CELJSKO-AVSTRIJSKA VOJNA OD LETA 1438 DO 1443 ALI VOJNA ZA LJUBLJANO IN ISTRO (Odlomek iz rokopisa I. knjige: Državnostni kneževini Celjanov in Goriških ter podeželski punti) VLADO HABJAN Majhen uvod v opis celjsiko-avstrijske voj- ne je potreben že zaradi habsburške hiše le- opoldinske vrste. Vojvoda Emest Železni je potem, ko so mu Švicarji ubili očeta Leopolda II., »vladal« deželam jugovzhodno od Alp, to- rej tudi na širšem Slovenskem. Emest je bil dvakrat poročen s »Slavankama«, drugič s kneginjo Cimburško-Mazovsko (Piast). Ob Er- nestovi smrti (1424) je bil njegov starejši sin Friderik šele deset let star. Zato je Lmel stric Friderik IV. Tirolski nad njim va- ruštvo do 1435. Prvorojenca Friderika V. (še- le kot cesar je bil III.) so z dopolnjenim dvajsetim letom hkrati z mlajšim bratom Al- brehtom VI. razglasili za polnoletnega. Pri- šlo je do »delilne« pogodbe. Albreht VI. je imel le tisto oblast, ki mu jo je podelil starej- ši brat. S tem se je Albreht čutil oškodovane- ga. Prikrajšani je zato kmalu prišel s Fride- rikom v spor. Albreht VI. je dobil zaveznike v Celjanih. To se ni zgodilo naključno: en vzrok za to je bUa še ne obvladana širša Slo- venija. Friderik se je naselil v svojem glav- nem mestu Gradcu. Iz Gradca je želel pred- vsem obvladati Štajersko, Koroško, Kranjsko in Istro, saj je bil po delilni pogodbi »šef« na- vedenih dežel. »Šef« je bil zelo pogojno, kajti tu sta biU tudi posesti dveh neodvisnih držav- nostnih kneževin: Goriških in Celjanov, če o drugih delno odvisnih gospostvih sploh ne go- vorimo. Za obvladovanje širše Slovenije se je voj- voda Friderik Avstrijski opiral na del senj- sko-modruških Frankopanov, zlasti na Štefa- na II. (ustanovitelj ozaljske veje, ki je umrl 1480.) V strahu proti Celjskim je Avstrijec postavil Štefana II. za kranjskega deželnega glavarja. Kar zabavno: Frankopan sUi na Kranjsko, Celjski pa brišejo »rimsko« mejo proti Sloviniji (Slavoniji) in podkolpski Hrva- ški. Štefan II. je bil od 1433 do 1437 ban Hr- vaške in Dalmacije. Tačas je bil v hudih spo- rih s Celjani, povsem neomejenimi gospodarji Gornje Slavonije, od Samobora do Štrigove. Del Frankopanov jim je bil še vedno zelo so- vražen. Tako je Štefan obljubU Habsburža- nom za boj proti Celjanom pomoč 1000 obo- rožencev. Seveda le obljubil. Saj — po Klaiču — vsi Frankopani »ob koncu Sigismundove ■ vlade še niso zmogli banderija s petsto vo- jaki ...« Leto 1439 je zelo važno za nadaljnji razvoj na širšem Slovenskem. Vojvoda Friderik je okoli 1439 postajal »rimski« cesar. Neposred- nega napada na Celjane ni tvegal do 1437, ko je še živel cesar Luksemburžan Sigismund. Tudi Sigismimdov zet, kratkotrajni kralj Al- breht V. Habsburški bi ga lahko oviral, če- prav sta 1. majnika 1438 podpisala »kom- promis« proti knežjima Celjanoma. Vendar že pred 1439 je vojvoda Friderik podpihoval zoper njiju Johanna Scholdermanna, XXX. ko- roškega (krškega) škofa (1432 do 1453). Povod za to so bUi posestni spori s krško škofijo ta- ko na Koroškem kot v širšem Posavinju. Voj- sko je začel škof Johann Scholdermaim, kate- remu je avstrijski knez na skrivoma poslal proti Celjanom vojsko in mu pomagal...«' Za vsem tem se skriva zemljepisno inte- resno in meddeželno obvladovalno povezova- nje. To kaže, da so tudi Habsburžani Ijudsko- jezikovno zelo malo čutili ali pa sploh ne. Lep dokaz za to je v »napol Slovanu« Frideriku V. (III). Slej ko prej pa je veljalo pravilo: na- rodna pripadnost vladarjev so njihovi interesi! Brez pomena za prihodnost pa ni prevladu- joč idejni in kulturni tok: pomislimo le na splošno intemacionalnost habsburških pose- sti in zlasti na itaUjansko-španski kulturni vpliv na dunajski dvor vse tja do leta 1848, ko ga preplavi novejša nacionalna zavest z nemškega matičnega ozemlja. Narobe je pri Celjanih. Njihova prevladujoča temeljna po- sest je na slovensko-kajkavsko govorečem prostoru. Od tod je domačin potencialno lahko vplival na nemško (latinsko) pisarno v Celju in v Gorici, ni pa mogel na Dimaj. Slovenski potencialni vpliv pač ni presegal našega matičnega ozemlja. Avstrijsko-celjska vojna je seveda vezana na zgodnejše spore med rodovoma. V teh tren- jih se avstrijstvu odteguje celo zadnji ptuj- ski gospod Friderik, čemur je vzrok tudi nje- govo prijateljstvo s Celjani, če ne kar sorod- stvo? ... Leta 1433 je »stric Herman-Mogoč- ni« (pridevek po listini patriarha Antonizsa II.) pomagal Ptujčanu, da je sploh še dobil fevde od Salzburga. Ptujčanova sestra Ana pa je bila poročena z Jurijem Schaunbergom. Ta se je bolj navezoval na Habsburžane leopol- dinske vrste. Slednje je Schaunbergom pripo- moglo do dedovanja, ko je svak Friderik umrl brez potomcev 1438. Izumrtje Ptujskih je ogrozilo celjsko pot v Štrigovo pa vse Medžimurje in dalje na Ogrsko, kjer se je naglo uveljavil Urh ali Orlik-Konfederativni (pridevek zaradi števil- nih knežjih konfederacij). S štrigovskega 137 poskus približne posestnc^poUtične razmejitve na širšem Slovenskem, Gornji Slovlnljl (Slavoniji) in Hrvaški med leti 1420 In 1456 oziroma do miru v Požarnicl (Pusarnltz) 1460 (po vojni za celjsko dediščmo) Legenda- 1. Državnostne posesti celjskih knezov od 1379 oziroma 1420 do 1457 (vključno s cerkvenimi »večnimi« fevdi in državnostno enklavo Z^^^^ Legenoa. i- ^ Trlkot nakazuje temeljno posestvo zasidranost med točkami: Falkensteln-Legrad-Krk-Falkenstem - 2. Drzavnostoe PC-sesti Gonških do mini v ^žarnici 1460. - 3. Wallseejsko-devlnske posesti. - 4. Habsburžanl sredi XV. stoletja. - 5. Slovimja (Slovanljav H^aška In Ogrska - ?^ Benetke -7 cžrkvene posesti: salzburške brlksenške, bamberške, krške, freisinške. - 8. Trst in njegovo ozemlje + posesti P^^Z-k^fLALSa^ burškiml »večnlml<< fevdi) ta zelo groba orientacija posesti Banffijev z Lendave. - 9. Trajni sedež ogljeskegapamarha-1^^^^ oglejskega 138 mostišča se leta 1440 ne veže s sovražnim Štefanom Banffijem, temveč s Pavlom Ban- ffijem iz Lendave. Ta Banffi je bil pomem- ben posestnik v Prekmurju, v vsej žalski županiji in zahodni Ogrski. Ključna točka na tej smeri je gospostvo Ptuj. Po letu 1438 je to gospostvo nekaj časa brez pravega gospo- darja, a ščitili so ga Celjani (posebno v vojni proti ogrskim Hunyadijem v letih 1441 do 1446). Dolgotrajno tesno sodelovanje gospodov Ptujskih z gospodi Walseejsko-Devinskimi in obojih s Celjani zahteva še eno stransko pot. Hugon VI. (zadnji) Devinski je bil od leta 1373 poročen z Ano Walsee. Najmogočnejši Walseejčan (Ens) Reinpreht II. (1364—1422) je bil trikrat poročen. V tretje je šel 1406 v zakon s Katarino, eno izmed hčera Hugona Devinskega. Zato lahko govorimo o Walseej- skp-Deyinskih....... „. ._____ „ Doin, Duin, Dovin, Dvin itd. so imena, ki označujejo devinske gospode. Uveljavili so se predvsem na devinski skali. Do leta 1362 so bili vazali oglejskih patriarhov in Goričanov. Po letu 1362 so samo na pol vazali habsbur- ški; upirajo se jim ob pomoči drugih velikih podomačenih fevdalcev In tako so do izumrtja domala neodvisni, tudi v celinskih posestih in fevdih, kot sta bila na primer Slovenj Gradec in Maribor. Tudi devinski gospodje pobijajo teorije, da nismo imeli podomačenih fevdalcev. Najprej — malce nezanesljiv — vendar zanimiv po- datek. Gre za naravno oblikovano stožčasto skalo pod devinskim gradom, ki ji pravijo tudi »kip devinske nune«. Po ljudskem pri- povedovanju naj bi to bila s pajčolanom pre- krita grajska Elizabeta Devinska, sestra Hugona Devinskega, kdo ve kdaj razglašena kot najlepša v vsej deželi. Legenda ob »kipu« nad morjem je spletla prav bogata dopolnila. Zde se čudno v sorodu z našo narodno pesmijo: Lepa Vida je pri morju stala tam na produ si plenice prala ... Legenda nazorno pripoveduje, kako so se devinski gospodje v skalnati »Lepi Vidi« (ne glede na tuje vplive v pesmi) povsem vrasli v slovansko preteklost. Dodajmo podatek, ki ga je laže preveriti. Pred XVI. stoletjem se je na željo teh graščakov ustalilo nekaj slo- venskih podložnikov ob grajskem zidu. Na- stalo je prvotno naselje Devin. Pridružil se je še bolj južni vasi Štivan, ki je bila do XVI. stoletja mali »emporij« goriških knezov. Tako sta Štivan in Devin skupaj s podomačenimi fevdalci zakoličila ogelni mejnik na sloven- skem narodnostnem jugozahodu. Poroka Ka-. tarine, ene izmed hčera Hugona VI. (zadnjega) Devinskega z Reinprehtom II. Walseejskim je napravila Walseejske (Ens) za nekake na pol domače plemiče. Posestveno — čeprav razdrobljeno — so segali od Češkega gozda do Reke v Kvarneru. Gospodarske posebnosti širše Slovenije pa tudi »prepihna« lega in vse drugo jih dela za vedno hujše separatiste. Tiha zaslomba pri sorodnikih Ptujskih, Celja- nih in Luksemburžanih povzroči spopad med Habsburžanl in Walseejsko-Devinskimi že v letih od 1411 do 1417. Paolo Santonino nam 1487 za nazaj poroča o tej vojni in o gradu s tremi zaporednimi vhodi in petogelnim stolpom v Konjicah. »Po lepoti prekaša vse druge gradove v pokrajini Savniji...; postavljen je na nezavzetno točko in zelo utrjen... Neki avstrijski vojvoda (Ernest Železni, op. V. H.) ga je svoj čas z močno vojsko polni dve leti oblegal, vendar branilcev ni mogel z ničemer pregovoriti ne premagati.. Sovražnosti od 1411 do 1417 med Walseejci in Habsburžanl tudi celjske fevdalne posesti Slovenske Bistrice ne puščajo ob strani: saj jo je ogrožal vojvoda Ernest. Walseejci so bili celjski sorodniki in štajerski področni zavez- »Klp devinske nune« pod razvalino devinskega gradu. Pečina naj bi bila po ljudskem pripovedovanju iz XIV. stoletja 139 niki. Važni so zlasti zato, ker so imeli v trajnem fevdu Pazinsko grofijo v Istri. Dve dovolj pomembni enklavi pa tudi v beneški Istri. Prva je Momjan pri Bujah, druga pa Završje (Piemonte). Završje ob reki Mirni so "VValseejsko-Devinski v desetletjih po teh sovražnostih prepustili Celjanom.^ Walseejsko-Devinski so državnostno neod- visni gospodje v pristaniškem mestu Reki in v več drugih krajih Kvarnera. Prav tako v območju jadransko-kraškega Devina... Iz trdnjavskih Konjic se uveljavljajo kot trajni fevdniki posesti Slovenj Gradec in zlasti Maribora. Nastanek Maribora sega v X. stoletje, ko je rimsko-nemški cesar Oton I. ukazal utrje- vati državo zlasti proti Ogrom. Poleg grofij na vzhodni meji so na pomembnih točkah zrasli utrjeni gradovi, med drugimi tudi na Krčevinskem hribu, novejša Piramida. V listi- nah je utrdba prvič omenjena leta 1164 pod imenom »castrum Marchburg«, grad v Marki. Rast selišča, ki se je razvilo v mesto Maribor, so za Selško-Breškimi pospešili koroški Spanhajmi. Ze leta 1243 je naveden mestni sodnik, a 1257 se izrecno navaja »civitas«. Pod gra- dom je torej nastalo mesto in prevzelo ime utrdbe na griču March-Maribor. Grad so do leta 1378 upravljali gospodje Mariborski. Ko je rod izumrl, je grad prevzel kranjski plemič Viljem Ostrovrhar. Leta 1386 ga je dobil v fevd Hugon VI. Devinski. Za njim je posest prevzel v fevd zet Reinpreht II. Walseejsko-Devinski. Rod novih gospodarjev je utrdbo obnovil v protihabsburško in se pri tem hudo zadolžil. Po izumrtju 1466 in po cesarjevi zakupniški politiki je utrdba 1469 prešla v upravo plemičev Graben iz Gradca. Za Walseejci gradu ni menda nihče več po- pravljal. Zapisnik neke komisije iz leta 1611 poroča: »Grad je pust in gol in leze na kup. Glavni zidovi in oboki so tako na široko razpokani, da jih je treba podreti do tal, če naj se postavi nov zid. Vhod in vrata so brez ključavnic, peči in okna so razbita. Zidovje je ceniti največ na 25 tisoč goldinarjev. Tudi pristava je docela pusta; razklano zidovje je kvečjemu 300 goldinarjev vredno. Walseejci so kajpada veliko manj zasidrani v širši Sloveniji kot Žovneško-Celjski ali Go- ričani. Ne glede na to je vendar bilo treba pokazati nanje. Bolje se vidi, koliko so bili ustaljeni fevdalci mnogostransko in tudi družbeno razvojno povezani z deželo. Za večjo osamosvojitev pa so seveda Walseejci izrabljali nasprotja med češkimi Luksembur- žani in avstrijskimi Habsburžani. Nasprotja med avstrijsko in češko hišo so bila še posebno živa za vlade Sigismunda. Sigismundov starejši brat Vaclav je leta 1395 podelil Ortenburžanom (Radovljiškim) dežel- no-knežjo pravico do krvnega sodstva na vseh njihovih posestvih, kar 1420 v celoti dedujejo Celjani. S pravico do krvnega sodstva je Sigismund 1434 ustregel tudi Devinsko-Wallseejskim. A ti so, kot že rečeno, od 1411 do 1417 in naprej ob podpori Luksen- buržanov uhajali habsburški vojvodski nad- oblasti na Srednjem in Slovenskem Štajer- skem. Sovražnosti so se odvijale zlasti okoli konjiškega gradu, torej na poti proti morju in Istri. Brž ko so Walseejsko-Devinski prišli da posesti na širšem Slovenskem (Devin, Kras, Pazinska knežija z Završjem-Piemontom ob Mirni), se kaže pri njih želja, da se po celj- skem vzgledu povzpne j o med prave kneze. Dokaz za to je zlasti njihova nova cerkvena politika. V srednjem veku nisi vladar-knez, če nisi zaščitnik vrsti far, samostanov in če le mogoče tudi škofij, ali celo patriarhije, kakor so bili celjski knezi prehodno Ogleju in Zagrebu. ^ ^ ^ V Avstriji so imeli Walseejsko-Devinski spore s salzburško nadškofijo, ki je bila habsburška varovanka. Še bolj zanimiv je primer s pičansko škofijo v Istri. Rein- preht II. si v primerjavi s predniki ni lastil samo far na posestih na Primorskem, temveč je hotel vplivati tudi na škofijski sedež (od 524) v Pičanu — Novem Ptuju. Pičan je bil v (pazinski) knežiji, ki jo ima v trajnem fevdu. Na 12. februarja 1417 je imenoval Šta- jerca brata Pavla, avguštinskega meniha z Reke (mesto je last Devinsko-Walseejskih) za škofa v Pičanu. Pavel je bil »detto Styriusv(. (Iz tega moremo ugibati, če ni morda govoril slovensko?) Izbor je, kot kaže, naletel na ugovor pri papeškem stolu. Leta 1418 je sedel brat Pavel še vedno kot episcopus electus doma v reškem samostanu. Vendar v letih 1423-26 je Pavel generalni vikar patriarha Ludvika II. (Tecka), ki je imel zlasti do 1431 svoj emigrantski sedež v Celju. A v Pičanu stolu je Gregor Korošec (Gregorius de Carin- tia), ki je hkrati Teckov namestnik za širšo Slovenijo. Gregor Korošec je »1425 postavil elegantno gotsko kapelo v Gračišču« med Pičanom in Pazinom. Umrl je pri celjskih varovancih v samostanu Bistra pri Vrhniki. Tu je imel — patriarhov namestnik — poleg Gornjega gradu nekak pomožen sedež, kadar ni bil v Pičanu. Leta 1430 ali 1436 pa se zdi, da se je brat Pavel vendarle polastil škofije v Pičanu kakor tudi podružnic v samostanu Bistri pri Vrhniki in pri benediktincih v Gornjem gradu. 140 škofijski dogodek iz leta 1417 se ne more samo naključno ujemati s tem, da Celjan in Ortenburžan postavita 1412 sorodnika Ludvi- ka Tecka za oglejskega patriarha. Vseh šest istrskih škofij spada pod Oglej, po letu 1420 pa pravzaprav pod Celje. Saj tu stoluje pregnani Teck. Od tod Walseejcem vzorec, ko postavljajo svojega človeka za škofa v Pičanu. Krog je jasen: Celjan Herman Mogočni je v letih 1411-1432 očitno delal na tem, da pride do večjih posesti na Primorskem in v Istri. K dokazom, ki so že bili zapisani, bomo navedli še pogodbo Hermanovega vnu- ka Urha ali Orlika-Konfederativnega v dvo- stranski oporoki s Habsburžanl. Od njih si je izgovoril v primeru, da prej izumrjejo kot Celjani, (kar se seveda ni zgodilo) Postojno in Pazinsko knežijo. Od Walseejsko-Devin- skih pa še posebej Reko. Poblisk naprej je bil potreben, če hočemo imeti boljši pregled nad Walseejsko-Habs- burškimi sovražnostmi od 1411. do 1417. leta. Upor Walseejskih je pri vedel do kompromisa 1417 in večanja walseejske moči. Z letom 1434 so bili z luksenburško pomočjo izvzeti od habsburške deželno knežje oblasti. Po- nosno se hitro zatem med drugim naslavljajo »Gospodje Devina in Krasa (della Carsia)«. Ustanove tudi svoje deželne urade. Poroki obeh otrok iz zakona s Katarino Devinsko sta izrazito proti Habsburški. Sin Rainprechta VI. se je oženil s Katarino Rosemberg (1418-55), hčerjo Henrika. Katarina je bila iz rodu južnočeških Rožemberških, spet mnogostran- sko povezanih z Urhom-Konfederativnim Celjskim.* Takšno odtegovanje Walseejsko-Devinskih je docela ogrozilo habsburško naprezanje po letu 1335 na širšem Slovenskem. Saj so Walseejsko-Devinski sorodstveno vezani na Ptujske, Goričane in še posebno na Žovneško- Celjske. K starejšim sorodstvom sodi novejše. Katarina Devinska (vdova Walsee) je imela tudi hčer Barbaro, po Doblingerju je dobila to ime iz hvaležnosti do celjske Barbare. Mlada Devinka je 1428 šla v zakon z Orlikom, bratrancem in vazalom Nikolajem Franko- panom. Doto 9000 zlatnikov ji je 15. septem- bra 1438 vpisal na posesti Basan in Ribnik na Hrvaškem. Ob tej poroki in ob dejstvu, da Frankopani vrnejo Celjanom kvamerske po- sesti leta 1435, je že vidna nova zveza Orlika z delom frankopanskih bratrancev, saj delno postanejo njihovi vazali. Sovražen ostane v glavnem le Štefan s svojo tako imenovano ozaljsko vejo. Sovraštvo ni toliko zvezano na stari spor kot na »kranjski zalogaj«. Dišal je tako Ozaljčanu kot Orliku-Konfede- rativnemu. Proti Frideriku Habsburžanu so šli vsi državnostni fevdalci na širšem Slovenskem in Istri. Avstrijec res ni smel več čakati, kakor hitro je umrl Sigismund. Pogajanja v letu 1438 ne prinesejo soglasja. Tako je krški škof Johann Scholderman moral po kostanj v žer- javico. Prvi del dolgotrajne celjsko avstrijske vojne je prinašal Celjanom številne nove posesti, zlasti v Posavinju in na Dolenjskem. Istrani in Postojnčani, ki so spadali pod Avstrijca, so morali nad Lož, na celjski poti v Istro! Ložani so jih zapodili v beg. Velik del so jih polovili in pobili. Ko je vojska Avstrijca spet prodrla proti Ložu, ga je zasedla in požgala, a je utrpela veliko škodo. Enega izmed poveljnikov, Krištofa Smledniškega je potolkel neki (loški) čevljar. Edino osvojitev pa mora Avstrijec kmalu vrniti. Med vojno je prišel v celjsko službo »neki Ceh« Jan Vitovec. Ta je iz Krapine udaril proti Mokronogu in premagal (škofa) Krčana in Avstrijca, kjer se je v Vitovčevem odredu izkazal neki Bosanec. Dogodki v Slavoniji in na Ogrskem se značilno ujemajo, saj je v letih 1441 do 1446 divjala tudi prava celjsko-ogrska vojna. Celj- ski vazal Jošt Fiirteneg je napadel trdnjavo Ozalj pod Kolpo. Pripadala je tačasnemu kranjskemu deželnemu glavarju Štefanu Frankopanu-Ozaljskemu. V tihem boju za Kranjsko je Avstrijec dovolj spretno podtak- nil Savinjčanom frankopansko zavoro. Po zapisu iz 8. februarja 1439 se Frankopan maščuje. Štefanove ... »sile so sovražno na- padle celjskim knezom pripadajoče mesto in grad Zagreb in njim podrejene vasi in prista- ve, od koder so odvlekli meščane, kmete, živino in cele črede .. Celjani so 1425 oblegali bamberški Beljak in Wolfsperg v Labotski dolini. Zaradi vmešava- nja Habsburžanov ju niso mogli zavzeti. Do- bili pa so velike posestne zamenjave v dolini Drave med Pohorjem in Kobanskim. Torej kamen k želji obvladati Dravo od Legrada do Dravograda in Ortenburga pri Špitalu. V V Labotski dolini tli že star spor Celjanov s šentpavelskim samostanom. Prerekali so se za davne pravice za izumrlimi sorodniki Vov- beržani in grofi (Peccah) Pfannbergi. Šlo je za Guštanj — Ravne na Koroškem, Falo itd. pa tudi zaradi plemičev Rabensteinerjev. (Kraj Rabštajn je ročno onstran avstrijsko- slovenske meje in je v drugi polovici XIX. stoletja še povsem slovenski). Grof Herman Celjski je leta 1399 razsodil proti samostanu. Ob ponovnem sporu je bilo ukazano, da »v trgu (Sentpavlu) opatovi ljudje ne smejo nositi kopij, pa tudi Rabensteiner ne. Samo opatov oskrbnik s svojimi hlapci jih sme po. starih običajih nositi v trgu — z izjemo teh; pa nihče, naj bo kdorkoli. Iz tega smemo pre-^ 141 vidno domnevati, da so bili tržani upravičeni nositi in imeti orožje...« Tako dovoljenje pravic tržanom bržčas ni bilo pogodu Celja- nom. V gornjem delu Labotske doline so pro- dali do 1436 važno prehodiščno posest oziro- ma trdnjavo Valdenstein. Grad je obvladoval prehod iz Labotske doline čez prelaz Viere Tore na Srednje Štajersko. Po drugih kupninah, perspektivnih dedo- valnih pogodbah in konkretnih zavojevanjih vidimo, da so opuščali postojanke v povsem nemškem govornem ozemlju in se osredotočili na zaokroževanje svoje državnosti južno od porečja Drave. Prostrano posest grad Muto, mitnico in trg je z letom 1425 pridobil že ve- liki grof Herman. Sočasno vemo po Fresa- cherju, da je Celjan 1425 oblegal bamberški Beljak in Wolfsperg. S tem in še s čem je pri- silil dva zaporedna bamberška škofa, da sta obupana predajala, (čeprav ne prodala) vse posesti na Štajerskem, Koroškem in tista pod goriškimi grofi. Državnostno zaokroževanje kneževine se pod Urhom nadaljuje. Seveda se na tem vi- šjem nivoju spušča tudi v velike poteze knež- je konjederativnih zvez v Podonavju, Balkanu in celo Gornji Italiji. Naglašali smo že, da delujejo Habsburžani s salzburško in bamberško cerkveno dopol- nitvijo. Celjani pa nasprotno z drobečo se oglejsko cerkveno ureditvijo. V zvezi z bene- diktinskim samostanom v Sentpavlu v Labo- tski dolini na vzhodnem Koroškem je važen še tale citat: »Kasnejši cesar Friderik III. (1440—1493) se je prepiral s celjskimi grofi na Štajerskem. Johann (I. Poschenbenter, opat 1432—1446, op. V. H.) je bil najbrže prisilno na strani dežel- nega kneza. S tem si je nakopal sovraštvo grofov Friderika in Urha Celjskega. Po viru: De fundatione opata Hieronymasa so prišle njune čete 31. majnika 1439 v Labotsko do- lino, ki so trg (Sentpavel), farno cerkev Sent- erharda in posesti v okolici zažgale.« Premoč celjskih vojaških sil je očitna. Cez dobro leto po opisanem dogodku je prišlo v Hainburgu do premirja od 23. avgusta 1440 do 1. aprila 1442 (Po Celjski kroniki in dru- gih virih vemo, da okoli 1440 vzplamti tudi celjsko-ogrska vojna, v kateri je »celjski knez« 1. marca 1441 pri Samoboru pod Gor- janci p>ovsem potolkel Ogre.). Šentpavelski menihi pa kljub temu niso dolgo uživali obljubljenega premirja. Ze 1442 so odredi celjskih grofov še enkrat pridrli, da so oplenili in v drugič zažgali trg na dan 3. oktobra tega leta.' Trg Sentpavel je v letih 1440-50 premogel slabih petdeset, šestdeset hišnih posestnikov. Po dvakratnem uničenju si je razmeroma na- glo opomogel. Opati in menihi so izvirali iz južne Nemčije: iz Hirsaua na Wiittemberškem. in posebno iz Svabske. Iz svoje domovine so pridno priseljevali obrtnike, uradnike itd. Navzlic temu je po takratnih virih še veliko slovenskih imen pri tržanih kot v krajevnih oznakah. Nič pa tu ne zvemo o celjskih pra- vicah do trga. Bržčas so jim pripadale kot de- dičem za izumrlimi sorodniki po ženski plati za grofi Pfannbergi (Prvotno so se pisali- »Bekah«, »Peccah« in »Peggau«. Izvirali so še s karantanskega obdobja). Tudi Pfanbergi so si kot advokati lastili velike pravice do Sent- pavla.'' Kakor so stvari Celjanom dobro kazale, ni- so Avstrijcu. V širšem Podonavju se od za- četka avstrijsko-celjske vojne splete vrsta neugodnih okoliščin za Friderika. Predvsem je tu rojstvo Ladislava Posmrtnika 22. febru- arja 1440. Rojstvo je načelo vprašanje okoli posesti, ki so mu pripadale v Dolnji in Gor- nji Avstriji, Ogrski in Češki. Novi momenti so Frideriku Habsburžanu in obema Celjanoma narekovali predah. »... Premirje je veljalo od že omenjenega 24. junija 1441 do Mihaelovega. A na dežel- nem zboru v St. Poltenu je bilo podalj- šano od 1. novembra do aprila naslednjega leta 1442«. V torek po Mihaelovem 1442 je škof iz Krke (začetnik vojne), Johann Schol- dermann, izročil grofu Frideriku II. Celjske- mu grad Rogatec, potem druge gradove v gro- fiji Celje, tako: Pilštanj, Podčetrtek, Bizeljsko in Mokronog kot vojno odškodnino. Kljub premirju je Celjan preganjal vazale Auerja, Steinerja in Lambergerja, ki so se zatekli k vojvodu (Frideriku).8 Bogata vojna odškodnina priča o zmagoval- cu v tej vojni. Postojanke domala v »Pragoz- du« so knezi že tako imeli v trajnih fevdih. Ti trajni fevdi so tudi bili glavni kamen spo- tike s škofom v Krki, sufraganom Salzburga. Prenos plena pa moti drugo poročilo: v letih »... 1441—1445 je prepustil škof (krški) svoja tri (manjša) spodnještajerska gospostva dežel- nemu knezu (Frideriku). Delno je to storil za- radi vojne proti celjskim grofom, delno zara- di vdorov z Ogrske ...«'. Poznavalec zgodovine že ve, da je večina obravnavanih trajnih fevdov del nekdanjih Heminih — državnostnih — posesti med Dra- vo in Savo, ki jih deduje škofija Krka. To se pravi, da so po letu 1442 vse ključne po- stojanke širšega Posavinja v rokah knezov. Tako so trajni fevdi od cerkvene gosposke sčasoma povsod prešli v posvetne roke. Iz politike dajanja posesti v zakup je zelo razvid- no bistvo sporov. Kažejo se v zavezništvu Salzburg-Krka s Habsburžani zoper Oglej. Oglej je bil za patriarha Tecka (umrl 1439) povsem vezan na Celje. Uspešno povezovanje posavinskega zaledja s kajkavskim Zagorjem je kneza spodbudilo še za Ljubljano, avstrijski tujek med velikima celjskima posestvoma 142 Ljubljana od zahodne strani, kakor jo je Pieroni upodobil okoli 1650, torej 200 let po celjskem obleganju Radovljico in Kočevjem (z Gerovim), dalje pa Trsat in Krk (v lasti samo pol otoka). Ljubljano so Avstrijci po Celjskem oblega- nju Beljaka leta 1425 ukazali še bolj utrditi. Se posebno so jo utrdili 1448, že po obravna- vani vojni. Zakaj, bo kmalu jasno; zanesljivo tega niso delali proti Bošnjakom, ki do 1469 niso bili nevarni. Zoper Friderika V. (III) je tudi mlajši na pol »Slovan« vojvoda Albreht VI. A šentpavelsko premirje je poteklo 1. aprila 1442. Albreht VI. Habsburžan in Ce- ljan sta hitro po omenjenem premoru, torej že aprila ali maja zbrala »... precej veliko vojsko in prodirala proti Kranjski. V tej deželi sta se bojevala za mesto Ljubljana. Dolgo sta jo oblegala in napadala s topovi in samokresnimi puškami in sta hotela mesto prisiliti k predaji. Ker pa jima naklep ni uspel, sta se odpravila spet nazaj po de- želi . .■ .«1» Kar neverjetno: ravno Ljubljana je bila pre- trd oreh za dokončno oblikovanje srednjeve- ške knežje državnosti na slovensko-kajkav- skem in le delno nemškem jezikovnem pro- storu južno in vzhodno od Alp. Ob habsbur- ško zvesti Ljubljani nas prešine spoznanje: osrednji in najbolj revni del Kranjske ni ni- koli premogel deželno državnostnih fevdalcev. Zato barjanska Kranjska ni nikoli dala no- benih antirimskonemških cepilcev. Te so ved- no dajala bogatejša obrobja. Prepričali se bo- mo in če začnemo pri Španhajmih, Vovberža- nih, Walseejsko-Devinskih Celjanih, Gori- ških tja do Baumkircherja. Celo pri Erazmu Tattenbachu (rodbina se je skozi več stoletij zelo podomačila) in goriškemu grofu Thurn- Walsassina 1670 ni drugače. Pa tudi pri ljud- skih uporih je v bistvu isto, doma so na boga- tejših obrobjih. Puntarska središča pri sta- rejših in mlajših podeželskih puntih so do- mala bila zunaj poljedelsko revne Kranjske. Zlasti v njenem središču, na Ljubljanskem barju z obrobji, res ni bogastva. In dogodki leta 1442? Po sredi je bilo več okoliščin od obrambne učinkovitosti Ljub- ljančanov do napadalne neuspešnosti Celjana in Albrehta, da sta na kresni večer ob dnevu sv. Janeza Krstnika (24. junija) preusmerila operacije proti Novemu mestu, potem ko sta uničila stolp v poznejšem Tivoliju. Stolp je bil last poveljnika ljubljanske obrambe po imenu Jurija Apfaltrerja. Ta kranjski plemič (doma severozahodno od Litije) je čez čas po- stal mogočni dvorni upravnik (predsednik vlade) pri Celjanih. (Potopisec Santonino le nekaj desetletij pozneje poroča (1487) o vnukinji ali nečaki- nji Jurija Apfaltrerja (hči Volfganga), ko go- vori o lepi Amaliji, poročeni z gradnikom na Majšperku, Hermanom Homeggom (Holle- negg). Gradnik je »s svojimi hlapci prepeval 143 nekaj pesmi v svoji materinščini«. Santonino tu ni dovolj jasen: gre za Slovenščino ali nem- ščino? Vendar je mogoče iz konteksta domne- vati, da ima v mislih slovenščino. Se posebno, ker je Amalija, rojena Apfaltrer, »enako do- bro govorila nemško kakor slovensko.« Itali- jan Santonino ni znal nobenega od teh dveh jezikov. Svoje ugotovitve je lahko preverjal le po zagotoiviMh prisotnih in razlikah ob križno dvojezičnem govorjenju.)'' Okoli Ljubljane so se vojskovali od aprila ali maja do 24. junija. Cel mesec obleganj ja- sno govori, da ni samo Herman Mogočni z vo- jaškimi posegi skušal povezati svojih ozemelj južno od Alp, temveč sta to počela naslednika Friderik in Orlik še v večji meri. Cas je bil ugoden, ker je bil Friderik Habs- buržan »odšel iz Gradca v gornje kraje, kjer navadno kronajo (nemške) kralje...« Voljeni so namreč bili v Frankfurtu ob Mainu, kro- nani pa v Aachenu. Ob taki priložnosti, ki je pomenila daljšo odsotnost, bi bilo tako za Al- brehta, kakor za Celjana bolj logično, da bi napadla »prestolni« Gradec, zlasti, če bi bil Albrehtov vpliv močnejši. Ker ni bil, so šli nad Ljubljano in Novo mesto, zadnji resni oviri za celjsko oblast od Drave do Istre. So- vražnosti bi se lahko imenovale: celjsko voj- skovanje za Ljubljano in za Avstrijčeve dele Istre, Kranjske in Koroške. Prinesla je že omenjene zaokrožitve v Posavju z »večnimi« fevdi od škofije Krka v »Urvaldu« in Mokro- noga na Dolenjskem, čeprav Novega mesta Albreht VI. in Celjan nista mogla zavzeti. Po- tem ko je bil Avstrijec že kronan za kralja, je zveste Ljubljančane svojevrstno nagradil. Do- delil jim je pravico, da so uporabljali rdeč vo- sek pri pečatenju in izdajanju meščanskih pi- sem. Slično formalno »priznanje« so za pri- vrženost Avstrijcu dobili tudi Novomeščani. Neuspeha okoli Ljubljane in Novega mesta sta nekatere zgodovinarje navdahnila, da so zmanjševali težo nekaterih drugih celjskih uspehov, predvsem pa prezrli slovensko sre- dotežni pomen teh akcij. Hkrati so taki ob- navljale! povečevali pomen zaveznika Albre- hta VI. Da je bil delež tega Habsburžana ob- roben, nam bo pokazal že sam nadaljni razvoj dogodkov. Trdovratno naprezanje Celjanov za Ljubljano je prisotno še naprej, neposredno že v tem, da slabe ljubljansko obrambo. Saj kmalu narede vodjo za svojega »mogočnega dvornega upravnika«. Misel na Ljubljano je očitna v programskih pogodbah za Istro, Po- stojno in Vipavo. Prisotna je v enklavnih »va- seh in srenjah« Komen (in Stjak na Krasu). Kmalu pa tudi v novo pridobljeni državnostni enklavi Završje (Piemonte) ob Mirni v Istri. Na Kras je bila najlažja pot skozi ljubljan- ska vrata. Do posesti v Kvarnem je bila tudi najpreprostejša pot skozi Ljubljano na Lož in čez Cabar na Trsat, Vinodol in Krk. Preden zaključimo sodbo o vojni Celjanov proti Habsburžanom, ki jo bijejo predvsem za Ljubljano in Istro, poglejmo še na Koroško. Posebno s tem, kar se je dogajalo v boju s šentpavelskim samostanom in še čem se je rojevala pozno srednjeveška celjska »nacional- nost«. Kakor povsod v tem času, je to v bi- stvu zaokroževalna vojna. Ustvarjala je ob- čutek pripadnosti določeni oblasti, ki skozi stoletja prerašča v deželo, narod — državo. Dokaz je celjski kronist. Habsburžanl so, ne glede, za katero med seboj sprto stran gre, zanj Avstrijci! Narobe so celjske sile, celjske, naše, domače! Pojem: Nemčija, na Nemškem, mu je širši in blizu ideje o vesoljnem »rim- skem« cesarstvu, kjer so tudi nenemška Bel- gija, Češka, ostaline v Italiji itd. Celjani kot Avstrijci so v letu 1442—1443 zasledovali mnogostrane uresničitve. Zato je prišlo 16. avgusta 1443 v Dimajskem Novem mestu do premirja s Friderikom III. in med- sebojne dedovalne pogodbe. Dan za tem sta vojvoda Albreht in Sigismund, kneza iz Av- strije, skupaj z »rimskim kraljem« Frideri- kom priznala pokneženemu grofu Frideriku, Urhu Celjskemu in potomcem naslov: državni knez. Z naslovom državni knez je postala kneže- vina Celjanov enakovredna Avstriji, Češki, Bavarski, Švici, Firencam, itd. Se bolj jasno: postajala je zgodovinska dežela. (Torej: dr- žavnostna izoblikovanost, ki jo pozneje tako pogrešamo! Retrospektivno se le lahko vpra- šamo, ali nam Celjska in Goriška državnost 1848- pa tudi 1918 in 1945 res ne bi nič koristili, če bi ju znali prav pojasniti mejnim komisijam...?) Poseben dodatek k državnemu kneštvu je »večna zveza« 21. septembra 1443 v Gradcu, kar je dejansko konfederacija! Konfederacija dobršnega dela širše Slovenije z Avstrijo!... Dedovalna pogodba med Avstrijci in Ce- ljani je pomenila cel političen zaokroževalni program. V primeru, da bi prej izumrli Habsburžanl, bi Celjani dopolnili svoja ozem- lja s habsburškimi posestmi. V ta seznam je spadala »knežija Pazin z vsem, kar pripada habsburški hiši v Istri. Dalje knežija Metlika (torej Bela Krajina z Zumberkom in Vivo- dino, op. V. H,) z gradom Mehovo, Novo mesto v Slovenski marki, Kostanjevica, Laško, Vojnik, Postojna in Vipava«.!^ Posesti, kot so Mehovo, Kostanjevica, Laško, Vojnik in Žalec, so že tako bile v trajnem celjskem fevdu. Metlika in Postoj- na pa le delno. Večino Postojne in Vipavo je Herman sporazumno vrnil okoli leta 1432; ohranil je le neke prostorno neopredeljene »vasi in srenje (Suppen) imenovane Comoyn«. (Verjetno Komen ali kaj v smeri poznejše Čičarije). Nepretrganost celjske posestne politike se kaže zlasti pri Pazinski knežiji. 144 Završje (Piemonte) ob Mirni v IsUl. (Enklavna posest Celjanov v beneški Istri, ki je šele 1535 priključena Benetkam.) Albert IV. Goriško-Pazinski, ki je vladal od 1342 do 1374, je bil nazadnje poročen s Ce- Ijanko Katarino, ki mu ni dala potomcev. Spričo dedovalne pogodbe s Habsburžani vza- mejo Avstrijci pred nosom Celjanom dedi- ščino. Pazinska izguba je proti koncu XIV. stoletja ohladila habsburško-celjsko sodelo- valno »ljubezen«. Zdaj — 1443 —, skoraj po sto letih, so Celjani znova segali po Istri. Delno v pogodbi s Habsburžani. Za Reko, Kastav itd. se potegujejo 1451 v pogodbi z Walseejsko-Devinskimi. Od teh tudi dobe enklavno posest Završje (Piemonte) ob Mirni v beneški Istri. Poseg v Istro nas navaja, da se ozremo po nekaterih kulturnopoUtičnih posebnostih v tej deželi. V odlomku »Istrskega razvoda«, ki ga bomo takoj citirali, zasledimo letnico 1195. To naj bi bil čas, ko naj bi nastala — domnevna — najstarejša osnova za zapise »Razvodov«, ki so jih našli okoli 1850. Jezik v odlomku je bolj težko opredeljiv za hrvaški. Kvečjemu je na pol hrvaški, na pol slovenski — pač istrski! Obhke, kot na primer: »niže imeno- van« in še kaj, je dobeseden prevod nemške fraze v slovenščino. Primer: »I ondi gospodin Menart sluga naprid sta i pokaza listi prave v keh se udržahu zapisani razvodi i kunfini meju Sovinjakom z Vrhom i Blzetom, ki bihu pisani na let Božih 1195. ke listi ondi pred nas trih nodari postaviše, keh ta gospoda izbira: jednoga latinskoga, a drugega nimškoga, a tretoga hrvackoga, da imamo vsaki na svoj oriinal pisat, poimeno od mesta do mesta, kako se niže udrži po vsi deželi. I tako mi niže imenovani nodari preda vsu tu gospodu pročtesmo, kako se v nih udrži, i tako onde obe strane se sjediniše i kuntentaše, i kordaše i razvodi svojimi zla- meni postaviše, i jednoj i drugoj strani pisaše listi jezikom latinskim i hrvackim, a gospoda sebe shraniše jezikom nemškim.« (Podčr- tal V. H.)>3 V odlomku preseneča izrazito poudarjanje dosledno enakopravne trojezičnosti: latinski, nemški, hrvaški! Poimenovanje Hrvat se v Istri do pomladi narodov (1848) malo upo- rablja. Natančnejše študije bodo morale do- končno odgovoriti, ali je »Razvodu« verjeti. Potem bo tudi jasneje, ali je »hrvat« v Istri XV. stoletja pomenil živinorejca. V prejšnjih poglavjih smo nadrobneje navajali možen izvor in prvotni pomen besede hrvat iz poklica pastirja, varovalca čred. Izključeno pa tudi ni, da je »jezik hrvacki« v »Razvodu« le oznaka za glagolsko pisavo. Saj so Lahi in zlasti Nemci do nedavna na gosto označevali vse, kar je bilo južno od Karavank in Koban- skega, a so slabo poznali, s preprosto poeno- stavitveno oznako: hrvaško! 145 Vrnimo se v obdobje okoli 1195. V Ogleju, ki je Istri takrat vladal, je patriarh Peregrin 11. Zanj gospodujeta v Gorici in Pazinu Majn- hart m. (1183—1232), ki je oženjen z Adelajdo (rojeno Tirolsko), in Engelbert III. (1197— 1221). Ta se je poročil z Matildo-Pazinsko, hčerjo Bertolda Andeškega s Kamnika, ki je bil tudi mejni grof Istrski. Zgodovinarji in slavisti omenjajo še 5. majnik 1325, ko naj bi nastala možna osnova za poznejši prepis (?) leta 1546. V letu 1325 gospodari Henrik 11. (Areh) Goriški in njegov brat Janez Albert (1327-32). Patriarh je Bertold Andeški iz kranjsko-istrskega plemstva, kar terja še po- sebno preučitev. Ponovimo: 1195, 1275 in 5. majnika 1325 naj bi torej zapisovali — domnevne — osnutke za obnovo »Razvoda« v letu 1546. Nujno je primerjati še letnice, ko se pojavijo prvi go- riški urbarji. Od 1299—1304 je nastal temeljni primerek. Tako imenovani mlajši goriški urbar je bil sestavljen v letih 1380—1381.'* Primerjava z letnicami dovolj nazorno odgovori: Istrski razvod ni običajna fevdalna obveznost, zapisana v urbarju. Saj jih okoli 1195 na širšem Slovenskem še ne poznamo. Po tem takem pri Istrskem razvodu ne more- mo govoriti o nekaki zgodnji urbarialni listini, temveč o možni mednarodni politični listini. Zakaj možni? Pač zato, ker je še zaslediti nekatere dvome. Listina še ni, lahko bi rekh, kaj več jezikovno raziskana. Vendar ker je možna, je jasno, da ni bila mogoče brez državnostnih Goričanov, kar pa jih osvetljuje s sentimentno zamolčane strani v slovenskem zgodovinoslovju. Nikakor nam- reč ne gre sumničiti ostalo glagolsko dejav- nost, zlasti cerkveno. Ta spet ni bila mogoča brez patronov (zaščitnikov) zlasti Goriških, tudi Celjanov in Walseejsko-Devinskih. Zve- ze so menda jasne. Kljub temu bomo še malo ponavljali iz II. poglavja. Glagolica kot pisa- va je nastala v IX. stoletju v Bizancu oziro- ma v Bolgariji. Kmalu jo spodriva mlajša in prikladnejša cirilica, razen v Dalmaciji in na Slovenskem. V dosedanjih poglavjih smo pretresali novo mnenje Maksa Miklavčiča. Po njegovem se glagolica ni širila le iz Dalmacije v Istro, temveč je šla tudi v obratni smeri (celo iz Benetk). Mimo Istre je bila zelo doma na Krasu, Vipavi in celo med furlanskimi (be- neškimi) Slovenci, če ne ponavljamo, da so jo vsaj delno uporabljali vse do Drave. Konec XIII. stoletja zaznamuje velik vzpon glago- lice. Svoj procvit doseže v XV. stoletju (re- cimo Traščičev psalter po naročilu duhovnika Matija iz Kubeda, 1463, ki je ohranjen na Dunaju). Temeljno središče najde glagolica v gori- ški knežiji Pazin, drugo jedro je v slovensko- kajkavskem Buzetu. Tudi tu imajo Goričani oglejske fevde. Na teh posestvih naj bi nastal tako imenovani »Istrski razvod«, v predelih med »Sovinjakom z Vrhom i Blzetom (Bu- zetom)«, kjer so Goriški in Devinski advokati oglejske patriarhije do 1420. Čeprav Istran Božo Milanovid ne pozna nove razlage Maksa Miklavčiča, jo po svoje potrjuje, ko pravi; glagolaški središči v Pazinu in Buzetu »segata v Trst in prodirata do Gorice. Tako je bilo v srednjem veku vse zemljepisno področje slo- venske Istre v jeziku in pisavi enotno..., ne oziraje se na krajevne naglase...« Neprikladna glagolska pisava je kljub ne- spornem vzponu v XV. stoletju slaba per- spektiva za prihodnje obdobje. Ni bila spo- sobna za boj v pogojih nastopajoče renesanse in izumom tiska (1440). To bodo dolcazale že knjige iz Trubarjevega reformatorskega kroga. Tisk, zlasti latinske črke so pomenile de- janski propad glagolice, tako rokopisa kot kurzivne prilagoditve. Tiskanje knjig v gla- golici je bilo preprosto predrago za izolirana jedrca s svojo izolirano in pretežavno pisavo. Koraka z latinico ni mogla zdržati. Preblizu je bila modernim renesančnim tokovom z lah- kotno latinico. Kljub temu se je glagolica brez podpore političnih oblasti in škofij še lep čas upirala odmiranju nekako tja do 1848. Vseka- kor zanimiv primer brezupnega boja, ki je bil kljub '60 knjigam, (tiskanim tudi v Benet- kah), že vnaprej izgubljen, ker glagoljaši ni- so pravočasno prešli k latinizaciji pisave. Prav tako slabo pa je bilo, da nis