------   4   ------
Svet večer.
I                                  Narodna pravlica.
Svet večer Slovenci sploh pobožno praznujejo. Ko Ave-marijo odzvoni, popuste vse delo. V vsaki tudi najrevnisi bajtici na belo pogernjeni mizi berli lučica, in krog* mize prebivavci z molitvijo in pobožnimi pogovori polnoči čakajo. Kdor tega ne spolne, se hudo pregreši. Pripovedujejo si sledečo prigodbo.
Čevljar, ki je hotel po vsi sili začet čevelj končati, ni maral ne za svet večer ne za mašo. Ko so ljudje že memo hiše k polnočnici šli, je še zmirnaj dreto ulekel. Ura odbije poldvanajsto, pa čevelj še ni bil končan, in čevljar še ni nehal delati./ Zdaj se ozre na okno, in gorje mu! na njem zagleda veliko človeško glavo, ki z debelimi očmi na-nj gledaje ga trikrat nagovori: „Cevljar poznaš H ta gobec?44 Čevljar se prestraši, al prederznost ga ne zapusti, vzame čevelj in udari po glavi, rekoč : „ Gobec ti poznaš H tale trobec ?tt Pa kaj se zgodi ? Visoki goreči jezdici začno dirjati krog hiše, da se zemlja trese in okna ropočejo. Čevljar, ves splah, ne ve kaj bi storil. Moli in moli, obljubuje Bogu poboljšanje, da bi ga rešil. Pa zastonj! Ko se je maša v cerkvi končala, so se še le zgubili jezdici. Strah pa hudobnega čevljarja ni zapustil.   Pokopal ga je kmalo   potem.