. V takratnih razmerah se je pomembnost in dejavnost posameznih krajev izražala tudi z razglednicami, kar je bilo pomembno predvsem za sporočila navzven, v druge kraje in države. Litija je bila pri tovrstnem predstavljanju in sporočanju z razglednicami kar uspešna. Večina jih je predstavljena v tej knjigi. Prikazujejo jo takšno, kakršna je bila pred mnogimi desetletji in tudi v prejšnjem stoletju. Zato ima knjiga naslov »Spomin na Litijo«, saj takšna, kakršna je bila, ne bo nikoli več. Hvala vsem, ki so kakorkoli pripomogli k nastanku in izidu te knjige. Avtor EINLEITUNG Die alten Ansichtskarten von Litija und der Nachbarorte, die in der Zeit vom Ende des 19. Jahrhunderst bis zum 2. Weltkrieg erschienen sind, stellen einen einzigartigen Kulturwert dar. In Litija sind in der Zeit verhältnismäßig viele Ansichtskarten erschienen. Die Herausgeber waren hauptsächlich Händler, Gastwirte und Unternehmer, die damit und zu der Zeit auf beste und erfolgreichste Weise ihre Tätigkeit vorstellten. Heute sehen wir die Ansichtskarten vor allem als einen interessanten Vergleich zwischen der damaligen und heutigen Einrichtung der einzelnen Teile der Stadt Litija. Auch andere Orte, die mit den Ansichtskarten im Buch vorgestellt werden, haben sich in der Zeit ziemlich stark verändert. Die meisten Ansichtskarten, die in diesem Buch gedruckt sind, wurden auch abgeschickt. Die Texte auf ihnen deuten teilweise auf die Motive, die auf den Ansichtskarten dargestellt sind, teilweise aber auch an andere Merkmale und Sehenswürdigkeiten von Litija und anderer Orte in der Zeit. Bei einigen Ansichtskarten beschreiben die Texte auch das Geschehen und die Verhältnisse in älteren Perioden. Die Beschreibung des wahren Zustandes und der Verhältnisse zur Zeit der Herausgabe der Ansichtskarten, sagen manchmal zu wenig von den einzelnen Objekten, Teilen von Litija und anderen Orten aus. Deshalb beruht auch der inhaltliche Entwurf des Buches vor allem auf der Darstellung der alten Ansichtskarten aus Litija und der Nachbarorte und nicht der systematischen Beschreibung der Geschichte und der Entwicklung. Dafür wäre aber ein anderer Zugang und Entwurf zum Werk notwendig. Natürlich wäre aber auch so ein Werk, daß ihre Entwicklung von den Anfängen her zeigen würde, für die Stadt Litija notwendig. Das Buch erscheint im Jahr, wo nach einigen neueren Dokumenten 850Jahre seit der ersten schrifilichen Erwähnung der Stadt vergangen sind. Einige ältere Quellen deuten auch das Jahr 1256, als das Jahr der ersten Erwähnung von Litija an. Trotzdem sollte nach allen Geschichtsquellen im Jahr 1145 zur Schenkung des Dorfes »Litta« (»Villa Litta«, »Villam Littae«) gekommen sein, was Litija, bedeuten sollte. In der Einleitung sind Luka Svetec, Mira Pregelj und Peter Jereb vorgestellt, die in Litija dauerhafie und wichtige Schöpfungen hinterlassen haben. Sie haben entscheidend ihr Leben und vor allem die Kultur— und Volksentwicklung beeinflußt. Litija war in der Zeit des Erscheinens dieser Ansichtskarten, die in deisem Buch gedruckt sind, ein sehr wichtiger Ort. In den damaligen Verhältnissen hat sich die Wichtigkeit und Tätigkeit vereinzellter Orte auch mit Ansichtskarten ausgedrückt, was vor allem wichtig Jur die Nachrichten nach außen, in andere Ort und Länder war. Litija war bei diesartiger Vorstellung und Komunikation mit Ansichtskarten ziemlich erfolgreich. Die meisten davon sind in diesem Buch vorgestellt. Sie stellen Litija so dar, wie sie vor vielen Jahrzehnten und auch im vorrigen Jahrhundert war. Deshalb trägt dieses Buch auch den Titel »Erinnerungen an Litija«, da sie, so wie sie war, nie mehr aussehen wird. Ich danke allen, die in irgend einer Form bei der Herausgabe und Veröjfentlichung dieses Buches geholfen haben. Der Autor »Pošiljam Ti pozdrav iz Litije...« Na prelomu v 20. stoletje je Evropo zajela prava razgledniška »mrzlica«, ki se je kazala v množičnem zalaganju, izdajanju in tiskanju »lepih kartic« in v njihovem pošiljanju na vse strani sveta. Ko brskamo po antikvariatih na Dunaju, v Pragi, v Parizu in drugod, ne smemo biti presenečeni, ko najdemo razglednice iz Kranjske in drugih delov slovenske dežele. Pisali jih niso samo Slovenci - marsikdaj samo v sosednjo vas — ampak tudi neredki tujci, ki so potovali skozi naše kraje. Pomembno vlogo pri tem je imela železnica in kraji ob njej so vedno imeli večje število razglednic, tako tudi Litija in njena okolica. Modnost pošiljanja razglednic je bila na višku na začetku našega stoletja, nato pa je počasi usihala. Že v tistem času so delovali številni klubi zbirateljev, marsikatera družina pa je imela tudi zbirko, lepo urejeno in shranjeno v albumih. Čas je zaprašil to zlato dobo, ki jo v zadnjih desetletjih obujajo številni zasebni zbiratelji in ljubitelji lepih razglednic. Ne samo nostalgija in ljubezen do domačega kraja, estetika kartic in raznolikost motivov, temveč tudi zavest, da je to gradivo del krajevne in splošne slovenske kulturne dediščine, so vedno bolj prisotni pri ljudeh, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja z njihovim okoljem danes. Stare razglednice nam omogočajo primerjavo s časom pred slabimi sto leti in manj. In še eno stran slovenskega človeka tistega časa nam odkrivajo, to je lepo navado pošiljanja pozdravov. Lepa razglednica in prisrčni pozdravi so marsikomu ozaljšali dan. Sam pa želim avtorju knjige, da z njo doseže namen, kot so ga imele razglednice nekoč: da pride v roke in seže do srca vsem, ki imajo radi kraje, prikazane skozi stare razglednice Litije in njene okolice. dr. Marjan Drnovšek »Ich schicke Dir Grüße aus Litija...« Auf der Wende zum 20. Jahrhundert wurde Europa von einem wahren »Ansichtskartenfieber« erfaßt, daß sich im massenweise Verlegen, Herausgabe und Druck »Schöner Karten« und deren Absendung in die ganze Welt zeigte. Wenn wir in den Antiquitätenläden in Wien, Prag, Paris oder anderswo herumstöbern, dürfen wir nicht überrascht sein, wenn wir Ansichtskarten aus Krain und anderen Teile Sloweniens finden. Sie wurden nicht nur von den Slowenen — oft nur in das benachbarte Dorf- geschrieben, sondern auch von den nicht so seltenen Ausländern, die durch unsere Orte reisten. Eine wichtige Rolle spielte dabei die Eisenbahn und die Orte entlang ihres Weges, hatten immer eine größere Anzahl der Ansichtskarten, so wie auch Litija und deren Umgebung. Die Mode des Ansichtskartenschickens war auf dem Höhepunkt zu Beginn unseres Jahrhunderts, dann ließ sie allmählich nach. Schon zu der Zeit wirkten viele Sammlervereine und manche Familie hatte eine Sammlung, schön eingerichtet und im Album aufbewahrt. Die Zeit hat diese goldene Epoche verstaubt, sie wird aber in den letzten Jahrzehnten von vielen privaten Sammlern und Liebhabern der schönen Ansichtskarten geweckt. Nicht nur die Nostalgie und Liebe zum Heimatort, die Esthetik der Ansichtskarten und Verschiedenheit der Motive, sondern auch das Bewußtsein, daß dieses Material ein Teil des örtlichen und allgemeinen slowenischen Kulturerbes ist, sind immer häufiger bei den Leuten anwesend, denen es nicht egal ist, was mit ihrer Umgebung heute passiert. Die alten Ansichtskarten ermöglichen uns den Vergleich mit der Zeit vor knapp hundert Jahren und weniger. Sie enthüllen uns noch eine Seite des slowenischen Menschen und das ist der schöne Brauch, Grüße zu schicken. Eine schöne Ansichtskarte und herzliche Grüße haben manchen Leuten den Tag verschönert. Ich persönlich aber wünsche dem Autor, daß er damit die Absicht erreicht, die die Ansichtskarten einst hatten: in die Hände zu kommen und in die Herzen aller zu reichen, die diese Orte, die durch alte Ansichtskarten von Litija und deren Umgebung dargestellt sind, lieben. Dr. Marjan Drnovšek LUKA SVETEC (1826- 1921) Književnik in politik Luka Svetec je bil rojen 8. oktobra 1826 v Podgorju pri Kamniku. Bil je pravnik in je prišel v Litijo leta 1873, kjer je bil notar. Kot književnik je s pisanjem proze in pesmi deloval v duhu slovenskega narodnega pesništva in pripovedništva in odločilno prispeval, da so po letu 1848 pisatelji vseh slovenskih dežel in pokrajin pričeli pisati enotnejši knjižni jezik. Luka Svetec je bil 23.2.1867 izvoljen za namestnika deželnega odbornika iz kmečke kurije, 24.8.1870 pa za deželnega odbornika iz kurije mest, trgov in trgovske obrtne zbornice. Kot kranjski deželnozborni poslanec je bil Luka Svetec branilec deželne avtonomije. Pomemben je bil kot društveni delavec. Že leta 1861 je bil med ustanovitelji ljubljanskega Pravniškega društva, ki je dajalo pobude za slovensko pravno publicistiko in podpiralo slovenjenje avstrijskih zakonov. Od istega leta dalje je bil tudi odbornik ljubljanske čitalnice, od leta 1866 pa odbornik Slovenske matice, pozneje pa njen poverjenik za litijski okraj. V letih 1884/85 je vodil pripravljalni odbor za ustanovitev šolske družbe sv. Cirila in Metoda, kot obrambo zoper napadalno nemško politiko. Svetec je napisal odločno vabilo za pristop k društvu, sestavil pravila in bil podpredsednik. V Litiji je ustanovil podružnico družbe sv. Cirila in Metoda, ki ji je predsedoval od 1885 do 1918, v njenem okviru pa še pevsko in bralno društvo, ki sta zrasla v pevsko društvo Lipa in Matično knjižnico Litija. Bil je pobudnik gradnje prvega šolskega poslopja v Litiji in kulturnega, izobraževalnega ter narodnobuditeljskega življenja v Litiji. LUKA SVETEC (1826- 1921) Der Literat und Politiker Luka Svetec wurde am 8. Oktober 1826 in Podgorje bei Kamnik geboren. Er war Jurist und kam nach Litija im Jahr 1873, wo er als Notar diente. Als Literat war er mit dem Schreiben von Prosa und Lieder im Geiste der slowenischen nationalen Poesie und Erzählerkunst tätig und trug entschlossen dazu bei, daß nach dem Jahr 1848 die Schrifisteller aller slowenischen Länder und Regionen eine einheitlichere Schriftsprache zu schreiben anfingen. Luka Svetec wurde am 23. 2. 1867 zum Stellvertreter des Landesausschußmitgliedes der Städtekurie, der Märkte und der Handelsgewerbekammer gewählt. Als Krainer Landesratsabgeordneter war Luka Svetec Verteidiger der Landesautonomie. Er war auch bedeutender Vereinsarbeiter. Schon im Jahr 1861 war er unter den Gründern des Juristenvereins von Ljubljana, der Anregungen zur slowenischen juristischen Publizistik gab und die Slowenisierung österreichischer Gesetze unterstützte. Seit dem selben Jahr war er auch Ausschußmitglied des Lesevereins von Ljubljana, seit dem Jahr 1866 war er Auschußmitglied der »Slovenska matica« (Vereinigung für die Herausgabe wissenschaftlicher und beletristischer Bücher), später war er Kommissar für den Bezirk von Litija. In den Jahren 1884/85 leitete er den Vorbereitungsausschuß für die Gründung des Schulvereines Sv. Ciril in Metod (St. Kyrillos und Methodus), als Verteidigung gegen die angreiferische deutsche Politik. Svetec schrieb eine entschlossene Einladung für den Beitritt zum Verein, stellte die Regeln zusammen und war deren Vizepräsident. In Litija gründete er die Filiale des Vereins Sv. Ciril in Metod, deren Vorsitzender er von 1885 bis 1918 war. Im selben Rahmen waren auch der Chor— und Leseverein, die in den Chorverein Lipa und die Standes— und Stadtbibliothek haranwuchsen. Er war Anreger des Baus des ersten Schulgebäudes und zugleich des kulturellen, ausbildenden und national erweckenden Lebens in Litija. Liuka Büctcc (1826 - igii) MIRA PREGELJ (1905 - 1966) Akademska slikarka Mira Pregelj je bila rojena 13. septembra 1905 v Litiji. Do aprila 1915 je osnovno šolo obiskovala v Trstu, nato pa v Ljubljani. Gimnazijo z veliko maturo je opravila na realni gimnaziji v Ljubljani leta 1922. Nato je od 1922 do 1926. leta študirala slikarstvo na Akademiji v Zagrebu, zimski semester v študijskem letu 1924/25 pa v Beogradu. Diplomirala je pri akad. slikarju prof. Vladimirju Beciču v Zagrebu. Nato je spet prišla v Litijo in tu živela do smrti. Umrla je 22. decembra 1966 v Ljubljani. Mira Pregelj je bila članica »četrte generacije« v slovenskem slikarstvu, kamor poleg nje sodijo še Miha Maleš, Olaf Globočnik, Nikolaj Pirnat in Pavel Mežan. Bila je ena najboljših slovenskih koloristk. Razstavljala je v Pragi, Bukarešti, Londonu, Ljubljani, Mariboru, Celju, Kranju, Slovenj Gradcu, Litiji, Zagrebu, Opatiji, Zadru, Reki in Beogradu. MIRA PREGELJ (1905 -1966) Die akademische Malerin Mira Pregelj wurde am 13. September 1905 in Litija geboren. Bis April 1915 besuchte sie die Volksschule in Triest, dann in Ljubljana. Das Gymnasium mit dem großen Abitur absolvierte sie an dem Raelgymnasium in Ljubljana im Jahr 1922. Dann studierte sie von 1922 bis 1926Malerei an der Akademie in Zagreb, dann den Wintersemester im Studiumjahr 1924/25 in Belgrad. Sie diplomierte bei dem akademischen Maler Professor Vladimir Beeid in Zagreb. Danach kam sie wieder nach Litija und lebte hier bis zu ihrem Tode. Sie starb am 22. Dezember 1966 in Ljubljana. Mira Pregelj war Mitgliederin der »vierten Generation« der slowenischen Malerkunst, zu der, außer ihr noch Miha Males, Olaf Globočnik, Nikolaj Pirnat und Pavel Mežan, gehören. Sie war eine der besten slowenischen Koloristinnen. Ihre Ausstellungen waren in Prag, Bukarest, London, Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj, Slovenj Gradec, Litija, Zagreb, Opatija, Zadar, Rijeka und Belgrad. JWlra Pregelj (ig05—1Q66) PETER JEREB (1867- 1951) Slovenski skladatelj Peter Jereb je bil rojen 1. julija 1867 v Cerknem nad Idrijo. V Ljubljani je obiskoval orglarsko šolo in se izšolal za občinskega tajnika. Prvo službeno mesto je dobil v Litiji leta 1887 kot občinski tajnik in organist. Tu je ostal 64 let, vse do smrti 3. oktobra 1951. Peter Jereb je v Litiji skomponiral vrsto skladb za zbore, med njimi nekaj izjemno lepih, ki so ponarodele in postale trajna slovenska kulturna vrednota: O kresu, Pelin roža, Pisemce, Moj deklič, Planinam ... Uglasbil je nad 90 pesmi za moški, ženski in mešani zbor, skupaj z orkestralnimi deli in cerkvenimi skladbami pa več kot 200. Pevovodja litijskega pevskega zbora Lipa je bil 39 let, bil je prvi kapelnik litijske gasilske godbe, tajnik in blagajnik gasilcev, tajnik litijskega trškega odbora in 47 let tajnik litijske občine. PETER JEREB (1867- 1951) Der slowenische Komponist Peter Jereb wurde am 1. Juli 1867 in Cerkno nad Idrijo geboren. In Ljubljana besuchte er die Orgelschule und bildete sich zum Gemeindesekräter aus. Er bekam seinen ersten Arbeitsplatz als Gemeindsekretär und Organist. Er blieb hier 64 Jahre, bis zu seinem Tode am 3. Oktober 1951. Peter Jereb komponierte in Litija zahlreiche Chorlieder, unter denen einige äußerst schöne und zum dauerhaftem slowenischen Kulturwert wurden: O kresu (Zum Johannisfeuer), Pelin roža (Die Wermutblume), Pisemce (Das Brieflein), Moj deklič (Mein Mädl), Planinam (Den Bergen)... Er vertonte mehr als 90 Lieder Jur den Männer—, Frauen— und gemischten Chor, gemeinsam mit den Orkestralwerken und kirchlichen Musikwerken sogar über 200. Er war 39 Jahre Gesangsleiter des Sängerchors von Litija, genannt »Lipa«, zugleich der erste Kapellmeister der Feuerwehrkapelle von Litija, Sekretär und Kassenwart der Feuerwehr, Sekretär des Marktausschusses von Litija und 47 Jahre Sekretär der Gemeinde von Litija. v.v.v.v.v.v.v.v.v.v.v.vo Ko je leta 1895 prišel v Šmartno službovat župnik in dekan Ivan Lavrenčič, mu je bila zaupana skrb za gradnjo nove cerkve. Po nekajletnih pripravah so staro cerkev začeli marca 1899 podirati in na istem mestu graditi novo. Pri gradnji je sodelovala vsa župnija, zato je bila mogočna neogotska stavba dograjena v letu in pol. Blagoslovili so jo novembra leta 1900, slovesno posvetili pa 15. septembra 1901, ko je bilo v Šmartnem veličastno in nepozabno slavje. Do leta 1902 so jo v celoti opremili, poslikali pa deset let pozneje. Šele v petdesetih letih tega stoletja je nastala večja potreba po popravilih in vzdrževalnih delih. Tako so leta 1976, ob 75—letnici posvetitve, temeljito obnovili vso njeno notranjščino jt Is im Jahr 1895 der Pfarrer und Dekan Ivan Lavrenčič in den Dienst nach Smartno kam, wurde ihm die Sorge für den /1 Erbau der neuen Kirche anvertraut. Nach mehrjährigen Vorbereitungen wurde die alte Kirche im März 1899 abgerissen JL und an der gleichen Stelle begann man eine Neue zu bauen. Beim Bau half die ganze Pfarrgemeinde, deshalb war das mächtige neogotische Gebäude in eineinhalb Jahren erbaut. Der Kirche wurde in November 1900 der Segen erteilt und am 15. September 1901 wurde sie feierlich Eingeweiht, als in Šmartno eine prächtige und unvergesliche Feier abgehalten wurde. Sie wurde bis 1902 völlig ausgestattet und nach zehn Jahren bemalt. Erst in den fünfziger Jahren dieses Jahrhunderts entstand ein größeres Bedürfnis nach Reparatur- und Instandshaltungsarbeiten. So wurde 1976, bei dem 75 Jahrestag der Einweihung, das ganze Innere gründlich erneuert. Šmartno odposlana leta igoi Naselje Primskovo je na pobočju stožčaste in izredno razgledne Primskove gore. Nižje je Gradišče, z zaselkoma Kremenjak in Kopačija. Med obema svetovnima vojnama je bilo Primskovo samostojna občina s sedežem na Gradišču, k občini pa so spadala naselja Dolenji Vrh, Gorenji Vrh, Gradišče, Ježce, Ježni Vrh, Mengeš, Mišji Dol, Mulhe, Obla Gorica, Poljane, Primskovo, Razbore, Vinji Vrh in Višji Grm. Na vrhu 529 m visoke Primskove gore so ostanki obrambnega tabora iz časov turških vpadov. Po ustnem izročilu je bil tabor nepremagljiv in so Turki prišli le do hriba Kuklje na jugovzhodu. Božjepotna Marijina cerkev je prav na vrhu in je v jedru srednjeveška gotska stavba z ohranjenim prezbiterijem, pred cerkvijo pa je stala lipa (ta še vedno stoji). V tabornem obzidju pa sta bili še dve cerkvi. Ena je bila verjetno zgrajena v 17. stoletju in so jo kasneje spremenili v šolsko stavbo. Druga, najstarejša od vseh treh, je cerkev sv. Petra. Med prvo svetovno vojno je bila prenovljena, v njej je v prezbiteriju ohranjen gotski rebrasti obok. Leta 1862 je postalo Gradišče farno središče, imenovano Primskovo. Poleg največje in še danes lepo ohranjene cerkve so našli sledove prazgodovinske naselbine iz 5. in 6. stol. pred našim štetjem. Tu je od leta 1876 do 1890 bival župnik Jurij Humar, ki je slovel kot čudodelni zdravnik. O njem je šel glas daleč naokrog in še danes ljudje veliko vedo o njegovih sposobnostih. Jurij Humarje bil med ljudmi priljubljen, saj svojih sposobnosti ni izkoriščal in je ljudem vedno pomagal. Govoril je več svetovnih jezikov, obvladal pa je tudi latinščino, grščino in hebrejščino. Sicer pa je živel zelo preprosto. Pokopan je na pokopališču ob primskovški cerkvi. Na Primskovem je bil v šoli zasilni pouk od leta 1864 do 1891, nato je bila redna zasilna šola, ki je leta 1911 postala redna. Primskovo je bilo vedno zelo obiskana božja pot in izletniška točka. r "“v ie Ortschaft Primskovo liegt auf dem Hang des kegelförmigen und äußerst aussichtsreichen Berges Primskova gora, j 1 Niedriger liegt Gradišče, mit den Weilern Kremenjak und Kopačija. Zwischen den beiden Weltkriegen war Primskovo * S eine selbstständige Gemeinde mit dem Sitz in Gradišče und zur Gemeinde gehörten die Ortschaften Dolenji Vrh, Gorenji Vrh, Gradišče, Ježce, Ježni vrh, Mengeš, Mišji Dol, Mulhe, Obla Gorica, Poljane, Primskovo, Razbore, Vinji Vrh und Višji Grm. Auf dem Gipfel des 529 m hohen Berges Primskova gora befinden sich Reste eines Verteidigungslagers aus der Zeit der türkischen Einfälle. Nach der mündlichen Überlieferung war dieser Lager unschlagbar und die Türken kamen nur bis zum Berg Kljuka im siidosten. Die Maria— Wahlfartskirche steht unmittelbar auf dem Gipfel und ist in ihrem Kern ein mittelalterliches gotisches Gebäude mit teilweise noch erhaltenem Presbyterium, mit einer Linde, die vor der Kirche stand (diese steht noch immer da). Hinter den Lagermauern standen noch zwei Kirchen. Eine davon wurde wahrscheinlich im 17. Jahrhundert erbaut und wurde später in ein Schulgebäude umgewandelt. Die Zweite, die zugleich älteste von allen dreien, ist die Kirche des St. Peter. Sie wurde während des Ersten Weltkrieges restauriert und im Inneren, ist im Presbyterium ein gotisches rippenförmiges Gewölbe erhaltengeblieben. Im Jahr 1862 wurde Gradišče zum Pfarrzentrum, genannt Primskovo. Neben der größten und noch heute schön erhaltenen Kirche, fand man hier Spuren einer prähistorischen Siedlung aus dem 5. und 6. Jahrhundert vor unserer Zeitrechnung. Hier lebte und schuf in den Jahren 1876 bis 1890 der Pfarrer Jurij Humar, der als wunderheilender Doktor bekannt war. Die Stimme von ihm verbreitete sich weit herum und noch heute wissen die Leute viel von seinen Fähigkeiten. Jurij Humar war sehr unter den Leuten beliebt, weil er seine Fähigkeiten nie ausnutzte und den Leuten immer half. Er sprach mehrere Weltsprachen, beherschte aber auch Lateinisch, Griechisch und Hebräisch. Ansonsten lebte er sehr einfach. Er ist auf dem Friedhof neben der Kirche von Primskovo begraben. In Primskovo gab es in der Schule in den Jahren 1864 bis 1891 einen Ersatzunterricht, dann gab es eine reguläre Ersatzschule, die 1911 zur regidären wurde. Primskovo war immer ein sehr viel besuchter Ausflugspunkt. 2 -i -m Fr im Di - primskouo odposlana leta igoi Župnijska cerkev sv. Martina v Šmartnem je grajena v novogotskem slogu. V njej so najpomembnejši in umetniško največ vredni štirje nagrobniki oziroma epitafi iz 16. stoletja, ki so jih ohranili še iz stare cerkve. Vzidali so jih v stene krstne kapele v pritličju južnega zvonika; danes je v tem prostoru kiosk za prodajo verskega tiska. Najstarejši je nagrobnik Erazma Wagna, ki je umrl leta 1522; bil je kranjski plemič in je domnevno začel graditi grad Bogenšperk. Naslednji je nagrobnik rudarskega podjetnika Krištofa Brukherschmida, najmlajši pa je epitaf Erazma von Lichtenberga, ki je umrl leta 1566. V sedanjo krstilnico so ob zidavi nove cerkve vzidali še nekatere dele iz stare cerkve, tako da je ta prostor v celoti posvečen njenemu spominu. Notranjost cerkve je danes pretežno enaka kot na razglednici. Obhajilno mizo so po spremembah v bogoslužju, ki jih je prinesel drugi vatikanski koncil, odstranili in tja postavili nov oltar, obrnjen k ljudem. ie Pfarrkirche des St. Martin in Šmartno ist im neugotischem Stil gebaut. Im Inneren sind am wichtigsten und haben # I den größten künstlerischen Wert, die vier Grabsteine, bzw. Epitafe aus dem 16. Jahrhundert, die noch aus der alten X Kirche erhalten geblieben sind. Sie sind in die Wände der Taufekapelle im Erdgeschoß des südlichen Glockenturmes eingemauert worden; heute befindet sich in diesem Raum ein Kiosk Jur den Verkauf religiöser Literatur. Der älteste Grabstein ist der von Erazem Wagen, der 1522 gestorben ist. Er war ein Adliger aus der Provinz Krain und sollte angeblich die Burg Bogenšperk zu bauen angefangen haben. Der Nächste ist ein Grabstein des Bergbauunternehmers Krištof Brukherschmid, der Jüngste ist ein Epitaf des Erazem von Lichtenberg, der 1566gestorben ist. In das jetzige Baptisterium wurden während des Baus der neuen Kirche noch einige Teile aus der alten Kirche eingebaut, so daß dieser Raum völlig ihrer Erinnerung gewidmet ist. Das Innere der Kirche ist heute im größten Teil der Ansichtskarte gleich. Der Kommunionstisch wurde nach den Veränderungen, die der II. Vatikanische Konzil gebracht hat, entfernt und dorthin ein neuer Altar, zu den Leuten, gestellt gerichtet. Naselje se je nekdaj imenovalo Sv. Križ pri Litiji, po cerkvi sv. Križa na vrhu vzpetine. Po drugi svetovni vojni se je uveljavilo ime Gabrovka, ki je bila zaselek jugozahodno od Sv. Križa. Pred drugo svetovno vojno je bil Sv. Križ tudi samostojna občina s sedežem v Gabrovki. Leta 1937 je občina Sv. Križ štela 1691 prebivalcev v naseljih Brezje, Brezovo, Čateška Gora, Gabrovka, Gabrska Gora, Okrog, Podpeč, Tlaka in Vodice. Šola je bila ustanovljena leta 1853, prej pa je bil od leta 1839 pouk v mežnariji. Šolska stavba je leta 1943 pogorela in so jo obnovili leta 1947. Kraj so ocenjevali kot ugoden za letovišče. Prvotna cerkev je bila prvič omenjena 1452. leta, sedanjo pa so gradili med leti 1798 -1800 in 1813 - 1828 po načrtih novomeškega inženirja Gospodariča. Leta 1913 so ji dodali stranski kapeli. Glavni oltarje leta 1894 izdelal Feliks Toman iz Ljubljane. Slika sv. Gala, v letu 1831 postavljenem in kasneje spremenjenem oltarju, je Langusova, prav tako tudi preslikana slika Matere božje v severni stranski kapeli. V stene je vzidanih več nagrobnikov rodbine Gallenberg. Župnija je tu od leta 1863. Slaba dva kilometra jugozahodno od Gabrovke je bila nekoč graščina Turn, danes v ruševinah. Grad je bil dolgo v lasti rodbine grofov Gallenbergov, ki so bili gospodarji gradu tudi v Valvasorjevi dobi. Zadnja lastnika gradu sta bila Marino in Viljem Pace iz Italije, med drugo svetovno vojno pa je bil porušen. ■»■"'v ie Siedlung hieß einmal Sv. Križ pri Litiji, nach der Kirche des St. Križ (Kreuz) auf detn Gipfel der Eröhung. Nach I 1 dem Zeiten Weltkrieg setzte sich der Name Gabrovka, der ein Weiler südwestlich von Sv. Križ war, durch. Vor dem * S Zeiten Weltkrieg war Sv. Križ auch eine selbstständige Gemeinde mit dem Sitz in Gabrovka. Im Jahr 1937 zählte die Gemeinde 1619 Eimwohner in den Ortschaften Brezje, Brezovo, Cateška Gora, Gabrovka, Gabrska Gora, Okrog, Podpeč, Tlaka und Vodice. Die Schule wurde 1853 gegründet, früher war der Unterricht in der Mesnerei. Das Schulgebäude brante 1943 ab und wurde 1947 erneuert. Der Ort wurde als ein günstiger Urlaubsort bezeichnet. Die einstige Kirche wurde zum ersten Mal im Jahr 1452 erwähnt, die jetzige wurde zwischen den Jahren 1798 — 1800 und 1813 - 1828 nach Plänen des Ingeneurs Gospodaric aus Novo mesto gebaut. 1913 wurden zwei Seitenkapellen dazugefügt. Den Hauptaltar errichtete im Jahr 1894 Feliks Toma aus Ljubljana. Das Gemälde des St. Gal, des im Jahr 1831 aufgestellten und später umgeänderten Altars, ist dem Maler Langus zuzuschreiben, genauso auch das abgemalte Gemälde der Mutter Gottes in der nördlichen Seitenkapelle. In den Wänden sind mehrere Grabsteine der Sippe Gallenberg. Die Pfarreie steht hier siet dem Jahr 1863. Weniger als zwei Kilometer südwestlich von Gabrovka stand seinerzeit das Schloß Turn, heute in Ruinen. Das Schloß war lange im Besitz der Familie der Grafen Gallenberg, die das Schloß auch in Valvasors Zeiten verwalteten. Die letzten Besitzer waren Marino und Viljem Pace aus Italien, das Schloß wurde aber während des Zweiten Weltkrieges zerstört. ©abrouka natisnjena okoli leta ig5o Šmartno je bilo gručasto naselje okrog cerkve, ki je bilo najlepše vidno s Slatne. Nad cerkvijo se razprostira hrib Roje, gozdičku nad kozolcem pa je nekdaj stal že omenjeni grad Roje, o katerem ni več sledu. Potem, ko je v požaru, ki so ga povzročile strele, pogorel, so ga lastniki opustili in nekoliko niže, na drugi strani hriba, sezidali nov grad Grmače. Spredaj, na levi, je vidna Knafličeva hiša, desno od nje pa župnišče, ki je bilo takrat poleg cerkve največja zgradba v kraju. Spredaj, na desni, je več kot sto let star Mačkov kozolec - »toplar«, ki je ena izmed šmarskih znamenitosti. Cerkev v Šmartnem je osrednja krajevna značilnost. Vidna je daleč naokoli in zaradi impozantnosti vzbuja pozornost slehernega obiskovalca kraja. martno war eine gruppenförmige Ortschafi Kreisförmig um die Kirche, die am schönsten von Slatina aus zu sehen war. Über der Kirche vollstreckt sich der Berg Roje, im kleinen Wald über dem Heustadel stand die einst schon erwähnte Burg Roje, von der keine Spuren mehr zu sehen sind. Nachdem einige Blitze die Burg in Feuer setzten und sie abgebrannt ist, haben die Besitzer die Burg verlassen und etwas tiefer, auf der anderen Bergseite, eine neue Burg, Grmače genannt gebaut. Vorne links ist das Knaflič—Haus zu sehen, rechts von ihm ist die Pfarrei, die damals neben der Kirche das größte Gebäude im Ort war. Vorne auf der Rechten Seite, steht der mehr als hundert Jahre alte Heustadel von Maček, der sogenannte »toplar« (doppelter), der eine von den Besonderheiten von Smartno bedeutet. Die Kirche in Smartno bezeichnet das örtliche Merkmal. Sie ist von weitem her zu sehen und wegen ihrer Großartigkeit, erweckt sie die Aufmerksamkeit eines jeden Ortsbesuchers. Šmartno natisnjena leta igis Dole so bile že pred prvo svetovno vojno znane kot kraj z lepimi gozdovi v okolici, zdravo višinsko lego in ugodno za letovišče. Pred drugo svetovno vojno je bila tu tudi občina s 1169 prebivalci v naseljih Borje, Čeplje, Dole, Goba, Hude Ravne, Kal, Prevalje, Preženjske Njive, Radgonica, Selce, Slavina, Spodnje Jelenje, Zagozd, Zavrh in Zgornje Jelenje. Zasilna šola je bila na Dolah od leta 1830, redna pa od 1859. leta. Pouk je bil do leta 1907 v zasebni hiši. Šolska zgradba je bila med drugo svetovno vojno poškodovana in po vojni obnovljena. Sedaj je na Dolah novo šolsko poslopje. Marijina cerkev je bila omenjena že leta 1526. Sedanjo cerkev so zgradili med leti 1858 in 1861 na mestu prejšnje. Samostojna župnija je na Dolah od leta 1817. Na Pasjem vrhu, južno od vasi, so v prejšnjem stoletju imeli dolenjski grofje Barbo živinorejsko pristavo za vzrejo volov in staje za lovske pse. Med drugo svetovno vojno je bila večina prebivalcev Dol in okolice izseljena. ole war schon vor dem Ersten Weltkrieg als der Ort mit den schönen Wäldern in der Umgebung, einer gesunden t I Höhenlage und günstig als ein Ausflugsort bekannt. Vor dem Zeiten Weltkrieg war hier eine Gemeide mit 1169 A. Einwohnern in den Ortschafteil Borje, Čeplje, Dole, Goba, Hude Ravne, Kal, Prevalje, Preženjske Njive, Radgonica, Selce, Slavina, Spodnje Jelenje, Zagozd, Zavrh und Zgornje Jelenje. Eine Ersatzschule war in Dole seit dem Jahr 1830, dann eine reguläre seit dem Jahr 1859. Der Unterricht war bis zum Jahr 1907 in einem Privathaus. Das Schulgebäude wurde während des Zweiten Weltkrieg beschädigt und nach dem Krieg renoviert. Heute steht in Dole ein neues Schulgebäude. Die Mariakirche wurde schon 1526 erwähnt. Die jetzige Kirche wurde zwischen den Jahren 1858 und 1861 an der Stelle der Alten erbaut. In Dole gibt es eine selbstständige Pfarrei seit dem Jahr 1817. Auf dem Hügel Pasji vrh, südlich des Dorfes, hatten die Grafen Barbo aus Dolenjsko eine Viezuchtmeierei für die Ochsenzucht und einen Hundezwinger. Während des Zeiten Weltkrieges wurde die Mehrheit der Einwohner von Dol und der Umgebung ausgesiedelt. 'ravice pridrž Bolt pri Iiitiji odposlana leta igos Središče Š marma na razglednici iz začetka tega stoletja je danes precej spremenjeno. Na levi je Razborškova hiša, ki je sedaj prenovljena. V spodnjih prostorih je prodajalna mesa in pošta. Na desni strani je del Vavtarjeve hiše, kjer je imel vrsto let lokal brivec in frizer Franc Grm, poleg nje pa Robavsova domačija, kjer se je gospodar z družino preživljal z mesarijo in gostilno. Na njenem mestu sedaj stoji gostilna Majolka, ki so jo zgradili, ko so staro Robavsovo gostilno porušili. Zadaj je dobro viden del nekdanje Martinove hiše, ki je imela slamnato streho, sedaj pa je na tem mestu nova hiša. Na skrajni levi strani je drevo, ki je del parka poleg cerkve, kjer je bila tudi nekdanja občinska tehtnica za tehtanje živine. Ko so središče kraja preurejali, so jo s parkom vred odstranili. V Šmartnem je bilo že pred prvo svetovno vojno, in med obema vojnama bogato kulturno življenje. Imeli so tamburaški orkester, pevsko društvo (ustanovljeno leta 1885), sokolsko društvo, gasilsko društvo (ustanovljeno leta 1984) in kulturno društvo. Pogosto do organizirali igre, koncerte in telovadne nastope. as Zentrum von Šmartno auf der Ansichtskarte, aus dem Beginn dieses Jahrhunderts, ist heute ziemlich verändert. Auf I 1 der linken Seite ist das Razborsek—Haus, daß jetzt erneurt ist. In den Unterräumen ist eine Herei Fleisch und eine Post. ■* S Auf der rechten Seite ist ein Teil des Vavtar—Hauses, wo mehrere Jahre das Lokal der Barbier und Friseur Franc Grm hatte, daneben ist das Robavs—Bauernhaus, wo sich der Hausherr mit der Familie mit einer Fleischerei und Gaststätte beschäfiigte. An dieser Stelle steht das Wirtshaus Majolka, das nach dem Abriß der alten Robavs—Gaststätte erbaut wurde. Hinten ist sehr gut ein Teil des einstigen, mit Stroh bedeckten Martin—Hauses, zu sehen, jetzt steht an der Stelle ein neues Haus. Auf der äußeren linken Seite steht ein Baum, daß einen Teil des Parkes neben der Kirche darstellt, wo auch die damalige Gemeindewaage Jur das Vieh stand. Als man das Ortszentrum umbaute, wurde die Waage mit dem Park beseitigt. In Smartno gab es schon vor dem Ersten Weltkrieg und zwischen den beiden Kriegen ein reiches Kulturleben. Es gab ein Tamburizza-Orkester, einen Sängerchor (gegründet 1885), einen Sokol—Verein, einen freiwilligen Feuerwehrverein (gegründet 1884) und einen Kulturverein. Oft wurden Spiele, Konzerte und Turnauftritte organisiert. Šmartno odposlana leta 1917 Založniki in izdajatelji razglednic so bili pretežno podjetniki, z njimi so na takrat najboljši način predstavljali svojo dejavnost in s tem privabljali ljudi. Največ je bilo trgovcev in gostilničarjev. Običajno so podobi zgradb z njihovo osnovno dejavnostjo dodali še znane in zanimive objekte ter poglede z bližnje okolice. Tako je tudi gostilničar, ki je razglednice založil, svoji gostilni dodal bližnji grad Črni potok. Pri »Krznarju« je že star naziv za hišo, v kateri je bila vedno gostilna. Lastniki in najemniki so se menjavali, ime hiše pa je ostalo vse do danes, ko je tu še vedno ena izmed najstarejših gostiln. "T—"v ie Verleger und Herausgeber der Ansichtskarten waren vorwiegend Unternehmer, die damit auf beste Weise ihre Tätigkeit i 1 vorstellten und damit die Leute anzogen. Der größte Teil waren Händler und Gastwirte. Meistens fiigten sie der Ansicht X S des Gebäudes mit ihrer Haupttätigkeit, noch bekannte und interessante Objekte und Ansichten von der benachbarten Umgebung hinzu. So gab auch der Gastwirt, der die Ansichtskarten Verlegte, seinem Gasthaus die nahegelegene Burg Crni potok hinzu. Pri »Krznarju« (beim »Kürschner«) ist schon ein alter Titel für das Haus, in dem schon seit immer ein Gasthaus war. Die Besitzer und Pachter änderten sich, doch der Name des Hauses blieb bis heute erhalten, wobei sich hier noch immer eine der ältesten Gaststätten befindet. Cimi potok, JKrznar odposlana leta igo4 Prazgodovinsko naselje je bilo dva kilometra severnovzhodno od Vač na Kroni. Prve izkopanine na tem območju so leta 1877 našli kmetje pri obdelovanju zemlje. Nato je začel kopati vaški učitelj Peruzzi, izkopanine pa so vzbudile tolikšno pozornost, da so začeli kopati tudi knez Windischgrätz, vojvodinja Mecklenburška in arheolog Walter Schmid, ki je v letih 1931 - 34 poleg grobov odkril tudi temelje 19 stavb. Izkopanine izvirajo iz bronaste in železne dobe, najstarejše izkopanine pa verjetno iz 8. stoletja pred našim štetjem. Na Kroni so našli veliko dragocenih izkopanin: posodo, opremo, orodje, orožje, nakit in okraske. Leta 1883 je kmet Grilc našel znamenito situlo, ki se nahaja v Narodnem muzeju v Ljubljani, kjer je tudi veliko drugih izkopanin s Krone. Vaška situla izvira iz 6. stoletja pr.n.š. in je v treh pasovih okrašena z motivi živali, bojnih vozov in konjenikov, rokoborbe, daritve in slavnostne pojedine. S prihodom Rimljanov je začela naslebina na Kroni propadati in življenje se je pričelo prenašati s Krone na območje sedanjih Vač, ki so pričele nastajati v srednjem veku. Tedaj so Vače slovele po rudarstvu. V okolici so kopali železovo in bakreno rudo. V Valvasorjevem času je bilo na Vačah več fužin, ki so jih po letu 1820 zaradi pomanjkanja rude pričeli opuščati. V prvi polovici 15. stoletja so Vače dobile trške pravice (okoli leta 1490), kar se je dokazovalo s pravicami do sejmov. Vače so tedaj imele stalen tedenski tržni dan in tri letne sejme. Najbolj je bil znan Andrejev sejem (predivdan) 30. novembra. Predivo so kupovali predvsem vrvarji iz Litije, ki so izdelovali vrvi za vlečenje ladij po Savi. ie prähistorische Siedlung befand sich auf Krona, zwei Kilometer nordöstlich von Vače entfernt. Die ersten Ausgrabungen / J finden die Bauern beim ackern. Dannach fing der Dorflehrer Peruzzi zu graben an, die Ausgrabungen erweckten aber X -S so ein Aufiehen, daß auch die Fürsten Windischgrätz, die Mecklenburger Herzogin und der Archäologe Walter Schmid, der in den fahren 1931 — 1934 neben den Gräbern auch Grundsteine von 19 Gebäuden fand, zu graben anfingen. Die Ausgrabungen stammen aus der Bronze- und Eisenzeit, die ältesten Ausgrabungen wahrscheinlich sogar aus dem 8. Jahrhundert vor unserer Zeitrechnung. Auf Krona wurden viele wertvolle Ausgrabungen gefunden: Schüsseln, Ausstattung, Werkzeug, Waffen, Schmuckstücke und Schmucksachen. Im Jahre 1883 fand der Bauer Grilc die berühmte Situla, die sich heute im Narodni muzej (Nationalmuseum) in Ljubljana, mit noch widen ander Ausgrabungen aus Krona, befinden. Die »Situla aus Vače« stammt aus dem 6 JH. v. Chr. und ist in drei Gürteln mit Motiven der Tiere, Kampfwagen und Reiter wie auch des Stierkampfes, des Ringens, der Opferung und des Festessens beschmückt. Mit dem Einzug der Römer fing die Siedlung auf Krona zu zerfallen und das Leben wurde von Krona auf das Gebiet des heutigen Ortes Vače, daß im Mittelalter zu entstehen begann, verlegt. Damals wurden Vače durch den Bergbau bekannt. In der Umgebung baute man Eisen— und Kupfererz ab. In der Zeit von Valvasor gab es in Vače mehrere Hammerwerke, die nach dem fahr 1820, wegen Mangel an Erz, mit der Arbeit aufhörten. In der ersten Hälfte des 15- Jahrhunderts bekam Vače das Marktrecht (gegen 1490), was mit dem Recht zu den Markttagen bestätigt wurde. Vače hatte damals einen ständigen wöchentlichen Markttag und drei Jahresmärkte. Der bekannteste war der Andrej-Markt, (der Spinnguttag) am 30. November. Das Gespinnst wurde vor allem von den Seilern aus Litija gekauft, die die Leinen für das Booteziehen an der Save kauften. Vare odposlana leta isgg Vače so tudi večkrat opustošili požari. Eden največjih je bil leta 1903, po njem so Vače skoraj v celoti obnovili. Razglednica kaže podobo takratnih Vač po požaru. Zaradi zgodovinskih znamenitosti, lepe lege in izhodišč za mnoge druge izlete (Zg. Slivna, Sp. Slivna, Sv. gora, Slemško) so bile Vače vedno tudi privlačna izletniška točka. Tako je tudi sedaj, še posebno odkar je na bližnji Sp. Slivni označeno Geometrično središče Slovenije (GEOSS). Pred drugo svetovno vojno so bile Vače samostojna občina z 2196 prebivalci (1937) v naseljih: Borje, Briše, Cirkuše, Kandrše, Klenik, Kolovrat, Konj, Potok, Ravne, Ržišče, Slivna, Vače, Zabava in Zvarulje. Tudi po drugi svetovni vojni so bile Vače samostojna občina z nekaj manjšim obsegom in številom prebivalcev. Tedaj je bila na Vačah tudi kmetijska zadruga. Vače imajo tudi bogato kulturno zgodovino in društveno dejavnost. T "rače wurde mehrmals von Bränden verwüstet. Eines der größten Brände war 1903 und danach wurde Vače fitst völlig I / erneuert. Die Ansichtskarte zeigt das Bild des damaligen Ortes Vače nach dem Brand. Wegen historischer V Sehenswürdigkeiten, schöner Lage und Ausgangspunktes fiür viele andere Ausflüge (Zg. Slivna, Sp. Slivna, Sv gora, Slemško), war Vače seit auch ein atraktiver Ausflugsort. So ist es auch jetzt noch, vor allem seitdem auf dem nahegelegenen Hügel Sp. Slivna, der Geometrische Mittelpunkt Sloweniens (GEOSS) markiert wurde. Vor dem Zeiten Weltkrieg war Vače eine selbstständige Gemeinde mit 2196 Einwohnern (1937) in den Ortschaften: Borje, Briše, Cirkuše, Kandrše, Klenik, Kolovrat, Konj, Potok, Ravne, Ržišče, Slivna, Vače, Zabava und Zvarulje. Auch nach dem Zeiten Weltkrieg war Vače eine selbstständige Gemeinde mit einem kleineren Umfang und einer kleineren Einwohnerzahl. Damals gab es in Vače auch eine Landwirtschaftliche Genossenschaft. Vače hat auch eine reiche Kulturgeschichte und eine Vereinstätigkeit, die noch heute sehr aktiv und abwechslungsreich ist. Pot, in založil, Rolan. Vače odposlana leta igo5 Sredi Vač stoji cerkev sv. Andreja iz leta 1844. Pred tem pa je bilo na Vačah več cerkva. Prva, verjetno lesena, v 12. stoletju, nato druga iz 13. stoletja, tretja je bila gotska iz 15. stoletja, četrta iz Valvasorjevih časov, nato pa morda še ena (baročna), ki so jo leta 1843 zaradi poškodb v požaru leta 1834 podrli. Nekatere slike v sedanji cerkvi so Langusove in Metzingerjeve (Križev pot iz leta 1734). V posebni kapeli je Božji grob, steklarski izdelek 19. stoletja iz Moravske Ostrave. Na Vačah so tržani že leta 1471 volili svojega sodnika, ki je izvrševal nižje sodstvo. Sredi trga je stal tudi sramotilni steber -pranger, kamor so privezovali obsojene in jih izpostavljali javnemu sramotenju. Krvno sodstvo, torej višjo sodno oblast, pa je izvajal graščak na bližnjem gradu. Smrtne obsodbe so izvajali na Gavgenhribu, ki ga še vedno tako imenujejo. Na hribu Slemšek vzhodno od Vač je cerkev sv. Križa, postavljena leta 1875, na mestu 1765. leta zgrajene manjše kapele. Cerkev je bila po potresu leta 1895 povečana in predelana. Leta 1990 je pogorela, vendar so jo že leto dni kasneje obnovili. Sola je bila na Vačah ustanovljena 1834. Skoraj vsa šolska poslopja so pogorela, sedanja šola je iz leta 1965. V preteklosti so bili prebivalci Gradca pri Litiji tesno povezani z Vačami. V Gradcu ni nikoli bilo niti cerkve niti pokopališča, zato so umrle pokopavali na Vačah, kjer so opravljali tudi krste in poroke. /n der Ortsmitte von Vače steht die Kirche des St. Andrej aus dem Jahr 1844. Früher gab es in Vače mehrere Kirchen. Die Erste, wahrscheinlich aus Holz gebaut, stammt aus dem 12. Jahrhundert, dann die Zweite aus dem 13. Jahrhundert, die Dritte war eine Gotische aus dem 15- Jahrhundert, die Vierte stammt aus der Zeit von Valvasor und dann vielleicht noch eine (Barocke), die wegen Brandschäden im Jahr 1843 abgerissen wurde. Einige Gemälde in der jetzigen Kirche stammen von Langus und Metzinger (der Kreuzgang aus dem Jahr 1734). In der besonderen Kapelle ist der Gottesgrab, eine Glasarbeit aus Mörisch Ostrava aus dem 19. Jahrhundert. In Vače wählten die Marktbewohner schon 1471 ihren eigenen Richter, der das niedrigere Gerichtswesen ausübte. In der Mitte des Marktes stand auch der Schandpfahl — »pranger«, wo die Verurteilten angebunden wurden und die man der öjfentlichen Schmähung aussetzte. Das Blutgericht, also das Oberste Gericht wurde von dem Schlossherrn auf der nahegelegenen Burg voT streckt. Die Todesurteile wurden auf dem Gavgenhrib »Galgenhügel«, der immer noch so genannt wird, vollstreckt. Auf dem Hügel Slemšek, östlich von Vače ist die Kirche des St. Križ, die 1875, an der Stelle der 1765 erbauten kleineren Kapelle, errichtet wurde. Die Kirche wurde nach dem Erdbeben im Jahr 1895 vergrößert und umgebaut. Im Jahr 1990 ist sie abgebrannt, aber schon nach einem Jahr wieder erneuert. Die Schule wurde in Vače 1834gegründet. Fast alle Schulgebäde sind abgebrannt, die jetzige Schule stammt aus dem Jahr 1965-In der Vergangenheit waren die Bewohner von Gradec bei Litija stark mit Vače verbunden. In Gradec gab es nie eine Kirche oder einen Friedhof, deshalb wurden die Gestorbenen in Vače beigesetzt, wo man auch Taufen und Heiratszeremonien ausführte. Vact odposlana leta i gì 5 Z vseh strani in od daleč vidna Zasavska Sveta gora je imenitno razgledišče. To območje je bilo naseljeno že v prazgodovinski dobi. Pri cerkvi je manjše halštatsko gradišče, ki so ga v novejšem času večinoma prekrile stavbe in pokopališče. Na hribu je bila verjetno v 6. stoletju tudi poznorimska trdnjava, oziroma manjši langobardski garnizon z družinami. Prav na vrhu stoji cerkev sv. Marije iz leta 1753. Prvotna stara cerkev oziroma kapela se omenja že 1250. leta, nato pa še 1472. in 1526. leta. Notranjost cerkve ima bogato opremo in poslikave. Cerkev slovi kot stara, že od nekdaj obiskovana Marijina božja pot. Poleg cerkve, ki ima dva manjša figuralna barokizirana zvonika, je čokat zvonik in stara košata lipa, ki še vedno stoji in je vidna tudi na razglednici. Zvonik je bil prvotno stolp in del trdnjave. Bil je nekoliko nižji in opremljen s strelnimi linami. Kasneje so ga preuredili in mu izdelali baročno čebulasto streho, ta je leta 1855 pogorela. Po tem so zvoniku izdelali koničasto streho, kakršna je še sedaj. V visokem severovzhodnem obzidju je obokana veža. To je bil domnevno sramotilni oder Gamberških fevdalcev in je edini te vrste v Sloveniji. ■y—'v ie von allen Seiten und vom Weiten gesehene Zasavska Sveta gora (der Heilige Berg von Zasavje) ist ein vornehmer I 1 Aussichtspunkt. Dieses Gebiet wurde schon in der prähistorischen Zeit besiedelt. Bei der Kirche ist eine hallstätter X —^ Burganlage, die in der neueren Zeit zum größten Teil von neuen Gebäuden und dem Friedhof bedeckt wurde. Auf dem Hügel gab es im 6. Jahrhundert auch eine spätrömische Festung, beziehungsweise einen langobarden Garnision mit Familien. Direkt auf dem Gipfel steht die Kirche der St. Marija aus dem Jahr 1753. Die ehemalige alte Kirche, bzw. Kapelle wird schon 1250 erwähnt, dann noch in den Jahren 1472 und 1526. Das Kircheninnere hat eine reiche Ausstattung und Bemahlungen. Die Kirche wird als ein alter, schon seit einst besuchter Maria-Wahlfartsweg geehrt. Neben der Kirche, die zwei kleinere figurativ barockisierte Glockentürme aufweist, steht ein gedrungener Kirchenturm, eine alte dichte Linde, die noch immer steht und auf der Ansichtskarte zu sehen ist. Der Kirchenturm war einst ein Turm und Teil einer Festung. Er war etwas niedriger und mit Schießscharten ausgestattet. Später wurde er umgebaut und man baute ein barockes zwiebelartiges Dach, das 1855 abgebrannt ist. Danach setzte man auf den Glockenturm ein spitzes Dach, daß noch heute da ist. In der hohen Nordwestmauer befindet sich ein gewölbter Flur. Das war die scheinbare Schandbühne der Feudalherren aus Gamberk und ist einzigartig in Sloivenien. Zasaoska Botta gora odposlana leta igo5 Zasavska Sveta gora je bila vedno priljubljena izletniška točka Litijanov, ki jo še vedno radi obiskujejo. Bila je nekakšna »hišna gora« litijskih izletnikov. Tu je litijsko planinsko društvo že pred drugo svetovno vojno (9.8.1931) postavilo planinsko kočo, ki so jo poimenovali Tomazinova koča, po prizadevnem predsedniku Tomazinu. Koča je stala na Požarnici, nekoliko severneje od sedanje. Sicer pa je bilo prvo planinsko zavetišče na Sv. gori odprto že 1.1.1927 v gospodarskem objektu poleg župnišča in gostilne. Med drugo svetovno vojno je Tomazinova koča pogorela, prav tako tudi župnišče, gospodarska poslopja, gostilna in šola, ki je stala na mestu sedanje planinske koče in so jo zgradili leta 1888. Po vojni je zagorsko planinsko društvo na temeljih pogorele Tomazinove koče zgradilo planinsko zavetišče, nato pa na mestu, kjer je bila požgana šola, nov planinski dom, ki pa je 2.11.1974 pogorel. Že dve leti kasneje (1976) so Zagorjani postavili novo kočo, ki še danes stoji in gosti številne planince, izletnike, okoliške prebivalce in obiskovalce Svete gore. 'v ie Zasavska sveta gora, war schon immer ein beliebter Ausflugsort der Bewohner von Litija, der noch immer gerne # I besucht wird. Es war der sogenannte »Hausberg« der Ausflüger von Litija. Hier errichtete der Alpenverein schon vor X dem Zweiten Weltkrieg (am 9.8.1931) eine Berghütte, die den Namen Tomazinova koca (Tomazini-Hütte), nach dem lebhaften Vorsitzenden Tomazin, erhielt. Die Hütte stand auf dem Hügel Požurnica, etwas weiter weg von der Heutigen. Sonst ist die erste Bergwandererunterkunft auf der Sv. gora schon am 1.1.1927 in einem Wirtschaftsgebäude neben dem Pfarrerhause und dem Wirtshaus eröjfnet worden. Währen des Zeiten Weltkrieges ist das Tomazin-Haus abgebrannt, genauso auch das Pfarrerhaus, die Wirtschaftsgebäude, das Gasthaus und die Schule, die an der Stelle der jetzigen Berghütte stand und die 1888 erbaut wurde. Nach dem Krieg hat der Alpenverein aus Zagorje auf den Grundsteinen der abgebrannten Tomazini-Hütte ein Unterkunftshaus gebaut, später an der Stelle wo die abgebrannte Schule war, eine neue Berghütte, die aber am 2.11.1974 abbrannte. Schon zwei Jahre später (1976) haben die Bewohner von Zagorje eine neue Hütte aufgestellt, die noch heute steht und viele Bergwanderer, Ausflüger, Einwohner der umliegenden Orte und Besucher der Sveta gora, zu Gast einlädt. Zaloga: J. ^ßajec. Zasauska Botta gora odposlana leta igo2 VIRI IN LITERATURA (QUELLEN UND LITERATUR) 1. Arhiv Republike Slovenije 2. Okrajno sodišče v Litiji, zemljiška knjiga 3. Kronika Župnije Litija 1936 - 1941 4. Enciklopedija Slovenije št. 6, Mladinska knjiga, Ljubljana 1992 5. Topografija stiške zemlje, Metod Mikuž, Ljubljana 1946 6. Topografija starejše stiške posesti, dr. Milko Kos, Ljubljana 1937 7. prof. dr. Jože Mlinarič, pismo, Maribor 15.1.1995 8. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937 9. Krajevni leksikon Slovenije IL, DZS, Ljubljana 1971 10. Graščine na nekdanjem Kranjskem, Majda Smole, Državna založba Slovenije, 1982 11.0 problematiki Litijskega rudnega polja, Ivan Mlakar, Geologija 36, Ljubljana 1994 12. Jugoslovanske alpe Slovenija I. del, Rudolf Badjura, Ljubljana 1922 13. Zasavje, Rudolf Badjura, Zveza za tujski promet v Sloveniji, Ljubljana 1928 14. Razvoj Predilnice Litija, France Kresal, Litija 1961 15. Zgodovina Predilnice Litija, dr. France Kresal, Litija 1986 16. Mesto Litija, Jože Zupančič, Zasavska knjižnica, zvezek 1, 1952 17. Ljubljanska okolica, Jože Župančič, 1955 18. Okraj Ljubljana okolica, Jože Zupančič, 1953 19. Idrijski razgledi št. 3, Mestni muzej v Idriji, 1967 20. Bilten Kros Dela Litija 1984 št. 1 in 2, Partizan Litija, 1984 21. Sto let knjižničarstva v Litiji, Joža Konjar, ZIK - Matična knjižnica Litija, 1985 22. Lipa 1885 - 1985, Boris Žužek, Občinska kulturna skupnost Litija in Občinska konferenca SZDL Litija, 1985 23. Ob stoletnici - nova šola v Litiji, Franc Maver, Litija 1977 24. Vodnik po Badjurovi krožni poti, Vinko Damjan, Planinsko društvo Litija, 1974 25. Čudodelnik s Primskovega, p. Janez Žurga, Družba sv. Moharja v Celovcu, 1969 26. 80-letnica Sindikalnega pihalnega orkestra Litija, 1979 27. 100 let Gasilskega društva Šmartno pri Litiji 1884 - 1984, Tine Brilej, Gasilsko društvo Šmartno pri Litiji, 1984 28. 50 let Vzgojnovarstvene dejavnosti v Litiji, Vzgojnovarstveni zavod Litija in Skupnost otroškega varstva Litija 29. Gasilsko društvo Litija 1885 - 1985, Martin Brilej, Litija 1985 30. Valvasorjev Bogenšperk, dr. Branko Reisp, Božo Otorepec, Ivan Godec, Odbor za obnovo gradu Bogenšperk, 1982 31. 15 let Obrtnega združenja Litija, Martin Brilej, Obrtno združenje Litija, 1987 32. Sava na Slovenskem, Viktor Smolej, Mohorjeva družba Celje, 1987 33. Zasavska Sv. Gora, Breda Vilkar, Župni urad na Sv. Gori, 1990 34. 250 let fare v Kresnicah, Avgust Martinšek, 1990 35. Vernek v rimskih časih, Avgust Martinšek 36. Območje geometričnega središča SR Slovenije, Peter Svetik, Odbor projekta Vače 81, 1984 37. Vače, Valentin Benedik, Župnijski urad Vače, 1982 38. Litija nekoč in danes, Ivan Godec, Košarkarski klub Litija, 1992 39. Stiška opatija 1136—1784, Jože Mlinarič, Dolenjska založba Novo mesto 1995 Občina Litija, Lesna industrija Litija, Predilnica Litija, KGZ Litija, Obrtna zbornica Litija, Mantel Litija, Športni park AS Litija, Restavracija Mona Lisa Litija, PGM proizvodnja gradbenega materiala Litija, Elektromehanika elektronika Breskvar Litija, Litijska mesarija. Sodelavci (Mittarbeiter)\ Mija Bernik, Joža Cirar, Vinko Damjan, Ivan Godec, Zofka Hauptman, Pavle Hiršelj, Peter Jereb, Vili Kos, Eva Kovič, Maks Kozjek, Milica Lavrenčič, dr. Franc Lebinger, Rosana Maček, Martin Mah, Avgust Martinšek, Anton Masnik, Joža Ocepek, Sonja Planinšek, Mitja Pregelj, Darinka Ribič, Maja Sonc, Zmago Tančič, Jelena Trampuž, Marjeta Vrhovec, Blaž Zarnik, Boris Žužek. Martin Brilej: SPOMIN NA LITIJO Litija in okoliški kraji na starih razglednicah Razglednice: Martin Brilej, Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, Narodni muzej Ljubljana, prof. Milan Skrabec, Janez Weilgoni Prevod v nemščino: Iztok Altbauer Geografska skica: Geodetski zavod Slovenije Oblikovanje in računalniški prelom: Iztok Kariž Litografija: Cosis Repro Studio Ljubljana Izdajatelj: Villa Litta klub - fondacija Litija Tisk: Tiskarna Slovenija, Ljubljana Naklada: 2000 izvodov CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 77.047.1(497.12 Litija) BRILEJ, Martin Spomin na Litijo : Litija in okoliški kraji na starih razglednicah : ob 850-letnici prve omembe Litije v pisnih virih / Martin Brilej ; [prevod v nemščino Iztok Altbauer ; razglednice Martin Brilej ... [et al.] ; geografska skica Geodetski zavod Slovenije]. - Litija : Villa Litta klub -fondacija, 1995 53583872 Na osnovi mnenja Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415-205/95 z dne 20. 3. 1995 se šteje knjiga »Spomin na Litijo« med proizvode za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. KAZALO RAZGLEDNIC Litija in Gradec, odposlana leta 1914 13 Litija, natisnjena konec 19. stoletja 15 Litija, odposlana leta 1899 17 Litija, natisnjena leta 1905 19 Litija, odposlana leta 1898 21 Litija, natisnjena leta 1915 23 Litija, Sokol, odposlana leta 1901 25 Litija, odposlana leta 1 899 27 Litija, natisnjena okoli leta 1905 29 Litija, odposlana leta 1916 31 Litija, natisnjena okoli leta 1915 33 Litija, natisnjena leta 1927 35 Litija, natisnjena leta 1918 37 Litija, odposlana leta 1929 39 Litija, odposlana leta 1902 41 Litija, odposlana leta 1909 43 Gradec - Litija, odposlana leta 1906 45 Litija, gasilski dom 1948, gasilska godba 1903 47 Litija, odposlana leta 1910 49 Litijski srebrnik 1886 51 Litija, natisnjena leta 1917 53 Litija, odposlana leta 1907 55 Litija, odposlana leta 1913 57 Litija, odposlana leta 1905 59 Gradec, odposlana leta 1912 61 Litija, odposlana leta 1908 63 Litija, predilnica - zaščitni znak 1899 65 Jevnica, natisnjena leta 1927 67 Litija, natisnjena leta 1906 69 Jevnica, natisnjena leta 1928 71 Litija, natisnjena leta 1913 73 Kresnice, odposlana leta 1913 75 Litija, odposlana leta 1913 77 Kresnice, odposlana leta 1940 79 Litija, odposlana leta 1901 81 Hotič, odposlana leta 1907 83 Litija, odposlana leta 1905 85 Ponoviče, natisnjena leta 1912 87 Litija, natisnjena leta 1908 89 Sava, odposlana leta 1901 91 Litija, natisnjena okoli leta 1900 93 Sava, odposlana leta 1902 95 Gradec - Litija, natisnjena okoli leta 1918 97 Stanga, odposlana leta 1916 99 Litija, natisnjena leta 1925 101 Polšnik, odposlana leta 1910 103 Savska dolina, odposlana okoli leta 1910 105 Konjšica, odposlana leta 1909 107 Poganek, Ponoviče, odposlana leta 1904 109 Javorje, odposlana leta 1927 111 Črni potok, natisnjena okoli leta 1905 113 Šmartno, odposlana leta 1930 115 Šmartno, odposlana leta 1910 117 Zavrstnik, odposlana leta 1905 119 Šmartno, odposlana leta 1898 121 Velika Kostrevnica, odposlana leta 1937 123 Šmartno, odposlana leta 1899 125 Jablanica, odposlana leta 1930 127 Šmartno, odposlana leta 1901 129 Primskovo, odposlana leta 1904 131 Šmartno, natisnjena leta 1910 133 Gabrovka, natisnjena okoli leta 1930 135 Šmartno, natisnjena leta 1918 137 Dole pri Litiji, odposlana leta 1908 139 Šmartno, odposlana leta 1917 l4l Črni potok, Krznar, odposlana leta 1904 143 Vače, odposlana leta 1899 145 Vače, odposlana leta 1905 147 Vače, odposlana leta 1913 149 Zasavska Sveta gora, odposlana leta 1905 151 Zasavska Sveta gora, odposlana leta 1902 153 od 77 BRILEJ M. Spomin na