Cerkvene zadeve. Nevarnost in nada. (Da'je.) Država se mora ločiti od cerkve. — Najlepši cvet in sad, ki ga krščanska vera po kat. cerkvi na zemlji nastavlja, je krščanska d r ž a v a. Kajti vera Kristusova nima le namena, posamezne ljudi preroditi in požlahtniti, ampak kakor je Kristus Zveličar celega sveta, tak6 je tudi njegova vera v to namenjena, da kakor kvas nebeaki vse razmere človeškega življenja prešine, da duh Kristusov vlada kakor v domači, tak6 tudi v srenjski in državni družini. Najležej in najbolj popolnoma dosega cerkva Kristusova svoj namen v krščanski državi. — Pa ravno krsčanske države zdaj nočejo, ampak hočejo brezversko državo. Kristus se ne sme nikjer več imenovati v javnem življenji; na voljo, na zapovedi Kristusove se ni treba več ozirati nijemu vladarju ali postavodajalcu. Hočejo postav brez Kristusa, poslancev brez Kristusa, zborov brez Kristusa, politiko brez Kristusa! Ali država, ki je pokorščino odpovedala Zveličarju, bo zastonj tirjala pokorščino za kterega koli gospoda na zemlji. Držav, od krščanstva odpadlih, konec je vselej bil in bo: krvavi prevrat in pogin! Ako tega nočemo, se tadi država od cerkve ločiti ne sme. Narodnost se mora ločiti od cerkve. Kristusova cerkva je sicer mati in odgojiteljica narodov; kajti dano ji je povelje, siriti se po vsem svetu in ,,učiti narode". Dosihmal 80 se tudi vsi narodi, ki so ji pristopili, dobro počutili v njenem naročji. Mnogim narodom, kakor tudi slovenskemu, je edina cerkva ekozi stoletja branila narodnost, in jo pogina otela. Nasproti nam zgodovina pripoveduje o mnogih, nekdaj slovečih narodib, ki so pa po odpadu od kat. cerkve sramotno poginili. Njih imena še beremo v zgodovini, ali njih sledu na zemlji več ne najdemo. Tudi malemu slovenskemu narodu velja: če nočemo, da kot narod poginemo, se narodnost od cerkve ločiti ne sme. Glejte, pošteni bralci! taka je nova vojska zoper sv. cerkev, in prav ta način vojskovanja je znamenje in pečat sedanjega časa. Sovražniki pravijo, da mučenikov sv. vere nočejo delati; ampak eelo po pravni poti, to je, po postavah od njih samih izmišJjenega novega prava hočejo cerkev castno pokopati in položiti med mrtve, z ostrim nožem novošegne pravice ji hočejo polagoma korenino za koreninoj izpodrezati, ter jo lastni osodi prepustiti, da se ob svojem času sama po sebi razruši in uniči. Izpodrezati ji hočejo korenino, ki jo ima v človeškib srcih, ker hočejo vero lo•Siti od cerkve. Izpodrezati ji hočejo korenino, ki jo ima v javnem življenji, v krščanskih državnib postavah, ker bočejo državo ločiti od cerkve. Izpodiezati ji hočejo korenino, ki jo ima v ljubezni in vdanosti narodov, v pobožnih narodnih šegah in običajih, ker hočejo narodnost ločiti od cerkve. Tak6 osamljena cerkva brez živih korenin, to je brez žive dotike s človeškim srcem in b človeako družino, bi se ve da ne mogla dolgo obstati, in v kratkem času bi novi neverci na njenih razvalinah zapeli zmagovalno pesem: križ na Golgoti smo podrli in Nazarejca smo premagali! Ali ne bo jim obveljalo. Vibarji in nevihte čistijo zrak in množijo plodovitost zemlje; tudi preganjanje čisti cerkveno obnebje, odnaša plere in izmetuje dušno gnjilobo, zdravo moč pa krepi in zori najlepše čednosti. To kaže tudi sedanji čas; zato so nevarnosti cerkve ob enem tudi našenade. (Konec sledi.)