List 10.
Lončene cevi namesti lesenih rorov,
pa še nekaj druzega.
Iz Golega 1. sušca. Boljše je trikrat odložiti kot prenagliti se. Vse leto smo jo pri nas ugibali, ka-košne rore bi si omislili za vodnjak, ki od cerkvenega kapa živi, sedaj pa zavolj suhega vremena in strohnelih poprejšnjih jelovih rorov, kakor tica pod nebom zastradan pričakuje in prosi milega dežja. Jelovi rori, tega nas je skušnja učila, so na mokrem pod zemljo res v malo letih sama trohnoba; hrasti veliko več stanejo, ker je hrastovje dražje in vrtanje bolj zamudno; pa tudi hrast je le les, in za sklepanje je pri lesenih treba železja. Nsl besedo našega gospoda dr. Bleiweis-a, da se smemo zanašati na Net-ove lončene rore, smo v enem tednu brez truda in zamude po dveh pisemcih rore iz Kokrice imeli na Golem. Umetnik Andrej Net sam jih je vložil. Posamezni rori so dolgi po 2 čevlja, središče votline meri po 2 palca in pol, delani so iz take ilovice, kakor sklede, in ravno tako močno žgani, tako, da prav jasno zvone na udarec. Sklepajo se, kakor vliti železni, in v sklepih se kitajo s petonovim kitom, ki se hitro še med delom posuši in okamni tako, da je vsa še tako dolga vrsta le ena ce-
------    74    ------
lota. Vdelujejo se v zemljo po 2 čevlja globoko, da jih ne doseže zmrzlina, in ne popokajo, ko bi se primerilo, da bi v njih zastala voda zmrznila.
Ako to delo na vse  strani  presojujemo,   moramo reži,   da je umetno, naglo,  po ceni in trdno tako,  da .. kaor si jih omisli,   naj le dobro zapiše letnico v dnevnik, in kraj, kjer so zakopani pod zemljo, ker nadjati se je, da bo vžival to dobroto rod za rodom.
Kdor bi dvomil nad tem delom, naj pomisli, koliko sto in sto let staro lončenino tudi po močvirnih krajih je že vrgla lopata iz zemlje, in vendar je še močna in trdna, da, ko bi kaj služila v zemlji, naj bi počivala lahko še tisoč let, in ako je bila dobro sežgana, se za trohnobo še zmenila ne bo. Bolj kakor pri vsacem drugem delu smemo tukaj reči: To delo je dokončano, ker se ni treba bati popravila.
Kdor naših bralcev morebiti misli, da preveč hvalim, tega prosim, da s hvalo koga ne zapeljem, naj v občni prid ovrže, kar se mu zdi prenapetega. Verjemite mi, da ne pišem teh vrstic iz samega veselja do pisave, tudi ne, da bi časniki popraševali po Golem, kakor unidan po Cirknici, tudi ne, da bi s tem zahteval Golo poviševati — hotel bi ga še raje do trtine nižave ponižati — temveč moj edini nasebični namen je ta, da bi ljudje korist lončenih rorov spoznavali, in kjer se voda napeljuje, da se poslužujejo lončenih dobro žganih rorov, kterih ima Andrej Net v Kokrici še zadosti v zalogi.
Priporočam pa to delo sedaj , ker se lahko brez velike zamude stori, dokler poljska dela počivajo.
Kakor pa zvon, ki na daljave brenči, na dva kraja bije, tako želim tudi jaz zarad Ne ta še eno povedati. Bralcem „Novic" je znano, da je on sadjerejec z dušo in telesom; prepričal se bo tega, kdor stopi v njegovo drevesnico. Sedaj, posestniki, je ravno pravi čas zemljo zbolj sevati, sadno drevje saditi, cediti, cepiče v si nabirati in cepiti; sedaj — predno poljsko delo pride na vrsto — vas lepo vreme vabi k delu po vrtih, travnikih itd. Kjer je kaj sveta, se v sadni vrt prestvariti da. Sedaj naj se oživi, kdor še spi, in naj začne marljivo kopati zaklad, ki mu bo v malo letih to, kar je bogatinu mogočen visoko naložen kapital. Ker Vam Andrej Net v vseh rečeh zamore postreči, privoščim častitim bralcem, da bi se v lastni prid tudi vdeležili izdelkov vrlega sadjerejca, in s postrežbo tako zadovoljni bili, kakor sem jaz s cepiči in drevesci.
Lovro Mencinger.