TIMOVIPATENTIMOVI

SAMODEJNA KOPALNICA:

SEDEMO V KAD IN POTEGNEMO ZA VRVICO (1). S TEM SMO POTEGNILI ZAMAŠEK IZ SO¬
DA (2), VODA PRIČNE TEČI IN POGANJA ZOBATO KOLO (3). VODA PADA SKOZI SITO IN
VAS TAKO TUŠIRA. PRENOS (41 VKLJUČI KRTAČO ZA KOPANJE (5). ENOZOBI KOLUT PRE¬
MAKNE VZVOD (6) IN ZBODE VEVERICO (7), DA SPUSTI LEŠNIK, KI GA JE PRAVKAR OLU¬
ŠČILA. TA SE SKOTALI PO LIJAKU SKOZI CEV (8) IN PADE V PODSTAVLJENO KOŠARICO.
2ELVA ZASLUTI VODO (9) IN SE POMAKNE V SMERI PROTI KADI. PRI TEM S POMOČJO VRVI¬
CE VKLOPI STIKALO (10) IN PRIŽGE TELEVIZIJO (11).

PRVI KORAKI: PriH kOMk

OB

PRAZNOVANJU
NOVEGA LETA

V navadi je, da vam otroci zastav¬
ljajo uganke in naloge o strojih in dru¬
gih tehničnih napravah, vendar smo se
odločili, da bomo tokrat pisali o praz¬
niku, ki ga vsi tako nestrpno pričakuje¬
mo. Mrzli december je lahko tako lep
in prijeten, če le za trenutek pomislimo
na praznovanje najlepšega praznika v
letu. Za Novo leto bo naše stanovanje
takšno kot iz pravljice. Z otroci smo se
dogovorili, da bomo letos brez prave
jelke. Pustimo drevesce, naj raste v go¬
zdu. Posekanega bi čez štirinajst dni
morali vreči v smeti. Le pomislite, kako
velik iglast gozd bi imeli čez nekaj let,
če bi se vsi otroci odločili, da bodo praz¬
novali brez jelke. Gozdarja smo prosili
za smrekovo vejo. Očka jo je pritrdil
v kot dnevne sobe, Tomaž pa bo zanjo
izdelal svetleče okraske. Material za
okraske bo dobil pri mami: že večkrat
jo je opazoval, kako je v tenke svetleče
liste zavijala meso, preden ga je dala v
pečico. Na zavitku je prečital, da se ma¬
terial imenuje aluminijasta foli-
j a. Mama mu je povedala, da se vsak
tenek kovinski list imenuje folija.  V
našem primeru je tako tenko razvaljana
kovina aluminij.

PRVA NALOGA:

IZDELAJMO OKRASKE Z MEČKANJEM

Aluminijasta folija je navita na 30 cm
dolgem votlem tulcu. Za okraske potre¬
bujemo različno dolge trakove. Lahko
jih narežemo ali natrgamo. Če boste re¬
zali s škarjami, potem ne vzemite naj¬
boljših, ker jih boste pri rezanju kovi¬
ne skrhali. S trganjem sicer ne boste do¬
bili ravnih robov, a za Tomaževe izdelke

to pač ni pomembno. Trgamo takole: na
odviti del položimo ravnilo in se z levo
roko nanj naslonimo. Z drugo roko tr¬
gamo navzgor proti ravnilu (glej sliko
a). Že pri trganju boste opazili, da je
ta tenka kovina zelo mečkljiva in po
mečkanju obdrži dano obliko. To nje¬
no lastnost je izkoristil Tomaž in z meč¬
kanjem napravil mnogo zanimivih oblik.

Poleg krogov, paličic, zvezdic in kroglic
bodo z naše veje viseli še avtomobilčki,
letala, helikopter, rakete in še mnogo
drugih zanimivih oblik. Okrasek lahko
sploščite ali pustite zaobljenega, kakor
vam bolj ugaja.

Na okraske pritrdimo zanko iz belega
sukanca.

Z mečkanjem traku okoli svečke je na¬
pravil Tomaž lične svečnike. Za pritr¬
ditev na vejo pa si je pri mami spo¬
sodil ščipalke za lase. Na zgornji del
ščipalke je nasadil svečnik, s spodnjim
delom pa bo oklenil vejo.

145

Polonca se je razveselila svetlečih okra¬
skov. Rada bi še sama kaj dodala, a
veja je bila polna. Tomaž je predlagal,
naj okrasi sobo z zvezdicami in snežin¬
kami. V mesečini se čudovito lesketajo
in zanje lahko prav tako uporabi folijo.
Polonca zna zelo spretno in natančno
gubati papir. Sklenila je, da bo to svo¬
jo spretnost preizkusila na tej tenki
kovini.

DRUGA NALOGA:

IZDELAJMO OKRASKE Z GUBANJEM
IN UPOGIBANJEM

Snežinke smo omenili. Gotovo so vsem
tako pri srcu kot Polonci. Pa jih res
dobro poznate? Prečrtajte v stavkih ne¬
pravilne besede:

Snežinka je kepica  / kroglica  / kristal.
Snežinka je sladkor  / vodni kristal  / sol.
Snežinka nastane iz vodne kapljice, če
je zrak mrzel / topel.

Snežinka se raztali na ledu  / na topli
dlani.

Ko se snežinka stopi, ostane košček ledu
/ drobna kapljica.  Polončine snežinke se¬
veda ne bodo imele teh lastnosti, lahko
bodo pravim podobne le po obliki. Ko¬
likor snežink boste opazovali, toliko raz¬
ličnih bo, le nekaj imajo skupnega: vsa¬
ka ima šest krakov. Oglejte si jih nekaj
na sliki in preštejte krake.

Trakove za okraske tokrat narežite s
škarjami. Vsi robovi morajo biti gladki
in ravni. Navijte 10 cm dolg trak okoli
pletilke. Cevko snemite in jo v sredini
sploščite. Tri take cevke med seboj pre¬
pletite in dobili boste šest krakov. Os¬
novno obliko snežinke že imate. S sti¬
skanjem in gubanjem vtisnite krakom
različne vzorce. Vzorec ponovite na vseh
šestih krakih. Napravite več podobnih
snežink in jih drugo za drugo s selotej¬
pom pritrdite na sukanec. Sukanec pri¬
trdite na strop ali steno.

3—5 cm širok trak stopničasto nagubaj¬
te. Na eni strani skozi vse gube s ši¬
vanko napeljite sukanec. Gube stisnite
in sukanec zavežite. Nasprotno stran gub

razširite v zvezdo. V zvezdo lahko vre¬
žete poljubne vzorce, vendar morate to
storiti, preden gube na eni strani stis¬
nete in zvežete. Tudi iz teh zvezd lahko
napravite snežinke, le tega ne smete po¬
zabiti, da imajo samo šest krakov. Zve¬
zde lahko prav tako nanizate na suka¬
nec v verigo.

Posebno lepe zvezdice je Polonca se¬
stavila iz dveh trakov. Oba trakova sta
lahko enako široka (1 cm) ali pa je eden
ožji. Položimo ju križno drugega na dru¬
gega in nato ju izmenično upogibamo.
Bolj nazorno vam bo to pokazala slika.
Tako dobljeno zvezdo lahko uporabite
tudi kot svečnik.

146

Ko je Polonca obesila vse zvezdice in
snežinke, se je močno čudila, ker se niso
in niso hotele umiriti. Aleš je pod vse
okraske podstavil gorečo svečo. Odgo¬
vorite: Okraski so se umirili  / so se vrteli
še hitreje.

Plamen sveče zrak ogreva  / ohlaja. Hla¬
den  / topel  zrak se dviga. Na njegovo
mesto spodaj doteka topel  / hladen  zrak.
Zrak v sobi kroži  / miruje.

Tudi v naravi zrak nenehno kroži. Kro¬
ženju zraka pravimo veter. Sonce ogre¬
va zemljo, zrak se ogreje in se dviga.
Kadar piha naravnost navzgor, mu pra¬
vimo vzgornik. Ta veter pomaga jadral¬
nim letalom pri dviganju v višino. Neka¬
tera jadralna letala so narejena iz alu¬
minija. Aluminij je zelo lahka kovina.
Aleš se ni mogel sprijazniti z odločitvi¬
jo, da bi ostali brez jelke. Namenil
se je izdelati drevesce iz vezane plošče.

TRETJA NALOGA:

IZDELAJMO DREVESCE

Vezana plošča je lepljen les. Listi raz¬
žaganega lesa so zelo tenki, saj trije
med seboj zlepljeni merijo komaj tri
do štiri milimetre. Med seboj so zleplje¬
ni križno, zato je 3 mm debela vezana
plošča dosti bolj trdna kot enako debela
lesena deščica.

Aleš je imel dve 4 mm debeli, enako ve¬
liki vezani plošči (30 X 40 mm). Delal je
po takšnem razporedu:

1. Ploščo je razpolovil s črto srednjico.

2. Vrh je zvezal s kotom A in B. Črte
je zarisal ob ravnilu.

3. Levo in desno od srednjice je odmeril

2 mm ter narisal k srednjici vzporedni
črti na eni plošči od spodaj do sredine
ter na drugi plošči od zgoraj do sredine.

4. Oba trikotnika je z rezljačo izžagal.
Prav tako je izžagal oba utora do polo¬
vice.

5. Oba trikotnika je z brusnim papirjem
zgladil ter ju prevlekel s prozornim ni-
trolakom.

6. Trikotnika je sestavil ter ju opletel
s sukancem. Na sukanec je obesil okra¬
ske.

Če boste tudi vi izdelali podobno smreči¬
co, seveda lahko spremenite velikost, po
stranicah trikotnikov lahko zažagate ob¬
liko vej, drevesce pobarvate z barvnim
lakom in podobno.

Kot vedno, je tudi tokrat Metkina nalo¬
ga zadnja. Letos bo vse v družini obda¬
rila z majhnim darilcem, ki ga je sama
izdelala. Darilce je zavila v ličen papir
in ga zvezala s pisano pentljo. Vsakemu
darilcu je priložila voščilnico, na katero
je zapisala: SREČNO NOVO LETO!

ČETRTA NALOGA:

NAPRAVIMO VOŠČILNICO

Metka je za voščilnice izbrala najboljši
risalni papir, ki ga imenujemo šelesha-
mer. Velikost lista je bila enaka veliko¬
sti pisarniškega papirja ali našega ve¬
likega zvezka. To velikost označujemo z
oznako A4. Širino lista 21 cm je razde-

lila na tri enake dele. Z britvico je ob
ravnilu list vzdolžno razrezala. Vse tri
trakove je po sredini upognila in tako
pripravila tri voščilnice hkrati.

| SREČNO
j NOVO LETO

__

1

_I_

Iz aluminijaste folije je izrezala različne
oblike (krog, pravokotnik, kvadrat) ter
nanje s kemičnim svinčnikom vtisnila

risbe snežink. Na isto stran je nanesla
tenko plast lepila neostik. Z istim lepi¬
lom je prekrila tudi mesto na papirju,
kjer bo okrasek. Čez nekaj minut je fo¬
lijo prilepila. Pri tem je morala zelo pa¬
ziti, da ni pokvarila risbe, saj jo potem
ne bi mogla več popraviti. Če nimate
lepila neostik, lahko uporabite tudi dru¬
go, vendar bodite pozorni na opozorilo:
lepiti mora tudi kovine.

Tončka Zupančič

ABC ELEKTRONIKE

Kaj z enim samim transistorjem?

»Imam samo en transistor, nekoliko
uporov, kondenzatorjev in slušalke. Kaj
naj še kupim, da bi si izdelal radio ali
kaj drugega?«

»Oče mi je podaril stare slušalke, imam
tudi en transistor brez oznake. Kaj naj
naredim s tem materialom?«

Večkrat dobim od vas pisma s takšno
ali podobno vsebino, in moram reči, da
me to veseli. Prav tako tudi začenjajo
mladi radioamaterji; zanje pomeni tak¬
šen material kar pravi zaklad. Slušalke,
transistor, dioda, nekaj osnovnih elemen¬
tov radiotehnike, kot so upori in kon¬
denzatorji pa še malo bakrene žice —
to je osnovni material za mnoge amater¬
ske gradnje. Poglejmo:

Vzemimo deščico iz mehkega lesa, kot
jo kaže slika 1 (ni nujno, da je prav
takšne oblike) in zabijmo vanjo na eno
stran pet majhnih žebljičkov, na drugo
stran pa dva.

ZA ZAČETNIKE

Na vsak žebljiček navijmo dva do tri
cm dolg kos izolirane žice iz čistega
bakra. Konce žic potegnimo prek roba
deščice, nato pa žebljičke zabijmo do
konca v deščico. Naredili smo šasijo za
naš prvi radijski sprejemnik. To bo spre¬
jemnik z enim transistorjem, slušalko,
baterijo in filtrom za lokalno oddajno
postajo. Poglejmo elektronsko shemo
sprejemnika na sliki 2.

Sedaj pa to elektronsko shemo preberi¬
mo. Signal iz radijske postaje ujame ali
prestreže najprej antena, ki je v shemi
označena s puščico in veliko črko A.
(O anteni smo že precej povedali v prvi
številki TIM-a.) Iz antene pride signal
na tuljavo L, ki je v shemi narisana z
vijugasto in vzporedno — ravno — pre¬
kinjeno črto. To pomeni, da je tuljava

148

navita na feritnem jedru. Položaj jedra
mora biti spremenljiv. En konec tulja¬
ve je vezan na zemljo, drugi pa na kon¬
denzator C 430 do 500 pF. Antena, tulja¬
va in kondenzator skupaj tvorijo filter
za lokalno postajo. Kaj pa je sedaj to?
Pri sprejemnikih z majhnim številom
oscilatornih krogov, kakršni so vsi de¬
tektorski sprejemniki, o katerih bomo
govorili, je normalen pojav, da lokalna
postaja moti sprejem ostalih oddajnih
postaj. To nevšečnost lahko odstranimo
prav s tem filtrom za lokalno postajo. S
tuljave L (točneje: s sredine tuljave) po¬
tuje signal na erniter transistorja. Tran-
sistor je vezan v tako imenovanem spo¬
ju z ozemljeno bazo. To pomeni, da se
naš sprejemnik pravilno imenuje »spre¬
jemnik z enim transistorjem v spoju z
ozemljeno bazo«. Baza je vezana nepo¬
sredno na zemljo oziroma na + pol
baterije. Slušalke so vezane prek kolek-
torja na — pol baterije.

Povrnimo se k naši gradnji. Ce ste ku¬
pili komplet RK 25, boste v njem že na¬
šli filter za lokalno postajo. Če tega
kompleta nimate, morate filter pač sa¬
mi izdelati. Potrebovali boste malo pa¬
pirja, feritno jedro, 2,7 m bakrene žice
debeline 0,3 mm, izolirane z lakom, in
lepilo OHO ali kako podobno. Navadni
pisalni papir velikosti 42 X 120 mm na¬
vijte na feritno jedro in na več mestih
namažite z lepilom, da se papirni valj
ne bi odvil. Papir naj ne bo pretrdo
ovit okoli jedra, ker se mora le-ta premi¬
kati v cevi. Ko se bo papirni valj (tu-
Ijavnik) malo posušil, navijte nanj po¬
lovico žice in naredite odcep. Na navo¬
je položite papir, nato pa navijte dru¬
go polovico žice. Navoje na koncih na
neki način pritrdite, da ne bi zdrknili.
Konca tuljave in odcep naj bodo dolgi
okoli 50 mm. Konce očistite izolacije v
dolžini okoli 10 mm s smirkovim plat¬
nom (slika 3).

Slika 3. Podoba tuljave

Sedaj pa montirajmo (zaspajkajmo) vse
dele. Podobo montiranih delov vidite na
sl. 4.

Slika 4

Iz teorije o transistorjih je znano, da je
mogoče vsak transistor spojiti na tri
načine, in sicer: z ozemljenim emiter-
jem, z ozemljeno bazo ali z ozemljenim
kolektorjem. Podobno je tudi pri elek¬
tronskih ceveh, ki so ekvivalentne tran¬
sistorjem oziroma imajo podobne spoje.
Pri ceveh pride največkrat v poštev spoj
z ozemljeno katodo, nato spoj z ozem¬
ljeno mrežico in nazadnje spoj z ozem¬
ljeno anodo.

Pred vsako vključitvijo sprejemnika je
treba obvezno prekontrolirati pravilnost
vseh vezav po shemi in navodilu.
Oglejmo si sprejemnik z enim .transis¬
torjem in z ozemljenim emiterjem. Nje¬
govo shemo kaže slika 5.

Ak

+  45 V

Slika 5

Kot pri prejšnjem, tako tudi pri tem
sprejemniku uporabimo visokofrekvenč¬
ni transistor. Na voljo smo imeli tran¬
sistor AF261, uporaben pa je tudi kak
drug transistor.

Ko bomo brali shemo tega sprejemnika,
bomo takoj opazili, da opravlja transi¬
stor dvojno nalogo. Signal, ki ga je spre-

149

jel iz antene, demodulira, nato pa ojači.
Razlika med tem in prvim sprejemni¬
kom je tudi v tem, da gre pri tem spre¬
jemniku signal iz filtra za lokalno po¬
stajo prek kondenzatorja na bazo tran-
sistorja.

Oglejmo si še delovno montažno shemo
na sliki 6.

Vsi ti in podobni sprejemniki so spo¬
sobni sprejemati oddaje lokalne radij¬
ske postaje. Spreminjanje jakosti spre¬
jema je prav otročje lahko, tako da
premikamo feritno jedro v tuljavi. Jedro
bolj ali manj potiskamo v tuljavnik ozi¬
roma iz njega.

Pazite, da ne boste povzročili kratkega
stika v bateriji. Baterija bi se v takem
primeru izpraznila in postala neupo¬
rabna.

Pri našem tretjem sprejemniku bomo
uporabili tudi diodo. Imeli bomo spre¬
jemnik z ozemljenim emiterjem in dio¬
do. Shemo tega sprejemnika imate na
sliki 7.

Slika 7. Sprejemnik z enim transistorjem in
diodo

Vlogo demodulatorja prevzame v tem
sprejemniku dioda. Lahko je katerakoli.
Tudi položaj diode ni važen, lahko je
obrnjena v eno ali drugo smer. Upora¬
bili smo nizkofrekvenčni transistor za¬
to, ker opravlja demodulacijo dioda,
transistor ju pa ostane samo naloga oja-
čevanja. V tem sprejemniku lahko upo¬
rabite tisti vaš transistor, ki nima oznake.
Gotovo ste opazili na shemi, da ima ta
sprejemnik dve anteni. Antena A, je
kratka in jo predstavlja kos žice v sobi,
antena A 2  pa je prava, dolga antena. Go¬
tovo bomo imeli boljši sprejem z dolgo
anteno (A 2 ), vendar pa bo v bližini od¬
dajnika lokalne postaje tudi kratka an¬
tena (A^ zadoščala.

Korak naprej

S tem, da smo izdelali tri sprejemnike s
po enim transistorjem, še daleč nismo
izčrpali vseh možnosti. Amaterji v bli¬
žini radijske postaje so poskušali na
razne načine ujeti oddaje domače ra¬
dijske postaje. Ni šala, ampak resnica,
da so celo iz krompirja in podobnih re¬
či skušali narediti nekaj, kar bi rabilo
kot dioda. V neposredni bližini močne¬
ga oddajnika so s takšnimi sredstvi celo
dosegli uspehe. Moj prvi sprejemnik je
bil »na kristal«; tako smo takrat ime¬
novali sedanjo diodo. V resnici je bil to
košček germanij evega kristala in navad¬
na bucika. Poleg tega je premogel moj
sprejemnik še kondenzator in seveda
slušalke. Za anteno sem uporabil svojo
ribiško palico, na katero sem namotal
bakreno žico. Najboljši glas v slušal¬
kah sem dosegel tako, da sem tipal s
konico bucike po površini kristala. Na
neki točki je bil najboljši sprejem. Se¬
veda se je takšen stik že pri najmanj¬
šem tresljaju podrl in je bilo treba
znova tipati. Vendar pa sem s takšnim
sprejemnikom še v oddaljenosti 150 km
še kar »dobro« ujel radio Beograd.

No, to je že zgodovina. Radijska tehno¬
logija je od tistih časov napredovala z
orjaškimi koraki. Tudi oblika osnovnih
delov se je spremenila. Danes je vse dru¬
gače. Nekaj pa se vendar ni spremenilo:
amaterji so bili že takrat in so tudi da-

nes. Vedno prihajajo novi amaterji, ki
poskušajo to in ono. Amaterji niso ni¬
koli zadovoljni, vedno nekaj raziskuje¬
jo. Prav gotovo so amaterji s svojim po¬
skušanjem in iskanjem tudi prispevali k
razvoju te in drugih znanosti. Tudi mi
se vprašujemo, kaj bi še lahko naredili
z našim materialom, namreč z enim
transistorjem, diodo, s slušalkami, z
dvema kondenzatorjema in malo žice.
Ali so še kakšne možnosti? Pač. Posku¬
simo narediti sprejemnik brez baterije.
Da, brez baterije! Današnji radijski od¬
dajniki so tako močni, da kar razsipa¬
vajo svojo energijo, če je tako, zakaj
tega ne bi izkoristili? Oglejte si shemo
na sliki 8. To je transistorski sprejem¬
nik brez baterije. Antena našega spre¬
jemnika lahko dobi iz polja močnega od¬
dajnika energijo, ki bo zadoščala za spre¬
jem radijskih oddaj.

Našemu sprejemniku smo dodali diodo,
kar pomeni, da smo dobili sprejemnik
z enim transistorjem in eno diodo, brez
baterije (slika 9).

Sprejemnik se napaja neposredno z
energijo, ki jo sprejema antena od do¬
mače radijske postaje. Sprejeta energi¬
ja se z diodo in elektrolitskim konden¬
zatorjem 100 |iF (to je naš novi del)
pretvarja v enosmerni tok, ki je potre¬
ben za napajanje sprejemnika. Tako de-
moduliran signal vodimo na transistor,
ki ga ojači. Preprosto, ali ne?

Tudi s tem še nismo izčrpali vseh mož¬
nosti. Poskusimo še drug način, ki ga
predstavlja slika 10.

Tudi to je sprejemnik z enim transistor¬
jem in eno diodo brez baterije, vendar
smo tu uporabili nizkofrekvenčni tran¬
sistor AC 530 ali katerikoli drug transi¬
stor. Podobnih variant je še mnogo, za¬
radi omejenega prostora v reviji pa bi
s tem vendarle končali.

Od vas je odvisno, katerega od opisanih
primerov si boste izbrali. Ljubo mi bo,
če boste pisali o rezultatih svojega de¬
la na tem področju. Najboljše prispevke
bomo objavili. Ne pozabite pa, da gra¬
dimo sprejemnik z enim transistorjem
in eno diodo, z baterijo ali brez nje.

Pripominjam, da boste dobili z raznimi
antenami in raznimi položaji feritnega
jedra različne rezultate. Odločite se za
tisto shemo sprejemnika, s katero boste
dosegli najboljši, t.j. najbolj glasen in
čist sprejem.

V. Ivkovič

151

DRŽAVNA ZALOŽBA
SLOVENIJE

priporoča

Irving Adler: FIZIKA — ČUDO ZNANOSTI

Osnovni pojmi, klasična fizika, sodobne teorije, meje raziskav.

160 strani z ilustracijami, cena: karton 70 din

Irvin Adler: MATEMATIKA — OD ZLATEGA REZA DO TEORIJE MNO¬
ŽIC

137 strani z ilustracijami, cena: karton 70 din

Mortimer Taube: MIT O MISLEČEM STROJU

Kritična razmišljanja o kibernetiki.

160 strani, cena: pl. 40 din

Vladimir Pirnat: ZANIMIVOSTI NOČNEGA NEBA

Knjiga seznanja bralca s tistimi osnovami, ki jih moramo poznati, če
hočemo vsaj približno doumeti dosežke današnje znanosti pri osva¬
janju vesolja.

142 strani z ilustracijami, cena: 35 din

Timothy Green: TIHOTAPCI

Knjiga razkriva najbolj skrite silnice modernega tihotapstva, njegova
pravila, zakone, delovna območja, profite itd.

276 strani, cena: pl. 88 din

KNJIGA O ŠPORTU I—II

Izvirna enciklopedija domačih strokovnjakov pod skupnim naslovom
»Knjiga znanja« prinaša obširne podatke o najrazličnejših vrstah in
načinih športa, vidne predstavnike, ustanovitelje, zagovornike in re¬
korderje posameznih panog. Vsaka knjiga ima več kot 800 barvnih
ilustracij.

I. 316 strani, cena: pl. 180 din

II. 304 strani, cena: pl. 180 din

OD PEŠCA DO RAKETE I—II

To enciklopedijsko delo prinaša prerez razvoja prometnih sredstev od
nekdaj do danes.

I. 312 strani, cena: pl. 180 din

II. 392 strani, cena: pl. 180 din

Knjige dobite v vseh knjigarnah in pri zastopnikih založbe, naročite
pa jih lahko pismeno na naslov

DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE
Mestni trg 26, Ljubljana

MODELARJI: rakete, r ' %
avtomobili , čolni , letala <\

AVTOMOBIL

AB-5

V začetku junija leta 1973 je Modelar¬
ski krožek osnovne šole »Gustav Šilih«
iz Velenja organiziral prvo občinsko tek¬
movanje z avtomobilčki na električni
pogon. Pogoji za udeležbo so bili nasled¬
nji: izdelati avtomobilček in tekmovati
z njim na krožni progi. Avtomobil je
lahko imel le eno ploščato baterijo in
elektromotor EMT 1A z reduktorjem ali
brez njega, proizvod Mehanotehnike iz
Izole. To pomeni, da so morali tekmo¬
valci popolnoma sami skonstruirati av¬
tomobil, ki je pod danimi pogoji moral
biti zelo hiter in zelo skrbno izdelan.
Komisija je ocenjevala oboje in skupna
ocena je dala končni vrstni red. Lahko
rečemo, da smo med konstrukcijami
opazili preprosta GO CAR-vozila in tu¬
di težke tovornjake. Komisija je imela
s petdesetimi različnimi modeli veliko
dela z ocenjevanjem, kajti pri vsakem
modelu je bilo nekaj novega, bilo je
mnogo lepih in originalnih rešitev.

Danes bi vam rad opisal približen načrt
za takšen avtomobil, ki ga je konstrui¬
ral Aleš Berlinger, učenec 7. razreda
naše šole, ki je bil eden od najboljših.
Ne smete pričakovati, da bom posredo¬
val natančen opis kompletnega modela,
le na nekatere bistvene elemente bi opo¬
zoril, da bi lahko tudi prehodili vsaj
malo tiste težavne poti, ki jo je preho¬
dilo približno sto avtomodelarjev iz naše
občine, ki so si gradili svoje modele.

Najprej moramo vedeti, kaj želimo z
modelom doseči. V tem primeru bi mo¬
ral model ustrezati dvema načeloma:

1. biti mora hiter,

2. naj bo zelo lepo in konstrukcijsko
dobro ter enostavno izdelan, ker je obe
oceni komisija seštela.

Oglejmo si najprej hitrost modela.

Ker sta motor in baterija dana, tu ne
moremo doseči skoraj nič. To pomeni,
da bo model hitreje drvel, če bo kar
najlažji. Z uporabo lahkih materialov,
kot so balsa, karton, pluta, stiropor, pa¬
pir, lahka vezana plošča in podobno, bi
se dalo to tudi doseči. Vsi ti materiali
pa imajo eno slabost, to je težavna po¬
vršinska obdelava. Zaradi tega je Aleš
segel po sicer sorazmerno težkem mate¬
rialu — aluminiju in beli pločevini.
Površinska obdelava pri teh materialih
je lažja, dajo se tudi lepo oblikovati.
Zato je podvozje iz aluminijeve pločevi¬
ne debeline 0,5—1 mm in nudi konstruk¬
torju naslednje prednosti: ležaji so lah¬
ko iz istega materiala, v aluminij lahko
zavijemo specialne vijake, ki si sami
urežejo navoje (kniping vijaki). S temi
lahko privijemo motor in karoserijo na
podvozje brez matic.

Velikost svojega modela lahko določimo
z velikostjo baterije in motorja ter ko¬
les. Širina modela je torej odvisna od
širine baterije (približno 65 mm), višina
modela pa od višine motorja in koles
(približno 30 mm). Razdalja med osmi
modela je odvisna od dolžine baterije
in motorja (približno 120 mm). Te mere
so minimalne in moramo skrbeti za to,

153

da bo model čim manjši (manjši model
— manj materiala — manjša teža —
večja hitrost).

Karoserija je iz bele pločevine (konserv-
na škatla ali škatla od nitro razredčila)
in sestavljena iz treh delov. Te dele med
seboj spajamo z lotanjem. Površinska
obdelava šasije obsega le lepo oblikova¬
nje robov, upogibanje pod kotom in
brušenje z naj finejšim brusnim papir¬
jem. Karoserija je pobarvana s tesarol
barvo; 2—3-krat z zunanje strani z rde¬
čo barvo, znotraj pa s srebrno bronzo.
Priporočam vam, da zunanjo barvo po
vsakem barvanju prebrusite. Tesarol
barva se suši najmanj 24 ur! Za barva¬
nje lahko uporabljate čopiče ali gobice,
ker se barva enakomerno razlije po celi
površini. Lahko barvate tudi z nitrola-
kom, le da morate v tem primeru zaki-
tati površino.

Pogonski mehanizmi avtomobilčka so
lahko zelo različni. Predvsem so odvisni
od razpoložljivega materiala. Najbolje
bi bilo, če bi imeli motorje z daljšimi
osmi, tako bi kolesa montirali kar nanj.
S tem bi dobili direkten — neposreden
prenos. Najbolj potrpežljivi lahko zame¬
njajo os tako, da motor vzamejo nara¬
zen. Odvijejo vso žico in izbijejo kratko
os motorja. Nato vstavijo novo — daljšo
os, ki je daljša in na obeh straneh mo¬
torja sega za 20—30 mm iz ohišja. Žico
navijemo na rotor in zalepimo ohišje na¬
zaj. Pomnite: to predlagam le najbolj
potrpežljivim modelarjem!

Naslednji pogon je jermenski pogon. Na
os motorja pritrdimo plastično ali ko¬
vinsko jermenico, kakor tudi na gred
zadnjih koles. Obe jermenici spojimo z
gumico — jermenom.

Drsni pogon je najlaže izvedljiv: na os
motorja nataknemo kos gumijaste cevi
od ventila kolesa, ki pritiska na obod
kolesa avtomobilčka.

Najbolj primeren pogon je zobniški po¬
gon, kajti ta pogon ima precej več do¬
brih lastnosti kot ostali: zobniki so

stalno povezani med seboj in ne drsijo
kot jermen. Tako dobimo tudi stalno
prestavno razmerje.

Kaj pa je to?

Naš elektromotor je precej šibak. Ima
približno 7240 vrtljajev v minuti. Če bi

hoteli kolesa modela premikati z isto
hitrostjo, bi morali uporabljati kolesa
premera 10—15 mm, kar konstrukcijsko
ni mogoče. Zaradi tega moramo prenos
vrtenja motorja in gredi kolesa tako
uravnati, da bo zadoščeno tej in oni za¬
htevi. To pomeni, da bi se motor vrtel
s hitrostjo približno 7000 vrtljajev na mi¬
nuto, kolesa pa z manjšo. To omogočajo
pogonski mehanizmi različnih velikosti.
Na primer: če ima gonilni zobnik 30 zob,
gnani zobnik pa 60 zob, se mora gonilni
zobnik dvakrat zavrteti, da se bo gnani
zobnik zavrtel enkrat. Razmerje med
številom vrtljajev gonilne gredi n, in
številom vrtljajev gnane gredi n 2  v istem
času imenujemo prestavno razmerje ali
prestava. Zato lahko zapišemo:

število vrtljajev
gonilne gredi n,

prestava — —---■—— ali = —

število vrtljajev n 2

gnane gredi

V zgornjem primeru je prestava 1:2.
Pri našem elektromotorju izberimo pre¬
stavno razmerje med 1:4 do 1:6.  Pri
večjem prestavnem razmerju lahko upo¬
rabljamo večja kolesa, pri manjšem pa
moramo uporabljati manjša, da moč
motorja ne pade pod določeno vrednost,
kajti še tako imenitno izdelan model se
ne bo premaknil z mesta. Zobniški par
vzamemo iz stare budilke. En zobnik
naj ima približno 8 zob, drugi pa 32—50.
Lahko izračunamo tudi teoretično hitrost
modela, če nam je znano število vrtlja¬
jev motorja, prestavno razmerje in ve¬
likost koles.

156

Na primer:

število vrtljajev motorja je 7000/minuto
prestavno razmerje je 1:5

premer kolesa je 40 mm

Kolo se bo zasukalo 5-krat manj kot mo¬
tor (7000 : 5 je 1400 o/min).

Obseg kolesa je 2 r*, je 40 x 3,14, je
torej 125,6 mm.

V eni minuti bo kolo prekotalilo 1400 X
X 125,6 mm ali 175,84 m. Hitrost modela
bo v eni uri 60x175,84, to je 10,550 km/h,
kar je lepa hitrost. To hitrost dosežemo
le z minimalno težo modela. Na hitrost
vpliva tudi trenje med zobniki, ležaji itd.

Pritrditev motorja je lahko zelo različ¬
na. Lahko ga privijemo kar z objemko
ali nalepimo na motor kos plastike, ali
z originalno rešitvijo — z dvema vijako¬
ma. Predvsem je važno, da motor dobro
pritrdimo, da dobimo dober stik med
zobnikoma ali da bo jermen dobro na¬
tegnjen ali da os motorja pošteno pri¬
tiska na kolo. Vsekakor moramo pogon¬
ski mehanizem dobro pregledati, da nam
ne odpove na tekmovanju.

Električna vezava je tudi pomembna
stvar za nemoteno delovanje modela. V
zadnjo steno karoserije lahko pritrdimo
miniaturno stikalo, ali ga sami izdelamo.
Vezava mora biti solidno izvedena z

večžilno žico, ker enožilna rada poči in
na tekmovanju nam ponavadi odpove.
Vse stike zalotajmo! Na baterijo natak¬
nimo pisarniške sponke ali kake druge
natikače, h katerim prispajkamo žice za
vezavo.

Še nekoliko besed o kolesih modela.
Kolesa vzamemo lahko iz raznih odslu¬
ženih igrač ali jih sami izdelamo, četudi
iz vezane plošče. Na obod koles nalepi¬
mo nekaj milimetrov širok pas gume, da
se lahko oprimejo tal. Velikost je lahko
različna. Velikost sprednjih koles ni bi¬
stvena, kajti ta se vrtijo neodvisno od
zadnjih. Pri zadnjih kolesih pa ne sme¬
mo pretiravati! Res je, da daje večji
premer koles tudi večjo hitrost, toda v
tem primeru moramo prestavno raz¬
merje spremeniti! Vsi ti elementi: pre¬
mer koles, prenos (prestavno razmerje)
in število vrtljajev motorja so tako po¬
vezani med seboj, da je vsakršno preti¬
ravanje lahko usodno za hitrost modela.
Vsekakor poizkusite, ker s tem lahko
izberete najboljše rešitve.

Še nekaj o tekmovanju: na model pri¬
vijemo kos varilne žice, ki naj bo dolga
180 mm. V asfaltno površino zabijemo
precej dolg žebelj, ki mora gledati iz
asfalta 100 mm. Na žebelj privežemo
najlonsko vrvico (laks), drugi konec pa
k žici na modelu. Najlonska vrvica naj
bo dolga 3000 mm ali 3 m. Tako bo naš
model v enem krogu prevozil približno
10 m. Ce bo model naredil 10 krogov ali
100 m, lahko izračunamo hitrost našega
modela.

Verjetno ste od mene pričakovali, da
vam bom opisal izdelavo avtomobilčka.
Mnogi od vas so morda razočarani. Me-
nim/da brez potrebe. Dober modelar ni
tisti, ki zna izdelati modele le po »re¬
ceptu«, pravi modelar namreč razume
bistvo modela, kako in zakaj deluje, zna
poiskati napake, jih zna popraviti in zna
tudi izdelati boljše od prejšnjih. Ce bo¬
ste to razumeli in boste tudi vedno iska¬
li odgovore na večna vprašanja ZAKAJ
in KAKO, potem je moj sestavek dose¬
gel svoj namen.

Arpad Šalamon

157

/9

ljubljanska banka

pikapolonica vedno,

povsod,

kaže,usmerja

na pravo me pot kdor varčuje, si srečo kuje

Kaj predstavlja gornja slika? Plakat
s pikapolonico. Nekateri ga že po¬
znate iz šolske hranilnice ali iz po¬
slovne enote Ljubljanske banke. Za¬
kaj je na njem pikapolonica? Tudi to
boste nekateri takoj povedali: Pika¬
polonica je simbol mladinskega var¬
čevanja Ljubljanske banke. Pa se_bo
kdo od vas spomnil in vprašal: Ali
bančna pikapolonica tudi prinaša sre¬
čo? Seveda, za vaše vloge vas bo
nagradila z naslednjimi darili:

JO

— nalepka ob vlogi 100.— din

— knjižno kazalo in dve nalep¬
ki ob vlogi 200.— din

— značka ob vlogi 300.— din

— denarnica ob vlogi 400.— din

— hranilnik pikapolonica ob
vlogi 500.— din

— obesek za ključe ob vlogi
1000,— din

— žoga ob vlogi 1500.— din

Ta darila bi imel vsakdo od vas, toda
kje in kako varčevati, da bodo vaša?
Čisto preprosto: oglasite se v vaši
šolski hranilnici in ob pologu 2.— din
lahko pričnete z igro pikapolonica.
Kaj pa, če šola še nima svoje hra¬
nilnice v okviru Ljubljanske banke?
Tudi enostavno. Obiščite eno od 130
poslovnih enot, ki jih ima Ljubljanska
banka po vsej Jugoslaviji, položite
10.— din in že ste vključeni v igro.
Od vaših ciljev in želja je odvisno,
koliko denarja boste prihranili. Mor¬
da vas mikajo smuči, kotalke, kolo,
morda kakšna knjiga. Lažje se boste
odpovedali nepremišljenim izdatkom,
če veste, kaj si lahko kupite s pri¬
hrankom, hkrati pa vas bo s svojimi
darili razveseljevala pikapolonica.

ljubljanska banka

MIG-23 FOXBAT —
LETALO SUPERLATIVOV

V Sovjetski zvezi je bil leta 1962 izde¬
lan prvi prototip letala MIG-23 E-266.
Skonstruiral ga je konstrukcijski kolek¬
tiv okoli Ar tema Mikojana in njegovega
dolgoletnega sodelavca inž. Gurjeviča.
Za sedaj še ni znano, ali je letalo E-266
res MIG-23 ali pa celo MIG-25.

MIG-23 je enosedi visokokrilec s strela-
stim krilom pod kotom 45°. Globinsko kr¬
milo je enodelno in se nagiba v celoti.
Dvojno krmilo-stabilizator za smer omo¬
goča dobro poslušnost letala okrog verti¬
kalne osi. Podvozje je triciklično in je
spravljeno v trupu, nizkotlačne zračnice
pa omogočajo vzlet in pristajanje tudi
na slabših letališčih, čeprav je MIG-23
— kot vsa druga nadzvočna letala —
vezan na odlične betonske steze. Letalo
je opremljeno tudi z odlično zračno za¬
voro in zavornim padalom s preme¬
rom 7 m. Vhodne zračne »škrge« za
kompresorje se nahajajo pod krili in so
ločene od trupa zaradi boljšega obtoka
zraka in drugih aerodinamičnih lastno¬
sti. Pilot sedi na katapultnem sedežu s
karakteristiko »zero-zero«. Letalo ima
dva motorja, ki sta postavljena v zad¬
njem delu trupa, drug zraven drugega,
in vsak razvija potisno moč 15.000 kp.

MIG-23 se vzpenja

Celotna konstrukcija je klasična in us¬
treza tehnologiji iz konca preteklega
leta.

Letalo je sorazmerno veliko v primer¬
javi z letali iz zahodnih držav in meri
v dolžino 28,3 m, v širino 15,8 m in v
višino 5,8 m.

MIG-23 (bombniška izvedba) je za več
kot 6 m daljši od ameriške leteče trd¬
njave B-17 iz II. svetovne vojne, med¬
tem ko so druge izvedbe primemo
manjše — predvsem dolžina letala je za
nekaj metrov krajša. Teža letala ob
startu je 36 ton (bombniška izvedba) in
25—-30 ton za civilne namene.

Letalo je oboroženo s hitrostrelnimi to¬
povi, raketami in bombami. Elektronska
oprema je zaradi samo enega človeka
v letalu — pilota — preprosta, vendar
še vedno učinkovita.

Letalo lahko leti v hitrostnem območju
500, 700 km/h do 3400 km/h. 3400 km/h
doseže na višini 24.000 m, največja do¬
sežena višina pa je 33.000 m. Je eno red¬
kih letal, ki se lahko vzpenja z nad¬
zvočno hitrostjo.

MIG-23 je ravno tako občutljiv kot dra¬
ga sodobna nadzvočna letala in je sko¬
raj vsak zadetek zanj »smrten«. Izred-

Generalni konstruktor, ing. Mikojan, tik
pred smrtjo decembra 1970, in ing. Gurje-
vič, dolgoletni sodelavec ing. Mikojana in
soustvarjalec vrste bojnih in civilnih letal
tipa MIG

159

ne tehnične lastnosti, veliki pospeški,
velike hitrosti, velika nosilnost in raz-
sežno akcijsko polje (akcijski radij do
3.000 km) pa postavljajo to letalo v prvo
kategorijo — brez konkurence. V praksi,
v vsakdanjem življenju, pa velja dolo¬

čena zakonitost, da vsaka akcija izzove
reakcijo. MIG-23 je danes še »non plus
ultra«, toda že jutri se bo pojavilo orož¬
je, ki bo tudi to odlično letalo ogrozilo
in ga sčasoma potisnilo v pozabo. Za¬
enkrat pa je to letalo superlativov.

160

MLADINSKA KNJIGA

predstavlja

NOVO SERIJO SLOVENSKIH ENCIKLOPEDIČNIH IZDAJ

MLADI VEDEŽ

dragocena pomoč pri širjenju splošnega znanja
odgovori na tisočera vprašanja
bogate barvne ilustracije
ugodna cena

Splošni leksikon: OD A DO Ž! KAJ? ZAKAJ? KAKO?
Odkritja in raziskovanja: OD VIKINGOV DO ASTRONAVTOV
Razvoj tehnike: OD KAMNA DO RAČUNALNIKA
Kultura: OD PESMI DO FILMA

IZŠLA JE PRVA KNJIGA

OD A DO Ž KAJ? ZAKAJ? KAKO?

To je leksikon v pravem pomenu besede. Gesla, ki jih je več kot 2000, so urejena po
abecednem redu, pojasnjuje jih 560 barvnih slik, med katerimi so pregledni barvni zem¬
ljevidi celin, pokrajin in držav, na koncu pa še stvarno in imensko kazalo s 3860 gesli.
Besedila je napisalo 17 znanih slovenskih strokovnjakov s posameznih področij. MLADI
VEDEŽ OD A DO Ž je neprecenljive vrednosti za otroke od 9. do 15. leta! Knjiga obsega
285 strani velikega formata in je uvodna knjiga za iskanje še podrobnejših podatkov za
posamezna področja, ki bodo obravnavana v naslednjih knjigah mladinske enciklopedije:

OD VIKINGOV DO ASTRONAVTOV — izide spomladi 1974

Odkritja in raziskovanja so privlačna snov, saj draži domišljijo in povečuje znanje.
Knjiga prinaša najzanimivejše in najvažnejše podatke o odkritjih od najstarejših obdobij
do današnjih dni: odkritje Amerike, raziskovanje Azije in Afrike, osvajanje severnega
in južnega tečaja, osvajanje najvišjih gora, podmorska raziskovanja in osvajanje vesolja.
Številne barvne ilustracije dopolnjujejo besedilo, na preglednih zemljevidih sledimo
potem raziskovalcev, na koncu knjige pa se seznanimo še z njihovimi biografijami.
Knjiga ima okrog 300 strani, od tega preko 200 barvnih ilustracij. Pripravil jo je prof.
Tomaž Weber.

OD KAMNA DO RAČUNALNIKA — izide konec leta 1974

Enciklopedičen pregled bo pokazal predvsem tisti del tehničnih dosežkov, ki predstav¬
ljajo povečanje človekovega zaznavanja na eni strani in povečanje človekove sposob¬
nosti na drugi strani. V prvem delu bodo opisani tisti dosežki, ki omogočajo človeku
opazovanje naravnih zakonitosti in povečujejo njegove sposobnosti, v drugem delu pa
bodo opisani dosežki, s pomočjo katerih človek posega v naravo in s tem vpliva na
razvoj civilizacije. Knjigo bo zaključilo poglavje o pogledu v prihodnost. Pripravlja jo
dr. Marko Vakselj.

OD PESMI DO FILMA — izide v letu 1975

V četrti knjigi mladinske enciklopedije bo obravnavana duhovna stran našega življenja.
Srečali se bomo z literaturo, filmom, plesom, arhitekturo, upodabljajočo umetnostjo.
ENCIKLOPEDIČNE IZDAJE MLADI VEDEŽ

SO ODLIČNI PRIPOMOČKI, PO KATERIH BODO Z VESELJEM SEGLI TUDI ODRASLI
BRALCI. KOMPLET VSEH 4 KNJIG MLADEGA VEDEŽA STANE V PREDNAROČILU 560 din.

Ta cena velja do 15. oktobra 1974, odplačate pa jo lahko v 10 obrokih po 56 din.
Posamezne knjige bodo dražje.

PRVA KNJIGA MLADI VEDEŽ OD A DO Ž stane 170 din.

Knjige lahko naročite v vseh knjigarnah, pri zastopnikih in poverjenikih v šolah, pri
akviziterjih ali neposredno pri Mladinski knjigi, prodaja po pošti, Ljubljana, Titova 3.

PASJE RAZKOŠJE

Če vašemu psu ne bo ugajala hišica, ki
jo predlagamo, mu dopovejte, da boljše
ne bo našel nikjer.

Marsikje imate pri hiši psička, in kjer je
pes, mora biti tudi pasja uta, saj vaš ču¬
vaj ne more ostati brez strehe nad glavo.
Hišica nima samo lepe zunanjosti, ima
okna, ploščad, kjer bo pes dobival hra¬
no, znotraj je tudi obita s toplotno izo¬
lacijo, razsvetljuje jo pa električna luč¬
ka. Poleg tega ima vratca, zato je po¬
leti v hišici hladno, pozimi pa toplo.
Hišico začnite izdelovati pri dnu.

Na pločevino (1) z merami 200 X 100 cm
pritrdite z vijaki ali žeblji iver ko (2).
Nanjo položite toplotno izolacijo — sti¬
ropor (3) debeline 2 cm, na to pa še
enako debelo vezano ploščo (4). Vse sku¬
paj stisnite z vijaki. Nato se lotite
stranskih sten.

Mere stranskih sten so 135 X 55 X 5 cm.
So iz vezane plošče (5), toplotne izola¬
cije (6) in iverke (7); iverka je na zuna¬
nji strani. Združite jih z vijaki.

Enako naredite tudi zadnjo steno, ki ima
še zračnik (8) — zamrežena odprtina s
premerom 10 cm, in polovico sprednje
stene (9). Na tej polovici izrežite pravo¬
kotno odprtino za okno — navadno ali
(bolje) mrežasto steklo. Za okvir lahko

uporabite del sprednje stene. Bolje je,
če steklo vstavljate z zunanje strani, po¬
tem, ko je hišica že narejena. Pritrdite
ga z vijaki in lesenimi deščicami (10).
Če je treba steklo zamenjati, zadostuje,
da odvijete vijake in snamete deščice.
Druga polovica sprednje stene je vratno
krilo, izrezano iz plastike (11), k okviru
pa ga pritrdimo z vijaki.

Potem morate narediti streho iz več¬
plastne vezane plošče (12). Na vrh polo¬
žite pločevino (14), pod njo je spet to¬
plotna izolacija (13).

Desna stran strehe je pritrjena. Leva
strah pa se lahko sname, da hišico laže
čistimo. Streho pritrdite z vijaki. Na
notranji strani privijte v lesen okvir (15)
pločevinko (16) z žarnico. Žico priklju¬
čite k izvoru napetosti v stanovanju.
Oviti jo morate z izolacijskim trakom in
položiti na lesene podpornike ali pa jo
napeljati po gumijasti cevi (če jo imate).
Pozimi bo lučka psu za dodatni vir to¬
plote.

Ko končate posamezne dele hišice, jih
obijte z lesenimi robovi in začnite se¬
stavljati. Stikajte jih natančno, da ne bo
špranj. Za vsak primer stike zatesnite
s toplotno izolacijo. Z njo obijte hišico
tudi znotraj.

Da bo hišica še bolj toplotno izolirana
in brez vlage, odlijte betonske podstavke
(17). Mere so podane na risbi.

162

znanstvena

fantastika

Preden se boste odločili za novoletne nakupe, med katerimi bodo gotovo tudi lepe knjige,
vas moramo opozoriti, da ima tudi naša založba nekaj za vas, prav za to priložnost.
Oglejte si spodnji seznam in presodite sami. O knjigah klasika znanstvene fantastike
bi bila vsaka beseda odveč, Jules Verne je gotovo nepogrešljiv na knjižni polici vsakega
mladega bralca, o delih sodobnih avtorjev pa naj povemo le to, da predstavljajo izbor
najkvalitetnejših del s tega področja. Če se boste odločili za nakup katerekoli od naših
knjig, nam sporočite in rade volje vam jih bomo poslali na dom. Ogledate in kupite pa

D  Tehniška založba Slovenije

61001 Ljubljana, Lepi pot 6, pp. 541-X,
žiro račun 50103-603-50480 LJUBLJANA

ELEKTRO JUNIOR

Lučka gori — odgovor drži. Tako bi lahko
dali naslov igrici, ki jo bo v kratkem dala
na tržišče naša največja tovarna igrač, ME-
HANOTEHNIKA iz Izole. Igrica je name¬
njena malčkom od tretjega pa tja do še¬
stega leta. Dosegljiva naj bi bila vsem, ki
se pripravljajo za šolo, saj igrica še zdaleč
ni samo igrača za zabavo. Bolje bi jo bilo
označiti kot pripomoček, s katerim igraje
razvijamo sposobnost prepoznavanja in raz¬
likovanja oseb, stvari in predmetov, se na¬
učimo povezovati sorodne predmete in poj¬
me, razvijamo fantazijo in bogatimo besedni
zaklad.

Na našem tržišču bo igrica nekaj popolnoma
novega in izjemnega, zato vam jo bom sku¬
šala natančno opisati.

V prvem stavku ste prečitali, da zagori luč¬
ka, če je odgovor pravilen. Igrica torej se¬
stoji iz vprašanj in odgovorov. Oboje, vpra¬
šanja in odgovore, ponazarjajo sličice, zbra¬
ne na posebnih prilogah. Na vseh prilogah
je sistem razvrstitve vprašanj in odgovo¬
rov isti: vsa vprašanja na levi polovici in
vsi odgovori na desni polovici priloge. Ce
so vprašanja po nekem zaporedju, so odgo¬
vori razvrščeni brez reda in se mora iskalec
zelo potruditi, da jih najde iz množice sli¬
čic. Vsaka priloga ima določeno vsebino,
kateri so podrejena vsa na njej zbrana
vprašanja. Oglejmo si eno izmed prilog:
Mamice živali so izgubile mladičke. Poišči-
mo jih in povejmo, kako se imenujejo. Na
levi polovici so odrasle živali: kokoš, krava,
lev, žaba, žirafa ...,  na desni polovici mo

pri igri pomagati še mamica ali tovarišica
vzgojiteljica v vrtcu, je razumljivo. Prilo¬
gam s tako preprosto vsebino sledijo težje
in zahtevnejše. Tako bo otrok verjetno ob
vprašanjih: Kaj bo izdelal obrtnik — kro¬
jač, kovač, čevljar, frizer, potreboval do¬
datna vprašanja ali pojasnila. Na tako
vprašanje lahko odgovori le tisti otrok, ki
ima o teh dejavnostih že neko znanje ali do¬
ločeno izkušnjo. Dodatno pojasnilo mu da
lahko le nekdo izmed odraslih. Gotovo je
tudi zelo težko najti zvezo med surovino
in izdelkom oziroma povezati pojme, ki ozna¬
čujejo vzrok in posledico. Naj navedem ne¬
kaj primerov: čebela — med, žito — kruh,

ramo torej najti pišče, telička, levčka, pup¬
ka in žirafico. Ali: Kaj spada skupaj? Žar¬
nici moramo poiskati lučko, ključu klju¬
čavnico, likalniku likalno desko, telefonski
slušalki telefon. Take preproste miselne zve¬
ze zna poiskati že trileten otrok. Igrica ga
seveda sili, da predmete ne le prepozna,
ampak tudi pravilno izloči in smiselno po¬
veže. Da mora takemu majhnemu junaku

ovca — volna, zrna kave — kava v skodelici,
ali: deček se žoga — razbita šipa, deklica si
umiva roke — brisača... Otrokom pa bo
prav gotovo najbolj pri srcu priloga na te¬
mo: Pripoveduj si pravljico. Osem pravljic
si lahko povemo z ene tabele. Vsaka prav¬
ljica je na šestih sličicah, od katerih si 1,
3 in 5 sledijo zapored na levi strani, 2, 4 in
6 pa so brez reda pomešane med sličice

164

ostalih pravljic na desni strani. Ker si do¬
godki v pravljici sledijo po nekem določe¬
nem zaporedju, mora pripovedovalec vedno
naslednjo zaporedno sličico šele poiskati.
Da bo vsakemu malčku v veliko veselje pri¬
povedovati in iskati Trnuljčico, Sneguljčico,
Obutega mačka, Rdečo kapico in Sedem ko-
zličev, o tem ne dvomim.

Pisanim sličicam na prednji strani vsakega
lista priloge sledi na hrbtni strani navidez
nekoliko bolj dolgočasna belo črna risba
zapletenih likov, znakov ali številk. Prav ab¬
straktnost teh oblik pa zahteva od otroka
večjo pozornost in vztrajnost pri iskanju
podobnosti in razlik. Na eni izmed prilog
so zbrani dvobarvni liki, ki so na nasprotni
strani po obliki popolnoma enaki, le na¬
sprotno so obarvani. Otrok mora torej kljub
razliki v barvi prepoznati isti lik, prepozna¬
ti njegovo obliko. Še bolj mora biti pozo¬
ren in zbran pri iskanju količinskih razlik:
na šestih sličicah lahko zasleduje kroglico,
ki potuje po strmini od najvišje do najnižje
točke, ali išče šest stopenj pri polnjenju
kozarca, ali šest različnih leg vzhajajočega
sonca. Razvrstitev sličic na tabeli je enaka
oni pri pravljicah in je treba 2., 4. in 6.
stopnjo iskati na levi polovici. Otrok hitro
najde sonce, toda lučka bo zagorela le, če
bo našel tisto, ki je le za eno stopnjo višje
nad obzorjem od prejšnjega. Ravno ta majh¬
na razlika pa zahteva od iskalca veliko me¬
ro pozornosti. Igrica je tudi posebno dober
pripomoček za pridobivanje in utrditev poj¬
ma števil ter povezovanja števila in številk.-
Preproste računske operacije bodo ob sliči¬
cah za malčke prava poslastica in velika za¬
bava. Še brati čas z ure jih naučimo igraje.
Vedno, kadar ugane pravo, mu zasveti lučka.
Kako pa lučka pravzaprav ve, da mora rav¬

no o pravem času posvetiti? Nič zapletenega
ni, celo zelo preprosta je naša naprava. Igra
je v škatli velikosti 22 x 31 cm. Prilogo vlo¬
žimo na poseben, trden podstavek iz lepen¬
ke v velikosti 22 x 26 cm. Ena izmed prilog
je na podstavek že prilepljena. Vsaka sliči¬
ca ima luknjico in pod njo je aluminijasta
ploščica. Torej kovina, ki dobro prevaja
električni tok. Opazili ste, da je podstavek
krajši kot škatla. Ob zgornjem robu ostane
5 cm prostora, ki ga izpolni poseben plasti¬
čen pokrovček, iz katerega segata dve elek¬
trični žici z različno obarvano plastično izo¬
lacijo. Pod pokrovčkom je trivoltna bateri-


ja z žarnico. Oboje lahko zamenjamo, ko
se baterija iztroši ali ko žarnica pregori,
žarnica zagori, kadar je med njo in bate¬
rijo sklenjen električni krog. Torej: če bi
dvignili na podstavek prilepljeno prilogo, bi
opazili, da sta z aluminijasto vezjo povezani
vedno le po dve celici. Ko se ju dotaknemo
s kontaktnimi vtikači na koncu obeh žic,
sklenemo električni krog. Žarnica zagori.

165

MAJHNA PRIPRAVA-
VELIKA KORIST

Navadni namizni primež seveda vsi po¬
znate. To je pripomoček, ki ga ne mo¬
remo pogrešati niti v delavnici niti do¬
ma, saj nam na mizo privit čvrsto drži
predmet, ki ga obdelujemo. Navadni na¬
mizni primež uporabljamo v glavnem le
za obdelavo kovin.

Danes vas želimo seznaniti z novim, mno¬
go bolj uporabnim primežem, ki ga iz¬
deluje EUROTRANS v Višnji gori, pro¬
daja pa ga TEKO na Trgu OF 15 v Ljub¬
ljani. Imenuje se univerzalni primež ali
kratko UNIPRIM. Oznaka »univerzalni«
pomeni vsestranski, in takšen tudi v re¬
snici je. Ce ga z dvema konzolama pri¬
vijemo na delovno mizo s čeljustmi
navzgor, nam rabi kot vsak namizni pri¬
mež, le da ima ta zelo velik razmak med
čeljustmi (do 20 cm), kar omogoča vpe¬
njanje večjih obdelovancev. Narobe pri¬
trjen primež, t.j. s čeljustmi navzdol, je
uporaben kot stega, zlasti pri obdelova¬
nju (skobljanju, vrtanju, brušenju in ža¬
ganju) lesa. Nepritrjen primež (brez kon¬
zol) lahko uporabimo kot spono za sti¬
skanje zlepljenih delov lesa ali kakega
drugega materiala.

To pa še ni vse. V garnituri imate tudi
kovinsko mizico z dvema vijakoma za

pritrditev na mizo. To mizico lahko upo¬
rabite kot podlogo pri rezljanju ali pa
tudi kot podlago za ravnanje pločevine
ali žice. Še posebna korist je v tem, da
lahko vpnete med pritrjen primež in mi¬
zico zelo veliko desko in jo poskobljate.
Čim daljša je vaša delovna miza, tem
daljšo desko lahko vpnete med primež
in mizico. UNIPRIM nam tako kar v ve¬
liki meri nadomešča skobeljnik. Sama
mizica lahko rabi kot majhna spona pri
stiskanju manjših zlepljenih predmetov.
Vsi deli našega univerzalnega primeža so
izdelani iz trde aluminijeve litine, zato
so razmeroma lahki in seveda nerjaveči.
Pri stiskanju občutljivejših delov natak¬
nete na čeljusti primeža zaščitno oblogo
iz plastične snovi.

UNIPRIM je še posebno primeren za
majhne domače delavnice, oziroma za
rabo v stanovanju, saj zavzame zložen
prav malo prostora. Po delu boste vse
njegove dele lahko spravili v razmeroma
majhno škatlo ali v mizni predal.

UNIPRIM lahko kupite po znižani ceni
450 din v trgovini TEKO na Trgu OF v
Ljubljani. Prav tam pa tudi nadomestne
dele v primeru, če bi se kaj pokvarilo.

166

MEŠALEC
ZA CEMENT

Tokrat imamo na razpolago dovolj pro¬
stora, saj je v to skupino prišlo precej
manj delov. Vsi ti deli so postavljeni na
del 17, to je na osnovno ploščo, za ka¬
tero je bil načrt objavljen v drugi šte¬
vilki.

Za te dele ni bistveno, kako potekajo
letnice lesa, razen pri obeh stranskih
nosilcih, ki sta označena s številko 33.
Oba nosilca namreč dobro zalepite v
utore osnovne plošče in ju nato stisnete
toliko skupaj, da se ujameta v vmesno
ploščo in na vrhu še v ploščo nakla¬
dalnika.

Vmesni plošči in nosilcu lijaka posnemi¬

te stična robova in ju spnite skupaj z
majhnim šarnirjem ali pa s koščkom
tanjšega usnja. Na obeh delih je s križ¬
cem zarisana točka, v katero zavijete
obroček v nosilec lijaka, na vmesno plo¬
ščo pa prav tako na označeno mesto pri¬
trdite kaveljček, prav tak, kot ga do¬
bite v trgovini z železnino — uporab¬
ljajo ga za manjše šatulje. Kaveljček
mora biti dolg 20 mm. Tone Pavlovčič

167

MEŠALEC

ZA CEMENT

RADIOAMATERJI. 'R&E
in elektr otehn i ktli eie kP b

ELEKTRIČNA KITARA

Ta načrt objavljamo za tiste, ki bi radi
imeli električno kitaro, pa nimajo de¬
narja, da bi si jo kupili. Za izdelavo po¬
trebujete približno 16 ur dela, veliko
potrpežljivosti in približno 300 din za
naslednji material:

1. 2 m aluminija: L profil, 30 x 20 mm

2. les za trup: 500 X 400 X 30 mm

3. kos vezane plošče za vrat: 550 x 60 X
X 3 mm

4. žica za prečke: 150 cm

5. magneti

6. navijači za strune

7. strune

Aluminij dobite v Ljubljani — Metalka v
Topniški, les pri kakšnem mizarju, mag¬
nete, navijače za strune, žice za prečke in
strune pa pri Jugotehniki v Wolfovi ali pa
v Centromerkurju. Osnovno sestavo kita¬
re vidite na sliki 1. Obliko trupa lahko
izoblikujete po želji, če trup izvotlite, bo
kitara veliko lažja, vendar je s tem ve¬
liko dela. Prečke prodajajo na meter in
jih morate sami narezati in montirati.
Če vzamete razpon strun 65 cm, kar je
običajno za solo kitare, so razdalje od
kobilice do prečk takšne:

če vzamete drugačen razpon, delite dol
žino razpona s količniki:

S tem dobite razdalje od kobilice do
prečk. Vse posamezne dele vežite sku¬
paj z vijaki, razen vezane plošče, ki jo na
vratu prilepite na aluminij (z neostikom).
Dokončna obdelava je prepuščena vam.
Izgotovljeno kitaro lahko priključite na

170

ojačevalec od radia, gramofona, itd. Če Načrt za predojačevalnik bo objavljen v
želite res močno ojačanje, vgradite med eni od naslednjih številk,
magnete in ojačevalnik predojačevalnik.

Dragan Mihailovič

NARAVOSLOVCI: fizika,
biologija, kemija,..  . 0 :^ 9 .:

KAKO IZDELAMO
MEMBRANSKI PREZRAČEVALNIK

Med tistimi tehniškimi napravami za
akvarij, ki v zadnjem času postajajo prav
nepogrešljive, je membranski prezrače-
valnik. Ne le, da preskrbuje akvarij z
izdatnimi količinami zraka, nanj lahko
priključimo mnoge koristne napravice,
med katerimi so brez dvoma na prvem
mestu različni filtri — naprave, ki čisti¬
jo akvarijsko vodo.

Membranski prezračevalnik lahko kupi¬
mo — na zalogi ga imajo vse trgovine,
ki prodajajo akvarijski pribor. V Ljub¬
ljani so to vse večje trgovske hiše in
Semenarna s svojimi poslovalnicami. Iz¬
biramo lahko med več tipi, nekateri so
cenejši, drugi zopet dražji. Cene se vse
vrtijo okoli 200 dinarjev. Če to napravi¬
co kupujemo, je koristno, da se odlo¬

čimo za enega dražjih tipov. Napravo
dlje časa uporabljamo in izplača se ku¬
piti nekoliko kvalitetnejši izdelek.

Z nekaj znanja in truda pa si tak mem¬
branski prezračevalnik lahko tudi sami
izdelamo. Mogoče bomo pri tem potre¬
bovali pomoč nekoga, ki se razume na
elektriko, pa še strugarja, da nam bo
izstružil glavo z ventilčki.

Oglejmo si najprej osnovne sestavne de¬
le membranskega prezračevalnika in na¬
čin njegovega delovanja. Najvažnejši de¬
li so: elektromagnetna tuljava, kotva ter
glava z ventilčki in z . gumijevp opno
(ali gumijevo glavo). Ko vključimo tulja¬
vo, se prične kotva tresti s 50 Hz in
trese gumijasto opno glave z ventilčki.
Glava tedaj deluje kot drobna zračna

171

zgoščevalka in potiska zrak po cevki v
akvarij. Zmogljivost običajnega mem¬
branskega prezračevalnika je okoli 150
litrov zraka v uri. Zelo dobri izdelki pa
dosežejo čez 300 litrov na uro. Pritisk
zraka ni kdovekako velik, doseže nekaj
desetink atmosfere, tam nekje med 0,2
do 0,4 atm.

In kaj potrebujemo za izdelavo mem¬
branskega prezračevalnika?

1) Osnovno ploščo, na katero montira¬
mo vse druge dele

2) kos ploščatega železa v obliki črke L

3) električno tuljavo

4) kotvo z jeklenim peresom in železni¬
mi sanmi

5) regulacijski vijak s peresom za od¬
mik in primik kotve

6) glava z ventilčki, cevmi in gumijasto
membrano (glavo)

7) nekaj drobnjarij, kot so vijaki, tesni¬
la, ipd.

Oglejmo si sedaj posamezne dele.

1) Osnovna plošča naj bo iz lesa in do¬
volj debela. Na spodnjo stran prilepimo
plast penaste gume, da leži aparatura
mehko na podlagi.

2) Ploščato železo, široko približno 30
mm in dolgo približno 160 mm, ukrivi¬
mo v obliki črke L, tako da sta kraka

110 in 50 mm. Železo mora biti debelo
vsaj 2 mm, da se ne krivi. Krajši krak
pritrdimo z dvema vijakoma na osnov¬
no ploščo.

3) Električna tuljava naj ima jedro v
obliki črke E. Lamele, kakršne uporab¬
ljamo za navijanje transformatorja, obr¬
nemo vse v isto stran. Tuljavo moramo
sami ali s pomočjo nekoga, ki se na to
razume, tako preračunati, da bo imela
za 220 V 4 do 6 W moči. Za debelino
žice in število navojev povprašajmo ko¬
ga, ki ima s tem že izkušnje. Žica mora
biti tako debela, da se tuljava med stal¬
nim obratovanjem preveč ne greje.

4) Kotva naj bo iz ploščatega mehkega
železa in debela nekaj milimetrov. Na
spodnjo stran pritrdimo nekaj centime¬
trov (do 2 cm) dolgo pero iste širine
kot kotva, nanj pa spodaj kovinske sani
za premikanje kotve po osnovni plošči.
Cela kotva naj bo približno toliko dolga,
kot je daljša stranica ploščatega železa,
opisanega pod točko 2), torej okoli
110 mm.

5) Regulacijski vijak mora biti tako
dolg, da seže od daljše stranice plošča¬
tega železa do sani. V saneh izvrtamo
luknjo in vanjo navijemo navoj za regu¬
lacijski vijak. Na vijak nataknemo do¬
volj močno vzmet, ki nam zadržuje sani
kotve v pravilni legi. Z vrtenjem regula¬
cijskega vijaka odmikamo in primika-
mo kotvo k elektromagnetu, kar je ze¬
lo pomembno, če naj dosežemo najbolj¬
še delovanje celotne naprave.

6) Glava z ventilčki je brez dvoma naj¬
bolj zamotano sestavljen del celotnega
prezračevalnika. Mnogokrat je mogoče
takšno glavo že kar kupiti v trgo¬
vini, kjer prodajajo prezračevalnike.
Če nam je to mogoče, je taka rešitev
brez dvoma najboljša. Sicer pa lahko
tako glavo izdela vsak strugar. Glava
je lahko iz plastike (juvidur), lahko pa
je tudi kovinska (medeninasta ali gumi¬
jasta). Konstrukcija glave je najbolj raz¬
vidna iz skice. Pomembno je predvsem,
.kolikšen premer imata obe ležišči gu¬
mijastih ventilčkov. Prizadevati si mora¬
mo, da je premer čim večji, tako da bo-

172

mo vanje kar najlaže zalepili oba ven¬
tilčka. Za ventilčke uporabimo zelo tan¬
ko gumo (guma, kakršna je za ventilčke
plinskih mask). Ventilček na enem ro¬
bu zalepimo v ležišče. Volumen prosto¬
ra med ventilčkoma in gumijevo mem¬
brano naj bo čim manjši; kot je na skici
naznačeno, naj bo višina tega prostora
med 6 in 8 mm. če lahko v trgovini z
akvarijskim materialom nabavimo še gu¬
mijasto glavo, ki se samo natakne na
glavo z ventilčki, se moramo pri pre¬
meru glave z ventilčki držati mere. V
tem primeru mora biti premer glave z
ventilčki med 25 in 27 mm. če pa si
membrano sami izrežemo iz stare zrač¬
nice, je glava lahko večja. V tem pri¬
meru moramo glavo izdelati tako, kot je
na skici dodatno narisano, da z dodat¬
nim obročem gumijasto membrano lah¬
ko opremo na glavi z ventilčki. Vstopna
in izstopna cevčica sta naviti ali prilep¬
ljeni v glavo. Najbolje je, če sta kovin¬
ski. Zelo se obnesejo bakrene cevi, ki
jih prodajajo v trgovini s kovinami (v
Ljubljani poslovalnica Metalke v Top¬
niški ulici). Glavo z dvema vijakoma pri¬

trdimo na ploščato železo, zadaj pa od¬
prtino ventilčka zatesnimo z gumijasto
ploščico enakega premera, kot ga ima
glava.

Za povezavo prezračevalnika z akvarijem
uporabljamo plastične cevke, kakršne v
Ljubljani prodajajo v trgovinah Astre.
Gumijaste cevke niso najbolj primerne,
ker hitro (v nekaj mesecih) preperijo in
nato puščajo.

če želimo zrak razpeljati v več akvari¬
jev, uporabljamo plastične razdelilce v
obliki črke T, kakršne prodajajo trgovi¬
ne z akvarijskim priborom. Tam dobimo
tudi porozne razpršilce (razpršilne glave),
ki nam v akvariju zrak razpršujejo v
drobne mehurčke. Tam lahko kupimo
tudi stiščke, posebne kovinske okvirčke
z vijakom, ki jih nataknemo na cevke
in z njimi uravnavamo količino zraka,
ki jo spuščamo v akvarij. Če imamo le
en akvarij, stišček niti ni tako zelo po¬
memben, nujen pa postaja, če imamo
zračno napeljavo razpeljano na več stra¬
ni. V takem primeru se namreč brez
stiščkov kaj hitro primeri, da en akva¬
rij dobiva skoro ves zrak, ki ga pro¬
izvaja membranski prezračevalnik, dru¬
gi pa komaj še kaj ali pa sploh nič.

Borut žener

TIM — revija za tehnično in znanstveno
dejavnost mladine.

Izdaja Tehniška založba Slovenije. Ureja
uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin
Ivkovič, Dušan Kralj, Jan Lokovšek, Drago
Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Prvinšek,
Marjan Tomšič, Tončka Zupančič; odgo¬
vorna urednica Anka Vesel, oblikovanje in
tehnično urejevanje Vašo Kovačič. TIM
izhaja 10-krat letno. Letna naročnina 40
din, posamezna številka 4,00 din. Revijo
naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi
pot 6, pp 541-X. Tek. rač. 50103-603-50480.
Revijo tiska tiskarna Kočevski tisk, Ko¬
čevje.

Revijo sofinancira Kulturna skupnost Slo¬
venije.

Oproščeni plačila temeljnega davka od prometa
proizvodov na podlagi mnenja Republiškega sekre¬
tariata za prosveto in kulturo SRS, št. 421-2/72,
dne 15. 8. 1972.

173

MAKETAH JI: stare
ladje , avtomobil t,letala<

ŠPANSKI TRIKROVNIK
IZ LETA 1797

Mnogo ladij v sestavi španskega ladjev¬
ja je bilo zaplenjenih v boju z angleškim
ladjevjem in na skici vidimo ladjo San
Josef, ki jo je kraljeva mornarica dolgo
časa uporabljala za trening svojih top¬
ničarjev. Uporabljali so jo od leta 1837
do 1849. Ladja je imela po meritvah
graditeljev 2.457 ton in je bila dolga pri¬
bližno 66 metrov ter široka 18 metrov.
Izdelava modela je odvisna od velikosti,
ta pa spet od tega, če želimo imeti samo
maketo ali pa model, ki bi lahko tudi
plaval.

V kolikor bomo izbrali manjši sobni mo¬
del ladje, potem izdelamo korito v enem
kosu lipovega ali topolovega lesa, pri
večjih pa moramo izdelati rebra ter gre¬
delj in graditi s pomočjo reber. Gradnja
se v ničemer ne razlikuje od gradnje
podobnih ladij, ki smo jih opisali v
prejšnjih številkah TIMa.

Nadgradnja je pobarvana z rdečimi in
črnimi pasovi, paluba je v barvi lesa,
ostalo korito pa je v barvi bakra.

Peter Burkeljc

174

FOTOGRAFIH AMO;f<>tP.

KOPIJE IZ BARVNIH DIAPOZITIVOV

Glavna fotografska sezona je pri kraju.
Uredili in pregledali smo vse barvne
diapozitive, barvne negative in sploh vse
posnetke, ki smo jih bili napravili med
počitnicami na morju, v gorah ali na
potovanjih. Zadovoljni nad uspehom
smo poklicali na obisk prijatelje in jim
pokazali najbolj uspele posnetke. Gle¬
dalci so bili nad njimi prav tako nav¬
dušeni kakor mi, saj smo skupaj ponov¬
no doživljali lepe poletne dni. Vendar
pa smo na koncu skupaj ugotovili, da
bi tudi prijatelji radi dobili od nas za
spomin diapozitiv ali sliko. Seveda jim
nismo mogli kar tako ustreči. Začeli smo
iskati fotografa, ki bi nam take kopije
izdelal, pri tem pa smo naleteli na kup
problemov. Barvne slike iz barvnih dia¬
pozitivov so zelo drage, prav tako pa je
skoraj nemogoče izdelati kopijo barvne¬
ga diapozitiva. Zato bomo v današnjem
sestavku poskušali odgovoriti tistim, ki
imajo toliko volje in seveda tudi zna¬
nja, da bi si sami iz barvnega diapozi¬
tiva izdelali kopijo ali napravili črno-
belo ali barvno sliko.

Najprej moramo ugotoviti, kakšno opre¬
mo potrebujemo za takšno reprodukci¬
jo. Seveda je glavnii pogoj, da imamo na
voljo fotografsko temnico z najnujnejšo
opremo za razvijanje vsaj črnobelih ne¬
gativov in po možnosti tudi s povečeval-
nikom. Koristno pa lahko uporabimo tu¬
di zrcalno kamero, še posebej, če je
opremljena z vmesnimi obroči ali pa z
dostavnimi lečami.

V najbolj enostavnem primeru sploh ni
nujno, da kopije diapozitivov izdelamo
v temnici. Ce že pri snemanju vemo,
koliko diapozitivov potrebujemo, že kar
na mestu, kjer fotografiramo, napravi¬
mo toliko posnetkov. Jasno je, da to
ni vedno mogoče, še posebno pa ne ta¬
krat, ko fotografiramo dinamične, spre¬
minjajoče se objekte. V takem primeru
moramo diapozitiv kopirati seveda kas¬
neje.

V enem od sestavkov (TIM 72/73, strani
180—183) smo že omenili glavne po¬
stopke, ki so v uporabi v barvni tehniki.
Ker pa takrat nismo govorili o tehniki
kopiranja, si jo danes pobliže oglejmo.
Iz barvnega diapozitiva lahko izdelamo
kopije v barvni tehniki, lahko pa izdela¬
mo kvalitetne črnobele slike ali diapo¬
zitive. Slednja postopka bosta verjetno
za marsikoga še najbolj dosegljiva.

Če želimo izdelati iz barvnega diapoziti¬
va duplikatni diapozitiv, moramo po
predpisih izdelovalcev barvnih tvoriv
vzeti poseben duplikatni barvni film. V
glavnem sta dosegljiva dva taka filma,
ki ju izdelujeta Agfa in Kodak. Kupimo
jih skupaj s točnimi navodili v različ¬
nih izmerah. Eksponiramo jih navadno
s posebnimi kopirnimi filtri, ki jih upo¬
rabljamo v barvni fotografski tehniki,
zavijemo pa jih po predpisanih postop¬
kih. Delo z duplikatnimi filmi je precej
zahtevno, saj moramo obvladati tako
tehniko kopiranja barvnih filmov kot
tudi zavijanje barvnih filmov. Zato o
omenjenem postopku ne mislimo po¬
drobneje govoriti. Za nas so bolj važni
načini, ki so dostopni vsakemu popreč¬
nemu amaterju.

Eden od načinov, čeprav ne najboljši,
je, da sliko, ki jo projiciramo na zaslon,
enostavno preslikamo s fotoaparatom.
Zaslon ne sme biti prevelik, ker bi
sicer izgubili preveč svetlobe. Paziti mo¬
ramo tudi pri izbiri zaslona, saj so tisti,
ki svetlobo odbijajo samo v ozkem ko¬
tu (kristalni), docela neuporabni. Go-
riščna razdalja objektiva projektorja je
navadno dvakratna goriščna razdalja ob¬
jektiva fotoaparata. Da bi dobili pravi¬
len izrez, se moramo s fotoaparatom
postaviti tako, kot kaže slika št. 1.
Svetlobo izmerimo s svetlomerom. Če
želimo razmnožiti barvne diapozitive,
moramo vzeti film za umetno svetlobo.
Tudi barvni negativ mora biti izdelan
za uporabo pri umetni svetlobi ali za

175

Slika 1. Ko fotografiramo sliko na zaslonu,
se moramo s fotoaparatom postaviti čim
bliže optični osi projektorja.

univerzalno uporabo. Pri preslikavanju
s črnobelimi filmi verjetno ne bomo
imeli težav, saj je za to uporaben vsak
čmobeli negativ. Ko osvetljujemo barv¬
ni diapozitiv, moramo paziti, da čas
osvetlitve ni predolg, ker bi sicer prišli
navzkriž z recipročnim zakonom (TIM
72/73, stran 277). V vsakem primeru pa
je priporočljivo, da napravimo nekaj
preizkusnih posnetkov z različnimi časi
osvetlitve. Navadno napravimo en po¬
snetek po podatkih, odčitanih s svetlo-
merom, drugega osvetlimo za eno za¬
slonko več, tretjega pa za eno zaslonko
manj, kolikor nam pokaže svetlomer.
Rezultati, ki jih dobimo na ta način, se¬
veda tudi niso najboljši. Pri preslikava¬
nju z zaslona se pokvari geometrija sli¬
ke, pa tudi ostrina in kontrast slike sta
na kopiji komaj še zadovoljiva. Precej
boljši so načini kontaktnega ali optične¬
ga kopiranja, pri čemer kopiramo diapo¬
zitiv ali negativ naravnost z originala.
Pri optičnem ali kontaktnem kopiranju
pa moramo še posebej paziti pri izbiri
pravilnega filma, saj se kontrast s kopi¬
ranjem močno poveča. Vsi filmi živih
barv, ki so sicer za navadno projekcijo
odlični (Agfa-color, Kodachrome), niso
primerni za dubliranje. Še najbolj pri¬
meren je v ta namen Ektachrome HS za
dnevno svetlobo (je najmanj kontrasten),
vendar ga moramo pred uporabo pose¬
bej obdelati. Da bi mu čimbolj zmanj¬
šali kontrast, ga moramo prej zavestno
osvetliti z majhno količino nevtralne
svetlobe, ki bo povzročila po celi povr¬
šini filma enakomerno, rahlo osenčenje.
Določitev te dodatne osvetlitve je kaj
kritična zadeva in jo lahko določimo sa¬
mo s preizkusom. Izvedemo jo tako, da

film v temi obesimo z emulzijo proti
nam in ga iz razdalje treh ali štirih
metrov osvetlimo z elektronsko bliskav-
ko, ki smo jo poprej zasenčili z moč¬
nim nevtralnim filmom (lahko tudi film
iz gostoto D = 2). Z večkratno delno
osvetlitvijo dobimo po razvijanju na fil¬
mu različne začrnitve, od katerih izbe¬
remo pravilno. Izbrano začrnitev lahko
grobo določimo kar s svetlomerom, ki
nam mora pokazati približno sedem in
pol do osem zaslonk manjšo vrednost
s filmom na fotoelementu kot brez fil¬
ma. Ko smo pred fotografiranjem s ta¬
ko določeno osvetlitvijo film osenčili,
lahko pričnemo s kopiranjem, če za ko¬
piranje uporabljamo navadno žarnico,
bomo morali svetlobo popravljati z us¬
treznim korekcijskim filtrom. V našem
primeru je to modri filter Wratten 80 A.
Pri omenjenem kopiranju pa je skoraj
nujno, da filme razvijemo sami. Za pri¬
bližno določitev osvetlitve se poslužimo
svetlomera, ki pa mora imeti merilno
površino vsaj enako ali pa manjšo od
formata, na katerega diapozitiv kopira¬
mo. Meriti pa moramo vpadno in ne od¬
bite svetlobe. Približno lahko določimo
osvetlitev tudi s pravilno razvitim črno-
belim filmom, na katerega smo prej v
idealnih okoliščinah (zunaj, ob polnem
soncu) posneli po svetlomeru primerjal¬
ni posnetek. Po primerjavi začrnitev lah¬
ko približno določimo osvetlitev tudi za
barvni diapozitiv.

če želimo napraviti iz barvnega diapo¬
zitiva barvni duplikatni negativ, vzame¬
mo naši kopirni luči primeren film. Naj¬
primernejši so v ta namen maskirani
barvni negativi, ki imajo vgrajene barv¬
ne maske in jih na pogled ločimo od na¬
vadnih po oranžni barvi. Pri teh negati¬
vih je prav zaradi vgrajenih pozitivnih
barvnih mask kontrast nižji, če jih raz¬
vijamo sami, je priporočljivo, da jih
osvetlimo bolj, razvijemo pa za 10—20
odstotkov manj kot normalno.

Najenostavnejša in vsakomur dostopna
pa je vsekakor izdelava črnobelega du-
plikatnega negativa. Izbrali bomo kar
najmanj občutljiv črnobeli pankromat-
ski negativ, po možnosti večjega forma¬
ta, kot je original (npr. 6 X 9 cm pri ori-

176

ginalu 24 x 36 cm). Izbira formata je
možna samo pri optičnem kopiranju.
Tudi pri črnobelem negativu lahko skraj¬
šamo razvijanje, pri čemer lahko zredu¬
ciramo čas razvijanja tudi do 40 %.

Izbira načina kopiranja je seveda od¬
visna od opreme, s katero razpolagamo.
Kontaktno kopiranje je razmeroma zah¬
tevno, saj le težko odpravimo včasih ne¬
izogibne Newtonove kolobarje in prašne
delce. Za kontaktno kopiranje malosli-
kovnih diapozitivov obstaja posebna ko¬
pirna naprava (slika št. 2), v kateri je

Slika 2. Leitzova naprava za kopiranje dia¬
pozitivov ELDIA.

navit film in s katero pritisnemo origi¬
nal na kopirni film. Osvetljujemo kar s
povečevalnikom ali s kopirno omarico.
Kopirne omarice so zlasti primerne za
kopiranje večjih formatov diapozitivov.
Končno lahko uporabimo tudi najeno¬
stavnejši način kontaktnega kopiranja,
pri čemer diapozitiv in kopirni film sa¬
mo z emulzijo na emulzijo stisnemo
skupaj in ju pokrijemo z optično čisto
brezhibnim steklom. V praksi je to lah¬
ko kar cela maska iz povečevalnika.

Načinov za optično kopiranje je več. Pri
optičnem kopiranju lahko popravimo
tudi izrez in kompozicijo slike, če ko¬
piramo v razmerju 1:1,  vzamemo vmes¬
ne obroče ali ustrezno predlečo in dia¬
pozitiv reproduciramo (sliki št. 3 in 4).
V vsakem primeru pa moramo diapozi¬
tiv postaviti pred opalno steklo, ki ga

Slika 3. Diapozitiv lahko preslikamo tudi z
vmesnim obročem ali z dostavno lečo.

Slika 4. Naprava, s katero lahko preslikamo
diapozitiv neposredno, pri čemer lahko spre¬
minjamo tudi izrez posnetka.

od zadaj osvetlimo bodisi z navadno
žarnico ali pa z elektronskim bliskom.
Kako uporabljamo za kopiranje poveče-
valnik in fotoaparat, nam kaže slika 5 a,
b. Še enostavneje kopiramo z enooko
zrcalno-refleksno kamero brez objektiva,
ki je opremljena s svetlobnim jaškom
(Exacta). Skozenj lahko kar od strani
pod povečevalnikom naravnamo ostrino,
podobno kot pri fotografiranju. Možno-

177

n

«

sti optičnega in kontaktnega kopiranja
je še precej. Kdor ima v sebi le malo
tehničnega duha, bo v ta namen korist¬
no uporabil še diaprojektor, motno ste¬
klo in še kaj. Četudi na koncu prija¬
telji ne bodo najbolj navdušeni nad
kvaliteto naših kopij, smo že s tem, da
smo se lotili tehnike kopiranja, vsaj del¬
no opravičili reklo: Kdor fotografira,

dvakrat živi.

M. Richter

Ta

Slika 5 a, b. Za kopiranje s povečevalnikom
s fotoaparata odvijemo objektiv in dolo¬
čimo lego filma A, B, C. Precej poenostav¬
ljen je postopek z enooko zrcalno kamero
s svetlobnim jaškom.

FOTOGRAFIRANJE ZVEZDNEGA NEBA

Kot smo omenili že v prejšnji številki,
moramo fotografirati zvezdno nebo le s
paralaktično nastavitvijo, da na posnet¬
ku ne bi dobili premikov. Ravnina treh
nog stojala bo morala oklepati s hori¬
zontom kot 90° (geografska širina - kraja
na Zemlji). To seveda velja, če je dalj¬
nogled sam nastavljen azimutalno. Ce
bi bil naš instrument nekje na ekvatorju,
bi stojalo moralo ležati, saj bi bil kot
naklona 90 stopinj. Ce pa bi bil teleskop
na tečaju, tega podstavka ne bi potre¬
bovali, ker bi bila razlika od gornje for¬
mule 0 stopinj in bi stojala stala pravo¬
kotno na horizont. Večina od vas upo¬
rablja razna fotografska stojala, ki ima¬
jo običajno tri noge. Tri najnižje točke
tvorijo potem skorajda enakostraničen
trikotnik. Razdalja med temi točkami je
a, v pa je višina v trikotniku, ki ga te

tri točke določajo. Iz tega je v (3 a) : 2.
Sedaj moramo izračunati še višino lese¬
ne klade, ki jo bomo podstavili pod
sprednji nogi stojala. Ta je enaka x : v
sin

X v sin

Ker naklonski kot v naših krajih znaša
okoli 44°, bo zaradi stabilnosti treba
sprednji dve nogi pritrditi na klado. To
pa prepuščamo domiselnosti in potrebi
bralca. Ce bo središčnica te klade šla
skozi smer S—J, bo naša naprava pravil¬
no usmerjena. V smeri juga zvezde kul-
minirajo (mišljene so necirkumpolarne
zvezde, ' tiste, ki ne zaidejo). To smer
bomo določili kar z dvema preprostima
vizirjema, ki ju lahko naredimo iz dveh
koščkov pločevine in dveh žebljev (slika
a). Ko določenega dne ob določenem
času pogledamo zvezdo z določeno rek-

178

tascenzijo, ta kulminira. Z vizirjem pod¬
stavek tako premikamo, da je zvezda,
ki je v tem trenutku v kulminaciji, v
sredini vizirja.

Pregled kulminacij nebesnih objektov

Dani podatki so samo približno natanč¬
ni in bodo rabili le v orientacijo.

Kljub temu nam povsem dobro služijo
pri fotografiranju zvezdnega neba z ne
preveč dolgimi ekspozicijami (do 20
minut).

Podatki so prirejeni za nočna opazova¬
nja, v primeru dnevnih opazovanj (npr.
Sonce, Merkur, Venera) pa usmerimo
stojalo v smer kulminacije Sonca (okoli
12. ure — glej Efemeride (astr. obs.
Golovec).

Ker ni mnogo markantnih objektov z
navedenimi rektascenzijami, moramo
vzeti tistega, ki je določeni rektascenziji
najbolj blizu. Seveda moramo to razliko
upoštevati. Če ima objekt večjo rekta-
scenzijo, kot le-ta iz tablice, bo razlika
pozitivna (pazi: če je rektascenzija npr.
350 stopinj in rektascenzija zvezde npr.
0 stopinj, potem ima tista zvezda večjo
rektascenzijo — ker je bolj vzhodno,
zato bo kasneje prišla v kulminacijo.

Na splošno: objekti, ki so bolj vzhodno
od določene rektascenzije iz tablice, kul-
minirajo kasneje kot le-ta, in tisti, ki bo
bolj zahodno, pa seveda preje. Upošteva¬
ti moramo tudi to, da razlika 15 stopinj
v rektascenziji prinese že razliko 1 ure
v kulminaciji.

Rasto Snoj

179

IZUMITELJI in njihovi
izumi:: izitnitčljinjflpvizui

Ureja Marjan Tomšič

KRMILJENJE -

Poznate robote? Seveda jih, iz fantastič¬
nih romanov. Zgrajeni so iz električnih
stikal, anten, motorjev, jekla, plastičnih
mas in iz zbirke mežikajočih luči. Naj¬
večkrat so opisani kot poslušni sužnji,
ki nadomeščajo človeka pri težkih, pred¬
vsem pa nevarnih opravilih. Običajno so
inteligentni, močni, neustrašeni in odloč¬
ni. Gredo po stopnicah, odpirajo vrata,
pišejo, pojo in na poziv prižgo cigareto.
Bralec včasih ne ve, do kje sega resni¬
ca, kaj ta stroj v resnici zmore.

Na prvi sliki je robot, ki ima človeško
podobo, pravimo mu tudi android.

Pravkar se je lotil pisanja. Na drugi sli¬
ki pa je pogled v njegovo drobovje. Na
oseh je množica koles, različno obliko¬
vanih krivuljnih mehanizmov. Nanje so
prislonjeni različni vzvodi. Pri vrtenju
koles se premikajo tako, kot jim nare¬
kuje oblika kolesa. Nepravilen obod
povzroča, da se vzvod bolj ali manj pri¬
bliža osi. S primerno oblikovanimi kole¬
si lahko poljubno premikamo, pravimo
tudi, da krmilimo,  vzvode. Kaj bo
takšen robot počel, ko ga bomo navili,
je potemtakem »zapisano« v obliki kri¬
vih poti na kolesih, lahko bi tudi rekli.

SI. 1. Android

SI. 2. Androidovi krmilni organi

180

da je tam zapisan program  roboto¬
vega dela, ki ga je pripravljen opravljati,
dokler ga poganja vzmet ali pa recimo
elektromotor. Ker to lahko opravlja
sam, brez človekove prisotnosti, mu
pravimo avtomat.

Nekoč, ni tako dolgo od tedaj, so avto¬
mati razveseljevali ljudi, danes pa so
ponekod skoraj popolnoma nadomestili
človeka v proizvodnji pri težkih opravi¬
lih, lahko pa ga zamenjajo tudi pri um¬
skem delu. Računalnik lahko v sekundi
opravi več milijonov računskih operacij.
Človek bi za to porabil lahko več let, pa
še kdo ve kolikokrat bi se pri tem ne¬
mara zmotil.

Dobili smo posebno vedo, ki se ukvarja
z upravljanjem tehniških procesov brez
človekove prisotnosti, pravimo ji ki¬
bernetika.  Za danes si bomo ogle¬
dali nekaj primerov avtomatskih (samo¬
dejnih) strojev v industriji.

Avtomatsko krmiljen vrtalni stroj po
programu sam zvrta potrebne odprtine
v obdelovancu. Tisoči kosov bodo enako
obdelani.

Če več strojev združimo, dobimo pro¬
izvodno linijo.  Na sliki je 6 orja¬
ških stiskalnic. Obdelovanec potuje na
tekočem traku od ene do druge. Vsaka
ga po svoje oblikuje in na koncu linije
dobimo izoblikovan izdelek.

Sl. 3. Avtomatsko krmiljen vrtalni stroj

Na sliki 4 je avtomatska linija, ki izdelu¬
je motorne bloke. Vlit, neobdelan kos
kovine vstopi na vhodu, na izhodu pa
dobimo izdelan blok, ki ga lahko takoj
vgradimo. Obdelovanec potuje mimo
množice obdelovalnih orodij na obeh

S. 4. Proizvodna linija, ki jo sestavljajo stiskalnice

181

Sl. 5. Avtomatska proizvodnja motornih blokov

straneh tekočega traka (svedrov, struž¬
nih nožev, brusov), ki se vključijo v toč¬
no določenem času in opravijo delovno
operacijo. Avtomati tudi sami kontroli¬
rajo natančnost izdelave in neustrezne
kose izločijo. Za pravilno krmiljenje
vseh delov skrbi elektronska naprava,
ki jo vidimo v levem spodnjem kotu
nad dvema izdelanima kosoma. Ves pro¬
izvodni postopek poteka brez človekove
prisotnosti. Na ta način izdelujejo velike
serije izdelkov.

Na zadnji sliki pa je montažna dvorana,
kjer sestavljajo avtomobile. Karoserija,
obešena na tir, ki je viden zgoraj, potu¬
je od delavca do delavca. Vsak vgradi
del ali skupino delov, dokler ni nared za
preizkus na tovarniški pisti.

Avtomatizacija je silno pospešila proiz¬
vodnjo. Nadomešča milijone delavčevih

rok. Človeku bo ostajalo vedno več časa
za ustvarjalno delo, če seveda nakopiče¬
na sila tehnike ne bo izkoriščena za
vojne, za uničevanje narave in tistega,
kar je ustvaril človek. Le-to pa je od¬
visno od človeka samega.

SI. 6. Sestavljanje avtomobilov

182

TIMOVA NALOGA

Današnjo nalogo vam bomo zastavili iz
področja, ki smo ga obravnavali v za¬
četku kotička, torej iz krmiljenja.

Skoraj na vsaki železniški postaji lahko
vidite, kako se vlak lahko preusmeri z
enega na drugi tir. To opravi kretnik
tako, da premakne krmilno napravo,
pravimo ji kretnica, v ustrezno lego, in
vlak bo zavil v drugo smer.

Mi pa bi lahko iz papirja izdelali model
take kretnice in namesto vagonov upo¬
rabili kroglice. To bomo tudi napravili,
kajne? Vzemite risalni papir, izrežite ko¬

si. 1

se in jih zapognite, kot to lahko vidite
na risbi 1. Papir pritrdite na desko z bu¬
cikami. Po žlebu spuščajte kroglice in
jih z ročnim premikanjem kretnice
usmerjajte na prvi ali pa drugi tir. Za
premikanje lahko namestite tog vzvod,
lahko pa tudi vrvico, vendar morate ime¬
ti za eno smer premika na voljo tudi
vzmet (gumijasto ali kovinsko).

Pri naslednji nalogi (2), boste zgradili
avtomatsko krmilno napravo, torej takš¬
no, ki bo sama usmerila kroglice enkrat
v levo, enkrat v desno smer. Tu je že
več možnosti. Dve smo narisali. Ce zna¬
te, poiščite drugačno sami.

Pri tretji nalogi pa boste sami skonstru¬
irali kretnico, ki bo v eno stran spusti¬
la dve kroglici, v drugo eno kroglico,
spet v prvo stran dve, in tako naprej.
Treba jo je seveda izdelati in preizku¬
siti.

Pri četrti nalogi je zopet risba (sl. 3).
Predstavlja neko omrežje, po katerem te¬
ko kroglice iz gornje v spodnje tri škat¬
le.

Avtomatske kretnice morajo biti tako
izdelane in postavljene, da se bodo
spodnje posode polnile ena za drugo, to¬
rej najprej prva, potem druga, zatem
tretja in zopet prva in tako naprej. No¬
bene površnosti, če hočete, da boste
uspeli.

Peto nalogo pa' boste reševali čisto sami.
Takole se glasi: Imamo dve vrsti enako
velikih kroglic: težje in lažje. Ker so
med seboj pomešane, je treba konstrui¬
rati sortirno napravo, to bo torej krmil¬
na naprava, ki bo avtomatsko ločila
lažje od težjih. Tale je pa že bolj zamo¬
tana. Vendar ne dvomimo, da ji boste
kos.

Pošljite nam čimprej vaše ideje, izdel¬
ke, slike, risbe in opise. Objavili jih
bomo in najboljše nagradili. Ponovno
vas prosimo, da se ne pozabite predsta¬
viti.

183

VESELI KONSTRUKTOR

Za to številko smo izbrali vesele domislice, ki jih je poslal Matej Kregar  iz Ljubljane,
Trg komandanta Staneta. Zasluži priznanje za duhovitost. Čakamo na nove pošiljke.

BILUX žarnica.

VSAK MESEC DVE

184

NAŠ RAZGOVOR

Prejeli smo prve štiri re¬
šitve naloge, ki je bila
objavljena v drugi števil¬
ki TIMa. Konstruirati je
bilo treba preprosto orod¬
je, s katerim lahko od¬
stranimo izolacijske pla¬
sti pri žici za elektroteh¬
niko.

Drago Plevel  iz Meng¬
ša, Kolodvorska 4, je po¬

slal dva predloga. V pr¬
vem je uporabil star izvi¬
jač, ki ga je zakrivil in
na ploščatem delu žleba-
sto izpilil. Z nastalim re¬
zilom odreže plast izolaci¬
je. V drugem primeru pa
je predelal klešče ščipal¬
ke. Iz risbe se lepo vidi,
kako patent deluje.

Rudi Kolenc  iz Porto¬
roža je star 13 let in hodi
v osnovno šolo v Luciji.
Piše, da ga tehnika zani¬
ma od takrat, ko je razu¬
mel, kaj je stroj. Napravo
je izdelal iz starih klešč
kombinirk. Med daljša
kraka je privaril rezili, ki
sta izbrušeni v obliki črke
V. Da bi bile klešče upo¬

rabne za različne debeli¬
ne, je vgradil distančni
vijak. Prevrtal je en kraj¬
ši krak, vanj verjetno
urezal navoj in privil vi¬
jak s krilno glavico. S
tem vijakom regulira od¬
mik krakov in s tem pri¬
lagaja orodje različnim
debelinam žice.

Darij O 1 e n i k , učenec
8.b razreda osnovne šole
Hrvatini, pravi, da njego¬
va naprava deluje podob¬
no kot past za miši. Miš
gre lahko le v mišnico,
ven pa ne, ker jo zadržijo

navznoter zakrivljene žice.
Njegova naprava ima cev,
v kateri so pritrjena 4
rezila, ki tvorijo obliko li¬
jaka. Izbrušen je konec,
ki ima ožji premer. Ko
žico potisnemo v cev, se
noži razmaknejo, ko jo
potegnemo nazaj, noži
zgrabijo izolacijo, jo od¬
režejo, in ko vlečemo še
naprej, potisnejo z žice.
Izolacija ostane v cevi ob
zunanji strani nožev, to¬
rej ne onesnažuje okolja.
Elegantna rešitev.

Neumoren je naš znanec
Franc L a n j š če k iz Do¬
lencev v Prekmurju. Kar
štiri različne rešitve je
skonstruiral. Zanimivo je,
da je prvo zamisel razvil
v treh variantah, tako da
je pri vsaki naslednji od¬
pravil pomanjkljivosti
prejšnje. Predstavili bomo

le tretjo, torej najbolj iz¬
popolnjeno. Podobna je
vzvodnim Škarjam, ki jih
rabimo za rezanje pločevi¬
ne. Na mestu, kjer obre¬
zujemo izolacijo, je v
spodnjem mirujočem de¬
lu in v gornjem premič¬
nem delu polkrožno rezi¬
lo. S premikom vzvoda
odmaknemo gornje rezilo,
tako da vstavimo žico,
potem približamo gornje

185

rezilo, ki na želenem me¬
stu zareže izolacijo. S po¬
tegom žice odstranimo
izolacijo. Zaradi različnih
debelin žice je predvidel,
da bi ista naprava lahko
imela več nožev z različ¬
nimi premeri.

Preprosta je njegova kon¬
strukcija, ki je podobna
giljotini, to je tisti sekiri,
s katero so v francoski
revoluciji obglavljali upor-

I

nike. Iz slike vidimo, ka¬
ko deluje. Gornje rezilo
teče v žlebu. Sam pravi,
da bi se dalo orodje izpo¬
polniti s tem, da bi pod
premični del vgradil vzme¬
ti, ki bi po prenehanju
pritiska navzdol potisnile
rezilo v gornjo lego.

Obe napravi se lahko z
majhno svoro pritrdi na
mizino ploščo.

Iz Dobove 82 je poslal
Peter Bohm  svojo kon¬
strukcijo mehanizma, ki
premika pisalo v kemič¬
nem svinčniku. Najprej je
pravilno opisal delovanje
mehanizma, ki je bil ob¬
javljen v 1. številki TIMa.
Njegova konstrukcija je
enostavna: v gornjem de¬
lu je valj, gumb z utorom
(1). Gornjo in spodnjo le¬
go fiksira zaskočnik (5),
ki ga skozi odprtinico na

ohišju vleče vzmet (6).
Ko pritisnemo gumb, ki


ga v gornji legi omejuje
varovalo gumba (2), po¬
ševna stena odrine zaskoč¬
nik, ki kasneje vskoči v
utor gumba. Tedaj je pi¬
salo v spodnji legi in z
njim lahko pišemo. Ko
hočemo pisalo vrniti na¬
zaj, pritisnemo na spodnji
del zaskočnika in tedaj
vijačna vzmet, ki je navi¬
ta ob pisalu, potisne vlo¬
žek v gornjo lego.

Tudi preprosta in elegant¬
na rešitev, le tista vzmet
pri zaskočniku bi potre¬
bovala še nekaj pojasnil,
saj se strinjaš, kajne!

Ostali pridejo na vrsto
prihodnjič!

TIMOVA NAGRADA

Uredništvo TIM-a podelju¬
je nagrado, Sestavljenko
Mehanotehnika 5, ki jo
je prispevala tovarna igrač
MEHANOTEHNIKA iz
Izole, sodelavcu Dariju
O 1 e n i k u iz Hrvatinov
za domiselno in preprosto
rešitev naloge. Čestitamo!

Nagrado bomo poslali na
šolo.

MALI

OGLASI

Kupim rabljen (a v
dobrem stanju) letal¬
ski motor od 1 ccm
— 3 ccm in nekaj
goriva. Cena naj ne
bi presegala 150 do
200 din. Odgovorim
oz. kupim v 14 dneh
po objavi. Franc
Lanjšček, Dolenci
13a, 69204 Šalovci,
Prekmurje.

Prodam zračno pu¬
ško Diana — po
ugodni ceni. Iztok
Istenič, Zg. Bitnje
175, 64209 žabnica.

Zamenjam plavuti,
podvodna očala in
podvodno dihalno
cev Pirelli Profesio-
nal za letalski dizel¬
ski motorček MO-
VO-D-2. Motorček
mora brezhibno de¬
lovati. Pismene po¬
nudbe pošljite na
naslov: Davorin Ga-
špar, Dravinjska 13,
62000 Maribor.

Prodam popolnoma
nov brodarski motor
2,5 ccm, z vodnim
hlajenjem, znamke
Jena. Cena je 200
din. Damir Metelko,
Tekačevo N.H., 63250
Rogaška Slatina.

Kupim 125 metrov
lakirane žice debeli¬
ne 0,20 mm in žico
debeline 0,5 mm, dol¬
žine 15 metrov, ter
uničen (prežgan) ra¬
dijski transformator.
Ponudbe s ceno po¬
šljite na naslov: Ja¬
nez Boštnar, Most
3, 68230 Mokronog.

Kupim načrt za ka¬
kršenkoli preprost
transistorski oddaj¬
nik, ki je bil objav¬
ljen v TIMu ali ka¬
teri drugi reviji.
Slavko Hafner, Vri-
na 5, 68270 Krško.

186

TIMOVA FANTASTIKA S

URANOVA UŠESA

Stanislav Lem

Nekoč je živel inženir — kozmogonik, ki
je razsvetljeval zvezde, da bi premagal
temo. Prišel je do Andromedine megle¬
nice, ko je bila še polna črnih oblakov.
Takoj je pognal velik vrtinec, ko pa se
je ta začel vrteti, je kozmogonik segel
po svojih žarkih. Imel jih je tri: rdeče¬
ga, vijoličnega in nevidnega. Dotaknil se
je zvezdne krogle s prvim žarkom in ta¬
koj se je spremenila v rdečo velikanko,
toda v meglenici zaradi tega ni bilo nič
bolj svetlo. Zbodel je zvezdo z drugim
žarkom, da je pobledela. Svojemu učen¬
cu je naročil, naj jo čuva, sam pa se je
odpravil razsvetljevat druge zvezde.
Učenec ga je čakal tisoč let pa še dru¬
gih tisoč, vendar inženirja ni in ni bilo
nazaj. Učenec se je naveličal čakanja,
zasukal je zvezdo in iz bele je postala
modra. To mu je bilo všeč in že je po¬
mislil, da vse zna. Hotel jo je še bolj
zasukati, pa se je opekel. Pobrskal je
po škatli, ki jo je bil pustil kozmogonik,
a ni našel ničesar. Še več kot nič ni
bilo tam, saj je učenec gledal in niti
dna ni videl. Spomnil se je, da je to
nevidni žarek. Hotel je z njim posvetiti
po zvezdi, pa ni vedel, kako. Vzel je
škatlo in jo preprosto vrgel v ogenj. Vsi
oblaki v Andromedi so se tedaj razsvet¬
lili, kakor da bi sto tisoč sonc naenkrat
zažarelo in v vsej meglenici je postalo
svetlo kakor podnevi. Razveselil se je
učenec, toda njegovo veselje ni trajalo
dolgo, ker ga je zvezda spekla. Takrat
je priletel kozmogonik, ugledal vso stor¬
jeno škodo, ker pa ni hotel, da bi kaj
prišlo v zgubo, je poprijel za žarke in
iz njih naredil planete. Prvi planet je
naredil plinast, drugega iz oglja, za tret¬
jega pa so mu ostale le najtežje kovine,
zato je iz njega nastala krogla aktinidov.
Kozmogonik jo je pregnetel, vrgel v

krožnico in rekel: »Čez sto milijonov
let se bom vrnil, videl bom, kaj bo iz
tega.« In odletel je iskat svojega učenca,
ki jo je iz strahu pred njim popihal.

Na tem planetu, Aktinuriji, pa je nasta¬
la velika država Palatinidov. Vsakdo iz¬
med njih je bil tako težak, da je lahko
hodil samo po Aktinuriji, ker so se na
drugih planetih pod njim vdirala tla in
če je tam zavpil, so se kar gore podira¬
le. Doma pa so Palatinidi z lahkoto ho¬
dili, le glasu niso smeli povzdigniti, ker
je bil njihov vladar Arhitorij izredno
krut. Stanoval je v palači, izklesani iz
platinaste gore, v njej je bilo šeststo,
ogromnih dvoran in v vsaki dvorani je
ležala po ena njegova dlan, tako zelo
velik je bil. Iz palače se ni mogel ganiti
nikamor, zato pa je imel povsod ovadu¬
he, saj je bil zelo nezaupljiv, povrhu pa
je mučil podanike še s svojim pohle¬
pom.

Palatinidi niso potrebovali ponoči nobe¬
nih luči ali ognjev, ker so bile vse gore
njihovega planeta radioaktivne, tako da
si o mlaju lahko igle prešteval. Podnevi,
ko je sonce postalo preveč vsiljivo, so
spali v notranjosti svojih gora in le po¬
noči so se shajali v kovinskih dolinah.
Toda kruti Arhitorij je ukazal vreči • v
kotle, kjer so skupaj talili paladij in pla¬
tino, še kose urana in to razglasil po
vsej državi. Vsak Palatinid je moral pri¬
ti v kraljevsko palačo, da so mu vzeli
mero za nov oklep in naredili so mu
naramnike in oklep, rokavice in goleni¬
ce, naličnik in šlem, vse pa se je samo
svetilo, ker so bila vsa ta oblačila iz
uranove pločevine, najmočnejše od vse¬
ga pa so se svetila ušesa.

Od tistega časa se Palatinidi niso mogli
več zbirati na skupen posvet, kajti če se
jih je preveč zbralo na tesnem kraju,
so se preprosto razleteli. Morali so od

187

tedaj živeti samotno, ogibati so se mo¬
rali drug drugemu že od daleč — iz
strahu pred verižno reakcijo. Arhitorij
je bil vesel njihove žalosti in jim je
predpisoval vedno nove davke. V njego¬
vih zakladnicah v srcu gora so bili svin¬
čeni cekini, zakaj svinca je bilo na Akti¬
nuriji najmanj in imel je najvišjo ceno.
Zelo slabo se je godilo podanikom hude¬
ga vladarja. Nekateri so hoteli zanetiti
upor proti Arhitoriju in so se zato spo¬
razumevali s kretnjami, vendar iz tega
ni bilo nič, ker se je vedno našel kakšen
pametnjakovič, ki je pristopil k drugim
in vprašal: »Za kaj pa gre?« Zaradi nje¬
gove neumnosti se je zarota seveda takoj
razblinila v zraku.

Živel pa je na Aktinuriji mlad iznajdi¬
telj, ki se je imenoval Piron. Ta se je
naučil iz platine delati tako tenko žico,
da je iz nje lahko naredil mrežo in va¬
njo lovil oblake. Iznašel je tudi žični
brzojav, potem pa je žico vedno bolj
tanjšal, dokler ni čisto izginila, in tako
je nastal brezžični brzojav. Upanje je
navdalo prebivalce Aktinurije, saj so mi¬
slili, da se jim bo zdaj zarota prav go¬
tovo posrečila. Toda prebrisani Arhitorij
je prisluškoval vsem pogovorom, držal
je namreč v vsaki izmed šeststotih rok
platinski prevodnik in tako je tudi ve¬
del, o čem se pogovarjajo njegovi po¬
daniki. Kakor hitro je zaslišal besedo
»punt« ali »upor«, je nemudoma poslal
strelo, ki je zarotnike spremenila v
ognjeno lužo.

Piron je sklenil, da bo strašnega vladar¬
ja prelisičil. Kadar je nagovarjal prija¬

telje, je namesto »punt« govoril »pod¬
plati«, namesto »puntati se« je rekel
»zakrpati«. Na ta način je torej priprav¬
ljal upor. Arhitorij se je čudil, odkod
nenadoma tako navdušenje za čevljarst¬
vo pri njegovih podanikih, saj ni vedel,
da takrat, kadar pravijo »na kopito dati«
mislijo »natakniti na ognjeni kol«, pre¬
tesni čevlji pa pomenijo njegovo tirani¬
jo. Vendar pa tisti, ki jih je Piron
nagovarjal, niso vedno dobro razumeli,
kaj bi jim le-ta rad povedal, saj jim ni
mogel razložiti svojih načrtov drugače
kakor v čevljarskem jeziku. Pojasnjeval
jim je na vse načine, ko ga pa še niso
razumeli, jim je nekoč iz čiste nepre¬
vidnosti brzojavil: »Iz plutonija bomo
rezali pasove«, češ da jim bodo za pete.

Tedaj pa se je kralj prestrašil, zakaj
plutonij je najbližji sorodnik urana,
uran pa torija, Arhitorij pa je vendar
on sam. Takoj je poslal oklopno stražo,
ki je zgrabila Pirona in ga vrgla na svin¬
čeni parket pred kraljevo obličje. Piron
ni ničesar priznal, kralj pa ga je vseeno
vrgel v ječo v paladijevem stolpu.

Palatinidi so izgubili vsako upanje, toda
prišel je čas in vrnil se je v njihove
kraje Kozmogonik, stvarnik treh plane¬
tov.

Od daleč si je ogledal red, ki je vladal
na Aktinuriji, in si dejal: »Tako pa ne
more iti naprej!« Potem si je izpredel
kar najtanjše in najmočnejše niti iz
žarkov kakor v kokonu, vanje spravil
svoje lastno telo, sam pa privzel obličje
ubogega kočijaža in se podal na planet.

188

Ko je padel mrak in so le daljne gore
kakor mrzel prstan osvetljevale platino-
vo dolino, se je Kozmogonik hotel pri¬
bližati podanikom kralja Arhitorija, to¬
da ti so bežali pred njim v največjem
strahu, saj so se bali uranove eksplozi¬
je. Kozmogonik se je zaman podil zdaj
za enim, zdaj za drugim, ker ni vedel,
zakaj tečejo pred njim. Tako je krožil
med griči, podobnimi viteškim zasedam,
dokler ni z bobnečimi koraki prišel do
podnožja stolpa, kamor je bil Arhitorij
zaprl okovanega Pirona. Le-ta ga je za¬
gledal skozi rešetke in Kozmogonik se
mu je zazdel drugačen od vseh Palatini-
dov, čeprav je bil v oblačilu skromnega
robota: v temi se namreč sploh ni svetil,
hil je temen kakor truplo. To pa je bilo
zato, ker v njegovem oklepu ni bilo niti
za ščepec urana. Pinon ga je hotel po¬
klicati, toda usta je imel privita z vijaki,
zato je začel z glavo tolči ob zid svoje
ječe in tako kresati iskre. Kozmogonik
je zagledal to bliskanje, se približal
stolpu in pogledal skozi rešetke na ok¬
nu. Piron ni mogel govoriti, lahko pa
je zvonil z okovi in je tako Kozmogoni-
ku odzvonil vso resnico.

»Potrpi in čakaj,« mu je rekel Kozmo¬
gonik, »pa boš dočakal.«

Kozmogonik se je odpravil v najbolj
divje gore Aktinurije in tri dni iskal

kristale kadmija, ko pa jih je našel, jih
je s paladijevimi kamni na tenko splo¬
ščil. Iz kadmijevih listov je ukrojil na-
ušnice in jih položil na pragove vseh
prebivališč. Palatinidi so jih našli in si
jih začudeni takoj nataknili na ušesa,
ker je bila ravno zima.

Ponoči se je med njimi pojavil Kozmo¬
gonik in z razžarjeno paličico tako hitro
mahal, da so se kazale ognjene črte.
Tako jim je v temi napisal: »Zdaj se že
lahko brez nevarnosti zbirate, kadmij
vas bo ubranil pred uranovo pogubo.«
Prebivalci pa so mislili, da je kraljev
ovaduh, in niso zaupali njegovim nasve¬
tom. Kozmogonik se je razjezil, ker mu
niso verjeli, odšel je v hribe in zbiral
tam uranovo rudo, v njej topil srebrno
kovino in iz nje koval svetle cekine; na
eni strani je bil sijajni Arhitorijev pro¬
fil, na drugi pa podoba njegovih šeststo¬
tih rok.

Natovorjen s cekini iz urana se je Ko¬
zmogonik vrnil v dolino in pokazal Pa-
latinidom takole čudo: metal je cekine
daleč stran od sebe, enega na drugega,
tako da je nastal zvonek kup, ko pa je

189

vrgel še cekin čez mero, se je zrak stre¬
sel, iz cekinov je zabliskal sij in spre¬
menili so se v kroglo belega plamena,
ko pa je veter vse skupaj razpihal, je
ostal samo krater v skali.

Drugikrat je Kozmogonik začel metati
cekine iz vreče, vendar zdaj drugače,
zakaj vsak cekin, ki ga je hotel vreči,
je poprej pokril s kadmijevo ploščico.
Čeprav je tako nastal šestkrat večji kup
kakor prej, se ni nič zgodilo. Tedaj so
mu Palatinidi verjeli, se zbrali in z naj¬
več j im veseljem sklenili zaroto proti
Arhitoriju. Hoteli so vreči kralja s pre¬
stola, vendar niso vedeli, kako, ker je
bila palača obdana z obzidjem iz žarkov,
na dvižnem mostu pa je stal zverski
stroj, in kdor ni poznal gesla, ga je
stroj raztrgal na koščke.

Ravno se je bližal čas, ko bo treba pla¬
čati nov davek, ki ga je bil predpisal
Arhitorij. Kozmogonik je torej razdelil
kraljevim podanikom uranove cekine in
jim svetoval, naj z njimi plačajo davek.
Res so storili tako.

Razveselil se je kralj, da prihaja tako
veliko cekinov v njegovo zakladnico, saj
ni vedel, da so uranovi, ne pa svinčeni.
Ponoči je Kozmogonik raztalil rešetke v
ječi in osvobodil Pirona, ko pa sta mol¬
če stopala po dolini v svetlobi radioak¬
tivnih gora, se je naenkrat razlila stra¬
hotna svetloba, kakor da bi padel z
neba obroč lun in obdal z ognjem vse
obzorje, zakaj kup uranovih cekinov v
kraljevi zakladnici je preveč narasel in
v njem se je začela verižna reakcija.
Grozotna eksplozija je raznesla palačo
in kovinsko truplo Arhitorija, njena moč

pa je bila tako velika, da je šeststo ti¬
ranovih rok poletelo v medzvezdni pro¬
stor. Na Aktinuriji je zavladalo veselje,
Piron je postal njen pravični vladar,
Kozmogonik pa se je vrnil v temo, vzel
svoje telo iz kokona iz žarkov ter odšel,
da bi spet vžigal zvezde. Šeststo platino-
vih rok Arhitorija do današnjega dne
kroži okrog planeta kakor prstan, podo¬
ben Saturnovemu, sveti s čudovitim
sijem, stokrat močnejšim od svetlobe
radioaktivnih gora, in veseli Palatinidi
si tedaj pravijo: »Poglejte, kako lepo

nam sveti Torij.« Ker pa ga nekateri še
do danes kličejo rabelj, je to reklo, po¬
stalo pregovor, prišlo do nas po dolgem
potovanju po galaktičnih otokih in zato
tudi mi pravimo: »Rabelj mu sveti.«

r --^

VSEM NAROČNIKOM
NAŠE REVIJE
ŽELIMO USPEŠNO
IN SREČNO NOVO LETO

_ j

190

VELIKO RAZVEDRILA
za prožne možgane<VeWt

KRIŽANKA

Pavle Gregorc

Vodoravno:  1. človeku podoben stroj, ki
opravlja določene gibe dozdevno samostoj¬
no, 5. gozdni delavec, 9. gib nihala, 13. mo¬
ško ime, 14. tovarna pohištva v Cerknici, 15.
šport trdih pesti, 16. udarec s sekiro, 17.
izloček žlez v ustih, 18. seno, 19. soglasnika
besede MOČ, 20. kratica za stoletje, 21. svet¬
la in obstojna kovina (Cr), 22. elektronka
z anodo in katodo, 24. revija, ki je pred
teboj, 25. krhka kovina (Zn), 26. lesni poliz¬
delek, 27. pretvornik v telekomunikacijah,
28. vodno vozilo, 29. brezalkoholna pijača,
30. žlahtni plin (Ar).

Navpično:  1. izumitelj ladijskega vijaka

(Josef), 2. prevleka opečnega zidu iz malte,
3. odrasel samec goveda, 4. pijača starih
Slovanov, 5. reka v Albaniji, 6. veletok v za¬
hodni Evropi, važna vodna pot, 7. to, kar
vsadimo, 8. oznaka za tehnično atmosfero,
9. zvezda, ki nenadoma zažari in postopoma
izgine, 10. letoviški kraj pri Opatiji, 11. ozna¬
ka za »hišni svet«, 12. vrsta žita, 14. večja
stanovanjska stavba, 15. z vinogradi in sa¬
dovnjaki poraščeno gričevje med Sočo in
Idrijco, 17. plaha gozdna žival, 18. zmleto
žito, 19. toaletna potrebščina, 21. bat, 23.
manjši jadranski otok med Molatom in
Škardo, 24. nateg, 25. črki, med katerima je
v abecedi črka Č, 26. predlog, 27. enaka so¬
glasnika.

PREMEŠANE ČRKE

VI LE ZIJATE...

... ves večer v ekran.  Kaj je to, kar gledate?

PIRAMIDA

Pri piramidi dobimo vsako naslednjo bese¬
do tako, da črkam prejšnje besede dodamo
novo črko in vse črke premešamo.

1. znak za kemijski element dušik, 2. kemič¬
ni znak za nikelj, 3. drugo ime za kositer,
4. turistično mesto na francoski Ažurni oba¬
li, .5. makedonski pesnik, ki je padel med
NOB (Kočo), 6. dajatev, ki jo je treba pla¬
čati ob uvozu blaga, 7. trajnica s suličastimi
listi in lepimi cvetovi (pri nas uspeva npr.
na Gplici), 8. daljica, ki omejuje mnogokot-
nik.

191

ENAKE ZAČETNE IN KONČNE ČRKE

POIŠČI ZLOGE

Vse besede v tej izpolnjevanki imajo enake
začetne in končne črke. V pomoč navajamo
ostale črke (brez začetnih in končnih) besed,
lei jih zahtevajo opisi in jih moraš vpisati
v vodoravne vrste lika.

AAAA — Č — IIII — JJ — L — M — NNN
— 00 — RR — S — U — V — Z

1. naslovni junak Jurčičeve povesti o slo¬
venskem janičarju (Jurij), 2. sir iz osoljene
smetane, 3. rabelj, 4. močan zob v zadnjem
delu čeljustnice, 5. »dom« kokoši, 6. zgleden
pisatelj ali umetnik, ki je ustvaril nesmrtna
dela.

Navpično brane črke na poljih s krogci dajo
ime za gumi iz sokov raznih tropskih dre¬
ves. Beseda je sestavljena enako kot vse
ostale v liku.

SKRIVALNICA »POKLICI«

DOLFI ZIKMEYER
MIRKO VAČAN
DARKO VINARKO
PAVLI ČARGO
KARLI VARTAN
SIMON TERČEK
PEPI LOTHAR
JOŽE LEZAR

Vsaka od osmih gornjih oseb skriva v svo¬
jem imenu in priimku poklic, ki ga oprav¬
lja. Primer MLA (DEN TIST) NIK je dentist.
Kateri poklici so to?

REBUS

ZANIMIVOST STREHA

KAPITAN NIKOLAJ

PARMEZAN STATIKA

HARAKIRI SALOME

Med gornjimi besedami imata po dve besedi
enak en zlog. Vsakokrat se ena beseda ta¬
kega para nahaja v stolpcu na levi, druga
pa v desnem stolpcu. Poišči ti dve besedi in
si izpiši zlog, ki jima je skupen. Iz štirih
zlogov, ki jih dobiš na ta način, sestavi ime
nauka o gibanju in mirovanju teles ter si¬
lah, ki ga povzročajo.

REBUS

REŠITVE IZ 3. ŠTEVILKE

KRIŽANKA. Vodoravno: vest, fosfor, polt,
vat, Art, nada, RM, obris, kad, Nat, turban,
Jo, spajka, vir, ost, Irena, Fr, Nemo, sat,
oni, sila, acetat, atol.

ISKALNICA »AVTOMOBILI«: volvo, lancia,
austin, audi, opel, ford, daf, zaz, rover, re¬
nault, škoda, mazda, mini, alfa romeo, nsu.

ZLOGOVNA KRIŽANKA: Vodoravno: L Ar¬
himed, 3. morena, -ka, 5. novator, -iv,_7. Da¬
ne, 9. zakajenost, -znan, -ze, 11. nakazilo, 14.
roka, -pra, 16. darilo, -me, 18. valjanje, 19.
parcela.

PREMEŠANE ČRKE: Ted pismo = mope¬
dist.

REBUS: bombaž — bomba Ž.

UGANKA: sito.

RAZŠIRJENE PREMEŠANE ČRKE: Arni +
+ kon(j) = kamion.

NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA: Vodo
ravno: premica, kilometer, HŠ, RZ, matema¬
tik, iva, Re, Apo, viola, BN, ter, urnik, Ita,
rp, LN, kraj, Gobi, Jim, ar, zavoj, aker, ena,
ilo, Etna, uran, parabola, Elo, IS, Mo, kalij,
raklič, obisk, ampula, kokta, Li, MO, Ota,
elipsa, San, cof, Te.

NAGRAJENCI IZ 3. ŠTEVILKE

L Perko Boris, Retnje 10, 64294 Križe

2. Hočevar Marko, Nazorjev trg 3, 66000
Koper

3. Batis Stojanka, Ljubljanska 3, 61330 Ko¬
čevje

Nagrade bomo poslali po pošti. Čestitamo!

192

f AGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA



Letenje z zmaji nad gorskimi pobočji, za korajžne fante, seveda — TUDI O TEM
PIŠE ŽIVLJENJE IN TEHNIKA

Sodeč po tem, da si naročen na TIM, lahko skupaj ugotoviva, da te zanimajo
novice s področja tehnike in znanosti. In ker je TIM revija, ki prinaša novice
predvsem iz naše ožje domovine, si gotovo želiš zvedeti še kaj več s tega
področja. Prav tu pa ti lahko priskočimo na pomoč. TIM ima namreč starejšega
brata, revijo »Življenje in tehnika«, ki prinaša vsak mesec na osemdesetih stra¬
neh novice s področja znanosti in tehnike z vsega sveta. Če te zanima vesoljska
tehnika, bitka za prostor pod nebom, kraterji v Indokini, drugo rojstvo železnice,
kaj je s presaditvijo srca, zakaj so izumrli dinozavri, kako daleč so galaksije,
pouk po televiziji, plavajoča počitniška hišica, avtomobili in avtomobilski šport,
znanstvena fantastika in še kaj, potem ne bo narobe, če se obrneš na naš
naslov in naročiš revijo »Življenje in tehnika«. Letna naročnina je 56,00 din, vsak
naročnik pa ima ob nakupu naših knjig pravico do 10 ali 20 odstotnega popusta.