KAREL ŠTRBENK: Jure. Žaloigra otroka v treh dejanjih. (Konec.) Marjan (vstopi, v roki ima zavitek sladkorčkov): Jure, ali si bolan? Včeraj smo ti rekli tat, pa nisi bil, krivico smo ti storili. Glej, nič ne bodi žalosten, prinesel sem ti bonbonov -— hočeš — dobri so — kupil sem jih za svoj denar, ki sem ga dolgo hranil. Sedaj, ko sem slišal, da si bolan, sem ti prinesel. Vzemi! Jure: Ne, Marjan, sedaj ne morem, tu-sem jih deni, hočem jih vzeti potem — saj rad jem bonbone. Marjan (položi bonbone k njegovi glavi): Na, Jure, kadar jih hočeš, pa jih jej. Jutri pa boš pel z nami že na jasi in nič več ne boš bolan. Jure (se nasmehne): Da, na jasi. (Polona med tem časom moli, ko pa vidi, da so otroci zatopljeni m v pogovor, vzame lonec in žlico in začne srebati juho.) I 165 I ZVONČEK XXVIII~7 Polona (sama zase): Tudi jaz sem potrebna juhe, že dolgo je nisem jedla. Marija: Nič se ne boj, Jure — bolezen ti preide. — Kje te najbolj boli? Jure (kaže): Tu, tu, tu, tu — vse me boli — a rad bi vstal pa ne morem. Jože (vstopi s povešeno glavo in gre proti ležišču): Jure, prišel sem k tebi, vest me je pekla, ker sem lagal o tebi in sem ti storil kri= vico, odpusti! Sedaj sem zvedel, da si hudo bolan, pa sem te prišel prosit odpuščatija. Kaj ne, da nisi hud name? Jure: Nisem, Jožek — nisem — samo bolan sem. Jožek: Ozdravel boš, Jure, in igrali se bomo skupaj. Glej, piinesel sem ti žogo — na, vzemi jo, tvoja naj bo in ne bodi hud narae! Nič več ti ne bom nagajal — samo reci, da nisi hud. Jure (tiho): Nisem — nisem. (Marija, Marjan in Jože klečijo ob ležišču bolnika.) Polona: Ali se boste kmalu dogovorili? Čas bo, da greste domov, mrak se bo storil. In pustite Jureta v miru. Midva bova molila. Marija: E, Polona, zakaj ste tako sitni, lahlco smo še nekoliko pri njem. Polona: Kar ven pojdite — ne rabim nikogar, da bi bil tu. (Vsi trije vstanejo.) Marija: Lahko noč, Jure! Jutri na jasi! Marjan: Lahko noč, Jure! Jej bonbone! Jožek: Lahko noč, Jure! Žogo s seboj prinesi, da se bomo žogali. Jure (s komaj slišnim glasom): Zbogom, hočem prinesti! (Odidejo. — Mrak prodira v izbo.) Polona (se dvigne): Kako ti je, Jure? Jure (se nasmehne): Dobro, teta Polona — mama me gleda in smehlja se mi. Ali jo vidite? Jaz jo vidim, kako me klioe. Ali jo slišite? Polona: Moj Bog — blede se mu. — Ali te glava boli, Jure? Jure: Ne, ne, saj mi je dobro — jaz jo vidim — na jasi me čaka^— da, mama — vzel bom žogo, ki mi jo je dal Jožek in se bova žogala, kakor nekoč tam v mestu in bonbonov ti bom dal, tistih, ki mi jih je dal Marjan, a Marija ve, kje rastejo jagode, pojdeva in nabral si J jih bom. 1 Polona: Ali ti je vroče, Jure? \ Jure: Da, lepih rdečih ti bom nabral in sladke so. A župan, ta me ne bo več tepel — mamica, nihče več — da, pridem na jaso — pridem — takoj — kmalu — Polona: Blede se mu in noč je, a jaz sem sama z njim in strah me je. Kaj naj storim? Jure, hooeš morda kaj imeti? 166 XXVIII-7 ZVONČEK l^M ' - ¦—¦ '¦¦¦ ¦ ¦ i ^^^^^^B Jure: In ptički pojejo tam v gozdu — tam je najlepše — mamica *^^| — ti si me vsak dan videla — vem — vem. ^^H Polona: K županu stopim in mu povem, da bo Jure umrl. Strah ^^M me je. (Vstane in odide.) ^H Jure: Pridem,.. pridem ... ^^M (Iz dalje glas — droben — tenak: Jure — Jure — pridi!... Soba 'J^M naenkrat zažari — angel stopi k Juretu, ga dvigne za roko — Jure ga ^^B preplašeno gleda in tiho vpraša): Kam? ... M (Glas iz dalje: K meni — k mamif) Konec