Z isto tehniko, a nekoliko manj posrečeno, je zgrajen drugi hagiografski roman o sv. Hieronimu. Naslov je vzet iz Hieronimove poslanice na prijatelja Ino-cencija. o mučenici Principiji, sedemkrat z mečem udarjeni. Tudi Hieronim je prejel mnogo udarcev v življenju. Kakor prej Cirila vidimo tudi tu Hieroni-ma zaporedoma v raznih mestih v razgovoru z raznimi sodobniki: najprej v gornjeitalskem mestu Ver-celi (1. 370.), kjer prav takrat mučijo Principijo, nato (1.372.) v rojstnem mestecu Stridonu (kje je stalo, pisatelj ne odloči, ker je še do danes neizvestno, da Iti v Medjimurju, na meji med Dalmacijo in Pano-nijo?), kjer živi še oče, sestra in mlajši brat Pavlini-jan; zatem ga spremljamo v kalcidijsko puščavo, na vzhodu Sirije (v letih 375—378); cerkveni zbor ga želi imeti v Rimu in tu ga vidimo v letih 382—385 v iskrenem občevanju s papežem in pesnikom Damazom, odločilnem za prevajalsko delavnost Hieronimovo; kot najjasnejša glava vsega takratnega duhovništva bi bil ob smrti Damazovi (384) imel zasesti stol sv. Petra, toda — zadale so mu udarec grde spletke; vrne se na vzhod, to pol v Betlehem, kjer ga zadnjič vidimo (v povesti) v 1.410 (umrl je 1.420). Pisatelj je predelal ogromno snov, da mi zdaj tega najslavnejšega Dalmatinca v plastični podobi gledamo kot največjega učenjaka, ponižnega asketai, nravstvenega kritika, organizatorja ženskih samostanov, pisatelja poslanic, občudovalca antike, zlasti Vergilija, ter končno slavnega prevajavca sv. pisma. Nekoliko manj posrečeno je to delo po mojih mislih zato, ker nam pisatelj svojega junaka prvič predstavi že v zreli dobi tridesetih let, in pa, ker snov sama — učenja-kovo življenje in delovanje — ni dovoljevala toliko poleta pesnikovi fantaziji. Je pa v povesti mnogo krasnih mest; najlepša je slika samostanskega življenja svetih žen pod vodstvom matrone Marcele na Aventinu v Rimu.
Kakor iz povedanega razvidimo, išče Deželic novih potov v tehniki romana. Naj kdo sodi o tej tehniki (brez zapletka in razpletka, brez običajne fabule) karkoli, priznati pa moramo, da dobimo — kakor sem že omenil — po tem potu globok vpogled v duši obeh teh svetih mož. — Pri nas je na ta način, menim, zgradil dr. Ivan Pregelj roman o »Šmoncii« Simonu Jenku.                                                                     Dbv.
Dr. Josip Čelar: Umetnost Vladimira Nazora. Str. 96. Naklada piščeva. šibenik, 1928. — »Kritiki imajo nazore«, je zbadljivo zapisal Oton Župančič ob istem času, ko je tudi Vladimir Nazor stopal pred hrvatsko občinstvo. Župančič se obrača proti kritikom, ki presojajo novo delo po starih pravilih o lepoti in morali, ali ki proti novemu življenjskemu občutju in novi oblikovni volji postavljajo svoje subjektivno občutje, prikrojeno po starem življenju in njegovem umetniškem izrazu. Oboje je normativna estetika, prva razumsko topoglava z videzom objektivnosti, druga iz zastarelega življenjskega občutja in subjektivna. V relativistični dobi, ko je drugod cvetel historicizem, je bil tudi pri nas prvi zagon v subjektivni smeri, kritika je začela razumevati novi čas in njegove imanentne oblike. To je bila doba psihologi-ziranja, ko so v umetnini iskali predvsem duševnost umetnika, ki so jo določili iz časa, kraja in osebnega temperamenta   in   poudarjali   predvsem   organičnost
razvoja. Novejtša literarna veda je preložila težišče od umetnikove osebnosti na umetnino in izraz njenega doživetja in poskuša najti pot do absolutnega vrednotenja, ker hoče cela doba zreti v čas, ko bo vladala sproščena duševnost in bodo zasijale absolutne vrednote.
Dr. Jos. Čelar je opustil vso biografijo pesnika in kronologijo del, ne zvemo niti, da je bil Nazor rojen 1876. ua otoku Braču, da je dovršil 1898. vseučilišče v Gradcu in služboval kot profesor po Dalmaciji in Istri, kjer je doživel na lastne oči trpljenje in usodo svojega naroda, in tudi ne, da je pisal svoja dela v dobi, ko sta se dvignila iz evropskega naturalizma impresionizem in simbolizem, katerih prvi skuša pogoditi vizualni vtis pojavov, drugi pa njihovo notranjo idejo. Dokaj obširna razprava vsebuje poleg mnogih samoumevnosti in nepotrebnega ponavljanja dober vsebinskoestetski pogled, ki je deloma empiričen, še bolj pa logično spekulativen s smotrom, da se približa absolutnim vrednotam. Boleha pa na neurejenosti in nepreglednosti snovi in na nemoči, da prelije občutje vsebine v razumske pojme; večinoma obstaja pri občutju, katero analizira v osnovne elemente in kaže njihov odnos do nečesa splošno priznanega, tako n. pr. življenjsko, patriotsko ali religiozno občutje pomeri na empirično priznanem ali apriorno jasnem. Dobro ve, da je najboljše v poeziji izven razumskih formul nedostopno navadnemu racionalizmu, a to mu še ne daje pravice, da ostaja samo pri dolgoveznem urejevanju pesnikovega hotenja in občutja brez ostrejših poudarkov, ki bi zbrali žarke v skupnem žarišču; povzpne se le do splošnosti, kadar hoče to razmetano snov približati razumu.
Dr. Čelar tudi noče izginiti pred pesnikom v objektivni karakteristiki, kar je najvišja pohvala histo-rika, on uveljavlja svoje nazore, ki se odtegujejo presfcušnjd, pa hočejo zato zreti v absolutnost. »Umetnost ima večne zakone in bistvene elemente, ki so od večnosti določeni. Moremo jih le izslediti in napraviti zavestne, ne pa spremeniti, da bi bili odvisni od naše volje, kakor tudi umetnik le objasnjuje in spreminja v zavestno, kar je od davnaj nosil v sebi« Nazor mu to mnenje deloma potrjuje. »Tudi on prisluškuje nezavestni prdrodi in se utaplja v nezavestni svet svojega instinkta, ko išče svoj pravi glas po svoji duši, ki ga sile življenja duše. Svet pojavov je noč, sijaj solnca so sanje, v katerih se javlja nezavestni svet.« O. Walzel je. poudaril, da je v takih slučajih tudi nasprotni pol opravičen, poleg poezije iz nezavestne svetovne volje, je enakovredna poezija zavestne, individualne volje. — »Prava poezija je dinamična, sili umetnika, da gre v življenje, odkriva novo resnico in odpira nove horizonte.« V ta predal pa noče iti Nazorjeva poezija, »ki je v pretežnem delu statičnega značaja, ki cesto le opisuje in prikazuje slike in se rada giblje v fiktivnem svetu.« Dr. Čelar je dobro pokazal pesniško vizijo, ki je nekaj takega kot Bergsonova intuicija, kakor je v teoretičnih opombah še več misli iz L'evolution creatrice. Glavni nazor, »najmočnejša je umetnost, kjer vidimo globoko osebnost pesnika«, pa rine pisca k psihološkemu motrenju osebnosti, dasi je očividno sklenil ostati pri vrednotenju duševne vsebine. Da ga niso mogli dolgo definirati (tega tudi dr. Čelar ni dovolj uvidevno storil), pa ne more šteti pesniku v  greh, ta očitek
inora nasloviti na nemoč in razvado kritike, ki hoče znano razložiti iz neznanega. Če se že doživljaj pesnitve odmika logičnemu dojetju in označbi kakor vsako posebno občutje, koliko manj se more osebnost pesnika izčrpno označiti z racionalno formulo.
Nemška znanost skuša za poenostavljenje in orientacijo najti splošno človeške tipe osebnosti, ki niso produkt časa in kraja in veljajo po tipičnem razmerju do sveta za vse čase. Tri tipe uveljavljajo Dilthev, Miiller Freienfells Rutz, Nohl, začel pa je že Schiller, ki je določil naivni in sentimentalni tip, realista in idealista; pozneje je romantika ločila antični in romantični tip in nato Nietzsche apolinični in dionizični tip. Samo za ljubavno poezijo vzporedi dr. Čelar Milana Begoviča z Nazor jeni kot realista in idealista, naivni in sentimentalni tip Schiller jev. »Begovičeva poezija je semzualna, polna akcije prikazuje realne momente, lahko prehaja k novim vtisom, Nazor pa se vglalblja v posamezna občutja in ostaja dolgo pri njih, poezija je izraz hrepenenja in sanjava. Begovič je nad svojim čuvstvom, Nazor se v njem izgublja.« V začetku pa navaja tri tipe po razmerju osebnosti do življenja, ki se ne strinjajo popolnoma z nemškimi. I. senzualist, tip globokega občutja; II. idealist, ki se rajši umakne slabim stranem življenja, da živi v lepih iluzijah; III. idealist volje, ki se ne uklanja življenju, ampak pije tudi njegov strup, da življenje občuti v vsej velikosti in strahoti. »Nazor je tip idealista, ki se rajši umakne življenju, da živi v lepih iluzijah. Tudi kot pesnik ni osvojen od realnega življenja, ampak pogosto ustvarja idealni duhovni svet lepote, v katerem zavzame njegova poezija značaj slovanskega mističnega hrepenenja po nečem nejasno opredeljenem, to je instiktivno stremljenje, da se umaknemo življenju, kot ga je ustvarila zapadnoevropska civilizacija. Večinoma prevladuje optimizem, ne utaplja se v skrajno bedo kot Dosto-jevskij ali v grozote kot Hoffmann ali Poet« (te šteje menda v III. tip).
Dr. Čelar ju je glavni kriterij vsebine življenjska realnost, dokler ta odmeva v poeziji Nazora; približuje se ji včasih s preciznostjo, včasih z veliko gostobesed-n ostjo in prav nepotrebno psihološko razlago pesnikovega hotenja in čuvstvovanja. Zato je o delu te poezije, ki korenini v realnosti in ima svoj vrh v epu Medved Brundo, izrekel dokaj sprejemljivo sodbo; bolj od.rok mu je draga plast iz imaginativnega sveta, katere vrh je solnena pravljica Utva Zlatokrila. Razlaga jo iz dobe pred vojsko, ko so hoteli (Krleža) vzbuditi v narodu optimistično razpoloženje. Očita ji, da mas ne gane, ker iluzija ne dobi realnega sveta tuge in radosti. Tukaj ne more biti merilo realni svet, ampak to, kar je pesnik hotel povedati, ali nas je prepričevalno zanesel v svet svojega duha. Realni svet je kriterij tedaj, kadar pesnik priznava naravno realnost (to je v naturalizmu, realizmu, impresionizmu in simbolizmu). V Utvi pa so simboli za neke sile in napore človeškega duha, ki nosijo znake pravljičnega oblikovanja naravnih sil, simbolizem prehaja v ekspresionizem, na kar opozarja tudi močna lirična plast v epu. Kakor se prirodne sile ne menijo za realni svet in za prakso človeške volje, tako se tudi ustvarjajoči duh ne meni za znane oblike resničnosti, ker hoče seči s čuvstvom im fantazijo v neznano. V Utvi je izraz vere, ki prestavlja gore, vere v zmago
duha in sreče. Če dr. Čelar zavrača Utvo, da je umetniško nedognano delo, da je brez neposrednosti, da je osnova rezoniranje ne občutje, da je nenaravno, ker poudarja skrajno optimistično noto, skratka z izrazi za znano realnost, še ni segel v duhovni svet Utve. V realnosti ni idealov, ideali so le v duhovnem svetu in so zato, da verujemo vanje. V razpravi pisatelj odpira včasih poglede v neko pesimistično ab-solutnost, da je vse skupaj vendarle propadanje v smrt, zato tudi ne more verovati v zmago duha in se vživeti v ono plast Nazorjeve poezije, katere vrh je Utva Zlatokrila.
škoda, da pisatelj ni analiziral konsekventno tudi formalnih vrednot, da bi prišel do bistva simboličnega in ekspresionističnega sloga, v katerih se razodeva oblikovna volja časa. Ostal je le pri začetkih in se ni povzpel do enotne sinteze, kakor je tudii motrenje tipične osebnosti šele začetek individualnosti, ki živi v oblikah časa.
Kljub nedostatkom je razprava zanimiva in spodbudna.                                                                 Dr. J. Š.
Albert Haler: Gunduličev Osman. S estet-skoga gledišta. Str. 91. Geza Kon. Beograd, 1929. — Koliko je v Osmanu prave, resnične poezije? Je li Gundulič vse te osebe svojega epa: Osmana, Krumo-slavo, Sokolico, Ljubico, Kalinko ... notranje doživel, občutil? Odgovor se zdaj glasi: Žal, ne. Retorika še ni poezija; sočutje s trpljenjem južnih Slovanov, pro-poved visokih etičnih misli (o minljivosti slave, sreče itd.) še ni poezija; primerja je Tassov ep Gerusalem-me liiberata, ki je bil Gunduliču vzor, z Osimanom, pride kritik Haler do zaključka: epizode v Tassovem epu so poezija, Gunduličeve pa ne. Gundulič hlini pesniško občutje, nadomešča ga z retorično preoblo-ženostjo. Pesnik je hotel deloma — tako vidi A. H. — peti v duhu renesančnega paganizma (po zgledu Tassovem), a stal je preveč pod vplivom katoliške (A. H. pravi: jezuitske) protireformacije; zato se mu ni posrečilo, da bi olbe ti duhovni struji združil, in odtod tisti dualizem v njegovem epu, ki ga je doslej videl edini Armin Pavič, za katerim pa niso šli poznejši literarni kritiki.                                           Dbv.
POLJSKO SLOVSTVO
Literarna debata ob Mickiewiczu
Upadek romantizma se zdi najbistvenejša oznaka novejše poljske duševnosti. Če bi »romantizecm« prav površno tolmačili koit najvišji potencial slovansko-vzhodne duševnosti, bi mogli reči, da danes prevladuje na Poljskem zapadno-civiilizacijska orientacija, kar ni nič čudnega v deželi, kjer so gesla demokracije dozorela stoprv v času socialne revolucije, v narodu, ki ga Julij Kaden-Bandrowski, največji sodobni poljski pisatelj, imenuje — Rimljane vzhoda. A čeprav skušajo nekdanji poljski pristaši pozitivizma tolmačiti metaimorfozo poljske sodobnosti s potezami spo-vračajočega se ideala, se zdi, da smemo vendarle z večjo upravičenostjo označiti zorenje sodobnega poljskega duha kot sintezo romantizma in naturalizma. (Prim. »Mickiewicz v luči novejše kritike«, SI., 1929, št. 1.)
Primer, ki novo preorientacijo novejšega pokole-nja nadvse jasno označuje, nam nudi literarna debata, ki se je vnela v teku zadnjega leta ob Mickie-