Gerontološko izrazju
terapija paliativne medicine v bolezni pred smrtjo. Sodobna vzgoja samega sebe in pomoč drugim v skupnosti za smiselno doživljanje bolezni, onemoglosti, umiranja in žalovanja ter primerni vzorci za vsakdanjo prakso vsega tega pa se zadnja leta razvijajo v civilnem gibanju hospic. To gibanje ima največjo zalogo sodobnega tanatagoškega znanja in praktičnih izkušenj za ravnanje.
Uspešna metoda za sprejemanje minljivosti ter za primerno spremljanje umirajočih in žalujočih je socialno učenje s praktičnimi izkušnjami in socialno izmenjavo le-teh z drugimi v skupini. Tradicionalno se je to socialno učenje dogajalo v veliki družinski, sorodstveni in sosedski skupini. V današnji praksi pa se dogaja z zavestno vključitvijo v učno skupino prostovoljcev ali profesionalcev za spremljanje umirajočih in žalujočih pri hospicu, v skupine za žalujoče, v proces družinskega spremljanja umirajočega, ki ga vodi hospic s terenskimi ekipami in v podobnih učnih skupinah. Inštitut Antona Trstenjaka že dve desetletji vključuje vsebino umiranja in žalovanja tudi v usposabljanje prostovoljcev za kakovostno staranje (roditelji skupin za starejše, osebni družabniki s starejšimi ljudmi ...) in v učne skupine za družinske oskrbovalce; pri tem dobro sodeluje s hospicem. Ključno mesto v sodobni tanatagogiki v razmerah potrošniške in v svoj individualni ego usmerjene družbe je vzgoja za sprejemanje smisla minljivosti in s tem povezne umetnosti dostojnega izpuščanja v življenju, kar omogoča razvoj ob vseh izgubah.
J. Ramovš
ŽALOVANJE
angleško: mourning, grieving nemško: die Trauer francosko: en deuil italijansko: il lutto
Slovar slovenskega knjižnega jezika: čutiti žalost zaradi smrti ali izgube koga; izraziti to žalost.
Žalovanje je bolečina ob izgubi nečesa, kar je človeku vredno. Vse na svetu pa je minljivo, zato je žalovanje zdrav človeški obrambni mehanizem ob izgubah in minljivosti. Človekovi možgani in njihovo doživljanje, prav tako pa človekovo vedenje nujno potrebujejo z ene strani določeno stabilnost in kontinuiteto, z druge strani pa so odprti za spreminjanje in učenje novega. Izguba nečesa vrednega in pomembnega v življenju je doživljajska in vedenjska rana, ki potrebuje čas, da se zaceli; žalovanje omogoča, da je to celjenje uspešno. Žalovanje je torej zdrav odziv na izgube, ki pomaga izpuščati to, kar človeku ni več dosegljivo in se odpirati za nove možnosti, ki se porajajo na izpraznjenem mestu. Je vmesni člen med enim razvojnim korakom v življenju, ki je izzvenel ali ni mogoč, in drugim - da ga uzremo kot realno možnost, se zanj odločimo in vprežemo vse svoje sile v njegovo uresničenje. Poleg tega žalovanje ob odtekanju minljivega omogoča ustvarjanje neminljivega: tega, kar smo in postajamo kot ljudje.
V stoletnih kulturnih tradicijah je bil vzorec žalovanja ustaljen v vseh podrobnostih od posla-vljanja od mrtvega do obleke v času žalovanja in dolžine tega časa. S človekom, ki ga je izguba najbolj prizadela, so žalovali tudi drugi v skupnosti, zlasti bližnji. V sodobnih življenjskih razmerah tradicionalni vzorci žalovanja niso uporabni, novi pa niso razviti, zato je žalovati mnoge sram, pa tudi sicer je žalovanje v skupnosti zelo oteženo - pomislimo, da je npr. služba marsikdaj skoraj nemogoče mesto za pristno človekovo vedenje po smrti bližnjega. Dodatni oviri za pristno žalovanje danes sta tabuiziranje smrti in razširjena iluzija človekove samozadostnosti - rek »vse imam pod kontrolo« je v nasprotju z doživljajskim sprejemanjem izgub, žalovanjem in pripravljenostjo sprejemati solidarno sočutje drugih. Vzorce za žalovanje v sodobni družbi pionirsko razvija in uvaja hospic, med drugim tudi s skupinami za samopomoč žalujočih.
J. Ramovš
72