J 7* r ^R Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani mlade in odraščene ljudi. ■ Izdalo m S podob« božje poti na Vilarjih, ■ V CEIiOVClT 1SS8. Natisnil Janez Leon. Ji \ m i* i /// ^ s€C&-£. / H ^ ~ bi bili zapazili široko luknjo pod sodom, bi bilo joj! Zdaj se pa velik in močen volk, kterega sim že večkrat pri luknji vidil, oberne, in svoj dolgi rep skoz luknjo v sod vtakne zvediti, ali je pač kdo res notri ali ne; drugega na¬ mena pač ne vem, zakaj bi bil to storil. Jes v smertnem strahu popadem za voleji rep z obema rokama. Volk to čutili neznano čudno zatuli, hoče bežati, ker sim ga pa lerdno za rep deržal, je sod za saboj vlekel in tulil, da je bilo strah. Volki to viditi in slišati jamejo še hujše tuliti — kar pride sod na kraj planjave. Sod se prevali, volka dobro za rep deržim in šli smo v grapo sod, jaz in volk in pri ti priči zbeži cela truma volkov. Na pol mertev obležim v dolini. Zavedel sim se, ko jo že stalo gorko solnce na nebu, in ni bilo viditi ne volka ne soda; samo neke razbite doge so okrog mene ležale. Hvaležni oroslan. (Povest iz časov sv. vojske.) Bilo je nekaj časa po srečnej zmagi lepega mesta Anti¬ ohije v Sirii in kmalo po serditej bitki v Antiohijskej okolici 1098, ko se je nekega dne hrabri in neplašljivi francoski vitez Bogomir Tourski sam brez vsih tovaršev daleč od kri¬ žarskega taborišča podal, da bi razpostavljene sovražne straže in za goščami in pustinami skrito vojsko zapazil in njeno moč pozvedel. Globoko zamišljen jezdari serčni vitez skoz široko- prostorno goščavo. Solnce je ravno naj višjo stopnjo na ne¬ beškem oboku dospelo in ojstropekoče žarke na zagorele tla puščave vbadalo. Smertna tihota je kraljevala v celej goščavi 190 in zdelo se je, kakor da bi vsaka stvarica v terdem spanju počivala. Tiho, grozno tiho je ves neizmerni berlog, clo konjskega kopita ni slišati, ki v vročem in drobnem pesku ničesar ne najde, kar bi pod terdo podkevjo berznega konja neprijetno tihoto včasih pretergalo. Vse je kot mertvo. Nenadoma pa se od strani grozovito rujovenje nekega oroslana zasliši, ktero pa bolj strah in bojast, ko lakoto in ljulost naznanja. Vitez zaverne prestrašenega vranca, ki se zastonj ustavlja in spenja, proti kraju, iz katerega mu grozno rujovenje na uho bije. Varno in serčno se bliža mestu, na kterem mogočni oroslan tako strahovito rujove. In kaj zagleda? — Serditi boj veli¬ častnega kralja puščave z velikanskim gošunom. Ni veliko več manjkalo in premagan bi bil kraljevi lev od gerdovelike kače. Imela je svoj rep okoli drevesa, pod katerim sta se bojevala, večkrat osukan in trudila se je iz vse moči, oroslana s prednim delom gibkega života oplesti in ga zadušiti. Pa urno se je lev z svojimi kremplji in močno ojstrimi zobi njenemu trudenju ustavljal, brez da bi bil nasprotnici, ki se ga je že ovila, uteči zamogel. Zdaj spodbode Bogomir Tourski, katerega vitežka čast tirja, priskočiti vsakemu, ki v nadlogah in navarnosti tiči, svo¬ jega konja in hiti, nemara za veliko nevarnost, z golim mečem nad borivce. Z mogočno pestjo meč zasuče in mahne po kači, ki se z odpertim žrelom in z bliščečimi očmi proti njemu vzdigne, in jo na vratu tako močno rani, da se jej glava k tlam obesi in njena moč, s katero je oroslana oklenjenega deržala, celo oslabi. Več krepkih vdarcov popolnoma kačo usmerti, lev pa, brez da bi ga meč le enkrat bil doletel, se od nje, ki v za¬ dnjih mukah trepeče, zdaj naglo odvije. Oprosteni lev pred svojim rešiteljem obstoji, in, rep svoj kviško metaje, žarke oči v viteza vpre, kakor da bi mu po¬ kazati hotel, da pomoč, ki mu jo je prinesel, dobro spozna. Potem pa pred viteza pade, in se pred njim na tleh valja ter si prizadeva, mu tako svojo hvaležnost na znanje dati. Bogomir Tourski se oroslanu jako čudi, skoči s konja in leva gladiti začne, kar se temu tako dopade, da iz vsega gerla 191 veselo rujovenje zažene, k vitezu sili in se prav zadovoljnega dela, da se na njegovem oklepu dergati sme. Ali kmalo Bo¬ gomir vranca zasede in odjezdi. Lev pa bistro za njim gleda, kakor da bi se posvetovati hotel, kaj mu zdaj početi. Še le, ko je vitez daleč bil, se lev spet zave, kviško plane in za svojim rešiteljem leti, dokler ga ne dojde. Sledi mu noter do križarskega taborišča in ostane odsihmal njegov nerazločljivi tovarš in prijatel. Ni se ločil več od njegove strani, naj se je vitez podal kamur koli. Spaval je z vitezom v enem šotoru, počival na njegovej strani in skerbno čuval nad njim. Spremljal ga je na lovu, in mu zverjadi donašal, klerik se je polastiti mogel. Prisvojil si je od svojega plena le to¬ liko, da se je poživil in kolikor mu je vitez radovoljno odločil. Kadar je tromba križarje v boj zaklicala, ga lev ni zapustil. Tudi tje ga je spremljal in kjer je boj bil naj gro- zovitnejši in morija naj hujša, tje se je zagnal tudi lev in go¬ spodu kervavo pot skoz sovražnike delal, ktere je ljuto napa¬ dal in na tla pobijal. Kakor je prej Bogomir oroslana iz smertne nevarnosti rešil, tako je zdaj hvaležna žival neplašljiva in naj serčnejši, kjer je treba bilo, svojega gospoda braniti. Zvesto je vitezu služil, dokler je ta pri križarjih in pred sovražnikom bil. Ko je pa Bogomir proti domovini romarsko palico obernil in se v Europo verni 1, je tudi hvaležnega leva hotel z saboj vzeti. Ali gospodar barke, na kteri je vitez čez sredozemeljsko morje jadrati menil, se je terdovratno ustavljal, žival na ladjo vzeti, kakor goreče ga je vitez kolj prosil. Lev je moral na bregu ostati, ko se je njegov gospod na ladjo podal. Žalostno je za njim se oziral in rujovel, da se je skorej zemlja tresla. Zdaj so mačke vzdignili in kmalo je hladen veter barko na visoko morje pognal. Z grozovitim rujovenjem se naenkrat lev v pe¬ neče valove zakadi in za ladjo urno plava. Pa bila mu je že predaleč. Napenjal je vse svoje žile, vso moč je še enkrat zbral, ali vse zastonj. Ladja je, od močnega vetra gnana, dalej in dalej, dokler se v sinjej daljini ne zgubi. 192 Dolgo še se je zvesta in hvaležna žival z sovražnim va- lovjem bojevala. Naposled pa čisto oslabljena in nezmočna se pogrezne in utone. Čuditi se moramo ravno tako zvestemu in hvaležnemu levu, ki marsikterega človeka gerdo osramoti, kakor nad tver- dim barkadorom se serditi, ki je tako zvestej živali prostora na svojej barki terdoserčno odreči zamogel. I. K. ^Žlahtna roža na kervavem bojnem poljub Neki avstrianski general piše od poslednje vojske s Fran¬ cozi sledeče: „V poslednjih kervavih bitvah, ko smo nehali s sovražniki se biti, je bilo bojno polje pokrito z mertvimi in napojeno z človeško kervjo. Naletim na ranjenega mladega vojaka, ki je še nekoliko dihal. Bil je prav zal mladenč, v serce se mi revček usmili; od žalosti nisim zamogel dalej koračiti. Ko bližej pristopim, začuden zagledam v njegovi roki zlat križec, kterega je vedno k ustom pritiskal. Ko se k angeljskemu mladenču pripognem, ki je ostermele že oči proti nebesom obračal, zaslišim rahel glas iz njegovih ust; izgovarjal je nam¬ reč presvete imena Jezusa in Marije in molil. Z roko mi da zastopiti, da bi njegove rane pregledal in obezal. Pa zanj ni bilo zdravila ne pomoči, in zares, kmalo po tem dušo iz¬ dahne. Pa smert njegove lepote ne razdere. Sijala je iz nje¬ govega, čeravno mertvega in s kervjo oblitega lica neka rajska lepota, in njegovi rumeni kodrasti lasci, rekel bi, da angelja krijejo, čednost tudi v mertvem truplu ostavi svoje nebeško ogledalo. 193 Preiskaje njegov plajš, najdem v njem molek, molitveno knižico s podobami svetnikov in pisemce na mater, ktero pa še ni bilo doveršeno; z solznimi očmi ga preberem, in hra¬ nim še zdaj kakor nar lepši biser; začne se pa takole: „Nikarte toliko žalovati za menoj, ljubezniva mati! Jaz sem zdrav, in molim vedno Boga za vas, za svoje brate in sestrice. Moji predstojniki so z menoj zadovoljni. Nikarte misliti, priserčna moja mati! da vam če vaš Eduard sramoto de¬ lati; z božjo pomočjo ne bom svojih dolžnosti pozabil. Pred nekolikimi dnevi sem bil tako srečen, da sem imel priložnost, se spovedati in presveto telo našega odrešenika prijeli v mestu, v kterem je naš polk tri dni stal. Vredni in častitljivi faj— mošter, čeravno rojen Nemec, so dobro francosko govorili znali, in mnogo ljubezni in prijateljstva so mi skazali. Oni so srečneji kakor jaz, ker imajo svojo mater pri sebi, ktero, kakor sem spoznal, iz serca ljubijo, ali bolj je ne morejo lju¬ biti, kakor jaz vas, priserčna moja mati! Ako je božja volja, bo tudi za mene hitro dan napočil, da morem po trudnem in težavnem popotvanju v naročje svoje mamice hiteti. Vidili hote zopet svojega Eduarda stopivšega v hišico, v kterej me je vaša materinska ljubezen v zibelji objemala. Obilno vam hočem poverniti, ako srečno domu pridem, vašo skerb in lju¬ bezen, ktero sle meni v mojih mladih letih skazali, in vaše stare dni s srečo in radostjo napolniti. Nekteri mojih pajdašev, zvedivši da sem se spovedal in obhajal, so norce iz mene brili, dajavši mi razne zasrainljive imena; pa ponižno jim odgovorim: Kadar pojdemo v ogenj, takrat me sodite, moji bratje! Pa ljubezniva mati, to nič ne de, saj je tudi Jezus zasramljivih besedi brez števila preslišati moral, timveč srečnega se štejem, da imam priložnost, saj ne¬ koliko zavolj njega terpeti. Meni se zdi, da slišim mili glas, našega dobrega pokojnega očeta, ki so nam otrokom večkrat rekli: „Tisti, kteri Jezusa ljubi, bo vse težave lahko prenesel. Kteri v resnici žele ne¬ beško slavo zadobiti, jim je vsaka brilkost sladka in prijetna« „Radi bi morebiti vedeli, kje sem onih osemdeset frankov, ktere sim vam pred nekterimi mesci poslal, dobil? Povedali 13 Glasnik za 1, 1858. 194 vam hočem in mislim, da mi ne hote zamerili. Gotovo se še spomnite žalostnega časa, ko sim se od vas, ljuba mati! od bratov in sester posloviti moral. Še mi je pred očmi, kako ste se vsi jokali, zdihovali, mi obraz božali in plajšč z solzami polivali, skoraj da mi od žalosti serce ni počilo. Vsaki izmed vas mi je hotel nekaj za spomin darovati. Dragotin mi posili sreberni kozarec, kterega mu je botra darovala; vi pa ste mi dali urico pokojnega očeta in rekli ste mi jo prodati, če mi bo sila. Ko je preteklo nekoliko časa, dobim žalosten glas, da sta Lojze in ILipolit zlo zbolela, in spomnivši se, koliko truda in skerbi imate z otroci, hitim urico in sreberni kozarec prodati, dtf vam nekoliko dnarja pošljem. Po urici, da odkrito- serčno rečem, me zmeraj še serce boli. Ker bila je blag spomin pokojnega očeta, ki mi je vedno še v blagem spominu. Da! ljuba mi je bila tako, da sim drugi dan celo uro na¬ zaj tekel, jo še enkrat viditi in k sercu pritisniti, nad kterim obnašanjem se je kupec zelo čudil.“ — Tukaj prestane pismice pobožnega mladenča, smert mu ni pripustila, dogotoviti ga. Preberaje ga sem mnogo solz prelil, veri ega Francoza pa sim zapovedal na strani pod bližnim hrib— com zakopati, in srečnega se štejem — govori dalje omenjeni general — vsaditi mu lesen križec na žalostno gomilo. Mladenč! tudi ti si ali boš morebiti zapustil dobre stariše, brate, sestre, prijatle in znance in se podal v pluje kraje, ka¬ mor te božja previdnost kliče, oj! ohrani neomadežvano serce, koderkoli hodiš, kakor ti angeljski mladenč, ki je vedno, tudi med strašnim vrišom in gromom kervave vojske, nedolžno serce, živo vero, terdno upanje, gorečo ljubezen do Jezusa, pokoršino do svete cerkve in hvaležno serce do svoje matere zvesto ohranil Sk... c. 195 :oXh v Človek. Ko si doveršil, Duh, stvarjenje In zadnjič vse lepote cvet, Človeka zbudil si v življenje, In v last mu dal vesoljni svet, In uma luč mu vtisnil v glavo, Krepost in moč mu v roko dal; Kaj mislil je, ko je naravo, Ko Tvojih rok je dela bral? Neznan občut ga više dviga, Vir svoje bitnosti spozna, In ve, da kar mu v žilah šviga, V višavi svoj iztok ima; Spozna namembe glas visoke, Spozna, kdo oča mu je bil, In zmišlja misli si globoke, K’ jih je v studencu večnem pil. In kot Studenc, ki iz oblaka Napil se je dežja moči, Veselo čez skalovje skaka In v morje svojo moč vali, Da spet dobi, kar je oddalo, In kar dobi, da spet odda, In spleta tak verigo zalo Narave vedno znovega; Tako se človek spenja više Pa kar pod luno ne dobi, S hrepenjem na višavi iše, V izviru večnem zadobi; In sreče skoraj nezaveden Jo vender dan na dan pije, 13 * 196 Ker blagodarov mi glej sleden Nebrojno Imo na njega spe. Da srečnemu tako sijalo Bilo bi solnce vekomej! Pa ur je tacih danih malo, Nestalno ruši čas naprej; Nesrečna ura že se bliža, Trenutek tamen prihiti, In k tlam v prah ga spel poniža, Nebeški žar skor zaduši. Prah bivši, kaj da je, spregleda, Neznana bol mu serce žge, Oko mu še na kviško gleda, Nemoč, obup iz njega zre: In kakor reka v sili ljuli Razbiti skuša terdni jez; Zajezo tako človek čuti, Pa pot zaperta mu je čez. In novo zablišeča nada Nov vez storiti mu veli, Aldove na oltar poklada Preliva nežnih jagnet kri. Serce zdihuje hrepeneče, Iz neba prosi rajski mir, Da let nesreče polnih steče Se več ko sto desetkrat štir. Pa čas odločen se je slekel, Zasvetil blagodarni žar, Otožnosti oblak se zlekel Milost obsjala revno stvar: Sam sin Očetov jo je zbudil, Ki dvignil s praha svet proklet, Da jez poprešnji se je zgrudil In človek bil je človek spet. S. J. 197 xmtn» Na sveti večer. Lepši in milši nicoj se bliščite Zvezdice drage, ko druge noči! Meglice z lučjo sreberno oblite Tiho igrajo in radostno si. Božec med zvezdami gor se sprehaja Stavi nožiče v meglice svetle Nježna ročica pa blagoslov daja Revežem, ki mu na zemlji bede. Na-me oglej se še, miljeno dete! Solzne oči se ozirajo v Te, Roke deržim Ti nasproti razpete, Pridi, oj pridi v ljubeče serce! L — pl. Zvon. Zvone, zvone zvonovi, Bog ve, kom’ klenkajo? Pojo, pojo tak milo — Da meni solze zmikajo. Nesd merliča k grobu, Lopata zazvenči, — Sem mlad in zdrav, pa vendar Me v serce to boli. Si mislim: glej, tud tebe Še nekdaj poneso, 198 Boš tiho v zemljo zderknil, Sluha po teh’ ne bo. Bodo zvonili zvoni, Bodo obmolknili, Kdo ve, al bo prijatel Ti vergel pest persti? Tak mislim, in zvonovi Milo potihnejo, Jaz stopim k tujem’ grobu — In stočim solzico. — M. h Pozdrav. Ko se rumenijo Hribi in zlatijo, Dan se že nagnuje, Sonce poslovuje: To je zlat trenutek, Rajski je občutek! — V domišlijah tačas drevenim. Tje po hribih zmiram Takrat se oziram, Bolj mi serce bije, Unkraj up moj sije: Tam so dragi moji V domačii svoji, Tje serce mi vedno le želi. 199 Kadar veterc čujem, Skerbno naročujem: Ljubljene pozdravi Tamo v daljnem kraji, Tim povej od mene: Ure da nobene Ni, da v duhu ne bi bil pri njih! Zvezdice poprašam: Al se mar zanašam Da je poročilo Moje se zgodilo! — Zdaj mi prikimljajo, Pozdravljenje dajo Od domačih mi povernjeno. Samoten. Poglej drevo prijatel, Ki jesen ga drobi, Kak vejca gre za vejco, In nag že strom stoji. Ah vejca gre za vejco — Prijatli mi gredo, Skor bom samotež hodil, Nobenga skor ne bo. Poglej drevo osuto, In prašaj še, zakaj Da solza me poliva, Žalujem vekomaj? In tak drevo ostanem, Ki jesen ga drobi, Sem žalosten, ker vedi — Brez veje se strom suši! 200 X¥IIh Tolažb a. Dan jasni se, v tihem mraku mine, Za mrakom tamna noč se zgerne, Hlad polasti se zemlje Černe Da se solzijo vse rastline. Ko zjulrej solnce jih obiše, Ko klaverne zazre glavice, Objokano cvetlice vsako lice, Poljubi jih, solze obriše. Ko žalost persi mi pokriva, Veselja sled iz njih mi zgine, In hujšajo se bolečine In tok solza oko zaliva. Še nadi vendar serce bije: Naj danes sreče gnev razsaja, Naj dans oblak nebo obdaja, Pa jutri solnce lepše sije. S. J. I¥iE Valčkova svaritev. Oj valček sreberni, kam se ti mudi? Alj v večnost zatekaš, alj mir ti greni? Oj valček, oj slojaj, odgovor mi daj: Ti ideš, — povej mi, alj prideš nazaj? „0j derzni prašvavec, kaj prašal si me? Ne dal b’ odgovora, ker dalej me tre: 201 Ali ker tak enake so poti obem, Nekolko počijem in to ti povem: Živlenje je valček in dnevi teko, Kot kaplice moje, — teko, — odteko; — Se ve se zgubijo, ne bo jih nikdar, Alj dan če zgubi se, obupat’ nikar! Zmrači se in zora saj vstane ti spet, Se moreš živlenje in dušo otet’, Alj ah! ne odlagaj, glej ura beži, Zbeži in izdehneš in češ — in te ni! če ure zamudiš, Bog drugo bo dal, Alj uči se šteti, bo dajat’ nehal. — Pa preveč mudim se, ah pozno je že, Oj zadnokrat kviško!“ — ga morje požre. V. SOL Zimski večer. Pojd’, Minka, zapri duri, S panači peč zakuri. Luč v lešerbi napravi, Stol k peči mi postavi. Pa sedi semkaj k meni, Kolovrat svoj zaženi. Govor’ od brata svoj’ga, Edenga sina moj’ga. Kak preč se je podajal, K slovesu roko dajal. Jokati ti si jela, Mat’ stara omedlela. In šel je v kraje pluje, Kjer vojska smert gostuje. Preleklo mnogo časa, Od njega ni blo glasa. 202 čez pet let list poslani, Od tiste dobe mati Nam njega smert oznani. Nehala je jokati. Govor’ od njih, da vlažim Oko, serce vtolažim, S. J. XX. Noč. Solnce rumeno Goro zeleno Zadnjič poljubilo je, V krilo tamine Hribi, doline Tiho zavili so se. Tam na iztoku Pa na oboku Mesec prikaže glavo; Bolj se užiga, Vedno bolj miga Zvezdic prijazno zlato. Jezero krasno Tamno al jasno Si mi podoba serca: V tebi odmeva Vsakega dneva Se mi svitloba al trna. S. J. V jezeru čeda Zvezdic se gleda, V daljni globini miglja; Vetrič pihlaje Jezero maje, Rahlo ob bregu šepta. Nočna tamina, Slika spomina Srečnih in žalostnih dni, Zvezdam blišečim Ali berlečim Dnevi enaki ste vi! 203 XXI. God svetih treh kraljev. Ni ga menda naroda na svetu, kteri bi božične in sploh vse praznike s toliko pobožnostjo in svetostjo praznoval in jih s tako raznimi navadami in obredi slavil, kakor ravno slo¬ vanski. In če ravno Slaveni enako košati lipi, ki svoje veje na široko razprostira, blizo po celem svetu razdraženi in raz- škropljeni živijo, navade in obrede o praznikih vendar le pri vsih enake nahajamo. Še v tistih krajih, kjer je sperva in od nekdaj Slovan mirno in zadovoljno si sladke pesmice prepevaje zemljico obdeloval, kteri so pa v teku časa v pluje roke pri¬ šli, se ostanki tacih navad in obredov opazijo, kteri svedočijo, da je onde enkrat pobožni Slovan gospodaril. Preidi, če hočeš, celo našo staro domovino od baltiškega do jadranskega morja, od Urala do Balkana, pojdi k starodav¬ nim Tatram, k zibelki pradedov naših, potuj v ravno Polsko, podaj se v rodovitno Serbsko, povsod bodeš najdel tisto po¬ božnost, tiste obrede, ktere si, kakor dečak pri ljubljenih svo¬ jih stariših, s lastnimi očmi vidil in čul. Iz tega se lahko spozna, da mi Slaveni, če ravno že več stoletij razdraženi in po celem širokim svetu razškropljeni, smo vendar le ene in tiste majke sinovi, listi ene in tiste gore. Res je, da se med timi navadami in obredi veliko vraž najde, pa to so le ostanki paganskih časov, kteri pobožnosti in svetosti naših očetov nič ne kratijo. Teh navad popisati bi bilo nepotrebno, ker jih že tako vsaki manj ali več iz lastne skušnje ve, le neko občno vražo naših prededov, ki se, kar jaz vem, še sadaj v nekterih krajih znajde hočem opomniti. Se namreč pripovedujejo, da se v noči sv. treh kra¬ ljev vsako leto nebo odpira, in da pri ti priložnosti Bog vsa¬ kemu tisto da, za kar ga kdo prosi, samo da več ne prosi, kakor eno samo reč. Nekteri stoje zato celo noč na polju, da bi zagledali, kedaj da se bo nebo odperlo, pa vsaki tega ne more viditi. Tako se je enkrat dogodilo, da je nekdo iz sobe nebo odperto zagledal. Ker ni imel časa, da bi bil na 204 polje šel se boje, da bi se o lem času ne zaperlo, pomoli glavo skozi okno mesto da bi bil rekel: Daj mi Bog čeber blaga; pa v strahu in hitrosti izusti: Daj mi Bog čeber glave. V tim hipu mu postane glava tako velika, kakor čeber, da ž njo ni mogel nazaj v sobo, dokler mu ljudje na pomoč niso prihiteli. I. M. XXII. Kako so stari Slovani merliče pokopovali? Kadar je kdo umeri, so žene najeli, da so po merliču jokale in mu hvalo pele. Ta navada se najde še dan današnji pri Hrovatih, Vlahih in Morlakih v Dahnacii. Pa tudi pri primorskih Slovencih okoli Reke in Tersta. Kakor učeni Ceh Dobrovskv dokazuje, so Slavjani v pred- keršanskih časih svoje merliče sožigali na prostoru, ko so ga „koster“ imenovali. Rusi še dan današni germado „koster“ ime¬ nujejo. Pepel sožganih kosti so skerbno pobrali, in ga na kraji, ki je bil zalo odločen, v velikih verčih ali kruglah shra¬ nili. Mislili so, da tudi po smerti človek nekoliko pozemljskih potreb čuti. Toraj so k Verčem s pepelom merličevih kosti majhne verčke z jedmi in pijačo postavljali. Pred 200 leti so neki še tudi Slovenci meso in kruh na grobe svojih žlaht- nikov ali rodbenikov nosili. Menili so, da se mertvi teh jedi poslužijo, kadar ponoči iz grobov vstanejo. Da mertvi ob enajstih ponoči vstajajo in do polnoči okoli hodijo, pa veliko prasnovercev še dan današnji veruje. Mertvemu v čast so imeli stari Slavjani nekoliko dni po smerti veliko pojedino. Ta spomin žalosti so na kmetih ne le Slovani, ampak tudi Slovenci noter do zadnih časov ohranili. 205 Kakor nekdaj, tudi zdaj bližna žlalita to pojedino ponavadno sedmi dan po njegovi smerti daje. Zato se imenuje taka poje¬ dina sedmina. V nekterih krajih jo imajo osmi dan po smerti. Ondi jo imenujejo osmina ali osmica. V drugih krajih jo imajo pa precej po pogrebu; vendar jo imenujejo po stari navadi sedmino, v nekterih krajih pa tudi pogrebšino. Pred pojedino molijo na glas za mertvega. Potem se ga spomnijo tudi med jedjo. Hvalijo njegove dobre lastnosti. Pijejo mu na dušno srečo. Kadar začno suhe jedi na mizo prinašati, kakor slanino, šarkelne, bob in orehe, je znamnje, da gre sed¬ mina k koncu. Končajo jo po starej slovenskej navadi z mo¬ litvijo in se razidejo. N. D. XXIII. Nekteri narodi na Avstralskih otokih. i Na terdi suhi zemlji v Avstralii, ki se Nova Ilolandia imenuje in na Avstralskih ali Oceanskih otokih živi mnogo manjih in večih narodov, ki se v oziru omike jako razločijo. Njih nekteri so popolnoma divji in sirovi, drugi pa so zelo omikani, se ve da ne po evropejsko. Nekaj imenitniših in bolj znanih hočemo malo popisati. Papua so naj stariši prebivavci Nove Holandije in žive tudi po nekterih ti deželi sosednjih otokih. Oni so sajaste kože, velicega života, imajo pa tanke ude, terde lase in široke usta. Život si pišejo (kakor se še tudi pri nas nekteri sem- lertje najdejo, ki imajo ali svoje ime ali kak križec ali kaj druzega na roki s šivanjkami v kožo vbodeno in kar se ime¬ nuje tetovirati), toda ti divjaki se po celem životu tako opi¬ šejo ali tetovirajo. Lase si kolikor koli je mogoče z živin¬ skimi zobmi, s perjem in s pasjimi repi kinčijo in skoz hru¬ stanec pod nosom si vtikajo lesene klinčike ali lepe kosti. Obleke nimajo druge, kot okoli ledij kakšno kožo zveri ken- 206 guru"') opasano; vterjeni so tako zelo, da jim nikakoršno vreme ne de. Stanujejo v berlogih in v kočah, ki so iz vej spletene in tako majhne, da ne morejo v njih sklonjeni stati in tudi ne stegnjeni ležati; mnogo jih tudi pod milim nebom živi in spi. Njih živež so polži, ostrige, morski somi, červi, gosence, mravlje, kenguru in korenine; vse sirovo povžijejo, k večemu kaj malega opečejo. V notranjih deželah jih je menda še tudi nekaj, ki ljudi koljejo in jedo. Da so taki divjaki tudi neu¬ smiljeni, osvetoželjni in da se radi bojujejo, je gotovo. Roje¬ nim dekličem na mazincu leve roke končna členka odrežejo in slehernemu otroku po spolnjenem osmem letu hrustanec v nosu prebodejo; dečkom še poverh enega prednjih zob zgornje čeljusti izrujejo. Sirovost je poglavitna lastnost teh divjakov. Ce mati umerje, oče brez usmiljenja tudi njenega dojenčika umori in ž njo zakoplje, misleč, da otrok tako brez matere živeti ne more. Da bi želeli, se kaj učiti, ali novega zve¬ deti, pri njih ne najdeš. Prebivavci nove Zelandije so Malaji, ki so tanke rasti vender pa čversti; imajo skorej evropejsk obraz, Černe, žive oči, Černe terde lase in bele zobe. Možaki se zelo resno derže, ženske pa so rade vesele in imajo kaj mehak, mil glas. Oboji, možaki in ženske, lase verh glave vkupej spenjajo ter glavnike ali pa peresa vanje vtikajo; lase si potem mažejo z ribjo mastjo in z neko štupo potrošajo. Oblačilo je obojega spola enako, namreč s pasjimi kožami ošita plahta, ktero okoli života zavijajo. Njih hiše so iz palic, ki so s travo prepletene in so k večemu kakih 20 čevljev široke in kaeih 6 čevljev visoke; vselej jih cela vas vkup stoji in navadno na kaki stermi pečini, kamor se le težko prileze. Jedo skorej vse brez razločka, zlasti pa ribe. Naj veča sladčica jim je ribja mast, tako da Evropejcom večkrat bic ali nitnik iz svetilnic snedo. Čolne imajo iz cedrovega lesa po kakih 25 čevljev dolge, posebno umetno napravljene in lepo izrezljane, ki po šest ljudi nosijo. Tudi njih omarice, pipe in piščalke so večidel prav lično narejene. Proti svojim sorodnikom se Novozelandci prav prijazno obnašajo, proti drugim so pa kaj nezaupni in zvijaški. Vojsko vneli je pri njih kaj lahko, in v vojski nikomur ne *) Žival, ki ja zajcu podobna, toda veliko veii. 207 prizaneso; če sovražnik v kako vas pride, vse, celo ženske in otroke, pomori in poje. Ravno taka se tudi mornarjem godi, kteri jim v roke pridejo. Kader gredo v vojsko, si obraz z višnjevimi progami opišejo in vso kožo razpraskajo, kar jih grozno strašne dela. Vender pa ti divjaki tudi vejo, kaj je prav in kaj ni prav. Mornar Kuk je enkrat nekemu Novozelandcu zavolj tatvine 12 palic našteti dal; ko ga je spustil in je do svojih prišel, ga je poglavar v novic dobro pretepsti ukazal in ga je potem spodil. Kadar možje žene pretepajo in z njimi gerdo ravnajo, se one večkrat iz žalosti obesijo. Verujejo na boga, ali „neumerjočo senco“ klerega Alna imenujejo, in tudi na hudega boga Vino imenovanega, ki v peklu kraljuje. Njegovo opra¬ vilo v tem obstoji, da mertvim, ki v tami prebivajo, škoduje, njih trupla v prah preminja in jih v svoji sužnosti derži. Ne privoši jim druge svobode, razun da se smejo svojim prijatlom po noči s sičanjein razodevati. Zato tudi Novozelandci vedno na nar manji šum po noči pazijo. — Kar so Evropejci do tih divjakov prišli, so se oni že veliko spremenili in veliko jih se je dalo k kristjanski veri spreoberniti, zlasti k katoliški, ker katoliškim misjonarjem naj več zaupajo. — Novokaledonci t. j. prebivavci otoka nove Kaledonije, so sajaste kože, kakor Papua, močni in urni, posebno plezati zamorejo kot mački. Njih koče so okrogle, kakor klobukova štula. Zemljo še precej dobro obdelujejo s kakim ojstrim ko¬ lom ali pa koj z rokami; tode nikoli je toliko ne obdelajo, da bi si zamogli na njej dovolj živeža pridelati. Tudi kokovih palm imajo obilno, pa jih v vojskah veliko pokončajo. Krušnega drevesa si pa ne znajo v prid obračati. Kadar kaj prida pri¬ delajo, po deset ur daleč sosede skličejo in se goste, dokler je kaj jesti. Jedo pa razun poljskih pridelkov skorjo in ko¬ renine dreves, ribe, ostrige, tudi merčese, červe, martince, pajke, kterih zlasti neko černo veliko pleme na žerjavici cvrejo in za največo sladčico jedo. Tudi ljudi pečejo in jedo; vender pa jih zato nikoli nalašč ne ubijajo, temuč le ubite sovražnike ali tudi vjete mesarijo in peko. Desiravno so grozno neusmi¬ ljeni in zviti, so vender tudi zelo gostljivi in postrežljivi, pa 208 ravno zato so tudi tako leni, ker vedno le v druge ljudi upajo. Po očetovi snierti poslane pervorojeni poglavar. Vsaka tudi nar manji vas ima svojega kralja, ki ima se ve da le malo oblasti. — Ženske so pri njih reve; one morajo tovore pre¬ našati, za živež skerbeti in če se kake reči dotaknejo, ktero je mož posvetil, morajo umreti. če žena zboli, jo mož iz hiše spodi! — Oh strah in groza, kjer ni prave vere! — Prebivavci prijatelskih otokov so rjavkasti in kar velikost in truplo zadene, Evropejcom kar zelo podobni. Oči in zobe imajo posebno lepe. Oni so tako dobrega serca, da tudi v pomanjkanji živež s prijatelji dele, in nihče prešiča ne zakolje, da bi jih na koline ne povabil. Kadar si kdo kacega prijatelja izvoli, si imeni in oblačila zmenita in tako je nju zveza sklenjena. Kokovi orehi in njih mlečni sok, kruh iz sadu krušnega drevesa, prešiči, kuretna, črepahe (želve) so njih vsakdanja jed; pri prazničnih priložnostih tudi pasje meso jedo. Tudi vpijanljivo pijačo si delajo, ktero kavo imenujejo, Rev- niši ljudje razun tega še topirje in podgane vživajo, celo člo¬ veško meso se jim ne ustavlja, zlasti tacih ljudi, ktere so po- pred bogovam darovali. Oblačijo se še dosti spodobno. Sta¬ nujejo pod strehami, ki na stebrih stoje, in so iz listja narejene; ta stanovanja so kakih 30 čevljev dolge, kakih 20 široke in 12 visoke; le kraj, kjer spe je s stenami zapert, ki se pa prestaviti dajo. V tem gorkem kraji jim lerdniših hiš treba ni. Prostor pred hišo je z dišečimi zeljši, z gcrmovjem in drevjem zasajen. Nenavadna je njih snažnost in poštenost, ki se pri Avstra- liancih večidel pogreša. Tudi njih izdelki so zelo lični in njih godba je prijetna, možaki in ženske vkup pojo. Pri pozdrav¬ ljanji imajo navado, da se z nosmi dotikajo, kakor tudi Novo¬ zelandci. Kadar kacega kralja pokopujejo, gre nar naprej ne¬ koliko sto mož s kolmi in sulicami, ki na vso moč trobijo in se mesarijo, da kri od njih teče. Za njimi jih gre druga dru- hal, ki se v roke in stegna režejo ter si s kamni zobe izbi¬ jajo. Potem pride kakih 100 deklet, ki pesek v jerbasih no¬ sijo, za njimi možaki, sleherni z dvema jerbasoma peska in za lemi spet dekleta z oblačili. Cim bliže so pokopališča, tim bolj se mesarijo in bližnji sorodniki se s sulicami v stegna 209 zbadajo in jih potem odlomujejo. Kadar je merlič v grobu, ves pesek in vse oblačila gomilo tim večjo napraviti, nanj zmecjejo, in verh nje potem velikansk kamniten spominek postavijo. Otahičani, ki na Otahiti, naj večem družnih otokov žive, so veliki in zelo lepi ljudje in v marsikterem oziru prav ljubeznjivi. So olivkaslorumene in imenitniši med njimi še bolj belkaste kože, tako da se jim celo rudečica zaznati more. Veliki so po šest čevljev in čez, imajo lep obraz, žive oči, pre¬ lepe bele zobe, in roke in perste tako krasno izraščene, da jim skoraj ni para. Lase imajo Černe in goste, moški no¬ sijo dolge, ženske kratke; moški tudi predrage peresa tiča tro- pika za lišp vanje vtikajo. Oblačijo se v lahke oblačila, ki do malega celi život pokrivajo; obrajtajo zlasti svitle barve, nar bolj pa rudečo in rumeno. Kinčijo se tudi s cvetlicami. Snaž¬ nost jim je zelo ljuba in se po trikrat na dan kopljejo, kar se nam pa zavolj velike vročine, ki je v tistih krajih, ne sme čudno zdeti. Stanujejo pod drevjem, in imajo strehe le iz palmovega listja spletene, po tleh pa s senom nastlano. Po¬ glavitni pridelk in skoraj ves živež jim daje krušno drevo, ki je tako rodovitno, da štiri enega človeka celo leto prav obilno prežive, če se poseka, štor v novič požene in v štirih letih spet sad rodi. Otahičani so veseli, dobrovoljni, darljivi, postrežljivi in spravljivi; vender pa tudi radi kradejo, v vojski so divji •in neusmiljeni; kadar premagajo, vse od kraja pomore in koče in polja pokončujejo; kader se jim pa v boji kolikej slabše godi, jo pobegnejo kot veter, ker se jim rane sramotne zde. Pošte¬ nosti med njimi ni kaj prida najti in nihče naj ne misli, da so bili tolikrat prehvaljeni Otahičani nedolžnost sama, predin so Evropejci do njih prišli in kerščansko vero med njimi raz¬ širili. Starši so otroke precej po rojstvu morili, če jim niso bili všeč; bogateji so razujzdano in požrešno živeli; od sužnjev so si dali jedi v usta nositi in še o polnoči, če so se prebu¬ dili, so se jeli gostovati s krušnjekom, pasjo pečenko in vpi- janljivo pijačo kavo, potem pa so se spet ulegli in so sladko zaspali. Čaplje, golobe, lastovke, pse, podgane, martince, 14 Glasnik 7 * 1. 1858. 210 morske pse in druge zveri so po božje častili. Naj bolj so se bali boga vojske Oro-ta, ki je bil neukretno tnalo kakih 6 čevljev visoko, in kteremu so tudi ljudi darovali. Darovali so mu pa le moške, ne pa žensk, ktere zaničujejo. Tudi Otahi— čani se pri pozdravljanji s nosmi dotikajo. Kar so se venderle večidel vsi h kerščanski veri spre- obernili, so veliko svojih starih šeg in nerodnost opustili in so zdaj prav pridni kristjani, ki radi v cerkev in v šolo hodijo. Tudi se že skoraj vsi po evropejsko oblačijo in si terdne le¬ sene ali zidane hiše stavijo. Sandvihščani so menda naj omikaniši vsih avstralskih narodov. Oni so Malajci, močni, veliki, rujavi ljudje in imajo Černe lase; ženske se po obrazih od moških le malo ločijo. Razim srajce možaki nosijo plajše, ki so iz rudečih, rumenih in višnjevih tičjih peres prav umetno narejeni in se svetijo kot baršun. Poglavarji se pokrivajo s čelado, ki je z lepimi peresi prepletena in ima po sredi greben. Žive Sandvihščani skoraj tako kakor Otahičani. Oni so veseli in odkritoserčni, pluje radi sprejemajo in kar pridnost in umetnost zadene, vse druge Avstralijance prekose. Sekire in nože znajo kar lepo delati in dobro brusiti in njih plahte za¬ služijo občudovane biti, ravno lake so, kakor Žida; tudi šivati znajo. Sol si delajo iz morske vode. Svoje sadišča namakati, vodo po grabnih napeljujejo in celo nekaj kamnitnih vodovodov so*že napravili. Kadar evropejski kupci k njim pridejo, dobro znajo koristno robo odbrati in se za prazne svitle igracarije ne menijo. Plavati znajo, da malo kje tako; majhni otroci si upajo v valovje in matere z dojenčiki vred v morje skačejo in po njem okoli plavajo. Njih čolni so naj bolji v Avstralii in imajo tudi jadra. Tudi oni so bili molikovavci in so ljudi darovali. Zdaj pa je molikovavstvo čisto odpravljeno in povsod keršanska vera razširjena; katoličanov je kacih 18000. 211 XXIV. Mr avlj a. Pomladansko solnce pripeka in pregreva mravljišče na kraji smerekovega gojzda, iz kterega je sneg večidel že zbe¬ žal pred solncnimi žarki: in vender je mravljišče še mertvo, kot da bi bila kuga pomorila njegove prebivavce. Le ene mravlje ni viditi, vse še spe v gorkem stanu, kjer se skerčene ena druge tiše. Kot silna vojska kralja Matjaža v votlem hribu, čakajo tudi one povelja od zgorej. Pa solnce pripeka bolj in bolj in eden zaspancov se pre¬ budi. Vzdigne glavo iz Černe trume in z zaspanim očesom krog sebe pogleduje — vse še spi. Ali se je zmotil? ali še ni čas se vzdigniti iz ležišča? Pa saj vender čuti, kako gor- kota od zgorej puliti. Stegne torej nožiče, si pomane oči in še na pol zaspan se napravi iti gledat, ali je že čas zapustiti gorko posteljo, v kteri je že štir mesce tičal. Gre po veliki cesti, pa ne more dalje; terdne barikade ali zapahe, ktere je sam jeseni napravljali pomagal, mu zdaj jezijo pot. En čas hodi okoli male terdnjave in išče kake majhne špranje, da bi se skoz njo splazil, pa ni je dobiti. Jezen zgrabi en brun in si prizadeva ga izdreti, vleče in vleče — pa nič ne opravi; po¬ pade druzega, tretjega, pa vse njegovo prizadevanje je zastonj. Vse je umno in terdno sozidano, kot da bi moralo do sodnjega dneva terpeti. Nejevoljen gre tedaj nazaj in zgrabi s čelustmi pervega zaspaneta, na kterega po sreči naleti, za vrat in ga strese. Zaspanec se prebudi in debelo gleda, kot da bi hotel reči: „Da bi te zlodej! kaj mi hočeš?“ Ta ga pa začne s tipavnicami tipati in božati — in za¬ spane je predramljen in v trenutku ve, kaj mu je početi. Oba gresta družili budit. Kmalo jih je deset na nogah in vsi gredo nad barikade, ktere se združeni moči deset korenjakov več ustavljati ne morejo. Pridejo viin, solnce jih skonca bliši, pa sc ga kmalo privadijo in želodec, kteri je čez in čez z debe¬ limi pajčevinami prepražen, se tudi močno oglaša. Ga utola- žit poiščejo kake sladkarije in zraven se veselja na glavo po- 212 stavljajo, se cukajo in druge burke uganjajo. Potem gredo domu in tu je kmalo vse na nogah; kot hudournik vrejo vun pri vsili vratih in na mravljišču se vse giblje in mergoli, kot voda, ki v kotlu vre in kipi. Ko so se vsi prepričali, da se je pomlad že vernila in ko so se na solncu popolnoma ogreli, jih gre nekoliko na dno stanišča. Tu leži v dobro zavarovanem kraji kupčik drobnih belih zernic, drobneji od prosa. To so jajčika, ktere so ba¬ bice pretečeno jesen izlegle. Matere so kmalo pomerle, de¬ lavci so pa jajčika na varen kraj spravili in zdaj o gorkem vremenu hite ž njimi na mravljišče, da jih toplo solnce ogreva in jih obudi k življenji. Ker smo zgorej nekaj od delavcov omenili, moramo pre- bivavce mravljišča bolj natanjko pregledati. Poleti najdemo v vsakem mravljišču troje živalic. Perve so moške mravlje, ki se od navadnih mravelj le po perutnicah ločijo, potem najdemo babice, ki so veče, kot moški in tudi krilate. Zadnjič so navadne mravlje, ki nikoli nimajo perutnic. Teh je naj več, te tudi navadno le mravlje imenujemo, ker moški in babice sploh ne hodijo iz mravljišča, ampak so le doma in navadne mravlje jim strežejo, jim donašajo jed, zidajo tudi pohištva i. t. d. z eno besedo, one skerbe za vso nasel¬ bino. To so delavci, kteri nimajo nobenega spola. Navadno mesca velicega serpana zletijo moški in babice iz mravljišča in se dvignejo v zrak, kjer se semtertje švigaje ženijo. Ko so nekoliko časa veselja pijani okoli ferkali, po¬ padajo na tla. Moški, ki niso zdaj za nobeno drugo rabo, kmalo poginejo; babic pa že delavci čakajo, berž ko eno za¬ gledajo, jo zgrabijo, ji polomijo perutnice in jo tirajo slovesno v stan. Eni delavci ostanejo za stražo vedno pri babicah, jih pridno pitajo in jim strežejo na vso moč, ker one so zdaj upanje cele naselbine, brez njih bi rod pomeri. Ko začno babice jajčika leči, so že delavci pripravljeni, ki jajčika v nalašč za to odmenjen kraj nosijo in lepo uredijo. Babica potem tudi kmalo umerje, le maloktera zime ali celo pomladi dočaka. Po ženitvi delavci vse babice, kolikor jih uloviti morejo, tirajo domu. Se vč, da se tudi marsiktera zgubi; ta si potem 213 sama perutnice izterga, zleze pod kak kamen ali v kako luk¬ njo in napravi ondi novo samostojno naselbino. Pomladi je perva skerb delavcov jajčika na solnce nositi; 6e je solnce prevroče, hite ž njimi v mravljišče v pervo nad¬ stropje, potem v drugo i. t. d.; proti večeru pa, ko solnce že medli, jih nosijo spet kviško in nazadnje, ko se je solnce že skrilo, jih neso spet v dno na odmenjeno mesto, zapahnejo spet vse duri, postavijo k vsakim vratom stražo in trudna družina gre k pokoju. Noč je minula, zlato solnce je že izšlo. Tudi v mrav¬ ljišču se je jelo gibati, straža odpalme duri in pokuka vun, pa gosta megla pokriva zemljo, vreme je neprijazno in kmalo deževati začne. Straža zapahne spet duri, zadela vse špranje in gre v stan. S tipavnieami ošverka vsacega, kterega sreča, ta se precej oberne in oba gresta naznanovat vreme. Tipavnice švigajo od kraja do kraja in kmalo vsa družina ve, da dežuje in da bo treba danes doma ostati. Pa pridna mravlja nikoli rok križem ne derži. Čeravno dež zunajne dela overuje, je vender doma eno ali drugo reč popraviti treba. Tu se je steber, ki je do zdaj strop podperal, poderl, treba ga je na novo postaviti. Pot, ki v drugem nadstropju do malih vrat pelje, se je pozimi tu in tam zasula, treba bi jo bilo otrebiti in v zgornjem nadstropji bi bilo tudi še ene nove potreba. Vse to mora biti še danes storjeno. Pridno se lotijo dela, postopača med njimi ni viditi; v tem kotu eden s čelustnicami koplje in rahlja zemljo, drugi jo od¬ naša, tam spet tretji postavlja terden zid in včasih pride tudi polir pogledat, kako gre delo od rok. Če kaj ni dosti terdno, morajo podreti in iz novega začeti. Pa po terdnem delu je tudi dobro počivati, to vsak dobro ve in nobeden mravlji ne bo zameril, če si od dela malo od¬ dahne in svojemu želodcu kaj boljšega privoši. Vsako mravljišče ima nekaj ptujih majhnih živalic v svo¬ jem stanu. Imenujemo jih zeljšine uši, ker so res ušem po¬ dobne, in vsaki jih je že po bezgu ali po kaki verbi lazili vidil. Tim živalicam so mravlje posebno dobre, nosijo jih na solnce, jih gleštajo in jim strežejo, kakor le morejo, tudi hrane jim donašajo in raji same stradajo, da le njih živinica pomanj- 214 kanja ne terpi. Te uši so res domača živina celega mravljišča, od ktere sladek užitek dobiva. Te živalice imajo namreč na herbtu dvoje cevi, v kterih se nabira neka sladčica, po kteri mravlje posebno hrepene. Ko pride mravlja do uši, Se jej začne prilizovati, jo boža in gladi s tipavnicaini toliko časa, da spusti uš po vsaki cevi kapljico one sladčice, ktero mravlja željno poserka. Tako gre mravlja od ene uši do druge, da ima dosti. Uši so pa tudi rade pri mravljah, saj se jim nič hudega ne zgodi, mravlje lepo zanje skerbe, kot kmet za svojo molzno živino, in res kar je kmetu krava ali ovca, to so mravlji te uši. Naše mravljišče je imelo svoje dni na dveh lepih prista¬ vah veliko te molzne živinice. Na dveh hrasteh namreč, ki sta blizo mravljišča stala, je prebivalo veliko teh uši in mravlje so jih pogostoma obiskovale, dve terdo uglajene stezi ste pe¬ ljale do hrastov in poleti v lepem vremenu je romala nepre- tergana versta mravelj k hrastoma, — ali zdaj je to vse minulo. Lansko pomlad, bil je pervi lep pomladanski dan, ko so pervikrat mravlje prišle na solnce in so hotle iti gledat, kaj njih živinica dela, — ali kdo popiše njih osupnost in njih strah, ker jojmine prejoj — hrastov ni bilo več. Posestnik gojzda ju je po zimi posekal in ž njima so šli nar boljši in nar slajši dohodki mravljišča rakom žvižgat. Zdaj imajo pa le malo živinice več, kar je je doma v hlevu in še en češminjev germ jim je ostal — vse to le senca proti prejšnemu posestvu. Topli pomladanski dnevi, ki se zdaj verstijo, so zbudili življenje v jajčikih, ki so do zdaj pri miru na mestu ležale, na ktero so jih delavci spravili. Začnejo se gibati in iz vsa- cega jajčika zleze červič ali gosenica. Pridnim in skerbnim mravljam da to posebno veliko opraviti, ker družina se je hudo pomnožila, in novorojenci imajo vedno lačne trebuhe in le gle¬ dajo , kje bo kaj vgrizniti. Ker si sami še ne morejo po¬ trebnega vsakdanjega kruhka poiskati, jim ga donašajo mravlje pridno od jutra do hladnega večera. Doma je vedno sto in sto ust odpertih, ki željno pričakujejo svojih strežnic. Mravlja prinese hrano v čelustih in červič odpre svoje usta na široko in zija kot žejni srakopar v gnjezdu. Mravlja ga pila po 215 malem s prinesenim jedilom, ktero kot blisk zgine v požrešnem žrelu. Ko bi to dolgo terpelo, bi moralo biti vsih mravelj konec. To je še njih sreča, da terpi to pitanje le nekoliko dni, ker potem se leni trebušniki zapredejo v tenko kožico in iz gosenc postanejo bube, ravno kot se zapredejo svilodi v kokone. Te bube ljudje navadno mravljine jajca imenujejo in jih nabirajo za tiče, kterim ta hrana posebno tekne. Bube se morajo pa popred v sopara zadušili, scer bi nabiravcu čez ne¬ koliko dni kašo upihale. Mravljam je kaj zelo všeč, da so ti požeruhi upokojeni, ker zdaj se zamorejo oddahniti in tudi zase bolj poskerbeti, posebno pogosto hodijo zdaj k ušem vas, vse je spet veselo in zadovoljno. Pa to prijetno življenje terpi le nekoliko dni, ker potem se začnejo bube spet premikati in iz tenke kožice prikobacajo mlade mravlje. Torej se zdaj mravlje spet bolj doma derže in pazijo na bube. Ko mislijo, da je prišel čas, pretergajo s čelustimi lahno tenko kožico na onem koncu, kjer ima mlada mravlja glavo. S pomočjo strežnic se izmotajo mlade mravlje iz lesnih celic, pa so še slabe in neukretne. Po vsem životu se jih derži oska srajčica iz tenke bele mrenice in stareje mravlje jim slačijo to srajčico počasi in skcrbljivo, da bi meh¬ kih udov ne ranile. Ko so te zadnje vezi odpravljene, jim dajo precej kaj dobrega jesti in potem, ko so se pokrepčale, jih vo¬ dijo po mravljišču in jim skazujejo vse kota in pota, ker zdaj bojo morale same zase in tudi za druge skerbeti. Iz jajčik namreč so se izvalile' razim navadnjih mravelj tudi moške mravlje in babice, klere nikoli iz mravljišča ne gredo, torej jim mo¬ rajo delavci potrebnega jedila donašati. Novinci so kmalo spoznali svoje dolžnosti in se privadili službe in vsa družina živi veselo in srečno v en dan. Ali komu se sreča vedno smehlja? Velikokrat pride ne¬ sreča, ko se je nobeden nadjal ni. Eno jutro, ko so mravlje komaj ustale in so še na pol zaspane po mravljišču lazile, pri¬ lomasti ena, ki je že zgodaj listala in že na ogledu bila, na mravljišče, veselje se jej bere na obrazu, hitro ošverka neko¬ liko sester in kmalo je vse na nogah. Več kot tretjina dru¬ žine se poda urno proti kolovozu, kteri je skozi gojzdič peljal. 216 Mravlja, ki je prijetno novico prinesla, jim kaže pot. Zdaj pridejo na pot in hitro obsujejo poljsko miš, ktera je mertva na sredi pota ležala. To je bil obed, kakoršnega še ne, kar so bele srajčice nedolžnosti slekle! Ali kjer je sreča, je tudi nesreča in nesreča je prišla za mravlje zdaj v podobi kolesa na samotežnein vozičku, kterega je star mož s plevelom naloženega pred seboj peljal. Levo kolo gre ravno čez miš — in kjer je pred enim trenutkom še vse živo bilo, je zdaj ostudno mertvišče. Skoraj vse mravlje so poterte od kolesa, kterega je nemila osoda ravno zdaj me- mo pripeljala. Le malo jih je odneslo pete in te zdaj bežijo od nesrečnega kraja, v sredi peljejo tudi kakega ranjenca, kte¬ rega je kolo po sreči le za kako bedro zgrabilo in mu saj še celo glavo pustilo. To je bila velika zguba za našo družino! Kdo bo zdaj babi¬ cam stregel in moške redil, ker peščica srečnih, kteri so splošni uimi ušli, je premajhna, da bi mogla vse dela opravljati? Del in opravil je na kupe, delavcov pa malo. Preplašeni pribežijo v eni sapi ostali domu in naznanijo se¬ stram strašno prigodbo. Velika žalost obide družice, s pobitim sercom obžalujejo svoje sestrice, ktere jim je nemila osoda tako zgodaj vzela. Pa mravlja tudi v žalosti poguma ne zgubi in si ve iz vsake stiske pomagati. Ko drugo jutro zarja nebo prepne, so naše mravlje že vse na nogah, nekaj posebnega danes tuhtajo, ker tako nemirno sem ter tje tekajo in se pogosto s tipavnicami ližejo. Ena, ki je tudi nekoliko veča memo drugih, ima posebno veliko opraviti, vedno šviga od enega do druzega in jih pregleduje, kot general svoje vojake, preden jih pelje v ogenj. Zdaj se vzdigne černa truma, straže odprejo vrata na široko in kot hudournik se vsuje četa po mravljišču. Le malo, kar jih je pri babicah za postrežbo in pri vratih za stražo neobhodno po¬ trebno, je ostalo doma, druge so se vse vzdignile. Zunaj zleze ona velika mravlja na eno bilko in od ondot pregleda še enkrat svojo armado, potem jo pelje navzdol v gojzdič. V tem gojzdiču ne daleč od našega mravljišča je stanovala druga manjša družina mravelj, ki so se od naših černih le po barvi ločile, bile so namreč rujave. Mirno je živel rod za rodom že 217 mnoge leta, bilo so ravno tako pridne in delavne kot Černe, ravno tako so skerbele za svoje potomstvo. Ker so se pa v bolj senčnem kraji gojzda pod košato jelko naselile, jih je solnce manj ogrevalo; torej so se njih mladiči tudi navadno ene dni pozneji zlegli, kot pri naših černih mravljah. Solnce je že precej visoko stalo in pregrevalo tudi skrito mravljišče. Skerbne nosijo erjave mravlje svoje bube iz dno proti verhu in se že naprej vesele časa, kadar se bode mla¬ dina izlegla. Ali — kdo ve, kaj jutre pride! Černe mravlje, ki so zjutraj hitro šle od doma, so prišle zdaj blizo omenjenega mravljišča. Ene gredč hližej in bližej, pridejo na mravljišče, ogledajo vse in potem se hitro vernejo k svoji armadi. Precej potem se zakadi vsa armada na mravljišče, obležejo vse vrata, pokoljejo vratarje in z združeno močjo planejo v stan. Rujave mravlje se precej ne zavedo in ne razumejo, kaj to pomeni; osupnjene gledajo, kaj se bo z njimi zgodilo. Roparji pa, ker tako smemo Černe mravlje imenovati, padejo nad bube, vsak zgrabi eno in z njo po¬ begne. Ko domače mravlje vidijo, kaj se godi, da jim ro¬ parji njih mladino vzeti hočejo, se veržejo serdito nad so¬ vražnike, al — sili se ustavljati ne morejo. Med lem, ko se z enimi rujejo, so že drugi bube odnesli in akoravno je skor več černih, kot rujavih trupel pokrivalo podzemeljsko bojišče — kaj pomaga to maščevanje oropanim, svojih mla¬ dičev vender le nimajo. černi roparji pa bite s svojim plenom domu, kjer jih tovarši že željno pričakujejo. Ko pridejo premagovavci, jih obsujejo straže in doma ostali delavci, jim uzamejo bube in jih spravijo v varen kraj. Kot da bi bila to domača zalega, jo gleštajo Černe mravlje, in ko drugi dan začnejo iz bub lesti, jim pomagajo tudi belo srajčico sleči, ravno tako, kot bi bile njih rodu. Rujave mravlje dobijo precej jesti in se kmalo s černimi sprijaznijo. Reve ne vedo, da so sužnje. Roparjem v čast pa moramo reci, da s svojimi sužnjimi usmiljeno rav¬ najo in da si prizadevajo, njih osodo jim kolikor moč zlajšati. Delati morajo, kot druge, pa tudi pri jedi niso ločene, le ko gredo vun, kako delo opravljat, gre ena černih kot birič ž njimi 218 in če se obotavljajo, jih k delu priganja, česar pa večidel ni treba. Dan preide za dnevom, sužnji so zadovoljni, ker boljšega prostega življenja ne poznajo in pridno opravljajo dela svoji gospodi. Enkrat prinese černa mravlja novico, da v gojzdu ne dalječ od hiše rejen keber pojema. En oddelk rujavih mravelj pod vodstvom treh černih biričev se napravi mastnega kebra v hišo pritirat. Ko pridejo na mesto, se biriči prestrašijo, ker kerdela rujavih mravelj je že kebra oblegla, hitro se mislijo umakniti — pa je že prepozno, že so jih rujave obsule, strastno objemajo svoje rejence, ki so jim bili vzeti, ko še luč belega dneva zagledali niso. Sužnji tudi kmalo spoznajo svoje rojake in združeni se veržejo zdaj na Černe trinoge; eden jim komaj uide, ostala dva pa na drobne kosce razter- gajo, ker tudi mirna mravlja divja, kadar brani svoj rod ptu- jih napadov. V stanišču rujavih mravelj je vse Židane volje. Naglo napravijo veliko gostovanje, pri mastnih kebrovih kračah ob¬ hajajo rešitev svojih ljubih iz sužnosti. Veselje se bere na vsakem obrazu, zdaj jim ničesar ne manjka, le spomin na nesrečne sestrice, ki še pod ptujim jarmom stočejo, jim serce teži in jim greni slehern grižiej. Enoglasno sklenejo drugi dan še druge sužnje rešiti, naj velja kar hoče. Pri černih mravljah je pa vse drugače. Neka pobitost in klavernost se je vsih polastila, na sužnje še bolj pazijo in jih ne pustijo iz mravljišča. Med sabo se vedno posvetujejo, kaj bi bilo početi. To je gotovo, da oba roda zdaj ne moreta več sosedno skupaj živeli, preveč sta se že spoznala; eden je drugemu na¬ poti , sovraštva in bojev bi nikoli konec ne bilo. Juterni dan bo razsodil, kteri rod bo obveljal. V obeh taboriščih se pri¬ pravljajo na boj. Cerni so tirali svoje rujave sužnje v nar globočeji stan in postavili straže, da jim nihče ne uide. Po¬ tem se uzdignejo vsi delavci; vse kar se le gibati more, gre v vojsko, strahopezljivca med njimi ni. 219 Na majhni trati v gojzdu se srečate kerdeli. Ko bi trenil se zakadite ena proti drugi in boj se prične. Navadno se jih sprime več od obeh strank; grizejo in koljejo se nekoliko časa in ko se potem klobčič zmota, jih leži nekoliko od obeh strank mertvih na tleh. Tudi po dve se sprijemate in se skušate, ktera bo zmagala. S čelustnicami skuša vsaka svojega so¬ vražnika raniti in potem ko mu je rano usekala, spusti vanjo kapljico neke skeleče kisline, ktera ranjenega sovražnika umori. Ono kislino si napravlja mravlja v posebni žlezi, imenujemo jo mravljino kislino. Ko je enega sovražnika zmagala, se verže nad druzega in tako naprej, toliko časa, da je ona zmagana ali pa da je sovražnik popolnoma vničen. čeravno je že sama ranjena, vender ne odjenja, dokler je moč popolnoma ne zapusti in še potem, ko že predertih pers na tleh leži in se že več gibati ne more, zgrabi še so¬ vražnika, kterega doseči more; celo, ko je že mertva, se ne odprejo čelustnice, ktere je v smertnem borenji v sovražnika zasadila. V svoji gorečnosti napade celo kacega prijatelja, pa kmalo spozna svojo zmoto, ga poboža s tipavnicami, kot da bi ga hotla za odpuščanje prositi, in potem se toliko bolj serdito verže nad dušmane svoje. Tako so se borile naše mravlje. Kolikor bojevavcov, toliko junakov. Bojišče se je kadilo od strupene kisline. Tu neseta dva vojaka ranjenega pajdaša v varen kraj, da si opo- čije; tu hitijo drugi še neutrudeni na bojišče — novi boj, nove junaštva, pa zmaga se ni še na nobeno stran nagnila, akoravno je bojišče že pokrilo padlih junakov. Le majhna tropa se še bori, pa utrudena po dolgem boji omaguje — kar priverši iz zatišja četa čverstih spočitih rujavih vojakov in spet se imame „strašni boj, ne boj, mesarsko klanje . u Kar jih je bilo černega rodu, vsi so padli pod čelustmi neusmiljenih zmagovavcov. Ves junaški rod je poginil borivši se za domovje svoje. Ošabni in veselja pijani zmagovavci dero zdaj na dom zmaganih sovražnikov, kjer so bili še zaperti rujavi sužnji. Ko bi trenil, leže Černe straže na tleh, oprosteni sužnji se zedi- 220 nijo s svojim oprostiteljem, razderd poslopje in potem se ver- nejo v prosti dom. Večerna zarja rumeni gojzdne drevesa in obsiva razva¬ line mravljišča, v kterem je prebival hrabri rod v sreči in blagostanji. Pa kdo se bliža mravljišču? Cerna mravlja, s kervavimi ranami pokrita, se plazi po stertih nogah do raz- djanega doma. Rujavi razujzdani sovražniki so jo zgrešili in, akoravno že na pol mertva, se vender še plazi do kraja, kjer je gospodoval njen rod. Zadnja njenega rodu premišlja pre¬ tekle čase, solza se ji utrine in moči domače tla, ktere so oskrunili ptujci. Ko bi znala peti, bi glasno zakrožila Jeremi- jado, tako si pa le misli: sic transit gloria mundi, ali po do¬ mače: „tudi nas je minulo!“ Fr. Erjavec. XXV. Svila. Iz česa je lepi trak na tvojem klobuku? Iz česa je pi¬ sana, mehka ruta za tvojim vratom? Iz česa je oblačilo bo¬ gate gospe, ki se na solncu lepo spreminja? — Vse to je iz svile. Od kod pa je svila, kako se neki dela? Smejal bi se ti, ko bi ti kdo rekel, da je iz vode, zraka in zemlje! Mislil bi, da šali in da je to nemogoče — in vender je tako! Poslušaj, kako se ta reč godi. človek se ve da ni v stanu iz vode, zraka in zemlje svile narejati; vender pa je to Bogu mogoče, in on k temu le dveh majhnih zernic potrebuje. Pervo zernice je v sladkej jagodi, ki je podobna malin- cam, in je bela ali pa rudeca. Imenuje se murba in ravno tako tudi drevo, na kterem raste. Majhno zernice pride v zemljo, kali in rasti začne. Pridno serka svoj živež, ki je voda, zrak in zemlja, in iz njega dela v tla terdne korenine, na kiško pa iz zemlje deblo, veje, perje, popke, cvetje in iz cvetja jagode. Od kod pa se vender svila nareja? — K temu 221 je treba še druzega zernica, ki je še manje od pervega. Ljubi Bog že poskerbi, da na drevo pride. To zernice, ki je dosti manje kot pšeno, je jajcice. Obdano je s terdo lupinico in v sredi je mehko. Solnce je njegova mati, ono ga na mur- binej vejici zvali; le malo dni in kadar ga s svojimi žarki pregreje, se mehki sok v jajčicu spremeni v gosenčico, ki skerčena v njem leži. Tako majčkina je, da ima v majhnej lupinici dosti prostora. Toda kmalo se jej v njej začne tožiti; lakota se je loti, in želi si na hladno sapo kakor jetnik iz ječe. Kako pa bo iz terde lupine prišla? Ljubi Bog jej je dal dva terdna zoba, in s tema začne lupino grizti. Kmalo je toliko pregrize, da beli, svetli dan zagleda, in v pol dne to¬ liko luknjico naredi, da se lahko iz temne ječe splazi. Zdaj se černa gosenčica odsope, se potegne in se veseli gorkega solncica, prijetne sape in zelenega murbnega peresca. Po težkem delu pa tudi hudo lakoto čuti. Dve očesi na'glavi jej kažete živež, in s šestnajsterimi nogami, kterih šest ima na sprednjem, deset pa na zadnjem životu, leze na mlado, mehko peresce, ki je ravno kar iz popka pogledalo — in to je njeno kosilce. Zdaj noč in dan ne preneha žreti, da se jej trebuš¬ ček napne, da bi komej bilo, ko bi jej ga s terto prevezal. In v resnici jej je kmalo koža pretesna; zato prestane žreti, pri miru obsedi, obledi in je viditi, kakor da bi bila bolna in bi poginiti hotla. Pa kmalo začne spet čudno z glavo viti in glej! koža jej je verh glave počila. Kmalo se cela gosenca iz nje izmota, in svoje staro oblačilo, ki jej je bilo pretesno postalo, za sabo na veji pusti. Kaj pa, ali je morebiti zdaj naga? Kaj še! Nova koža jej je bila pod staro zrastla, pre- din je staro slekla. Novo oblačilo je lepše in tudi dosti širje, kot je bilo poprejšnje. Zdaj spet noč in dan neprenehoma žre, dokler jej koža na novo pretesna ne postane. In spet zaspi in se preobleče; in tako še dvakrat, torej štirikrat stori. Nova koža je vselej svitlejša in veča od po¬ prejšnje. Iz majckine gosencice, ki je bila komaj viditi, ko je iz jajcica prilezla, je v šestih ali sedmih tednih zrastla gosenca velika in debela kot mazinec na roki, ter je iz socnatega murbnega listja, kterega je požerla, veliko svilnatega soka v sebi naredila. Iz tega soka napravi tanko, svitlo nitko, jo 222 na vejico pripnč in okoli sebe zavije. Zdaj začne plesati, da je kaj. Na vse kraje se v ko bar verti, in tanke nitke prede ter napravi tako rekoč klobčič; vender s tem razločkom, da se klobčič od znoter začne navijati, — gosenca pa ga od zu- nej proti sredi vije. Tako se sedem ali osem dni verti, in iz ene same nitke, ktera se nikoli ne preterga, naredi bel ali pa rumenkast podolgast meh, ki je kakega pol persta dolg. To prejo imenujemo mešiček, kokon ali galeto. Unanja preja kokona obstoji iz debelih, sosukanih nit; precej pod njimi pa se da odločiti tanka nitka, ki je kacih 900 čevljev dolga, in pravo, lepo svilo da. V sredi kokona pusti gosenca prazen prostorček, v kterega se po končanem delu trudna vleže. Šest tednov je žerla, štirikrat se je preoblekla, osem dni ple¬ sala, nit spredla in zmotala — na zadnje jo zaspanec prime. Zatorej se spet in sicer zadnjikrat sleče; šestnajsterih nog jej tudi ni več treba, ker iz klopčiča nikamur ne more — zato¬ rej jih s hlačami vred odloži. V njenem kotičku je tamno; torej oči ne potrebuje in si jih izdere; tudi zoba, s kterima je marsikako pero požerla, sta jej odveč, in zato jih od sebe verze. Tako kožo in noge, oči in zoba k sebi na kup spravi, kakor tudi delavec, ki je celi teden pridno delal, o delapustu svoje topo orodje in umazano obleko odloži. Gosenca zaspi in je kakor mertva; brez glave in nog, brez ust in oči leži nepremakljiva. Mehka koža se čez dalje bolj poterdi. Tamno je vse okoli nje, nobena sapica ne more do nje, v grobu leži in se ne premakne. — Toda ravno zdaj, ko bi vsak mislil, da gosenca od dol¬ gega žrenja trudna počiva, da spi ali je že celo mertva, se pod ter do lupino puže — tako se namreč gosenca v tem stanu imenuje — čudne reči ž njo gode. V štirnajstih dneh lep metulj iz kokona prileze, v kterega se je bila gosenca zapredla. Na glavi se mu bliskate dve veliki očesi, dve ko¬ casti tipavnici od njega visite, v mehko kožuhovino ima život oblečen; štiri perutnice ima za letanje in šest nog za tekanje in sejo. Vse to kaže, da je namenjen, se v gorkem zraku v čistej božjej sapi razveseljevati! Kako pa je prišel iz meha — iz ječe, v kterej je bil zapert? Njegove noge so preslabe, da bi stoterikrat prepleteno nit ž njimi pretergal;_ zob kar 223 nima, in jeziček, ki ga ima, ni za drugo rabo, kakor zato, da med iz cvetlic serka. Gotovo bi bil moral v ječi, ktero si je sam napravil, poginiti, ko bi mu Bog ne bil drugač poma¬ gal. Iz svilnatega soka je gosenca meh napredla; ostala jej je pa še druga mokrota, ktero je dozdaj metulj v sebi ohra¬ nil. Kadar se je bil zgodil, je mokroto od sebe spustil in ona je pregrizla prejo in je jetniku vrata odperla, skoz ktero je ročno lzferčal. Le malo svilnim metuljem, ktere pri nas po hišah redimo, se to veselje pušča; ker luknja, skoz ktero metulj iz tamne ječe zbeži, prejo razterga in jo pokvari, da ni za rabo. Me¬ tulji , ki izferče, se kmalo sparijo, in babice poležejo po tri do pet sto jajčic na vejice murbnih dreves, ali kjer se po hišah rede, na platno ali popir, in iz teh jajčic se spet go- sencice izvale. Druge puže pa z vročino umore; tankega konca poiščejo, in več nitek vkup v močno nit spredejo in v štrene zvijo, ktere barvajo, ter drage svilnate oblačila, lepe rute in pisane trake iz njih delajo. Tako se je napravila svila iz gosenčnega svilnatega soka, ta sok iz murbnega perja, to pa iz zemlje, zraka in vode — torej je draga svila postala iz zemlje, zraka in vode s po¬ močjo dveh zernic murbnega semena in metuljevega jajčika. Svilni metulj ni tako lep, kot so drugi metulji. Po ži¬ votu je sivkastorujav z malo bolj tamnim pasom, le njegove perutnice so malo pisane. Nihče hi metulju ne verjel, da kot gosenca tako lepe drage niti prede. Dasiravno pa je tako maloviden, vender ljudje nobenega plemena metuljev tako ne čislajo, kakor svilne metulje; njim zidajo hiše in sobe, njim drevesa sade, celo življenje so nekdaj zavolj njih v nevarnost postavili, kar nam zgodovina starih časov pripoveduje. Svila je bila nekdaj tako draga, da celo neki rimski cesar, ki je bil gotovo naj imenitniši mož v celem cesarstvu, cesa¬ rici ni bil v stanu svilnatega oblačila napraviti, kakor koli nadležno ga je zanj prosila. Vzrok tega pa je bil, ker so svilo samo v silno daljnej deželi Kini pridelovali, in je drugot hi bilo dobiti. Pri nas še zdaj svilne gosence in metulji pod milim nebom ne živd, temuč jih zamoremo le v gorkih hišah rediti; ravno tako tudi murb ni bilo pri nas, in so iz druzih 224 dežel k nam prinesene bile. Kitajci pa so imeli svilnih gosenc in murb na kupe, in ker je v njih deželi vedno gorko, jim ni bilo treba hiš zanje delati in so le po letu in po zimi ko¬ kone z murb nabirali in svilo iz njih delali. Prodajali so jo, kakor je bilo že rečeno, silno drago, in da bi jim noben drugi narod dobička ne kratil, je neki cesar zapovedal, da se mora vsak, kdorkoli iz dežele grej na tanko preiskati, ali ne nese morde svilnih metuljev, puž, gosenc ali jajc sabo, in da se ima vsak, pri kterem bi se kaj tacega najdlo, precej umoriti. Tako se dolgo ni nikomur posrečilo , svilnih červičev iz Kitajskega unesti. Poslednjič sta si dva duhovna, ki sta bila na Kitajsko sveto vero oznanovat prišla, in sta po deželi sem ter tje hode dobro spazila, kako se mora s svilnimi červiči ravnati in svila pridelovati, serce storila, ter sta svoji palici zvotlila, in votline z jajcici svilne gosence napolnila. Ko sta šla iz dežele, so ju natanko vsa preiskali, na palici pa si ni nihče zmislil, ker ste bile od zunej poštene viditi. Tako so svilni červiči tudi v naše kraje prišli, in zdaj se že tudi pri nas obilno svile prideluje. Zato je pa tudi tako po ceni postala, da ima že skoraj vsak bodi si gospod ali kmet kaj svilnatega na sebi, in tako lahko z lastnimi očmi gleda, kako lepe reči je Bog iz vode, zraka in zemlje napravljati v stanu. XXVI. Ozir na nebo. Nebesa oznanujejo slavo božjo, in delo njegovih rok oznanuje nebez (ps. 18, 2). In zares, kdor v jasni noči zvezdnato nebo ogleduje in pomisli, da tiste svitle zvezde brez števila, ki se odzgor sve¬ tijo, so velike nebeške telesa, veče kot naša zemlja, eno od drugega v neizmernih daljavah itd., ali ne bo s kronanim pre¬ rokom zavpil: Nebesa oznanujejo slavo božjo! 225 Da bi pa božje veličastvo še bolj občudovati zamogli, so modrijani vseh časov se tudi posebno že s tem pečali, da so pogostoma in marljivo zvezde ogledovali in pozvedvali, kar je človeku mogoče, večne pravila, po kterih se tiste svitle telesa na nebu premikajo, in kar je še koli druzega v tej za¬ devi pozvediti. — Zvezde so svitle okrogle telesa, ki so večidel same na sebi svitle in krasnejše od naše zemlje. Začetnik vseh stvari, sam Gospod Bog, je kakor vse drugo, kar je na svetu, tudi zvezde ustvaril in jih na nebeški oblok kot svetilnice navesil, tako da svobodno gori vise, kakor ptiči v zraku. Temu pa se ni čuditi, da one tako svobodno gori vise in da doli ne popadajo, ker jih je vsegamogočni Bog tam gori navesil, in on jih s svojo vsegamogočno roko derži, da se nikamor iz njim postavljenega reda ne premaknejo ali doli ne padejo. Skorej vse zvezde, kar jih vidimo, in kar jih ne vidimo, in kar jih je na nebu, so več tisučkrat veči od naše zemlje; zdijo se nam pa tako majhne, ker so od nas strašno daleč. Poglej človeka, ki je na visokem zvoniku, in zdel se ti bo majhen, kakor mali otrok. Naj bližej naši zemlji je luna, in je zato¬ rej tudi viditi veča, kakor vse druge zvezde, in vender je tavžent in tavžentkrat manjša, kakor je veči del zvezd. Dalej ko so zvezde od naše zemlje, manjše se nam zde. Naj dalej od nas so med zvezdami, kar se jih poznati zamore, tiste, ktere se vkupej imenujejo mlečna ali rimska cesta. Rimska cesta ni nič druzega namreč, kakor velika množica miljonov in miljonov zvezd, ktere so tako strašno daleč od naše zemlje, da jih ne moremo ločiti ene od druge; nič. druzega od njih ne vidimo, kakor njih belkasto svitlobo o-jasni noči, enako razlitemu mleku; od tod se ima tudi ime mlečna cesta. Gospod Bog je pa zvezde tako razdelil, da je nektere ustvaril silno velike, jim dal lastno svitlobo, in vsaki svoje po¬ sebno mesto na nebu odločil, iz katerega se ne premaknejo, zato se tudi imenujejo nepremične zvezde ali solnca. Druge zvezde je Gospod Bog veliko manjše ustvaril, toda jim ni dal lastne svitlobe, ne stalnega mesta na nebu, temuč jim je vstanovil se premikati okoli nepomičnih zvezd, od kterih Glasnik za 1 . 1858 . 1*^ 226 tudi svitlobo dobivajo; in te zvezde imenujemo premične zvezde, premičnice ali planete. Spet drugim je dal Bog izvanredno podobo in nenavaden tek, in te imenujemo repate zvezde ali komete. Kadar od solnca govorimo, navadno le na naše solnce mislimo; ali, kakor sem rekel, je na nebu kolikor nepremičnih zvezd, toliko solne. Tadaj je toliko solne na nebu, da jih še prešteti nismo v stanu; zakaj skorej vse zvezde, kar jih vi¬ dimo, so solnca. Vsako tako solnce pa ima sebi pridanih pre¬ mičnih zvezd ali planetov neko število, samo da jih zavoljo velike dalje, in ker so veliko manjše, viditi ne moremo. Take solnca s njih planeti imenujejo učeni osolnčje, sostavo solnčno ali pa zvezek solnčni. Vsako solnce namreč derži vkupej svoje planete, da se ne morejo dalej premikati po nezmernem nebu, in da se tadaj od Boga vstanovljen red na nebu obderži. Je pa takih solnčnih sostavov na nebu, toliko, kolikor je solne; in Gospod Bog je toliko solnčnih sostavov za to vstvaril, da nam je s tim pokazal svojo vsegamogočnost. In v resnici nam ti miljoni solnčnih sostavov oznanujejo slavo vsegamogočnega Boga, kadar gor k zvezdnatemu nebu svoje oči povzdignemo, in tamkej tolikanj zvezdic kakor tolikanj po nebu navešenih lučic ali vencov ogledujemo, 1. Solnce. Naše solnce je ravno taka nepremična zvezda, kakor so druge zvezde na nebu, ki ima svojo lastno svitlobo, in je sre¬ dišče našega solnčnega sostava; zdi se nam vender veče, ka¬ kor ktera si koli bodi druga zvezda, ker je veliko bližej naše zemlje, kakor so druge solnca. Ono visi svobodno na nebu, kakor ptica v zraku, se pa ne premika, temuč se samo okoli sebe, okoli svoje osi verti, kakor vreteno. Silno je veče od naše zemlje; manjše se nam le zavoljo tega zdi, ker je silno daleč od nas. V našem solnčnem sostavu je veliko zvezd, ktere vse se verte okoli svojega središča — solnca, in od njega tudi, ker so tamne trupla, svitlobo dobivajo. Naj znamenitniši so: per- vič naša zemlja, na kteri mi prebivamo, in pa luna, ktera se okoli zemlje, in ž njo vred še le okoli solnca verti; 227 potem pa je Venera, to je tista krasnosvetla zvezda, ktera se večernica kliče, kadar jo zvečer kmali po solnčnem zapadu na večernem nebu vidimo: danica pa kadar za rano zjutrej prijazno sveti, in je vedno blizo solnca. Spet drugi planet našega solnca je Mars, ki se nekako kervavo sveti, in pa Perun ali Jupiter, ki ima prav lepo belkasto svitlobo. Razun teh ravno imenovanih planetov jih ima naše solnce še veliko več, kteri so pa dalej od nas, in so zatorej le uče¬ nim zvezdogledom bolj znani. Kakor ima naša zemlja luno, da se verti okoli nje, ravno tako imajo drugi planeti našega solnčnega sostava manjše planete, ki se okoli njih sučejo, in ž njimi vred okoli solnca verte. Vse te nebeške trupla solnce razsvetluje, ker same nimajo nobene svitlobe; kakor zemlja naša namreč, tako so vsi drugi planeti brez svoje lastne svit¬ lobe. Ali solnce jih tudi s svojo močjo vse vkupej in v re¬ du derži. Ker se luna, kakor je rečeno, okoli naše zemlje verti, se nekterikrat prigodi, da pride ravno na sredo med solnce in med našo zemljo, in da nam tako solnce ali popolnoma, ali pa deloma zakrije, in to imenujemo mraknenje solnca. Ali to se ne zgodi nikoli drugači, kakor ob novi luni ali o mlaju. 2. Zemlja. Naša zemlja je ravno tako planet solnčnega sostava, od kterega smo ravno pravili, kakor je Venera, Mars, Jupiter itd. Sama v sebi je tamna, brez svitlobe, in okrogla, na na¬ čin družili zvezd; svitlobo prejema od solnca čez dan, po noči pa od lune in od druzih zvezd, ki na nebu miglajo. Ko pa pravimo, da dobiva naša zemlja svojo svitlobo od solnca, se nima misliti, da je vselej cela zemlja ob enem raz¬ svetljena; ker je okrogla, zamore obsvetljena biti le na eni polovici, med tem pa je druga polovica zemlje v senci, v temi. Vzemi zvečer pri luči jabelko in derži ga proti luči: pol ga bo razs vitij enega, druga polovica pa, ki je od luči proč ober- njena, bo v temi. Tako se godi naši zemlji. Polovica zemlje, ki je ravno k solncu obernjena, je obsvetljena, ima dan; druga polovica ima temo — noč. 15 * 228 Kakor druge zvezde, tako tudi naša zemlja v zraku visi, kakor ptič, ki pod nebom leta, ker jo božja vsegamogočnost derži. Verti se pa 1) okoli svoje osi, kakor kolo ali vreteno, 2) in okoli solnca. Morda mi bo kdo mojih bravcov tukej rekel: ako se zemlja res okoli svoje osi verti, kako je pa, da iz zemlje ne pademo? Mi ne pademo iz zemlje za to, ker ima zemlja neko skrivno moč v sebi, ktera vse na se vleče, in s to močjo tudi nas k sebi vleče, da iz nje ne pademo. Res'se nam zdi, da gre solnce okoli naše zemlje, ne pa, da gre zemlja okoli solnca, ali to se le zdi; saj se ti tudi zdi, kadar se hitro voziš na vozu, da ti mirno stojiš zmirom na enem mestu, in da se drevje in polje giblje in verti. Da se zemlja zares verti okoli solnca, so že zdavno iztuhtali učeni zvezdogledi. Pa verti se naša zemlja tudi okoli svoje osi; in ko se enkrat okoli zasuče, se nam stori noč in dan. Dan imamo tadaj, kadar se del zemlje, na kterem prebivamo, k solncu oberne; noč pa imamo, kadar se naša zemlja od solnca proč oberne in nam tako solnce zakrije. Takrat pa, kadar imamo mi noč, imajo ljudje une polovice zemlje dan, in kadar imamo mi dan, imajo oni noč. Noč in dan delimo navadno na štiri in dvajset ur; vsaka ura se deli na štiri veči dele, ki jih četertinke imenujemo, in na šestdeset manjših delov, kterim pravimo minute. Vsaka minuta se na dalej razdeli v šestdeset delov, in ti se kličejo sekunde. Okoli solnca pride naša zemlja enkrat v letu. Leto de¬ limo na dvanajst mescov, ki počemši z novim letom pervi, tretji, peti, sedmi, osmi, deseti in dvanajsti imajo po eden in trideset dni. Drugi mesec, februar, ima osem in dvajset dni; četerti pa, šesti, deveti in enajsti imajo po trideset dni. Eno leto ima torej tristo pet in šestdeset dni, in šest ur po verhu. Iz teh šest ur, ki ostanejo konec vsacega leta zrase v šterih letih en cel dan ali štiri in dvajset ur; zatorej se vsako četerto leto drugemu mescu, februarju ali svečanu, pridava en dan, in tadaj ima ta mesec devet in dvajset dni. In vsako tako četerto leto se po tem imenuje prestopno leto, Pre- 229 stopilo leto ima po tem takem en dan več, kot navadno, to je, tristo šest in šestdeset dni. 3. Luna. Tudi luna je planet našega solnčnega sostava, samo da se okoli zemlje naše verti, in z njo vred še le hodi okoli solnca. Je pa truplo okroglo in temno, in dobiva svojo svit- lobo od solnca, zato pa tildi ne sveti naši zemlji tako lepo kakor solnce. Kakor druge zvezde, visi tudi luna na nebu svobodno. Okoli naše zemlje pride luna enkrat v osem in dvajsetih dneh. In ker dobiva svitlobo od solnca, ima tudi ona svojo noč in svoj dan, to je, ona ni nikoli vsa ob enem obsvetljena, temuč polovica ima temo. Na luni vidimo, da se menja, in ločimo mlaj, pervi krajec, šip in zadni krajec, to je, kakšenkrat ne vidimo lune, ker je od zemlje obsenčena, ki stoji med njo in med solncom: druge krati se vidi ob¬ svetljena ali le deloma, ali pa celoma. Kadar je luna čez dan nad nami, je nova luna ali mlaj; takrat je ne vidimo, in scer zato je ne moremo viditi, ker je njena temna polovica k nam obernjena. Kadar pa luno vidimo pri zapadu solnca, se jej pravi pervi krajec. Pravimo pa, da je tadaj pervi krajec lune, ker ne vidimo še cele lune, ampak li en malo na kraji, ali samo eno polovico nje razsvetljene strani ;, tadaj se nam tudi zdi, kakor da bi luna roge imela, in njeni rogovi so obernjeni proti izhodu. Kadar pak luno nad nami popolnoma lepo okroglo vidimo, jej pravimo šip ali polna luna; tadaj namreč vidimo celo obsvetljeno polovico lune. Zadnji krajec lune pa je takrat, kadar jo vidimo pri izhodu solnca; pravimo jej pa tako, ker je takrat tudi ne vidimo več cele obsvetljene, kakor o pervem krajcu; tudi zdaj se zdi imeti roge, ki jih pa proti zapadu obrača. Vse, kar je Bog premodri ustvaril, je v svojo čast in slavo, pa tudi človeku v prid ustvaril. Tudi luna je od Boga na nebo postavljena, da Božjo slavo oznanuje, pa tudi, da lju¬ dem s svojo prijazno svitlobo temno noč razsvetluje in grozo ponočne temote odganja, ki je prepičla svitloba vsih drugih zvezd skupej razgnati ne more. Pač je torej hvale vreden premilostivi Bog, ki nam tudi po noči tako prečudno sveti! 230 Zgodi se pa večkrat, da luna po zapadu solnca ali po noči na enkrat svojo svetlobo zgubi, to je, da mrakne, ker solnčna svitloba ne more do nje priti. Zakaj luna, kakor je že zgo- rej povedano, je truplo temno, in dobiva svojo luč od solnca. Kadar je tadaj luna polna, ali, kakor pravimo, kadar je šip, pride kakšenkrat naša zemlja tako med solnce in med luno, da ne more solnčna svitloba priti do lune, in senca naše zemlje ali celoma, ali pa le deloma luno pokrije; od tod je, da govorimo od popolnega ali nepopolnega mraknenja lune. 4. Kometi ali repate zvezde. Kometi so tudi zvezde, ktere pa neko čudno svitlobo imajo, ki se kaže ali okoli njih, ali pred njimi kot nekaka brada, naj več pa za njimi kakor nekaka ognjena dolga metla ali rep; zato jim pravimo tudi repate zvezde. Nekteri kometi so sicer tudi pridani k enemu ali drugemu solnčnemu sostavu; veči del pa so, bi djal, nekaki sli božji, ki hodijo od enega solnca do druzega, in na daleko in široko korakajo po nezmernih nebeških krajinah. Tek drugih zvezd je večidel že natanjko pozveden in prerajtan od učenih glav; tek kometov pa je še vedno globoka skrivnost. Nekteri kometi so manjši od naše zemlje, tako da jih s svobodnim očesom še viditi ne moremo, razun njih repa. So pa tudi grozno veliki kometi, kakor je bil, postavim, tisti komet, kteri se je bil prikazal 150 let pred Kristusovim roj¬ stvom, od kterega se bere, da je bil še veči viditi od našega solnca, in je nezmerno svitlobo za sabo imel. Ali po tem se ta prečudni komet ni nikdar več prikazal. Imajo namreč ko¬ meti silno dolgo pot na nebu, ki jo hodijo, in mi jih zamo- remo le tadaj viditi, kadar se blizo naše zemlje vernejo, kar se večkrat še le čez sto, ali tudi čez tavžent let zgodi. Od kometov, kteri so se že kadaj vernili, so učeni zvezdogledi tudi prerajtali, v kolikem času se bodo nazaj vernili; zato na¬ povejo večkrat prihod kacega kometa. Ali od nekterih ko¬ metov tega še niso iztuhtali, in tudi ne morejo nam povedati, kdaj bi se vernili utegnili, ker se nekteri, kakor sem že po¬ vedal, tudi za sto let več ne vernejo; in tisti, ki se je 150 let 231 pred Kristusovim rojstvom bil prikazal, se še do današnjega dne ni verni!, akoravno je od tistih dob že čez 2000 let minulo. 5. Nebeške znamnja. Ker je nezmerno število zvezd na nebu, in je silno te¬ žavno, si brez kakega reda saj znamenitiše zvezde zapomniti, so od nekdaj že učene bistre glave celo zvezdnato nebo si v več manjših delov razdelile, ter v vsakem takem razdelku na nebu tiste zvezde pomljivo gledali, ki so v njem. Da bi pa teh razdelkov neba, ki jih je mnogo, med sabo ne zamešali ali zamenjali in se tako pomotili, so vsakteremu svoje posebno ime dali, in scer tako, kakor se jim je ravno naj bolj prav zdelo. Ti razdelki zvezdnatega neba so to, kar mi nebeške znamnja sploh imenujemo. Delali so namreč to, kar priprost kmet, ki en šop zvezdic na nebu imenuje lestiance, drugega koroški voz, drugemu pravi burovž itd. itd. Tako so učeni en svezek zvezd imenovali kačo ali zmaja, drugega pa med¬ veda, spet druge Herkula ali Alkida, junca, škorpjona itd. Kadar torej v naših pratikah beremo od nebeških zna- minj, si imamo misliti take razdelke zvezdnatega neba ali ozvezdja; in scer posebno tiste ozvezdja, ktere solnce vsako leto enkrat prehodi, in ki torej kakor en kolobar našo zemljo obdajajo; luna pa obhodi vsih tih dvanajst nebeških znamenj (ker ravno toliko je teli, od kterih tukej posebej govorimo) vsaki mesec enkrat. Solnce namreč vidimo n. p. mesca janu¬ arja na nebu tam, kjer je ozvezdje, ktcrega vodnar ali po¬ vodnji mož imenujemo. Mesca svečana ali februarja prejde solnce že v drugo ozvezdje, kteremu pravimo ribe, in mesca marca v ozvezdje, kteremu je ime oven, in tu se začne spomlad. Aprila mesca je v juncu, maja pa v dvojčičih, in ko junija mesca v raka prestopi, se prične leto. Mesca jnlja prestopi v leva, augusta v devico, in septembra mesca v tehtnico, in tada se začne jesen. Iz tehtnice stopi v škorpjona mesca oktobra, v strelca mesca novembra, in o začetku zime stopi v divjega kozla, to je mesca decem¬ bra. Od tod pride, da naše pratike navadno pri vsakem mescu 232 drugo nebeško znamnje pokažejo, to je, tisto, v kterega ima solnce stopiti tisti mesec. Luna pa, kakor sem rekel, v osem in dvajsetih dueli vsih teh 12 nebeških znamenj preteče, ker se v tolikem času en¬ krat okoli naše zemlje zasuče. Solnce je po en mesec v vsa¬ kem znamnju, luna pa po dva dni, do treh. Zato najdemo v Ljubljanskih pratikah pod vsakim drugim ali tretjim dnevom skozi celi mesec drugo nebeško znamnje postavljeno, kar kaže, kje da ravno takrat na nebu luna stoji. Pristavek. Iz vsega tega, kar smo tukej od prečudnih nebeških tru¬ pel povedali, se človek zamore več reči učiti, in scer: 1) Kadar vidi na nebu te prekrasne zvezde, mora spo¬ znati svoj slab razum in neizmernost in veličastvo vsegamo- gočnega in premodrega Boga; zakaj noben človek ni v stanu, prečudno velikost nebeškega prostora zvezd ne pregledati, ne zapopasti. 2) Da Gospod Bog mora biti pač sila lep, mogočen in dobrotliv, kteri je tak krasne in velike svete nad nami ustva¬ ril; in da mora biti tudi silno moder, ki je tolike nebesa tako lepo v red postavil: in zavoljo tega je vreden naše ljubezni. 3) Ker je to zvezdnato nebo že tako silno lepo, kaj bo še le nebo, kjer bomo, ako si zaslužimo, po smerti na vse večne čase božje obličje gledali! 4) Ako hočemo pa v prelepe nebesa priti, moramo tudi prav po kerščansko živeti. Na dalje se učimo iz zgorej rečenega, da mraknenje solnca ali lune, ali pa prikazen kometov, ne oznanuje, kakor priprosti ljud navadno govori, morije, lakote, vojske ali drugih nesreč; kdor tako govori ali takim govoricam veruje, pokaže s tim, da je praznoverec, ki veruje vraže. Bog naš Gospod namreč ni ustanovil teh nebeških trupel in premen za to, da bi nam škodile ali pa strašne reči oznanovale, temuč za to, da bi mi iz njih se učili spoznavati ter spodobno slaviti in častiti Njegovo nezmerno veličastvo. Kadar torej vidimo, da solnce mrakne ali luna, ali da se repata zvezda prikaže, mo- 233 ramo precej pomisliti, da se to po zgolj natornih vzrokih, po teku svetd godi, in scer tako, kakor jim ga je sam Gospod vstanovil, ter Boga zraven počastiti, ki tako prečudno vlada vesoljni svet. Gotovo je že vsak bravec te knjige kakšenkrat vidil solnce mrakniti ali luno; posebno solnčno popolnoma mraknenje leta 1842 po leti, ki je bilo tako, kakoršno se le malokdaj viditi zamore; ali nepopolno mraknenje solnca leta 1851 tudi po leti. Za nas kristjane je pa naj znamenitiši ‘tisto mraknenje solnca in lune, ki se je pri smerti Jezusa Kristusa zgodilo, od kterega mraknenja se ne more nikakor reči, da se je po na¬ ravnem teku sveta pripetilo, temuč mora vsak spoznati, da se je po čudežu bilo prigodilo. Ravno tako čudno otemnenje solnca se ima, po Jezusovih besedah, prigoditi konec sveta, kadar ima nastopiti sodni dan. Ker se za pota, ki jih kometi na nebu hodijo, ne ve in se jih ne pozna, to se je pa zapazilo, da nektčri kometi prav blizo solnca, ali prav blizo naše zemlje pridejo: bi vtegnil morda kteri misliti, da se je bati, da bi kak komet enkrat ali drugikrat naše zemlje ne dregnil in tako velike nesreče nam ne pripravil; ali tega se le ni bati, ker se kaj takega ni še nikoli prigodilo, in se tudi ne more prigoditi, ako Bog ne pripusti. Morda pa se bo konec sveta, ko bo sodni dan prišel, kaj takega prigodilo, ker je Jezus rekel, da bodo tistikrat zvezde z nebes padale. • 4 ' ’ i • XXVII. Koledar ali Pratika. Koledar obseže cas enega leta, to je 365 dni, 5 ur, 48 minut, 48 sekund. Vendar leta niso enako dolge, ampak nek- lero je nekoliko krajše, nektero nekoliko daljše. Obče šte¬ jemo namesti 48 le 45 sekund. Toliko časa potrebuje naša zemlja pri teku krog sonca, da ona v ravno tisto piko eklip- 234 tike (i svojega pota okolj solnca) pride, postavim zopet v piko, kjer se ekliptika in vravnovar (ekvator*) o spomladi režeta, kedar sta noč in dan enako dolga. Juljev koledar. čas po tednih meriti in šteti je bila sveta navada vsih ljudi, kteri so od stvarjenja sveta kaj vedili. Tudi čas, ki od enega mlaja do drugega preteče, je zdavnej služil ljudem v časno mero. Leta čas terpi 29 dni, 12 ur, 44 minut in blizo 3 sekunde. Zvezdogledi so torej dajali enemu mescu po 29 in drugemu po 30 dni, in so 12 takih mescov leto imenovali. Leto leto se vendar ni natanko vezalo s sončnim letom in je blizo 11 dni prekratko bilo. Egiptovski koledar, kterega so se tudi Rimljani posluževali, se je bil 50 let pred Kristusovim rojstvom 79 dni od pravega letnega časa oddalj- šal. Torej je Rimski vojskovodja Juli Cesar nov koledar vpe¬ ljal in letu 365 dni in 6 ur odločil. Po Juljevem koledarju sledijo tri navadne leta po 365 dni, in četerto je prestopno, ktero ima 366 dni. Prestopni dan pada 24. februarja. Gregorjev koledar. Pervi kristjani so Kristusovo rojstvo h koncu leta v de¬ cembru obhajali in so z januarjem novo leto pričeli. Mesce z njihovimi dnevi, kakor jih je Juli vpeljal, so kristjani v ravno tistem redu obaeržali. Na Nicejskem zboru leto 325 so zbrani škofi dan velikonočnega praznika ustanovili in tudi koledar nekako vredili. Vendar je Juljev koledar, ki je kakih 11 mi¬ nut dalji od naravnega leta, ostal v rabi pri kristjanih. Torej je pogrešek, ki v kakih 130 letih dan znese, do leta 1582 na 10 dni narastek V tem letu je začetek spomladi na 11, mesti na 21. dan marca padel. Sveti oče Gregor XIII. so tedaj ukazali, da se imajo leti dnevi odvreči in za 4. koj 15. dan oktobra šteti. Tako je bil pogrešek popravljen, ko¬ ledar in sončno leto sta se zopet vjemala. Da se pa pogre¬ šek po mogočosti iz koledarja odpravi, so sv. oče dalje uka¬ zali: 1. Da sleherno četerto leto ostane prestopno razun stotin, *) Tako se pravi sredina zemlje, ali čerta, bi zemljo u severno in južno stran deli. 235 ktere se po 400 ne delijo brez ostanka. Torej leta 1700, 1800, 1900 niso prestopne; leto 2000 je zopet prestopno. Po tem vredenju je pogrešek tako majhen, da v 3600 letih en dan znese, kterega bo treba iz koledarja izpustiti. Rusi in drugi Gerki nezedinjeni s katolško cerkevjo so pri Juljevem koledarju ostali in zdaj obhajajo novo leto 12 dni pozneje kakor mi. Ako se ne bojo poprijeli Gregorjevega koledarja, bodo enkrat novo leto praznovali, kadar češnje zorijo. Prazniki. Prazniki katolške cerkve se ločijo v premakljive in v ne¬ premakljive. K nepremakljivim praznikom sliši nedela ali pervi dan tedna. K tem 'praznikom dalje slišijo vsi, ki vedno na tisti dan kakega mesca padajo. Tako vedno najdeš novo leto 1. dan januarja; sv. tri Kralje 6. dan januarja; svečnico 2. dan fe¬ bruarja; Marije oznanjenje 25. dan marca, (ako 25. ne pade na velki petek ali velko saboto, v kterem primerljeju se Marije oznanjenje preloži na pondelek po beli nedeli). Ti in prazniki sv. Petra in Pavla 29. dan junija; Marije device nebovzetje 15. avgusta; Marie device rojstvo 8. septembra; čisto spočetje Marie device 8. decembra; Jezusovo rojstvo 25. decembra itd. so nepremakljivi prazniki. Premakljivi prazniki se vsi ravnajo po velikonočni nedeli. Ta pada na pervo nedelo po pervem spomladnem šipu, in ako šip na nedelo pade, je sledeča nedela velikonočna. Pervi spomladni šip je pa tisti, ki pade ali na 21. marca, ali pervi šip po 21. marcu. Pri zvezdogledih se spomlad začne o ti dobi, kedar sonce od poldnevne strani pridši v vravnovarja stopi. Morebiti boš uprašal, od kod zvezdogledi tako natančno vedo, o kterem trenutku sonce v vravnovarja stopi? Po zapazovanju in raču- novanju. Zvezdogledi vedno spremljajo videzno gibanje sonca krog zemlje (v resnici se le zemlja krog sonca giblje) z očmi in duhom, in zamorejo v slehernem trenutku povedati, kje da zemlja, kje sonce na nebu stoji, ali ktere zvezde za njima le¬ žijo. Kakor ti lahko in gotovo veš, kje da kazavec na urni 236 ob 12 stoji: ravno tako gotovo ve zvezdogled, da sonce 21. decembra nar nižeje pod vravnovarjem; 20. marca spom¬ lad in 22. septembra jesen v vravnovarju; 21. junija nar višje nad vravnovarjem stoji. Kakor se urni kazavec po neki vred- jenosti giblje, da ob vsakem trenutku vemo, kje da on stoji, ako ravno ga ne vidimo, in da vemo, koliko da je ura, ako ga pogledamo: ravno tako teče po Božjem vodilu zemlja^ krog sonca, in kdor pozna vodilo, lahko ve, kje da ob kaki letni dobi zemlja ali sonce stoji; in lahko ve, ktera da je letna doba, ako pogleda, kje stoji zemlja ali sonce na nebu. Po velikonočni nedeli se ravnajo postne nedele, namreč: Šesta nedela v postu ali cvetna nedela, peta ali černa, četerta, tretja, druga in perva nedela v postu. Pred pervo nedelo v postu so nedele: Kvinkvagesima, seksagesima in septvage- sima. Nedele med sv. tremi kralji in septvagesimo se zapo¬ redoma štejejo: Perva, druga, tretja itd. nedela po sv. 3 kraljih. Po velikonoči imamo pervo, drugo, tretjo, četerto, peto in šesto nedelo; po leti pride binkuštna nedela. Po binkuštih se nedele zopet zaporedama štejejo: Perva, druga itd. po bin¬ kuštih. Slednje štiri nedele pred Kristusovim rojstvom se ime¬ nujejo adventne. Pervo najdeš med 26. novembrom in 4. de¬ cembrom. Poslednja nedela leta, ako ktera med božičem in novem letom leži, se zove nedela po božiču. Ostali premakljivi prazniki se po imenovanih lahko najdejo in na svoje mesta postavljajo. G o dovi tiske znamiija. Godovinske znamnja, ktera v koledarju najdeš, so: Zlata številka, epakta, nedelska čerka, sončni krog, rimska številka, mraknjenje sonca in lune. Ako damo letu 365 % dne, se premembe lune v 19 letih tako zverstijo, da nova luna zopet na tisti dan pride, na kte- rem je bila pred 19 leti. Torej se doba 19 let imenuje lu- nodoba, in številka, ktera kaže red leta v ti dobi, se zove zlata številka, po Gerkih, kteri so jo z zlatimi čerkami na kamnu narisali. Najdeš jo v ostanku, ako letnici enojko pri— deneš in potem skupnino med 19 razšteš. 237 Ep akta je starost lune na novoletni dan. Ako nova luna in novo leto na islj dan padeta, je epakta ničla, ktera se zaznamuje z o ali * Ker je vendar sončno leto blizo 11 dni daljše od leta dvanajsterih mescev: je epakta drugega leta 11, tretjega 22, četertega 3, ne 33. Zakaj epakta ne more pre¬ seči 29, ker mesec nima več kakor 29 celih dni, zatorej je epekta tridesetega dnu ničla. Epakta dvajsetega leta bi po tem bila 10. Ker pa dvajseto leto že sliši k drugi Iunodobi (lunodoba ima le 19 let), se postavlja 11 namesti 10. V letu pred Jezusovim rojstvom je padla nova luna na naše novoleto. Da ti ne bode potreba dolgočasno izračunovati epakt spadajo¬ čih k letnim številkam, ti podam obrazec, iz kterega razvidiš epakto slehernega leta, kterega zlato številko si si izračunil, kakor sim prej povedal. Obrazec velja za tekoče 19. stoletje. Postavim v letu 1856, kterega zlato številko najdeš po računanju 14, je bila epakta XXIII. Epakta slehernega leta se rabi v odločbo velikonoči, ktera se ravna po luni, kakor smo slišali. Nedelska čerka. Nekdaj so kristjani sleherni dan tedna z eno sledečih čerk A, B, C, D, E, F, G zaznamovali, in tisto, ktera je padala na nedelo, so nedelsko čerko imenovali. 238 Nedelsko čerko navadnega leta najdeš, ako postaviš na novo- leto A, na sledeči dan B in tako dalje do perve nedele v letu. Cerka, ktera pride na to nedelo, je nedelska tega leta. V pre¬ stopnem letu se nedelska čerka do 24. februarja najde, kakor sim ravno povedal; po prestopnem dnevu, ki nima nobene čerke, dobiš za prihodnjo nedelo čerko, ktera stoji pred do- sadajno nedelsko čerko. V letu 1856 je bila nedelska čerka pred prestopnim dnevom F, po prestopnem dnevu E. Sončni krog. Ako nedelske čerke po omenjenem vodilu za 28 zaporednih let sostaviš, boš zapazil, da je ne¬ delska čerka 29. leta ravno lista, ktera je bila pervega; da je nedelska čerka 30. leta ravno tista, ktera je bila drugega leta itd. Tedaj se nedelska čerka po preteklih 28 letih po- verne, in v ravno tem redu skoz 28 let zopet sledi. Perva doba tega reda se je 9 let pred Kristusovim rojstvom začela. Torej prideni letnici 9, in razštej skupnino med 28. Kar ti pri razštevi ostane, se imenuje sončni krog. Sončni krog leta 1858 je po tem takem 19. Rimska številka. Rimski car Konstantin je vpeljal petnajstletno dobo v 4. stoletju, ktere dobe začetek je postavil v tretje leto pred Kristusovim rojstvom. Vzrok vpeljane dobe je mende bil pobiranje davkov. Ako kočeš rimsko številko kakega leta najti, prideni letnici 3, razštej skupnino med 15, in kar ti pri razštevi ostane, je rimska številka. Preden o koledarju dalje govorim, hočem pristaviti obrazec, iz kterega za sleherno leto tekočega stoletja razvidiš epakto, nedelsko čerko in velikonočni dan. Cerki a in m pomenite aprila in marca. 239 240 Mraknjenje sonca in lune. Mraknjenje sonca in lune so zvezdogledi za več prihod— nih let že izračunih, kar enako gotovo izpeljejo, kakor nam naznanjajo, o kterem trenutku spomlad sonce v vravnovarja stopi. Mraknjenje sonca od tod izvira, ker nam temni mesec sonce zakriva, in mraknjenje lune od tod, ker temna zemlja za seboj senco meče, v ktero luna včasi bolj, včasi manj za¬ brede, torej otemni. Mraknjenje sonca se le o mlaju, mrak¬ njenje lune le o šipu pripetiti zamore. Da se vselej ne pri¬ peti od tod pride, ker luna ne gre vselej skoz tisto čerto merno sonca, ktera pelje od srede sonca do srede zemlje; ampak luna gre včasi malo, včasi veliko pod ali nad imeno¬ vano čerto. Torej vidiš mraknjenje različno, navadno nobe¬ nega ne vidiš. Kakor zemlji, tako je tudi luni Bog odločil pot na nebu, ktere ona ne sme zapustiti. Kdor poti zemlje in lune dobro pozna, lehko naznanja mraknjenje. To pre- mišlovanje uči, kako da jc nespametno in pregrešno se ustrašiti mraknjenja ali misliti, da ono pomenja kaj posebnega, kaj slabega ali dobrega. Kakor sonce in luna po Božji volji vsaki dan izhajata (gor gresta), ravno tako mrakne sonce ali luna po Božji volji o zapovedanem času. Vre m e. Vreme za celo leto prerokovati nobeden človek ne za¬ more. Danes za gotovo povedati, kakšno da bo juterno vreme, ne vemo. Ako danes burja brije in nebo razjasni, da nobene meglice ne vidiš: ponoči lehko jug zmaga in začne deževati. Torej je nar bolj pametno iz koledarja izpustiti vreme, in ga namestovati z drugo koristno rečjo. Kakor dosedajne skušnje učijo, se vreme nar bolj ravna po vetru. Kdaj in zakaj da se pa veter nagloma oberne, še za neke dni ne moremo na¬ prej povedati; kdo bi se prederznil red in moč vetrov, ki bojo celo leto pihali, prerokovali? Ker pa človek prihodnega vremena ne ve, ga sam narediti gotovo ne more. Torej greši zoper Božjo zapoved, ktera ukazuje bližnjega ljubiti kakor sa¬ mega sebe, kdor kakega človeka dolži, da je hudo uro napravil, 241 ' da je točo čez nadepolno polje razsul. Leta tudi greši zoper človeško pamet, ktera terdi, da je človeku nemogoče narejati vreme. Hvala Bogu, da se je ta gerda in grešna vraža pri Slovencih večdel zgubila! Robida. XXVIII. Blagi spomin. Bil je lep pomladanski večer. Hladna sapica je pihljala znad gora in nježno pripogibala glavice pisanih cvetlic. Solnce je že šlo za božjo gnado, in le zarja je bila še na nebu raz¬ peta, kakor krasno nebeško krilo rudečerumeno. Hčerka mala z materjo svojo na trati urno terga rožice in jih v venec spleta, kterega podariti hoče ljubemu ateju. Ko pa deklica zarjo ugleda večerno, prekrasno, neha tergati cvet¬ lice in zamaknjena stoji o lepoti zarje. Potem priteče k ma¬ teri in praša: „Od kod lepota taka, ali mar nebesa gore ? <£ „Ne dete, to ne, ampak Bogek, ki te čez vse ljubi,' dokler si pridna in ubogljiva, je odperl nebeške vrata, skoz ktere hitijo zdaj angelji varhi, ljudi ponoči varvati. Tudi tvoj angelček bo prihitel , na tvoji strani stal in te hudega branil. Deklica polna veselja začne z rokami ploskati in obljubi zmi- ram pridna in brumna deklica biti. Več let preteče, hčerka mala je zdaj devica zala, mater njeno pa pokriva černa zemlja zdavnej že. Zopet je lep pomladanski večer. Solnce je že šlo za božjo gnado, in le zarja je bila razpeta na oboku neba pre¬ krasna. Po trati se sprehaja devica, pa ne z materjo svojo. Zapeljivec je ž njo, in jo skuša z medenimi besedami omrežiti, potem nesrečno storiti. Jame blesti o lepoti zarje, ali ravno to opomni deklico matere in njenega govora o zarji. Beži od zapeljivca, in nikdar več jej ni on mar. Glasnik za 1, 1858. 16 242 XXIX. Rubin. Kraljevi psalmopevec je stal nekega dne v svitu jutranjega solnca nasproti šotoru Gospodovemu, kterega je bil Večnemu postavil. Ravno je mično in veličastno vižo umno obranim arfmiin strunam izvabljal, kar se na verhu svetega šotora v sto¬ terih voglih zbrušenega rubina zlati žar solnca zablišči, ktero je ravno izza gor se pomolilo. Zamaknjen v čudnokrasni po¬ gled si brumni pevec pri sercu misli: Katera krasota je višji od te! Kar stopi Natan pred njega rekoč: „Bodi miren, moj kralj! in ne veseli se svetlosti rubina, kajti to ni njegov lesket! " In med tem ko prorok še govori, se solnce v tamen oblak zagerne in rubinova lepota — je proč. Zdaj pevec po arli seže, moli in poje: „IIvali, duša moja, Gospoda in raduj se, kajti lepa si le v žaru Gospodovem!" J. K. XXX. Biseri. Neki popotnik v peščeni puščavi gorke Afrike prave poti zgreši. Hodi in hodi, pa ne najde človeškega stanovanja. Lačen, spehan in žejen pride do nekega zelenega kraja. Vesel zagleda košato drevo, bister studenček se mu nasproti smehlja, in zraven drevesa leži majhina mavhica. „IIvala Bogu," reče tipaje mavhico, „to so gotovo grabi, ne bo mi treba lakote poginiti." Željno odveže mavhico, ali o strah, kaj zagleda: biseri so bili; velika vrednost, pa vender življenja mu ne mo¬ re ohraniti. Popotniku bi bilo konec vzeti. Goreče jame moliti, ter povzdiguje roke proti nebesom, Boga na pomoč klicaje. Med 243 molitvijo pa prijezdi zamorec. Ta, dobroserčen človek, se usmili polmertvega človeka, da mu kruha in sadja podari in ga k sebi na veljbluda posadi. „Poglej," mu reče zamorec, veliko nesrečo sem imel, da sem bisere zgubil, pa Bog vse prav oberne; glej velika sreča je to, tebi sem tako življenje rešil. N. D. XXXI. Slavček. V neko dobravo, kjer so doslej majhne ptice bivale, pri— ferli slavček, ter prav mično popevati začne. Vse stermi ter se mu čudi. „To se reče lepo! se oglasi šterlinec; proč z dozdajšnim petjem. Tudi jaz jo hočem tako zaviti." — Začne, pa vse se mu smeji, kajti na mesto enega glasu slavčkovega, se vselej desetkrat šterlinca priprosto čivkanje zasliši. — „Pusti, pusti," eden njegovih bratov reče, dobra volja samo ne do- mesti pomanjkvanja moči in zmožnosti. „Kdor ko slavček hoče peti, Mora slavčka gerlo imeti." XXXII. Nezadovoljno konjče. Huda zima je bila. V merzlem hlevu je dergetalo konjče, ter si želelo, pred ko bo mogoče, si svojo pusto slamo z gor- kejšim vremenom in zeleno kermo zameniti. Gorko vreme in zelena travica pride, ž njo pa mnogoverstne dela, tako da je konjče bilo kmalo sito spomladi kakor poprej zime, in si na vso moč poletja želi. Tudi poletje pride, pa s poletjem tudi 16 * 244 žetva. Kolikokrat je moralo konjče težki s senom in snopjem obloženi voz vlačiti! Kmalo prične ječati in godernjati čez po¬ letje in težko pričakuje jeseni. Jesen pride; jabelka, groz¬ dje in drugo sadje se je zorilo, pa kljusa ni imela miru, ker derva in stelje je bilo treba za zimo napravljati. Ni se še konjčetu tako slabo godilo; treba je bilo iti iz njive v gojzd in iz gojzda zopet na njivo. Težko je pričakovalo zime, da bi se moglo zopet nekoliko opočiti. Življenje naše je nepretergana versta praznih želj. Vsak stan, vsak čas ima svoje delo. To spoznati je modrost prava. N. D. XXXIII. Medved in dren. Zverina si je na pomlad zbirala vsaka svoje drevo. Dren, kteri je izmed vsih dreves naj pervi z romenim, zalim cvetjem okinčan, torej tudi hitrega in ravno tako lepega sadja obilno obeta, vsaka hoče imeti. Poslednjič se ga medved, ki je nar močneji, polasti. Toda medved se je silno opekel — Jabelka in hruške so že bile zrele, dren pa še le ne. In ko je res dozoril, podari medvedu malo in še tega piškovega sadu. Ves razlogoten zgrabi z svojimi tacami dren in ga skrivi popolnama. Zavoljo tega je še dan današnji, tako si pripove¬ dujejo medvedje med seboj, vsak dren kriv. Prijatel pomisli, ali morebiti nisi ti v razsodbi temu med¬ vedu enak. J. B. 245 XXXIV. Smert si voli tovaršico. Bila je viharna, temna noč, v kteri smert vse svoje kneze, pomagavce, podložne, služabnike in služabnice v svoje podzem- Ijiško poslopje pokliče, ter zbrane takole nagovori: Dragi prijatli in prijallice! Dolgo časa že sim sama po svetu se kla¬ tila, veliko noči sem prečula, mnogokrat sim bila preganjana; veliko, da neizrečeno veliko sim preterpela, in silno sim se trudila, da sim za svoje kraljestvo si prebivavcov pridobila; vender še jih je vedno le premalo, ker zdravniki tamkaj gori na zemlji mi jih veliko veliko iz .rok izpulijo. Sklenila sim toraj tovaršico izvoliti, ktera naj za naprej z menoj moje kra¬ ljestvo deli. Vender le tisti bo moj pajdaš, kteri mi je dozdaj nar več prebivavcov pridobil, kteri mi je tedaj nar koristniši in nar potrebniši. Pristopite toraj po samem k prestolu, in sleherni naj svoje zasluge pove, da bom mogla razsoditi, kteri je mojega pajdaštva naj vredniši. — Komaj smert lete besede izusti, se že ponosno vojska iz svojega sedeža vzdigne, ter mogočno korači k prestolu in ošabno jame govoriti: Mogočna vladarica! res je, da nisim slehern dan na zemlji, tode kadar tje pridem, ti jih tisuč in tisuč v tvoje kraljestvo pošljem; mislim tedaj in terdno upam, da boš mene tovaršico izvolila. Res velike so zasluge tvoje, ji odgovori smert, vender naj še drugi pri¬ stopijo. Še ni vojska jenjala govoriti, se že kuga ošabno vzdigne, in mogočno h kraljici pristopi rekoč: Tudi jaz se le redko med ljudi prikažem, ali gorje jim ob prihodu mojem; mlade in stare, vse brez razločka pomorim, in tako ti brez¬ številno prebivavcov donašam; na zasluge, ktere tebi v prid doprinašam se opiraje, se zanesem, da boš mene tovaršico izvolila. Tudi tvojih zaslug pozabila ne bom, jej odgovori smert. Ošabno, kakor je prišla, se kuga zopet na svoje mesto verne. Za njo pa se dvigujejo bolezen za boleznijo in se z svojimi zaslugami h kraljici rijejo. Smert pa si vender še ni pajdaša odločila, ampak pazljivo po vseh kotih poslopja po¬ gleduje, če bi ne najdla še kakega podložnega, kteri bi jej bil 246 še koristniši; in glej — v naj temnejšem kotu tiho in pohlevno požrešnost čepi, in si ne upa svojih zaslug kraljici naznaniti. Ko jci pa smert ugleda, se ji prijazno nasmehlja rekoč: Ti hodi draga prijatlica in tovaršica moja! J. V. XXXV. Moder bedak. Pasel je svoje dni v neki planini svoje koze pastir, smešen dečak, ki so ga po celi okolici poznali in ga za norca imeli. Kakošno slabost je le imel siromaček ? — Kadar je bilo nebo vedro in jasno in so drugi pastirji po solnčnih goricah prepevali, skakali, ukali in z biči pokali, je on na kakem samotnem štoru ali pa na kaki skali sedel, pa se milo jokal. Ko je pa včasi po cele tedne deževalo in so drugi pastirji otožni v svojih kolibah čepali, se je pa on smejal, prepeval, skakal, ukal in pokal, če ga je kter tovarš prašal, zakaj tako dela in ga za prismojenca imel, je priprosto djal: „1, kako bi v lepem vesel bil, ker vem, da za lepim pride hudo vreme? Kako bi se ob dežu tako potuh¬ njeno deržal, ker vem, da za dežem bo lepo? — Ali je pa ta dečarec res tako malo možgan imel? Morebiti je bil modrejši, kakor marsikteri njegovih tovaršev. Razločil se je pač v tem od drugih ljudi, da se je tega od daleč bal in ve¬ selil, česar se drugi še le tedaj boje in vesele, kadar res pride. Ce se je on prerano bal in veselil, se drugi prepozno bo¬ jijo in veselijo. In kaj je bolje? Prerano ali prepozno? Kdor se prehitro in preboječ za nesrečo pripravlja, si veselje jasnih dni kali. Kdor se prerano daljne sreče veseli, ho predolgo lačen in žejen po njej ostal. Kdor se pa prepozno za nesrečo oroži, tega bo nesreča prehitela in poterla, in kdor se na prihodno ve¬ selje prepozno ozirati začne, bo veselje zgubil, ker pred za-nje skerbel ni. Kdor se pa srednje poti derži, je moder. T. L—pl. 247 XXXVI. y Andrej Ravbar in Španijo L Cesar Maksimiljan II. je imel lepo hčerko; ime ji je bilo Alenčika. V tej divici so bile združene vse ženske čednosti. Tiha, ponižna in brumna je vsim vitezom očetovskega cesarstva kaj močno dopadla. —■ Iz vseh krajev in dežel so jo hodili snubit. Posebno pa sta bila nek silno bogat Španjol in kranj¬ ski vitez Andrej Ravbar, ki sta se prizadevala, kar je bilo mogoče, se pri lepi Alenki oženiti. Andrej Ravbar je bil tako močan, da je novo podkov prelomil; brada mu je segla do tal in od tal noter do srede života. Kadar je na dvor svo¬ jega cesarja jezdil, mu je brada razpletena in lepo razčesana kakor banderce v zraku ferfrala; toda tudi Španijola je sprem- lal glas hrabrosti, kodar je hodil. Oba sta bila cesarju ljuba in draga; oba bi bila rada Alenčiko za svojo ženo imela. Cesar obljubi Alenčiko tistemu, kteri bo v dvoboju svojega nasprotnika v Žakelj spravil. Pogodbe so bile čudne, pa kaj se je hotlo! — Krojač naredi dva prostorna žakla in cesar odloči dan za čudni boj. Snidilo se je mnogo vitezov, knezov in druge gospode v gledišču, v čigar sredi je bil lep, s peskom posut okrogel pro¬ stor. Kmalo ko svitli vladar v gledišče stopi, zapoje trobenta in Andrej in Španijol, vsak iz nasprotnih vrat, se prikažeta, Žakelj čez ramo, ter se od Strane pogledujeta. Vse je jel smeh lomiti, ko sta hrabra viteza jela eden za drugim letati in se z žaklom lovili. Zdaj eden pade, zdaj drugi, smeha ni bilo konca, kar Andrej Španijolu noge spodbije, da se podol- goma zverne in — urno mu Žakelj na glavo natakne. Močno se je Španijol na tleh leže branil, pa nič ni pomagalo. Kmalo mu Ravbar Žakelj za pete potegne, ga zaveže in celo butaro cesarju zanese. Ravbar vzame Alenčiko in cesar mu naverže še veliko dote. Španijola je pa bilo tako sram, da jo je potegnil in ni bilo po njem ne sluha ne duha. N. D. 248 XXXVII. Predpustnica. Bil je pozimsk deževen večer, kakor snoči. „Tinče stopi tje k Hribarju, prinesi mi za dva krajcarja tobaka,“ reče stari Ko¬ pitar svojemu sinu, „pa glej, da ti ga bo Jerica dala, ona ne da tako pičle vage, kakor starec. “ Jerica je bila namreč Tinčetova sestra in je pri Hribarju za deklo služila. Tinče skoči do Hri¬ barjeve hiše in poterka, pa nikogar ni odpirat. Imeli so namreč čevljarje, in ker je čevljar ravno eno povest pripovedoval, meni se zdi, da od neke začarane kraljeve hčere, so vsi z ušesi in z ustmi tako pazljivo poslušali, da nihče ni slišal, ko je Tinče terkal. Fantu, ki je bil, od strani rečeno, precej serborit, je bilo nazadnje le preveč, skoči torej na konec hiše, stopi z eno nogo na skla¬ dovnico, z eno pa se opre ob češpljo, ki je konec hiše stala, in kmalo je na verhu. Zgorej pa je začel razsajati, stare deske premetavati i. t. d. Jerica, ki je ravno posodo v vežo prinesla, da jo omije, se strašnega ropota tako prestraši, da jej vse sklede na tla padejo in v čepinjah minljivost človeških reči oznanujejo. Sape jej zmanjkuje, ko v hišo plane in komej jej besede: Strah! straši! iz ust morejo. Stari Hribar, da si ravno v hlačah, se ž njimi trese, ker za gotovo misli, da je žena, ki mu je pred dobrim mescom umerla, nazaj prišla. Med tem se je ropot čez dalje bolj razlegal. Čevljar, ki si je mislil, da duh ne more z deskami rogoviliti, zgrabi z eno roko kladvo, z eno pa luč Hribarju pomoli in pravi: Vzemite luč, greva gledat, če bi ta strah ne vtegnil kožo in kosti imeti. S timi besedami hiti čevljar iz hiše, pa po lestvi, Hribar pa z lučjo za njim. čevljarjev fant in Jerica sta sama v hiši ostala, in v kakšnem strahu! Zdaj, zdaj, sta mislila, bo strah una dva pohrustal, in kaj, če bi potlej še v hišo prilo¬ mastil? Tinče, ko zagleda čevljarja priti z lučjo, plane v zaboj, katerih je pod streho več ležalo. Pa že ga je čevljar zapazil in kakor bi mignil, priskoči in poh’rov, ki je bil le odveznjen, s kladvom zabije. Ga imamo že! ga imamo že! na vse gerlo zavpije; in, kakšen pa je? kakšen pa je? vprašajo na enkrat Hribar na lestvi stoje, in Jerica in fant v veži. To je pravi strah, 249 se čevljar krohota, ki ima kožo in meso! Oče Hribar pravega tiča smo ujeli, tisti ta bo, ki je zadnje dni toliko po vasi pokradel. S timi besedami začne zaboj valiti, Hribar pa si od veselja roke mane. Tinčetu pa je bilo šale že tudi zadosti, zatorej začne vpiti: Odprite mi, odprite mi, Šuštarjev oče, vi se motite, jaz sim, jaz sim. Vender čevljar tako jezno ob zaboj s kladvom butne, da Tinče ob drugo stran poči in že svojo norčijo obžaluje. Ko pa vidi, da z besedami nič druzega ne dobi, kakor kakšno bunko, sklene molčati, da se pervo veselje zmagavcov malo uleže. Čevljar pa urno na lestvo in zaboj lepo za sabo spušča, tako da Tinče, kolikorkrat se zaboj prekucne, eno drugo stran poljubi. Tinče se še ni nikoli tako vozil, pa je poznej tudi pravil, da bi si nikoli več tega ne želel. Na dnu lestve še Hribar za zaboj poprime in ajdi v hišo ž njim. Tinče zopet hoče že spregovoriti, pa ob¬ molkne, ko čevljarja sliši govoriti: Oče Hribar! jaz mislim, da bi nor bolj storila, če greva na mestu k županu, da poveva, kaj da sva ujela, in da sklenemo, kaj ž njim storiti. Hribar je bil nje¬ govih misel, čevljar da torej svojemu fantu kladvo in pravi: Na Anže, stoj zmirej pri kišti, in kakor hitro se bo buzaron jel kobacati, udari ob stran, da mu bo po ušesih zazvonilo! Fant vzame kladvo, pogleda, vsi žrebli dobro deržijo in potlej stopa moško ob zaboji gori in doli, kakor nekdaj kak narodni stražnik, Hribar in čevljar pa se odpravita k županu. Jerica, reče čez malo fant in jej kladvo pomoli, stoj ti malo tukej, jaz moram malo vun iti. Jerica se je holla ustavljati, pa fant je bil že v veži. Jerica! začne Tinče, ko to sliši, odpri no! Dekle se prestraši, ker glas se jej znan zdi. Odpri no svojemu bratu, in dekle se koj zave, kaj in kako, ker znana jej je bila serboritost bratova. Vzdigne s kladvom pokrov, Tinče plane vun, in spod klopi in znad klopi zagrabi starih cap in cunj, jih verze z zajcom vred v zaboj in žeblje nazaj pritisne. Ko fant nazaj pride, se Tinče dela, kakor da bi ravno kar prišel in ves začuden upraša: Anže, ali ste res tistega imenitnega tatu ujeli, ki je pri Kolarjevih toliko mesenih klobas, pri Vošnovih pa dve sto goldinarjev ukra¬ del? — Meni se zdi, da smo ga! odgovori fant, kaj misliš, da imajo naš mojster malo korajže? Še sto lakih bi se ne bali! in pri lih besedah zopet jame korakati po hiši. Jerica, daj mi za dva krajcarja tobaka, se Tinče k sesiri oberne, moram hitro domu, 250 da jim povem, koga da ste ujeli. Dekle mu prinese tobaka in ker jej on pokima in perst na usta dene, mu ona pomaje, da bo molčala. Od zvunej je Tinče mislil, da mu bo trebuh počil, tako se je smejal, dasiravno so ga še nekteri rožički na glavi skleli. Domu pridši pripoveduje, kako da so pri Hribarji tatu ujeli. Ko¬ pitar se koj napravi k županu, da bi se pri tako važnem posveto¬ vanji za občni blagor tudi udeležil. Po končani seji pride Kopitar domu in pripoveduje, da so sklenili, tatu prihodnji dan v Ljubljano peljati in ga sodnii izdati. Ah! je rekla Kopitarica, tega bojo pa gotovo obesili, takrat grem pa na vsako vižo v Ljubljano, jaz kaj tacega še nisem nikoli vidila. Mama, mene bote tudi seboj vzeli! se mala hčerka pri peči oglasi. Jaz pa le mislim, pravi druga kakih šestnajst let stara Kopitarjeva hči, da mu bojo gotovo popred roke ali pa roke in noge posekali, preden ga bojo obesili, kaj ne Tinče? To je da, odgovori on in se v stran oberne, da bi ga smeh ne posilil. Pri Hribarji, kjer so imeli tata varovati, je čevljar ostal do polnoči, po polnoči pa je Hribar sam čuk Kornej se jutro zazna, že priderčijo županove šeni pred Hribarjevo hišo, župan sam je pri njih in ž njim dva druga kmeta, ki sta bila ob kratkem okradena, ki bota torej zoper tatu pričevala, čevljar je zopet tu in tudi stari Hribar je že praznično oblečen. Zagrabita dva zaboj in kar na šeni ž njim; v zaboji pa zarožlajo stari škerpeti in zajec z dvema nogama. Le tolci se, presneti falot, reče oče župan, in si roke mane, ti bodo že v Ljubljani hlače pomerili! Možje se usedejo na šeni, in urno proti beli Ljubljani. Ko se v Šiški do Guzjita pripeljejo, se mislijo možje malo otešiti. Tatu na vozu puščati se ve, da ni šlo, Guzi jim je torej moral odpreti posebno sobo, kamor zaboj neso in potem vrata zaklenejo. Žganje se je pred možmi hitro sušilo, mende iz gole vdanosti do župana, ki je hotel za vse plačati, posebno čevljarju je klobuk močno na stran zlezel. Veste kaj, možje, začne čevljar čez nekaj časa, ali smo kaj terčeni, da tega potepuha gospodi peljemo, prav dobro ga bo ene tedne pitala, potem ga bo pa spustila; zato, če ste pametni, naštejmo mu nektere, da se bo vsaj spomnil, kdaj se je v Ljub¬ ljano vozil. Komej so te besede izrečene, ko mož eden vunkej skoči in kmalo s petimi poleni nazaj pride. Župan nekoliko časa misli, ali bi poleno vzel ali ne, pa žganje mu je pogum vdihnilo 251 grej o torej vsi oboroženi proti sobi, Dva se ustavita pri vratih, da bi jim ne ušel, dva pa pri zaboji z namerjenimi poleni stojita, da ga bota, kakor hitro bo čevljar pokrov odtergal. Pokrov je preč, pa nihče glave vun ne pomoli. Čevljar pa, ko cape v za¬ boji zagleda, zavpije: To ni drugač mogoče, to mora copernik biti! in s timi besedami skoči k vratom in z blagoslovljeno vodo po sobi poškropi, češ da tat, če je še v sobi v kakšno muho ali pa v kakšno miš spremenjen, ne bo mogel uiti. Naenkrat eden zavpije: Tu-le je! in pet polen mlati po mesarju, ki je spal za pečjo. Vražja vera! zaškriplje mesar in na noge poskoči, ker kaj takega se mu še sanjalo ni. Pa v tem hipu tudi kmetje začnejo cviliti, ker mesarjev pes, ki je v kotu ležal, se vanje zakadi. S hudičem je v zavezi! s hudičem! vsi na en glas vpijejo, jo pobegnejo, innavoz, ki ga je med tem hlapec napregel; in konj je lake dobival čez pleča, da je šel kakor blisk. Me¬ sarjev pes pa za njimi in laja v kontrabasu, še za njim pa kolne mesar. V imeni Boga! v imeni Boga! se križa eden; oče naš! oče naš! stoka drugi; in nobeden si ne upa nazaj pogledati; še le v Šentvidu so se oddahnili. Še zdaj vedo pripovedovati, kako so „copernika“ v Ljubljano vozili. S. J. XXXVIII v Čuden pogreb. V zvoniku ura dvanajst bije, Gore in plan tamota krije; Le v mestu luči še berle, Le v mestu še ne spe ljudje. Glasovi godbe še donijo, Verste plesavcev se dervijo, 252 Njih lic nobenga ne poznaš, Vsakter’ obraz je čudna laž. Pred vežo konja priderdrata, Kočijo černo pripeljata, V kočii pa merlič leži, Svet tacega še vidil ni. Oko globoko v čelo vderto, Je vedno še na pol odperto, Na ustnicah in u očeh Se ziblje še hinavski smeh. Obleka inu je žamet, svila, Lasje diše mu od kadila, Cvetlice ga pokrivajo, Cvetlice, k’ se obletajo. Pred hišo konja zarzgetata, Odprejo se železne vrata, Za vozom v pare stopi trop, Da počasti moža pokop. Device, davno že v serpani, Dekleta letos še, kot lani, Se v pervi versti jokajo, In samski stan preklinjajo. Za njimi fantje se verstijo, V obraz blede, z očmi berlijo, Z rokami v žepe segajo, Okrogli dnar preklinjajo. Za njimi množica neznana Sledi betežna in zaspana, V kolo obstopi černi grob, Tako zapoje celi trop: 253 Le ž njim v pogreba tihe tmine, O polnoči zmed nas naj zgine, Zapojte v grob mu iz vseh ust: Ne vstani več goljufni Pust! S. J. XXXIX. Slovenski pregovori. Zapisal V. K—k. Bog ne potrebuje spletene šibe, ampak hudobnega človeka, da nas ž njim tepe. Oponošen dar je čern pred Bogom. Iz semnja grede se je lahko meniti. Kjer se botrina krega, zemlja križem poka. Od velikih obetov in dolgih sovetov je malo upati. Kar je kadilo, to je škropilo. Kdor ima dnar, se mu od daleč duri odpirajo. Kar se v luži zleze, rado v lužo leze. Svet brez človeka, nebesa brez Boga. Kjer je vsega zadosti, rado taistega ni, kateremu bi se rado dalo. človek brez slabosti, telo brez kosti. Na domačem dvoru se petelin lahko repenči. Voda veliko prinese, pa tudi veliko odnese. Robato poleno se berž vname. Po zgubi spoštenja gre radost živlenja. Kdor se s konjmi ne zna vesti, so mu v stanu, bič in hlače snesti. Kdor resnico gode, mu gosli na glavi razbijejo. Dobra plesavka, peklenska perhavka. Bob čez goro, močnik do praga. Kjer se osel valja, dlaka leži. 254 Toliko mora človek ušla odpreti, kolikor si upa požreti. Ta si lahko poje, kdor prebiva svoje. Kdor ni svoje dni nesrečen bil, pri tem boš malo sočutja dobil. Norec je norec, ta pa še večji, ki ga posluša. Vol je vol, če mu tudi roge odbiješ. Bog ima pravico, ljudi v reno metati. Smert nič ne praša, po svojem se obnaša. Več ko je lažnikov, ložej se resnica zve. Zvijača je sili kos. Kdor blago graja, je večidel gotov kupec. Nesreča nikoli ne praznuje. Vsaka povodinj se uteče. Od sape ni kaj živeti. Ne snubi neveste za deklo, ampak za gospodinjo. Ako sladkega jabelka ni, je kislo dobro. Ako bi se ljudje za nebesa tako pulili, ko za dnar, bi bile že davno premajhene. Taisti dnar je gotov, ki ga človek v pesti tišči. Skušnja, dolga šola, draga brušnja. Kdor na tergu hišo zida, ima veliko mojstrov. Hvaležnost je dobroti nar ljubše vračilo. S hrupom ni nič storjenega. Kar ne gre iz serca, gre le do ušesa. Kdor hoče z gospodo kramljati, mora besede malati znati. Kdor se med bogatince vsede, mora svoj prav v mavhi vderžati. Komur se sreča jahati pusti, ga nese, kamor jo krene. Sveti Jakob žita zori, če se tudi solnce kuja. Kar se človeka vloti, to ga preganja. Kjer si Bog vežo postavi, si hudič lopo prisloni. Germ ne podere drevesa. Vsaka koklja pred svoje pišite berska. Sreča je priprostim prava mati. Dobro blago samo kupca najde. Dobro blago brez mešetarjev v dnar pride. Strastna navada je težka klada. Z vevnico si posoduje, pa z žlico vračuje. Milost je božja, mogočnim gospodom zročena. 255 Bog večkrat žuga, toda se ne zmenimo. Kdor se čez svoje stariše jezi, temu se nesreča na vrat obesi. Kdor svojim starišem živlenje greni, sam srečo pohodi, v nad¬ logi zveni. Dobri ljudje so nar večkrat goljfani. Komur se sreča spunta, jo težko v vojnice vpravi. Komur sreča ubeži, si zastonj za njo pete brusi. Komur ni sreča prirojena, je nikjer ne najde. Brez skrivavca ni zmikavca. Dobro orodje delo skrajša. Dobro orodje pol mojstra. Slabo orodje je cesta k zamudi, mojstra okrade in delavca strudi. Kdor se med ternjem plazi, si hlače sterga. Dobra volja dar pozlati. Moder in srečen, kdor drugih nesrečo na se oberne. Hudobnega pomiluj, ko se mu nar bolje godi. Resnica ne pusti ničesar na se obesiti. Poterjen kruh in skušen sovet nikoli ne škodjeta. Kar je ljubo očesu, je tudi ušesu. Kar človek z rokama ne dožene, mora z jezikom potisniti. Kamor se nesreča odloči, vse opreke preskoči. Kdor se veliko z ljudmi pravda, je tudi z Bogom v kregu. Smert vsim skerbem v okom pride. Laž nima rok, vunder človeku zaupanje razdere. Če hočeš vragu tlako delati, ti ni treba za brešenj skerbeti. Od malih tic se orli žive. Kdor ni nič dolžan, ima vsega dovolj ali pa ni nikdar nič imel. Lenuha dan straši. Ti gospod, jas gospod, kdo pa bo konja sedlal? Sebi človek nar manj soveta ve. Pri majhini vodi se ložej napije ko pri veliki. Svečan steguje dan. Dan je od Boga dan. Lahko v mošni, težko pri sercu. Jezik z mošno rase. Kjer Bog ne podpira, ni podpore, se podira. Česar se človek zlo veseli, je rado polno grinjav (grenkost). 256 Veliko snega malo sena. Kdor z dnarjem kam ne ve, naj hiše zida in se pravdati začne. Ko bi sreča kramo razgernila, hi se perva blaga znebila. Iz rokovice v pavčnik. Podpore otrok se nadjati je naravno, al golfivo! Oves konja spodbada. Zenska zdraži serce, petje zveseli, vino vtopi skerbi. Sreča človeka kmalo prestroji. Vsak po sebi vatle meri. Bog ima veliko lastnost, al nobene prilike. Kdor zna, kmalo dokona (konča). Ko šunder neha, je vsim prav. Sadje je le les ako ni kruha vmes. Lesica se dlak zlevi, zvijač se ne znebi. Kdor terdo spi, je brez skerbi. Tiljev teden je vsih vreden (ako je lep za bučele). Pol sveta na dobrih ramah sloni. Vsak po svojo smojko v ogenj sezi. Skušnja je kos preroka. Žena pergacija (pusta), mož gotovo pijanec. Človek se med ljudmi obrusi, ko kamen po svetu. Žareča zarja oznani piharja. Sreča se ne pusti za nos voditi. Lenoba je vragova mreža. Govori kar je res, stori kar smeš, te ste steze do nebes. Resnični prijatelji so redko sejani. Okol zlatega teleta svet na sapo raja. Star človek je sam sebi na poti. Dober izgovor je bolj ko počen groš. Dober izgovor je bolji ko devet zagovornikov. Želodca ni vstanu pregovoriti, ne preupiti. če Žakelj zrase, pa zerna ni. Huda beseda, dobra roka. Terda izreja, dobra volja. Gerši gos bolj se snaži. 257 Kdor ne misli plačati, se ne puli za ceno. Hiša razdeljena razpada kakor zapušena. Kdor noče, kmalo izgovor najde. Poslednji kervave pete odnese. xxxx. Gospodarske drobtinee. 1. Mesečne opravila. 1. Opravila v proseticu. Podiraj les, da se v otesanem červ ne zaredi. Žganja ne pij, ker hladi, ter na potu lahko zmerzneš. Varuj mlade drevesca škodljivih zajcov. Na ribniku led prebijaj, da se ribe pod ledom ne zadušijo. Izkidaj gnoj večkrat iz hlevov, da živina zavoij sparnosti ne zboli. Pokladaj ovcam jelšov vejnik, če ga pa ne jedo, so na plučih ali jetrih bolne in jih od zdravih odloči. 2. Opravila v svečanu. .Bučelc lepo osnaži in jih na tisti kraj postavi, kjer jih boš čez leto imel. Verbe in topole obsekaj. Obderžaj v tem mescu veržene prešiče za pleme. Sirodke jim ne dajaj, mleka pa tudi le malo, sicer ti drenje dobijo. Da bodo kure rade nesle, jih z ječmenom kermi. Da bodo pa rade valile, daj jim varjenega konopnega semena. O svečnici moraš še polovico klaje v skednju imeti. Cez zimo hranjeno sadje večkrat pregledaj in gnjilo sproti odloči. Popravi vse poljsko orodje, da bode za spomlad pri¬ pravljeno. Zdaj ne strelaj, ne lovi več žival, ker živali zdaj že hujšajo, kože so slabeje, in že dlaka izpada. Glasnik za 1. 1858. 17 258 3, Opravila v sušen. Obrezuj za sajo pripravne divje drevesca. Obsekuj sadno drevje, odpravi suhe veje, poberaj gosenčne mešiče, poravnaj, kar je krivo. Prekošatim drevesom nepotrebne veje od spo- dej gori odžagaj, da se lepši zarastejo. Cepiče za ceplenje vzemi od dreves, ki že naj manj deset let rodijo. Skoplji zelni vert, vgnoji ga in obsej. Sej pa: salato, grah, korenje, česen, čebulo in redkvico. Strezi bučelam, daj jim vode v plitvih skledicah s kamenči, da v vodi na nje sedejo in se ne vtopijo. To se dene pred uljnjake. 4. Opravila v malotravnu. Beli platno in prejo, kadar drevje cveti. Preskerbi se zdaj z metlami, dokler breza še zelenja ne požene. Naberaj smerčike, ki po pervem dežji za snegom pozeno. Jej krešo, ker je zdrava. Travnike z brano povlači, da mah stergaš, potrosi jih s pepelom in s travnim semenom posej, ali je mo¬ goče pred dežjem. Pepel mah mori in zemljo pognoji. Korun zasadi, je rodoviten in rediven. Ovce ostrizi. 5. Opravila v velkotravnu. Ne spuščaj nobene živine na pašo, dokler je dež ni opral, ko je sneg skopnel. Varuj požlalinjene drevesa živine, mravelj in bolh (kebrov). Mravljam ubraniš na drevo, če smrekovo skorjo tako okoli debla privežeš, da je zverhaj terdno privezana, spodaj pa od debla stoji, kakor da bi streha okoli njega bila, skorjo pa od znotra s ptičjim limom pomaži; mravlje ne morejo čez lim, smrekovina pa obvarje, da dež lima ne spere. Popravi ceste in potove. Travo okoli drevja trebi, prilivaj, ako je suša. Sej turšico, sadi buče, kumare, dinje, fižol i. t. d. Pasi vso živino v hlevu, da gnoj doma ostane. Presušaj volnate in suknene oblačila, da se jih mol ne loti. Raki so zdaj naj bolji, posebno kadar pšenica cveti. Imej snažno živino, posodo in hlev. Delaj marljivo, sprehajaj se pogosto pod milim ne¬ bom ali v gojzdu, pij vodo, tako boš zdrav ostal. 259 6. Opravila v rozencvefu. Hrani maslo tega mesca, ker je naj bolj slanovitno. Jej ma¬ line, jagode in češnje, prav zdrava jed so. Nauk za celo leto je: oberi ali otresi zrelo sadje kak lep dan zjutrej, pred ko sonce roso osuši, in hrani na slami razloženo na hladnem kraji; v izbi ali stanici, kjer ljudi spijo in prebivajo, ne sme ne sadje, ne kuba ležati; od tega glava boli, persi oslabijo, in je sploh zavoljo močnega duha in vlažnosti nezdravo. Sej endivjo salato, zimsko retkev. Obloži slabe drevesa z ovčjim ali kravjim starim gnojem. Pred ko piješ, se počasi ohladi, usta z vodo speri, roke v vodi umij, in tako po malem s pre¬ nehanjem pij. 7. Opravila v maloserpanu. Okoplji in osuj s perstjo zelje in vertne zeliša, spuščaj vodo na travnike. Vari, da prešiči lanu ne jedo, to je za nje strup. Spuščaj živino na pašo, kadar je hladno. Hrani ku¬ mare v jesihu za zimo. Zderži se vina, dokler je vročina. Ruj lan v deževnih dnevih. Nasuši češenj, višenj, rudečega grozdjiča za zimo. Občuvaj perutnino, ker zdaj kuna in dihur mlade imata, in za njo lazita. Daj poslom boljše jesti in piti, ker so od teškega dela trudni. Imej živino v planini, kjer je lepa trava, da se dobro redi. Sej repo, in plej jo h kraji mesca. 8. Opravila v velkoserpanu. Hrani kurje jajca tega mesca, ker so naj stanovitnejši, v hladnih hranjvah, v pepelu, suhem pesku, v prosu ali pa v otrobih za zimo. Posuši žito prav dobro, pred da ga v mlin daš; sicer kruh rad plesnije, in ni zdrav. Jej popolnama zrelo sadje, nezrelo je silno škodljivo. Iz nezrelega sadja, ki zgodaj raz drevje pada, moreš žganje narediti, ali pa ga prešičem kuhaj. Pazi na vino, da ne zavre, ali da se ne skisa. Pazi na zelje in na repo, da gosence ometeš; ali pa vsako serce z laškim oljem pomaži, da' bodo pošle. Vinski terti nekaj perja oberi, da bode bolj zorilo. 17 * 260 9. Opravila v Jcimovcu. Sej ozimino, da se bo dobro zarasla. Zelje obiraj. Na vertu korenje, špinačo sej, da boš v vigredi zgodaj za kuho imel. Sadno drevje, ktero si že obral, nad korenino odkoplji, in z drugo dobro perstjo osuj. Dobre hruške odlnpi, v slad- korjevi vodi skuhaj, kadar se ohladijo, jih vun vzemi k slad¬ korjem ali cukrom potrosi, in počasi v peči posuši; so dobre za bolne in stare ljudi. Meliso (Melissa officinalis), peteržilj, luštrik (Levisticum officinale), krebulico (Kerbelkraut), žavbej in drugih želiš za zimo tako le posuši: otrebi in operi jih čisto, posuši jih v senci ne na soncu, naj bolj je na rešetih; kadar so suhe, jih spravi v hram; potem jih pa na suhem kraji hrani, da ne splesnejo. 10. Opravila v kozopersku. Mošta preveč ne pij. Sadja na kupce ne delaj, temoč razdej ga po policah, da bode dolgo ostalo. Odbiraj gnjilega. Glej da do vsih Svetih vse domu spraviš, kar imaš na polju, ker bi ti vtegnil sneg kaj zapasti. Oteri v tem mescu lan in konoplje. Glej da dosti stelje za zimo nagrabiš. Oskerbi si zimskih oblačil. Sveče za zimo naredi. Nanosi v hram dobre persti, da se zimska vertnina v njo nasadi. Lovi, kar znaš in smeš. 11. Opravila v listopadu. Kure na toplem imej, da bodo prej nesle. Kapusne glave za seme hrani. Bučele dobro odej, da ne pomerznejo. Okoli mladih dreves saje nasuj. Žita v mlin zapelji, ker je zdaj za mletev vode dosti, v mrazu pa malo. Prevdari, koliko imaš kermc in koliko živine, da boš vedel, koliko smeš rediti, oddati ali za¬ klati. Po zimi kravam večkrat srove, kisle repe daj; to rade jedo in jih kužne bolezni varuje. Hleve imej po zimi tople, snažne in suhe. Dvakrat vsak dan jih prevetri, kader napajaš. Vinske terte na tla položi, ter jih s slamo pokrij. 261 12. Opravila v grudnu. Suši meso sedajnega in prihodnega mesca. Okna pri hramih v velikem mrazu s konjskim gnojem zakidaj. Mlade drevesa z slamo ovij. če meso, jajca, sadje zmerzne, naj zmerznjeno tako dolgo v merzli vodi ležati, da se v njej otaja; voda zmerzlino na se potegne. Kadar v roke ali v noge ozebeš, derži obute noge nekaj časa v snegu, potem v merzlej vodi, kakor v perstih zmerzlina odjenja, se izuj, hodi bos po hiši, da se noge vgrejejo. Varuj kruh pred zmerzlino. Gor¬ kega kruha ne jej, ni zdrav. Pitaj dobro prešiče, če pa radi ne jedo, daj jim na peči dobro posušenega ovsa jesti. S o mer. 2 . Dnevni red umnega in dobrega gospodarja. Vsak umen človek ve, da brez pametnega in lepega reda nikjer nič prida biti ne more, in da srečen izid vsega našega početja visi z dobrega reda. Zatorej je pa tudi umnemu go¬ spodarju poglavitna skerb za dober red pri hiši, kar se v lepo, hvale vredno navado spremeni, da potlej pravijo: To je šega, to je navada pri hiši, in se novim poslom naznanuje, da vedo, po kteri hišni navadi se imajo v svoji novi službi ravnati. Kjer tega ni, dela vsak kar hoče, in hiša gre v zlo. Da pa ni pri vsaki hiši enake navade, in da tudi vsaka hišna navada dobra ni, se tudi lahko ve, in pametni vsake ne poterdijo; in pa tudi povsod po svetu in v vsaki hiši enak red, enaka navada biti ne more, ker so okolišne po svetu grozno mnoge in razločne. Pa vendar v enem kraji, v eni vasi ali soseski je dobra navada v poglavitnih rečeh lahko ena, ker okolšine niso tako razločne, da bi prav bilo v vsaki hiši zelo drugačo navado imeti; v majhnih rečeh pa se ve da tudi v eni vasi pri vsih enaka ne more biti. Pri nekteri hiši je veljala dolgo let kaka nedobra navada kakor pojerbana in kakor da bi mislil, da ne sme drugača biti, žalostno znamnje, kako taki ljudje brez misli žive. Po taki nedobri navadi, v taki brezmislenosli se ni dalo v go¬ spodarstvu kar nič napredvati ne, mar le bolj na slabši je raji 262 šlo. Vsako leto, bodi revno ali bogato, je vse minulo, in še pre¬ den je konec leta bil ali pred novino je že vse pošlo, in poznamo gospodarje, ki so na dobrem posestvu, v dobrih letih več kot 30 let gospodarji bili, in ko so odstopili, so bili tako ali pa še bolj revni kakor pred tridesetimi leti, in so v svoji starosti veliko po¬ manjkanje terpeli in zaničevani bili. Kam je prešlo njihovo premoženje? Kako je minulo toliko lepih prihodkov? revni možje sami ne vedo. Je prišel po tem pa nov, umen gospodar na tako posestvo, ki je nov red, novo navado vpeljal, se je začela nova boljša navada pri hiši kmalo zelo poznati. Kdo ne ve, kako moč ima to? Naj tukaj ob kratkem nektere slabe in dobre navade povemo, po kterih pride gospodarstvo rado na dobro ali pa na zlo. Slabe navade pri hiši so, postavim: Zvečer dolgo čuti, zjutraj pa dolgo ležati; ker ponoči se ne le malo stori, ampak se tudi svečava po nepotrebnem žge: zju- trajni nar boljši čas pa se, posebno poleti, zamudi. Slaba navada je: Nobenega stanovitnega časa zajed ne imeti, ampak ali zmirej jesti, ali pa vsak za-se, in ne vsa družina vkup; ali pa več jedi napravljati, da ostaja in se spridi. Slaba navada je: Pri jedi ščakovati se, ali pa tačas nar več opraviti imeti, ko je treba vsim kmalo k mizi iti; ker s tem se veliko časa nerodno zgubi in jeza budi. Slaba navada je: Ob novini veliko več in boljši jedi naprav¬ ljati od druzih časov, ali pa še clo neumne gostarije in pojedine, posebno na mali kmetii, postavim likofe po mlatvi i. t. d. ker ob tem veliko mine, kar potlej manjka. Plačal bi mlatiča, pa naj gre. Slaba navada je: Na vsak sejem, na vsake shodišča brez po¬ trebe hoditi, in ko so denarji, nepotrebne reči kupovati, na prave poznejše potrebe se pa ne zmisliti. Slaba navada je: Potrebne dela odložiti, nepotrebne ali vsaj odloživne pa prej delati; ali vsakemu pri hiši pustiti, da dela, kar hoče; in kadar se mu ljubi, kakor da bi gospodarja pri hiši ne bilo. Slaba navada je: Ključev od žita, vina i. t. d. ne spravljati, ampak jih na takem kraji puščati, da posli in mladi ljudje in drugi lahko do njih pridejo. 263 Slaba navada je: Dopustiti, da vsak pri hiši zapoveduje; to napravlja veliko zmešnjav, dovelj vpitja in jeze, pa malo pokor¬ ščine in malo dobrega dela. Slaba navada je: Dopustiti, da posli živini kladejo, ali vale po svoji volji, in da v tem ni ne mere, ne tehte, ne časa in nobe¬ nega prevdarka ne, in ko zmanjka, pride hlapec in reče r Ni več. Takih in še veliko družili enacih nedobrih navad je, ki go¬ spodarstvo peljajo v zlo. Dobre navade pri hiši so, postavim: Zjutraj ob uri vstati, in zvečer ob uri k počitku iti in moliti. Dobra navada je: Nič jesti, razim ob uri trikrat na dan in vsi vkup, in le v teškem delu kaj majhnega še vmes; sploh pa nikoli preveč ne jesti, ne piti, ker je nezdravo in greh. Dobra navada je: Umno prevdariti, koliko jedi je za vsacega dosti in prav, da ne manjka in da ni potrate, in da se skerbi, da so jedi čedne, dobre in tečne. Dobra navada je: Vse nepotrebne stroške opustiti, in vsa¬ kemu, kar mu po pravici gre, o pogodu dati. Dobra navada je: V vsem, pri ljudeh, pri živini in povsod gledati, da nič po nepotrebnem ne mine. Dobra navada je: Vsakemu svoje delo vsak dan odkazati, in gledati, da se urno, prav in dobro stori. Dobra navada je: Vse snažno in čedno imeti, v hiši, okoli hiše, v hlevu, pri živini in ljudeh, in pri orodji; in tudi vse orodje na pravem kraji, da se ne razgubi, ampak se le vzame, kadar se potrebuje. Dobra navada je: Le za svoje hiše čast in poštenje skerbeti, ptuje ljudi, ptuje blago pri miru pustiti, svoje dolžnosti in delo ljubiti, nikoli godernjati, nikoli drug drugemu ne nagajati ali vklju- bovati, in zmiraj prijazen, miren in veselega serca biti, kar se zgodi, ako vsak svoje neumne želje kroti, se slabe tovaršije varje, v Boga zaupa in svoj stan za ljubo ima. Dobra navada in dober dneven red gospodarja je: Vsakdan sproti po mescih vse svoje prejemke in stroške v pripravljene bukve tako zapisati, da so na eni strani prejemki, na drugi strani pa stroški in ob koncu vsacega mesca račun. To bo za-nj veliko veljavo imelo in mu bo kakor vaga, na kteri se bo njegovo 264 premoženje vagalo. To bo njemu in še drugim pregled dajalo, koliko vse njegovo gospodarstvo nese, in ga bo pametne varčnosti učilo; ker brez rajtbe ne le kupčijstvo, ampak tudi kmetijstvo terdno stati ne more. S takimi in enakimi navadami gre gospodarstvo na bolje. Kjer pa dobrega reda v vsem pri hiši ni, ondi ne more go¬ spodarstvo dobro in veselo biti; pri taki hiši ni miru, ampak je vedna vojska, kletev, krik iu sovraštvo, in nobenega veselja ni. Zalokar. 3. Zlate pravila za kmetovavce. „Naprej ! c< je sedaj tudi glas kmetovavca. Kdor si dan da¬ našnji ne prizadevuje, s časom naprej iti, bo lunalo za drugimi za¬ ostal in nazadnje celo opešal. Tukaj, dragi kmetovavec! ti po¬ dam nekoliko zlatih pravil; beri jih marljivo in ravnaj se po njih; bodo ti v veliko pomoč v tvojem napredku. 1 . Obračaj vedno eno ok6 gori in eno doli, to je, moli in delaj! Od zgor pride blagoslov tvojemu gospodarstvu; od z gor ti doide zaupanje v tvoje serce. Vsega tega ti je potreba, dragi moj kmetovavec! Al kakor kmetovavec imaš tudi tukaj doli na zemlji svoj poklic; zato obračaj svoje oko tudi doli, na svojo hišo, na svoj dvor, hlev in skedinj, na polje in travnike! če edino le kviško se oziraš, se lahko spotakneš in padeš; če pa le samo na tla gledaš, se boš poživinil. Slabo se ti bo godilo, ako ne gledaš doli; še slabši pa, če svojega pogleda ne povzdiguješ kviško; popolnoma slabo pa, če ne gledaš ne gori ne doli, ampak le slepo v svet zijaš. Mnogo jih le v svet gleda; glej, kako jim gre, in izgleduj se nad njimi! 2. Ne sramuj se dela! Verli gospodar, akoravno ima poslov dovolj in bi zamogel le zapovedovati, mora vendar znati, vsako delo prilično v roke vzeti in vsako reč lepo opravljati. Ako gospodar ne zna delati, in ne ve, kako se to ali to v roke vzame in stori, ali če se pri delu nevkretno vede, se mu bo družina smejala, in nihče ga ne bo od nje več prav posloval. Tudi družina ne stori vsega prav, zato ker noče ali pa ne zna; til se mora gospodar sam dela lotiti, da jej pokaže kako in kaj. S tem osramuje družino, ktera se 265 ho sčasoma bolj v delu izurila in bolje delala, ker se prepriča, da gospodar sam delo razume in zna. Pregovor ne pravi zastonj: „Ako hočeš , da bode vse na' uhar, Bodi sam sluga in gospodar^. Vadi tudi svoje otroke delati, zakaj: „postopanje je začetek vsega zlega". 3. Povsod imej oci, da ne pojde tvoje gospodarstvo rakove poti. Neki kmet, pri kterem je šlo gospodarstvo bolj nazaj, kakor naprej, se pritoži zavolj tega pri neki stari ženi, ktera je za co- pernico veljala. Bila je pa le pametna žena; ona reče kmetu: „Ako je tako, vam hočem kmali pomagati". Kmet jej odgovori vesel: „če le morete in hočete, iz serca vam bom zato hvaležen". Žena odgovori: „Dati vam čem en pomoček; toda vam povem, gotovo bo pomagal, če boste nalanjko spolnili, kar vam bom ve¬ lela". „Pri moji veri, da bom", se kmet berž zakolne. Na to mu reče žena jutri spet priti, da mu bo pomoček povedala, in kako ima ž njim ravnati. Zgodaj druzega dne prisope radovedni kmet k ženi, od ktere dobi neko zapečateno škatljico s tem pogojem, da mora vsaki dan trikrat, to je: zjutrej, opoldne in zvečer s to škatljico v klet, kuhinjo, hrame, na kašče, v hlev, skedinj, na polje, z eno besedo, tje povsod iti, kjer njegova družina dela. Če bo to devetkrat devet dni storil, naj škatljico kje zakoplje, toda mora tudi potem še zmirom svoje obhode opravljati, in čez ene kvatre ho vidil, da gre njegovo gospodarstvo na bolje". Kmet tako dela, kakor je bila žena velela, pa kmalo zapazi tu in tam veliko nemarnost, v hlevu tatvino in slabo gleštanje živine, na polji slabo oranje, nerodno trošenje gnoja, v skednji, da se žito ne mlati Čisto, več ali manj tudi krade. Zdaj se mu oči odpro, tako vidi, da do zdaj ni svojega gospodarstva prav pregledoval; zato sklene prihodnjič bolj priden in marljiv biti. Od zdaj se mu ni več slabo delalo, ne več kradlo. Ženi da škat¬ ljico nazaj, in se jej prav lepo zahvali za coperniško pomoč, ko¬ mur je kaj tacega treba, naj ravno tako stori! 4. Rajtaj natanjko pri svojem gospodarstvu! Prerajt je gospodarju neizmeren dobiček. Ce rajtaš, boš zadel na marsikteri pogrešek v svojem gospodarstvu, in ga boš sčasoma popravil. Po rajtingi boš zvedel, koliko da velja jajce, kokoš, gos, krava, funt masla, tele, vol, konj, mernik žita, cent 266 sena, detelje itd., in kako zamoreš te reči bolji kup pridelati, če vse nalanjko prerajtaš, boš zvedil, koliko imaš dobička na leto, koliko stroškov, in doklej boš prišel v enem letu, al boš prišel na slamo ali na pernico. 6. Ravnaj s svojimi posli kakor oče s svojimi otroci. Ako pa to ne pomaga, bodi ojster. Ako pa tudi to ne pomaga, odpravi jih iz svoje hiše. Povsod se tožbe slišijo, da so posli dandanašnji zelo popačeni. Tukaj ne bom preiskoval, kdo in kaj je tega vzrok, pa vendar to vem, da tudi marsikteri gospodarji niso proti svojim poslom taki, kakoršni so bili svoje dni. Gospodarstvo ne more biti brez družine. Družina je tvoj pomočnik; veliko ti zna pokvariti, ako je nečimerna in hudobna. Z lepo boš pa pri njej večidel več opravil, kakor z gerdim, zato jo skusi po očetovski ljubezni k svoji hiši privaditi. Poslu moraš dostikrat svoje naj dražje blago — svojega otroka izročiti; hudoben posel ti zamore vsega pokvariti. Tam kjer očetovska ljubezen ne pomaga, ondi mora ojstrost pripomoči; al ona le malo kadaj dober sad donese. Star prigovor pravi: „Kakoršen gospodar, takšen hlapec^, in to je res. Se se najde tu in tam dovolj dobrih poslov; skoraj bi rekel, da ne veliko manj, kakor dobrih gospodarjev. Še vseskozi se posli najdejo, ki že po deset in še več let pri enem gospodarju služijo. Poreden posel ni rad v službi dobrega gospodarja. 6. Ne bodi skop, kjer ni treba. Skopost ondi, kjer je ni treba, je le škoda. Ne bodi skop proti svojim poslom ali delavcom. Saj boš zavoljo tega le ti škodo terpel. Slabo ti bodo delali, škodovali pa, kjer bodo le mogli, ali saj škode ne overali, kjer bi jo zamogli. Daj raji prid¬ nemu delavcu en groš več in bolji hrano; deseterikrat ti bode po- vernil; posebno ob žetvi je na to paziti, kjer se mora pridniše in delj časa delati, da se žito prej in brez škode pod streho spravi. Ne bodi skop pri napravi dobrega orodja, z dobrim orodjem vsak raji dela, se več opravi, in delo je tudi boljše. Z dobrim dreve¬ som boš svoje njive boljše preoral, kakor s slabim, in živina ne bo toliko terpela. — Ne bodi skop pri živinski Maji. Dobro re¬ jena živina ti več dobička donaša, kakor na pol lačna. Ako re¬ diš svojo živino dovoljno, ti ne gre pica v zgubo; zametuješ pa 267 še to, kar jej pokladaš, če jo slabo in le na pol rediš. Na pol storjeno ne velja nikjer nič. 7. Bodi zjutrej pervi na nogah, zvečer pojdi poslednji spat. Ako tega še storiti ne moreš, nisi še ne pravi hišnik, ne pravi gospodar. Ravno zjutrej in pozno zvečer je treba pri um¬ nem gospodarstvu nar bolj paziti, da se kaj narobe ne naredi. Ako tako ravnaš, boš marsikaj nerodnega pri družili, pri sebi pa večkrat kako škodo zabranil in overi. 8. Počni vse o pravi ddbi , iti ne zanemarjaj pri kmetijstvu dela o pravem času. Leto berž mine; mine spomlad, poletje, jesen in zima, in ž njim preteče ravno tako urno tudi stanovitni krog kmetijskih opravkov. Pri kmetijstvu ima vsako delo svoj čas, in se mora le takrat, ne pa drugikrat opraviti; drugikrat bi se le slabo, ali pa celo ne dalo opraviti. Dostikrat se mora delo kititi, včasih pa tudi odložiti. Zato pazi skerbno, da ne zanemarjaš pravega časa. Vsaka zanemara ti zna škodovati. Ti si ne moreš ne časa ne vremena odmeriti, kakoršnega bi rad; vzeti jo moraš, kakor pride. Zato pa tudi glej in čuj, da ne zanemarjaš vgodne dobe in ne za¬ mudiš pravega časa, in nevgodnega ne porabiš. Hudi nasledki radi pridejo. 9. Bolji je, da imaš meni pa dobro rejene, kakor pa veliko in slabo rejene živine. Tudi pri živinoreji velja stari prigovor: „Obračaj plajš po vetru“. Tukaj je govor od piče. Marsikdo si je sam kriv, ako ima premalo piče. Ni ti v dobiček, pa tudi v hvalo ne, ako imaš več živine kakor pa piče (kerme). Neumno bi bilo, ako se s sed¬ merimi suhimi kravami bahaš proti svojemu sosedu, kteri jih ima le petero, pa dobro rejenih. Idi in primeri mleko od svojih sed¬ merih krav z dobroto in mero sosedovih krav in kmali se boš prepričal, da si na krivi poti. 10. Ne daj gnojnice brez koristi odtekati. Ptuji tičjek „guano“ je dober gnoj, toda drag. Gnojnica je tekoče guano, ktere ti ni treba drago plačevati. Tožiš, da ni¬ maš gnoja, in nar boljšega ne porabiš, kakor mu gre. Pomisli, koliko več gnoja bi lahko vsako leto pripravil. Pri gnoji začni umniše gospodariti, — boš vidil, da si boš kmalo opomogel! Novice. 1A Z A L 0. Stran. I. Poštena Boliinčeka v Benetkah ...... 1 II. Fedor in Olga ....... 52 III. Osoje in Boleslav, kralj poljski ...... 13G IV. Sveta gora pri Gorici . . . . . . 150 V. Božja pot k Mariji na sv. Višarjih ..... 164 VI. Beatrica in tolovajski poglavar ..... 181 VII. Češčena Marija ........ 184 VIII. Spokorjeni razbojnik ...... 186 IX. Kako čudno Bog svoje kliče ...... 187 X. Hvaležni oroslan ....... 189 XI. Žlahtna roža na kervavem polju ...... 192 XII. Človek ........ 195 XBI. Na sv. večer ........ 197 XIV. Zvon.197 XV. Pozdrav. . 198 XVI. Samoten . . . . . . . . 199 XVII. Tolažba ........ 200 XVIII. Valčkova svaritev ....... 200 XIX. Zimski večer ........ 201 XX. Noč.202 XXI. God sv. treh kraljev ....... 203 XXII. Kako so stari Slovani merliče pokopovali .... 204 XXIII. Nekteri narodi na avstralskih otokih ..... 205 XXIV. Mravlja.211 XXV. Svila . . . ..220 XXVI. Ozir na nebo ....... 224 XXVII. Koledar ali pratika ....... 233 XXVIII. Blagi spomin ....... 241 XXIX. Rubin ......... 242 XXX. Biseri.242 XXXI. Slavček.243 XXXII. Nezadovoljno konjče ...... 243 XXXIII. Medved in dren ....... 244 XXXIV. Smert si voli tovaršico ...... 245 XXXV. Moder bedak ... . . . . . . 246 XXXVI. Andrej Ravbar in Spanijol ..... 247 XXXVII. Predpustnica ....... 248 XXXVIII. Čuden pogreb . . . . . . . 251 XXXIX. Slovenski pregovori . . . . . . . 253 XXXX, Gospodarske drobtince ...... 257 ■Cv '.v .. - ■