Zveza bibliotekarskih društev Slovenije Založba Univerze v Ljubljani 67/3–4 ISSN 0023-2424 (tiskana izdaja ISSN 1581-7903 (elektronska izdaja) Ljubljana, december 2023 KNJIŽNICA Revija za podrocje bibliotekarstva in informacijske znanosti LIBRARY Journal of Library and Information Science Slovenian Library Association University of Ljubljana Press VSEBINA CONTENTS CLANKI – CONTRIBUTIONS Ajda Ulcnik, Vesna Cafuta 9Nabavna politika priporocenega študijskega gradiva v Centralni medicinski knjižnici v študijskih letih 2017/2018 in 2022/2023 The collection development of the prescribed teaching materials at the Central medical library in the academic years 2017/2018 and 2022/2023 Dejana Golenko 35Information Literacy Programmes at The Academic Level in The Field of Law: a Croatian Perspective Visokošolski programi informacijskega opismenjevanja na podrocju prava: hrvaška perspektiva Gordana Banjanin 69Uporaba lokatorja Cobiss+ v šolski knjižnici – z digitalnim lokatorjem do bolj samostojnih in zadovoljnih uporabnikov knjižniceUsing the Cobiss+ locator in the school library – a way to more independent and satisfied library users Irena Fleimisch Bezlaj 87Pametne knjižnice: pobudnice razvoja in rasti skupnosti Smart libraries: A catalyst for community development and growth Maja Šefman 117Družbeno omrežje TikTok v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana TikTok social network service in public library: a case study of Ljubljana City Library 139 Nika ArihZasnova družabne igre o lažnih novicah: Poznavalec lažnih novic Design of a board game about fake news: The fake news expert 155 Angela Repanovici, Manolis Koukourakis, Ionela Maria Barsan, Dan SavescuIntegrating Industrial Property Education into the Curricula of Technical Studies: Some Examples Vkljucevanje izobraževanja o industrijski intelektualni lastnini v kurikule tehniških študijev: nekaj primerov IN MEMORIAM 175 Mojca ŽaberlIN MEMORIAM dr. Alojz Cindric (19. 9. 1955–12. 3. 2023) 181 Mojca ŽaberlOsebna bibliografija dr. Alojza Cindrica za obdobje 1981–2023 CLANKI CONTRIBUTIONS Nabavna politika priporocenega študijskega gradiva v Centralni medicinski knjižnici v študijskih letih 2017/2018 in 2022/2023 The collection development of the prescribed teaching materials at the Central medical library in the academic years 2017/2018 and 2022/2023 Ajda Ulcnik, Vesna Cafuta Oddano: 11. 9. 2023 – Sprejeto: 9. 11. 2023 1.01 Izvirni znanstveni clanek 1.01 Original scientific paper UDK: 027.7:61:025.2(497.4 Ljubljana) DOI: https://doi.org/10.55741/knj.67.3-4.1 Izvlecek Namen: Nabavna politika knjižnic je eden izmed temeljnih procesov, s katerimi knjižni­ce uresnicujejo svoje poslanstvo. Zanimalo nas je, v kolikšni meri je Centralna medi­cinska knjižnica (CMK) v študijskih letih 2017/2018 in 2022/2023 pri nabavi študijskega gradiva upoštevala priporocila nosilcev obveznih predmetov ter kakšne so bile razpo­ložljivosti in deleži ciljne pokritosti priporocenega študijskega gradiva v omenjenih študijskih letih. Metodologija/pristop: V obeh omenjenih študijskih letih smo pregledali priporocila nosilcev osnovnih predmetov na obeh programih enovitega magistrskega študija Me­dicinske fakultete Univerze v Ljubljani (UL MF) in knjižnicni katalog CMK, v katerem smo preverili, koliko enot priporocenega študijskega gradiva je vseboval, ter izracunali deleže razpoložljivosti in ciljne pokritosti. Rezultati: V obeh preucevanih študijskih letih je bilo v povprecju na voljo 82 % naslo­vov priporocenega študijskega gradiva, ciljno pokritost pa je CMK v povprecju zago­tavljala le v 23 % primerov. Bistvenih sprememb v razpoložljivosti in pokritosti med primerjanima letoma nismo ugotovili, ceprav je bila povprecno vec kot tretjina študij­skega gradiva v študijskem letu 2022/2023 priporocena na novo. Izvirnost/uporabnost raziskave: Rezultati naše analize na primeru CMK kažejo, da je med merila za nabavo knjižnicnega gradiva smiselno uvrstiti tudi pokritost in razpo­ložljivost naslovov priporocenega študijskega gradiva ter tako izboljšati nabavno po­litiko knjižnice. Kljucne besede: visokošolske knjižnice, nabavna politika, knjižnicne zbirke, Centralna medicinska knjižnica, ucno gradivo Podatkovni set: Vsi raziskovalni podatki, na katerih temeljijo rezultati, so na voljo kot del clanka in niso arhivirani v nobenem drugem viru. Abstract Purpose: Collection development is considered one of the key processes by which li­braries fulfil their mission. We were interested in the extent to which, in the academic years 2017/2018 and 2022/2023, the Central Medical Library of the Faculty of Medicine, University of Ljubljana (CMK) took into account the course syllabi for the compulsory subjects when purchasing teaching materials, and what the availability and percent­age of coverage of the prescribed teaching materials were in the aforementioned aca­demic years. Methodology/approach: In both academic years, we analysed the course syllabi recom­mendations by the academic staff for the compulsory subjects in the two programs of the Integrated Master’s Course at the Faculty of Medicine, University of Ljubljana. We analysed the CMK catalogue, where we checked how many units of the prescribed study material it contained, and calculated the percentage of availability and target coverage. Results: In the two studied academic years, on average, 82% of the titles of the pre­scribed study material were available, while the CMK provided the target coverage in only 23% of cases on average. We did not find significant changes in availability and coverage between the two years compared, although on average more than a third of the study literature was prescribed anew in 2022/2023. Originality/practical implications: The results of our analysis on the case of CMK show that it is reasonable to include the coverage and availability of the prescribed teaching materials among the criteria for the selection of library materials, and thus to improve the library’s collection. Keywords: university libraries, collection development policy, library collection, Cen­tral Medical Library, textbooks Data set Metadata: All research data underlying the results are available as part of the article and no additional source data are required. 1 Uvod Izgradnja knjižnicne zbirke je ena temeljnih dejavnosti vsake knjižnice. Osnov­ne naloge knjižnic med drugim vkljucujejo zbiranje, obdelovanje, hranjenje in posredovanje knjižnicnega gradiva, v casu hitrega tehnološkega napredka pa je cedalje pomembnejše tudi zagotavljanje dostopa do elektronskih publikacij. Zbiranje knjižnicnega gradiva je kot ena izmed glavnih knjižnicnih dejavnosti, ki so del knjižnicne javne službe, opredeljeno tudi v Zakonu o knjižnicarstvu (ZKnj-1, 2001). Knjižnice svoje zbirke razvijajo nacrtovano in sistematicno. Nacrtovani proces pridobivanja in izlocanja gradiva z namenom oblikovanja ucinkovite, kakovo­stne in relevantne zbirke, ki poteka v daljšem casovnem obdobju in v skladu s potrebami uporabnikov knjižnice, imenujemo izgradnja knjižnicne zbirke (Ko­dric - Dacic, 2007; Rampih, 2010). Izgradnja knjižnicne zbirke (tudi knjižnicni fond, knjižnicna zaloga) predstavlja jedro poslanstva vsake knjižnice. Strokovni standardi in priporocila za visokošolske knjižnice (za obdobje od 1. junija 2021 do 31. maja 2030) (2021) ter Definicije statisticnih spremenljivk 2022 (2023) knjiž­nicno zbirko opredeljujejo kot vse gradivo oziroma dokumente dolocene vrste, na primer knjige, serijske publikacije, elektronske serijske publikacije ipd., ki jih knjižnica ponuja svojim uporabnikom. Pri tem lahko knjižnica gradivo hrani sama ali pa omogoca dostop do gradiva na daljavo, ob cemer si je knjižnica za­gotovila pravico dostopa do gradiva vsaj za doloceno casovno obdobje. Aktivnosti, povezane z izborom, narocanjem in prevzemanjem gradiva, povze­ma pojem nabava gradiva, s katerim poimenujemo vse dejavnosti, ki se nana­šajo na pridobivanje že izbranega gradiva (Kodric - Dacic, 2007). Kodric - Dacic (2007, str. 93) nabavno politiko nadalje definira kot »skupek nacelnih izhodišc in konkretnih navodil o tem, po kakšnih vsebinskih in formalnih kriterijih knjiž­nica dopolnjuje svoje fonde ter na kakšen nacin ta cilj dosega«. Le z ustreznimi knjižnicnimi zbirkami lahko knjižnice zagotavljajo uresnicevanje svojega po­slanstva, zato je proces izgradnje knjižnicne zbirke, ki sloni na nabavni politiki, bistven za delovanje knjižnic. 2 Pregled teoreticnih izhodišc Nabavna politika je strokovna in poslovna usmeritev knjižnice, ki doloca for­malne in vsebinske kriterije izgradnje knjižnicne zbirke na nacin, ki je skladen s poslanstvom knjižnice in potrebami uporabnikov (Rampih, 2010). Pri tem mo­ramo upoštevati številne dejavnike, kot so dolocanje meril za nabavo in izlo­canje gradiva, višina dodeljenih sredstev, evalvacija porabe sredstev, sledenje novostim in izbira kakovostnega gradiva. Glavni namen knjižnic je že od nekdaj zagotavljanje organiziranega dostopa do kakovostnih informacij na nacin, ki zadovoljuje potrebe njihovih uporabnikov. Ravno raznolikost uporabnikov in okolja pa je tista, ki onemogoca univerzalen model izgradnje knjižnicne zbirke, zaradi cesar se dokumenti o nabavni politiki knjižnic med seboj razlikujejo. 2.1 Nabavna politika v visokošolskih knjižnicah Visokošolske knjižnice v slovenskem prostoru zagotavljajo študijsko gradivo za razlicne uporabnike, še posebej pa za študente, ucno osebje, raziskovalce in druge zaposlene v maticni ustanovi. Knjižnicne zbirke visokošolskih knjižnic vsebujejo širok izbor študijske literature, ki pokriva vse programe študija ma­ticne fakultete, vkljucno z doktorskimi študijskimi programi. Pri izboru gradi­va morajo knjižnice upoštevati študijsko, pedagoško in raziskovalno dejavnost maticne fakultete (Strokovni standardi in priporocila …, 2021). Viri informacij vkljucujejo priporocila nosilcev predmetov, predstavitvene zbornike študijskih programov, veliko težo pa imajo tudi predlogi uporabnikov oziroma povpraše­vanje po gradivu. Pomemben vir podatkov o priporoceni literaturi so tudi ucni nacrti posameznih predmetov (ucni nacrti z režimom študija) (Brodsky, 2017; Dewald, 2003; Maybee idr., 2015). Najvecji vpliv na izbor knjižnicnega gradiva za pedagoško dejavnost imajo tako nosilci predmeta oziroma sodelujoci v peda­goškem procesu, ki so strokovnjaki na svojih podrocjih in kot taki vecinoma tudi najbolje poznajo ustrezne informacijske vire. Za razliko od drugih vrst knjižnic knjižnicni delavci v visokošolskih knjižnicah tako niso edini oziroma tisti, ki v vecjem delu odlocajo o izboru knjižnicnega gradiva. Kljub temu pa tudi zaposle­ni v knjižnici skrbijo za izbor knjižnicnega gradiva, predvsem tistega, ki ni pripo­roceno, prav tako pa morajo zagotavljati enakomerno pokritost vseh znanstvenih podrocij, kar je še posebej pomembno. Znacilnost visokošolskih knjižnic je tudi velik delež knjižnicnega gradiva v tujem jeziku, predvsem angleškem (Clayton in Gorman, 2007). Ceprav se medicinske knjižnice od preostalih vrst knjižnic razlikujejo po pre­vladujocem krogu uporabnikov in knjižnicnem gradivu, ki ga ponujajo, se sam postopek izgradnje knjižnicne zbirke ne razlikuje bistveno od postopka v drugih vrstah knjižnic (Phillips, 2014). V zadnjih letih je na tem podrocju možno zaznati velik vpliv tehnološkega napredka in sprememb v nacinu posredovanja infor­macij (na primer elektronski ucbeniki in revije, interaktivna klinicna orodja). 2.2 Dokument o nabavni politiki 2.2.1 Vloga in pomen dokumenta o nabavni politiki Dokument o nabavni politiki je zapisana javna izjava splošnih meril izgradnje knjižnicne zbirke ter zastavlja tudi okvir upravljanja in dostopa do nje (Clayton in Gorman, 2007; Phillips, 2014). Dokument o nabavni politiki vkljucuje vsebinska izhodišca za izgradnjo knjižnicnih zbirk ter knjižnico pri tem usmerja, vendar jo obenem tudi omejuje. Nabavno politiko sprejema vodstvo knjižnice (Douglas, 2011; Rampih, 2010), v proces oblikovanja vizije, poslanstva in strateških ciljev visokošolske knjižnice pa je priporocljivo vkljuciti tudi predstavnike vodstva in drugih zaposlenih na visokošolskem zavodu ter študentov (Strokovni standardi in priporocila …, 2021). Poleg meril, ki jih knjižnicni delavci uporabljajo pri iz­boru knjižnicnega gradiva, dokument vsebuje tudi napotke, ki so v pomoc pri uspešnejšem nacrtovanju, še posebej ob omejenih financnih sredstvih, pri rav­nanju z darovanim gradivom, izlocanju gradiva in odpovedi narocenih serijskih publikacij, ter deluje kot sredstvo za sporazumevanje med knjižnico, njenimi uporabniki, financerji in upravljavci. Knjižnica lahko z javno objavljenim do­kumentom o nabavni politiki upravicuje vsebino in razloge za izgradnjo svoje knjižnicne zbirke ter krepi svoje poslanstvo in cilje (Biblarz idr., 2001; Haynes, 2011). S pomocjo zapisanega dokumenta knjižnica informira javnost o vsebi­ni in obsegu svoje knjižnicne zbirke, zmanjšuje vpliv posamicnih subjektivnih odlocitev na izbor knjižnicnega gradiva ter zagotavlja doslednost pri izgradnji knjižnicne zbirke (Clayton in Gorman, 2007; Rampih, 2010). Kodric - Dacic (2007) nabavno politiko knjižnice opredeljuje kot skupek splošnih izhodišc in konkret­nih kriterijev, ki jih knjižnica upošteva pri izgradnji knjižnicne zbirke. Upravljanje knjižnicne zbirke v visokošolskih knjižnicah ureja tudi 44. clen no­vega Pravilnika o pogojih za izvajanje knjižnicne javne službe (2023). Tako je med drugim doloceno, da visokošolska knjižnica svojo knjižnicno zbirko redno posodablja, dokument o upravljanju knjižnicne zbirke pa je kot dokument jav­nega znacaja objavljen samostojno ali kot sestavni del širšega razvojnega doku­menta visokošolskega zavoda. 2.2.2 Merila za izbor knjižnicnega gradiva Izbor informacijskih virov je bistvo izgradnje knjižnicne zbirke. Clayton in Gor­man (2007) ga definirata kot identifikacijo informacijskih virov, ki so ustrezni za posamezno podrocje ter imajo za posledico odlocitev, katero knjižnicno gradivo pridobiti in uvrstiti v knjižnicno zbirko ali do njega omogociti dostop. Podrocje medicine je zelo široko in se hitro razvija, zaradi cesar je zaposlenim v medicin­ski knjižnici na voljo velik nabor raznovrstnega gradiva, ki ga lahko uvrstijo v svojo knjižnicno zbirko. Pri izboru so zato potrebna merila, s katerimi se oceni potencialna vrednost gradiva za knjižnicno zbirko, ki mora ustrezati viziji, po­slanstvu ter ciljem knjižnice in maticne ustanove. Izbor je še posebej zahteven ob pomanjkanju financnih sredstev. Knjižnice morajo dolociti merila glede izbire informacijskih virov v tiskani ali elektronski obliki. Ce je vsebina na voljo v obeh oblikah, je treba upoštevati, koliko uporabnikom in kako dolgo želimo omogociti dostop do gradiva. Nabavi tiskanega in elektronskega gradiva je smiselno uskladiti. Vecina vecjih knjižnic po svetu v zadnjem casu tako s tiskanega prehaja na elektronsko gradivo. Pri tem se pojavlja težava arhiviranja gradiva, saj knjižnice elektronskega gradiva vecinoma nimajo v lasti, omogocajo namrec le casovno omejen dostop do nje­ga. S potekom licence lahko tako knjižnica izgubi dostop do vseh elektronskih vsebin (Haynes, 2011). 2.3 Centralna medicinska knjižnica Centralna medicinska knjižnica Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani je vi­sokošolska knjižnica, ki je del knjižnicnega sistema Univerze v Ljubljani in je najvecja knjižnica na podrocju medicine v Sloveniji z vec kot 70-letno zgodovino. Svoje storitve ponuja uporabnikom iz vse Slovenije in ima tako tudi vlogo nacio­nalne medicinske knjižnice. Centralna medicinska knjižnica kot visokošolska knjižnica skladno z ZKnj-1 (2001) podpira študijski, pedagoški in raziskovalni proces ter strokovno zdravstveno delo na maticni fakulteti in tudi na Univerzi v Ljubljani. Svojo knjižnicno dejavnost izvaja predvsem za študente in zaposlene na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani (dodiplomski in podiplomski štu­denti, visokošolski ucitelji in visokošolski sodelavci, drugi visokošolski delavci), pa tudi za raziskovalce, zdravnike, zobozdravnike in druge zdravstvene delavce ter širšo strokovno javnost in druge uporabnike. Knjižnica dostop do kakovo­stnih informacijskih virov za vsa podrocja klinicne medicine in temeljnih ved ponuja vsem, ki potrebujejo njene storitve, znanstvena literatura v knjižnicni zbirki Centralne medicinske knjižnice pa vkljucuje predvsem tiskane monograf­ske publikacije in serijske publikacije z razlicnih podrocij medicine. Centralna medicinska knjižnica svojim uporabnikom, predvsem študentom eno­vitega magistrskega študijskega programa Medicina (v nadaljevanju študijski program Medicina) in študentom enovitega magistrskega študijskega programa Dentalna medicina (v nadaljevanju študijski program Dentalna medicina) ter podiplomskim študentom razlicnih doktorskih študijskih programov, zagotavlja dostop do študijskega gradiva oziroma kupuje literaturo za pedagoški proces (Poslovnik o splošnih pogojih poslovanja Centralne medicinske knjižnice Uni­verze v Ljubljani Medicinske fakultete, 2017). Medicinska fakulteta je s študijskim letom 2021/2022 vsebinsko in organizacijsko prenovila oba študijska programa, prenovljena programa pa se za študente, vpi­sane v prvi letnik, izvajata od omenjenega študijskega leta dalje. Oba študijska programa tudi po prenovi trajata šest letnikov oziroma 12 semestrov. Centralna medicinska knjižnica v svoji knjižnicni zbirki študijsko gradivo loci na temelj­no (osnovno) in pomožno (dodatno), pri cemer sledi razdelitvi iz ucnih nacrtov obveznih predmetov na študijskem programu Medicina in študijskem programu Dentalna medicina, kjer nosilci predmetov priporocajo primarno in dopolnilno študijsko gradivo (skupaj imenovano priporoceno gradivo). Centralna medi­cinska knjižnica je dolga leta stremela k zagotavljanju temeljnega študijskega gradiva za 15 % študentov (ciljna pokritost), v primeru dodatnega oziroma po­možnega študijskega gradiva pa za 10 % študentov, ki predmet poslušajo. Po­stavitev knjižnicne zbirke Centralne medicinske knjižnice v prosti pristop je bila urejena šele leta 2018, postavitev gradiva v njem pa sledi glavnim medicinskim podrocjem, pri cemer so ucbeniki med seboj loceni oziroma oznaceni glede na priporocila nosilcev predmetov z vidika temeljnega ali pomožnega ucbenika. Temeljni ucbeniki so študentom Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani na voljo za tri mesece z enkratnim enomesecnim podaljšanjem, pomožni ucbeniki pa so na voljo za izposojo za en mesec ter prav tako z možnostjo enkratnega eno­mesecnega podaljšanja. Centralna medicinska knjižnica sicer zagotavlja dostop do elektronskih zbirk, ki vkljucujejo tudi posamezne priporocene ucbenike, pri cemer so pogoji uporabe oziroma dostopa razlicni. Centralna medicinska knjižnica nima sprejetega ali javno objavljenega doku­menta o nabavni politiki, je pa pri nabavi študijskega gradiva vrsto let upošte­vala merila, kot so strokovnost, aktualnost, jezik, cena, zahteve uporabnikov, avtorstvo/založništvo, nacin vezave ter tudi tiskana ali elektronska oblika. Ome­njena merila so bila del internega pravilnika, v nekaterih primerih pa je knjižni­ca pred nakupom preverjala tudi frekvenco izposoje. 3 Raziskava V raziskavi smo se osredotocili na analizo dosedanje nabavne politike Centralne medicinske knjižnice na podrocju nabave študijskega gradiva v tiskani obliki. Ugotavljali smo, v kakšni meri so vsakoletni seznami dostopnega študijskega gradiva v Centralni medicinski knjižnici v skladu s priporocili nosilcev predme­tov in ucnimi nacrti. To merilo bi bilo namrec mogoce poleg že obstojecih meril v prihodnje smiselno upoštevati pri postopkih izgradnje knjižnicne zbirke, pred­vsem kar se tice nabave in doseganja ustrezne pokritosti medicinskih podrocij ter razpoložljivih naslovov priporocenega študijskega gradiva. S svojo raziska­vo smo vzpostavili sistem pregledovanja študijskega gradiva, ki ga priporocajo nosilci obveznih predmetov na študijskem programu Medicina in študijskem programu Dentalna medicina. 3.1 Raziskovalna vprašanja in predpostavke V raziskavi smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja in predpostavke: – V kolikšni meri je Centralna medicinska knjižnica v študijskih letih 2017/2018 in 2022/2023 zagotavljala dostop do priporocenega študijskega gradiva za do­diplomske študente študijskega programa Medicina in študijskega programa Dentalna medicina? Domnevamo, da je Centralna medicinska knjižnica pri izgradnji knjižnicne zbirke redno upoštevala študijski program maticne usta­nove in priporocila glede študijskega gradiva. – V kakšnem deležu je v študijskih letih 2017/2018 in 2022/2023 Centralna me­dicinska knjižnica dosegala ciljno stopnjo zagotavljanja ustrezne kolicine knjižnicnega gradiva (ciljna pokritost) ter razpoložljivosti? Domnevamo, da sta bili razpoložljivost naslovov in ustrezna pokritost v analiziranih študij­skih letih vecji v primeru temeljnih ucbenikov in manjši v primeru pomožnih ucbenikov. Domnevamo, da sta bili razpoložljivost naslovov in pokritost v študijskem letu 2022/2023 vecji kot v študijskem letu 2017/2018. – Kako je na nabavo študijskega gradiva vplivala kolicina financnih sredstev, namenjenih za nakup gradiva v tiskani obliki? Ali je Centralna medicinska knjižnica v preucevanem obdobju za nakup tiskanega gradiva namenjala po posameznih letih primerljivo kolicino sredstev in z vsakoletnimi nabavami redno pridobivala primerljive kolicine knjižnega gradiva v tiskani obliki? – Predpostavljamo, da je zaradi prenove študijskih programov prišlo do spre­memb v ucnih nacrtih in posledicno v študijskem gradivu, ki ga nosilci pred­metov priporocajo za svoje predmete. V kolikšnem delu so se v primerjanih študijskih letih spremenili seznami priporocenega študijskega gradiva in kako je to vplivalo na izgradnjo knjižnicne zbirke? 3.2 Metodologija S pregledom predmetnika študijskega programa Medicina in študijskega pro­grama Dentalna medicina ter ucnih nacrtov za vse posamezne obvezne pred­mete smo ugotavljali, katero študijsko gradivo je bilo priporoceno v študijskih letih 2017/2018 in 2022/2023. Dodatno smo pregledali spletne strani vseh kateder (skupaj 26) in inštitutov Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (skupaj 10), ki sodelujejo pri izvedbi obveznih predmetov, saj se je ob pregledu ucnih nacrtov izkazalo, da pri vec predmetih priporoceno študijsko gradivo ni bilo navedeno. V raziskavi smo se osredotocili na tiskano gradivo, saj študentje Medicinske fa­kultete Univerze v Ljubljani po izkušnjah in podatkih zaposlenih v Centralni medicinski knjižnici vecinoma še vedno raje posegajo po njem, tudi v primerih možne izbire med tiskanim in elektronskim ucnim gradivom. Sledilo je ugotavljanje pokritosti oziroma razpoložljivosti naslovov priporo­cenega študijskega gradiva posameznih obveznih predmetov. To smo storili s pregledom knjižnicne zbirke v knjižnicnem katalogu Centralne medicinske knjižnice, do katerega smo dostopali preko sistema COBISS.SI, kjer smo pre­verili, koliko tiskanih enot priporocenega študijskega gradiva vsebuje in v kolikšni meri knjižnica svojim primarnim uporabnikom zagotavlja dostop do študijskega gradiva ter tako izpolnjuje svoje poslanstvo visokošolske knjižnice. Analizo za študijsko leto 2017/2018 smo opravili v juniju 2018, za študijsko leto 2022/2023 pa v maju 2023. Pri pregledu zaloge posameznega gradiva smo se zaradi aktualnosti in hitrega razvoja na podrocju medicine omejili na skupno število enot dveh casovno najnovejših izdaj dolocenega študijskega gradiva v knjižnicni zbirki. Za izracun razpoložljivosti smo število priporocenih naslovov, ki so bili razpolož­ljivi oziroma na voljo v tiskani obliki v Centralni medicinski knjižnici, primer­jali s številom vseh priporocenih naslovov študijskega gradiva. Pokritost smo izracunali kot kolicnik med številom razpoložljivih enot priporocenih naslovov študijskega gradiva in številom študentov, ki so poslušali dolocen predmet v po­sameznem letniku. V casu zbiranja podatkov je bilo v študijskem letu 2017/2018 vpisanih 1416 študentov, v študijskem letu 2022/2023 pa 1490 študentov. Delež ciljne pokritosti študijskega gradiva pri obveznih predmetih smo ugotavljali gle­de na že omenjeni cilj, h kateremu je Centralna medicinska knjižnica stremela vrsto let. Ta je bil zagotavljanje ustreznega števila enot posameznega naslova temeljnega študijskega gradiva za 15 % študentov, v primeru pomožnega študij­skega gradiva pa za 10 % študentov, ki predmet poslušajo. Upoštevali smo tudi veckratno priporocanje istega naslova študijskega gradiva pri vec razlicnih pred­metih in/ali istocasno tudi na obeh študijskih programih ter izracunali, kakšen delež ciljne pokritosti je bil zagotovljen v izbranih študijskih letih. Izvedli smo primerjavo podatkov, zbranih v obeh omenjenih študijskih letih. Za dodaten vpogled v nabavno politiko tiskanega študijskega gradiva v omenje­nih študijskih letih smo izvedli še pregled podatkov v porocilih BibSiSt za leta od 2017 do 2022 (Statisticni podatki o knjižnicah, 2017, 2018, 2019, 2020, 2021, 2022), kjer nas je zanimalo, koliko sredstev je Centralna medicinska knjižnica porabila za nakup gradiva na fizicnih nosilcih oziroma za vire, ki niso v elektron­ski obliki (kot porocano v omenjenih porocilih BibSiSt), ter kakšen je bil prirast enot knjižnega gradiva v fizicni obliki (knjige in brošure), pridobljen z nakupom. Omenjeni porocani podatki namrec posredno kažejo, koliko sredstev je bilo v omenjenih letih porabljenih za nakup študijskega gradiva v tiskani obliki, kar neposredno vpliva na razpoložljivost in delež pokritosti. Sezname priporocenega gradiva v obeh preucevanih študijskih letih smo pri­merjali in izracunali, kolikšen delež študijskega gradiva je bil v študijskem letu 2022/2023 priporocen povsem na novo, kolikšen del naslovov priporocenega gradiva iz leta 2017/2018 v letu 2022/2023 sploh ni bil vec priporocen in kolikšen del naslovov priporocenega gradiva se v študijskem letu 2022/2023 ni spremenil. Za bolj pregleden prikaz zbranih rezultatov smo pripravili še dodatne grafe, ki glede na priporocila prikazujejo potencialne potrebe študentov po posameznem naslovu priporocenega ucbenika, in grafe intervalov števila izvodov posamezne­ga priporocenega ucbenika. 4 Rezultati 4.1 Razpoložljivost priporocenega študijskega gradiva za obvezne predmete v Centralni medicinski knjižnici Za analizo podatkov o priporocenem študijskem gradivu za vse obvezne predme­te na študijskem programu Medicina in študijskem programu Dentalna medicina smo sestavili tabelo, ki je v osnovi obsegala vec kot 1400 vrstic v programu Excel ter druge podatke, ki smo jih s tem orodjem tudi nadalje analizirali. Ugotovili smo, da je bil v študijskem letu 2017/2018 na študijskem programu Me­dicina skupno priporocen 201 naslov študijskega gradiva, na študijskem pro­gramu Dentalna medicina pa 250 naslovov, medtem ko je bilo v študijskem letu 2022/2023 na študijskem programu Medicina skupno priporocenih 207 naslovov študijskega gradiva, na študijskem programu Dentalna medicina pa 204 naslovi. Upoštevajoc iste naslove ucbenikov, ki so bili priporoceni pri razlicnih predme­tih in tudi na obeh študijskih smereh, je bilo v študijskem letu 2017/2018 skupaj priporocenih 281 naslovov študijskega gradiva, v študijskem letu 2022/2023 pa nekoliko vec, 294. Rezultati razpoložljivosti naslovov temeljnih in pomožnih ucbenikov v študij­skih letih 2017/2018 in 2022/2023 na študijskem programu Medicina so prikazani na sliki 1. Za študijski program Medicina je Centralna medicinska knjižnica v študijskem letu 2017/2018 zagotavljala 84 % naslovov priporocenega temeljnega študijskega gradiva, v študijskem letu 2022/2023 pa 90 % naslovov priporocene­ga temeljnega študijskega gradiva. Pomožno študijsko gradivo je Centralna me­dicinska knjižnica v študijskem letu 2017/2018 zagotavljala v 78 %, v študijskem letu 2022/2023 pa v 80 %. Slika 1: Delež razpoložljivih naslovov temeljnih in pomožnih ucbenikov na študijskem programu Medicina v študijskih letih 2017/2018 in 2022/2023 Slika 2: Delež razpoložljivih naslovov temeljnih in pomožnih ucbenikov na študijskem programu Dentalna medicina v študijskih letih 2017/2018 in 2022/2023 Centralna medicinska knjižnica je v študijskem letu 2017/2018 zagotavljala 79 % temeljnega študijskega gradiva in 71 % pomožnega študijskega gradiva, priporo­cenega na študijskem programu Dentalna medicina, v študijskem letu 2022/2023 pa je Centralna medicinska knjižnica zagotavljala 87 % naslovov priporocenega temeljnega študijskega gradiva ter 82 % pomožnega študijskega gradiva (slika 2). Centralna medicinska knjižnica je v obeh preucevanih študijskih letih zago­tavljala veliko vecino študijskega gradiva, priporocenega na obeh študijskih programih. V primeru študijskega programa Medicina je bilo v študijskem letu 2017/2018 v Centralni medicinski knjižnici povprecno torej razpoložljivih 82 % priporocenih naslovov, v primeru študijskega programa Dentalna medicina pa 77 % priporocenih naslovov študijskega gradiva (tako temeljnega kot pomožne­ga). V študijskem letu 2022/2023 je bilo za študijski program Medicina povprecno razpoložljivih 85 %, za študijski program Dentalna medicina pa 84 % priporoce­nih naslovov študijskega gradiva (tako temeljnega kot pomožnega). Rezultati omenjene analize potrjujejo hipotezo, da je Centralna medicinska knjiž­nica pri izgradnji svoje knjižnicne zbirke v preucevanih študijskih letih ve­cinoma upoštevala študijske programe in priporocila glede študijskega gradiva, saj v obeh preucevanih študijskih letih v Centralni medicinski knjižnici povprec­no ni bilo na voljo le 16 % (študijski program Medicina) oziroma 20 % (študijski program Dentalna medicina) naslovov priporocenega študijskega gradiva (vklju­cujoc tako temeljne kot pomožne ucbenike). Razpoložljivost naslovov priporocenega študijskega gradiva za obvezne predme­te je bila na obeh smereh študijskega programa visoka, saj je v obeh primerjanih študijskih letih v povprecju znašala 82 % (vkljuceno vse gradivo, tako temeljno kot pomožno). Bistvenih razlik v razpoložljivosti naslovov temeljnih in pomož­nih ucbenikov pa na obeh smereh študija nismo ugotovili, saj je Centralna me­dicinska knjižnica obe vrsti priporocenega študijskega gradiva v analiziranih študijskih letih zagotavljala v podobnem deležu, ki je bil v povprecju dokaj visok (od 77 % do 85 %). V povprecju je bila razpoložljivost priporocenega študijskega gradiva vecja v študijskem letu 2022/2023, ko je znašala 84 %, medtem ko je v študijskem letu 2017/2018 znašala 79 %, s cimer potrjujemo našo hipotezo. Prav tako potrjujemo hipotezo, da je bila v obeh analiziranih študijskih letih razpoložljivost temeljnih ucbenikov vecja od razpoložljivosti pomožnih ucbe­nikov. V študijskem letu 2017/2018 je bila razpoložljivost temeljnih ucbenikov v povprecju 80 %, v študijskem letu 2022/2023 pa 86 %. Razpoložljivih pomožnih ucbenikov je bilo v študijskem letu 2017/2018 v povprecju 72 %, pet let pozneje pa 79 %. 4.2 Pokritost študijskega gradiva pri obveznih predmetih Rezultati naše analize kažejo, da je bila ciljna (15-% oziroma 10-%) pokritost s priporocenimi ucbeniki v študijskem letu 2017/2018 na študijskem programu Medicina dosežena povprecno v 23 % naslovov, pri cemer smo upoštevali tako temeljne kot pomožne ucbenike. V študijskem letu 2022/2023 je bila povprec­na ciljna pokritost s priporocenimi ucbeniki na študijskem programu Medicina nekoliko manjša (19 %), pri cemer smo upoštevali tako temeljne kot pomožne ucbenike. Na sliki 3 so predstavljeni deleži ustrezne ciljne pokritosti obveznih predmetov na študijskem programu Medicina s temeljnim in pomožnim študijskim gradi­vom v študijskih letih 2017/2018 in 2022/2023. Za temeljne ucbenike na študij­skem programu Medicina je Centralna medicinska knjižnica v študijskem letu 2017/2018 dosegala ciljno pokritost v 28 % primerov, v študijskem letu 2022/2023 pa v 27 %. Pomožni ucbeniki so bili 10 % študentom (ciljna pokritost za pomožne ucbenike), ki so poslušali obvezne predmete na študijskem programu Medicina, v študijskem letu 2017/2018 na voljo v primeru 16 % naslovov, v študijskem letu 2022/2023 pa le v 6 %. Slika 3: Delež ustrezne (ciljne) pokritosti študijskega gradiva pri obveznih predmetih na študijskem programu Medicina v študijskih letih 2017/2018 in 2022/2023 Slika 4: Delež ustrezne (ciljne) pokritosti za obvezne predmete na študijskem programu Dentalna medicina v študijskih letih 2017/2018 in 2022/2023 Deleži ciljne pokritosti obveznih predmetov na študijskem programu Dental­na medicina s temeljnim in pomožnim študijskim gradivom v študijskih letih 2017/2018 in 2022/2023 so predstavljeni na sliki 4. Za temeljne ucbenike na študij­skem programu Dentalna medicina je Centralna medicinska knjižnica v študij­skem letu 2017/2018 dosegala ciljno pokritost v 31 % primerov, v študijskem letu 2022/2023 pa v 33 %. Pomožni ucbeniki so bili 10 % študentom, ki so poslušali obvezne predmete na študijskem programu Dentalna medicina, v študijskem letu 2017/2018 na voljo v primeru 7 % naslovov, v študijskem letu 2022/2023 pa v 10 % primerov naslovov. Povprecni deleži ciljne pokritosti temeljnih ucbenikov na obeh smereh študija so bili v obeh študijskih letih 33 %. Veliko slabši je bil povprecni delež ciljne pokritosti pomožnih ucbenikov, saj je znašal le 11 %. Tudi v tem primeru je bil delež ciljne pokritosti vecji v primeru temeljnih ucbenikov, kot smo predvidevali, kar je smiselno, saj so ti ucbeniki osnova za študij pri posameznih predmetih. V obeh študijskih letih je bila ciljna pokritost dosežena povprecno v 23 % prime­rov naslovov. Rezultati tako ne potrjujejo naše hipoteze, da je bil povprecni delež ciljne pokritosti v študijskem letu 2022/2023 vecji kot v študijskem letu 2017/2018. Na slikah 5 in 6 je s histogramoma prikazano, koliko naslovov ucbenikov se uvr­šca v posamezni interval števila enot (izvodov) dolocenega naslova ucbenika, ki je bil v študijskih letih 2017/2018 ter 2022/2023 na voljo v Centralni medicinski knjižnici (0 do 10 enot, 11 do 20 enot dolocenega naslova ipd.). V študijskem letu 2017/2018 je v interval od nic do deset enot posameznega naslova dolocenega ucbenika, ki je bil na voljo v knjižnicni zbirki Centralne medicinske knjižnice, spadala vecina ucbenikov, kar 180, oziroma za kar 180 priporocenih naslovov je bilo v Centralni medicinski knjižnici na voljo med nic in deset izvodov (slika 5). Podobno je bilo v študijskem letu 2022/2023 za skoraj 200 priporocenih naslovov, kar je velika vecina, v Centralni medicinski knjižnici na voljo med nic in deset izvodov (slika 6). Za preostale priporocene ucbenike je bilo v obeh študijskih letih na voljo vec izvodov. Število študentov, ki so v preucevanih študijskih letih glede na ucne nacrte obveznih predmetov potencialno potrebovali dolocen naslov priporocenega študijskega gradiva, v povezavi s številom naslovov priporocenih ucbenikov je prikazano na slikah 7 in 8. V študijskem letu 2017/2018 je 153 posameznih naslo­vov priporocenih ucbenikov potencialno potrebovalo med 23 in 123 študentov. Preostale priporocene ucbenike je potrebovalo še vec študentov, kar je razvidno s slike 7. Slika 5: Število naslovov ucbenikov v študijskem letu 2017/2018 po intervalih števila razpoložljivih enot Slika 6: Število naslovov ucbenikov v študijskem letu 2022/2023 po intervalih števila razpoložljivih enot Slika 7: Število naslovov ucbenikov v študijskem letu 2017/2018 po intervalih števila študentov, ki so potencialno potrebovali dolocen naslov Podobne rezultate smo dobili za študijsko leto 2022/2023 (slika 8). Za 162 naslo­vov priporocenih ucbenikov velja, da jih je potencialno potrebovalo od 22 do 122 študentov, preostale naslove priporocenih ucbenikov pa še vec študentov. Dva ucbenika, ki sta bila priporocena pri vec predmetih in na obeh študijskih programih (Interna medicina in Kirurgija), nista vkljucena v graf, saj je število vseh študentov, ki bi ju za študij glede na priporocila lahko potrebovali, preseglo število 1000. Slika 8: Število naslovov ucbenikov v študijskem letu 2022/2023 po intervalih števila študentov, ki so potencialno potrebovali dolocen naslov Centralna medicinska knjižnica je med letoma 2017 in 2022 z nakupi po posamez­nih letih pridobila precej razlicno število enot tiskanih knjig in brošur (slika 9). Podatki iz BibSiSt (Statisticni podatki o knjižnicah, 2017, 2018, 2019, 2020, 2021, 2022) kažejo, da je v letu 2020 Centralna medicinska knjižnica nabavila bistveno manjše število enot knjig in brošur kot v preostalih vkljucenih letih, skupaj le 70. Ker vecinski del tega predstavlja študijsko gradivo, je razvidno, da je Centralna medicinska knjižnica po letu 2019 kupila izrazito manj ucbenikov kot v letih pred tem. Najvec enot knjig in brošur, s tem pa tudi študijskega gradiva, je v omenje­nem obdobju Centralna medicinska knjižnica z nakupom pridobila leta 2018, ko je prirast znašal 430 enot. Podobno je s porabljenimi sredstvi za nakup gradiva na fizicnih nosilcih (oziro­ma virov, ki niso v elektronski obliki) med letoma 2017 do 2022. Na sliki 9 smo prikazali deleže tovrstnih porabljenih sredstev, pri cemer smo jih primerjali z najvišjim zneskom, ki je bil v tem obdobju namenjen za nakup gradiva na fi­zicnih nosilcih, to je bilo leta 2018. Razvidno je, da je bilo leta 2020, ko je bilo z nakupom pridobljeno najmanjše število enot knjig in brošur v izbranem casov­nem obdobju, glede na porocilo iz Statisticnih podatkov o knjižnicah (2020) za nakup gradiva na fizicnih nosilcih v primerjavi z letom 2018 namenjenega le 0,4 % sredstev (v znesku je to predstavljalo 639,22 EUR). Leta 2021 se je delež sredstev za nakup gradiva na fizicnih nosilcih zopet povecal in v primerjavi z letom 2018 znašal 26 %, vendar je bil še vedno bistveno manjši kot med letoma 2017 in 2019. V letu 2022 je Centralna medicinska knjižnica za nakup gradiva na fizicnih nosilcih porocala le malo nižji znesek kot leta 2018, vendar pa je bilo porocano število kupljenih knjig in brošur bistveno manjše, le 119 enot. Slika 9: Prirast knjižnicnega gradiva (enote) – nakup: knjige, brošure in delež sredstev, porabljenih za nakup gradiva na fizicnih nosilcih, glede na leto 2018 4.3 Primerjava deležev naslovov priporocenega gradiva v študijskih letih 2017/2018 in 2022/2023 V študijskem letu 2022/2023 je bilo na študijskem programu Medicina 63 % na­slovov priporocenega študijskega gradiva (tako primarnega kot dopolnilnega), ki je bilo enako oziroma prav tako priporoceno tudi v študijskem letu 2017/2018 (slika 10). Povsem novih priporocenih naslovov na študijskem programu Medici­na je bilo v študijskem letu 2022/2023 37 %, medtem ko 36 % naslovov, ki so bili priporoceni v študijskem letu 2017/2018, pet let pozneje ni bilo vec na seznamih priporocene literature. Na študijskem programu Dentalna medicina je bilo v študijskem letu 2022/2023 70 % naslovov priporocenega študijskega gradiva, upoštevajoc primarno in do­polnilno študijsko gradivo, enakega kot pet let prej, na novo pa je bilo priporo­cenih 30 % naslovov gradiva (slika 10). S seznama priporocenega študijskega gradiva v študijskem letu 2017/2018 na študijskem programu Dentalna medicina je bilo pet let pozneje odstranjenih 38 % naslovov. Slika 10: Delež novih in enakih naslovov priporocenega študijskega gradiva v študijskem letu 2022/2023 Rezultati naše analize kažejo, da v povprecju 37 % gradiva, ki je bilo priporoceno za oba študijska programa v študijskem letu 2017/2018, pet let pozneje sploh ni bilo vec na seznamu priporocenega študijskega gradiva, upoštevajoc primarno in dopolnilno študijsko gradivo. V študijskem letu 2022/2023 se je v povprecju v 34 % v ucnih nacrtih pojavilo povsem novo priporoceno študijsko gradivo, ki do tedaj ni bilo priporoceno. 5 Razprava Rezultati naše raziskave potrjujejo, da je Centralna medicinska knjižnica doslej dokaj redno upoštevala študijski program maticne ustanove in priporocila gle­de študijskega gradiva. Razpoložljivost študijskega gradiva v obeh analiziranih študijskih letih je bila v povprecju bistveno višja kot ciljna pokritost, kar je smi­selno. Najprej je namrec treba zagotoviti razpoložljivost vsega priporocenega študijskega gradiva, nato pa skušati zagotoviti še ustrezno pokritost. Eden izmed možnih razlogov za manj kot 100-% razpoložljivost naslovov študij­skega gradiva je, poleg financnih omejitev, dejstvo, da Medicinska fakulteta Uni­verze v Ljubljani ucne nacrte s priporocenim študijskim gradivom objavi šele ob pricetku študijskega leta (jeseni), ko pa so sredstva Centralne medicinske knjiž­nice za nakup literature deloma ali celo vecinoma že porabljena. Razpoložljivost celotnega priporocenega študijskega gradiva za posamezno študijsko leto bi v knjižnici pravocasno oziroma z zacetkom študijskega leta lahko zagotovili le ob dovolj zgodaj posredovanih podatkih o priporocenem študijskem gradivu. Po­datki za naše analize so bili sicer zbrani ob koncu študijskih let, zaradi cesar prej navedeni argument odpade, saj bi lahko manjkajoce študijsko gradivo nabavili v zacetku koledarskega leta. Ocitno je torej, da dolocenega deleža priporocenega študijskega gradiva Centralna medicinska knjižnica tudi ob koncu preuceva­nih študijskih let še ni dokupila ali pa postopek nabave in obdelave gradiva v casu zbiranja podatkov še ni bil zakljucen. Rezultati naših analiz so neposredno uporabni pri nabavi manjkajocega priporocenega študijskega gradiva, tovrstne analize pa je smiselno izvesti za vsakoletni pregled stanja študijskega gradiva. Sklepamo, da gre vzroke za precej nizko ciljno pokritost prav tako iskati pred­vsem v financiranju, saj je Centralna medicinska knjižnica, tako kot druge knjiž­nice, omejena s financnimi sredstvi, ki jih mora razporediti tako, da zagotavlja knjižnicno gradivo za vsa podrocja medicine in vse obvezne predmete, dodatno pa tudi za podiplomske študije in raziskovalce. Slabo pokritost je mogoce v do­loceni meri pojasniti predvsem z izredno velikim številom študentov, ki naj bi pri vec razlicnih predmetih uporabljali isti (temeljni in/ali pomožni) ucbenik. V nekaterih primerih je tako, tudi ob rednem pregledovanju priporocil nosil­cev predmetov, prakticno neizvedljiva nabava tolikšnega števila izvodov, da bi bila dosežena ciljna pokritost. Centralna medicinska knjižnica bi tako na primer morala v najbolj ekstremnih primerih zagotavljati krepko cez 100 izvodov pri­porocenega naslova študijskega gradiva, kar je ob upoštevanju pogostih novih izdaj na podrocju medicine ter financnih in tudi prostorskih omejitvah prakticno neizvedljivo. Za takšne ekstremne primere bi bilo treba v okviru nabavne politi­ke definirati drugacne, locene ciljne pokritosti. Nizka ciljna pokritost je na nekoliko drugacen nacin prikazana oziroma poja­snjena na slikah od 5 do 8. Razvidno je, da je bilo v preucevanih študijskih letih najvec ucbenikov na voljo v intervalu od nic do deset izvodov. Vec izvodov ucbe­nikov, ki zagotavljajo boljšo oziroma ustrezno ciljno pokritost, je bilo na voljo za bistveno manj priporocenih ucbenikov. Prav tako je iz naših rezultatov razvidno, da je bilo število študentov, ki bi potencialno potrebovali dolocen naslov pripo­rocenega študijskega gradiva, v obeh analiziranih študijskih letih dokaj veliko, v veliko primerih tudi vec sto študentov. Potreba študentov po dolocenem naslo­vu priporocenega študijskega gradiva je bila torej relativno velika, zaradi cesar pokritost ni mogla biti visoka. V primerih, kjer je isti (temeljni in/ali pomožni) ucbenik priporocen pri vec razlicnih predmetih in naj bi ga uporabljalo veliko število študentov, je nizka pokritost pricakovana oziroma do dolocene mere celo sprejemljiva. Kljub navedenemu izpostavljamo, da smo pri naših analizah upoštevali vsako posamezno priporocilo dolocenega naslova študijskega gradiva, vendar nismo upoštevali, da lahko študentje isti naslov obenem uporabljajo pri vec razlicnih predmetih oziroma pripravah na razlicne izpite v istem letniku, saj teh podatkov nimamo, sklepamo pa, da je to verjetno. Ob upoštevanju tega je skupno število študentov, ki bi dejansko »potrebovali« dolocen ucbenik, realno najverjetneje (nekoliko) nižje. Naši rezultati pa kljub temu vendarle postavljajo okvir o številu študentov, ki naj bi po priporocilih nosilcev predmetov za študij uporabljali do­loceno študijsko gradivo. Tovrstni podatki so pri nabavni politiki lahko v pomoc za izracun dovoljšnega števila enot za zagotovitev ustrezne pokritosti. Na spremembe v razpoložljivosti in deleže ciljne pokritosti lahko vplivajo tudi prenove študijskih programov in posledicno spremembe seznamov priporoce­nega študijskega gradiva. Tudi zato je kljucno, da knjižnica sledi spremembam priporocil študijskega gradiva ter jih upošteva pri svoji nabavni politiki. Kot je mogoce sklepati iz naših rezultatov, je knjižnica po prvih zbranih podatkih leta 2017/2018 nekoliko dopolnila svojo zbirko manjkajocega študijskega gradiva, predvsem v primerih, kjer sprememb v priporocenih naslovih ni bilo, vendar pa povprecna razlika v razpoložljivosti kljub temu ni velika (le 5 % vecja v študij­skem letu 2022/2023). Razloge za to lahko delno pripišemo tudi spremembam v ucnih nacrtih v pre­ucevanih študijskih letih. Povprecno je bila okoli tretjina naslovov v študijskem letu 2022/2023 priporocena povsem na novo, vendarle pa v dveh tretjinah pri­merov do sprememb ni prišlo. Ocitno je, da so nova priporocila v doloceni meri bila upoštevana, saj je bila razpoložljivost v obeh preucevanih študijskih letih podobno visoka, ne pa tudi bistveno vecja v letu 2022/2023, kar bi lahko pri­cakovali. Nekaj študijskega gradiva je bilo dokupljenega, vendar v veliki veci­ni ne v zadostni kolicini, da bi bila dosežena bistveno vecja razpoložljivost in predvsem delež ciljne pokritosti. V nekaterih primerih je na novo priporoceno študijsko gradivo (ki obenem po aktualnosti ne spada med najnovejše) celo že bilo na voljo v knjižnicni zbirki Centralne medicinske knjižnice, vendar dotlej ni bilo uvršceno med priporoceno gradivo, kar je prav tako pozitivno vplivalo na razpoložljivost, ki torej ni bila izkljucno posledica nabave novega gradiva zaradi spremljanja sprememb v priporocilih. Na malenkost boljšo razpoložljivost gradi­va letu 2022/23 je lahko vplivala tudi nabava gradiva v zacetku leta 2023, za kar pa v statisticnih podatkih o knjižnicah še ni bilo na voljo ustreznih podatkov in je zato še nismo mogli vkljuciti v raziskavo. Omenimo naj, da je zaradi velikih potreb po zdravnikih število študentov na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani vsako leto višje, saj se je število vpisnih mest s študijskim letom 2020/2021 zacelo povecevati (skupno število razpisanih vpisnih mest v prvi letnik se je v študijskem letu 2017/2018 dvignilo z 200 na 255 v študijskem letu 2022/2023), kar posledicno pomeni vecje povpraševanje po študijskem gradivu. Obenem se je v obdobju med letoma 2019 in 2022 v Centralni medicinski knjižnici celo veckrat zamenjalo vodstvo knjižnice, kar je prav tako vplivalo na izvajanje nabavne politike. Za vpogled v financni aspekt nakupa študijskega gradiva med letoma 2017 in 2022 smo preucili statisticne podatke v porocilih Statisticni podatki o knjižnicah med letoma 2017 in 2022. Med letoma 2017 in 2019 so knjižnice porocale celotne odhodke za nakup gradiva ter odhodke za nakup elektronskih virov. Razliko torej predstavljajo sredstva za nakup gradiva v drugi, fizicni obliki, pri cemer v Centralni medicinski knjižnici v to rubriko v veliki vecini spadajo ucbeniki v tiskani obliki in revije v tiskani obliki (delež kupljenih knjig, ki niso ucbeniki, je bil v omenjenih letih zanemarljiv). Ker pri nakupu tiskanih revij v omenjenih letih ni bilo bistvenih sprememb, smo privzeli, da preostala sredstva za vire, ki niso elektronski, posredno prikazujejo sredstva za nakup ucbenikov v tiskani obliki. Od leta 2020 dalje so knjižnice porocale višino sredstev za nakup gradiva na fizicnih nosilcih, kar ustrezno prikazuje vire, ki niso elektronski, in v primeru Centralne medicinske knjižnice skoraj v celoti vkljucujejo samo tiskano gradivo. Pregled omenjenih statisticnih podatkov kaže, da je Centralna medicinska knjiž­nica za nabavo gradiva na fizicnih nosilcih oziroma gradiva, ki ni v elektronski obliki, med letoma 2017 in 2019 namenila bistveno vec financnih sredstev kot v letih 2020 in 2021. Razlike med letom 2018, ko je Centralna medicinska knjiž­nica za te namene porabila najvec sredstev, in letom 2020, ko jih je porabila najmanj, so bile skoraj 250-kratne. Prihodki knjižnice so bili v preucevanih letih primer­ljivi, torej razlog za drasticno manjši prirast knjig (posledicno ucbenikov) v letih 2020 in 2021 ne more biti pomanjkanje financnih sredstev. Delno bi upad naba­vljenih knjig lahko pojasnilo kovidno obdobje, ki je s splošnim zaprtjem v letu 2020 mocno vplivalo tudi na visokošolske knjižnice, vendar pa zaprtja zaradi epidemije niso preprecevala nabave in fizicne dostave študijskega gradiva v Cen­tralno medicinsko knjižnico niti ni knjižnica v tem letu sredstev za nakup gra­diva v tiskani obliki uporabila izkljucno za dostop do novih elektronskih virov. Tovrstna odsotnost pridobivanja vecje kolicine fizicnega študijskega gradiva z nakupom, ki je kljub porocanemu dvigu sredstev, namenjenih za nabavo gradiva na fizicnih nosilcih, opazna tudi v letu 2022, je prav tako zagotovo vplivala na razpoložljivost in predvsem pokritost v študijskem letu 2022/2023. 6 Zakljucek Menimo, da je smiselno analize razpoložljivosti in (ciljne) pokritosti študijskega gradiva opraviti enkrat letno in nabavno politiko oblikovati skladno z rezultati, pri cemer je ustrezni delež pokritosti in razpoložljivost na dolgi rok mogoce za­gotavljati le v primeru odsotnosti velikih in pogostih sprememb v priporocilih nosilcev predmetov, saj nabavna politika ni enkraten postopek, temvec skrbno nacrtovan in dolgotrajen proces izgradnje kakovostne knjižnicne zbirke. Cen­tralna medicinska knjižnica lahko le s sistematicnim sprotnim pregledovanjem ucnih nacrtov za obvezne predmete na študijskem programu Medicina in štu­dijskem programu Dentalna medicina ter pregledovanjem knjižnicne zbirke v svojem knjižnicnem katalogu pridobi podatke o razpoložljivosti naslovov pripo­rocenega študijskega gradiva ter pokritosti, s cimer lahko glede zadovoljevanja potreb študentov še bolje izvaja svojo nabavno politiko ter tako uresnicuje ta del svojega poslanstva in ciljev. Razpoložljivost in spremljanje deleža ciljne pokri­tost priporocenega gradiva je kot del letnih seznamov priporocenega študijskega gradiva v skladu s priporocili nosilcev predmetov in ucnimi nacrti smiselno uvr­stiti med merila, ki jih visokošolska knjižnica upošteva pri svoji nabavni politiki oziroma jih vkljuciti v dokument o nabavni politiki knjižnice, pri cemer pa je treba posebej opredeliti tudi izstopajoce primere naslovov priporocenega štu­dijskega gradiva, ki jih potrebuje zelo veliko število študentov. Dodatno je prav tako smiselno preverjati ucinkovitost pri razporejanju in izrabi vloženih virov knjižnice z ustreznimi kazalniki uspešnosti, ki jih priporocajo tudi Strokovni standardi in priporocila za visokošolske knjižnice (za obdobje od 1. junija 2021 do 31. maja 2030) (2021). Zahvala Za pomoc pri matematicni obdelavi podatkov se zahvaljujemo Maji Ulcnik, univ. dipl. mat. Navedeni viri Biblarz, D., Tarin, M.-J., Vickery, J. in Bakker, T. (2001). Guidelines for a collection deve­lopment policy using the conspectus model. International Federation of Library Associ­ations and Institutions (IFLA). https://www.ifla.org/files/assets/acquisition-collection­ -development/publications/gcdp-en.pdf Brodsky, M. (2017). Understanding data literacy requirements for assignments: a busi­ness school syllabus study. International Journal of Librarianship, 2(1), 3–15. https://doi.org/10.23974/ijol.2017.vol2.1.25 Clayton, P. in Gorman, G. E. (2007). Managing information resources in libraries: collection management in theory and practice. Facet Publishing. Definicije statisticnih spremenljivk 2022. (2023). Narodna in univerzitetna knjižnica, Bib­SiSt online. https://bibsist.nuk.uni-lj.si/assets/files/definicije_2022.pdf Dewald, N. H. (2003). Anticipating library use by business students: the uses of a sylla­bus study. Research Strategies, 19(1), 33–45. https://doi.org/10.1016/j.resstr.2003.09.003 Douglas, C. S. (2011). Revising a collection development policy in a rapidly changing environment. Journal of Electronic Resources in Medical Libraries, 8(1), 15-21. https://doi.org/10.1080/15424065.2011.551487 Haynes, C. C. (2011). Collection planning management. V M. Bandy in R. F. Dudden (ur.), The Medical Library Association guide to managing health care libraries (str. 135-155). Neal-Schuman Publishers, Inc. Kodric - Dacic, E. (2007). Uvod v izgradnjo knjižnicnih zbirk. Knjižnica, 51(1), 89-112. Maybee, C., Carlson, J., Slebodnik, M., Chapman, B. (2015). »It’s in the Syllabus«: iden­tifying information literacy and data information literacy opportunities using a groun­ded theory approach. The Journal of Academic Librarianship, 41(4), 369–376. https://doi.org/10.1016/j.acalib.2015.05.009 Phillips, H. E. (2014). Health sciences libraries. V M. S. Wood (ur.), Health sciences libra­rianship (str. 87-115). Rowman & Littlefield. Poslovnik o splošnih pogojih poslovanja Centralne medicinske knjižnice Univerze v Ljublja­ni Medicinske fakultete. (2017). Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta. https://www.mf.uni-lj.si/o-fakulteti/centralna-medicinska-knjiznica/o-knjiznici/knjiznicni-red/po­ slovnik-cmk Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnicne javne službe. (2023). Uradni list RS, (28/23). Rampih, S. (2010). Nabavna politika v splošnih knjižnicah. Zveza bibliotekarskih društev Slovenije. Statisticni podatki o knjižnicah. (2017). Narodna in univerzitetna knjižnica, BibSiSt onli­ne. https://bibsist.nuk.uni-lj.si/assets/files/statistika/podatki/2017_VS_knjiznice_v_ste­ vilkah.xlsx Statisticni podatki o knjižnicah. (2018). Narodna in univerzitetna knjižnica, BibSiSt onli­ne. https://bibsist.nuk.uni-lj.si/assets/files/statistika/podatki/2018_VS_knjiznice_v_ste­ vilkah.xlsx Statisticni podatki o knjižnicah. (2019). Narodna in univerzitetna knjižnica, BibSiSt onli­ne. https://bibsist.nuk.uni-lj.si/assets/files/statistika/podatki/2019_VS_knjiznice_v_ste­ vilkah.xlsx Statisticni podatki o knjižnicah. (2020). Narodna in univerzitetna knjižnica, BibSiSt on­line. https://bibsist.nuk.uni-lj.si/assets/files/statistika/podatki/2020_VS_knjiznice_v_stevilkah.xlsx Statisticni podatki o knjižnicah. (2021). Narodna in univerzitetna knjižnica, BibSiSt onli­ne. https://bibsist.nuk.uni-lj.si/assets/files/statistika/podatki/2021_VS_knjiznice_v_ste­ vilkah.xlsx Statisticni podatki o knjižnicah. (2022). Narodna in univerzitetna knjižnica, BibSiSt onli­ne. https://bibsist.si/datoteke/podatki/podatki/2022_VS_podatki.xlsx Strokovni standardi in priporocila za visokošolske knjižnice: (za obdobje od 1. junija 2021 do 31. maja 2030). (2021). Nacionalni svet za knjižnicno dejavnost. Zakon o knjižnicarstvu (ZKnj-1). (2001). Uradni list RS, (87/01, 96/02, 92/15). dr. Ajda Ulcnik, univ. dipl. bioteh. Mestna knjižnica Ljubljana, Kersnikova 2, 1000 Ljubljana e-pošta: ajda.ulcnik@mklj.si Vesna Cafuta, univ. dipl. biol. Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Vrazov trg 2, 1000 Ljubljana e-pošta: vesna.cafuta@mf.uni-lj.si Information Literacy Programmes at The Academic Level in The Field of Law: a Croatian Perspective Visokošolski programi informacijskega opismenjevanja na podrocju prava: hrvaška perspektiva Dejana Golenko Oddano: 3. 10. 2023 – Sprejeto: 7. 11. 2023 1.01 Izvirni znanstveni clanek 1.01 Original Scientific Article UDK 37.091.3:004:027.7(497.5) DOI https://doi.org/10.55741/knj.67.3-4.2 Abstract Purpose: In law libraries in the Republic of Croatia, only a small number of information literacy programmes have been recorded. This indicates the need to strengthen and promote more effective teaching of information literacy in the field of law. The aim of this paper is to analyse the published literature to gain insight into the existing knowl­edge regarding information literacy in the field of law over the past 30 years in the Re­public of Croatia. This analysis aims to determine possible directions for development and to find more effective teaching methods for information literacy. Methodology/approach: The methodology used included a qualitative research ap­proach, specifically content analysis of works published in the last 30 years concerning information literacy at the academic level in the field of law in the Republic of Croatia. Results: The development of information literacy at the academic level in the field of law can be observed in parallel with the development of information literacy at the broader academic level in the Republic of Croatia. The most significant changes can be seen over the past five years, both at the theoretical and practical level of law school library work. Research on information literacy in the field of law, initially primarily focused on user education, is deepening and expanding, both in terms of methodology and content, because of intense and dynamic changes in the information and educa­tional environment. As a result, further directions of development should be guided by the need for more research on the essential literacy skills of the 21st century for all stakeholders in the educational process. Such research would contribute to a greater understanding of the most relevant content and methods to be included in information literacy programmes tailored to the specifics of the legal discipline. Research limitation: A literature analysis revealed numerous different terms related to information literacy at the academic level in the field of law, especially in works pub­lished in the 1990s, when the term “information literacy” was not established in the Republic of Croatia. Therefore, there is a possibility of unintentional oversight of spe­cific works. Another limitation of the research is the role of one evaluator/researcher in implementing the content analysis of the publications due to possible subjectivity in the analysis. Originality/practical implications: This study is one of the first to offer detailed insights into the current trends in information literacy development at the academic level in the field of law over the past 30 years. On a practical level, the author aims to encourage academic librarians to create and implement formal information literacy programmes within the realm of law and its related libraries. Keywords: information literacy in the field of law, information literacy programmes, Republic of Croatia Data set metadata: No research data are associated with this article. Izvlecek Namen: V pravnih knjižnicah v Republiki Hrvaški je zabeleženih le malo programov informacijskega opismenjevanja (IOP). To nakazuje na potrebo po okrepitvi in promo­ciji ucinkovitejšega IOP na podrocju prava. Namen prispevka je analizirati objavljeno literature z namenom pridobivanja vpogleda v obstojece znanje v Republiki Hrvaški o informacijski pismenosti (IP) na podrocju prava v zadnjih tridesetih letih. Namen ana­lize je dolociti možne usmeritve za razvoj in najti ucinkovitejše ucne pristope pri IOP. Metodologija/Pristop: Uporabljena je kvalitativna metodologija, natancneje analiza vsebine del, objavljenih v zadnjih tridesetih letih na podrocju IP na visokošolski ravni na podrocju prava v Republiki Hrvaški. Rezultati: Razvoj IP na visokošolski ravni na podrocju prava lahko gledamo vzpore­dno z razvojem IP na širšem akademskem podrocju v Republiki Hrvaški. Najpomemb­nejše spremembe zaznamo v zadnjih petih letih, tako na teoreticni kot na prakticni ravni dela knjižnic pravnih šol. Raziskave IP na podrocju prava, ki so se prvotno naj­bolj osredotocale na izobraževanje uporabnikov, se poglablja in razširja, tako glede metodologije in vsebin, zaradi intenzivnih in dinamicnih sprememb v informacijskem in izobraževalnem okolju. Posledicno bi morali usmerjati nadaljnji razvoj na osnovi dodatnih raziskav osnovnih vešcin pismenosti 21. Stoletja za vse udeležence v izobra­ževalnem procesu. Tako raziskovanje bi prispevalo k boljšemu razumevanju najbolj relevantnih vsebin in metod, ki bi jih bilo treba vkljucevati v programe IOP, prilagojene specifikam podrocja prava. Omejitve raziskave: Analiza literature je razkrila številne in razlicne termine, povezane s podrocjem IP na visokošolski ravni na podrocju prava, zlasti gre tu za dela, obja­vljena v 90-tih letih prejšnjega stoletja, ko termin »informacijska pismenost« na Hrva­škem še ni bil vzpostavljen. Obstaja torej možnost nenamernega spregleda specificnih del. Druga omejitev je vloga raziskovalke pri uporabi analize vsebine zaradi možne subjektivnosti. Izvirnost/prakticna uporaba: To je ena prvih študij, ki ponuja podroben vpogled v trenu­tne trende razvoja IP na visokošolski ravni na podrocju prava v zadnjih tridesetih letih. Na prakticni ravni je namen avtorice spodbuditi visokošolske knjižnicarje k oblikova­nju in implementaciji progamov IOP na podrocju prava in sorodnih knjižnic. Kljucne besede: informacijska pismenost, pravo, informacijsko opismenjevanje, Repu­blika Hrvaška Podatkovni set: Vsi raziskovalni podatki, na katerih temeljijo rezultati, so na voljo kot del clanka in niso arhivirani v nobenem drugem viru. 1 Introduction: Information Literacy at the Academic Level Although information literacy has almost simultaneously developed with new learning approaches and educational theories, it experienced a real boom in the mid-1990s with the availability of the internet and the development and ap­pearance of new tools for searching information (search engines, metasearch engines, invisible web, etc.) (Bruce, 2000; Lau, 2006; Špiranec and Banek Zorica, 2008; Zurkowski, 1974). The above is confirmed by Bruce (2000), who discusses the four primary phases of information literacy research. The first phase is the so-called pre-phase of information literacy research covering the 1980s. In this phase, the researchers in this field investigate information skills, but the term information literacy is absent. In the second phase, the so-called experimental phase from 1990 to 1995, the authors develop and create terms and define the concept of IL. The concept of information literacy was spread in the third re­search phase from 1995 to 1999, and the last, fourth development phase from 2000 continues to this day. Bruce points out that the most significant growth occurred in the development phase. Thus, the existing research areas primarily focused on education are being deepened and expanded, methodologically and in terms of content, due to increasingly intense and dynamic changes in the in­formation environment. New areas less represented in previous phases, such as the workplace, the broader social environment, or specific demographic groups that have left the formal education system, are also included. Due to the development of information and communication technology and the emergence of new educational concepts and paradigms at universities (introduc­tion of the Bologna Process), the need to develop students’ information skills has come to the fore. Thus, present-day students are required to actively learn, participate in the research process, solve problem tasks, and find and evaluate relevant sources of information (Dewey, 1997). Students must learn to find infor­mation, use it effectively, assess it, and judge it while developing their critical thinking and acquiring the skills they need throughout both their academic and lifelong education (Bruce, 2000, 2013; Špiranec and Banek Zorica, 2008, p. 14). Knowledge and use of information and communication technology and informa­tion resources are related to user needs. Therefore, librarians should align their services and activities with these needs. In doing so, they must alert users to the different possibilities of accessing information resources and the evaluation, judgement, and effective use of information (Webber and Johnston, 2000). Con­sequently, information literacy programmes are an increasingly indispensable part of the work of higher education libraries because the competencies covered by information literacy are becoming a prerequisite for successful student learn­ing (Lau, 2006; Webber and Johnston, 2000). However, regardless of the importance of formalising information literacy con­tent, the practice of information literacy implementation and inclusion in higher education libraries worldwide differs. For example, in the United States of Amer­ica, Canada, Great Britain and Ireland, Scandinavian countries, and Australia, information literacy programmes have long been implemented at the formal level of academic institutions (Lupton and Bruce, 2010). In other countries, such as in Southeast Europe, programmes are most often implemented at an infor­mal level. This is because librarians and academic libraries encounter different problems in the implementation and application of methods of teaching infor­mation literacy to students. In practice, these teaching methods are sometimes difficult to achieve due to the awareness of the teaching staff or the inclusion of information literacy in the curriculum of the academic institution. One of the problems is a lack of understanding of the role of the library as a participant in the educational process taking place at academic institutions, but also the lack of awareness among teachers that libraries implement and offer information literacy programmes. On the other hand, some teachers believe that they have sufficient knowledge to implement content related to information literacy them­selves as part of their classes and that they do not need librarians (Rubinic and Stricevic, 2013; Zanin-Yost and Dillen, 2019). Furthermore, research and teaching staff often believe that the current generation of students does not need to de­velop information skills because this so-called Google generation grew up with information and communication technologies (Kirschner and Bruyckere, 2017; Nicholas et al., 2011; Williams and Rowlands, 2008, p. 69). However, numerous studies have actually shown the opposite. More and more students have the false impression that they know how to use the necessary information resources during their studies. They often overestimate their knowl­edge of the internet and do not recognise relevant information. They are super­ficial in their searches and do not have developed evaluation criteria. According to Torras and Sćtre, such students become a challenge for libraries because librarians believe that it is difficult to get students to recognise the library as a relevant source of information and a place where they will acquire and develop the information literacy competencies they need (Torras and Saetre, 2009). This challenge is even more significant because each scholarly discipline has its own specificities, so librarians at academic libraries often must consider the specifici­ties of a scholarly field when designing information literacy programmes. The reason for this is that information literacy is a prerequisite for lifelong learning, and by connecting generic (fundamental) skills and conceptual (specific) infor­mation literacy skills of particular disciplines, students acquire the necessary and complete information literacy skills that they will need in their everyday life and work. 2 Information Literacy in the Field of Law The development of information literacy in the field of law can be compared to the development of information literacy in universities and higher education libraries worldwide. As in scholarship in other fields, most researchers have in­dicated that, due to the development of information and communication tech­nology and changes in the educational environment, law libraries must adapt their information services and apply information literacy programmes as much as possible (Callister, 2003; Breland, 2022; Dell, 2019; Garingan, 2021; Kaplan and Darvil, 2011; Naveed and Shah, 2023; Webber and Johnston, 2000). Jayas­uriya and Brillantine (2008) state that with each wave of innovation in legal publishing and the development of information technology, law librarians must re-evaluate their information services for students. Students have increasingly high expectations. They expect to conduct research more easily and without any issues, given the accelerated changes in information and communication technology (Abbas et al., 2014; Bronstein and Solomon, 2021). As early as 2001, Pengelley (2001) pointed out that the education of lawyers was no longer just carried out in the classrooms of the faculties of law; legal education was al­ready becoming a hybrid place that includes electronic resources available on the web and new ways of learning, such as e-learning, making the internet cru­cial in developing the educational experience of students. Today, 20 years later, numerous authors are considering the rapid development of information and communication technology and emphasise the importance of adopting new at­titudes, knowledge, skills, digital competencies, media literacy skills, and oth­er 21st-century literacy (Osborne, 2018). For example, Garingan and colleagues stress the importance of the skill of “algorithmic literacy” regarding the use of artificial intelligence tools in the legal profession, which makes it easier for law­yers to understand and apply advanced legal technologies in the digital environ­ment (Garingan, 2021; Garingan and Pickard, 2021). But information literacy within the field of law requires many specific features, even unique in relation to other fields of knowledge (especially the humanities and natural sciences) (Callister, 2010). Due to the constant development of new branches and areas of law, new demands are placed on Croatian legal scholars and practitioners regarding their knowledge and interpretation of law. In order to perform their work in a timely and accurate manner, they must successfully search, use, and have a good knowledge of relevant European and international legal resources. During their education, law students must learn how to find, use, evaluate, and cite numerous legal sources (for example, learn to use a rel­evant legal source, know different ways of citing legal acts, and recognise the peculiarities of legal bases). Likewise, they must learn to analyse and critically approach a legal issue, recognise the normative framework for a legal problem, compare different legal systems available in different legal databases or other sources of information, and learn to evaluate scholarly information in the field of law (Ryesky, 2007). Considering these demands, the authors cited believe that students should develop not only generic (general) information literacy skills but also contextual (professional) information literacy skills in the field of law, which are crucial to developing their lifelong competencies as future jurists (Bel­jaars, 2009; Davies and Jackson, 2005). Furthermore, the Principles and Standards for Legal Research Competency were set in the United States of America in 2013 and revised in 2020. They are based on ACRL standards but are designed to correspond to the development of the neces­sary information skills and specific search tools and techniques intended for law students (American Association of Law Libraries, 2012; Principles and Standards for Legal Research Competency, 2013, rev. 2020) due to the necessity of imple­menting a holistic approach to legal education and of distinguishing legal skills from information literacy skills in the field of law (Kim-Prieto and Kahvecioglu, 2014). Encouraged by the experience of American colleagues, in 2012 British and Irish Association of Law Librarians (BIALL) introduced the BIALL Legal Infor­mation Literacy Statement (2012), which, along with the revised version of the SCONUL model using a series of lenses, is a key document for the development of information literacy in the field of law in Great Britain and Ireland (Bird, 2013). They provide a framework for the creation of information literacy programmes in the field of law which are based on an integrative approach to curriculum creation through the collaboration between teaching and library staff (Society of College National and University Libraries, 2011; 2013). Positive changes related to information literacy are also visible at law faculties in Southeast Europe (Rašidovic, 2019). In 2013 the Southeast Europe Association of Law and Related Libraries created the document “Roles and Competencies of Librarians in Law and Related Libraries”. The document contains guidelines for monitoring, planning, evaluating, and upgrading the continuous professional education, development, and training of law librarians. Under point 3, on the jobs and tasks of librarians in law and related libraries, the document indicates that the role of librarians is to teach the user community in the sphere of infor­mation literacy. There are different practices of implementing information literacy programmes around the world, which is reflected in the representation and inclusion or non-inclusion of information literacy at the formal institutional level, but it can be concluded that, given the specifics of law, collaboration between teachers and librarians in creating information literacy programmes is indispensable. In do­ing so, experts believe that programmes must be based, as in the United States of America, Great Britain, and Ireland as the countries with the longest tradition of law librarianship, on practical models of information literacy that emphasise a collaborative and integrative approach to shaping the institution’s curriculum in order to develop the necessary information literacy skills of law students (Bird, 2013; Callister, 2003; Davies and Jackson, 2005). 3 General Presentation of Current Conditions The changes in society just described, the development of information and communication technology, the digital environment, and the emergence of new educational concepts and paradigms are also visible within higher education institutions in the Republic of Croatia, which was particularly evident during the COVID-19 pandemic (Martinovic, 2022). Thus, an increasing number of in­formation literacy programmes implemented by higher education libraries in the Republic of Croatia has been recorded, which is decidedly positive. However, the issue remains that little systematic implementation of programmes has been car­ried out in academic institutions at Croatian universities. Due to unsystematic and irregular education, students are often not independent or proactive in the research process and in preparing theses and dissertations that require skills and knowledge in the field of information literacy. Although they are competent at using modern technologies for everyday communication and entertainment, they often lack the information and digital literacy skills they need to success­fully learn and explore in a digital educational environment. Some do not know how to use online library services, do not use institutional repositories, do not know how to use, search, and evaluate different databases, and are not suffi­ciently critically aware of the importance of wise and ethical use of information regardless of the medium (Martinovic, 2022). 4 Aim, Purpose, and Research Questions The problem mentioned above is also manifested in the practices of law school libraries, where a small number of information literacy programmes have been documented, indicating the need to strengthen and promote more effective teaching of information literacy in the field of law. To find an answer to the question of how to strengthen and promote the teaching of information literacy at the academic level at law faculties in the Republic of Croatia, I have conducted an analysis of the published literature on information literacy in the field of law in approximately the last 30 years in the Republic of Croatia. This analysis investigates to what extent information literacy is contextually positioned as a phenomenon at the academic level in the field of law and to what extent it is perceived as an essential factor affecting learning outcomes and the abilities necessary for lifelong learning. This analysis seeks to determine the direction of information literacy development in the field of law in the Republic of Croatia and to find more effective teaching of information literacy in the field of law. The purpose of this research is to revise and expand the previous theoretical knowledge about information literacy in the field of law and to encourage discus­sion about the importance of promoting, refining, and raising awareness about the inclusion of formal information literacy programmes at the academic level in the field of law in the Republic of Croatia, which will lay the foundation for further research. On a practical level, I wish to encourage academic librarians to create and implement formal information literacy programmes in law and related libraries. This is one of the first studies that provides a more detailed insight into the cur­rent directions of information literacy development at the academic level in the field of law in the last 30 years. The applied methodology, content analysis, can be used for other similar research, and the investigated theoretical frameworks can be used to determine further directions of research that would contribute to a greater understanding of information literacy in the field of law in the Republic of Croatia. With this in mind, the following research questions arise: 1. Has information literacy been recorded as a phenomenon at the academic level in the field of law in the Republic of Croatia, and since when? 2. Is information literacy perceived as an important factor affecting learning outcomes and skills necessary for lifelong learning? 3. What are the tendencies in the development of information literacy in the field of law in the Republic of Croatia? 4. What is the attitude of librarians and teaching staff at law faculties towards teaching information literacy? 4.1 Research Methodology To find answers to these questions, it is necessary to gain a more detailed insight into information literacy in the field of law and to try to determine its direction of movement and development in the last 30 years in the Republic of Croatia. The methodology used included a qualitative research approach, which included a content analysis of published works on information literacy in the field of law in Croatia (Case, 2012; Neuendorf, 2002). The content analysis made it possible to search and analyse the available lit­erature in a systematic, simple, and high-quality manner, but also to gain in­sight into the most frequently used terms and relevant terminology related to the concept of information literacy and information literacy programmes at the academic level in the field of law. The analysis included identifying literature on the topic of research (books, research articles, book chapters, proceedings, books of abstracts, etc.), and a critical evaluation and selection of literature on information literacy at the academic level in the field of law in Croatia was car­ried out (Case, 2012). Content analysis was used while processing the documents. Qualitative (non-frequency) analysis was used to detect the recording of certain content and to analyse its features, i.e. to what extent information literacy con­cepts and related concepts were represented and used in the analysed literature (Tkalac et al., 2011). Works that were published within the last 30 years were analysed. In doing so, the four fundamental phases of information literacy research, according to Bruce, were taken into account as a foundation, with an emphasis on the last development phase that began in the 2000s, characterised by changes that took place in law libraries due to the emergence of the internet, rapid development, the application of information and communication technology, and changes in higher education in the 20th century (Bruce, 2000, 2013). To determine the direction of information literacy research in the field of law, the first step in analysing the content of the works was to search for works indexed in the Croatian Scientific Bibliography (CROSBI) and the portal of Croatian and scholarly journals HRCAK, considering their interdisciplinary nature and qual­ity and credible sources. Search queries were composed in the database’s search engine, such as “information literacy in the field of law”, “information literacy programmes”, “user education”, etc. Various well-known variants and synonyms of key terms were taken into ac­count (e.g. user education, user education in the field of law, information skills of students); too narrow or too broad ordering of terms was considered, and the appropriate tools enabled by CROSBI and HRCAK were applied: keywords, words from the title and abstract, various filters, etc. The second step was the analysis of the content of the published bibliography of works in the field of Croatian academic and special librarianship from 1950 to 2015 (Majstorovic and Lešcic, 2017) and the programme books and published proceedings of the professional and scholarly conference Special and Academic Libraries Days, covering the field of academic and special librarianship in the Republic of Croatia. Various well-known variants and synonyms of key terms were taken into account (e.g. user education, user education in the field of law, user teaching, information skills of students, information literacy in the field of law, law librarianship, user training programmes, information literacy pro­grammes etc.). When identifying appropriate and relevant versus irrelevant works, the exact question posed and any conclusions were taken into account, i.e. an attempt was made to determine whether the works provided important information not only on practical application but also for future research in a consistent, objective, and unbiased manner; the reputation of the author and the publication in which the work was published were also considered (Franic et al., 2016). 4.2 Research Limitations A literature review reveals that authors used many different terms in their works on information literacy at the academic level in the field of law, especially in works published in the 1990s, when the term “information literacy” was neither adopted nor commonly used in Croatia. Therefore, there is certainly a possibility of unintentional oversight of certain works. Another limitation of the research is the role of one evaluator/researcher in implementing the content analysis of the publications due to possible subjectivity in the implementation of the analysis. 5 Results Regarding the aim of the work and the direction of information literacy develop­ment in the field of law, the reviewed literature was selected, i.e. classified into three main groups (Table 1). The first group of selected works referred to those on information literacy in the field of law in Croatia published in the period from 1990 to 2000. The second group included works on information literacy in the field of law in Croatia published from 2001 to 2010. The third group included works on information literacy in the field of law in Croatia published from 2011 to 2023. Table 1. Main groups of selected and analysed works on information literacy in the field of law in the Republic of Croatia Group 1 Group 2 Group 3 Works published from 1990 to 2000 Works published from 2001 to 2010 Works published from 2011 to 2023 5.1 Information Literacy in the Field of Law in the Republic of Croatia (1990–2000) In the period from 1990 to 2000, no works were recorded in which the term “in­formation literacy” is mentioned in the field of law. However, the analysis reveals several works that mention the importance of user education in searching and using information resources at universities (Bekovac-Lokmer and Gilic, 1987; Majstorovic and Lešcic, 2017). For instance, at the meeting of the Rijeka Library Association, held on 19 March 1987, Dubravka Stancin-Rošic gave a review of the emergence of user education, and researched activities in the field of education in national and university libraries of the republics and provinces, as well as in university libraries in the Socialist Republic of Croatia (Bekovac-Lokmer and Gilic, 1987). She also pointed out that the issue of user education was considered at the federal level of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia at the Eighth Congress of the Federation of Library Associations of Yugoslavia in Priština in 1979, where the importance of staff and user education was mentioned, and that between 1970 and 1987, 13 papers were published on the aforementioned topic. Six of them were published in the Socialist Republic of Slovenia. At the end of the 1980s, university and national libraries implemented two types of education. One type of education guided users on using library services, and the other type included so-called bibliographic instructions focused on using library materials and searches of reference materials, bibliographies, and secondary journals in a narrow professional field. It was also pointed out that none of the mentioned libraries had elaborate work programmes for educating users nor did they have continuous visits and agreements with individual university faculties. According to Stancin-Rošic (1987), everything in this framework still depends on individual professors’ goodwill and understanding of our higher education institutions re­garding the need to introduce students to the library. 1990 was an important year for academic libraries in Croatia, since the Standards for Higher Education Libraries in Croatia (Standardi za visokoškolske knjižnice u Republici Hrvatskoj, 1990) were published that year. These standards mention user education, among other topics, in the description of the faculty library’s services: … direct work with users, which includes providing information (catalogue, bib­liographic, factual, referral, etc.), retrospective searches …; working with users, which includes teaching users how to use the catalogues and other informa­tion aids that the library holds and familiarising them with the possibilities of searching for information and obtaining the desired documents from available databases and funds. Likewise, Petrak (1990) published a paper on the topic of education among the student user population in higher education medical libraries in 1990. In the lit­erature from the period analysed, a variety of terms related to user education can be observed, e.g. user training, user education, user teaching, etc. (Petrak, 1998). In terms of works on law librarianship, most authors emphasise the importance of educating users on utilising and providing access to legal sources (such as of­ficial publications and law databases, e.g. Lexis Nexis). This topic is mainly dealt with by the staff employed in the Official Publications Collection at the National and University Library in Zagreb. However, only a few works were recorded from this period that were published or presented at gatherings by librarians from law faculties but that did not deal with topics related to user education, instead describing their services and forms of work or special collections of law books (Bacic, 1998). 5.2 Information Literacy in the Field of Law in the Republic of Croatia (2001–2010) More important changes in the work of academic libraries and the implemen­tation of user education can be seen by analysing works and presentations published and held at the beginning of the 21st century. Thus, from 2000 to 2003, for example, there was a trend of promoting the importance of user edu­cation in academic libraries, with an emphasis on using different sources of information, especially commercial multidisciplinary databases, as one exam­ple. Such a trend can also be seen in the works of authors from the field of law librarianship, who emphasise the importance of educating users and librarians about legal databases, e.g. European Union databases (Baršic-Schneider and Peradenic-Kotur, 2006). In her presentation at the 5th Special Libraries Days, Peradenic-Kotur (2004) talks about the importance of user education in state administration libraries, with an emphasis on the specificity of legal sources. Also Pilaš emphasises the importance of the continuing education of librarians in the field of official publications (Pilaš, 2000, 2004). Since 2003 the term “information literacy” has become increasingly common in scholarly papers (Cassel et al., 2003; Hoic-Božic, 2003; Lasic-Lazic et al. 2006a). This has been particularly evident since 2008, when Špiranec and Banek Zorica (2008) published the book entitled Information Literacy: Theoretical Framework and Starting Points. In analysing the abstracts of programme books from profes­sional meetings of academic libraries, including law libraries, one finds that “education of users” and related terms are mostly used, e.g. user teaching and user education, and the term “information literacy” was still not established in practice until the end of the first decade of the 21st century (Jokic, 1999, Pažur, 2003; Tokic et al., 2003). Since 2004, both on a theoretical and practical level, there has been a greater interest among scholars in topics related to the context of information literacy, namely the role of the academic library at faculties and universities, the percep­tion of the higher education library as a partner in research and educational work, and the importance of advocacy in academic libraries in different com­munities (Bacic and Pšenica, 2006; Petr Balog, 2009; Raos, 2006; Tokic, 2005; Tomljanovic, 2005). Thus, at the 7th and 8th Special and Academic Libraries Days, numerous pres­entations were recorded on the topic of partnership in special and academic libraries (for example, the presentation by Tomljanovic (2005), who talks about the role of the University Library as a partner in research and teaching work, and Bacic and Pšenica (2006), who emphasise the importance of public advocacy for special and academic libraries). There are also more works on both the practical and theoretical level by research­ers who deal with the issue of measuring the quality of business operations, activities, and services of the academic library. At the theoretical level, Petr’s dissertation, “Qualitative Indicators of the Success of Academic Libraries”, was published in 2004 (Petr, 2004), and at the 10th Special and Academic Libraries Days in 2008, numerous presentations were held on this topic (10. dani specijal­nih i visokoškolskih knjižnica, 2008; Machala and Machala, 2009). 5.3 Information literacy in the Field of Law in the Republic of Croatia (2011–2023) In 2011, entering the new decade of the 21st century, the greatest positive devel­opments in terms of the practical work of academic libraries were recorded in the field of information literacy, including in law libraries. One of the central topics at the 12th Special and Academic Libraries Days was services and users, and a special session was devoted to law librarianship, with an emphasis on working with users and providing information on resources of official publi­cations and state information. In their presentations, Car (2011), Martek (2011), Pilaš (2011), Peradenic-Kotur (2011); and Ramljak and Grošek (2011), emphasize the importance of education on searching for legal information, and particularly the importance of educating users on the use of European Union resources (12. dani specijalnih i visokoškolskih knjižnica, 2011). The trend of user education continued during the following years. In 2013 the term “user information literacy programmes” and the term “information lit­eracy” in an academic context were documented for the first time in the titles and abstracts of papers held at the 13th Special and Academic Libraries Days. There are as many as four papers in which the concept of information literacy is mentioned. The authors talk about the importance of implementing information literacy programmes at the academic level, and two of them are from the field of law. For example, Petr Balog, Zetovic, and Plašcak (2014) presented on the role of libraries in the service of information literacy by presenting the state of academic libraries at the University of Osijek, while Špiranec spoke about information lit­eracy in the era of social media. Two presentations were recorded on law libraries, namely by Salatic (2014), who researched the information literacy level of students at the J. J. Strossmay­er University in Osijek, and Siber (2014) who spoke about information literacy programmes for students at the Faculty of Law in Osijek. While analysing the programme book of the 13th Special and Academic Libraries Days, numerous other presentations were found that emphasise the importance of the librarian’s role as a partner in teaching and/or scholarly and research processes and the importance of developing users’ information skills; some describe ways of im­plementing information literacy programmes (systemic teaching – individual and collective, conferences, courses, lectures, workshops, seminars, exercises). Moreover, in their presentations the authors emphasised the importance of eval­uating information resources and library support in e-learning (Macan, 2013; Mucnjak, 2013; Stojanovski, 2013). In addition to the aforementioned topics, new ones have opened, such as the development of librarian profiles and profes­sions due to newly emerging changes in the digital environment and e-education (Machala, 2015). In the context of information literacy in the field of law, this period also recorded the largest number of scholarly and professional publications. While there is still a small number of scholarly works on information literacy in the field of law, as well as on students’ information literacy, this still represents a positive change in comparison to the previously analysed periods. In these works, the authors mainly deal with the importance of including information literacy programmes at the formal level of law faculties, the necessity of developing law students’ information skills, and the importance of promoting information literacy at law faculties among research and teaching staff and the management of the institu­tion (Konjevod et al., 2016). The analysed papers indicate that in law libraries information literacy programmes are most often implemented either by librar­ians independently or at the invitation of the course coordinator in an informal arrangement. This means that programmes are usually not mandatory and are not included at the formal level of law schools (Golenko et al., 2017). They are car­ried out sporadically, partially, in individual courses, or within the framework of seminar classes, which are not attended by all students but only by those who applied. Such information literacy programmes are most often implemented in parallel or independently within the library, and the concept of information lit­eracy is not integrated into the goals, outcomes, and instruction of the academic course or programmes within the field of law. Regarding the specifics of the legal field and the needs of law students in their daily work and learning, the authors cited emphasise that partnerships and co­operation between librarians and research and teaching staff are indispensable in creating and implementing information literacy programmes (Golenko et al., 2017). The authors clarify this by highlighting that librarians are often not law­yers by profession, and they therefore do not even have the necessary legal skills and knowledge. Part of the teaching staff also has the problem of understanding the concept of information literacy in the field of law. Although the teaching staff demands special knowledge and application of legal skills from every law stu­dent, and thus future lawyer, some of them do not emphasise the development of information literacy skills in the field of law. For example, only one programme is recorded at law faculties in the Republic of Croatia that is formally included in the teaching curriculum and conducted as an independent course at the post­graduate level (Kolegij Pretraživanje pravnih izvora i baza podataka, 2014). Due to unsystematic sporadic education that is not included at the formal level of the institution, the authors consulted point out that students in all years of study possess different levels of information literacy skills, which are crucial to developing their lifelong competencies needed not only during their education but also as future jurists. At the same time, they believe that this leads to stu­dents often not being independent or sufficiently active in the research process and in drafting papers that require skills and knowledge in the field of informa­tion literacy (Golenko et al., 2013). There is also no feedback on the success of such education that would enable further planning, progress, etc. On the other hand, the problem they see is that law students are often not even very interested in fields outside law, and in the first year of studies, as they enter the academic world, they are not even aware of the importance or meaning of this form of education; it is therefore difficult to get them interested in actively participating in such forms of teaching (Golenko, 2016a; Petr Balog et al., 2013; Petr Balog and Siber, 2014). For example, Petr Balog et al. (2013) conducted a study at three faculties at the University of Osijek on the evaluation of information literacy programmes for students at the academic level and the importance of their implementation. Go­lenko et al. (2012) conducted a pilot study on law students’ use of information sources in a case study at the Faculty of Law in Rijeka. Due to the unsystematic and sporadic education at law faculties, some authors stress the importance of representing information literacy in strategic documents (Golenko et al., 2013; 2017). A step further is research that examines the views and experiences of the institution’s management and bodies that decide on stra­tegic documents and curriculum stressing the implementation of information literacy programmes, their inclusion at the formal level, and the development of students’ information skills (especially in the field of law) at law faculties in Osijek and Rijeka (Golenko et al., 2017). Regarding the specifics of the scholarly discipline at the theoretical level, some papers investigate the issue of the necessary pedagogical competencies of librar­ians for the implementation of the information literacy programmes in the field of law (Golenko, 2018, 2020). Thus, these authors point out that librarians, if they want to have a more active daily role in the work of an institution of higher education, must not neglect the educational role of the library and must be more active partners in the creation of educational programmes. At the same time, they warn that librarians must also possess pedagogical knowledge to be able to hold classes at an academic institution or participate in it – that is, to create and implement various educational programmes, especially information literacy programmes in the field of law (Golenko, 2016b; Golenko and Arh, 2020). The work covering the broadest context of information literacy in the field of law in the Republic of Croatia is the research I conducted in my doctoral dissertation. In the dissertation, I offered a proposal for a model of an intracurricular ap­proach to information literacy at the academic level in the field of law (Golenko, 2016a). The abovementioned model is a theoretical framework for interpreting processes and interrelationships in the information literacy process in the field of law. Using this, it is possible to interpret processes and interrelationships and simultaneously consider the proposed guidelines as necessary steps to enable the application of the information literacy process. This model is the first such paradigm in the field of law at the national level in the Republic of Croatia. There­fore, it is subject to changes and upgrades and should continue to be tested and upgraded in the future. In my dissertation and in creating this model, I concluded that information lit­eracy programmes in the field of law are essential and that they should be based on intracurricular types of information literacy where information literacy is part of the institution’s curriculum but which should be implemented in close collaboration between teachers and librarians. However, for the model to be ap­plicable, I warn of the necessary prerequisites based on previous experiences and acquired information skills and competencies of all participants in the edu­cational process, as well as their previous knowledge of information literacy. The question arises as to what prerequisites, i.e. already acquired experience, information skills, and knowledge about information literacy, the participants of the educational process possess when they are involved in planning and im­plementing the programme so that the proposed model could be applicable in a certain context in the field of law. In the last few years in the Republic of Croatia, several significant changes have taken place in higher education that relate to the work of academic libraries, including law libraries, with the introduction of new services and a shifting role in the educational process of faculties. Thus, the Croatian Declaration on Open Access (Hrvatska deklaracija o otvorenom pristupu, 2012) defined the term “open access” as “open, free of charge, and unrestricted access to digital scientific information that enables reading, storing, distributing, researching, retrieving, indexing, and/or other legal use”. Following European initiatives, universities in the Republic of Croatia support open science and an open approach to representing the concept in various stra­tegic documents and policies. They also implement numerous activities on a practical level (for example, providing support to researchers related to archiv­ing and self-archiving in institutional repositories as part of Dabar, a national service that enables digital academic archiving and repositories) (Deklaracija Sveucilišta u Rijeci “Europska otvorena znanost”, 2019). In terms of legislation, the new Law on Library Activities and Libraries (Zakon o knjižnicama i knjižnicnoj djelatnosti, 2019, 20221 1 In 2022, amendments were made to several articles of the law which was passed in 2019. It’s not a new law but rather amendments to the one from 2019, and for this reason the first year the law was issued is cited, followed by the subsequent year of amendments to the law. ) came into force in the Repub­lic of Croatia, and after 35 years, the new Standard for Academic, University, and Scientific Libraries (Standard za visokoškolske, sveucilišne i znanstvene knjižnice, 2022) was published. Both documents emphasise the role of academic librarians in implementing information literacy programmes intended for stu­dents, research and teaching staff, etc., undoubtedly yielding concrete positive effects. In 2022 the E-University Project was launched at the national level in accordance with the guidelines and policies of the European Union and the rec­ommendations of the Council on Key Competencies for Lifelong Learning, with the main goal of improving the digital teaching infrastructure, introducing digi­tal teaching tools, and strengthening the digital competencies of teachers and students in the digital environment. Following the above, works on information literacy in the field of law in new con­texts have been recorded. For example, several authors are engaged in research on the importance of developing the information literacy of law scholars and researchers in the context of new modes of scholarly communication and open access (Golenko et al., 2021). On the other hand, research has been documented on law students’ essential digital literacy skills (Martinovic et al., 2022). With the publication of the Standard for Academic and Special Libraries in the Republic of Croatia, a discussion has been opened on the importance of creating infor­mation literacy standards in the field of law, based on the model of British and Irish Association of Law Librarians and US standards, within the Commission for Legal and Related Libraries at the Croatian Library Association and Association of Librarians of Law and Related Libraries of Southeast Europe (SEALL) (Dani specijalnih i visokoškolskih knjižnica, 2023). 6 Discussion Based on the content analysis of previous research in the last 30 years in the field of information literacy at the academic level in the field of law, we can come to the following conclusions by comparing professional and scholarly literature. Considering the large number of results and the scope of the work, the most important results are summarised in Table 2 for ease of reference. Table 2. Overview of research topics: Information literacy in the field of law in the Republic of Croatia (1990–2023) Information literacy in the field of law in the Republic of Croatia (1990–2000) Information literacy in the field of law in the Republic of Croatia (2001–2010) Information literacy in the field of law in the Republic of Croatia (2011–2023) 1. In the scholarly and professional literature, the term »information literacy« is not used, but similar and related terms (education, bibli­ographic instructions, etc.) are found. 2. The works emphasise the importance of developing the information skills of users. 3. There are no recor­ded scholarly works on the topic of informati­on literacy in the field of law, but there are recorded examples from the work of law libraries. 4. Education at academic libraries is conducted rarely and often depends on the research and teaching staff’s awareness of the role of the educati­onal academic library. 5. Content of education in law libraries: use of information resources of the library, primarily official publications and laws and court practice. 1. Works were recor­ded on the role of the academic librarian, the necessary skills and com­petencies of librarians, the quality of measu­ring the success of the academic library, and the importance of the acade­mic librarian’s dialogue and collaboration with research and teaching staff, as well as research on students’ information skills. 2. In the scholarly and professional literature, the term »information literacy« is increasin­gly used (the term was recorded in scholarly papers as early as the beginning of 2000, while it began to be used more frequently in the professional public only after 2010). 3. A greater number of examples of good practi­ce in the implementation of education compared to the previous period were recorded, which are most often implemented infor­mally, depending on the research and teaching staff’s awareness of the role of the educational academic library. 1. The most fruitful period in the deve­lopment of information literacy at the academic level and in the field of law. 2. The most significant changes in law libraries are visible, especially in the last five years. 3. Wide use and frequency of use of the term »information literacy«, finan­cing of numerous projects related to information literacy at the academic level, and inclusion of the term infor­mation literacy in national strategic documents, policies, and missions of various higher education institutions. 4. The authors deal with the relation­ship between the learning process and information literacy at law faculties. 5. Conducted numerous studies on the understanding of information literacy in different contexts and from the angles of different participants in the educational process and educational environment (research and teaching staff, students, librarians, institutio­nal management, legal practitioners, etc.). 6. information literacy programmes have still not been formalised at most law faculties in the Republic of Croatia. 7. One of the contributions is the first theoretical model that provides a deeper insight into the understanding of information literacy at the academic level in the field of law in the Republic of Croatia (Golenko, 2016a). Information literacy in the field of law in the Republic of Croatia (1990–2000) Information literacy in the field of law in the Republic of Croatia (2001–2010) Information literacy in the field of law in the Republic of Croatia (2011–2023) 6. Types of education: guiding users on the use of library services; bibliographic instructions focused on the use of library materials, consultation of reference materials, bibliographies, and secondary journals in a narrow professional field. 4. Content of education: use of library information resources, multidisciplinary databases, legal databases (Westlaw, Lexis Nexis), primarily official publications and laws and court practice. 8. New directions of research in the last five years in the practice of information literacy in the field of law, with an emphasis on the development of information literacy research and contemporary forms of literacy in the 21st century from the perspective of the experience of information literacy users: – research focused on the settings of formal education – deepening the understanding of the experience of legal scholars in order to connect information literacy with the needs of today’s society and scholarship in the digital age – research based on the experience of legal practitioners and their learning experience – research on the relationship between information literacy and learning, which will enable the discovery and setting of the best patterns of learning, especially in the context of higher education in the field of law 6.1 Information Literacy in the Field of Law in the Republic of Croatia (1990–2000) In the scholarly and professional literature, the term “information literacy” is not used, but similar and related terms are recorded (e.g. education, bibliographic instructions, etc.). Research on information literacy began in the 1990s when the importance of developing the information skills of users became more promi­nent, primarily related to the use of information resources offered by academic libraries, including law libraries. At the same time, academic librarians, using various educational methods, guided users on how to utilise various aids, tools, and resources, such as databases, thesauruses, indexes, etc., in the field of law, legal resources, and databases. Thus, librarians carried out two types of educa­tion, most often independently and much less frequently in collaboration with research and teaching staff. Librarians helped users take advantage of library services and follow bibliographic instructions focused on the library materials, reference materials, bibliographies, and secondary journals in a narrow profes­sional field. 6.2 Information Literacy in the Field of Law in the Republic of Croatia (2001–2010) The next phase of the development of information literacy at the academic level in the field of law can be compared with the development of information literacy at the higher education level in the Republic of Croatia. Many papers have been recorded on the role of the academic librarian, their necessary skills and com­petencies, the quality of measuring the success of the academic library, and the importance of the academic librarian’s dialogue and collaboration with research and teaching staff, and there is also research on students’ information skills. The results of the mentioned works can help not only librarians but also teachers and political and strategic decision-makers. In this period, authors began using the term “information literacy” in both scholarly and professional literature. This was recorded in scholarly works as early as the beginning of 2000, while it began to be used more frequently by the professional public only after 2005. 6.3 Information Literacy in the Field of Law in the Republic of Croatia (2011–2023) The period since 2011 is one of the most productive periods in the development of information literacy at the academic level and in the field of law, and the most significant changes are visible during this time, especially in the last five years. The term “information literacy” is often used in these works, projects to create information literacy programmes in the field of law have been financed (Mod­ernising European Legal Education, 2020) in which law librarians participate, and the term information literacy is included in national strategic documents, laws, and standards related to academic librarianship and in the politics and missions of various institutions. The authors cited deal with the relationship be­tween the learning process and information literacy at law faculties. Numerous studies have been carried out not only on students’ information literacy skills; some works also include insights into the entire educational environment at law faculties, the importance of including information literacy in the strategic docu­ments of law faculties, the importance of formalising the information literacy programmes at law faculties, the importance of developing generic and contex­tual law students’ skills, considerations of the specifics of the field of law as a discipline of research, and the importance of collaboration between librarians and teachers in creating information literacy programmes. One of the scholarly contributions designed in 2016 is the first published theoretical model that pro­vides a deeper insight into understanding information literacy at the academic level (Golenko, 2016a). However, despite the largest number of published papers and numerous ex­amples of implementing information literacy programmes in law libraries, information literacy still has not come into practice at the formal level of law faculties in the Republic of Croatia. 7 Conclusion Analysing the researched literature shows numerous changes in academic li­braries, including law libraries, during the last 30 years in the Republic of Croatia. They were influenced by the constant development of information and communication technology, the emergence of the internet in the 1990s, changes in higher education, and new forms of learning (such as e-learning and open access). During the years investigated, it was observed that law libraries adapt their services and activities to the requirements of the educational environment due to the aforementioned factors. Thus, the paradigm of libraries as information centres gradually changed in the first period considered (1990–2000), and the researched works highlight the more significant educational role of academic li­braries, including law libraries, through the education of users on the utilisation of various information resources, primarily databases – and in the field of law, the database of laws and court practice or the database of the European Union. Although in the 1990s the term “information literacy” was not documented in scholarly and professional works in the field of academic libraries in the Repub­lic of Croatia, including law libraries, numerous similar terms were recorded, such as user education, user teaching, bibliographic instructions. However, in the period from 1990 to 2000, such types of education were mostly carried out by university libraries and the National and University Library, while a smaller number of such programmes were recorded at academic libraries. One of the reasons authors gave is the issue of research and teaching staff’s awareness of the importance of such education. This is precisely why the programmes have been carried out sporadically and unsystematically, depending on the friendly agreement between teachers and librarians. This practice also continues in the next observed period (2001–2010). However, the first significant changes and increased education in academic libraries, in­cluding law faculties, were also noted. This has been especially evident since 2005, when the term “information literacy” became established not only in re­search literature but also in the work of academic libraries, including law librar­ies. The most positive changes in scholarly and professional papers in the field of in­formation literacy at the academic level in the field of law can be seen in the last period considered, from 2011 until today. Thus, a large number of information literacy programmes were recorded that are intended for different types of us­ers, not only students but also young researchers and research and teaching staff. These programmes cover different topics from information evaluation to open access, with an emphasis on developing new forms of modern literacy of the 21st century, digital literacy, media literacy, scientific literacy, etc. All this is convincing evidence of the promotion of information literacy and awareness of participants in the educational process about the importance of developing the information skills of information literacy students as a prerequisite for lifelong learning. If we put the aforementioned in the context of the directions of information liter­acy research that Bruce talks about in her research (2000, 2013), the development of information literacy at the academic level in the field of law in the Republic of Croatia can be compared with the directions of information literacy development around the world, but with a few years of deviation. Thus, the end of the 1980s and 1990s in Croatia can be seen as a preliminary phase of information literacy research at the academic level in the field of law. In their works, the authors cited here emphasise the importance of users’ skills in acquiring information through various resources, such as databases, thesauruses, and indexes, and the concept of information literacy was not used. From 1990 to 1995, according to Bruce, the authors mainly discussed the for­mation and creation of the term and the definition of the concept, and from 1995 the spread of the term information literacy began throughout the world. This can also be observed in the analysed works in Croatia, since in that period (1990–1999) Croatian authors did not use the term information literacy in the academic realm in the field of law. However, since the 2000s the term informa­tion literacy has become increasingly common in the works of Croatian authors, initially in scholarly works and then in professional works. According to Bruce, the most significant developments in information literacy at the academic level occurred after 2000, which we can observe when comparing the analysed works within academic libraries in the field of law and the Republic of Croatia. Thus, research on information literacy in the field of law, which was primarily focused on education, is deepening and expanding, methodologically and in terms of content, precisely because of increasingly intense and dynamic changes in the information environment. However, despite the greater amount of research on information literacy in the field of law in the Republic of Croatia in recent years than ever done before and the large number of registered information literacy programmes as part of library practice, the problem of formalising information literacy programmes at law faculties remains. Namely, the different practices of implementing information literacy programmes are still visible, and information literacy education is pri­marily conducted in an unsystematic way, sporadically, most often through in­formal collaboration between librarians and teaching staff. Therefore, open questions remain as to whether such information literacy pro­gramme implementation in the informal environment of law faculties should be viewed negatively. Could it be that one of the answers to it is a lack of criti­cal awareness of the importance of evaluation and the wise use of information among the various stakeholders of the educational process? Or is it a question of a lack of knowledge, necessary competencies, and initiatives in implementing the information literacy programmes among academic librarians at law facul­ties? These issues should be viewed primarily as challenges that can contribute to new directions of research and, on a practical level, to the development of new ser­vices and the creation of the most appropriate information literacy programmes at law libraries in the Republic of Croatia. This research confirms exactly that, because the recorded changes in higher education and the development of in­formation and communication technology over the years encourage librarians to continuously develop and include new services, activities, and programmes to meet their users’ demands. In terms of legislation in the Republic of Croatia, a major positive step can be seen with the adoption of the Law on Library Activi­ties and Libraries (2019, 2022) and the Standard for Academic, University, and Research Libraries (2022), which emphasise the role of academic librarians in the implementation of information literacy programmes that are intended for students, research and teaching staff, and other patrons. This can undoubtedly be one of the arguments for the formal inclusion of information literacy pro­grammes in the university curriculum and institution. At the same time, the key factors for the successful inclusion of these programmes at higher education institutions should certainly be considered: – the vision and mission of user education and information literacy must main­tain the strategic goals and educational priority of the institution; – education must be built on a pedagogical foundation that supports the cur­riculum of the discipline and subject areas within which library programmes would be included; – it is vital to approach legal education holistically due to the necessity of dis­tinguishing generic and contextual information literacy skills in the field of law in relation to legal skills needed not only during one’s studies but also during lifelong education. It is also important to note that due to the specificity of legal scholarship in general, each individual legal discipline requires specialised knowledge and competencies in promoting the inclusion of information literacy programmes at the institutional level, and both teachers and librarians must collaborate. Namely, if information literacy is included in the institution’s curriculum, it is included and planned in the goals and learning outcomes throughout the course of study, and librarians and teaching staff promote information literacy within the context of the discipline and specific skills of a particular discipline, but also in all areas of learning and teaching. In that manner, including information literacy makes it possible to foster excellence in providing information resources while considering the changes in higher education and the context of learning, thus adding value to learning. Hence, students develop generic and context-specific information literacy skills in all years of study, since information literacy is included in the course’s learning outcomes and the institution’s curriculum through the partnership between librarians and teaching staff. At the same time, the importance of librarians acquiring the necessary pedagogical competencies for implementing information literacy programmes in the field of law should be addressed. That is, if librarians want to have a more active daily role in the work of an academic institution and be more active partners in the creation of educa­tional programmes, they must also possess pedagogical knowledge to be able to hold classes or participate in education. These abilities would allow them to create and implement various educational programmes, especially information literacy programmes in the field of law. But implementing information literacy is primarily made possible by librarians who advocate for and promote the importance of information literacy within their institutions. It should not be forgotten that information literacy is better known and researched in librarianship and information science than in the academic law community. This is precisely why the academic librarian should assume the role of advocate, ambassador, teacher, and educator in promoting and advocat­ing the importance of an interdisciplinary approach to information literacy and be a strong supporter of the success of the community in which they operate as a pillar in fostering a culture of lifelong learning. This is undoubtedly one of the most important steps in advocating the inclusion of formal information literacy programmes at the academic level in the field of law in the Republic of Croatia. We can therefore conclude that the directions for the development of information literacy at the academic level in the field of law should be viewed through the need for a greater number of empirical studies on the knowledge, abilities, and competencies of all stakeholders in the educational process concerning the new forms of literacy of the 21st century (digital, media, metaliteracy, AI literacy, etc.) that are needed to navigate today’s complex information environment and can affect the quality of daily life, learning, research, education, communication, and lifelong learning. Such research would contribute to understanding the con­text, prerequisites, and individual experiences of dealing with information. On a practical level, it would contribute to a greater understanding of the most appro­priate contents and methods to be included in information literacy programmes regarding the specifics of the legal discipline and the changes described. Literature Abbas, Z., MacFarlane, A., and Göker, A. (2014). Smartphones for law students – per­suasive, pervasive and legal: A research study. Legal Information Management, 14(3), 174–180. doi: 10.1017/S1472669614000413 Allbon, E. (2013). Too cool for (law) school? Using technology to engage students in legal skills. European Journal of Law and Technology, 4(1). http://ejlt.org/article/view/182 American Association of Law Libraries. (2012). Legal research competencies and stand­ards for law student information literacy. https://www.aallnet.org/wp-content/up­loads/2018/04/Law-Student-Info-Literacy-and-Research-Standards-July-2012.pdf American Association of Law Libraries. (2013). Principles and standards for legal research competency. https://www.aallnet.org/wp-content/uploads/2020/04/AALL2020-Princip­lesStandardsLegalResearchCompetencyFull.pdf American Association of Law Libraries. (2020). Principles and standards for legal research competency. https://www.aallnet.org/wp-content/uploads/2020/04/Principles-and-Standards-For-Legal-Research-Competency-2020_420.pdf Bacic, E., and Pšenica, D. (2006). Javno zagovaranje za specijalne i visokoškolske knjižnice: radionica. 8. dani specijalnih i visokoškolskih knjižnica: partnerstvo u speci­jalnim i visokoškolskim knjižnicama https://www.hkdrustvo.hr/hr/skupovi/skup/67/sazetak/18/ Bacic, E. (1998). Pedeset godina djelovanja Knjižnice Pravnog fakulteta Sveucilišta u Splitu. In J. Lasic-Lazic [et al.] (Eds.). Predmetna obrada – ishodište i smjernice (pp. 433-435). Hrvatsko knjižnicarsko društvo Baršic-Schneider, Ž. and Peradenic-Kotur, B. (2006). Program “Informacije o Europskoj uniji u narodnim knjižnicama”. 8. dani specijalnih i visokoškolskih knjižnica Nove strate­gije specijalnih i visokoškolskih knjižnica: zagovaranje i prikupljanje financijskih sred­stava. https://www.hkdrustvo.hr/hr/skupovi/skup/67/sazetak/18/ Bekovac-Lokmer, F., and Gilic, S. (Eds.). (1987). Edukacija korisnika bibliotecne grade (referati s Plenuma DB Rijeka, 19.III.1987). Društvo bibliotekara Rijeka. Beljaars, B. (2009). Implementing legal information literacy: a challenge for the curricu­lum. International Journal of Legal Information, 37(3), 320–332. http://scholarship.law.cornell.edu/ijli/vol37/iss3/7 BIALL. (2012). Legal information literacy statement. https://biall.org.uk/careers/biall-legal-information-literacy-statement/ Bird, R. (2013). Legal information literacy standards: An overview of the developments in the US & the UK. https://legalinformationliteracy.files.wordpress.com/2013/11/presenta­tie-ruth-bird-2013.pdf Breland, M. (2022). What role do you play? Faculty perceptions of librarian-led infor­mation literacy instruction. Journal of New Librarianship, 7(1), 106–125. https://doi.org/10.33011/newlibs/11/12 Bronstein, J., and Solomon, Y. (2021). Exploring the information practices of lawyers. Journal of Documentation, 77(4), 1003–1021. Bruce, C. (2000). Information literacy research: dimensions of the emerging collective consciousness. Australian Academic & Research Libraries, 31(2), 91–109. Bruce, C. S. (2013). Information literacy research and practice: An experiential perspec­tive, ECIL. In S. Kurbanoglu, E. Grassian, D. Mizrachi, R. Catts, and S. Špiranec (Eds.), Worldwide commonalities and challenges in information literacy research and practice: European Conference on Information Literacy, ECIL 2013 Istanbul, Turkey, October 22–25, 2013, revised selected papers (pp. 11–30). Springer International Publishing. Bruce, C. S., Demasson, A., Hughes, H., Lupton, M., Maybee, C., Mirijamdotter, A., Sayy­ad Abdi, E., & Somerville, M. M. (2017). Information literacy and informed learning: Con­ceptual innovations for information literacy research and practice futures. Journal of Information Literacy, 11(1), 4–22. http://dx.doi.org/10.11645/11.1.2184 Callister, P. D. (2003). Beyond training: Law librarianship’s quest for the pedagogy of legal research education. Law Library Journal, 95(7), 7–46. http://www.aallnet.org/main-menu/Publications/llj/LLJ-Archives/Vol-95/pub_llj_v95n01/2003-01.pdf Callister, P. D. (2010). Time to blossom: An inquiry into Bloom’s Taxonomy as a hierarchy and means for teaching legal research skills. Law Library Journal, 102(2), 191–219. Candy, P. C., Crebert, G., and O’Leary, J. (1994). Developing lifelong learners through un­dergraduate education. Australian Government Pub. Service. Case, D. O. (2012). Looking for information. Elsevier. Cassel, L., Davies, G., and Kumar, D. (2003). Computing: The shape of an evolving disci­pline. In L. Cassel and R. A. Reis (Eds.), Informatics curricula and teaching methods (pp. 131–138). Kluwer Academic Publishers. Creswell, J. W. (2012). Educational research: Planning, conducting, and evaluating quanti­tative and qualitative research (4th ed.). PHI Learning Private Limited CROSBI. (n.d.). Hrvatska znanstvena bibliografija. https://www.bib.irb.hr:8443/ Car, A. (2011). Dostupnost službenih publikacija i izvora Europske unije u akademskom okruženju – uloga Informacijskog centra za europsko pravo – ‘EU i’. 12. dani specijalnih i visokoškolskih knjižnica https://www.hkdrustvo.hr/hr/skupovi/program/172 Dani specijalnih i visokoškolskih knjižnica. (2023). https://svk.hkdrustvo.hr/arhiva/ Davies, J., and Jackson, C. (2005). Information literacy in the law curriculum: experiences from Cardiff. The Law Teacher, 39(2), 150–160. http://orca.cf.ac.uk/5093/1/LawTeacher.pdf Deklaracija Sveucilišta u Rijeci “Europska otvorena znanost”. (2019). https://svkri.uniri.hr/images/Deklaracija_Europska_otvorena_znanost.pdf Dell, M. (2019). Fake news, alternative facts, and disinformation: The importance of teaching media literacy to law students. Touro Law Review, 35(2), 619–648. https://digi­talcommons.tourolaw.edu/lawreview/vol35/iss2/3 Dewey, J. (1997). Experience and education. MacMillan Publishing Co. Franic, M., Dokuzovic, S., and Petrak, J. (2016). Sustavni pregled–podloga medicini ute­meljenoj na znanstvenim spoznajama. Journal of Applied Health Sciences = Casopis za primijenjene zdravstvene znanosti, 2(2), 113–120. Garingan, D. (2021). Advanced technologies and algorithmic Literacy: Exploring insights from the legal information profession. Canadian Law Library Review, 46(4), 10–28. Garingan, D., and Pickard, A. J. (2021). Artificial intelligence in legal practice: Exploring theoretical frameworks for algorithmic literacy in the legal information profession. Legal Information Management, 21(2), 97–117. Golenko, D. (2016a). Model intrakurikularnog pristupa informacijskoj pismenosti na visokoškolskoj razini u podrucju prava. [Doctoral dissertation]. University of Zadar. Golenko, D. (2016b). Views of legal scholars about the concept of information literacy in the field of law: Case study of a law faculty in the Republic of Croatia. In Information literacy: Key to an inclusive society: 4th European Conference, ECIL 2016, Prague, Czech Republic, October 10–13, 2016, revised selected papers 4 (pp. 375–384). Springer Interna­tional Publishing. doi: 10.1007/978-3-319-52162-6_37 Golenko, D. (2019). Pravno knjižnicarstvo: o potrebnim kompetencijama knjižnicara. Vjesnik bibliotekara Hrvatske, 62(1), 1–28. doi:10.30754/vbh.62.1.686 Golenko, D., and Arh, E. (2020). Programi informacijskog opismenjavanja (teorijski okviri u podrucju prava i medicine). Bosniaca: casopis Nacionalne i univerzitetske biblioteke Bosne i Hercegovine, 25(25), 17–41. doi:10.37083/bosn.2020.25.17 Golenko, D., Eror, V., and Siber, Lj. (2021). Uloga knjižnicara u promicanju otvorenog pristupa medu pravnim znanstvenicima: studija slucaja na tri pravna fakulteta. In D. Machala and D. Golenko (Eds.), Hibridna konferencija Digitalna transformacija i knjižnice u posebnim okolnostima: knjižica sažetaka (p. 50). Hrvatsko knjižnicarsko društvo. Golenko, D., Petr Balog, K., and Siber, L. (2016). Information literacy programs in the field of law: Case study of two law faculties in Croatia. In Information literacy: Key to an inclusive society: 4th European Conference, ECIL 2016, Prague, Czech Republic, October 10–13, 2016, revised selected papers 4 (pp. 385–393). Springer International Publishing. Golenko, D., Petr Balog, K., and Siber, L. (2021). Law students’ perceptions of academic integrity: Pilot-study. In European Conference on Information Literacy (pp. 531–542). Springer International Publishing. doi:10.1007/978-3-030-99885-144 Golenko, D., Petr Balog, K., and Siber, L. (2023). Information literacy programs in the field of law: Case study of two law faculties in Croatia. In S. Kurbanoglu, J. Boustany, S. Špiranec, E. Grassian, D. Mizrachi, L. Roy, and T. Çakmak (Eds.), Information literacy: Key to an inclusive society (pp. 385–393). Springer. doi:10.1007/978-3-319-52162-6_38 Golenko, D., Vilar, P., and Stricevic, I. (2012). Information literacy skills of law students: Challenges for academic librarians. In Informacioannata Gramotnost–Modeli za obucenie i dobri praktiki. Scientific seminar with international participation Training models and best practices: Proceedings (pp. 36–54). Izdatelstvo Za bukvite – O pismeneh. Golenko, D., Vilar, P., and Stricevic, I. (2013). Academic strategic documents as a frame­work for good information literacy programs: Case study of law faculties in the Republic of Croatia. In Worldwide commonalities and challenges in information literacy research and practice: European Conference on Information Literacy, ECIL 2013 Istanbul, Turkey, October 22–25, 2013, revised selected papers 1 (pp. 415–421). Springer International Pub­lishing. Golenko, D., Vilar, P., and Stricevic, I. (2017). Strateški dokumenti-okvir za oblikovanje kakovostnih programov informacijskega opismenjevanja študentov: študija primera na pravnih fakultetah v Republiki Hrvaški. In T. Bešter and D. Vovk (Eds.), Povezovanje, sodelovanje, skupnosti: ustvarimo državo bralcev: zbornik (pp. 23–47). Zveza bibliotekar­skih društev Slovenije. Hoic-Božic, N. (2003). Razvoj informacijske pismenosti studenata kroz izradu seminar­skih radova. Edupoint, 3, 10–14. HRCAK. (n.d.). Portal hrvatskih znanstvenih i strucnih casopisa. https://hrcak.srce.hr/ Hrvatska deklaracija o otvorenom pristupu. (2012). https://www.srce.unizg.hr/files/srce/docs/otvorenipristup/ Jayasuriya, H. K. P., and Brillantine, F. M. (2007). Student services in the 21st century: Evolution and innovation in discovering student needs, teaching information literacy, and designing library, 2.0-based student services. Legal Reference Services Quarterly, 26(1–2), 135–170. http://scholarship.law.georgetown.edu/fwps_papers/18 Jokic, M. (1999). Online pretraživanje komercijalnih baza podataka. In M. Jokic and F. Bekovac-Lokmer (Eds.), 1. Dani specijalnog knjižnicarstva Hrvatske (pp. 27–39). Hrvatsko knjižnicarsko društvo. Kaljanac, M., and Madacki, S. (2013). Uloga i kompetencije bibliotekara u pravnim i srodnim bibliotekama. // pripremili za Društvo bibliotekara pravnih i srodnih bibliote­ka Jugoistocne Evrope Maja Kaljanac i Saša Madacki (Ad hoc grupa za kompetencije). https://seall2009.files.wordpress.com/ Kaplan, A. B., and Darvil, K. (2011). Think and practice like a lawyer: Legal research for the new millennials. Legal Communication & Rhetoric: JALWD, 8, 153–190. https://www.alwd.org/index.php?option=com_attachments&task=download&id=117 Kim-Prieto, D., and Kahvecioglu, M. K. (2014). Three faces of information literacy in le­gal studies: Research instruction and law student information literacy standards in the American common law, British common law, and Turkish civilian legal traditions. Inter­national Journal of Legal Information, 42(2), 293–302. https://rucore.libraries.rutgers.edu/rutgers-lib/57247/PDF/1/play/ Kirschner, P. A., and Bruyckere, P. de. (2017). The myths of the digital native and the multitasker. Teaching and Teacher Education, 67, 135–142. Kolegij Pretraživanje pravnih izvora i baza podataka. (2014). http://www.pravo.unizg.hr/biblioteka/pdss_europsko_pravo Konjevod, M., Vilcek, T., Lacovic, D., and Siber, L. (2016). Perception and use of digital sources in the Library of Law Faculty in Osijek. [Poster]. Libraries in the Digital Age (LIDA). Lasic-Lazic, J., Špiranec, S., and Banek Zorica, M. (2006a). Information literacy: The backbone of curricular school reforms in Croatia. In A. Bela Martus (Ed.), The multiple faces of literacy: Reading, knowing, doing. IASL. Lasic-Lazic, J., Špiranec, S., and Banek Zorica, M. (2006b). The long way to an efficient information society: Information literacy perceptions among Croatian librarians. In J. Steinerová (Ed.), Proceedings of the International Conference Information Use in Informa­tion Society (pp. 91–97). Dept. of LIS, Faculty of Philosophy, Comenius University. Lau, J. (2006). Guidelines on information literacy for lifelong learning. http://www.ifla.org/VII/s42/pub/IL-Guidelines2006.pdf Lupton, M., and Bruce, C. (2010). Windows on information literacy worlds: Generic, situ­ated and transformative perspectives. In A. Lloyd and S. Talja, Practising information lit­eracy: Bringing theories of learning, practice and information literacy together (pp. 3–27). Macan, B. (2013). Poducavanje korisnika – iskustva Knjižnice IRB. 13. dani specijalnih i visokoškolskih knjižnica – Knjižnice: kamo i kako dalje? http://fulir.irb.hr/1352/1/Speci­jalke_KEKS_2013.pptx Machala, D. (2015). Knjižnicarske kompetencije: pogled na razvoj profesije. Hrvatska sveucilišna naklada, Nacionalna i sveucilišna knjižnica. Machala, D., and Machala, L. (2009). Ishodi ucenja – osiguranje kvalitete stalnog strucnog usavršavanja knjižnicara. In A. Martek and I. Pilaš (Eds.), Uspostava kvalitete u specijalnim i visokoškolskim knjižnicama – knjižnice u bolonjskom okruženju: zbornik radova : 10. dani specijalnih i visokoškolskih knjižnica, Opatija, 24–26 April 2008 (pp. 24–36). Hrvatsko knjižnicarsko društvo. Majstorovic, Z., and Lešcic, J. (2017). Bibliografija radova s podrucja hrvatskoga visokoškolskoga i specijalnoga knjižnicarstva, 1950.-2015. Nacionalna i sveucilišna knjižnica. Martek, A. (2011). Službene publikacije u Knjižnici Hrvatskog državnog arhiva i njihovo korištenje. 12. dani specijalnih i visokoškolskih knjižnica https://www.hkdrustvo.hr/hr/skupovi/program/172 Martinovic, I. (2022). Digital literacy: A necessity, privilege, or trap in the process of studying in and out of student benches during the COVID-19. In D. Rittossa and D. Go­lenko, Life in the time of COVID-19: Social implications on the security and well-being of vulnerable groups in the European context (pp. 21–22). Pravni fakultet Sveucilišta u Rijeci. Martinovic, I., Golenko, D., and Badurina, B. (2022). Digitalna pismenost u službi visokoškolskog obrazovanja. In Z. Miliša, D. Papo, and H. Potlimbrzovic (Eds.), Medunarodni interdisciplinarni 2. Kongres Centra za interdisciplinarna istraživanja Filozofskog fakulteta Osijek: “Izazovi obrazovanja”: knjižica sažetaka (pp. 55–56). Filo­zofski fakultet Sveucilišta Josipa Jurja Strossmayera u Osijeku. Modernising European Legal Education (MELE). (2020–2023). https://europainstitut.de/en/mele Mucnjak, D. (2013). Razvijanje informacijskih vještina korisnika: knjižnice kao obrazovni centri. 13. Dani specijalnih i visokoškolskih knjižnica Opatija, 15 May 2013. https://www.hkdrustvo.hr/datoteke/1503 Naveed, M. A., and Shah, N. A. (2023). Information literacy in the legal workplace: Cur­rent state of lawyers’ skills in Pakistan. Journal of Librarianship and Information Science, 55(2), 334–347. Neuendorf, K. (2002). The content analysis guidebook. Thousand Oaks [u.a.] : Sage Publ. Nicholas, D., Rowlands, I., Clark, D., and Williams, P. (2011). Google Generation II: Web behaviour experiments with the BBC. Aslib Proceedings, 63(1), 28–45. https://doi.org/10.1108/00012531111103768 Osborne, C. L. (2018). Programming to promote information literacy in the era of fake news. International Journal of Legal Information, 46(2), 101–109. Pažur, I. (2003). Digitalni izvori znanja i njihovo korištenje-primjer knjižnice Instituta Ruder Boškovic. In M. Jokic (Ed.), Specijalne knjižnice: izvori i korištenje znanja: zbornik radova, 4. Dani specijalnog knjižnicarstva Hrvatske, Opatija, 25 and 26 April 2002 (pp. 32–41). Hrvatsko knjižnicarsko društvo. http://fulir.irb.hr/537/1/specijalke-A.pdf Pengelley, N. (2001). Not a box but a window: Law libraries and legal education in a virtual world. Australian Law Librarian, 9(2), 122–127. http://www.austlii.edu.au/ au/journals/AULawLib/2001/21.html Peradenic-Kotur, B. (2004). Edukacija korisnika u knjižnicama državne uprave. In M. Jokic (Ed.), Edukacija korisnika i knjižnicnog osoblja: zbornik radova (pp. 130–135). Hr­vatsko knjižnicarsko društvo. Peradenic – Kotur, B. (2011). Službeni informacijski izvori u funkciji jacanja svijesti o njihovoj važnosti: ishodišta Zbirke službenih publikacija u Nacionalnoj i sveucilišnoj knjižnici u Zagrebu. 11. dani specijalnih i visokoškolskih knjižnica: partnerstvo u specijal­nim i visokoškolskim knjižnicama. https://www.hkdrustvo.hr/hr/skupovi/program/172 Petrak, J. (1990). Obrazovanje studentske korisnicke populacije u visokoškolskim medicinskim bibliotekama. Vjesnik bibliotekara Hrvatske, 33 (1/4), 124-126. Petrak, J. (1998). Izobrazba studenata za djelotvorne korisnike informacija : iskustva Središnje medicinske knjižnice Medicinskog fakulteta u Zagrebu. Vjesnik bibliotekara Hrvatske, 41 (1/4), 15-20. Petr, K. (2004). Kvalitativni pokazatelji uspješnosti akademskih knjižnica, doktorska dis­ertacija. Filozofski fakultet. Petr Balog, K. (2009). Akademske knjižnice u Hrvatskoj: spremne za mjerenje kvalitete poslovanja ili ne? In I. Pilaš and A. Martek (Eds.), Uspostava kvalitete u specijalnim i visokoškolskim knjižnicama: knjižnice u bolonjskom okruženju”: zbornik radova 10. dani specijalnih i visokoškolskih knjižnica, Opatija, 24–26 April 2008 (pp. 83–104). Hrvatsko knjižnicarsko društvo. Petr Balog, K., and Siber, Lj. (2014). Students of law and e-democracy. In Information literacy: Lifelong learning and digital citizenship in the 21st century. Second European Con­ference, ECIL 2014, Dubrovnik, Croatia, October 20–23, 2014. Proceedings 2 (pp. 663–672). Springer International Publishing. Petr Balog, K., Siber, Lj., and Plašcak, B. (2013). Library instruction in two Croatian aca­demic libraries. In Worldwide commonalities and challenges in information literacy re­search and practice: European Conference on Information Literacy, ECIL 2013 Istanbul, Turkey, October 22–25, 2013, revised selected papers 1 (pp. 558–564). Springer Interna­tional Publishing. Petr Balog, K., Zetovic, J., and Plašcak, B. (2014). Knjižnice u službi informacijskog opis­menjavanja: visokoškolske knjižnice osjeckog sveucilišta. In I. Hebrang Grgic (Ed.). Knjižnice: kamo i kako dalje?: zbornik radova: 13. dani specijalnih i visokoškolskih knjižnica (Opatija, 15 and 18. May 2013) (pp. 215-230). Hrvatsko knjižnicarsko društvo Pilaš, I. (2011). CSSU i djelovanje Komisije za državne informacije i službene publikacije – strategija razvoja i edukacija knjižnicara i korisnika. 12. dani specijalnih i visokoškolskih knjižnica. https://www.hkdrustvo.hr/hr/skupovi/program/172 Pilaš, I. (2000). Državne informacije i službene publikacije Sjedinjenih Americkih Država i Kanade. In M. Jokic and F. Bekovac Lokmer (Eds.), Zbornik radova i priloga 1. 2. Dana specijalnog knjižnicarstva (pp. 151–157). Hrvatsko knjižnicarsko društvo Pilaš, I. (2002). Statisticki izvori informacija, baze podataka i njihova dostupnost u ok­viru novij tehnologija. In M. Jokic (Ed.), Zbornik radova i priloga s 3. Dana specijalnog knjižnicarstva Hrvatske (Rijeka, 23 and 24 April 2001) (pp. 98–107). Hrvatsko knjižnicarsko društvo. Pilaš, I. (2004). Permanentna edukacija knjižnicara za podrucje službenih publikacija. In M. Jokic (Ed.), 5. Dani specijalnoga knjižnicarstva Edukacija korisnika i knjižnicnog osoblja (pp. 83–92). Hrvatsko knjižnicarsko društvo. Principles and Standards for Legal Research Competency. (2013). https://www.aallnet.org/advocacy/legal-research-competency/principles-and-standards-for-legal-research-competency/ Projekt E-Sveucilišta. (2022). https://www.carnet.hr/projekt/e-sveucilista/ Raos, M. (2006). Program Informacije o Europskoj uniji u zajednici: prikupljanje financi­jskih sredstava. 8. dani specijalnih i visokoškolskih knjižnica: partnerstvo u specijalnim i visokoškolskim knjižnicama. https://www.hkdrustvo.hr/hr/skupovi/skup/67/sazetak/18/ Ramljak, S., Grošek, K. (2011). Informacijska suradnja Knjižnice Hrvatskog sabora s institucijama i tijelima Europske unije. 12. dani specijalnih i visokoškolskih knjižnica. https://www.hkdrustvo.hr/hr/skupovi/program/172 Rašidovic, B.-E. (2019). Information literacy course curriculum. Bosniaca: casopis Na­cionalne i univerzitetske biblioteke Bosne i Hercegovine, 24(24), 39–47. Rowlands, I., Nicholas, D., Williams, P., Huntington, P., Fieldhouse, M., Gunter, B., and Tenopir, C. (2008). The Google generation: The information behaviour of the researcher of the future. In Aslib Proceedings (Vol. 60, No. 4, pp. 290–310). Emerald Group Publishing Limited. www.ucl.ac.uk/slais/research/ciber/downloads/GG%20Work%20Package%20II.pdf Ryesky, K. H. (2007). On solid legal ground: Bringing information literacy to undergrad­uate-level law courses. Journal of Effective Teaching, 7(2), 21–35. Salatic, B. (2014). Razina informacijske pismenosti studenata osjeckog Sveucilišta. In I. Hebrang Grgic (Ed.). Knjižnice: kamo i kako dalje?: zbornik radova: 13. dani speci­jalnih i visokoškolskih knjižnica (Opatija, 15 and 18. May 2013) (pp. 243-251). Hrvatsko knjižnicarsko društvo Setting standards: The future of legal services education training and regulation in Eng­land and Wales. (2013). http://www.letr.org.uk/wp-content/uploads/LETR-Report.pdf Siber, Lj. (2014). Program informacijskog opismenjavanja studenata do vrednovanja knjižnicnih zbirki. In I. Hebrang Grgic (Ed.). Knjižnice: kamo i kako dalje?: zbornik radova: 13. dani specijalnih i visokoškolskih knjižnica (Opatija, 15 and 18. May 2013) (pp. 278-286). Hrvatsko knjižnicarsko društvo Society of College National and University Libraries. (2011). The SCONUL 7 Pillars of In­formation Literacy. http://www.sconul.ac.uk/tags/7-pillars Society of College National and University Libraries. (2013). The SCONUL 7 Pillars of Infor­mation Literacy through a Digital Literacy “Lens”. http://www.sconul.ac.uk/tags/7-pillars Stancin-Rošic, D. (1987). Edukacija korisnika. In V. F. Bekovac-Lokmer and S. Gilic (Eds.), Edukacija korisnika bibliotecne grade (referati s Plenuma DB Rijeka, 19.III.1987) (pp. 2–15). Društva bibliotekara Rijeka. Standardi za visokoškolske knjižnice u Republici Hrvatskoj. (1990). http://maticna.nsk.hr/wp-content/uploads/2019/04/Standardi-za-visoko%C5%A1kolske-knji%C5%BEnice-u-Republici-Hrvatskoj-1990.pdf Standard za visokoškolske, sveucilišne i znanstvene knjižnice. (2022). Official Gazette, No. 73. https://narodne-novine.nn.hr/clanci/sluzbeni/2022_07_81_1182.html Stojanovski, J. (2013). Pokazatelji ukljucenosti visokoškolskih knjižnica u obrazovne procese. 13. dani specijalnih i visokoškolskih knjižnica: partnerstvo u specijalnim i visokoškolskim knjižnicama. https://www.hkdrustvo.hr/datoteke/1507 Stricevic, I., and Rubinic, D. (2013). Visokoškolska knjižnica u programima informaci­jskog opismenjavanja studenata: istraživanje programa sveucilišne knjižnice sveucilišta Karl-Franzens Graz. Vjesnik bibliotekara Hrvatske, 54(4), 23–48. http://hrcak.srce.hr/in­dex.php?show=clanak&id_clanak_jezik=119017 Špiranec, S., and Banek Zorica, M. (2008). Informacijska pismenost: teorijski okvir i polazišta. Zavod za informacijske znanosti. Tkalac Vercic, A., Sincic, D., and Pološki Vokic, N. (2011). Prirucnik za metodolog­iju u društvenim istraživanjima: kako osmisliti, provesti i opisati znanstveno i strucno istraživanje. M.E.P. Tokic, I. (2005). Prstenova družina: sudbina, partnerstvo ili tek sporadicna suradnja. 7. dani specijalnih i visokoškolskih knjižnica: partnerstvo u specijalnim i visokoškolskim knjižnicama. https://www.hkdrustvo.hr/hr/skupovi/skup/48/sazetak/12/ Tokic, I., Bekavac-Lokmer, F., Mihalic, I., and Takac, M. (2003). Izvori informacija u speci­jalnoj knjižnici. In V. M. Jokic (Ed.), Specijalne knjižnice: izvori i korištenje znanja: zbornik radova, 4. Dani specijalnog knjižnicarstva Hrvatske, Opatija, 25 and 26 April 2002 (p. 84). Hrvatsko knjižnicarsko društvo. Tomljanovic, S. (2005). Sveucilišna knjižnica kao partner u znanstveno-nastavnom radu: kako poceti? 7. dani specijalnih i visokoškolskih knjižnica: partnerstvo u specijalnim i visokoškolskim knjižnicama. https://www.hkdrustvo.hr/hr/skupovi/skup/48/sazetak/12/ Torras, M. C., and Saetre, T. P. (2009). Information literacy education: A process approach. Professionalising the pedagogical role of academic libraries. Chandos. Webber, S., and Johnston, B. (2000). Conceptions of information literacy: New perspec­tives and implications. Journal of Information Science, 26(6), 381–397. http://jis.sagepub.com/content/26/6/381.abstract Weiner, S. A. (2014). Who reaches information literacy competencies? Report of a study of faculty. College Teaching, 62(1), 5–12. Zakon o knjižnicama i knjižnicnoj djelatnosti (2019). Official Gazette, No. 17/19, 98/19, 114/22. Zanin-Yost, A., and Dillen, C. (2019). Connecting past to future needs: Nursing faculty and librarian collaboration to support students’ academic success. Journal of Library Administration, 59(1), 45–58. Zurkowski, P. G. (1974). The information service environment: Relationships and priorities. National Commission on Libraries and Information Science. Dr. Dejana Golenko University of Rijeka, Faculty of Law e-pošta: dejana.golenko@pravri.uniri.hr Uporaba lokatorja Cobiss+ v šolski knjižnici – z digitalnim lokatorjem do bolj samostojnih in zadovoljnih uporabnikov knjižnice Using the Cobiss+ locator in the school library – a way to more independent and satisfied library users Gordana Banjanin Oddano: 9. 10. 2023 – Sprejeto: 9. 11. 2023 1.03 Kratki znanstveni clanek 1.03 Short scientific article UDK: 027.8: 02:004.738.5 DOI: https://doi.org/10.55741/knj.67.3-4.3 Izvlecek Namen: V clanku predstavljamo uporabo pomožne tehnologije za vecjo ucinkovitost storitev knjižnice. S pomocjo izvedene raziskave predstavljamo prve izkušnje knjižni­carjev in njihovih uporabnikov pri uvajanju orodja lokator v sistemu Cobiss+. Zastavili smo si naslednja vprašanja: S kakšnim namenom so se knjižnice odlocile za uporabo lokatorja? Ali se je v knjižnicah z lokatorjem spremenil nacin iskanja gradiva? Kakšni so odzivi uporabnikov na možnost iskanja z lokatorjem? Kakšni so odzivi knjižnicarjev na aplikacijo lokator Cobiss+ v celoti? Metodologija/pristop: Uporabili smo metodo ankete in v spletni anketi posredovali 12 vprašanj, od tega 8 zaprtega tipa, na naslove 38 knjižnic razlicnih vrst, ki so v 6 mese­cih po objavi lokatorja vsaj odprle delovno okolje za izdelavo orodja. Koncni odziv je bil iz 11 knjižnic. Rezultati: Raziskava je pokazala veliko prednosti lokatorja Cobiss+ za uporabnike, ki lahko veliko hitreje najdejo gradivo na polici tudi v manj znanem knjižnicnem okolju; je preprost za uporabo v razlicnih vrstah in velikostih knjižnic ter daje vecjo samostoj­nost uporabnikom, kadar jo potrebujejo. Knjižnicarjem prihrani cas za strokovno delo in pomaga pri ureditvi knjižnicne zbirke. Prav tako so bile izpostavljene pomanjklji­vosti pri izdelavi, ki je zahtevnejša pri vecjih knjižnicah, neprimeren je za najmlajše uporabnike in posameznike, ki imajo težavo z orientacijo v prostoru. Z redno uporabo postane nepogrešljivo in enotno orodje za vse vrste knjižnic. Omejitve raziskave: Prekratek cas in premajhno število knjižnic, ki so že zacele uporab­ljati lokator, da bi dobili bolj specificne rezultate. Izvirnost/uporabnost raziskave: Seznaniti najširši krog knjižnicarjev s prvimi ugotovit­vami konkretnih prednosti in trenutnih pomanjkljivosti lokatorja knjig in s tem spod­buditi uporabo v cim vec knjižnicah za vecje zadovoljstvo uporabnikov in knjižnicarjev. Kljucne besede: lokator knjig, digitalna tehnologija, šolski knjižnicarji, orientacija v knjižnici Podatkovni set: Vsi raziskovalni podatki, na katerih temeljijo rezultati, so na voljo kot del clanka in niso arhivirani v nobenem drugem viru. Abstract Purpose: In the article, we present the use of assistive technology to increase the effi­ciency of library services. With the help of the conducted research, we present the first experiences of librarians and their users in introducing the locator tool in the Cobiss+ system. We asked the following questions: For what purpose did the libraries decide to use the locator? Has the way of searching for materials changed in the libraries with a locator? What are the reactions of users to the possibility of searching with a locator? What are librarians’ reactions to the Cobiss locator app as a whole? Methodology/approach: Using the survey method, we sent 12 online survey questions, 8 of which were closed type, to the addresses of 38 libraries of various types, which at least opened a working environment for the creation of the tool within 6 months after the publication of the locator. The final response was from 11 libraries. Results: The research showed many advantages of the Cobiss locator for users, who can find material on the shelf much faster even in a less familiar library environment, it is easy to use in different types and sizes of libraries, it gives more independence to users when they need it. It saves librarians time for professional work and helps organize the library collection. Deficiencies were also pointed out in the production, which is more demanding in larger libraries, unsuitable for the youngest users and for individuals who have problems with orientation in space. With regular use, it becomes an indis­pensable and unified tool for all types of libraries. Limitations of the research: Too short a time and a small number of libraries that have already started using the locator to get more specific results. Originality/applicability of the research: To acquaint the widest circle of librarians with the first findings of concrete advantages and current shortcomings of the book locator and thereby encourage its use in as many libraries as possible for greater satisfaction of users and librarians. Keywords: book locator, digital technology, school librarians, library orientation. Data set Metadata: All research data underlying the results are available as part of the article and no additional source data are required. 1 Uvod Vecina današnjih uporabnikov knjižnic je vsakodnevno v stalnem stiku z digital­nimi mediji, še posebej to velja za šolajoce se na vseh stopnjah, od osnovne šole do univerze. Gre za sprejemanje novih nacinov obravnavanja informacij ter za iskanje informacij glede na svoje potrebe in zahteve. Nekateri viri celo ugotavlja­jo, da prav obdobja in okolja z nižjo družbeno, geografsko ali drugo stabilnostjo spodbujajo bolj nekonvencionalne, nove nacine in oblike delovanja (Bezemer in Kress, 2016). Tudi sami lahko pritrdimo, da se ni povecala le kolicina slikov­nega gradiva v ucnih gradivih, ampak je njihova prej ilustrativna vloga postala enako opisujoca kot besede. Namesto linearnega gibanja oci, ki je znacilno za tradicionalne medije, sodobni mediji implicirajo vecplastno predstavitev infor­macij in preskok v razlicne nacine prikazovanja (Bezemer in Kress, 2016). Šolska knjižnica kot eno najbolj znacilnih ucnih okolij je vedno zagotavljala razlicne vrste virov vsem svojim uporabnikom, tako dijakom kot tudi zaposlenim. Prav tako je dobro odzivna na spremembe in daje priložnosti svojim uporabnikom, da se ucijo o sebi in svetu v varnem in nadzorovanem okolju. Šolski knjižnicarji spodbujajo ucinkovite nacine ucenja, branja in sodelovanja. Zato je pomembno poslanstvo šolske knjižnice, da z omogocanjem dostopa in uporabe razlicnih virov ter razlicnih tehnologij gradi neodvisne, kriticne bralce in ucence za vse življenje (American Association of School Librarians, 2022). Ugotovitve naše kratke raziskave predstavljajo nekatere prednosti in pomanj­kljivosti lokatorja knjig, kot so se izkazale po komaj nekaj mesecih, odkar je bil na konferenci Cobiss v oktobru 2022 predstavljen (Tacer Slana, 2022) in dan v splošno uporabo vsem slovenskim knjižnicam. Lokator je nova aplikacija, ki »omogoca shematski izris prostora knjižnice in tridimenzionalni prikaz lokacije izbranega gradiva v knjižnici«, tako da uporabniki lahko vidijo, v katerem pro­storu in na kateri polici leži gradivo (Tacer Slana, 2022). Poznavanje univerzalne decimalne klasifikacije je strokovno znanje in neke vr­ste lingua franca knjižnicarja, ki mu prav tako omogoca zelo natancno in pregle­dno ureditev knjižnicne zbirke. Ampak kjer je gradivo prosto dostopno uporabni­kom, so se ti prisiljeni priuciti osnov, da lahko sami najdejo iskano, ali prositi za pomoc knjižnicarja. Redni uporabniki scasoma in s prakso osvajajo posamezne police in odseke v prostoru knjižnice. Toda v šolskih knjižnicah, kjer je obicaj­no knjižnicar samo eden in je frekvenca najvecjih obiskov povezana s kratkimi odmori, je fizicno težko izvedljivo ustreci vsem uporabnikom pravocasno brez njihovega sodelovanja in kakšnega skrivnostnega orodja. S pomocjo lastnih iz­kušenj v gimnazijski knjižnici in pridobljenih podatkov iz drugih knjižnic pred­stavljamo nekaj prednosti, ki jih ponuja lokator knjig. 2 Pregled literature Vedno pogosteje spoznavamo nova orodja in nacine, kako lahko sodobno infor­macijsko tehnologijo ucinkovito uporabimo in jo vkljucimo tudi v šolsko knjiž­nico, da s tem pomagamo dijakom postati bolj samostojni uporabniki gradiva. Vsekakor je lahko dvorezen mec prepricanje, kaj je v nekem primeru pomoc ali odtegnitev od dodatnega napora ucenja novega. Praksa pokaže, da je pouceva­nje za cilje Knjižnicnega informacijskega znanja (KIZ), ki so zapisani v obstojecih ucnih nacrtih (Steinbuch idr. 2008; Sušec in Žumer, 2005), manj uporabno brez posodobitev in aktualizacije (Gaberšek, 2018). Prav tako se pogosto sprašujemo, kako vkljucevati tudi manj zainteresirane obiskovalce ali tiste z razlicnimi te­žavami. In še, kako lahko cas v knjižnici uporabimo cim bolj ustvarjalno, tako, da aktiviramo dijake razlicnih sposobnosti v ta proces? Lokator knjig se lahko izkaže za dobrodošlo orodje v knjižnicah, še posebno v razvejanih. Vloga šolskega knjižnicarja je med drugim tudi izvajanje in organiziranje de­javnosti, s pomocjo katerih postanejo ucenci, dijaki bolj samostojni pri iskanju gradiva. Ce niso pogosti obiskovalci šolske knjižnice, lahko to knjižnicno opi­smenjevanje traja kar dolgo casa. Marsikoga od zamudnega iskanja gradiva na policah odvrne vedno bolj prisotna želja priti do želenega na preprost in hiter nacin. Vsako leto ob zacetnem spoznavanju šolske knjižnice na II. gimnaziji Maribor dijaki 1. letnikov spoznajo funkcionalnost lokatorja in ga vecinoma tudi redno uporabljajo. Celo tako ga posvojijo, da ga pricakujejo pri iskanju gradiva v dru­gih knjižnicah. Povprecen izmerjen dnevni obisk v knjižnici zadnjih let je med 270 in 320 uporabnikov, prostor knjižnice ima 290 m2 in hrani okoli 30.000 iz­vodov knjižnega in neknjižnega gradiva. Poleg tega je vsako leto vec dijakov iz tujine (nacionalni program in program mednarodne mature) ter razlicno število dijakov s posebnimi potrebami. Zaradi izpada obicajne predstavitve in uporabe lokatorja v letih 2020 in 2021 se je uporaba pri novih dijakih vidno zmanjšala, saj niso imeli rednega stika z vrstniki, da bi videli tudi pri starejših, kako pridejo do gradiva. Najbolj se je to poznalo pri množicnem dodatnem spremljanju dijakov do polic. Zadnje leto se je samostojnost dijakov ponovno povecala. Žal še ni mo­goce beležiti podatkov o uporabi lokatorja, vendar je pobuda že bila naslovljena na servis upravitelja. Pogled na postavitev gradiva v poljubni vrsti knjižnic kaže, da kljub enotnim osnovnim bibliotekarskim zakonitostim obstajajo posebnosti posameznih fizic­nih prostorov, zaradi cesar ni povsem enake postavitve knjig in drugih gradiv. Po drugi strani pa smo danes price pogostemu pojavu na primer v prodajalnah z is­tovrstnim blagom, v knjigarnah, storitvenih dejavnostih, kjer je ne samo znotraj ene države, pac pa celo na bolj globalni ravni predvidljivo, kje v nekem prostoru se posamezna iskana enota nahaja. Naš namen ni komentirati razloge in ucinke tovrstnih poenostavitev in prilagoditev, toda dejstvo je, da uniformnost nekega knjižnicnega sistema še ne zagotavlja zadovoljivega orientiranja v knjižnici, ki je uporabniku neznana. Posebej to velja za prostore s številnimi podlokacijami in razclenjenimi tlorisi stavb, s clenitvijo za razlicne starosti po jezikih in zno­traj njih še po književnih zvrsteh (poezija, dramatika, proza) in nato po abecedi avtorjev ali še za drugacne skupine uporabnikov, kar vse lahko povzroca zme­denost, celo stres pri uporabniku. Ce pogledamo svetovni zemljevid knjižnic, se še danes srecamo z razlicnimi sistemi: Univerzalno decimalno in Deweyjevo decimalno klasifikacijo, klasifikacijo Kongresne knjižnice, Ranganathanovo klasifikacijo in drugimi (Petek idr., 2019). Vendar precizne strukture in natanc­nega reda univerzalnega pristopa, ki ga profesionalni knjižnicarji obcudujejo, uporabniki, ki jih pogosto zanima le hitro najdena knjiga za domace branje ali zbirka rešenih matematicnih problemov za pripravo na test, morda ne razumejo enako,. Ideja o zagotavljanju pripomockov pri iskanju knjig in drugih gradiv v knjižnici je že popolnoma vpeta v razmišljanje knjižnicarjev, in tudi sicer so knjižnice eno tistih mest, kjer so novi trendi hitro sprejeti, zato marsikje z razlicnimi teh­nicnimi orodji, pripomocki in aplikacijami na pametnih telefonih omogocajo iskanje po katalogih svojih knjižnic kot prirocno dejavnost za tiste, ki imajo raje digitalni pristop (Rochester Public Library, 2022). Vecina knjižnic danes ponuja vsaj nekatere svoje redne storitve tudi na spletu, tako da lahko vsakdo hitro dobi vtis o doloceni knjižnici že z obiskom njenega spletnega mesta. V Sloveniji ima vsaka šola šolsko knjižnico, ki jo vsi ucenci in dijaki obišcejo vsaj enkrat, glede na ucna nacrta za Knjižnicno informacijsko znanje pa do starosti 19 let v casu šolanja opravijo vsaj 50 ur pouka, med drugim pridobivajo zna­nje o knjižnicah, iskanju, uporabi in dokumentiranju virov ter druge vešcine informacijske pismenosti. Ker se ure v srednji šoli izvajajo v okviru obveznih izbirnih vsebin, se neposredno ne ocenjujejo in prihajajo ucenci iz osnovnih v srednje šole tudi z razlicnim poznavanjem ureditve knjižnice. Kdor ni seznanjen z ureditvijo knjižnice na podlagi univerzalne decimalne klasifikacije, mu tudi razlicna vizualno podprta pojasnila standardnih knjižnicnih konceptov ne po­magajo veliko. Pri preiskovanju razlicnih spletnih strani knjižnic ni mnogo primerov, ki upo­rabnikom konkretno olajšajo priti do iskanega gradiva. Predvsem obstajajo bolj splošna pojasnila in predstavitve, ki se opirajo najpogosteje na fizicne lokacije prostorov (Kako sami poišcemo gradivo, 2021), najveckrat celo videopredsta­vitve (Browsing the shelves, n. d.; How to find books, n. d.; Puma Librarian, 2015; Conestoga College Library, 2017). Vendar pa lahko med tujimi knjižnica­mi odkrijemo vsaj nekaj praks, ki uporabljajo orodje za lociranje knjig, kot sta »Locate this book » na sliki 1 ter dodaten video za informiranje in pomoc svojim obiskovalcem (slika 2). Slika 1: Tloris knjižnice in primer iskanja po katalogu z lokatorjem (Manchester Library, 2022) Slika 2: Enominutna video navodila (Locating books on the shelf, 2022) Vendar takšno digitalno orodje za pomoc uporabnikom pri iskanju tocne lokacije zahtevanega gradiva na knjižnicnih policah sploh ni novo. V Sloveniji je bil že pred vec kot dvajsetimi leti objavljen clanek, v katerem je nacionalni ponudnik spletnega bibliografskega kataloga in storitev (Inštitut informacijskih znanosti – IZUM) prvic predstavil in opisal tehnologijo za to orodje (Budimir, 2001). Od takrat je znanih le nekaj knjižnic v Sloveniji, ki so nekaj casa uporabljale lokator na svojih lokalnih platformah (Centralna tehniška knjižnica, Univerza v Ljublja­ni in dve splošni knjižnici). 3 Primer uporabe lokatorja V šolskem letu 2009/2010 je takratna vodja knjižnice na II. gimnaziji Maribor pristopila k profesorju informatike z idejo o lokatorju knjig in eden od dijakov, ki so obiskovali racunalniški krožek, se je zanimal za izvedbo projekta. Skupaj so se lotili razlicnih izzivov z oznakami univerzalne decimalne klasifikacije, notranjimi oznakami itd. in po vec mesecih dela je imela šolska knjižnica II. gimnazije Maribor svoj lokator knjig. Shema delovanja je bila naslednja: tloris knjižnice, lokalna baza podatkov z oznakami univerzalne decimalne klasifikacije (UDK), nacrti polic z dodeljenimi vrstilci univerzalne decimalne klasifikacije, vse povezano z nacionalnim splet­nim bibliografskim sistemom (COBISS). Ko je uporabnik iskal knjigo, je kliknil na povezavo za lociranje gradiva, lokator je obarval ustrezno omarico na tlorisu in prikazal sliko uporabniku. Lokator je lahko beležil tudi iskane vrstilce uni­verzalne decimalne klasifikacije, ki niso bili v bazi podatkov: zapisi teh enot knjižnicnega gradiva so se lahko izpisali in knjižnicar jih je lahko popravil s pomocjo inventarne številke. Vsako jesen v obdobju od leta 2011 do 2019 so vsi novi dijaki (torej vec kot 200 vsako leto) organizirano obiskali šolsko knjižnico in se seznanili z lokatorjem. Vecina jih je redno uporabljala orodje, da so si prihranili cas med kratkimi od­mori in da so bili samostojni pri iskanju gradiva za svoje projekte ali prostocasno branje. V letih 2020 in 2021 so omejitve zaradi epidemije onemogocile to prakso novim dijakom in tudi dvema predhodnima generacijama, ki nista imeli prilož­nosti vaditi nove spretnosti. Oktobra 2022 je bila na mednarodni letni konferenci Cobiss predstavljena apli­kacija Lokator gradiva (Tacer Slana, 2022). Glavna nova funkcionalnost je bila tridimenzionalnost, 360-stopinjski pogled in možnost virtualnega sprehoda po prostoru z uporabo smernih tipk racunalnika ali miške. Ker smo imeli na II. gimnaziji Maribor že desetletje dobro izkušnjo s svojim lokatorjem, je bilo zani­manje za nadgradnjo veliko. Zaradi poznavanja njegovih prednosti smo pohiteli in v zacetku decembra izklopili stari lokator, da smo lahko zaceli uporabljati novega. Ko smo delovanje in uporabo lokatorja predstavili uciteljem na šolski konferenci ter jih povabili k uporabi, je bil eden od odzivov uciteljev: »Kaj bosta pa zdaj sploh delali?« Vecino ucnih ur Knjižnicnega informacijskega znanja in informacijske pisme­nosti obicajno izvedemo že pred januarjem, zato ni bilo obicajnih skupinskih predstavitev za dijake. Knjižnicarki sva jih seznanjali sproti, med njihovimi individualnimi obiski, letošnjo jesen pa so prvi letniki že zaceli z redno upora­bo novega lokatorja. Lokator prikazuje dvodimenzionalni ali tridimenzionalni nacrt knjižnice z na­tancno lokacijo iskane knjige (sliki 3 in 4). Slika 3: Primer dvodimenzionalnega prikaza (Tacer Slana in Žuran Putora, 2022) Slika 4: Tridimenzionalni prikaz postavitve prostorov in opreme (Tacer Slana in Žuran Putora, 2022) Slika 5: Ikona lokatorja v katalogu (Tacer Slana in Žuran Putora, 2022) Slika 6: Prikaz položaja gradiva na polici (Tacer Slana in Žuran Putora, 2022) Klik na ikono lokatorja v katalogu (slika 5) odpre tridimenzionalni pogled knjiž­nice ali odseka, v katerem je polica z gradivom oznacena s temno modro barvo in pušcico (slika 6). 4 Raziskovalni problem Za lažje izvajanje številnih opravil je uporaba lokatorja v veliko pomoc tudi knjižnicarjem, saj bistveno zmanjša število poti do knjižnih polic, kar omogoca vec casa za strokovno delo, svetovanje in dodatne storitve. Marsikoga od upo­rabnikov spoznavanje decimalne klasifikacije in njene razvrstitve v prostoru ne preprica, naj bo še tako univerzalna, samo da bi hitreje dostopal do gradiva, marsikdo celo raje odide iz knjižnice brez gradiva. Uporabnost knjižnice je lahko v tem oziru v dobi dodatnih alternativ zmanjšana, zato je ponudba dodatnega enostavnega orodja lahko dobrodošla. Nekateri primeri iz prakse kažejo (na pri­mer Mestna knjižnica Kranj, 2023), da se lahko knjižnice odlocijo tudi za opusti­tev klasicne postavitve gradiva in ga preuredijo v sodobnim uporabnikom bolj privlacne, morda intuitivne ali iz drugih okolij znane ureditve zbirk (LaGarde, 2013) ter z žanrifikacijo (razvršcanje po žanrih)1 1 Pojem se pojavlja v anglešcini (genrification) in ga opisujejo kot reorganizacijo knjižnicne zbirke, predvsem leposlovja, tako da se oznake univerzalne decimalne klasifikacije delno ali v celoti zamenjajo z uporabnikom prepoznavnimi kategorijami, žanri, na primer fantazijsko branje, zgodovinski romani ipd. (glej tudi Hora, 2015). (Collazo, 2022). Lastna izkušnja uporabe lokatorja v šolski knjižnici nas je spodbudila, da smo s pomocjo vprašalnika skušali spoznati še izkušnje v drugih knjižnicah. Pred­vsem so nas zanimala vprašanja: – S kakšnim namenom so se knjižnice odlocile za uporabo lokatorja? – Ali se je v knjižnicah z lokatorjem spremenil nacin iskanja gradiva? – Kakšni so odzivi uporabnikov na možnost iskanja z lokatorjem? – Kakšni so odzivi knjižnicarjev na aplikacijo Cobiss lokator v celoti? 5 Metodologija in omejitve Veliko premisleka je bilo posvecenega metodam zbiranja relevantnih podatkov o uporabi lokatorja. Prvi del raziskave je bil osredotocen na odkrivanje, katere knjižnice v Sloveniji so imele iskalno orodje pred letom 2022. Drugi korak je bil pridobiti informacije, katere knjižnice so zacele uporabljati lokator leta 2022, saj so nekatere knjižnice orodje samo odprle, niso pa ga še pripravile ali ga dale v uporabo. Januarja 2023 je bilo na spletni strani Cobiss, ki predstavlja lokator,2 2 https://plus.cobiss.net/locator/ evidentiranih 38 slovenskih knjižnic, kar je vzorec naše raziskave. Za zbiranje informacij o njihovi uporabi lokatorja smo pripravili in jim posredovali splet­no anketo v sistemu 1ka z 12 vprašanji o njihovih izkušnjah z lokatorjem, od priprave do uporabe, ter o odzivih uporabnikov na to orodje. Bilo je 8 vprašanj zaprtega tipa, od tega 4 vprašanja z vec možnimi odgovori. Na prvo povabilo sta odgovorili le 2 knjižnici, dodatne 4 pa so se opravicile, da ne morejo sodelovati, ker še niso imele casa za pripravo orodja. Po poslanem dodatnem opomniku za izpolnitev spletne ankete se je odzvalo skupaj 11 knjižnic razlicnih vrst in veli­kosti iz vse države, ki so lahko sodelovale vsaj z nekaj odgovori. 6 Rezultati in razprava Na anketo je odgovorilo 11 knjižnicarjev, 1 iz visokošolske knjižnice, 2 iz splošne in 8 iz šolskih knjižnic. Od tega jih je bilo 6 z zalogo do 25.000 izvodov in 5 z vec kot 25.000 izvodi. Kljub razlicnosti tipov knjižnic vzorec zaradi števila ne more biti zelo reprezentativen, vseeno pa daje prvi uvid v izkušnje z lokatorjem. Kot kaže slika 7 (respondenti so lahko izbrali vec odgovorov), je kar 6 odstotkov knjižnicarjev lokator zacelo uporabljati iz radovednosti in kot dodatno pomoc pri iskanju, v tistem trenutku še niso imeli priporocil od kolegov knjižnicarjev in lokator zanje ni bil mišljen kot osnovno orodje za nove uporabnike. Eden od razlogov, ki so ga omenili, je bil tudi sodoben videz, saj gre za orodje, ki upora­blja tridimenzionalno orientacijo. S kakšnim namenom ste zaceli uporabljati lokator? (n = 12) Možnih je vec odgovorov Slika 7: Namen uporabe lokatorja Pri vprašanju o težavnosti uporabe orodja je 6 knjižnicarjev (67 %) potrdilo, da je uporaba lokatorja dovolj intuitivna za enostavno uporabo. 2 knjižnici sta od­govorili, da ga pri njih (še) ne uporabljajo. Ali opažate, da je lokator dovolj intuitivno orodje za enostavno uporabo? (n = 9) Slika 8: Mnenje o intuitivnosti lokatorja O predhodnem znanju za uporabo lokatorja vecina meni, da ni potrebno, razen v primeru mlajših ucencev, ki se šele ucijo uporabe racunalnika. Poleg splošnega poznavanja in vešcin dela z racunalnikom ter seznanitve z nacionalnim knjiž­nicnim katalogom (COBIB) ni potrebe po drugih navedenih vešcinah (pregle­dnica 1). Preglednica 1: Mnenja o potrebnih dodatnih znanjih uporabnikov za uporabo lokatorja Iskanje v Cobiss. 1 Ne. 3 Ne, ce ga uporabljajo redno. 1 Ne vem. 1 Nekateri veliko, drugi nic. Gre za ucence osnovnih šol, ki potrebujejo 9 let, da postanejo digitalno pismeni. 1 Morda mlajši ucenci, še posebej pri uporabi racunalnika. 1 Skupaj 8 Tudi na vprašanje o odzivih uporabnikov so knjižnicarji lahko dali vec odgovo­rov. Pet od osmih jih je menilo, da so uporabniki zadovoljni in celo veseli pripo­mocka, nihce ni odgovoril, da je orodje casovno zamudno ali zapleteno. Dvakrat je bil izbran odgovor, da se uporabnikom ne ljubi uporabljati iskalnika. Tisti, ki so prosto odgovarjali, so enkrat zapisali trditev, da bodo vedno posamezniki, ki orodja ne bodo uporabljali, dvakrat pa so zapisali, da lokatorja še nimajo v uporabi in ga še niso predstavili uporabnikom. Kakšni so odzivi vaših uporabnikov o lokatorju? (n = 13) Možnih je vec odgovorov Slika 9: Odziv uporabnikov na lokator Na vprašanje, kako predstavijo lokator uporabnikom, je odgovorilo 8 knjižni­carjev. Bodisi ga predstavijo s pomocjo posrednih vizualnih navodil bodisi v skupinskih izobraževanjih ali individualno. Tovrstna kombinacija razlicnih medijev in oblik predstavljanja (ne le besedno ali shematsko, ampak tudi v sliki ali animaciji) kaže, da razlicni uporabniki potrebujejo razlicne pristope in raz­licno število ponovitev, da novo znanje usvojijo in jim postane domace. Kako uporabnike seznanite z lokatorjem? (n = 11) Možnih je vec odgovorov Slika 10: Seznanitev uporabnikov z lokatorjem Zanimalo nas je še, kako so uporabniki pred uvedbo lokatorja poznali razpo­red gradiva in kako so našli želeno gradivo (preglednica 2). Razvidno je, da je pouk Knjižnicnega informacijskega znanja kljucen za spoznavanje orodja, kot je lokator. V tem casu se vsak posameznik v skupini vrstnikov seznani z njim in lahko redno vadi njegovo uporabo, medtem ko splošne in visokošolske knjižnice izobraževanje izvajajo na drugacne nacine, ki zahtevajo vec casa in sredstev (individualno delo, dodatne oznake ipd.). Preglednica 2: Prikaz, kako so uporabniki našli gradivo v knjižnici pred uvedbo lokatorja Tavali so po knjižnici in iskali ali vprašali. 1 V okviru Knjižnicnega informacijskega znanja jih pri uvodni uri v šolski knjižnici seznanimo tudi s postavitvijo knjižnicnega gradiva. 1 Ure Knjižnicnega informacijskega znanja. 1 Seznanijo se med rednimi urami Knjižnicnega informacijskega znanja ali ko pridejo iskat gradivo. 1 Ucenci vejo, kje iskati gradivo, saj se o tem ucimo pri urah Knjižnicnega informacijskega znanja. 1 Vsakemu uporabniku smo pomagali knjižnicni delavci. 1 Kurikul osnovne šole predvideva 4 ucne ure Knjižnicnega informacijskega znanja na oddelek (od 1. do 9. razreda). Po teh ucnih urah se ucenci uspešno znajdejo v naši šolski knjižnici. 1 S pomocjo oznak na policah. 1 Skupaj 8 Vprašali smo tudi, katere pomanjkljivosti lokatorja omenjajo uporabniki. Od osmih so trije odgovorili, da uporabniki ne omenjajo nobenih pomanjkljivosti, trije pa še nimajo odzivov od svojih uporabnikov. En odgovor omenja, da kakšen uporabnik težko najde lokator, in drugi omenja težavo posameznikov z orientaci­jo v tridimenzionalnem prikazu prostora. Zaradi tega je tudi pomembno uporab­nike knjižnice sproti obvešcati o novostih ter te predstavljati na njim razumljiv nacin. Eden od teh nacinov so prav ure Knjižnicnega informacijskega znanja in informacijskega opismenjevanja v knjižnicah. Zanimalo nas je še, katere pomanjkljivosti lokatorja opazijo knjižnicarji sami. Odgovori so bili odprtega tipa, zato se je vsak knjižnicar opredelil glede na to, kar je bilo pri njih najbolj motece. (Ker je lokator del sistema Cobiss, se že od namestitve naprej posodablja in mu glede na potrebe knjižnic obcasno dodaja­jo posamezne novosti, na primer v odgovorih omenjeni arhitekturni elementi: vitrina, fotelj ipd.). Preglednica 3: Prikaz pomanjkljivosti lokatorja po mnenju knjižnicarjev Za knjižnice z vec podlokacijami v istem fizicnem prostoru je njegova priprava zelo zahtevna. 1 Premajhen izbor arhitekturnih elementov (vitrina, sedežna garnitura, fotelj …) in barv. 1 Dobrodošla bi bila izbira/oblika/barva/velikost miz, stolov, sedišc ter dodatne vitrine, zabojniki, ki bi bili bolje vidni. 1 Vzpostaviti lokator ni tako enostavno in hitro. 1 Ne pogrešam nicesar. 1 Za nas in uporabnike je pomagalo. 1 Casovno mi ne uspe, da bi temu segmentu namenila vec casa. Mislim, da sem ugotovila, da moram preoblikovati postavitev v COBISS-u, da bom lahko locirala ustrezne naslove na police. 1 / 1 Skupaj 8 Ko smo spraševali knjižnicarje o prednostih lokatorja pri njihovem delu, so trije odgovorili, da jim pomaga pri urejanju knjig, enak delež je bil v odgovorih za prihranek casa za druge strokovne naloge. Trije pa še niso imeli konkretnih iz­kušenj z njim. Eden od knjižnicarjev je ugotovil, da postane lokator priljubljen, ce ga uporabljajo tudi ucitelji, saj s tem poucujejo z zgledom, ki ima najvecjo težo pri mladih. Ali z uporabo lokatorja prepoznate katero od prednosti pri vašem vsakdanjem delu? (n = 11) Možnih je vec odgovorov Slika 11: Prednosti lokatorja pri vsakdanjem delu knjižnicarjev Nazadnje smo knjižnicarje vprašali, kakšno je njihovo mnenje glede tega, ali ima lokator pozitiven ucinek na obisk oziroma izposojo gradiva v njihovi knjižnici. Ker nekatere knjižnice do takrat še niso predstavile orodja uporabnikom (4), jih polovica ni mogla podati dokoncnega odgovora. Drugi odgovori so enakomerno porazdeljeni, po 2 knjižnicarja sta prepoznala koristi lokatorja, v dveh primerih pa neposredni ucinki na izposojo oziroma obisk niso bili prepoznani. Ali po vašem mnenju uporaba lokatorja pozitivno vpliva na obisk oziroma izposojo v vaši knjižnici? (n = 8) Slika 12: Prikaz mnenj knjižnicarjev o ucinkih lokatorja 7 Zakljucek Ozrli smo se na uporabo sodobne tehnologije v obliki lokatorja knjig kot po­moc in za vecjo ucinkovitost storitev v knjižnicah. Analiza, ki smo jo opravili, se osredotoca na namene in odzive uporabnikov, primerjavo iskanja v knjižnici pred uporabo lokatorja in po njej, kakovostne ucinke lokatorja ter zadovoljstvo uporabnikov in knjižnicarjev. Ker je minilo le šest mesecev od zagona orodja do izvedbe ankete in je bilo to sredi šolskega leta, v šolskih knjižnicah pa je obicajno en sam knjižnicar, je bilo težje organizirati delo tako, da bi hkrati pripravili še lokator, saj lahko faza iz­delave pomeni tudi dodatne spremembe v postavitvi zaloge. Zato predstavljamo najzgodnejše izkušnje slovenskih knjižnicarjev iz razlicnih knjižnic, najvec šol­skih, o tem, s kakšnim namenom so izvedli implementacijo lokatorja in kakšni so njegovi ucinki. Predvsem pa so naše ugotovitve naslednje: knjižnicarji menijo, da je lokator uporaben v knjižnicah je dovolj intuitiven za enostavno uporabo in ne zahteva posebnih dodatnih znanj razen uporabe racunalnika. Izdelava lokatorja zahteva vec casa in truda v knjižnicah z bolj razvejano zbirko gradiv, vendar je ta ravno v takšnih knjižnicah tudi najbolj koristen. Lokator prihrani cas tako uporabnikom knjižnice kakor njenim skrbnikom (knjižnicarjem) pri vsakdanjem delu. V tem trenutku knjižnicarji izpostavljajo dodatno potrebo po obogatenem naboru kom­pleta za izdelavo orodja in konkretnih nasvetih za pripravo. Najvecja prednost lokatorja Cobiss+ je torej možnost hitrejše orientacije v manj znanem knjižnic­nem okolju in to, da je enotno orodje za razlicne vrste knjižnic. Lokator je torej eden od dobrih primerov, ki jih ponuja sodobna tehnologija za konkretno pomoc uporabnikom knjižnice za njihovo vecjo samostojnost in ucin­kovitost, kadar jo želijo in potrebujejo. Hkrati omogoca knjižnicarjem, da se lah­ko bolj kakovostno posvecajo uporabnikom s strokovnim delom, svetovanjem in drugimi dejavnostmi namesto zamudnega spremljanja ali usmerjanja do polic z gradivom. Zato želimo z njim seznaniti cim širši krog knjižnicarjev, da najprej sami prepoznajo prednosti, ki jim jih ponuja, in ga nato promovirajo med svojimi uporabniki. Da bi tako tudi deloval, je potrebno sprotno javljanje pomanjkljivo­sti, ki jih uporabniki in knjižnicarji zaznavajo, ter ažuriranje funkcionalnosti s strani upravitelja sistema. Nenazadnje so pomembne tudi predstavitve dobrih praks tistih, ki ga že uporabljajo, saj bo le tako lokator ne samo še ena aplikacija med mnogimi, temvec zanesljiv pripomocek. Toda najprej je treba, da zaživi pri knjižnicarjih. Viri American Association of School Librarians. (2022). AASL standards framework. https://standards.aasl.org/wp-content/uploads/2018/08/180206-AASL-framework-for-lear­ners-2.pdf Bezemer, J. in Kress, G. (2016). Multimodality, Learning and Communication: a social se­miotic frame. Routledge. Browsing the shelves: understanding call numbers & LC classification. (b. d.). Berkeley Library. https://guides.lib.berkeley.edu/c.php?g=125157&p=1027399 Budimir, G. (2001). Lokator gradiva v knjižnicah. COBISS Obvestila, 6(4), 34–43. https://www.cobiss.si/oz/HTML/CO_letnik_6_final/220/index.html Collazo, L. (2022). The library genrefication project. https://www.readerpants.net/2011/09/genrefication-project.html Conestoga College Library. (2017). Finding – locating books on the Shelf. Library Resource Center. https://www.youtube.com/watch?v=HTu9EhJ3Fo4 Gaberšek, S. (2018). Vkljucevanje knjižnicno informacijskih znanj v pouk biologije v osnov­ni šoli [Magistrsko delo]. Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko. https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=71133 Davidson College – E. H. Little Library. (b. d.). How to find books: book locations in the library. https://davidson.libguides.com/c.php?g=367469&p=2483461 Hora, A. (2015). Genrifying the school library’s fiction collection. Graduate Research Pa­pers (94). https://scholarworks.uni.edu/grp/94 Kako sami poišcemo gradivo. (2021). Knjižnica A. T. Linharta Radovljica. https://www.rad.sik.si/kako-sami-poiscemo-knjigo/#iskanjevpolici LaGarde, J. (2013). Five more conversations [about school libraries] that I don’t want to have anymore. Collected magazine (11), 5–6. http://www.slanza.org.nz/uplo­ ads/9/7/5/5/9755821/collected_november_2013.pdf Locating books on the shelf. (2022). University of Manchester Library. https://www.li­ brary.manchester.ac.uk/resources/books-and-resources/borrowing/locating-books-on­ -the-shelf/ Mestna knjižnica Kranj. (n. d.). Mkk.si. https://www.mkk.si/asset/iEMQg4ynD9NYdiS6i Petek, M., Policnik – Cermelj, T., Šauperl, A. in Švab, K. (2019). Organizacija knjižnicnih zbirk. Znanstvena založba Filozofske fakultete. Puma Librarian. (2015). How to find books in the library [Video]. https://www.youtube.com/watch?v=PV1MWVwrkE0 Library launches new app. (2022). Rochester Public Library. https://www.rplmn.org/Home/Components/News/News/8549/3804 Steinbuch, M. et al. (2008). Knjižnicno informacijsko znanje. Zavod RS za šolstvo. Sušec, Z. in Žumer, F. (2005). Knjižnicna informacijska znanja. Ministrstvo za šolstvo in šport. Tacer Slana, J. (2022). Novosti V COBISS+ in MCOBISS-U [Video]. Konferenca Cobiss 2022. https://www.youtube.com/watch?v=_lPMqX6ho7U&list=PLeBQsIfZEzUOznO03_dR­-FQHnh2fCg8SL&index=22 Tacer Slana, J. in Žuran Putora, T. (2022). Lokator gradiva v COBISS+ [spletni dnevnik]. https://blog.cobiss.si/2022/12/22/lokator-gradiva-v-cobiss/ mag. Gordana Banjanin II. gimnazija Maribor, Trg M. Zidanška 1, 2000 Maribor e-pošta: knjiznica@druga.si Pametne knjižnice: pobudnice razvoja in rasti skupnosti Smart libraries: A catalyst for community development and growth Irena Fleimisch Bezlaj Oddano: 20. 7. 2023 – Sprejeto: 17. 11. 2023 1.04 Strokovni clanek 1.04 Professional article UDK: 004.8:026/027 DOI: https://doi.org/10.55741/knj.67.3-4.4 Izvlecek Knjižnice niso izvzete iz procesov hitrega tehnološka napredka in sprememb, zato nas bo zanimalo, na kakšen nacin se lahko sodobna pametna knjižnica po analogiji pametnega mesta uspešno prilagaja modernim družbenim razmeram. Naš namen bo identificirati glavne vidike pametne knjižnice, ki bodo ponujali možnost za razpravo in pregled podrocja s primeri dobrih praks splošnih knjižnic v svetu. Na osnovi teh bomo s smernicami, predlogi za razvoj in idejami za razlicne storitve poskušali pod­preti sploš­ne knjižnice pri razmisleku o njihovem delovanju, ki temelji na gradivu, storitvah in skupnosti ter se razvija na presecišcu napredne tehnologije in inovativnih pristopov, kot so umetna inteligenca, robotizacija, digitalne storitve, navidezna in obo­gatena resnicnost ter internet nove generacije. Kljucne besede: umetna inteligenca, avtomatizacija, informacijska pismenost, navidez­na resnicnosti, multimedija Podatkovni set: Vsebina prispevka ne temelji na raziskovalnih podatkih. Abstract Libraries are not exempt from the processes of rapid technological advancement and change, so we will be interested in exploring how a modern smart library can success­fully adapt to modern social conditions by analogy to a smart city. Our intention will be to identify the main aspects of a smart library that will offer the opportunity for discussion and review of the field with examples of good practices from public librar­ies around the world. Based on these, we will try to offer support for the development of public libraries by proposing ideas for them to consider their operations, which are based on materials, services, and community, and which develop at the intersection of advanced technologies and innovative approaches such as artificial intelligence, robotics, digital services, virtual and augmented reality, and the internet of the next generation. Keywords: artificial intelligence, robotics, information literacy, virtual reality, multi­media Data set Metadata: No research data are associated with this article. 1 Uvod Vloga knjižnice se je skozi zgodovino ves cas nadgrajevala in spreminjala, toda obdržala se je njena kljucna vloga pri ohranjanju, vrednotenju in posredovanju informacij in znanja ter prinesla revolucionarni napredek za cloveštvo z meha­nizmi katalogizacije vse obsežnejšega cloveškega znanja (Harari, 2014). Te vloge splošna knjižnica dandanes ni izgubila, je pa k svojemu poslanstvu dodala še marsikatero drugo nianso in pomen za okolje, v katerem deluje; od tega, da poleg gradiva ponuja tudi pisano paleto dogodkov ter s tem omogoca vseživljenjsko izobraževanje, ustvarjanje, razvedrilo in druženje, do tega, da se trudi tudi pre­magovati razlike med prebivalci, okrepiti dialog in demokracijo ter poskrbeti za ohranjanje lokalne kulturne identitete skozi svoje domoznanske dejavnosti (Eržen idr., 2022). Vloga knjižnice dobiva z družbenimi spremembami nove preobleke, kar se kaže predvsem v premikih: od fizicnih k virtualnim knjižnicam, od posameznikov k skupnosti, od knjižnice kot zbirke h kreativni knjižnici ter od knjižnice kot por­tala, ki ponuja dostop do gradiva, ki je v posesti drugih institucij, do knjižnice, ki ponuja svojim clanom gradivo v svoji lastni zbirki, v fizicni ali virtualni obliki (Levien, 2011). V tem kompleksnem in vecplastnem svetu vlog in pomenov knjižnice bi radi opredelili pametno knjižnico, kot smo jo poimenovali po analogiji pametnega mesta. Ker pametna knjižnica ni koncept, ki bi imel jasno zarisane meje,1 1 Pri Združenju ameriških knjižnicarjev (ALA) od leta 2003 izhaja casopis na to temo: https://librarytechnology.org/smartlibraries/. se bomo naprej posvetili temu, da pojem opredelimo in prikažemo njegovo uporab­nost na primeru naše analize delovanja splošnih knjižnic, ter ponudili priporo­cila za izvajanje nekaterih dobrih praks. 2 Pametna knjižnica Pametno knjižnico razumemo kot knjižnico prihodnosti, ki izhaja iz koncepta pametnega mesta. Ta uporablja informacijske in komunikacijske tehnologije za optimizacijo ucinkovitosti mesta ter skrbi za kakovostno življenje prihodnih generacij in ohranitev okolja. Mesta postajajo tako bolj ucinkovita, boljše izkori­šcajo surovine in vire, so bolj fleksibilna, trajnostna, zelena in družbeno vklju­cujoca (Freyberg, 2018). Po analogiji si pametne knjižnice predstavljamo kot tiste knjižnice, ki doživljajo preobrazbo v novo obliko, organizacijo in odnos z uporabniki. To so knjižnice, ki uporabljajo napredno tehnologijo ter inovativne pristope pri posredovanju knjižnicnih storitev in uporabniške izkušnje (na primer racunalništvo v oblaku, podatkovno rudarjenje, umetna inteligenca – UI (angl. AI – artificial intelligen­ce), radiofrekvencna identifikacija – RFID, avtomatizacija procesov in storitev, dostop do gradiva na daljavo, personalizacija storitev za uporabnike) ter skrbijo za kreativni in intelektualni razvoj uporabnikov in knjižnicarjev, njihovo vec­smerno povezovanje, dialog in avtonomno ustvarjanje vsebin (na primer pod­kasti, klepetalni roboti, ustvarjalnice, aktivno državljanstvo). Razvoj pametne knjižnice je odgovor na digitalno preobrazbo, pametne naprave, aplikacije, vire znanja in orodja, ki smo jih deležni vsi. Da bi izboljšali stanje v Sloveniji, je Slo­venija leta 2016 sprejela strategijo Digitalna Slovenija 2020 – Strategija informa­cijske družbe do 2020, ki doloca kljucne strateške in razvojne usmeritve na tem podrocju. Ta strategija je bila leta 2018 dopolnjena, predvsem v smeri uvajanja omrežij nove generacije do leta 2020. Kljub vsem naporom pa je Slovenija še vedno pod evropskim povprecjem (Marolt idr., 2020). Marca 2023 je bila sprejeta nova strategija Digitalna Slovenija 2020 – Krovna strategija digitalne preobrazbe Slovenije do leta 2030, katere vizija je »z digitalno preobrazbo vseh segmentov družbe izboljšati kakovost življenja prebivalcev Slovenije na trajnosten, zelen in zaupanja vreden nacin« (Vlada Republike Slovenije, 2023, str. 7). Tako je po­jav pametnih knjižnic tudi nacin prilagoditve novi družbeni realnosti z vedno vecjo stopnjo integracije umetne inteligence in je poskus opolnomocenja vseh posa­mez­nikov, tudi tistih, ki nimajo enakega dostopa do naprav, informacij in znanja. Kot lahko razberemo iz analize ob pripravi izhodišc za strategijo razvoja sloven­skih splošnih knjižnic, se v zadnjih letih soocamo z rastjo uporabe svetovnega spleta med vsemi starostnimi skupinami, povecuje se tudi uporaba družbenih omrežij in razlicnih spletnih storitev. V zadnjem desetletju se je delež uporab­nikov spletnih storitev najbolj povecal med starejšimi, vendar je med njimi še vedno prisotna digitalna izkljucenost (Eržen idr., 2022), na kar moramo biti v knjižnicah še posebej pozorni, ko nacrtujemo svoje storitve. Digitalna izkljucenost ni edina temna plat hitrega in intenzivnega tehnološkega razvoja, temvec nas na vsakem koraku ogrožajo tudi potencialne zlorabe oseb­nih podatkov, hekerski vdori, porajajo se diskriminacija in eticni pomisleki, še posebej na podrocju umetne inteligence, kar ima lahko velik vpliv na družbeni razvoj in vsakdanje življenje posameznika. Prav s tem se ukvarja tudi Mednaro­dno knjižnicarsko združenje (IFLA) v svoji izjavi o knjižnicah in umetni inteli­genci (IFLA Statement on Libraries and Artificial Intelligence, 2020). 3 Razsežnosti pametne knjižnice Cilj pametne knjižnice je ustvariti bolj ucinkovito knjižnicno izkušnjo tako za knjižnicarje kot za uporabnike. S pomocjo tehnologije za izboljšanje operacij se lahko knjižnicarji osredotocijo na zagotavljanje visokokakovostnih storitev in virov uporabnikom knjižnice. Podobno lahko uporabniki uživajo v bolj pri­lagojeni in prirocni knjižnicni izkušnji z dostopom do bogastva digitalnih in fizicnih virov. Raziskali bomo izbrane razsežnosti pametne knjižnice ter navedli, na kakšen nacin lahko doprinesejo k izboljšanemu poslovanju splošne knjižnice in uporabniški izkušnji. Naš vsebinski okvir se bo opiral na knjižnicno dejavnost za splošne knjižnice, ki izhaja iz Zakona o knjižnicarstvu (2001) ter zajema naloge, vezane na gradi­vo (zbiranje, obdelovanje, posredovanje itd.), informacijsko pismenost in vse­življenjsko izobraževanje, referencno svetovanje (iskanje in uporaba gradiva, informacij in drugih virov) ter prireditve in kulturne dejavnosti. Kot ugotavljajo Cao idr. (2018, str. 814), so sestavni deli pametne knjižnice vec­plastni. Razlicne oznake lahko glede na literaturo in prakso s podrocja pametnih knjižnic razvrstimo v tri razsežnosti: 1. tehnologija, 2. ljudje in 3. storitve, na kar se bomo opirali tudi sami pri pregledu dobrih praks pametnih knjižnic. 3.1 Umetna inteligenca Umetna inteligenca je sposobnost digitalnega racunalnika ali racunalniško kr­miljenega robota, da opravlja naloge, ki jih obicajno povezujemo z inteligentnimi bitji. To so na primer sposobnost razmišljanja, odkrivanja pomena, generali­ziranja in ucenja iz preteklih izkušenj (Copeland, 2023). Omladic in Grobelnik (2019) opredeljujeta umetno inteligenco kot sistem, ki opazuje svet, ga poskuša razumeti in spraviti v preprostejšo obliko ter s tem modelom vplivati nanj. Gre za prepoznavanje vzorcev, ne zares za inteligenco, ki jo poznamo pri cloveku. Definicij umetne inteligence je veliko in med njimi ni vedno strinjanja, toda kot ugotavljata Cox in Mazumdar (2022), se pokaže skupni imenovalec umetne inte­ligence, to je sposobnost izvajanja nalog, ki jih obicajno opravljajo ljudje. Ugo­tavljata tudi, da so definicije precej abstraktne in odprte ter kažejo na to, da je umetna inteligenca ideja, ki se razvija in je prepojena s kulturnim pomenom. Umetna inteligenca postaja vse bolj del našega vsakdanjega in profesionalnega življenja. Orodja umetne inteligence so vecinoma na voljo v naših mobilnih na­pravah in racunalnikih ter jih lahko uporabimo na vsakem koraku, s funkcijami, kot so prepoznavanje obraza na telefonu, izbor prikaza sporocil na družbenih omrežjih, iskanje informacij na spletu, pomoc pri pisanju clankov, prevajanju, ustvarjanju ali urejanju slik, zvoka, generiranje govora ter ne nazadnje priprava kuriranih seznamov priporocil, tudi knjižnih.2 2 Pri pripravi seznamov si z umetno intelicenco pomagamo tudi v Mestni knjižnici Ljubljana, tako pri spletnih seznamih priporocil kot pri izobraževanjih, ki jih izvajamo. Umetna inteligenca bo tudi v knjižnicah nosila vse vecjo vlogo, s tem ko bos vse vecja kolicina gradiva in virov informacij na voljo na spletu, kar bo zahtevalo naprednejše katalogiziranje, kategoriziranje in klasificiranje (Rupar Korošec, 2021). Kako torej umetno inteligenco eticno in smiselno vkljuciti v delovanje knjižnice in njenih storitev ter pri tem poskrbeti za inovativni razvoj? Pri razmišljanju smo se opirali na izjavo Mednarodnega knjižnicarskega združenja (IFLA) o umetni inteligenci,3 3 IFLA ugotavlja, da je umetna inteligenca lahko v knjižnicah koristna za uporabo tehnologije OCR (opticno prepoznavanje znakov), priporocanje gradiva, izobraževanje o umetni inteligenci, izdelavo novih aplikacij, kombinacijo umetne inteligence z robotiko in na drugih podrocjih. ki izpostavlja, kako pomembno je, da knjižnice podpirajo eticne aplikacije umetne inteligence ter z njihovo uporabo obogatijo svoje delovanje in družbeno poslanstvo. Predlagajo, da knjižnice svoje uporabnike cim bolje izobrazijo na podrocju umetne inteligence, njenih eticnih vidikov ter vidikov zasebnosti in nasploh informacijske pismenosti (IFLA Statement on Libraries and Artificial Intelligence, 2020). Tudi Evropska komisija v svojem porocilu o umetni inteligenci navaja, da podpi­ra regulativni in naložbeno usmerjeni pristop z dvema ciljema: 1. s sprejemanjem umetne inteligence in izgradnje ekosistema odlicnosti ter 2. z obravnavanjem tveganj, ki so povezana z uporabo te nove tehnologije in s tem z izgradnjo ekosis­tema zaupanja (Evropska komisija, 2020). Umetna inteligenca namrec ne prinaša le koristi, temvec tudi potencialne eticne dileme glede zbiranja in posredovanja podatkov, zasebnosti, diskriminacije ter nenazadnje nerazumevanja samih al­goritmov in procesov, ki pripeljejo do odlocitev. Rupar Korošec (2021) vidi ob tem še posebej pomembno vlogo knjižnice kot varu­hinje podatkovne etike in intelektualne svobode posameznikov ter meni, da je zadeva vse prej kot enostavna, saj lahko sisteme umetne inteligence delimo na dve skupini: tiste, ki delujejo kot objekti (orodja, ki so jih razvili ljudje), in tiste, ki se približujejo stanju subjekta (orodja umetne inteligence, ki operirajo znotraj strojne etike), kar predstavlja unikatno situacijo moderne etike. Posebna narava tehnologij umetne inteligence je zapletenost, nepredvidljivost in delno avtonomno vedęnje, kar lahko otežuje varovanje temeljnih clovekovih pravic (Evropska komisija, 2020). Kako torej definirati nosilca eticnega dejanja in na koga pade eticna odgovornost? Grobelnik navaja, da so algoritmi sicer sledljivi, niso pa vedno razumljivi, ker smo prepustili racunalniku, ki je razvil zelo kompleksen jezik, hkrati pa nima širšega razumevanja sveta, da se izraža na svoj nacin. Omladic meni, da odloca še vedno clovek, le da so se ravni odlocanja premaknile na drugo raven in je zato kljucno sodelovanje med inženirji ter etiko (Omladic in Grobelnik, 2019), kar lahko razumemo v smislu upoštevanja eticnih dilem in vprašanj, ki se porajajo ob razvoju umetne inteligence. Razumemo lahko, da je tudi pri umetni inteligenci etika stvar pogajanj med raz­licnimi akterji ter stvar kriticnega razmišljanja o vrednotah in dogovorih, ki niso nekaj absolutno danega (od boga, države, trga). Ta etika naj bi sledila nacelu, da nove tehnologije ne škodijo cloveku, ampak koristijo cloveštvu v celoti. Knjižnice imajo unikatno vlogo, da se lahko dovolj avtonomno gibljejo onkraj teh absolu­tov in odprejo razprave za pravicno etiko umetne inteligence novega tisocletja, v kateri lahko sodeluje kdor koli. 3.1.1 Dobre prakse in predlogi za razvoj V nadaljevanju bomo navedli, na kakšen nacin se izbrane dobre prakse na po­drocju umetne inteligence udejanjajo v splošnih knjižnicah ter na kakšne nacine lahko doprinesejo k izboljšanju svojega poslovanja in uporabniške izkušnje. Klepetalni robot je aplikacija, ki imitira cloveško osebnost, je interaktivna in odgovarja v stavkih, ki sledijo pogovoru na nacin, ki je smiseln ljudem (Allison, 2012). Takšno aplikacijo bi lahko uporabili za svetovanje uporabnikom na dalja­vo in bi lahko odgovarjala na kompleksnejša vprašanja. Primer tega je klepetalni robot ChatGPT. ChatGPT je algoritem umetne inteligence, ki ga je razvilo podjetje OpenAI in je vrhunski jezikovni model, med kakršne spadata tudi Google (BERT) in Microsoft (XLNet) (Lund in Wang, 2023). ChatGPT smo izbrali kot primer, ker gre za najhitreje rastoco aplikacijo vseh casov.4 4 Vir: https://www.cbsnews.com/news/chatgpt-chatbot-tiktok-ai-artificial-intelligence/. Lahko se prilagodi institucijam ali podrocjem, da ponudi odgovore na specificna vprašanja, zarsdi cesar je ucin­kovito orodje za pridobivanje odgovorov (Lund in Wang, 2023). Klepetalni robot na osnovi umetne inteligence bi na ta nacin rešil težavo s klepetanjem s knjižni­carjem in logisticno organizacijo prisotnosti knjižnicarja, medtem ko ta caka na sporocilo in ne more opravljati drugega dela. Klepetalni robot je rešitev, saj lahko ponudi hitre odgovore na osnovna in ponavljajoca se vprašanja uporabnikov. Hkrati predlagamo, da knjižnicni klepetalni robot ne bi bil edini možni nacin komuniciranja z uporabnikom, ampak bi v nadaljevanju ta predlagal možnost video klica ali klepetanje po spletu s knjižnicarjem, ki bi na željo uporabnika opravil osebno svetovanje. Knjižnicarje bi tako razbremenili odgovarjanja na enostavna vprašanja ter cakanja na vprašanje, saj bi lahko klepetalni robot de­loval kot aplikacija na mobilni napravi. Klepetalni robot bi uporabnikom olajšal iskanje informacij po spletnih straneh knjižnice ali v knjižnicnem katalogu5 5 Storitev klepeta v živo je že integrirana v kooperativni bibliografski sistem COBISS+ in je na voljo vsem uporabnikom knjižnic v Sloveniji, dostopna je na naslovu: https://plus.cobiss.net/cobiss/si/sl/bib/search. ter omogocal dostop do hitrih informacij in svetovanja knjižnicarjev pri kompleks­nejših ali bolj individualnih vprašanjih. Primer aktivnega klepetalnega robota v knjižnici je Ellie v regionalni knjižnici Pencho Slaveykov v Varni v Bolgariji,6 6 Vir: https://umni.bg/en/case-studies/chatbot-case-study-varna-library/. ki opravlja naslednje naloge: predstavi strukturno urejenost knjižnice, pojasni pravila o poslovanju, komunicira s tekstovnimi in vizualnimi elementi, kot so slike in custvencki, odgovori na sporocila uporabnikov, pomaga uporabnikom podaljšati cas izposoje knjig in pri uporabi knjižnicnih katalogov ter usmerja k elektronskim storitvam knjižnice. Pri uporabi ChatGPT in drugih velikih jezikovnih modelov je treba upoštevati tudi eticni vidik, vidik varovanja osebnih podatkov ter pristranskost modela, saj ta ne ponudi vedno tocnih odgovorov. Pomembno je, da se ti modeli uporabljajo odgovorno in previdno ter da se sprejmejo ukrepi za zmanjšanje tveganj (Lund in Wang, 2023), zato je kljucno ozavešcanje uporabnikov in zaposlenih o pasteh in omejitvah velikih jezikovnih modelov. Orodja umetne inteligence, kot je ChatGPT, so v knjižnici uporabna tudi za delo na drugih podrocjih, ne samo kot klepetalni robot, in sicer pri iskanju v knjiž­nicah in podatkovnih zbirkah, saj ta razume odtenke naravnih jezikovnih po­izvedb in zato zagotavlja bolj relevantne rezultate; za avtomatsko generiranje metapodatkov za knjižnicne vire; generiranje povzetkov in drugih oblik vsebine, ki se lahko uporabijo za izboljšanje dostopa do knjižnicnih virov (Lund in Wang, 2023). V rednem delu zaposlenih je aplikacija uporabna pri pisanju besedil, mar­ketingu, objavah na družbenih omrežjih, pridobivanju predlogov izbora kurira­nih seznamov gradiva, pripravi povzetkov gradiva, pridobivanju novih idej za projekte in video vsebine, optimizacijo spletnih strani, pripravi kode za spletno stran7 7 Primer: https://library.cityofpaloalto.org/blogs/post/creating-vr-scenes-with-ai/. idr. Poleg tistih, ki pišejo besedila, so na voljo tudi orodja umetne inteli­gence, ki omogocajo ustvarjanje slikovnega gradiva iz besedila. Mednje lahko umestimo aplikacije, kot so DALL-E 2 podjetja OpenAI, Dream podjetja Wombo, Midjourney podjetja Midjourney, lahko pa uporabimo tudi druga orodja, ki med drugim vkljucujejo integracijo umetne inteligence v nekatere svoje storitve, kot je Canva. Gre za komercialna orodja, ki so placljiva ali omogocajo brezplacno uporabo le v omejenem obsegu. Aplikacije umetne inteligence bi lahko bile v knjižnici uporabne tudi za indeksi­ranje baze fotografij in video gradiva, ki ga hrani v svoji bazi. Pri pripravi raz­licnih objav in promocijskega materiala bi delo v knjižnici zelo olajšalo orodje, s pomocjo katerega bi razbrali elemente s slik in videov ter našli najprimernejše za nadaljnjo uporabo. Med te spadajo aplikacije: Google Cloud Vision API, Ama­zon Rekognition, Clarifai, Microsoft Azure Computer Vision, IBM Watson Visual Recognition. Zanimiv primer je tudi finska nacionalna knjižnica, kjer so razvili orodje Annif, ki s tehnologijo umetne inteligence omogoca odprtokodno in avtomatizirano indeksiranje predmetnih oznak ter klasifikacijo. S pomocjo tehnologije opticne­ga prepoznavanja znakov (angl. optical character recognition – OCR) indeksira digitalizirano vsebino in omogoca iskanje po njej (Suominen, 2019). Priporocanje gradiva z umetno inteligencvo za svetovanje glede branja in izpo­soje neknjižnega gradiva lahko smiselno dopolni priporocila, ki jih uporabnik prejme v knjižnici ali na njeni spletni strani. V veliki množici gradiva knjižnice je namrec izziv najti novo zanimivo gradivo na hiter in enostaven nacin. To rešitev bi bilo smiselno vkljuciti v sistem COBISS+, da bi bila na voljo vsem knjižnicam v Sloveniji in vsem njihovim uporabnikom. Posebna previdnost je potrebna pri varovanju zasebnosti ter da personaliziran dotok informacij ne bi bil edini nacin selekcije gradiva, da ne pademo v past pretirano omejene algoritemske izbire, ki bi nam onemogocila dostop do gradiva, po katerem drugace ne posegamo, pa je kljub temu kakovostno. Predlagamo razvoj spletne rešitve ali aplikacije, ki kom­binira priporoceno gradivo knjižnicarjev, bralceve ocene izposojenega gradiva v COBISS+ in personalizirane predloge umetne inteligence ter ponudi predloge, ki bi bili pisani na kožo bralcu, vendar bi ta imel hkrati možnost izbire, da per­sonalizirano kuracijo izklopi in se tako izogne filtrirnim mehurckom.8 8 Ti omejijo dostop do informacij zaradi personaliziranega dotoka informacij, ker so te s pomocjo kuracije algoritmov prilagojene informacijam o posamezniku, kot so lokacija, kliki in zgodovina brskanja. Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Filter_bubble. Tovrstni algoritem je treba uporabnikom predstaviti cim bolj transparentno, z možnostjo razlage selektivnega procesa priporocenega gradiva. Zanimiva mobilna aplika­cija priporocanja gradiva na osnovi umetne inteligence je Obotti, ki so jo razvili za knjižnico Oodi v Helsinkih, kjer so ponudili bralne predloge za razlicne vna­prej definirane profile bralcev na zabaven nacin. Aplikacija ponuja bralne pre­dloge v obliki klepetalnega robota, ki ustvarja dodano vrednost in avtomatizira ponavljajoce se rutine posredovanja informacij. Za komunikacijo uporabniku ni treba vpisovati besedila – ceprav je mogoce tudi iskanje s pomocjo besedila ali zvocno iskanje – lahko le klika, hkrati pa je ta vedno nelinearna, kar pomeni, da uporabnik ne prejme dvakrat iste knjige zapored. Aplikacija ne zbira osebnih podatkov in jo lahko uporabljamo, ne da bi se vanjo prijavili. Aplikacija vsakic v branje ponudi dve knjigi: prvo iz baze knjig izbranega profila (na voljo so pred­nastavljeni profili Gutenberg, Lennon, Verne, Dude, Tove in Scarlett) ali izhaja iz iskanja na osnovi izbrane knjige (ce uporabnik to vpiše kot referenco), druga knjiga pa je malo manj pricakovana in predstavlja novo ali zanimivo gradivo (Hammais idr., 2019). Alternativa mobilni aplikaciji umetne inteligence po vzoru Obotti bi lahko bilo tudi vizualno iskanje sorodnega gradiva, torej iskanje knjižnicnega gradiva na osnovi vizualnega zemljevida med seboj povezanih knjig in avtorjev. Iskanje te­melji na mreži avtorjev, ki so si med sabo po izbranih kriterijih sorodni, iskalnik v obliki zemljevida prikaže podobne.9 9 Vir: https://www.literature-map.com/. Iskanje poteka s pomocjo umetne inteli­gence in predlaga gradivo, ki je bilo uporabnikom poleg priljubljenega izbranega gradiva še všec. Priporocila torej niso personalizirana, temvec omogocajo pre­dlog gradiva, ki ga uporabnik morda še ne pozna in bi bilo zanj morda zanimi­vo. Minus takšnega pristopa je, da ohranja filtrirni mehurcek, vendar omogoca enostavno priporocilo sorodnega gradiva v obliki vizualne in interaktivne mreže priporocil brez zbiranja osebnih podatkov. Zanimiv podoben primer je projekt Gnooks,10 10 Vir: www.gnooks.com. ki priporoci v branje novega avtorja na podlagi treh vnesenih prilju­bljenih avtorjev knjig. Ce želimo bolj opisno iskanje gradiva, nam to omogoca spletna stran Findyournextbook,11 11 Vir: https://www.findyournextbook.ai/. ki temelji na algoritmu aplikacije ChatGPT in nam ponuja tudi navodila, kako s pomocjo orodij umetne inteligence zgraditi svoj lasten priporocilni sistem za knjižne predloge.12 12 Vir: https://blog.findyournextbook.ai/find-your-next-book-building-a-book-recommendation­-engine-with-openai-apis-4cf5a84ebe8a. V knjižnicah, ki so prešle na sistem mobilne zbirke, je sistem inteligentnega upravljanja z gradivom (angl. Intelligent Material Management System – IMMS) nacin prerazporejanja gradiva, ki temelji na avtomatizaciji in algoritmih umetne inteligence ter skrbi za uspešno prerazporejanje knjižnicnega gradiva znotraj mreže knjižnic, ki si ga delijo. Sistem je razvilo in ga zagotavlja podjetje Lyng­soe Systems ter ga uporabljajo v razlicnih akademskih in splošnih knjižnicah, med njimi mestna knjižnica v Helsinkih13 13 Vir: https://lyngsoesystems.com/news/helsinki-city-library-introduces-the-lyngsoe-systems­ -imms-the-machine-learning-based-intelligent-material-management-system/; https://lyngso­ esystems.com/case-stories/helsinkicitylibraries/. ter splošne knjižnice v Aarhusu in Kopenhagnu.14 14 Vir: https://lyngsoesystems.com/case-stories/aarhus-public-libraries/. Ce se splošna knjižnica odloci za korak v smer preobrazbe svoje zbirke v mobilno obliko, mora predhodno opremiti gradivo s sistemom radiofrek­vencne identifikacije, namestiti v knjižnice sortirnike gradiva ter dolociti nacin razporejanja in selekcije gradiva. Sistem inteligentnega upravljanja z gradivom je povezan s katalogom, iz katerega crpa podatke o gradivu, zaposleni pa lah­ko spremljajo gradivo s pomocjo mobilne aplikacije na androidnih telefonih, ki lahko bere cipe radiofrekvencne identifikacije in crtne kode, tako da lahko vse spremembe uveljavljajo kar med delom v knjižnici. Sistem inteligentnega upra­vljanja z gradivom v realnem casu izracuna, kam naj se gradivo pošlje, glede na lokacijo vsega gradiva zbirke in glede na zbirko pravil, ki jih dolocijo zaposleni, ki skrbijo za gradivo. Algoritem je torej prilagodljiv- lahko se doloci, v katere enote knjižnice je gradivo lahko razporejeno, ali je gradivo fiksno znotraj zbirke ali mobilno, zalogo gradiva, ki je omejena glede na dolžino polic v posamezni knjižnici, zalogo gradiva po kakovosti in številu posameznega izvoda v knjižnici ali glede na strategijo, doloceno za posamezni naslov (Lyngsoe Systems, 2019). 3.2 Izobraževanje in informiranje Razvoj sodobne tehnologije je hiter in obsežen, hkrati pa na nas prežijo številne nevarnosti in lažne novice, zato je izobraževanje na podrocju informacijske,15 15 Informacijsko opismenjevanje med knjižnicnimi dejavnostmi, ki so del knjižnicne javne službe, opredeljuje tudi 2. clen Zakona o knjižnicarstvu (ZKnj-1). medijske in algoritemske pismenosti kljucno. Informacijsko pismen posameznik je sposoben najti in ovrednotiti informacije ter uporabljati informacijske tehno­logije. S slednjimi je povezana tudi medijska pismenost, pri kateri je poudarek na razlicnih medijih, na tem, kako so le-ti vpeti v družbeno realnost ter kakšne pasti in pristranskosti vsebujejo pri podajanju informacij. Ker je medijska krajina danes vecinoma digitalna, se je vešcinam, ki jih poudarja medijska pismenost, pridružila digitalna pismenost, ki upošteva kompetence, potrebne za življenje in delo v družbi, kjer komunikacija in dostop do informacij vse bolj potekata s pomocjo digitalnih tehnologij. Tako kot medijska pismenost se tudi digitalna pismenost hitro spreminja z vzponom novih tehnologij in ino­vacij, ki spreminjajo nacine uporabe digitalnih tehnologij. Mnogi raziskovalci zato zdaj poudarjajo potrebo po razumevanju velike vloge, ki jo ima umetna inteligenca pri omogocanju in avtomatizaciji navigacije v digitalnem okolju, s tem pa pomen poznavanja delovanja algoritmov, torej algoritemsko pismenost (AKOS – Medijska in informacijska pismenost, 2022). Ce se algoritmov umetne inteligence ne zavedamo, smo lahko toliko bolj podvr­ženi vplivom lažnih novic in spletnih zlorab, ki so postale del našega življenja in se jim brez prave osvešcenosti ne moremo vec izogibati. Prevare so vedno bolj ucinkovite, in ce se želimo kot družba izogniti avdiovizualnim manipulacijam in diskriminacijam, sta izobraževanje in informiranje na tem podrocju nujna. Kot trdi Novljan (2014), je namrec fizicna dosegljivost informacij nezadostna, ce uporabnik ne zna sam izbrati in uporabiti pomembne informacije. Z vecjim obsegom medijev in informacij se veca tudi potreba po ucenju njihove uporabe. Tu lahko knjižnica nastopi v pomembni vlogi širjenja informacijske pismenosti, kar bomo predstavili v nadaljevanju. Dandanes je v poplavi informacij posameznik hitro zavedčn, da je informiran in dovolj dobro opremljen za racionalno odlocitev, ki bo njemu/njej ali skupnosti v najvecjo korist. Vendar tudi ko kakovost virov ni neoporecna, je kriticno izjemno težko ovrednotiti tekstovno in multimedijsko vsebino. To se med drugim pokaže na primeru globokih ponaredkov (angl. deepfake), kjer prakticno ne moremo vec vedeti, kaj je posnetek s pravo osebo in kaj potvorjen video. Potreba po algoritmicni pismenosti izhaja iz dveh kljucnih in enako pomembnih perspektiv, ki se v bistvu osredotocata na moc: nadzor in opolnomocenje. Algo­ritmi, še posebej tisti, ki uporabljajo strojno in globoko ucenje, so kompleksni, nepregledni, nevidni, zašciteni z intelektualno lastnino in predvsem pomembni za vsakodnevno življenje ljudi (Pasquale (2015) v Ridley in Pawlick-Potts, 2021). Tu vidimo, da so knjižnice kot pomembne institucije zacele naslavljati svojo vlo­go v zvezi z umetno inteligenco in algoritmicno pismenostjo. Organizacija Urban Libraries Council je opravila neformalno anketo o umetni inteligenci in splo­šnih knjižnicah. Med 83 knjižnicami, ki so sodelovale, jih je 45 % navedlo, da je umetna inteligenca pomembna tema za njihovo vodstvo, 23 % jih ima zaposlene, ki se posvecajo UI, 27 % jih zagotavlja programe za pomoc javnosti pri ucenju o umetni inteligenci (Pasquale (2015) v Ridley in Pawlick-Potts, 2021). Tudi sama Strokovna priporocila in standardi za splošne knjižnice (2018) opre­deljujejo spodbujanje kriticnega mišljenja kot eno izmed kljucnih vlog knjižnice, vendar si želimo, da bi to svojo vlogo še dodatno izostrile in jo namensko usmeri­le v hitro razvijajoce se nove digitalne tehnologije, med katere spada tudi UI. To se sklada tudi s Strategijo razvoja slovenskih splošnih knjižnic (Eržen idr., 2022), ki opozarja na širjenje napacnih, zavajajocih in lažnih informacij, ki so globalni problem sodobnih demokraticnih družb, zato sta kljucna informacijsko opisme­njevanje ter zagotavljanje dostopa do zanesljivih in verodostojnih informacij. V izjavi Mednarodnega knjižnicarskega združenja (IFLA) o knjižnicah in umet­ni inteligenci (IFLA Statement on Libraries and Artificial Intelligence, 2020) be­remo, da je pomembno izkoristiti potencial tehnologije umetne inteligence ter zagotoviti, da ima vsakdo do nje enak dostop, da se lahko glede nje enakovre­dno odloca in ima od nje koristi tako v javni kot v zasebni sferi. Mednarodnega knjižnicarskega združenja (IFLA) je v namen osvešcanja o lažnih novicah in nji­hovega prepoznavanja pripravilo infografiko z naslovom How to spot fake news, ki so ga v slovenšcino prevedli na spletni strani Casorisa,16 16 Vir: https://casoris.si/za-starse-in-ucitelje/kako-prepoznati-lazne-novice/. z naslovom Kako prepoznati lažne novice? Splošna knjižnica je v kontekstu informacijskega opismenjevanja pomemben ak­ter, saj dosega najširše možno obcinstvo, v vseh življenjskih obdobjih. Knjižnice imajo pomembno vlogo pri spodbujanju vrednot vseživljenjskega ucenja, aktiv­nega državljanstva in družbenega kapitala, ki zvišuje vkljucenost posameznika v družbo. S pomocjo izobraževanja o informacijski pismenosti lahko splošne knjižnice te vrednote promovirajo in razvijajo med svojimi clani (Matteson in Gersch, 2020). 3.2.1 Dobre prakse in predlogi za razvoj Knjižnicar informator mora biti z gradivom, ki ga knjižnica hrani v svoji zbirki, in z digitalnimi viri dobro seznanjen, znati mora razlocevati med verodostojnimi in neverodostojnimi viri podatkov ter te informacije in znanje uspešno prenesti uporabnikom, knjižnica pa mora zagotoviti dovolj visokokakovostnih progra­mov in vsebin. V nadaljevanju bomo navedli, na kakšen nacin se izbrane dobre prakse udejanjajo v splošnih knjižnicah ter na kakšne nacine lahko pozitivno vplivajo na razvoj in opolnomocenje svojih uporabnikov. Knjižnica naj uporabnikom in knjižnicarjem ponudi vsebine za razvoj informa­cijske pismenosti od osnovnega do naprednega nivoja. V letih od 2018 do 2023 je na primer Mestna knjižnica Ljubljana (MKL) izvedla vrsto dogodkov iz tega sklopa za uporabnike: Zoom za organizatorje e-dogodkov (leta 2020: 3 izvedbe, 20 udeležencev; leta 2021: 4 izvedbe, 53 udeležencev; leta 2022: 2 izvedbi, 20 udeležencev; leta 2023: 8 udeležencev), Individualno svetovanje pred nakupom racunalnika (2 izvedbi, obe brez udeležbe), Financno opismenjevanje za sta­rejših (1 izvedba, 20 udeležencev), Poletna šola programiranja in umetnosti za otroke – Krotilci racunalnikov (leta 2021: 55 udeležencev; leta 2022: 55 udeležen­cev), Robotika-mehanika za male TehnoVede – Mali TehnoVed (leta 2021: 15 ude­ležencev; leta 2022: 26 udeležencev), Programiranje 404 – Zavod 404 (leta 2022: 11 udeležencev, leta 2023: 8 udeležencev), Izdelava elektricnega vezja za otroke (leta 2022: 8 udeležencev), izobraževanje o TikToku, na katerem je bil govor tudi o algoritmih delovanja, trendih objavljanja vsebin in glavnih zakonitostih hitro rastocega omrežja (leta 2023: 25 udeležencev). Za knjižnicarje in drugo strokovno javnost v Sloveniji je v okviru Ucnega centra pripravila izobraževanja: Racu­nalniška animacija za spletne vsebine (leta 2022: 12 udeležencev), Animacija in interaktivne vsebine za otroke (leta 2022: 2 izvedbi, 21 udeležencev), Videopro­dukcija in postprodukcija (leta 2018: 13 udeležencev; leta 2023: 11 udeležencev), Graficno oblikovanje s spletnim orodjem Canva (leta 2021: 7 udeležencev; leta 2022: 4 izvedbe, 30 udeležencev; leta 2023: 3 izvedbe, 24 udeležencev), Sistem trajnega ohranjanja elektronskega gradiva (leta 2019: 18 udeležencev; leta 2022: 2 izvedbi, 12 udeležencev). Dogodki nagovarjajo razlicne cilje skupine – otroci, mladi, odrasli, starši, strokovna javnost – in so skrbno izbrani na podlagi plana informacijskega opismenjevanja. Splošnim knjižnicam tako predlagamo, da se podrocja lotijo sistematicno in vna­prej definirajo, katere teme bodo obravnavali ter k temu povabijo kakovostne izvajalce, ki bodo pritegnili razlicne profile uporabnikov. Vsebine naj se izbirajo na podlagi zanimanj in potreb uporabnikov ter v kontekstu razumevanja, zakaj so jim dolocena znanja in vešcine pomembne. Možne teme, ki jih lahko obravna­vajo v sklopu razvoja informacijske pismenosti, so na primer uporaba racunalni­ške in programske opreme, mobilnih naprav, bralnikov, knjižnicnega kataloga, elektronskih virov podatkov, storitev knjižnice, e-podpisovanje dokumentov (SI-PASS), e-demokracija, e-uprava, e-državljanstvo, e-zdravje (zVEM), e-sod­stvo, financna pismenost, tehnologija veriženja podatkovnih blokov (blockcha­in), programiranje, robotika, ucenje skozi igro (gamification), etika, varovanje in upravljanje osebnih podatkov, svoboda izražanja, semanticni splet, internet stvari (angl. Internet of Things – IoT), medijska pismenosti, kriticno mišljenje in vrednotenje informacij – prepoznavanje lažnih novic17 17 Google že ponuja uporabno in brezplacno orodje za vrednotenje lažnih novic: https://toolbox.google.com/factcheck/explorer. ter druga izobraževanja na podrocju znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike (angl. Science, technology, engineering, and mathematics – STEM). Izobraževanja na podrocju informacijske pismenosti bi se lahko lotili z razlic­nimi metodami in pristopi, v obliki osebnega svetovanja, tecaja, predavanja, delavnice, posvetov, kvizov ali navodil, ki bi bila na voljo v tiskani obliki na lokaciji, ki jo uporabniki najbolj uporabljajo (v kreativnici, pri racunalnikih itd.), ter na spletu (v video, avdio ali tekstovni obliki). Idealno bi bilo, da bi lahko te­caje in izobraževanja uporabnikom ponudili v hibridni obliki, torej da bi bila na voljo tako v obliki sinhronega kot asinhronega spletnega izobraževanja ali kot izobraževanje v živo, ter v obliki multimedijskega centra, kjer bi bile izobraže­valne vsebine na voljo za nadaljnjo uporabo kot spletni tecaji na zahtevo, ki bi omogocali deljenje izkušenj, virov in znanja tudi med sami uporabniki. Predlagamo, da naj splošna knjižnica pri izobraževanjih na podrocju informa­cijske pismenosti posebno pozornost posveti izobraževanjem na temo umetne inteligence, s katerimi naj razvija kompetence in ozavešcenost tako uporabnikov kot zaposlenih v knjižnicah. Možne teme in oblike izobraževanj: splošno o umet­ni inteligenci (delovanje, omejitve, etika18 18 AI Fairness 360 ponuja spletno orodje, s katerim lahko ocenimo diskriminatorno pristranskost algoritmov umetne inteligence ali strojnega ucenja; https://aif360.mybluemix.net/. ), programiranje umetne inteligence, kreativne delavnice z umetno inteligenco (oblikovanje, pisanje itd.). Tu je še posebej uporabno spletno okolje za ucenje Elements of AI,19 19 Vir: https://www.elementsofai.com/. ki so ga razvili na Univerzi v Helsinkih v sodelovanju s tehnološkim svetovanjem podjetja Reaktor in katerega partner je tudi slovenski 4PDIH,20 20 Vir: https://4pdih.com/2021/08/23/s-4pdih-do-osnovnega-znanja-o-umetni-inteligenci/. ki deluje v okviru Laboratorija za telekomunikacije na Fakulteti za elektrotehniko. Brezplacna izobraževanja na temo umetne inteligence so na voljo tudi v slovenšcini in so namenjena zacetni­kom, kot tudi tistim, ki želijo svoje znanje o umetni inteligenci nadgraditi. Izo­braževanje se nam zdi primerno, ker gre za brezplacni tecaj z nacionalno pobudo in z razvejanimi partnerstvi, v katerega se je vkljucilo že 950.000 ljudi iz 170 držav, od tega je 40 % žensk, kar je vec kot dvakrat nad povprecjem v primerjavi z drugimi tecaji racunalništva.21 21 Vir: https://www.elementsofai.com/. Tecaj vsebuje teoretske predstavitve kljucnih tem, kot so strojno ucenje, nevronske mreže, Bayesovo pravilo, in vkljucuje tudi vec prakticnih nalog. 3.3 Navidezna in obogatena resnicnost Izraz navidezna resnicnost (angl. virtual reality) je leta 1987 skoval Jaron Lani­er, katerega raziskave in inženiring so prispevali številne izdelke k nastajajoci industriji. Navidezna resnicnost (NR) je tehnologija, ki omogoca interakcijo z racunalniško ustvarjenim tridimenzionalnim vizualnim ali drugim senzoricnim okoljem, ki simulira resnicnost s pomocjo interaktivnih naprav, kot so ocala, slušalke, rokavice ali telesni kostumi. Navidezna resnicnost daje uporabniku obcutek, da je v navideznem okolju. To iluzijo, teleprisotnost omogocajo sen­zorji gibanja, ki zaznajo uporabnikovo gibanje in ustrezno prilagodijo pogled na zaslonu, obicajno v realnem casu, ter mu omogocajo, da predmete v okolju navidezne resnicnosti tudi upravlja (Lowood, 2023). V virtualnem svetu lahko raziskujemo konstruirane realnosti, ki so lahko po­vsem izmišljene ali kopija realnosti. Lahko se družimo z ljudmi z razlicnih loka­cij v istem virtualnem prostoru v realnem casu. Tako druženje na daljavo dobiva nov prostor, ki ni fizicen, toda vseeno deluje izjemno prepricljivo in omogoca po­sameznikom, da se ne pocutijo osamljene, ceprav so trenutno ali trajno gibalno ovirani oziroma živijo na oddaljeni lokaciji. Navidezna resnicnost je ena izmed tehnologij, ki se v knjižnicah vse bolj uve­ljavlja. Ceprav zanimanje zanjo narašca, gre še vedno za drago tehnologijo, ki si je ne more privošciti veliko ljudi (Dahya idr. v Lee idr., 2020). Da bi razumeli vlogo tehnologije navidezne resnicnosti v splošnih knjižnicah, kako ta vpliva na neformalno ucenje in na vkljucevanje skupnosti, so Lee idr. (2020) izvedli raziskavo v sodelovanju z Washington State Libraries in spoznali, da je za uspeh sprejetja navidezne resnicnosti v splošnih knjižnicah bolj kot sama tehnologija zaslužno delo knjižnicarjev, ki so uvedli premišljene programe za družabne in izobraževalne izkušnje s pomocjo navidezne resnicnosti. Sorodna navidezni resnicnosti je obogatena resnicnost (angl. augmented reali­ty). Obogatena resnicnost (OR) je postopek, kjer se video ali fotografski prikazi nadgradijo z racunalniško ustvarjenimi podatki v realnem casu (Hosch, 2023). Navidezna resnicnost uporabnikov realni svet v celoti zamenja z navideznim, medtem ko obogatena resnicnost navidezni in realni svet združi. Obogatena re­snicnost torej realnemu zaznavanju doda nove senzorne informacije in omogo­ca geolokacijsko informiranje, ucenje, zabavo. Zanjo ne potrebujemo posebnih ocal, temvec jo lahko izkusimo že s svojim pametnim telefonom.22 22 Vir: https://www.inglobetechnologies.com/augmented-reality-with-smartphone/. Obogatena resnicnost tudi ni omejena na vizualno, temvec je lahko dodana plast realnosti zvocne narave in na ta nacin koristi tudi slabovidnim ali tistim, ki se v prostoru ne znajdejo le z vizualnimi informacijami. Ker sta internet in dostop do njega na mobilnih napravah vse bolj razširjena, je tudi tehnologija obogatene resnicnosti vedno bolj enostavna in primerna za uvedbo v slovenske splošne knjižnice. Statisticni urad Republike Slovenije v raziskavi Uporaba interneta v gospodinjstvih in pri posameznikih iz leta 2021 navaja, da je bilo med osebami, starimi 16–74 let, v prvem cetrtletju leta 2021 89 % takih, ki so redno uporabljale internet (leta 2020: 87 %), ter da najpogo­steje dostopajo do interneta na pametnem telefonu, v 95 %. Pametni telefon je bil najpogosteje uporabljen za dostop do interneta v vseh starostnih skupinah.23 23 Vir: https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/9704. 3.3.1 Dobre prakse in predlogi za razvoj V nadaljevanju bomo navedli, na kakšen nacin se izbrane dobre prakse s podro­cja navidezne in obogatene resnicnosti udejanjajo v splošnih knjižnicah ter na kakšne nacine lahko pozitivno vplivajo na razvoj, interakcijo in opolnomocenje njihovih uporabnikov. Poglejmo si, kako bi uporabnikom lahko navidezna in obogatena in resnicnost v splošni knjižnici koristila. Zanimalo nas bo, kako se izbrane dobre prakse udejanjajo v splošnih knjižnicah ter na kakšne nacine se lahko navidezna in obogatena resnicnost uporabljata v splošnih knjižnicah kot ucno orodje, za zabavo in kot tehnologija, ki spodbuja socialne interakcije. Predstavitev sveta navidezne in obogatene resnicnosti za vse: knjižnica je insti­tucija, ki skrbi za zmanjševanje družbene izkljucenosti in digitalnega razkoraka ter za enak dostop do informacij, storitev in tehnologij, zato lahko v tem oziru deluje kot prostor srecanja z novo tehnologijo tudi za tiste, ki nimajo možnosti, da bi jo kupili. Izkušnjo navidezne resnicnosti bi lahko uporabnikom ponudili v obliki izobraževanj, interaktivnih zgodb, video iger in družbenih stikov. Tako bi lahko ocala za navidezno resnicnost (VR-ocala) ponudili v uporabo v posebej za to namenjeni sobi za video igre, kjer bi lahko opremo samostojno uporabljali. Vsebine navidezne resnicnosti imajo to prednost, da omogocajo ucenje razlicnih vešcin brez stroškov nakupa opreme, saj ponujajo ucenje znotraj simulacije. Ker nudijo iluzijo prisotnosti (teleprisotnost), sta pripovedovanje zgodb z druge per­spektive in možnost razvoja empatije, na primer izkušnja percepcije sveta skozi senzoricno doživljanje slabovidne osebe, toliko bolj intenzivna. Zanimivo bi bilo ponuditi tudi potovanje in obisk navideznih prostorov brez dodatnih stroškov za uporabnike, interakcijo med ljudmi v okolju navidezne resnicnosti na razlicnih srecanjih, sestankih, konferencah ter igranje iger. Lee idr. (2020) predlagajo tudi, da za vecjo angažiranost uporabnikov navidezne resnicnosti ne promoviramo kot same zase, ampak jo poskusimo vkljuciti v programe znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike ali druge programe, kjer je angažma uporabnikov že tako prisoten in z navidezno resnicnostjo izkušnjo še obogatimo. Drugacen pristop k spoznavanju navidezne resnicnosti bi bil poleg uporabe že obstojecih vsebin, ki pa so omejenega števila, tudi ustvarjanje svojih. Tako bi lahko uporabniki sami ustvarili svoje vsebine, ki izhajajo iz njihovih želja in izkušenj. Na primer splošna knjižnica Seattle je ustvarila lastno vsebino v navi­dezni resnicnosti, ki se je nanašala na njihove skupnosti, kot sta »Evolucija reke Duwamish v navidezni resnicnosti«, ki predstavlja zgodovino reke Duwamish in skupnosti, ki jo obdajajo, ter »Izkušnja velikega požara v Seattlu v navidezni re­snicnosti« z ucenci iz manj zastopanih populacij (Lee idr., 2020). Za oblikovanje okolij navidezne resnicnosti obstaja že veliko aplikacij,24 24 Primeri: https://unity.com/products/unity-personal; https://aframe.io/; https://www.tiltbrush.com/; https://cospaces.io/edu/; https://sketchfab.com/. nekatere izmed njih so tudi brezplacne za uporabo in imajo integrirano tehnologijo umetne inteligence, ki avtomatizira nekatere bolj kompleksne naloge. Uporaba obogatene resnicnosti je razširjena v mnogih panogah, med drugim v muzejih in galerijah, kjer obiskovalcem ponudijo raznovrstne informacije o razstavljenih eksponatih, kar zaradi prostorskih in financnih omejitev ne bi bilo mogoce. Kirar (2016) opisuje tudi primer Osrednje družboslovne knjižnice Jožeta Goricarja (ODKJG), ki je s pomocjo mobilne aplikacije Aurasma omogocala sto­ritve, kot so: lociranje gradiva z doloceno signaturo na tlorisu in napotitev na sorodna podrocja, obogatitev naslovnic knjig, obogatitev obrazca za narocilo knjig iz skladišca ter obogatitev promocijskega letaka knjižnice. Svoje vsebine bi tako lahko ustvarili uporabniki sami ali pa knjižnica. Primer slednje bi bil recimo obogaten sprehod po knjižnici ali mestu, na katerem bi lah­ko odkrivali dodatne informacije o gradivu, knjižnici ali na primer iskali skriti zaklad. Obogatena resnicnost v knjižnici bi lahko tistim, ki se težje znajdejo v prostoru, ali slabovidnim ponujala dodatne zvocne namige, kje so in kaj lahko tam razišcejo ter navigacijo do naslednje želene lokacije. Primer navigacije in asi­stence slepih z tehnologijo obogatene resnicnosti je recimo aplikacija Envision, ki omogoca prepoznavanje besedila, objektov, obrazov in jo lahko uporabiš z Googlovimi ocaliza obogateno resnicnost (AR-ocali).25 25 Glej primer: https://www.letsenvision.com/glasses. . 3.4 Robotizacija in avtomatizacija Roboti so bili v industrijo uvedeni v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, dan­danes pa postajajo del našega vsakdanjega življenja, dela in izobraževanja. Po­znamo jih v razlicnih možnih oblikah in zajemajo: humanoidne robote, drone, avtonomna vozila itd. Lahko bi rekli, da je robot vse, kar se lahko premika s pomocjo programske kode in senzornih aparatov, kar mu omogoca interakcijo z okolico. Roboti so s pomocjo umetne inteligence postali avtonomni in inteligent­ni ter lahko opravljajo kompleksne naloge, tako mehanicne kot kognitivne. Pri tem je treba zagotoviti, da so varni za cloveka (Kim, 2019). V knjižnici robotizacija in avtomatizacija pomagata pri manj zahtevnih ponavlja­jocih se in casovno potratnih delih (ALA American Library Association, Center for the Future of Libraries, b. d.). Konkretno so knjižnice najbolj osredotocene na avtomatizacijo dela na podrocjih lociranja gradiva, knjižnicne zbirke ter izpo­soje in vracila. Prvo je namenjeno v pomoc uporabniku, drugi dve pa olajšujeta procese knjižnicarjem (Martinez-Martin idr., 2019). Primer slednjega je denimo knjižnica Univerze v Chicagu, kjer je klasicne knjiž­ne police zamenjalo ogromno skladišce gradiva, ki se shranjuje in pridobiva avtomatsko s pomocjo robotskih žerjavov. Uporabnik naroceno gradivo na ta nacin dobi v roku treh minut (University of Chicago Library, b. d.). Tudi v splošni knjižnici Oodi so s pomocjo robotov, robotskih rok ter avtomatizacije vracanja in sortiranja gradiva optimizirali notranjo logistiko in sprostili osebje. Na vo­ljo imajo avtonomne mobilne robote, ki samostojno prevzamejo gradivo in ga s pomocjo dvigala odpeljejo do dolocene lokacije, kjer ga na police razporedijo knjižnicarji, ali pa odpeljejo na lokacijo celotno knjižno polico, na katero sta robotski roki ob sortirnem traku namestili gradivo. Uvedba avtomatizacije je izboljšala stroškovno ucinkovitost in omogocila, da so se zaposleni lahko bolj posvetili storitvam za uporabnike knjižnice (Universal robots, b. d.). Kljucni aspekt avtomatizacije v splošnih knjižnicah so tudi sistemi za sortira­nje knjižnicnega gradiva. Primer je rešitev podjetja Lyngsoe Systems, ki ga med drugim uporabljajo v knjižnicah Gladsaxe in Hamburg. Sistem omogoca takoj­šnje preverjanje vrnjenega gradiva, hitro sortiranje in izpolnitev rezervacij. Z avtomatizacijo teh procesov se zmanjšuje potreba po fizicnem rokovanju z ma­teriali in vkljucevanju osebja, ki se lahko posveti svojim uporabnikom (Lyngsoe Systems, b. d.). Radiofrekvencna identifikacija, tehnologija sledenja gradiva, ki je vse bolj pri­sotna tudi v slovenskih knjižnicah, je v pomoc pri nadzoru nad gradivom (in­ventura, iskanje založenega gradiva), izposoji in vracilu gradiva na knjigomatu ter njegovi zašciti (alarm ob izhodu brez opravljene izposoje gradiva). V knjižni­cah, ki uporabljajo Lyngsoe Systems (Lyngsoe Systems, 2019), zaposleni sledijo gradivu s pomocjo mobilnega odjemalca sistema inteligentnega upravljanja z gradivom na androidnih telefonih, ki lahko preberejo oznake radiofrekvencne identifikacije ali crtne kode, kar omogoca delo v realnem casu in popolno odpra­vo potrebe po rokovanju z dolgimi natisnjenimi seznami ali uporabi zapletenih preglednic Excel. V knjižnicah, ki nimajo prostega dostopa do gradiva, citalnika radiofrekvencne identifikacije zamenja knjižnicni robot, ki prejme kodo gradiva ter ga s pomocjo tehnologije radiofrekvencne identifikacije poišce na polici in dostavi na izposojevalni pult za uporabnika.26 26 Primer: https://www.metralabs.com/en/rfid-robot-tory/. Roboti so zanimivi tudi za uporabnike, saj se lahko z njihovo pomocjo skozi igro ucijo programiranja in vidijo neposreden rezultat kode, ki jo napišejo. V Kölnski mestni knjižnici je že od leta 2016 na voljo humanoidni robot NAO, ki govori tako angleško kot nemško, otroci pa se na njem ucijo, kako pripraviti programsko kodo, da bo opravil dolocene naloge (Stadt Köln, b. d.). Tudi v knjižnici okrožja Roanoke v ZDA je v knjižnici robot, ki pripoveduje zgodbe, pleše, odgovarja na vprašanja in uci programiranja (Roanoke County, VA, b. d.). Zanimiv primer uporabe robota, ki je dobil svojo novo vlogo, je tudi MiR200 iz knjižnice Oodi v Helsinkih, ki je sprva skrbel za avtomatsko vracilo in sortiranje gradiva v kleti knjižnice ter je gradivo pripeljal knjižnicarjem v tretje nadstropje, da so ga ti pospravili na police. Tega so nato preoblikovali v robota, ki usmerja in vodi obiskovalce po knjižnici, in mu celo dodali možnost prikaza razlicnih custvenih izrazov. Tako obiskovalci kot knjižnicarji so ga lepo sprejeli, sploh slednji niso imeli težav s tem, da jim je odvzel del ponavljajocih se nalog, kot sta sprejemanje vracil in posredovanje usmerjevalnih informacij obiskovalcem (Axelsson, 2019). Pri robotizaciji in avtomatizaciji je namrec v ozadju pogosto strah pred izgubo delovnih mest, zato je še toliko bolj kljucno, da se v primeru, da te nove tehno­logije prevzamejo ali spremenijo del njihovih nalog, knjižnicarji izobrazijo za delo z njimi. V Mestni knjižnici Ljubljana tem potrebam in spremembam sledi Ucni center MKL, ki skrbi za sistematicno izobraževanje zaposlenih ter temelji na spremljanju in identifikaciji kljucnih kompetenc, potrebnih za delo v komplek­snih in spremenljivih okoljih in razmerah, v katerih delujejo knjižnice (Šinko, 2022). Ceprav vstopamo v kompleksnejšo informacijsko krajino kot kdaj koli prej, so knjižnicarji potrebni. Vloga posredovanja informacij se bo spremenila, ne bo pa izginila. Glede na to, da se umetna inteligenca zanaša na kakovostne in dobro upravljane podatke, ki jih imajo knjižnice v svojih zbirkah, ter da knjižnicarji razumejo vlogo strukturiranja podatkov, jih to postavlja v pomembno vlogo (Cox in Mazumdar, 2022). 3.4.1 Dobre prakse in predlogi za razvoj V nadaljevanju bomo navedli, na kakšen nacin so izbrane dobre prakse s po­drocja avtomatizacije in robotizacije zanimive za slovenske splošne knjižnice ter na kakšne nacine lahko pozitivno vplivajo na ponudbo gradiva in storitev ter olajšajo delo knjižnicarjev, ki se lahko bolj posvetijo delu z uporabniki. Ker so roboti lahko ljudem tuji in cenovno nedostopni, bi jim novo tehnologijo približali z nakupom pametnih igrac in robotov za splošno knjižnico. Na ta nacin bi odraslim in otrokom omogocili prvi stik z roboti v knjižnici. V ta namen bi lah­ko kupili robota LEGO Mindstorms ali druge robote in z njihovo pomocjo izvajali delavnice, na katerih ki bi se ucili programiranja. Zanimiv projekt so izvedli v Splošni knjižnici Frisco, kjer so uporabili pakete Google AIY (»naredi sam svojo umetno inteligenco«) ter jih nadgradili s pomocjo tridimenzionalnih natisnjenih škatel, ki so bolj trajne, in ponudili v izposojo in uporabo enaindvajset paketov za samostojno programiranje umetne inteligence na osnovi programskega jezi­ka Python. V paketu so priloženi racunalnik Raspberry Pie, majhen zvocnik in knjiga z navodili (Finley, 2019). Predlagamo tudi nadgradnjo ter razširitev procesov vracanja in upravljanja gra­diva v splošnih knjižnicah. Kot smo že omenili pri opisu sistema inteligentnega upravljanja z gradivom, je predpogoj za avtomatizirano vracanje in pametno razporejanje gradiva po knjižnicah mreže tudi, da ta v vse svoje knjižnice na­mesti knjigomate z možnostjo vracanja in sortirnik gradiva. Vse gradivo mora biti opremljeno tudi z oznakami radiofrekvencne identifikacije, kar omogoca prepoznavanje in sortiranje ter nadaljnje upravljanje gradiva s pomocjo mobil­ne aplikacije, ki na telefonu z brezsticnim citalnikom deluje kot citalnik oznak radiofrekvencne identifikacije (Lyngsoe Systems, 2019). Predlagamo tudi izdelavo smernic in nacrta za integracijo robotike in avtomati­zacije v poslovanje splošne knjižnice. Kot ugotavljata Tella in Ajani (2022), bi se knjižnice morale soociti tudi z novo tehnologijo humanoidnih robotov in drugi­mi procesi avtomatizacije ter pripraviti na tem podrocju smernice in strategijo vkljucevanja. Ker gre za podrocje, ki se deloma prekriva s podrocjem umetne inteligence, bi bilo smiselno smernice pripraviti za obe podrocji in v to vkljuciti zunanje partnerje in svetovalce ter krovna bibliotekarska združenja. 3.5 Multimediji in demokracija Knjižnice so v svojih zacetkih gradile predvsem na zbirki gradiva, pozneje na storitvah, danes pa mora dobra knjižnica graditi na skupnosti in postati dru­žabni center okolja, v katerem deluje. Knjižnica ima vlogo središca skupnosti ter hkrati zagotavlja prostor za zbiranje in dostopnost gradiva za vse (Levien, 2011). Knjižnice so za marsikoga prostor preživljanja prostega casa, kar je posledica družbenih sprememb, predvsem tehnološke modernizacije, ki so se jim knjiž­nice prilagodile v svojih storitvah in praksah (Vogrincic Cepic, 2017). Mestna knjižnica Ljubljana ima v svojem aktualnem strateškem nacrtu opredeljeno, da tako fizicna kot digitalna knjižnica predstavljata prostor sprošcenega druženja, odprt, povezovalen in ustvarjalen tretji prostor za vse uporabnike (Strateški na­crt Mestne knjižnice Ljubljana za obdobje 2022–2026). Med pandemijo Covida-19 smo izgubo javnega prostora še toliko bolj obcutili, saj smo bili med najhujšimi izbruhi prisiljeni v izolacijo, zaustavljen je bil javni promet, zaprte so bile knjižnice in druge kulturne ustanove. Nekatere prakse so se tudi po koncu pandemije ohranile, na primer možnost dela od doma, zato se nam tudi drugi prostor, delovno mesto, delno izmika. Ostaja nam še prvi, zasebni prostor, medtem ko javnega oblikujejo akterji zunaj našega nadzora – korporacije, množicni mediji ter družbena omrežja, ki jim vladajo algoritmi, ki nas ohranjajo v informacijskih in družbenih mehurckih. Kot ugotavljajo Geng idr. (2021), imajo družbeni mediji dve plati. Lahko predstav­ljajo pomemben nacin pridobivanja informacij, izvajanja družbenih interakcij in obogatitve posameznikovega življenja, vendar lahko prekomerna odvisnost od družbenih medijev ovira razvoj kriticnega mišljenja, še posebej ob izposta­vitvi nezaželenim sporocilom, govoricam in lažnim novicam. Informacije, ki jih zagotavljajo družbeni mediji, sledijo algoritmicni logiki, kar lahko vodi do diskriminacije in predsodkov, ki se težko odkrijejo, popaceno psevdookolje pa lahko uporabnike zavaja pri sprejemanju odlocitev. Toda poznavanje osnovnih nacel in pasti družbenih omrežij nam pomaga razu­meti morebitne posledice, med katerimi so tudi tako imenovani filtrirni mehurc­ki, odmevne komore,27 27 Fenomen izpostavljenosti podobnim in ponavljajocim se informacijam, kar krepi naše že obsto­jece predstave in mnenja, ne odpira možnosti za druge poglede in kriticno razmišljanje. tovarne trolov,28 28 Razširjanje sporocil in objav na spletu, ki izhajajo iz namerno ustvarjenih profilov, obicajno niti ne pravih ljudi, ki namerno širijo sporocila, ki so netocna, lažna, škodljiva ali namerno vplivajo na politicna mnenja. lažne novice in nove oblike propagande. V tem kontekstu si predstavljamo pametno knjižnico kot institucijo, ki sodeluje pri razvijanju nekomercialnega javnega oziroma tretjega prostora, ki ga v socio­loški klasiki The Great Good Place Oldenburg (1989) opredeljuje kot prostor, ki ga sooblikujejo uporabniki sami, ki se vecsmerno povezujejo in sami ustvarjajo vsebine, hkrati pa ni vezan le na fizicni prostor, ampak je lahko tudi v digitalnem svetu ali metaverzu. Ni ne zasebni prostor ne služba, ampak prostor, ki je po­memben za razvoj civilne družbe, demokracije in državljanske aktivnosti. Zanj naj bi bili med drugim znacilni dostopnost, živahna komunikacija, udobnost in obcutek zaželenosti (Oldenburg, 1989). Knjižnica s tem presega obicajne meje prostora in casa ter postane prostor za raznovrstne dejavnosti z uporabo novih tehnologij (aplikacije, družbeni mediji, navidezna resnicnost ipd.), spremlja upo­rabnika tudi doma, na avtobusu ali v casu dopusta in pripomore k zmanjševanju digitalnega razkoraka, saj omogoca dostop do racunalnika in interneta za vse. Tretji prostor je prostor med prvim (zasebnim) in drugim prostorom (služba). Je inkluziven, igriv, omogoca izražanje mnenj, je nevtralen, neobremenjen s politi­ko in logiko profita, je prostor, kjer sta mogoca dialog in demokracija, srecevanja in povezovanja med razlicnimi akterji, ki se pocutijo varne in sprejete, da izrazijo svoje mnenje. 3.5.1 Dobre prakse in predlogi za razvoj Ce idejo tretjega prostora povežemo z novimi tehnološkimi prijemi in jo nadgra­dimo v digitalni svet, se nam odpre polje zanimivih aktivnosti, ki jih knjižnica lahko ponudi in odpre svojim uporabnikom, v sodelovanju z njimi ter z drugimi družbenimi akterji in partnerji v skupnosti. V nadaljevanju bomo navedli, na kakšen nacin se izbrane dobre prakse s podrocja aktivne demokracije udejanjajo v splošnih knjižnicah ter na kakšne nacine lahko pozitivno vplivajo na aktivacijo in opolnomocenje svojih uporabnikov. Predlagali bi, da se splošne knjižnice podrocja lotijo s posebno pozornostjo do skupnosti in posameznikov ter jim omogocijo platformo, na kateri bi se lahko sami organizirali, povezovali ter ustvarjali vsebine in vodili diskusije. Ena iz­med takih platform je zvocna oddaja na spletu ali podkast, zanimiv ter inkluzi­ven medij, ki presega fizicne omejitve geografskega okvira in s pomocjo katerega se srecujejo ljudje na spletu. Spodbuja razvoj skupnosti ter ustvarja povezave med knjižnico in njenimi uporabniki, ki niso nujno clani knjižnice, ter med upo­rabniki samimi. Spodbuja jih, da se skupaj ucijo in rastejo (Thomas, 2019). Podkast vsebine bi lahko knjižnice ponudile v okviru svojega multimedijskega centra, kjer bi bile vsebine na voljo v digitalnem okolju kadar koli in od koder koli ter bi omogocale interakcijo med uporabniki. Multimedijske vsebine bi zajemale tekstovne zapise, video zgodbe, podkaste, spletne razstave in druge. Pri podkastu bi uporabnikom ponudili možnost, da sami izberejo in ustvarijo svojo vsebino, da pripravijo zanimive oddaje in sodelujejo v razpravah. Za vlogo moderatorjev bi povabili razlicne zunanje sodelavce ali zainteresirano javnost. Na ta nacin bi spodbujali aktivno državljanstvo, enakopraven dialog in dali mo­žnost spoštljivega izražanja mnenja javnosti, tudi marginaliziranim in medijsko manj izpostavljenim družbenim skupinam. S podkasti bi uporabniki lahko so­delovali v razpravah o gradivu, razlicnih družbenih temah, knjižnici ter o kul­turi v ožjem in širšem pomenu besede. Prednostno pozornost bi dali promociji bralne kulture, raziskovalnemu novinarstvu, mladim raziskovalcem, osebnim zgodbam in mnenjem ter boju proti predsodkom, diskriminaciji, odrivanju na rob in lažnim novicam. Zanimiv podkast o bralnih izkušnjah za otroke, mlade in odrasle pripravljajo v norveški knjižnici Deichman.29 29 Vir: https://deichman.no/vi-tilbyr/podkast_55f965a2-304a-4f40-a8a8-2b670c2be8b0. Osredotocajo se na teme, ki zanimajo otroke, in jih vkljucujejo v svoje oddaje. Za odrasle pripravljajo teme o branju, biblio­terapiji, priporocila in nasvete za starše, ki želijo otroke spodbuditi k branju, podkaste mladih za mlade ter tiste, ki se osredotocajo na boj proti rasizmu s pomocjo branja. Zelo bogat multimedijski center imajo tudi finske knjižnice v okviru skupnega spletnega portala Library Channel, na katerem je na voljo ve­liko multimedijskih vsebin na razlicne teme, med drugim je bogata tudi zbirka video posnetkov na temo demokracije, ki je dostopna v angleškem jeziku.30 30 Vir: https://www.kirjastokaista.fi/en/tag/democracy-en/. V Sloveniji bi izpostavili podkast Mariborske knjižnice,31 31 Vir: https://www.mb.sik.si/podcasti.html. ki ga podrobno analizi­rata Popovic in Vilar (2022) ter ga izpostavljata kot primerno moderno strategi­jo promocije branja in bralne kulture, s posebnim poudarkom na ozavešcanju pomena teh vsebin za vsakdanje življenje. Premišljeno zasnovan in odmeven je tudi nagrajeni podkast Knjižnice Šmarje pri Jelšah.32 32 Vir: https://www.youtube.com/watch?v=a8LwL-ze2WU. Za podporo multimedijskemu centru bi v knjižnici uredili tudi prostor za avdio in video studio, v katerem bi lahko pripravljali vsebine za multimedijski center ter tega v uporabo ponudili tudi clanom knjižnice, da si samostojno pomagajo pri produkciji svojih vsebin. Zanimiv projekt imajo v mestni knjižnici v Kölnu,33 33 Vir: https://www.stadt-koeln.de/leben-in-koeln/stadtbibliothek/das-social-media-studio-der­ -stadtbibliothek-koeln. kjer je na voljo studio za objave na družbenih medijih in ga lahko uporabljajo clani knjižnice brezplacno. Zunaj knjižnic je eden prvih in najvplivnejših podkastov v Sloveniji vsekakor Apparatus,34 34 Vir: https://apparatus.si/. ki se vsebinsko ukvarja z zelo razlicnimi tema­mi, med katerimi je tudi literatura; podrocje se je v Sloveniji že zelo lepo razvilo in imamo na voljo tudi številne druge podkaste.35 35 Vir: https://podcasti.si/. 4 Zakljucek Kot knjižnica ves cas tvegamo, da postanemo zastareli, še preden nove pristope in trende prenesemo v prakso, saj živimo v družbi izjemno hitrih sprememb, ki jih je težko, ce ne celo nemogoce napovedati. Temu se prilagaja tudi splošna knjižnica ali, kot smo jo podrobneje opredelili v tem clanku, pametna knjižni­ca. Njeno bistvo je sledenje fluidni družbi, zato je tudi njena definicija težko ulovljiva in se lahko nenehno sprašujemo o njenih glavnih komponentah ter zarisujemo njene meje skozi razmišljanja in prakso. Zavedamo se, da je oprede­litev pametne knjižnice, ki smo jo postavili v pricujocem prispevku, le ena izmed možnosti, kar je vsekakor njena omejitev, vendar upamo, da tudi priložnost, ki bo odprla razmislek o tem, kaj pametna knjižnica je in kaj bi lahko postala, tako v konceptualnem smislu kot v nacinih porajanja dejavnosti in aktivnosti v posameznih knjižnicah. Težka oprijemljivost podrocja pametne knjižnice ni razlog, da se ne bi lotili kon­kretnih razmislekov o njeni vlogi, pomenu in aplikacijah programov, posodobitev in aktivnosti za njene clane in uporabnike.36 36 Uredba o osnovnih storitvah knjižnic (2003) opredeljuje clana knjižnice kot uporabnika, ki se vclani v knjižnico, ta je lahko tudi pravna oseba. Nekatere osnovne storitve knjižnica omogoca le clanom, in sicer tiste, ki povzrocajo knjižnici dodatne stroške zaradi vodenja evidenc, izdaje izkaznic in potrdil, zagotavljanja sledljivosti izposojenega gradiva, obnavljanja poškodovane­ga gradiva, izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, vezanih na uporabo dolocenih vrst gradi­va, izpolnjevanja obveznosti, vezanih na avtorske in sorodne pravice, in podobno. Knjižnice omogocajo brezplacne osnovne storitve vsem, ne le clanom, na primer dostop do knjižnicnega gradiva in njegovo uporabo, posredovanje informacij o gradivu in iz gradiva, informiranje in usposabljanje uporabnikov, uporabo elektronske pošte ter brezplacen vstop na svoje prireditve. Ti se namrec skupaj z nami razvi­jajo in naša naloga je, da jih izobražujemo ter izpostavljamo novim znanjem in izkušnjam, da jih povežemo v aktivne skupnosti in poskrbimo za to, da ne bo nihce pozabljen in odrinjen na rob, ne glede na svoj premoženjski ali družbeni položaj, izobrazbo, prepricanja, spol, spolno usmerjenost in identiteto, narod­nost, raso ali etnicno poreklo, jezik, vero ali druge dejavnike. Knjižnice so v tem oziru kljucni akter na podrocju pametnih tehnologij, saj imajo unikatno vlogo v družbi: namenjene so vsakomur, so cenovno dostopne in odpirajo javni prostor. Pomembne družbene spremembe, ki jih v naša življenje vnaša nova tehnologija, kot so umetna inteligenca, robotika, internet stvari, niso le trendi, ki jih moramo brezglavo vkljuciti v naše dejavnosti, temvec je kljucna tudi naša vloga varuha eticnosti aplikacij in produktov, ki jih ponujamo uporabnikom. Pomembno je, da opozarjamo na eticna vprašanja, ki se ob vsem tem porajajo, na omejitve tehnologij, kar želimo doseci z demokraticnim dialogom z uporabniki in stro­ko. Ponuditi skupnosti nekaj vec ne pomeni le ponudbo zadnjih tehnoloških prebojev, temvec priložnosti, v katerih bomo v cim vecji meri osvobojeni logike kapitala, kjer bodo možni razvoj, izmenjava izkušenj in znanj, kreativnost in udejstvovanje v aktivnostih zavoljo njih samih. Knjižnico vidimo kot pobudnika razvoja in rasti posameznikov in skupnosti ter imamo zaradi tega posebej odgovorno in unikatno vlogo v družbi. Upamo, da bo prispevek spodbudil nadaljnje razmišljanje v tej smeri. Zanimivo bi bilo tudi opraviti analizo stanja na podrocju implementacije projektov pametne knjižnice v celotnem prostoru slovenskih splošnih knjižnic ter raziskati, kako se v tem oziru orientirajo in razvijajo slovenske splošne knjižnice. Navedeni viri AKOS – Medijska in informacijska pismenost. (2022). Veste, kaj so algoritmi in kako delujejo? https://www.mipi.si/teme/medijska-pismenost/veste-kaj-so-algoritmi-in-kako-delujejo ALA American Library Association, Center for the Future of Libraries. (b. d.). Robots. https://www.ala.org/tools/future/trends/robots Allison, D. (2011). Chatbots in the library: is it time?. Faculty Publications, UNL Libraries. http://digitalcommons.unl.edu/libraryscience/280 Copeland, B. (2023). Artificial intelligence. Encyclopedia Britannica. Zadnja posodobitev: 28. 4. 2023. https://www.britannica.com/technology/artificial-intelligence Axelsson, M. (2019). The little robot that lived at the library. Medium. https://towardsda­ tascience.com/the-little-robot-that-lived-at-the-library-90431f34ae2c Cao, G., Liang, M., Li, X. (2018). How to make the library smart? The conceptualization of the smart library. The Electronic Library, 36(5), 811–825. https://doi.org/10.1108/EL-11-2017-0248 Cheng, L., Fang, G., Zhang, X., Lv, Y., Liu, L. (2022). Impact of social media use on critical thinking ability of university students. Library Hi Tech. 10. 1108/LHT-11-2021-0393. City of San Diego. (b. d.). Library NExT. https://www.sandiego.gov/librarynext Cox, A. M., Mazumdar, S. (2022). Defining artificial intelligence for librarians. Journal of Librarianship and Information Science, 0(0). https://doi.org/10.1177/09610006221142029 Eiselt, I., Janežic, H., Šavnik, M. (2012). Virtualni svet razstav. Knjižnica, 56(3), 267–282. Eržen, M., Horžen, V., Kek, R., Klemen, A., Kovár, B. idr. (2022). Strategija razvoja sloven­skih splošnih knjižnic 2022–2027. Združenje splošnih knjižnic Slovenije. Evropska komisija. (2020). White paper. on artificial intelligence – A European approach to excellence and trust. Brussels, 19. 2. 2020. https://commission.europa.eu/publications/white-paper-artificial-intelligence-european-approach-excellence-and-trust_en Finley, T. (2019). The democratization of artificial intelligence: one library’s approach. Information Technology and Libraries, 38(1), 8–13. Freyberg, L. (2018). Smart libraries. Elephant in the lab. https://elephantinthelab.org/smart-libraries/ Geng, S., Yang, P., Gao, Y., Tan, Y. in Yang C. (2021) The effects of ad social and personal relevance on consumer ad engagement on social media: the moderating role of platform trust. Computers and Human Behavior, 122, Article 106834, https://doi.org/10.1016/j.chb.2021.106834 Hammais, E., Ketamo, H., Koivisto, A. (2019). Virtual information assistants on mobile app to serve visitors at Helsinki Central Library Oodi. Predstavljen na: IFLA WLIC 2019 – Athens, Greece – Libraries: dialogue for change in Session 114 – Knowledge Management with Information Technology and Big Data. Harari, Y. N. (2014). Sapiens: kratka zgodovina cloveštva. Mladinska knjiga. Hosch, W. L. (2023). Augmented reality. Encyclopedia Britannica. Zadnja posodobitev: 2. 3. 2023. https://www.britannica.com/technology/augmented-reality IFLA. (2020). IFLA Statement on Libraries and Artificial Intelligence. IFLA FAIFE (Com­mittee on Freedom of Access to Information and Freedom of Expression), oktober 2020. https://repository.ifla.org/handle/123456789/1646 Kim, B. (2019). AI-powered robots for libraries: exploratory questions. IFLA WLIC 2019 – Athens, Greece – Libraries: dialogue for change in Session S08 – Information Tech­nology. In: Robots in libraries: challenge or opportunity?, 21.–22. avgust 2019, Wildau, Germany. https://library.ifla.org/id/eprint/2700/ Kirar, B. (2016). Obogatena resnicnost v knjižnicah: primer Osrednje družboslovne Knjiž­nice Jožeta Goricarja. Knjižnica, 59(4), 59–77. https://knjiznica.zbds-zveza.si/knjiznica/article/view/6101 Lee, K. J., King, W. E., Dahya N. in Lee, J. H. (2020). Librarian perspectives on the role of virtual reality in public libraries. Proc Assoc Inf Sci Technol. 2020; 57:e254. https://doi.org/10.1002/pra2.254 Levien, R. E. (2011). Confronting the future. strategic visions for the 21st-century public library. American Library Association. Office for Information Technology Policy, št. 4, junij 2011. http://www.ala.org/advocacy/sites/ala.org.advocacy/files/content/advleg/pp/pub/policy/confronting_the_futu.pdf Lowood, H. E. (2023). Virtual reality. Encyclopedia Britannica. Zadnja posodobitev: 27. 4. 2023. https://www.britannica.com/technology/virtual-reality Lund, B. in Wang, T. (2023). Chatting about ChatGPT: How may AI and GPT impact acade­mia and libraries? Library Hi Tech News. 40. 10.1108/LHTN-01-2023-0009. Lyngsoe Systems. (b. d.). Library book sorting with automated material handling system (AMH). https://lyngsoesystems.com/library/automated-material-handling/ Lyngsoe Systems. (2019). IMMS: floating collections by Intelligent material management system. https://lyngsoesystems.com/download/floating-collections-by-imms/?wpdmdl=15709&refresh=644b553fed9841682658623 Marolt, M. idr. (2020). Digitalna preobrazba Slovenije v zadnjih letih. 39th International Conference on Organizational Science Development Organizations at Innovation and Di­gital Transformation Roundabout: conference proceedings = 39. mednarodna konferenca o razvoju organizacijskih znanosti Organizacije na krožišcu inovativnosti in digitalne transformacije = konferencni zbornik, str. 451–462. https://www.researchgate.net/pu­blication/346629105_Digitalna_preobrazba_Slovenije_v_zadnjih_letih Martinez-Martin, E., Recatala, G. P. del Pobil, A. (2019). Transforming library operation with robotics. Information Technology Satellite Meeting »Robots in libraries: challenge or opportunity?«. Technical University of Applied Sciences Wildau, Berlin, Germany, 21–22 August 2019. Matteson, M. L. in Gersch, B. (2020). Information literacy instruction in public libraries. Journal of Information Literacy, 14(2), 71–95. http://dx.doi.org/10.11645/14.2.2680 Mestna knjižnica Ljubljana. (2022). Strateški nacrt Mestne knjižnice Ljubljana za ob­dobje 2022–2026. https://www.mklj.si/wp-content/uploads/2022/03/Strateski_nacrt_MKL_2022-2026.pdf Nacionalni svet za knjižnicno dejavnost. (2018). Strokovna priporocila in standardi za splošne knjižnice (za obdobje 2018–2028). https://www.gov.si/assets/ministrstva/MK/Zakonodaja-ki-ni-na-PISRS/Kulturna-dediscina/2ffbd52377/Strokovna-priporocila-in­ -standardi-za-splosne-knjiznice.pdf Novljan, S. (2002). Informacijska pismenost. Knjižnica, 46(4), 7–24. Oldenburg, R. (1989). The great good place: cafés, coffee shops, bookstores, bars, hair salons, and other hangouts at the heart of a community. Cambridge: Da Capo Press, cop. Omladic, L. in Grobelnik, M. (15. 4. 2019). Apokalipsa jutri? O umetni inteligenci. [Podkast] Podkast Filozofija gre v svet: https://podcasti.si/filozofija-gre-v-svet/ep/1-apokalipsa­ -jutri-o-umetni-inteligenci/ Pasquale, F. (2015). The Black Box Society: The Secret Algorithms That Control Money and Information. Harvard University Press. Popovic, S. F. in Vilar, P. (2022). Model of preparing podcasts as a contemporary strategy for encouraging reading literacy and reading culture. Revista Româna de Biblioteconomie si Stiinta Informarii = Romanian Journal of Library and Information Science, 11(1), 33–56. Ridley, M. in Pawlick-Potts, D. (2021). Algorithmic literacy and the role for libraries. Infor­mation Technology and Libraries, 40(2). https://doi.org/10.6017/ital.v40i2.12963 Roanoke County, VA. (b. d.) Pepper, the Humanoid Robot. https://www.roanokecountyva.gov/2046/Pepper Rupar Korošec, M. (2021). Libraries and Artificial Intelligence: The Power of Enhancing Data Ethics. In B. Holland (Ed.), Handbook of Research on Knowledge and Organiza­tion Systems in Library and Information Science (str. 438-456). IGI Global. https://doi.org/10.4018/978-1-7998-7258-0.ch023 Stadt Köln. (b. d.). NAO robot. https://www.stadt-koeln.de/leben-in-koeln/stadtbibli­ othek/mint/nao-roboter Suominen, O. (2019). Annif: DIY automated subject indexing using multiple algorithms. LIBER Quarterly: The Journal of the Association of European Research Libraries, 29(1), 1–25. https://doi.org/10.18352/lq.10285 Šinko, S. (2022). Kompetence zaposlenih v knjižnici za delo z uporabniki. Knjižnica, 65(3–4), 49–74. The Agency for Science, Technology and Research of Singapore. (2016). Automated robot that scans library shelves using laser mapping and radio tags can ensure no book is mispla­ced again. https://phys.org/news/2016-06-automatedrobot-scans-library-shelves.html Tella, A. in Ajani, Y. A. (2022). Robots and public libraries. Library Hi Tech News, 39(7), 15–18. Thomas, S. (2019). Library-podcast intersections. Library Technology Reports, 55(5). https://journals.ala.org/index.php/ltr/article/view/7066/9632 Universal robots. (b. d.) Cobots handle shelving to free up personnel for more time with customers. https://www.universal-robots.com/case-stories/oodi-library/ University of Chicago Library. (b. d.). About the University of Chicago Library. https://www.lib.uchicago.edu/about/thelibrary/ Uredba o osnovnih storitvah knjižnic. (2003). Ur. list R Slovenije (29/03 in 162/22). Vlada republike Slovenije. (2023). Digitalna Slovenija 2030 – Krovna strategija digitalne preobrazbe Slovenije do leta 2030. https://www.gov.si/assets/ministrstva/MDP/Doku­menti/DSI2030-potrjena-na-Vladi-RS_marec-2023.pdf Vogrincic Cepic, A. (2017). Knjižnica kot (tretji) prostor: družbeni ucinki prostorskih praks. Keria: studia Latina et Graeca. 19(1), 57–80. Zakon o knjižnicarstvu. (2001). Ur. list R Slovenije (87). mag. Irena Fleimisch Bezlaj urednica spletnih strani, Služba za razvoj, Mestna knjižnica Ljubljana e-pošta: irena.fleimisch-bezlaj@mklj.si Družbeno omrežje TikTok v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana TikTok social network service in public library: a case study of Ljubljana City Library Maja Šefman Oddano: 4. 5. 2023 – Sprejeto: 17. 11. 2023 1.04 Strokovni clanek 1.04 Professional article UDK: 316.472.4-027.44:027.3(497.4 Ljubljana) DOI: https://doi.org/10.55741/knj.67.3-4.5 Izvlecek Namen: Družbena omrežja so prisotna v splošnih knjižnicah že vec kot deset let, toda v zadnjem casu se kaže velik potencial za delo s ciljno skupino mladih in mladih od­raslih s prisotnostjo knjižnic na družbenem omrežju TikTok. Prispevek obravnava ene­ga od prvih primerov dejavnosti slovenske splošne knjižnice na družbenem omrežju TikTok, primer Mestne knjižnice Ljubljana, ki je profil odprla julija 2020, z rednimi objavami pa zacela konec leta 2021. Metodologija/pristop: Prispevek je razdeljen na dva dela. V prvem delu so predstavlje­ne osnovne znacilnosti družbenega omrežja in njegov razvoj. Sledi pregled aktualne literature, na temelju katere so izpostavljeni trendi, smernice, splošne ugotovitve in ugotovitve s poudarkom na relevantnosti za (splošne) knjižnice. Predstavljeni so tudi primeri profilov knjižnic iz tujine na družbenem omrežju TikTok. Sledi pregled prisot­nosti splošnih knjižnic v Sloveniji na družbenem omrežju TikTok. Za pridobitev po­datkov o splošnih knjižnicah s profilom na družbenem omrežju TikTok smo pregledali spletne strani vec kot 150 evropskih knjižnic. V drugem delu je predstavljen primer Mestne knjižnice Ljubljana. Rezultati: Na primeru Mestne knjižnice Ljubljana so prikazani zacetki delovanja, orga­nizacija dela in objavljanja, nacin objavljanja, statisticni podatki o uporabnikih in sle­dilcih, povratne informacije uporabnikov ter namen in cilji objavljanja na družbenem omrežju. Po skoraj dveh letih delovanja ugotavljamo, da se je odprtje profila obresto­valo. Najvec sledilcev, skoraj 40 %, je starih do 24 let. Izvirnost/uporabnost raziskave: Za Mestno knjižnico Ljubljana je prispevek relevanten, ker analizira in evalvira dosedanje delo, za druge knjižnice lahko predstavitev služi kot primer dobre prakse uporabe družbenega omrežja TikTok in kot spodbuda za razvoj podobne dejavnosti. Kljucne besede: splošne knjižnice, družbena omrežja, TikTok, mladi odrasli Podatkovni set: Vsi raziskovalni podatki, na katerih temeljijo rezultati, so na voljo kot del clanka in niso arhivirani v nobenem drugem viru. Abstract Purpose: Public libraries have been using social networks more than ten years, but recently there has been a recognition of the potential to engage with young people and young adults through TikTok. This paper examines one of the first examples of a Slove­nian public library’s activities on TikTok, specifically looking at the case of Ljubljana City Library which established its profile on the platform in July 2020. Methodology/approach: The article involves a two-part structure. In the first part, the basic characteristics and development of the TikTok social network are presented. This is followed by a review of current literature, which highlights trends, guidelines, gen­eral findings, and specifically those relevant to (public) libraries. The article also in­cludes a few examples of library profiles on TikTok from other countries. Additionally, the presence of public libraries in Slovenia on the TikTok social network is examined. The information about public libraries with a TikTok profile was obtained through re­search on the websites of over 150 European libraries. The second part of the article focuses on the case study of the Ljubljana City Library. Results: The article focuses on the example of Ljubljana City Library and provides in­sights into various aspects of their TikTok presence. It covers the beginnings of their operation, organization of work and posting, the method of posting, statistical data on users and followers, feedback from users, as well as the purpose and goals of posting on the social network. Based on the findings, it can be concluded that having a profile on TikTok has been beneficial for Ljubljana City Library. One notable statistics is that almost 40% of their followers are under 24 years old. This suggests that the library has successfully engaged with a younger audience through TikTok. Originality/applicability of the research: The article is relevant for Ljubljana City Library. It analyses and evaluates their previous work on TikTok, providing valuable insights and lessons learned. Furthermore, this research serves as an example of good practice for other libraries interested in utilizing TikTok. It offers practical guidance and inspi­ration for the development of similar activities on the social network. By showcasing the success and benefits of the Ljubljana City Library’s TikTok profile, this article can motivate and encourage other libraries to explore the potential of TikTok as a platform for engaging with their target audience. Keywords: public libraries, social network, TikTok, young adults Data set Metadata: All research data underlying the results are available as part of the article and no additional source data are required. 1 Uvod Clanek obravnava primer Mestne knjižnice Ljubljana, enega od prvih primerov (julij 2020) dejavnosti slovenske splošne knjižnice na družbenem omrežju TikTok (v nadaljevanju TikTok). Razdeljen je na dva dela. V prvem delu so predstav­ljene osnovne znacilnosti družbenega omrežja, njegov razvoj in uporabniki. Predstavljeni so tudi primeri TikTok profilov knjižnic iz tujine. V drugem delu je uporabljena študija primera. Na primeru Mestne knjižnice Ljubljana so pri­kazani zacetki delovanja, organizacija dela in objavljanja, nacin objavljanja, statisticni podatki o uporabnikih in sledilcih, povratne informacije uporabnikov ter namen in cilji objavljanja na družbenem omrežju. Prispevek se osredotoca na splošne knjižnice, so pa izkušnje splošnih v dolocenem obsegu primerne tudi za druge tipe knjižnic, še posebno šolske in visokošolske. Prisotnost knjižnic na družbenih omrežjih je zelo pomembna za potrebe promocije, zagovorništva in vidnosti knjižnic. Trenutno so slovenske splošne knjižnice prisotne predvsem na naslednjih omrežjih: – Facebook: Uporablja se za osebne interakcije, vendar je zelo primeren tudi za poslovne namene. Prvotni namen je bil povezovanje ljudi, možno je tudi kre­iranje skupin, kjer se povezujejo ljudje s podobnimi zanimanji. V poslovnem smislu pa je Facebook zelo uporaben za prepoznavnost znamke in angažiranje strank s širjenjem informacij o izdelkih in storitvah (Kerner, 2021). V Sloveniji ga uporablja zelo malo mladih (Oblak Crnic idr., 2023, 1. del). – Instagram: Namenjen je predvsem deljenju fotografij in posnetkov s sledilci. Ko se je pojavil TikTok, je bila na Instagramu ustvarjena platforma Reels – za nalaganje do 90 sekund dolgih posnetkov (Delfino in Antonelli, 2022). Mladi ga uporabljajo za zabavo, informacije in druženje (Oblak Crnic idr., 2023, 2. del). – YouTube: Je platforma za deljenje in ogled daljših videov. Dnevno jo obišce vec kot polovica uporabnikov interneta. Za ogled videa se šteje, ce nekdo po­gleda 30 sekund videa oziroma celega, ce je krajši (Lincoln, 2022). Mladi ga uporabljajo v glavnem za sprošcanje, zabavo, ucenje in informiranje ter spre­mljanje drugih oseb (Oblak Crnic idr., 2023, 2. del). – TikTok: Namenjen je predvsem deljenju krajših posnetkov. Vsebina je lahko kar koli; zabavna, poucna, navdihujoca … Vec o TikToku v naslednjem po­glavju. 2 Kaj je TikTok? Wright (2021) družbeno omrežje TikTok (slika 1) definira kot ustvarjalno plat­formo kratkih posnetkov, kjer ustvarjalci igrajo skece, sinhronizirajo1 1 Sinhronizirani posnetki so tisti, kjer je uporabljen zvok iz filma, risanke ali iz drugega posnetka na TikToku, ustvarjalec pa potem samo z ustnicami nakazuje besede. zvok ali prikažejo svoj talent. Poslanstvo TikToka je navdihovanje z ustvarjalnostjo in prinašanje veselja oziroma skrb za to, da se uporabniki lahko zabavajo, izobra­žujejo, obvešcajo, navdušujejo sebe in druge ter se kreativno izražajo (Kirchhoff, 2021). TikTok je družbeno omrežje, ki v glavnem deluje preko mobilne aplikacije. Je ena od najbolj uspešnih in priljubljenih kitajskih aplikacij za družbena omrežja. (Montag idr., 2021). Njegov zacetek predstavljata dve loceni aplikaciji: Douyin in Musica.ly (Geyser, 2023). Družbeno omrežje Douyin, ki je temeljilo samo na deljenju videov, je leta 2016 dalo na tržišce podjetje ByteDance. Musica.ly je apli­kacija, namenjena predvsem sinhronizaciji besedil pesmi, in je nastala leta 2014. Aplikacija TikTok je bila namenjena uporabnikom iz zahodnega sveta in je bila dana na tržišce leta 2017. Ker je vecina ciljne publike že uporabljala aplikacijo Musica.ly, jo je podjetje ByteDance leta 2018 spojilo s TikTokom. Podjetje je v Tik­Tok vgradilo tudi umetno inteligenco, ki je sposobna prepoznati zanimanja upo­rabnikov in jim na podlagi tega posredovati relevantne posnetke (Iqbal, 2023). V samo dveh letih javne uporabe je TikTok prehitel tako družbeno omrežje You­Tube kot tudi Instagram in Facebook. Najvecji razcvet je TikTok doživel prav med pandemijo covida-19. Aplikacijo v glavnem uporabljajo mlajše generacije, predvsem t. i. milenijci2 2 Pojem milenijci je pojasnjen v drugem odstavku podpoglavja 2.1. in generacija Z.3 3 Pojem generacija Z je pojasnjen v drugem odstavku podpoglavja 2.1. V vse vecjem obsegu jo uporabljajo tudi odrasli, tudi tisti nad 55 let (za primer, Mestna knjižnica Ljubljana ima 2 % sledil­cev, starih 55+ (TikTok analitika, 2023)). TikTok so razlicna podjetja in ustanove že zacele uporabljati za promocijo in prepoznavnost, med njimi je tudi Mestna knjižnica Ljubljana. Razširjen je že v 150 državah sveta (Božic, 2023) in se upo­rablja v vec kot 75 jezikih (Aslam, 2023). Aplikacija je bila namešcena že vec kot 3,5-milijardokrat po vsem svetu (Shepherd, 2023) in ima mesecno eno milijardo aktivnih uporabnikov (Božic, 2023). 60 % le-teh je starih do 24 let (Iqbal, 2023). Uporabniki povprecno preživijo na TikToku 1,5 ure na dan, kar je približno šti­rikrat vec kot na družbenem omrežju Snapchat in trikrat vec kot na družbenem omrežju X. Zanimivo je, da kar 83 % uporabnikov posnetke tudi ustvarja in ob­javlja (Doyle, 2023). TikTok lahko uporabljajo posamezniki, ki dopolnijo 13 let, pošiljanje sporocil pa je dovoljeno samo tistim, ki so že dopolnili 16 let. Aplikacijo je relativno lahko uporabljati in se redno posodablja, z vsako poso­dobitvijo se uporabniška izkušnja izboljša. Omogoca zelo enostavno urejanje in montažo posnetkov, iskanje po ogromni bazi avdio posnetkov in glasbe ter do­dajanje nalepk, napisov itd. (Herrmann, 2019). Posnetki morajo pritegniti pozor­nost gledalca v prvih treh sekundah, drugace gledalec izgubi zanimanje oziroma zadrsa na naslednji posnetek (Wong, 2023). TikTok ponuja tudi možnost dueta, ki uporabnikom omogoci, da ustvarijo posnetek s svojo reakcijo, poustvarijo origi­nalen posnetek ali ga obogatijo (zelo priljubljeni so pevski dueti (Jensen, 2020)). Slika 1: Aplikacija TikTok na pametnem telefonu (Vir: www.pexels.com) Fedorenko (2021) pravi, da lahko na TikToku postanemo slavni, ce sledimo osmim korakom: redno moramo objavljati kakovostno vsebino (najbolje je enkrat na dan), najti moramo svojo tržno nišo, misliti moramo zunaj okvirov (kreativna vsebina, sledenje trendom in izvirni posnetki), prepoznati moramo trende in se jim pridružiti, ostati moramo zvesti samim sebi, sprejeti moramo, da naša vsebina ne bo vsem všec, sodelovati moramo z drugimi uporabniki TikToka in se povezovati z njimi (preprosto lahko všeckamo4 4 Na spletu, zlasti na družbenih omrežjih, oznaciti nekaj, kar nam je všec (Fran, geslo ‘všeckati’). njihove posnetke ali jih komentiramo), kot zadnji korak pa navaja, da je zelo priporocljivo sodelovati s priznanimi znamkami. V casu pisanja tega clanka je bilo virov o TikToku relativno malo, zato smo si po­magali tudi z blogi knjižnicarjev, ki objavljajo na TikToku, podkasti, ki govorijo o TikToku in mladih, clanki o TikToku iz knjižnicarskih revij; za slovenski prostor literature skoraj ni, zato smo si pomagali tudi lastnimi izkušnjami in TikTokovo statistiko profila Mestne knjižnice Ljubljana. 2.1 Uporabniki TikToka TikTok je v prvi vrsti namenjen mladim, ki praviloma težje vzdržujejo pozor­nost, zato se mora vse zgoditi hitro ali vsaj na tako zanimiv nacin, da pocakajo do konca posnetka. Vecina uporablja TikTok za zabavo, preganjanje dolgcasa, sprostitev od šole in iskanje vsebin o dogajanju v svetu (Koren Ošljak, 2023). Za izražanje uporabljajo krajše posnetke in s tem oblikujejo spletno kulturo, po­snetki pa obicajno najprej postanejo viralni5 5 Pridevnik viralen pomeni, da se nekaj (posnetek, slika ipd.) hitro širi po spletu, zlasti z medse­bojno izmenjavo od uporabnika do uporabnika (Fran, geslo ‘viralen’). prav na TikToku (Roškar, 2022). Med uporabniki je vec žensk (55 %) kot moških, vendar je razlika vedno manjša (Iqbal, 2023). Vec kot 60 % uporabnikov aplikacije je iz mlajše generacije: mile­nijci, generacija Z oziroma mladi odrasli, stari do 29 let (Aslam, 2023). Teh je v Mestni knjižnici Ljubljana najmanj (okoli 10 %) oziroma si izposojajo v glavnem samo študijsko gradivo in gradivo za domace branje, razen tega pa v knjižnico ne zaidejo (letna statistika obiska Mestne knjižnice Ljubljana 2019–2022). Kdo spada med milenijce in kdo v generacijo Z? Milenijci (imenovani tudi genera­cija Y ali generacija Jaz) so tisti, ki so rojeni med letoma 1981 in 1995 (Biljak Gerje­vic, 2018) oziroma 1996 (Eldridge, 2023). Glavna znacilnost je, da so polnoletnost dosegli v casu vzpona interneta in se zelo hitro navadili na novo tehnologijo, pametne telefone in družbena omrežja, zato se imenujejo tudi prva digitalna generacija (Zelazko, 2023). So zelo optimisticna generacija, ki je prepricana, da so spremembe možne. Skupno jim je, da so v mladosti vsaj nekaj casa uporabljali analogno tehnologijo. Najbolj cenijo izkušnje, veliko bolj kot imetje in statusne simbole (Biljak Gerjevic, 2018). Generacija Z (imenovana tudi GenZ, zoomerji, iGeneracija, postmilenijci …) se nanaša na tiste, ki so rojeni nekje med letoma 1997 in 2012 (Eldridge, 2023) ali 1996 in 2018 (Biljak Gerjevic, 2018), ceprav je ta razpon še vedno predmet debate, ker je generacije težko zamejiti. Generacijo Z je zaznamovalo odrašcanje z mobilnimi telefoni in povsod dostopnim internetom, zato so zelo vešci v komuniciranju in upravljanju družbenih omrežij. Odrašcali so v casu gospodarske krize in recesije, poleg tega pa so navajeni poudarjanja in­dividualnosti (Biljak Gerjevic, 2018). Oblikovali sta jih tudi pandemija covida-19 in hitro razvijajoca se tehnologija ter so na splošno najbolj raznolika generaci­ja. Odrašcali so v bolj raznolikih okoljih kot prejšnje generacije, zelo velika je možnost, da je eden od staršev rojen v tujini in višji je odstotek enostarševskih družin (Eldridge, 2023). V Sloveniji je nekaj vec kot 800.000 pripadnikov obeh generacij (Biljak Gerjevic, 2018). Cilj vecine tistih mladih uporabnikov aplikacije, ki redno objavljajo posnetke, je, da bi postali viralni. To pomeni, da uporabniki všeckajo in delijo video. Vi­ralni posnetek ima obicajno veliko všeckov in komentarjev ter je deljen, ne samo na TikToku, ampak tudi na drugih družbenih omrežjih; obicajno tak video v manj kot uri dobi okoli 2.000 ogledov in ljudje ne morejo nehati razpravljati o njem (Tabassum, 2022). Kako postati viralen? TikTok omogoca uporabo glasbe in zvoka iz filmov oziroma risank, zato je eden od nacinov udeležba v trendih z uporabo popularnega avdio posnetka. Tak posnetek lahko uporabniki najdejo tudi z iskanjem po zvoku. Zelo je pomembna tudi uporaba kljucnikov.6 6 Kljucnik (hashtag, hešteg): oznaka lojtra (#) skupaj z vsaj eno kljucno besedo takoj za njo, ki na družbenih omrežjih služi za oznacevanje in razvršcanje vsebin po temi (Fran, geslo ‘kljucnik’). Ne sme jih biti prevec in nanašati se morajo na vsebino posnetka, avdia ali ciljno publiko. Priporocena je uporaba od treh do petih kljucnikov. Najbolj pomembna pa je vse­bina posnetka, ki mora biti ali zabavna ali poucna (#LearnOnTikTok je eden od zelo priljubljenih kljucnikov) ali navdihujoca. Vkljucuje lahko vec stvari, vse od tega, kako rešiti dolocen problem, kako izboljšati svoj življenjski stil, do prikaza necesa, kar lahko uporabniki dodajo na svojo listo želja (Wong, 2023). Najbolj gledane vsebine na TikToku so zabavne narave, vendar veliko mladih TikTok že uporablja namesto Googla oziroma YouTuba, saj informacije raje išcejo in dobijo od svojih vrstnikov, od nekoga, ki je to že poskusil. TikTok je v veliki meri uporabljan za sprošcanje, zabavo in pridobivanje novih spretnosti (Dragoj­lovic, 2021). TikTokov algoritem je knjižnicam bolj prijazen kot recimo Instagramov ali Face­bookov. Deluje tako, da posnetek pokaže manjši skupini ljudi, na t. i. FY ali For You pageu.7 7 Slovenski prevod bi bil: Stran zate. Ce je skupini všec, to pomeni, da ga všecka, deli in shranjuje, ga bo TikTok pokazal še vecji skupini. Tako se algoritem prilagaja glede na to, kako všec je posnetek uporabnikom, zato ima nova vsebina na TikToku vecji poten­cial, da dobi velik odziv in, posledicno, ustvari nov trend (Slukan, 2023). Na ta nacin lahko vsak posameznik, tudi ce je cisto nov na TikToku, postane viralen (Bogan, 2021). V nasprotju pa imajo druge platforme precej pravil. Na primer Instagram ima toliko pravil, da je zelo majhna možnost, da naše objave vidijo vsi sledilci, da pa bi jih videli »nesledilci«, je skoraj nemogoce, razen ce smo pripravljeni placati promocijo (Hursh, 2021). 3 TikTok v knjižnicah TikTok je lahko zelo ucinkovito orodje za prepoznavnost knjižnice. Algoritem namrec omogoca, da dosežemo tudi tiste potencialne uporabnike, ki jih dru­gace ne bi. Aprila 2022 je imelo kar 43,3 % vse populacije, stare od 18 do 24 let, TikTok profil (Giantomasi, 2022). Eden od pozitivnih ucinkov TikToka je grajenje skupnosti, ki se razteza cez fizicne zidove knjižnice ter ji omogoca, da je na pozi­tiven in koristen nacin prisotna v vsakdanjem življenju svojih uporabnikov tudi takrat, ko niso v knjižnici (Bogan, 2020). TikTok nam omogoca tudi, da razložimo nesporazume, ki se pri delu veckrat pojavijo. Poleg tega je to odlicen in zabaven nacin, da pokažemo, kakšno vrednost prinašajo knjižnice skupnosti. Ena od skupnosti na TikToku, ki je zelo primerna za knjižnice, je t. i. BookTok (slika 3). To je vir bralnih priporocil v okviru dolocenega žanra, ki jih lahko dodajamo sami ali s pomocjo BookToka. BookTok je odlicen za prepricevanje »nebralcev«, da preberejo knjigo na podlagi njene estetike oziroma razpoloženja (Flood, 2021). Za trend predstavitve knjige z estetiko ali razpoloženjem so znacil­ni kratki posnetki s hitro menjajocimi se slikami, ki ustvarjalca spominjajo na knjigo, pa naj gre za pokrajino, barvo, žival … Drug nacin prepricevanja je objava prvega stavka iz knjige ali citata. Lahko se objavi tudi kratek opis (en stavek) ob naslovnici knjige. Veliko je tudi posnetkov priporocil, katera knjiga je bila ne­komu všec, ali pa gre preprosto za posnetek odpiranja paketa najnovejših knjig (Holmes, 2022). Nacinov je ogromno in mladi »booktokerji« so zelo kreativni. Založniki so BookTok že prepoznali kot sredstvo, da dosežejo in motivirajo »ne­bralce« ter ustvarijo vec ljubiteljev knjig (Flood, 2021). BookTok je zelo uporaben tudi za pripravo nabavnega seznama predvsem mladinske literature. Knjižnice lahko TikTok uporabljajo tudi za najavo dogodkov ali za pripovedo­vanje anekdot iz knjižnicarskega življenja. Poleg tega lahko TikTok posnetke delimo na drugih družbenih omrežjih. Ceprav so omogoceni daljši posnetki, je še vedno najbolje, da so kratki, ker je eden od pogojev, da se posnetek širi naprej, tudi, da ga do konca pogleda zadosten odstotek uporabnikov (Holmes, 2022). Knjižnice lahko s pomocjo TikToka pokažejo tudi, kako knjižnica deluje, za kaj se potrebuje denar in kako se že pridobljena sredstva porabljajo (Prica, 2023). Tudi na podrocju bibliotekarstva prihaja do viralnih posnetkov. Eden od takih primerov je posnetek, ki ga je pripravila Kelsey Bogan, knjižnicarka iz srednje šole Great Valley v Združenih državah Amerike (v nadaljevanju ZDA). V njem je preprosto predstavila, kaj vse se v knjižnici lahko pocne (pociva, sprošca, uci, povezuje in bere), in posnetek je v eni noci presegel 300.000 ogledov, v dobrem tednu pa 500.000 ogledov (slika 2). Hkrati je postala zelo priljubljena pri svojih študentih, ki so ji povedali, da je »viralna«, in ji porocali, da njihovi prijatelji iz drugih šol sprašujejo, ce imajo pri njih »tisto kul« knjižnicarko (Bogan, 2020). Na ta nacin so šola, knjižnica in knjižnicarka postale zelo znane in prepoznavne. TikTok v knjižnicah je zelo razširjen v ZDA in Kanadi. Vse knjižnice imajo veliko sledilcev in vec »viralnih« posnetkov ter posledicno tudi že formirano skupnost ljudi, ki jih zanimajo knjige, branje in knjižnica. V Evropi je takih primerov manj, raziskava spletnih strani splošnih knjižnic v Evropi8 8 Do 6. marca 2023 smo pregledali spletne strani 100 evropskih knjižnic; od tega je imelo TikTok profil 13 knjižnic in pet od teh jih je bilo na Poljskem (preostale so po ena na Švedskem, Norve­škem, Nizozemskem, Madžarskem, Hrvaškem, v Španiji, Estoniji in Bolgariji; od tega jih ima pet še »živ« profil). Za osem knjižnic na spletni strani ni bilo razvidno, ali imajo TikTok profil. je pokazala, da je TikTok v knjižnicah še najbolj razširjen na Poljskem (Troha, 2020), toda nikjer v takem obsegu kot v ZDA. Kot primer iz tujine bi izpostavili dva profila iz ZDA: splošna knjižnica Milwau­kee Public Library (@milwaukeepubliclibrary; slika 4), ki ima vec kot 90.000 sledilcev in vec kot tri milijone všeckov, ter Maricopa Library & Cultural Center (@maricopalibrary), ki ima 20.000 sledilcev in vec kot 350.000 všeckov. Obe knjižnici objavljata videe, povezane s knjižnico, branjem, knjigami, dogodki v knjižnici ter trende in humorne posnetke. Primer uspešnega knjižnicnega profila splošne knjižnice iz tujine je tudi Grad­ska knjižnica Marka Marulica v Splitu (@gkmm_split; slika 5) na Hrvaškem, ki ima 570 sledilcev in vec kot 12.000 všeckov. Tudi tukaj je vsebina zelo podobna, posebej je izpostavljeno, da imajo v knjižnici med drugim še družabne igre, prav tako pa je veliko posnetkov likovnega ustvarjanja v knjižnici. Primer dobre prakse iz Slovenije je Goriška knjižnica Franceta Bevka (@gori­ska_knjiznica; slika 6), ki ima vec kot 400 sledilcev in skoraj 7.000 všeckov (6. marec 2023). Aktivno objavljajo od avgusta 2022 in imajo zelo popularne in izvir­ne posnetke z veliko ogledi in všecki. Poleg posnetkov, ki predstavljajo zaposlene in delo v knjižnici, objavljajo tudi precej sinhroniziranih posnetkov in trendov. So pa vsi preneseni na knjižnicno dejavnost in humorno predstavljeni. Na podlagi informacij s spletnih strani splošnih knjižnic v Sloveniji9 9 Do 6. marca 2023 smo pregledali spletne strani 57 splošnih knjižnic iz Slovenije. Na spletni strani ni imela nobena objavljene povezave do svojega TikTok profila. Goriško knjižnico Franceta Bevka in Knjižnico dr. Toneta Pretnerja (Tržic) smo našli z iskanjem na TikToku. ugotavlja­mo, da ima na dan 10. marca 2023 svoj TikTok profil pet slovenskih splošnih knjiž­nic: Goriška knjižnica Franceta Bevka, Knjižnica dr. Toneta Pretnarja (Tr­žic), Mestna knjižnica Kranj, Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica in Mestna knjižnica Ljubljana. Obstaja sicer možnost, da smo katerega spregledali, saj ni nujno, da je povezava na TikTok profil posamezne knjižnice objavljena na njihovi spletni strani. Na TikToku se profili išcejo po uporabniških imenih, za katera pa spet ni nujno, da vsebujejo ime knjižnice, tako da je iskanje profilov drugih slovenskih knjižnic zahtevna naloga. Slika 2: Naslovna slika viralnega posnetka K. Bogan (Vir: @gvhslibrary) Slika 3: Primeri posnetkov z BookToka (Vir: zaslonska slika iskalnega kljuca »BookTok«) Slika 4: Zaslonska slika TikTok profila splošne knjižnice v Milwaukeeju (Vir: @milwaukeepubliclibrary) Slika 5: Zaslonska slika TikTok profila splošne knjižnice GKMM Split (Vir: @gkmm_split) Slika 6: Zaslonska slika TikTok profila Goriške knjižnice Franceta Bevka (Vir: @goriska_knjiznica) 3.1 TikTok v Mestni knjižnici Ljubljana Mestna knjižnica Ljubljana ima veliko izkušenj z uporabo družbenih omrežij. Trenutno ima aktivne profile na družbenih omrežjih Facebook, Instagram, Twit­ter, YouTube in TikTok, poleg tega imajo posamezne knjižnice mestnih obmocij še svoje Facebook in Instagram profile. TikTok profil je popolnoma brezplacen in Mestna knjižnica Ljubljana ga je odprla julija 2020, z rednimi objavami pa zacela oktobra 2021 (@mestnaknjiznicaljubljana, slika 7). To je bilo štiri leta po tem, ko je bil TikTok dan na tržišce v zahodnem svetu, in je bil že dobro uvelja­vljen. Najprej sta posnetke objavljali samo dve zaposleni, poleg svojih rednih zadolžitev. Pri snemanju so jima pomagali tudi sodelavci. Na zacetku sta vse delali s svojim mobilnim telefonom in sta morali biti precej kreativni. Pred tem nobena od njiju ni imela svojega osebnega TikTok profila in sta se dejansko ucili sproti, na napakah, z ogledom drugih profilov, s sledenjem trendom, ki sta jih preslikali na knjižnico, ipd. Slika 7: Zaslonska slika TikTok profila Mestne knjižnice Ljubljana (Vir: @mestnaknjiznicaljubljana) Od novembra 2021 se je število skrbnic TikTok profila povecalo z dveh na deset. V januarju 2023 je bila ustanovljena interna delovna skupina za pripravo inova­tivnih oblik promocije knjižnice, ki je trenutno prvenstveno namenjena pripravi objav na TikToku. Objave na profilih Mestne knjižnice Ljubljana na drugih druž­benih omrežjih niso v njeni pristojnosti. Sestavljena je iz desetih zaposlenih. Po ena do dve zaposleni prihajata iz knjižnic mestnih obmocij (tj. Knjižnica Preži­hov Voranc, Knjižnica Šiška, Knjižnica Bežigrad, Knjižnica Jožeta Mazovca in Knjižnica Otona Župancica), iz Potujoce knjižnice ter iz Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižnicarstvo. Na ta nacin so organizacijske enote Mestne knjižnice Ljubljana v delovni skupini relativno enakomerno zastopane. Naloge delovne skupine so: – pregledovanje TikToka, – prepoznavanje in preucevanje trendov, – iskanje idej, – snemanje kratkih videov (vecinoma okoli 15 sekund, nekaj pa je tudi daljših), – montaža posnetega materiala, – redne objave na TikTok profilu (2–4 na teden), – spremljanje odziva in odgovarjanje na komentarje, – redni sestanki (enkrat mesecno), – neformalno izobraževanje v obliki delavnic in predavanj ter priložnostno in samostojno ucenje, – pridobivanje tehnicne opreme (stojala, selfie stick,10 10 Uporabljamo angleški izraz, ker slovenski prevod ne obstaja; imamo le prevod za selfie (sebek, selfi), za katerega tudi spletni slovar Fran navaja, da je nekoliko ponesrecen. Dobesedno pomeni palico, s katero lahko slikamo samega sebe (ali z znamenitostjo, drugo osebo ipd.). lucka). Delovna skupina se praviloma srecuje enkrat na mesec na sestankih oziroma delovnih srecanjih. Poleg obravnave organizacijskih vprašanj, nacrtovanja dela in objav ter delitve nalog so sestanki namenjeni tudi pripravi posnetkov. Sestan­ki so zelo delovne narave in trajajo od minimalno tri do maksimalno sedem ur. Delovna skupina svoje delo usklajuje tudi z redno komunikacijo po elektronski pošti, telefonu in na video srecanjih. Znanja za delo s TikTokom smo zaposleni v delovni skupini pridobili vecinoma samostojno, neformalno in priložnostno, s pregledovanjem TikTok profilov dru­gih knjižnic ter branjem relevantnih prispevkov (clankov, blogov, videov), ki obravnavajo to tematiko. V januarju 2023 je bilo na pobudo delovne skupine v Ucnem centru Mestne knjižnice Ljubljana organizirano izobraževanje za zapo­slene v Mestni knjižnici Ljubljana in drugih slovenskih (splošnih) knjižnicah z zunanjim izvajalcem. Izobraževanje je izvedel Blaž Vižintin iz podjetja Vizion Digital, na TikToku poznan pod imenom @el_vixxa. Prvi del izobraževanja je bil nekoliko bolj teoreticen ter je vseboval pregled demografije in primerjavo TikTo­ka z drugimi družbenimi omrežji, predstavitev delovanja algoritma in njegovih posebnosti, priporocila glede naslovov, podobe profila, zvoka / glasbene podla­ge, casa in ure objavljanja ter analizo in prepoznavanje trendov v svoji branži. Drugi del izobraževanja je bil namenjen clanicam delovne skupine iz Mestne knjižnice Ljubljana in je vseboval prakticno snemanje in obdelavo posnetkov ter tudi pregled in analizo TikTok profila Mestne knjižnice Ljubljana. Udeleženke so dobile priporocila glede priprave posnetkov (npr. vec igranih situacij) ter odnosa do priprave vsebin, in sicer, da je pomemben pristop, ki vsebuje veliko mero humorja, tudi do negativnih komentarjev. Od zacetka aktivnega objavljanja (oktober 2021) je Mestna knjižnica Ljubljana pridobila vec kot 1.100 sledilcev (skoraj 400 pri prvem »viralnem« posnetku za rezervacije knjig). Podatki TikTokove analitike kažejo, da je med njimi 36 % ti­stih, ki so stari do 24 let. Dostop do analiticnih podatkov je omogocen z mobilno aplikacijo, kjer lahko z orodjem Creator Tools, Analytics spremljamo podatke o ogledih, všeckih, komentarjih, ogledih profila, deljenju, sledilcih ipd. do 60 dni nazaj. Podatke je možno shraniti tudi v Excelovo preglednico, kar v Mestni knjižnici Ljubljana izvajamo za vsak mesec sproti. Na teden so objavljeni povprecno trije posnetki, kakšen teden vec, kakšen manj, kar pomeni, da je Mestna knjižnica Ljubljana v 17 mesecih delovanja objavila vec kot 200 posnetkov. Objavljenih je bilo tudi nekaj posnetkov, ki so dosegli nad 10.000 oziroma 20.000 ogledov (do 8. marca 2023 vse skupaj vec kot 300.000 ogledov, slika 8). Slika 8: Število ogledov TikTok profila Mestne knjižnice Ljubljana v posameznem mesecu (Vir: TT statistika Mestne knjižnice Ljubljana po mesecih) Do 7. marca 2023 smo dobili vec kot 13.000 všeckov. Naši sledilci so pretežno ženskega spola (78 %) in vecinoma (95 %) iz Slovenije (2 % tudi iz Hrvaške in preostali 3 % iz drugih držav). Mlajši starostni skupini, do 24 let in od 25 do 34 let, sta enakovredni (obe po 36 %), preostalo pa so starejši (slika 9 prikazuje, od leve proti desni, sledilce glede na spol, državo in starost). Slika 9: Statistika sledilcev TikTok profila Mestne knjižnice Ljubljana; od leve proti desni: struktura glede na spol, regijo in starost (Vir: TikTok Analytics Mestne knjižnice Ljubljana (8. 3. 2023)) Ob pregledu ogledov najbolj gledanih posnetkov se pokaže, da kljub enakovre­dni zastopanosti starostnih skupin od 18 do 24 let in od 25 do 34 let posnetke v glavnem gledajo tisti iz starostne skupine do 24 let (vec kot 50 %; slika 10). Slika 10: Statistika gledalcev najbolj priljubljenih posnetkov na TikTok profilu Mestne knjižnice Ljubljana glede na starost (Vir: TikTok Anaytics Mestne knjižnice Ljubljana (8. 3. 2023)) Trenutno se na profilu Mestne knjižnice Ljubljana objavlja zelo raznolika vsebi­na. Okvirno smo naše posnetke razdelile na naslednje kategorije: pogosta vpra­šanja, nesporazumi oziroma anekdote, informacije, knjižna in bralna priporoci­la ter razbijanje knjižnicnih stereotipov. Na humoren nacin je prikazano delo v knjižnici (ti posnetki so se do sedaj izkazali za najbolj priljubljene); promoviramo dogodke, ki se dogajajo v razlicnih enotah Mestne knjižnice Ljubljana; profil se uporablja tudi za predstavitev novosti, tako knjižnih kot tudi na podrocju sto­ritev in servisov, ter za priporocila za branje. Uporabnike izobražujemo, kako uporabljati dolocene storitve, ki jih ponuja knjižnica, ter kako poteka poslovanje Potujoce knjižnice, od priprave bibliobusa do samega dela na postajališcih, ki se zelo razlikuje od delovanja obicajne splošne knjižnice. Predstavljajo se tudi razlicne organizacijske enote Mestne knjižnice Ljubljana. Na družbenem profilu se odgovarja tudi na pogosto zastavljena vprašanja. V delovni skupini sodelujejo zaposlene, ki vsebine za TikTok pripravljajo po­leg svojega rednega dela z uporabniki in gradivom. Priprava vsebin za TikTok predstavlja le del njihovih delovnih nalog in ob vseh delovnih obveznostih je organizacija dela zahtevna. Za 15-sekundni posnetek je treba oblikovati idejo, vnaprej napisati scenarij, posneti vse kadre (nekatere tudi veckrat), potem pa posnetek še zmontirati, posneti voice-over11 11 Uporabljamo angleški izraz, ker slovenski prevod (glasovno snemanje) ne pojasni povsem po­mena. Pomeni zvok, naknadno posnet na obstojeci posnetek. ali ga opremiti z napisi in poiskati primerno glasbeno podlago ter poiskati primerne opisne kljucnike, ki spremljajo vsako objavo. Za pripravo takšnega posnetka porabimo med eno in dvema urama casa, za nekatere posnetke vec, druge manj, odvisno od pripomockov, števila na­stopajocih, lokacije snemanja. Za snemanje uporabljamo mobilne telefone (tako iOS kot tudi android), LED selfie obroc (slika 11) in dve vrsti stojal; »EZ capture«, trinožno stojalo z Bluetooth sprožilcem, ki se podaljša tudi v t. i. selfie stick (sli­ke 12 do 14), ter »Flex 3«, stojalo s tremi fleksibilnimi nogami, da se lahko tudi pritrdi, npr. na police (sliki 15 in 16). Veliko dela je opravljenega tudi v prostem casu, da lahko profil kaže primerno stopnjo ažurnosti in aktivnosti. Slika 11: LED selfie obroc (Vir: fotografije avtorice clanka) Slike 12 do 14: EZ capture (Vir: fotografije avtorice clanka) Sliki 15 in 16: Flex 3 (Vir: fotografije avtorice clanka) 4 Cilji delovne skupine, povezani s TikTokom Ciljev imamo veliko, njihova uresnicitev pa je odvisna od organizacijskih in ka­drovskih zmožnosti. Razvršceni po prioriteti so: – Sistematicna ureditev profila (razlicni naslovi za razlicne vsebine), da bi upo­rabniki že na prvi pogled locili posnetke. – Delitev vsebin in podrocij snemanja po organizacijskih enotah (npr. Pionirska objavlja priporocila, Potujoca knjižnica posebnosti, ki spremljajo poslovanje v bibliobusu, ipd.), ker bi na tak nacin posnetke dolocenega podrocja delovanja lahko zelo izpopolnili in posledicno dobili kakovostnejše posnetke. – Ustrezna uskladitev delovnih obveznosti, kjer bi lahko nacrtno enkrat mesec­no vec delovnih ur v istem dnevu namenili aktivnostim za pripravo vsebin za TikTok profil. Nacrtovana je priprava vnaprej posnetih vsebin za mesecni raz­pored nacrtovanih objav, ki bi za koncno razlicico potrebovale le še ustrezno tehnicno montažo. Dodatna snemanja bi tako izvedli samo za vsebine, ki ne bi bile vnaprej predvidene v mesecnem nacrtu objav. Cilj je tudi, da v prihodnosti posnamemo in objavimo vec »igranih« posnetkov oziroma skecev in t. i. voice-over posnetkov. Poleg tega si želimo predstaviti še vec knjig (npr. posneti napovednike, prebrati samo en stavek …). Ena od prioritet je posneti vec vsebin za skupnost BookTok, kjer uporabniki priporocajo knjige po žanru, starostni stopnji, po nacelu »Ce si prebral to knjigo, ti bo všec tudi …« itd. Za nas je to zabaven nacin, kako priporociti knjige mladim bralcem, je pa hkrati tudi eden od najlažjih nacinov za pridobitev podatkov o tem, kaj mladi radi berejo, na podlagi cesar lahko oblikujemo seznam želja uporabnikov glede nakupov knjižnicnega gradiva. 5 Zakljucek Vzpostavitev in vzdrževanje aktivnega in atraktivnega profila na družbenem omrežju od (splošne) knjižnice zahteva sistematicen pristop. Organiziranost dela je sicer odvisna od konteksta posamezne knjižnice, od njene velikosti, politi­ke objavljanja na družbenih omrežjih, sistemizacije delovnih mest, pa tudi od kompetenc in preferenc zaposlenih. Zaposleni za kakovostno vodenje profila in pripravo posnetkov potrebujejo: – Znanje in spretnosti, ki jih morajo stalno nadgrajevati, da sledijo trendom. Gle­de na to, da je to relativno novo podrocje za vecino zaposlenih v knjižnicah, je priporoceno tudi zacetno usposabljanje o temeljnih znacilnostih TikToka. – Ustrezno opremo (npr. luci, stojala in druge pripomocke za snemanje, pro­gramsko opremo), ki jo je treba izbrati, zagotoviti sredstva za njen nakup in jo nabaviti. – Ustrezno organizacijo dela, ki zaposlenim omogoca, da imajo dovolj casa za zbiranje idej, pripravo in obdelavo posnetkov ter spremljanje povratnih infor­macij in odzivov uporabnikov omrežja. Za zaposlene predstavlja delo s TikTokom novo delovno nalogo, ki je obicajno samo dodana k že obstojecim. Pri tem je treba premisliti in dobro opredeliti cilje in namene dela na organizacijski ravni posamezne knjižnice ter tudi na indivi­dualni ravni, za posameznega zaposlenega. Za posameznega zaposlenega lah­ko delo na novem delovnem podrocju predstavlja nov karierni izziv, lahko ga spodbudi k novemu raziskovanju in pridobivanju znanja, k pripravi strokovnih objav. Na ravni organizacije pa lahko predstavlja novo možnost sodelovanja med zaposlenimi v razlicnih organizacijskih enotah. Nakazuje se potreba po uvedbi novih oblik strokovnega dela v splošnih knjižni­cah. Potreba po tem se je pojavila zaradi spremenjenega nacina komuniciranja z javnostjo in uporabniki po družbenih omrežjih. Delovni procesi in kompetence knjižnicarjev, potrebne za delo v sodobnih knjižnicah, vpetih v izzive informacij­ske družbe, se bodo preoblikovali, ker nas razvoj tehnologije sili k spremembam. Skrbniki TikToka potrebujejo poleg casa za snemanje in montažo posnetkov tudi cas za pregledovanje TikToka z namenom sledenja trendom in iskanja idej. Ta cas bi lahko pridobili z delom od doma ali na terenu, ali pa bi se njihove že ob­stojece obveznosti organizirale tako, da bi se delo s TikTokom lahko opravljalo vsakodnevno, razporejeno med preostale obveznosti. V Mestni knjižnici Ljubljana ugotavljamo, da je TikTok lahko odlicno sredstvo za dosego tistih uporabnikov, ki v knjižnico ne zaidejo pogosto. Na našem profilu smo jih seznanili z zanimivimi dogodki, projekti, storitvami in priporocili za bra­nje, na katera dobimo najvec odziva. Po dobrem letu delovanja ugotavljamo, da se je odprtje profila obrestovalo. Dobili smo povratne informacije, da so posnetki uporabni, zabavni in poucni. V prihodnosti bi lahko v evalvacijah uspešnosti preverjali tudi, kako prepoznavna je knjižnica, kje so slišali za ugodnosti, koli­ko je bilo na novo vpisanih clanov iz ciljne skupine (do 25 let) in kakšen odnos imajo do knjižnice. Zahvala Hvala dr. Simoni Šinko za moralno in strokovno podporo, za potrpežljivost in odgovore na neskoncna vprašanja, za hitrost in spodbudo. Hvala tudi mag. Alešu Klemnu za vso strokovno pomoc, pripombe in nasvete. Navedeni viri Aslam, S. (2023). TikTok by the Numbers: stats, demographics & fun facts. https://www.omnicoreagency.com/tiktok-statistics/ Biljak Gerjevic, R. (2018). Po cem se razlikujejo slovenske generacije in kako velike so. Dnevnik, 5. 11. 2018. https://www.dnevnik.si/1042845608 Bogan, K. (2021). TikTok: 8 ways libraries are using it. https://dontyoushushme.com/2021/10/25/tiktok-8-ways-libraries-are-using-it/ Bogan, K. (2020). TikTok and libraries: a powerful partnership. Connections, 115 (4), 8–9. https://www.scisdata.com/media/2175/scis_connections_115_web.pdf Božic. G. (gost) (2023). TikTok 1: Gorazd Božic o varnosti aplikacije [Podkast]. V Odbita do bita (RTV SLO – Val 202), 16. 3. 2023. https://podcasts.apple.com/si/podcast/odbita­ -do-bita//id428533552?i=1000604442174 Delfino, D. in Antonelli, W. (2022). A beginner’s guide to Instagram, the wildly popular photo-sharing app with over o billion users. https://www.businessinsider.com/guides/tech/what-is-instagram-how-to-use-guide Doyle, B. (2023). TikTok Statistics – Everything You Need to Know. https://wallaroomedia.com/blog/social-media/tiktok-statistics/ Dragojlovic, J. (2021). Mladina in družbena omrežja: študija primerov YouTuba in TikToka [Magistrsko delo]. Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta. Eldridge, A. (2023). Generation Z: demographic group. Enciklopedija Britannica. https://www.britannica.com/topic/Generation-Z Fedorenko, A. (2021). How to become TikTok famous in 2022. Insense. https://insense.pro/blog/how-to-become-tiktok-famous Flood, A. (2021). The rise of BookTok: meet the teen influencers pushing books up the charts. The Guardian, 25. 6. 2021. https://www.theguardian.com/books/2021/jun/25/the­ -rise-of-booktok-meet-the-teen-influencers-pushing-books-up-the-charts Geyser, W. (2023). Top 64 TikTokStats You Need to Know in 2023. https://influencermar­ ketinghub.com/tiktok-stats/ Giantomasi, J. (2022). How to use TikTok for your library. https://www.njstatelib.org/how­ -to-use-tiktok-for-your-library/ Herrmann, J. (2019). How TikTok is rewriting the world: TikTok will change the way your social media works – even if you’re avoiding it. The New York Times. https://www.nyti­ mes.com/2019/03/10/style/what-is-tik-tok.html Holmes, S. (2022). TikTok and libraries: A Powerful partnership … was a powerful presen­tation!. (ALA Annual Conference 2022). https://www.alsc.ala.org/blog/2022/06/tiktok­ -and-libraries-a-powerful-partnership-was-a-powerful-presentation/ Hursh, A. (2021). The Library’s guide to TikTok: the pros and cons of joining one of the hottest social media platforms. https://superlibrarymarketing.com/2021/04/26/libra­ rytiktok/ Iqbal, M. (2023). TikTokRevenue and Usage Statistics. https://www.businessofapps.com/data/tik-tok-statistics/ Jensen, K. (2020). What makes these librarians TikTok? School Library Journal, 11. 8. 2020.. https://www.slj.com/story/What-Makes-These-Librarians-TikTok-teachers-school­ -social-media Kerner, S. M. (2021). Facebook. https://www.techtarget.com/whatis/definition/Facebook Kirchhoff, D. (2021). More Tok on the Clock: Introducing longer videos on TikTok. Newsroom. https://newsroom.tiktok.com/en-us/longer-videos Lincoln, J. E. (2022). YouTube specs: All you need to know about youtube video specs. https://ignitevisibility.com/youtube-ad-specs/ Koren Ošljak, K. (2023). TikTok 3: Katja Koren Ošljak o mladih [Podkast]. V Odbita do bita (RTV SLO – Val 202), 30. 3. 2023. https://podcasts.apple.com/si/podcast/odbita-do-bita/id428533552?i=1000606540871 Montag, C., Yang, H. in Elhai, J. D. (2021). On the Psychology of TikTok Use: A First Glimp­se From Empirical Findings. Frontiers in Public Health, 9. https://doi.org/10.3389/fpu­ bh.2021.641673 Oblak Crnic, T., Jontes, D., Šušteršic, N., Koren Ošljak, K. in Plaska, J. (2023). Medijska kultura in digitalni vsakdan mladih, 2. del: Mediji, branje in prosti cas v casu družbe­nih platform. (Porocilo raziskave v okviru ARRS projekta Medijski repertoarji mladih (J5-2564), FDV.) https://medijimladih.si/wp-content/uploads/2023/07/MRM_porocilo-2.del_web.pdf Oblak Crnic, T., Jontes, D., Šušteršic, N., Koren Ošljak, K. in Plaska, J. (2023). Medijska kultura in digitalni vsakdan mladih, 1. del: Prisotnost, rabe in regulacija digitalnih tehno­logij v družinah in šolah. (Porocilo raziskave v okviru ARRS projekta Medijski repertoarji mladih (J5-2564), FDV.) https://medijimladih.si/wp-content/uploads/2023/03/MRM_po­ rocilo_web.pdf Prica, S. (2023). Analiza objav na TikTok profilu Mestne knjižnice Ljubljana, Knjižnica, 67 (1-2), 59–77. https://journals.uni-lj.si/knjiznica/issue/view/1020/762 Roškar, S. (2022). Oglaševanje za generacijo Z na družbenem omrežju TikTok [Magistrsko delo]. Univerza v Mariboru, Fakulteta za elektrotehniko, racunalništvo in informatiko. https://dk.um.si/Dokument.php?id=158959&lang=slv Shepherd, J. (2023). 20 essential TikTok statistics you need to know in 2023. Social shepherd. https://thesocialshepherd.com/blog/tiktok-statistics Tabassum, S. (2022). What is considered viral on TikTok? (Explained). https://www.thete­ chwire.com/what-is-considered-viral-on-tiktok/ Slukan, N. (2023). TikTok 2: Nejc Slukan o dezinformacijah [Podkast]. V Odbita do bita (RTV SLO – Val 202), 23. 3. 2023. https://podcasts.apple.com/si/podcast/odbita-do-bita/id428533552?i=1000605497538 Troha, N. (2022). TikTok marketing [Zakljucna projektna naloga]. Univerza na Primor­skem, Fakulteta za management. Wong, L. (2023). How to go viral on TikTok: 11 Top Tips (and why they work). https://blog.hootsuite.com/how-to-go-viral-on-tiktok/ Wright, W. T. (2021). Reality check: How adolescents use TikTok as a digital backchan­neling medium to speak back against institutional discourses of school(ing). Radical Teacher, 119, 61–67. https://doi.org/10.5195/rt.2021.777 Zelazko, A. (2023). Millennial: demograpfic group. Enciklopedija Britannica. https://www.britannica.com/topic/millennial Drugi uporabljeni viri Goriška knjižnica Franceta Bevka [goriska_knjiznica]. https://www.tiktok.com/@gori­ ska_knjiznica Gradska knjižnica Marka Marulica Split [gkmm_split]. https://www.tiktok.com/@gkmm_split GVHS Library [gvhslibrary]. https://www.tiktok.com/@gvhslibrary Maricopa Library & Cultural Center [maricopalibrary]. https://www.tiktok.com/@mari­ copalibrary Mestna knjižnica Ljubljana [knjiznica.ljubljana]. https://www.tiktok.com/@mestnaknjiz­nicaljubljana Milwaukee Public Library [milwaukeepubliclibrary]. https://www.tiktok.com/@milwau­ keepubliclibrary Mag. Maja Šefman višja bibliotekarka, Mestna knjižnica Ljubljana e-pošta: maja.sefman@mklj.si Zasnova družabne igre o lažnih novicah: Poznavalec lažnih novic Design of a board game about fake news: The fake news expert Nika Arih Oddano: 9. 10. 2023 – Sprejeto: 17. 11. 2023 1.04 Strokovni clanek 1.04 Professional article UDK: 794:070.431:177.3 DOI: https://doi.org/10.55741/knj.67.3-4.6 Izvlecek Lažne informacije so že stoletja del našega življenja, vendar so šele ob vstopu v digital­no zaznamovan svet zacele terjati vec naše pozornosti. Z vedno vecjim dosegom infor­macij in vedno manjšo kakovostjo nadzora nad njimi so na udaru mladostniki, ki jim primanjkuje vešcin prepoznavanja kredibilnosti informacij. V prispevku je izpostav­ljena medsebojna povezava med lažnimi novicami in najstniki, ter poudarjena vloga uciteljev in šolskih knjižnicarjev pri razvijanju njihove kriticne pismenosti. Ceprav je težnja po opismenjevanju vecinoma že uspešno integrirana v kurikulum, pa je treba nacin podajanja znanja za najvecjo ucinkovitost predrugaciti in ga nadgraditi s primeri iz vsakdanjega življenja. V nadaljevanju kot primer tovrstne prakse predstavljamo za­snovo družabne igre o lažnih novicah, ki sistematicno razdela za mlade najbolj ogroža­joca podrocja ter jim na zabaven nacin posreduje prakticna znanja za uspešno in varno informacijsko udejstvovanje. Kljucne besede: lažne novice, lažna informacija, mladostniki, kriticna pismenost, dru­žabna igra Podatkovni set: Vsebina prispevka ne temelji na raziskovalnih podatkih. Abstract False information has been a part of our lives for centuries, but it’s only with the ad­vent of the digitally interconnected world that they have started to demand more of our attention. With the ever-expanding volume of information and diminishing quality of control over it, teenagers are particularly vulnerable, lacking the skills to discern the credibility of information. This article highlights the interconnection between fake news and teenagers, emphasizing the role of teachers and school librarians in foster­ing their critical literacy. Although the inclination towards teaching literacy is already largely incorporated into the curriculum, the method of imparting knowledge needs to be altered and enhanced with real-life examples for maximum effectiveness. An ex­ample of such practice is presented, outlining the design of a board game about fake news that systematically breaks down the most threatening areas for young people and provides them with practical knowledge for successful and safe engagement with information. Keywords: fake news, false information, adolescents, critical literacy, board game Data set Metadata: No research data are associated with this article. 1 Uvod Sodobna digitalna kultura, v kateri živimo, omogoca obstoj nepopisljive kolici­ne informacij, njihovo nenehno širjenje in vsestransko posredovanje. S hitrim tempom digitalnega razvoja in spremembo posameznikove vloge v kontekstu informacij, se je spremenila tudi nadzor nad verodostojnostjo informacij, ki je bila vcasih v rokah razlicnih medijev, novinarjev in knjižnicarjev, danes pa je zaradi možnosti, da informacije širi prav vsak, popoln nadzor nemogoc, zato pa tudi slabše izveden (De Paor in Heravi, 2020). Posledicno se na spletu pojavlja vse vec lažnih novic, ki povzrocajo vsestransko škodo, s tem pa so na udaru tudi knjižnice, katerih poslanstvo je uporabnikom zagotoviti relevantne in verodo­stojne vire ter informacije (National Literacy Trust, 2018; Farmer, 2019; Sullivan 2019; De Paor in Heravi, 2020; Corujo in Revez, 2021). Hitro razvijajoce se digitalno okolje je lahko v izziv tudi najbolj izkušenim upo­rabnikom razlicnih medijev, še bolj pa so razlicnim tveganjem izpostavljeni otro­ci in mladostniki. Ti nimajo zadostne mere poznavanja informacijskega okolja, še slabše opremljeni pa so z vešcinami kriticne pismenosti, ki je nujna za iden­tificiranje lažnih informacij. Posledicno je najranljivejša skupina v kontekstu lažnih novic brez prave preventive postavljena v središce zlonamernih agend in tesnobe, ki se pojavlja ob vsestranski nezaupljivosti (Cooke, 2017; National Literacy Trust, 2018; Deokar idr., 2019; Farmer, 2019; Johnston, 2020). V takšnih okolišcinah je nujno, da šole kriticno pismenost v kurikulum implementirajo pri­oritetno, ob tem pa spodbujajo sodelovanje med ucitelji, šolskimi delavci, knjiž­nicarji, starši, skupnostmi in drugimi, da bodo mladi v prihodnje v informirano in demokraticno družbo vstopili kar najbolje opremljeni. 2 Lažne novice Koncept lažnih novic se v svetu pojavlja že vrsto stoletij, dalec pred vzponom digitalizacije. Prvic se pojavijo že v casu pred Kristusom, najbolj znan primer iz starodavne zgodovine pa je državljanska vojna Rimske republike med Markom Antonijem in Oktavijanom, kjer je slednji s širjenjem lažnih informacij preko poe­zije in sloganov, odtisnjenih na kovance, Marka Antonija oblatil in si tako pridobil tolikšno podporo ljudstva, da je v vojni zmagal in postal prvi rimski cesar (BBC, b. d.). Kasneje, sploh po izumu tiska, so se lažne novice zacele širiti hitreje kot kadarkoli prej. To je izkoristil tudi Benjamin Franklin, ki je v 18. stoletju ustvaril ponaredek izdaje casopisa Boston Newspaper, v katerem je širil lažne informacije o ameriških domorodcih. Novico so kasneje razširili tudi drugi casopisi, posle­dicno pa je Franklinu uspelo okrepiti javno sovraštvo do ameriških staroselcev in upraviciti ameriško revolucijo (Common sSense eEducation, b. d.). V današnjem digitalnem svetu pa je lažnih novic toliko, da jih ne moremo vec nadzirati. Feno­men je razširjen po vsem svetu, vecjo kolicino pozornosti in zanimanja znanstve­nih skupnosti pa je dobil v letu 2016, pred ameriškimi predsedniškimi volitvami (Sullivan, 2019). V letu 2023 smo (bili) prav tako prica številnim širše dostopnim lažnim novicam, ki zadevajo predvsem predsedniške volitve po svetu, Covid-19, rusko ukrajinsko vojno, zaigrane smrti, vojni obracun med Izraelom in Hamasom, krepi pa se tudi pojavljanje lažnih volilcev in množicnih medijev, ki temeljijo na lažnih novicah (angl. deepfake) (The Associated Press, b. d.). De Paor in Heravi (2020) pravita, da je lažna novica kompleksen pojem, ki je pogosto napacno interpretiran. Kljub temu v praksi oznacuje široko podrocje lažnih ali izkrivljenih informacij, ki so lahko ustvarjene namenoma ali nehote. Najpogostejši razlogi za stvaritev in širjenje tovrstnih informacij so namerno zavajanje, financne koristi ter zabava. Sullivan (2019) poudarja, da se strokov­njaki zavedajo problematike lažnih informacij, ki mora biti naslovljena, vendar jim delo na tem podrocju otežuje nejasnost narave problema. Ta ne zajema zgolj lažnih novic in posledic, ki jih prinašajo, temvec izhaja iz globlje problematike individualne ravni ter vkljucuje tudi pomanjkljivi izobraženost in medijsko pis­menost posameznikov. Posledicno so ti lažje tarce za prevare, saj ne posedujejo znanj za ovrednotenje verodostojnosti informacij. Razlicne študije ugotavljajo, da se je ogroženost posameznikov in organizacij povecala zlasti s širjenjem druž­benih omrežij, ki so najucinkovitejše orodje za širjenje lažnih novic. Posamezni­ki, ki neresnic ne prepoznajo, so lahko žrtve predrugacenja svojega mišljenja ali odlocanja, njihova percepcija resnicnih dogodkov pa lahko postane izkrivljena. Knjižnicarji so kot informacijski strokovnjaki zadolženi, da tovrstne posamez­nike informacijsko opismenijo, s tem pa pripomorejo k njihovemu ucinkovite­mu prepoznavanju zavajajocih informacij (Cooke, 2017; National Literacy Trust, 2018; Deokar idr., 2019; Farmer, 2019; Johnston, 2020; Agostiniani idr., 2022). 2.1 Lažne novice in knjižnice Knjižnice in knjižnicarji se zavedajo svoje vloge pri spopadanju z lažnimi novica­mi in se kot informacijski cuvaji, danes pa tudi posredniki znanja aktivno ukvar­jajo s širjenjem informacij o nacinih in pomembnostih njihovega prepoznavanja (National literacy trust, 2018; Farmer, 2019; Sullivan, 2019; De Paor in Heravi, 2020; Corujo in Revez, 2021). Corujo in Revez (2021) trdita, da je informacijska pismenost glavni odgovor lažnim novicam, najpogostejša cilja informacijske­ga opismenjevanja v kontekstu lažnih novic pa sta po Cooku (2017), osnovno zavedanje o obstoju lažnih informacij ter sposobnost splošnega ovrednotenja virov in informacij. V sistematicnem pregledu literature, kjer se Corujo in Revez (2021) osredotocata na knjižnicarske prakse pri spopadanju z lažnimi novicami, so nanizani nacini za izboljšanje informacijske in medijske pismenosti, ki jih knjižnicarji vecinoma oznacujejo za prioritetne. Sem spadajo razni knjižnicni vodniki, infografike, kontrolni seznami, preverjanja dejstev, navodila in vaje za opismenjevanje, avdio-vizualne vsebine ter družbene medijske kampanje, s tem pa se zavzemajo, da bo širša javnost ucinkoviteje vrednotila informacijske vire, dosegla višji nivo informacijske pismenosti in razumela pomembnost ukvarja­nja z lažnimi novicami. Avtorja omenjata tudi, da najvec pregledanih raziskav poudarja visokošolske knjižnice, ki s svojim delovanjem podpirajo kurikulum in raziskovalno dejavnost fakultet in študentov, v kontekstu lažnih novic pa so v glavnem osredotocene na posredovanje znanja za ucinkovito informacijsko opismenjevanje. V raziskavah so bile le nekajkrat omenjene tudi splošne knjiž­nice, ki se sicer zavzemajo za informiranje in izobraževanje o lažnih novicah, a se morajo povezati z lokalnimi šolami, organizacijami in skupnostmi, ce želijo, da postanejo te strategije bolj prepoznavne in priznane ter tako dobijo vecje mož­nosti za napredek in razvoj. De Paor in Heravi (2020) omenita nekaj primerov splošnih knjižnic, ki uporabljajo razlicne metode izobraževanja javnosti, ki so jih utemeljile visokošolske knjižnice, in se zavzemajo za informiranje skupnosti o lažnih novicah. Eden takih primerov je splošna knjižnica v Oaklandu, ki je v letu 2018 gostila vec interaktivnih delavnic na to temo. Potekale so tudi izven knjižnice, saj so zaposleni obiskovali lokalne šole, kjer so ucencem na prakticnih primerih pomagali locevati resnicne od neresnicnih informacij. Poleg omenjenih vrst knjižnic pa imajo kljucno vlogo pri razvoju medijske in digitalne pismenosti šolske knjižnice. Brumpton in Hutchinson (2022) pravita, da so naloge šolskega knjižnicarja podpiranje promocije branja, medijske in informacijske pismenosti, tehnološke vkljucenosti ter kriticnega mišljenja. Te naloge so bile opredeljene že v smernicah Mednarodnega knjižnicarskega združenja za šolske knjižnice, podrobnejši pregled pomena medijskega in informacijskega opismenjevanja pa razkriva, da je povezava vseh nalog šolskega knjižnicarja kljucna za ucinkovito vrednotenje vsebin in informacijskih virov (IFLA – smernice za šolske knjižnice, 2019). Media and information literacy (b. d.) pravi, da je ucni nacrt medijskega in informacijskega opismenjevanja sestavljen iz sklopa znanja, spretnosti, odnosov, kompetenc in praks, ki ucencem omogocajo ucinkovit dostop, analizo, kriticno vrednotenje, interpretacijo, uporabo, ustvarjanje in razširjanje informacij in me­dijskih vsebin z uporabo obstojecih sredstev in orodij. Mnoge šolske knjižnice že uporabljajo elemente in metode medijskega in informacijskega opismenjevanja ter tako poskušajo ucence opremiti za spopadanje z lažnimi informacijami. Kljub vsem obetavnim strategijam, pa te po vecini ostajajo zgolj teoreticne. Sullivan (2019) pravi, da so pristopi uspešno dodelani, vendar pa v ospredju ostaja pri­manjkljaj empiricnih študij, ki bi raziskale ucinkovitost teh pristopov v praksi, zato izpostavlja, da mora biti problematika v prihodnjih raziskavah revidirana in nadaljnje obravnavana, k raziskovanju pa poziva tudi znanstvenike s podrocja šolstva in šolskega knjižnicarstva. 2.2 Lažne novice in mladi Problem lažnih novic postane še bolj perec, ko pozornost usmerimo k mladim. Otroci in mladostniki dandanes odrašcajo v svetu neskoncnih informacij, ki jih lahko pridobijo iz neštetih virov, zato se pogosto srecujejo z obcutki strahu in nezaupanja, saj ne prepoznajo verodostojnih virov in informacij. Hiter razvoj digitalnih in družbenih medijev omogoca, da do informacij zlahka dostopajo, jih širijo in celo sami ustvarjajo. Verodostojnost informacij je zato pod velikim vprašanjem, saj se s tem z enako hitrostjo širijo tudi lažne novice. Posledicno potreba po vsestranski pismenosti mladih še nikoli ni bila tako velika, kot je sedaj, za to pa so v najvecji meri odgovorne izobraževalne ustanove, knjižnicarji in starši (Cooke, 2017; National Literacy Trust, 2018; Deokar idr., 2019; Farmer, 2019; Johnston, 2020; Agostiniani idr., 2022; Maftei in Merlici, 2022). Raziskave National Literacy Trusta (2018) so pokazale, da mladi najvec novic pridobijo po televiziji ali radiu, v vzponu pa je pridobivanje informacij iz digitalnih virov novic, predvsem družbenih omrežij, kot so Facebook, Snapchat, X in Instagram. Medtem ko otroci, stari do sedem let, bolj zaupajo tradicionalnim virom novic, se starejši že opazno bolj nagibajo k digitalnim. Ceprav vecina mladih odrašca v konstantnem stiku s spletom, ki jim predstavlja prirocen vir informacij, jim v veliki meri primanjkuje sposobnosti za vrednotenje zanesljivosti vsebin, s ka­terimi se srecujejo. Le 2 % otrok in mladostnikov v Združenem kraljestvu ima sposobnosti kriticne pismenosti, ki jo potrebujejo za ugotavljanje resnicnosti informacij. Mnogo ucencev ne zna identificirati lažnih novic in jih zamenjujejo z dejstvi, s tem pa so izpostavljeni nevarnostim, ki prežijo na spletu. Ni pa dovolj, da se mlade zgolj seznani s tehnikami prepoznavanja lažnih novic. Ce želimo, da uspešno vrednotijo verodostojnost informacij in krožijo po vse­stranskem digitalnem okolju, ga morajo najprej razumeti, to pa lahko dosežejo le s poznavanjem širšega konteksta lažnih novic (Sullivan, 2019). Za uspešno vrednotenje pridobljenih informacij morajo socasno razmišljati tudi o nacinih nastajanja dolocene novice in razlogih zanjo. S tem bi pridobili novo perspektivo na informacijsko okolje, zvišali nivo samozavesti pri srecevanju z informacijski­mi viri in osvojili znanja, ki bi jih lahko implicirali v svoje vsakdanje življenje. Posodobitev opismenjevanja in poucevanja vešcin, ki jih mladi s tem pridobijo, je zato kljucnega pomena (Sullivan, 2019; Johnston, 2020). Osnovne spretnosti, kot so pisno izražanje, govor in poslušanje, ter naprednejše, kot sta razumeva­nje in sklepanje, so tesno povezane z razvojem najpomembnejše pismenosti, ko govorimo o lažnih novicah, tj. kriticna pismenost. Šolski kurikul že vsebuje zahtevo za razvoj naprednejšega branja mladih, dodatek kriticne pismenosti pa jim bo omogocil, da se nadalje ukvarjajo s prebrano vsebino, jo analizirajo in vrednotijo. Tu pride v ospredje tudi šolski knjižnicar, ki ima temeljno vlogo v vsakem celostnem izobraževalnem pristopu h kriticni pismenosti, v šoli lahko namrec nudi ucinkovito podporo in sodeluje z ucitelji pri pripravi in izvedbi pro­jektov, povezanih s kriticno pismenostjo (Cooke, 2017; National Literacy Trust, 2018; De Paor in Heravi, 2020). Ucitelji in šolski knjižnicarji v anketi, ki jo je izvedel National Literacy Trust (2018), podajo nekaj že obstojecih strategij, ki jih v šolskem okolju uporabljajo za spodbujanje kriticne pismenosti, med drugimi uporabo sodobnih virov, diskusijo in debato, pripravo napotkov za ucinkovito vrednotenje virov ter prakticno preverjanje virov in dokazov. Na tej tocki pa se pojavi vprašanje, ali so tovrstne strategije zadostne za razvoj kriticne pismenosti mladih, ki jim bo služila pri spopadanju z digitalnim oko­ljem, preverjanju informacij in razkrivanju lažnih novic na vsakem koraku nji­hovega življenja. Tovrstni razvoj je pogojen oziroma najucinkovitejši na osnovi lastnih izkušenj, katere morajo imeti mladi možnost pridobivati tudi v kontekstu formalnega izobraževanja, cesar je v zadnjih letih vec, a Sullivan (2019) piše, da se bodo nekateri trenutni nacini opismenjevanja za dosego tega cilja morali še nadgraditi. 3 Prototip družabne igre o lažnih novicah S konceptom lažnih novic smo se prvic srecali ob študiju na Oddelku za biblio­tekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, podrobneje pa smo se z njim spoznali v sklopu seminarja pri predmetu Organizacija in vodenje informacij­ske službe. Tam smo pregledali nekaj osnovne literature o lažnih novicah in vlogah, ki jih imajo razlicne vrste knjižnic pri spopadanju z njimi. V naslednjem koraku smo si izbrali želeno vrsto knjižnice, ciljno skupino uporabnikov in ožjo tematiko lažnih novic, ter pripravili podrobnejši pregled literature. Nato smo v skupinah zasnovali lastno idejo napotkov za prepoznavanje lažnih novic v kon­tekstu izbrane vrste knjižnice in uporabniške skupine. Ker smo se samostojno odlocali glede formata priporocil, se je naša skupina domislila napotkov, ki bi jih posredovali v obliki družabne igre za mlade, stare od 12 do 18 let, ki bi bila na voljo v splošnih knjižnicah (lahko tudi šolskih). Pripravili smo osnutek vizualne podobe, igralne kartice in nekaj vzorcnih vprašanj. Po zakljucku študijskega leta smo o ideji še vedno razmišljali, na podlagi šte­vilnih strokovnih mnenj, in lastnega interesa za navedeno tematiko pa smo se odlocili, da bomo idejo poskušali uresniciti. Priceli smo s temeljitim pregledom literature in sistematicnim nacrtovanjem družabne igre, pri cemer smo se osre­dotocili na mladostnike in vlogo šolskih knjižnic. Mladostniki so nedvomno med bolj ranljivimi skupinami, ko pride do vrednotenja informacij. Možnosti za infor­miranje je nešteto, dvoumnost se pojavlja za vsakim vogalom, njihova pozornost pa je v nezanemarljivem obdobju pubertete, kjer doživljajo tako telesne kot tudi custvene, umske in socialne spremembe, usmerjena k najstniškim problemom. Poznavanje korakov za prepoznavanje lažnih novic, ki so kot infografika raz­stavljeni v njihovem razredu, zato ni najucinkovitejši nacin ozavešcanja, ki bi jim ostal v spominu in bi ga tudi v prihodnosti uporabljali, saj so v razlicnih raziskavah ugotovili, da je najboljši nacin razvijanja sposobnosti za uspešno spopadanje z zavajanji povezava kriticne pismenosti z resnicnim življenjem, ki da mladim pridih svežine in prakticnosti (Hill, 2014; National Literacy Trust, 2018; Johnston, 2020; Martzoukou, 2020; Danovitch idr. 2023). Na podlagi teh ugotovitev smo priceli s snovanjem prototipa družabne igre, ki bi med mladimi na zabaven, nekonvencionalen nacin s pomocjo prakticnih primerov iz vsak­danjega življenja okrepila znanje o lažnih novicah, spletnem udejstvovanju in pomembnosti poznavanja korakov za ucinkovito vrednotenje informacij ter po­tencialno pripomogla k dolgorocni opremljenosti z vešcinami, ki jih bodo v hitro razvijajocem se digitalnem svetu še kako potrebovali. 3.1 Snovanje igre Na prvi tocki snovanja igre se je pojavilo vprašanje, komu bo igra sploh name­njena. Odlocili smo se za mlade od enajstega leta starosti dalje, saj za Hill (2014) predstavljajo idealno uporabniško skupino, ki lahko s pomocjo družabne igre omenjena znanja osvojijo hitreje kot z uporabo alternativnih strategij. Ciljna pu­blika je omejena s spodnjo starostno mejo, saj smo glede na stopnjo težavnosti igre razbrali, da tovrstni ucni pripomocek za mlajše ne bo primeren. Prav tako se vpetost mlajših v svet lažnih novic preverja in ocenjuje na drugacen nacin, s pomocjo slikovnega gradiva, animiranih risank ali porocanja staršev, s tem pa morajo biti drugacni tudi pristopi za njihovo izpopolnjevanje v informacijskem okolju (Martzoukou, 2020; Danovitch idr., 2023). Zgornje starostne meje pa igra nima, saj so prakticni primeri vprašanj zanimivi in poucni tudi za starejše ozi­roma odrasle. Ceprav je igra v osnovi namenjena mladim v najstniških letih, je njena uporaba zaželena tudi med odraslimi. Opredeljena uporabniška skupina se tako kot druge srecuje z nevarnostmi, ki jih prinašajo lažne novice, le da so ti kot digitalni domorodci in otroci družbe­nih omrežij ogroženi na še vec podrocjih. V porastu so lažne novice, ki ogro­žajo njihovo zasebnost in zaposlitvene možnosti, jih spletno ustrahujejo ter promovirajo raznovrstne zlorabe, trenutno najbolj problematicna pa so spletna zavajanja, ki se nanašajo na telesno samopodobo, zlasti taka, ki imajo fokus na promociji nezdravega nacina življenja (Hill, 2014; National Literacy Trust, 2018; Deokar idr., 2019; Martzoukou, 2020; Agonistiniani idr., 2022; Maftei in Merlici, 2022). Družabna igra zato zajema prav ta podrocja in se z njimi tudi prioritetno ukvarja, dotakne pa se še mnogo drugih. Mladi se bodo na ta nacin lahko zares seznanili z možnimi situacijami, ki jih lahko doletijo med informa­cijskim udejstvovanjem, in v prihodnosti morebiti v spomin priklicali nacine za uspešno soocanje z okolišcinami. V igri bodo skozi teoreticne in prakticne primere spoznali razlicne strategije za preverjanje lažnih novic, številne izraze za njihovo poimenovanje in vrste lažnih novic, se poucili o tveganjih, ki jih prinašajo družbeni mediji, se seznanili z nameni ustvarjanja lažnih novic ter osvojili vešcine ucinkovitega vrednotenja informacij. Ob vsem tem pa bo njiho­vo zavedanje o obstoju lažnih informacij in o vlogi, ki jo pri tem nosi knjižnica, konsistentno stimulirano. 3.1.1 Sestava igre Igra z naslovom Poznavalec lažnih novic je sestavljena iz igralne plošce, figu­ric in igralnih kartic, na katerih so vprašanja in trditve tipa kviza, vsaka pa je opremljena še z razlago, ki utemeljuje pravilnost dolocenega odgovora. Igro lahko igra najvec šest posameznih igralcev, vec pa se jih lahko poveže v pare ali skupine in kot ekipa tekmujejo proti nasprotnim ekipam. Igralna plošca ima podobo povecevalnega stekla, ki se v kontekstu lažnih novic pogosto pojavlja kot simbol za prepoznavanje laži (glej sliko 1). V središcu plošce je oko, ki predstavlja cilj, poleg tega pa namiguje, da ima zmagovalec zmožnost uvida resnice, ki je neizucenim ocem nerazvidna. Na rocaju lupe je prostor za štiri vrste številnih kartic, izmed katerih vsaka nosi svojevrstno vsebino. Podoba igre sestoji iz vec barv živega odtenka, ki pritegnejo pozornost mladih, in dodatnih elementov za popestritev igre. Slika 1: Igralna plošca Igralne kartice so razdeljene na štiri tipe. Prvi, ki je oznacen z lupo, nosi prak­ticna vprašanja z možnostjo izbire odgovora, vsak odgovor pa je ovrednoten z dolocenim številom tock, ki se razlikuje glede na težavnost oziroma nesmisel­nost odgovora (glej sliko 2). Slika 2: Primer in podoba kartice s prakticnim primerom Drugi tip kartice crne barve nosi primere, ki igralca spodbudijo k razmišljanju o procesu nastajanja lažnih informacij, saj se morajo za ugotovitev pravilnega odgovora postaviti v vlogo snovalca lažnih novic (glej sliko 3). Slika 3: Primer in podoba kartice s perspektivo snovalca lažnih novic Pri naslednjem tipu kartic s simboloma kljukice in križca gre zopet za prakticne primere, le da so ti podani v obliki trditve, igralec pa izbira med odgovoroma »drži« ali »ne drži« (glej sliko 4). Slika 4: Primer in podoba kartice, ki je opremljena s trditvijo Zadnji tip, kartice modre barve, pa nosi vprašanja teoreticne narave, ki igralca spodbujajo, da znanje, pridobljeno s prakticnimi primeri, razume tudi v teore­ticnih predpostavkah (glej sliko 5). Slika 5: Primer in podoba kartice s teoreticnim vprašanjem Pri vecini kartic, ki nosijo vprašanja odprtega tipa, je možnih vec pravilnih odgovorov, le eden pa je najbolj pravilen. To je tako z namenom, da se igralcu nacini prepoznavanje lažnih informacij ne predstavijo zgolj kot pravilni in na­pacni, temvec se mu ponazori dejstvo, da je vsakršno dejanje v smeri identifi­kacije lažne novice vec kot dobrodošlo, cetudi ni absolutno. Nekateri odgovori pa so ovrednoteni tudi z nic in minus tockami, z namenom, da se igralec pouci o napacnih informacijskih praksah oziroma tistih, ki so nelogicne ali nespre­jemljive. 3.1.2 Pravila igre Igra se pricne z izbiro figurice posameznega igralca ali ekipe. Figure postavijo na oznaceno zacetno polje in se dogovorijo, kdo bo zacel. Prvi, ki je na vrsti, se postavi na polje »start«, igralec na njegovi levi pa vzame zeleno kartico z lupo ter mu prebere vprašanje in ponujene odgovore, ki so oznaceni s crkami a), b) in c) ter imajo v oglatem oklepaju na koncu navedeno število tock, ki ga posamezen odgovor prinese. Igralec, ki je na vrsti za podajanje odgovora, izbere tistega, ki se mu zdi najpravilnejši, igralec, ki drži kartico, pa mu nato razkrije, ce se je odlocil najoptimalneje. Zatem mu prebere še razlago na dnu kartice, da igralec razume, zakaj je dolocen odgovor najpravilnejši. Igralec se na igralni plošci premakne za toliko polj, kolikor tock je vreden njegov prvotni odgovor (vrednost v ogla­tem oklepaju). Ce je odgovor ovrednoten z nic tockami, igralec ostane na istem polju, ce pa gre za odgovor z minus tocko, se mora prestaviti za eno polje nazaj. Zatem je na vrsti naslednji igralec, tj. tisti, ki je imel v prejšnjem krogu nalogo postavljanja vprašanja. Tockovanje oziroma premikanje po igralni plošci deluje po enakem nacelu pri vseh tipih kartic, razen pri tipu »kljukica/križec«, kjer se za pravilen odgovor igralec vedno premakne za eno polje naprej, pri napacnem pa ostane na istem mestu. Ko se zvrsti celoten krog in je zopet na vrsti igralec, ki je z igro pricel, se mu prebere vprašanje ali trditev s tiste kartice, ki pripada polju, na katerem igralec stoji. Ce igralec torej stoji na zelenem polju, se mu pre­bere vprašanje z zelene kartice z lupo, ce stoji na crnem polju, vprašanje s crne kartice itn. Ce igralec stoji na zelenem polju s pušcico v obliki kroga, je po poda­nem odgovoru na vrsti še enkrat. Igralci na tak nacin nadaljujejo z igro, dokler ne pridejo do modrih polj v obliki knjige, kjer jih cakajo zahtevnejša teoreticna vprašanja. Prvi, ki se prebije cez vsaj polja in doseže središce ocesa, je okronan za poznavalca lažnih novic. 3.2 Kako naprej? Ideja je napredovala v aktivno stremenje k cilju, igra je zacrtana in prototip je v izdelavi. Seveda pa se je potrebno vprašati, kam in na kakšen nacin to igro vpeljati v podrocje, ki bo ponujalo kar najvec možnosti in izhodišc za dosega­nje njenega cilja. Poznavalec lažnih novic je poucna družabna igra, ki vsebuje teoreticna in prakticna znanja o lažnih novicah ter informacijski in kriticni pis­menosti. S svojo vsebino spada v poslanstvo in pomen šolske knjižnice, ki po Manifestu o šolskih knjižnicah »skrbi za informacije in ideje, ki so osnova za uspešno delovanje v današnji informacijski družbi. Šolska knjižnica opremlja ucence in dijake s spretnostmi za vseživljenjsko ucenje in razvija domišljijo ter jim omogoca, da živijo kot odgovorni državljani« (IFLA/UNESCO Manifest o šol­skih knjižnicah, 2006, str. 1). IFLA – smernice za šolske knjižnice (2019) ome­njajo, da je šolska knjižnica ucno okolje, katerega prostori in delovanja po svetu so razlicni, vsem pa je skupno, da se zavzemajo za podporo in izboljšavo ucenja ucencev. Med drugimi deluje kot informacijski prostor, ki zagotavlja dostop do kakovostnih informacij iz vseh informacijskih virov, ter kot center pismenosti, ki spodbuja branje in pismenosti v vseh oblikah. Šolski knjižnicar ima vrsto kvalifikacij za izvajanje programa šolske knjižnice, ena izmed teh pa je nujnost posedovanja kompetenc za poucevanje po ucnem nacrtu medpredmetnega po­drocja Knjižnicno informacijsko znanje (KIZ). Antolic idr. (2014, str. 15) navajajo, da je Knjižnicno informacijsko znanje »…program informacijske pismenosti, s katerim se knjižnica vkljucuje v in­formacijsko opismenjevanje, da bi posamezniki usvojili vsebine in razvili zmožnosti za samostojno rabo informacijskih virov in informacij. Izvaja se v okviru raziskovanja teme dolocenega predmeta, pri uri pa sodelujeta ucitelj in knjižnicar, ki timsko nacrtujeta skupno uro, izvajata poprej dogovorjene in usklajene vsebine oziroma uresnicujeta cilje iz ucnega nacrta predmeta in cilje ter vsebine medpredmetnega podrocja KIZ.« Ceprav se ure Knjižnicnega informacijskega znanja izvajajo kot medpredmetno povezovanje s knjižnico in po vecini v svojem nacrtu vkljucujejo ucne nacrte posameznih predmetov, bi lahko obravnavano družabno igro v ure vkljucili z namenom, da se ucenci seznanijo z nalogami knjižnic in knjižnicarjev v kontek­stu lažnih novic, to je zagotavljati kakovostne in verodostojne vire informacij ter strokovno pomoc pri njihovem preverjanju. Do te tocke je igra Poznavalec lažnih novic še nepopolno zasnovana. Z dodela­nimi primeri, poenostavljenimi izrazi, ki bodo razumljivi tudi ciljnim uporab­nikom na spodnji starostni meji, seveda pa tudi mnogimi testiranji s številnimi uporabniškimi skupinami, pa se bo še izboljšala. Pred morebitnim razširjanjem v razlicne knjižnice in šole pa bo potrebna še temeljita raziskava, ki bo razkrila, ce zasnovana družabna igra sploh zadosti svojemu namenu in poslanstvu. 4 Zakljucek Ceprav je problematika zavajajocih informacij v današnjem eksponentno rasto­cem digitalnem okolju resna in obsežna, vse vec informacijskih strokovnjakov in znanstvenikov svojo pozornost usmerja k izboljšanju in vzdrževanju situacije. Izobraževalne ustanove se zavzemajo za sodelovanje z drugimi deležniki pri spodbujanju informacijske, medijske in kriticne pismenosti mladih, posledicno pa se ozavešcenost širi tudi med širšo publiko, ki proti raznovrstnim prevaram zacenja stopati previdno in kriticno. Podrocje je v primerjavi s preteklimi leti dobilo že mnoge uvide, njegova globina in razsežnost pa bosta v prihodnosti nedvomno še pridobili. Pricakujemo porast nekonvencionalnih nacinov in stra­tegij za poucevanje mladih, ki bodo podprti z empiricnimi študijami. Tovrstni vpogledi in ugotovitve bodo lahko dobro služili pri snovanju in realizaciji orodij, s katerimi bo mogoce ucinkovito razvijati kriticno pismenost in informacijsko prakso mladih. Takšna orodja (primer je naša družabna igra) lahko postanejo del vsakega šolskega prostora ter pomemben ucni pripomocek šolskih in splošnih knjižnic, ki bo uciteljem in (šolskim) knjižnicarjem lajšal delo kompleksnega neenotnega poucevanja potrebnih vešcin. Zahvala Zahvaljujem se kolegicama Anji Kamenaric in Uli Tratar, da sta pri študijskem predmetu z veseljem podprli mojo idejo in pri njej sodelovali, predvsem pa se za­hvaljujem profesorici dr. Poloni Vilar za vzpostavitev tako zanimivega seminarja in vso pomoc ter usmeritve v procesu realizacije ideje o družabni igri. Navedeni viri Agostiniani, R., Barni, S., Bozzola, E., Caruso, C., Corsello, G., Di Mauro, A., Di Stefano, A. V., Russo, R., Scarpato, E., Spina, G. in Staiano, A. (2022). The use of social media in children and adolescents: scoping review on the potential risks. International Jour­nal of Environmental Research and Public Health, 19(16), 9960. https://doi.org/10.3390/ijerph19169960 Antolic, S., Bratuša, A., Brilej, I., Cesen Šink, T., Fekonja, R., Miklic, M., Peršic, B., Stein­buch, M., Škrlj, G., Urbanec, A., Vilar, P. in Zabukovec, V. (2014). Knjižnicno informacijsko znanje: posodobitve pouka v osnovnošolski praksi. Zavod RS za šolstvo. https://www.zrss.si/pdf/pos-pouka-os-KIZ.pdf BBC. (b. d.). A brief history of fake news. https://www.bbc.co.uk/bitesize/articles/zwcgn9q Brumpton C. in Hutchinson E. (2022). Media, information literacy and fake news: using skills of your school librarian. Headteacher Update. https://www.headteacher-update.com/content/best-practice/media-information-literacy-and-fake-news-using-the-skills­ -of-your-school-librarian/ Common sense education. (b. d.) Fake news: historical timeline. https://www.common­ sense.org/sites/default/files/pdf/2017-08/newsmedialit-fakenewstimeline-85x11.pdf Cooke, N. A. (2017). Posttruth, truthiness, and alternative facts: Information behavior and critical information consumption for a new age. Library Quarterly, 87(3), 211–221. https://doi.org/10.1086/692298 Corujo, L. in Revez, J. (2021). Librarians against fake news: a systematic literature review of library practices (Jan. 2018–Sept. 2020). The Journal of Academic Librarianship, 47(2), 102304. https://doi.org/10.1016/j.acalib.2020.102304 Danovitch, J., Tong, Y., Wang, F. in Wang, W. (2023). Children’s trust in image-based online information obtained on their own or relayed by an adult. Computers in Human Behavior, 141(107622). https://doi.org/10.1016/j.chb.2022.107622 Deokar, A. V., Gupta, A., Kauten, C., Qin, X. in Zhang, C. (2019). Detecting fake news for reducing misinformation risks using analytics approaches. European Journal of Operati­onal Research, 279(3), 1036–1052. https://doi.org/10.1016/j.ejor.2019.06.022 De Paor, S. in Heravi, B. (2020). Information literacy and fake news: how the field of librarianship can help combat the epidemic of fake news. The Journal of Academic Libra­rianship, 46(5), 102218. https://doi.org/10.1016/j.acalib.2020.102218 Farmer, L. (2019). News literacy and fake news curriculum: school librarian perceptions of pedagogical practices. Open Information Science, 3(1), 222–234. https://doi.org/10.1515/opis-2019-0016 Hill, V. (2014). Digital citizenship through game design in Minecraft. New Library World, 11(7/8), 369–382. https://doi.org/10.1108/NLW-09-2014-0112 IFLA – smernice za šolske knjižnice. (2019). IFLA school libraries section standing com­mittee. Zveza bibliotekarskih društev Slovenije. https://www.ifla.org/wp-content/uplo­ ads/2019/05/assets/school-libraries-resource-centers/publications/ifla-school-library­ -guidelines-sl.pdf IFLA/UNESCO Manifest o šolskih knjižnicah. (2006). Sekcija za šolske knjižnice in medij­ske centre. https://archive.ifla.org/VII/s11/pubs/mani-sl.pdf Johnston, N. (2020). Living in the world of fake news: high school students’ evaluation of information from social media sites. Journal of the Australian Library and Information Association, 69(4), 430–450. https://doi.org/10.1080/24750158.2020.1821146 Maftei, A., Holman, A. C. in Merlici, I. A. (2022). Using fake news as means of cyber-bul­lying: the link with compulsive internet use and online moral disengagement. Computers in Human Behavior, 127(107032). https://doi.org/10.1016/j.chb.2021.107032 Martzoukou, K. (2020). »Maddie is online«: an educational video cartoon series on digital literacy and resilience for children. Journal of Research in Innovative Teaching & Learning, 15(1), 64–82. https://doi.org/10.1108/JRIT-06-2020-0031 Media and information literacy. (b. d.). UNESCO institute for information technologies in education. https://iite.unesco.org/mil/ National literacy trust. (2018). Fake news and critical literacy: the final report of the Com­mission on fake news and the Teaching of critical literacy in schools. https://cdn.litera­ cytrust.org.uk/media/documents/Fake_news_and_critical_literacy_-_final_report.pdf Sullivan, M. (2019). Why librarians can’t fight fake news. Journal of Librarianship and Information Science, 51(4), 1146–1156. https://doi.org/10.1177/ 0961000618764258 The associated press. (b. d.). https://apnews.com/ Nika Arih Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana e-pošta: nika.arih@gmail.com Integrating Industrial Property Education into the Curricula of Technical Studies: Some Examples Vkljucevanje izobraževanja o industrijski intelektualni lastnini v kurikule tehniških študijev: nekaj primerov Angela Repanovici, Manolis Koukourakis, Ionela Maria Barsan, Dan Savescu Oddano: 19. 10. 2023 – Sprejeto: 19. 11. 2023 1.04 Strokovni clanek 1.04 Professional article UDK: 347.77/.78:374.7(047) DOI: https://doi.org/10.55741/knj.67.3-4.7 Abstract The paper presents some aspects and examples of handling intellectual property (IP) at universities or R&D institutes regarding how to promote and to protect innovative re­sults or products. The first example is an outline of a strategy for the implementation of a university policy in the field of intellectual property. The second example is the Euro­pean IPEDU project and its implications in the continuing education of librarians. The project is an original initiative with ethical implications for and considerations of intel­lectual property. The paper focuses on the main result of the project: the postgraduate course with five modules aimed at librarians and recent graduates to strengthen their knowledge in the field of intellectual property and industrial property. The structure of the course and the main modules are outlined. This course is considered essential for librarians and non-law students, as understanding the wide range of relevant informa­tion and practical implications of intellectual property is critical in today’s world of information-based careers. As a freshly accredited programme, it needs evaluation, because there has not yet been any feedback from the learners. Keywords: education, intellectual property, technical studies, strategy Izvlecek Prispevek prikazuje nekatere vidike in primere ravnanja z intelektualno lastnino (IL) na univerzah ali raziskovalnih inštitutih glede vidikov promoviranja in zašcite inova­tivnih rezultatov ali produktov. Prvi primer je oris strategije za implementacijo uni­verzitetne politike na podrocju IL. Drugi primer je evropski projekt IPEDU in njegove implikacije za permanentno izobraževanje knjižnicarjev. Pri projektu gre za izvirno ini­ciativo z eticnimi implikacijami glede upoštevanja IL. Prispevek se osredotoca na glav­ni rezultat projekta, podiplomski predmet s petimi moduli, usmerjen na knjižnicarje in sveže diplomante, da bi izboljšali svoje znanje na podrocju IL in industrijske IL. Prikazana sta struktura predmeta in glavni moduli. Predmet je nepogrešljiv za knjižni­carje in študente na nepravnih podrocjih, saj je razumevanje široke palete relevantnih informacij in prakticnih implikacij glede IL nujno v današnjem svetu, kjer so službe in kariere odvisne od informacij. Ker je predmet pravkar akreditiran, potrebuje evalvaci­jo, ker še ni bilo povratnih informacij od slušateljev. Kljucne besede: izobraževanje, intelektualna lastnina, tehniški študiji 1 Introduction Intellectual property refers to creations of the mind, such as inventions, liter­ary and artistic works, designs, and symbols, names, and images used in com­merce. It involves property characterised by intangible creations and the rights associated with them. The main purpose of intellectual property protection is to encourage the creation and development of a wide variety of intellectual goods, fostering innovation and creativity. To encourage the creation of a wide vari­ety of intellectual goods, intellectual property law gives people and businesses property rights to the information and intellectual goods they create, usually for a limited period. This gives economic incentives for their creation, as people may benefit from creating intellectual goods and information. Through the law and its accompanying rights, people and businesses may protect their ideas and prevent unauthorised exploitation. Promoting the issue of intellectual property to those working in the field of innovative products, such as students, teachers, and researchers, has long played an important role. The role of the university in society is fundamentally to create culture (Rânea and Badea, 2003). From a contemporary perspective, its role is also to provide welfare. According to the Magna Charta Universitatum (1988), one of the basic principles that a university should always promote is that the university is an au­tonomous institution which critically produces and perpetuates culture through research and education; this holds true across societies with differing forms of organisation and in different geographical and historical contexts. This also concerns the production of scientific and educational materials on intellectual property, such as guides (Lupu, 2006) and textbooks (Belous, 1995; Belous and Plahteanu, 2005; Gladcov, 2003; Nagît, 2001a, 2001b; Nagît and Slatineanu, 1998; Rânea and Badea, 2003). 2 Example 1: Outline of a university strategy for handling intellectual property in romania In the last years, the numbers of patents, demands for patents, trademarks, and industrial models have not been high at all Romanian universities, some­times because of taxes (the cost of protection, maintenance) and sometimes because of a lack of understanding of the importance of this activity. For exam­ple, in some universities, the issue of intellectual property does not correspond the time spent on research, or the number of research activity credit points is insignificant compared to a scientific article published at an international conference (Savescu and Budala, 2010). These were the reasons for establish­ing a methodology to stimulate the protection of innovative parts of scientific research, with the goal of establishing this methodology at some prominent universities and extending it at the national level (if autonomy of the univer­sity would allow it) (Brad et al., 2006; Ciupan, 1999; Iclanzan and Popa, 1995; Iclanzan and Stan, 2005). 2.1 Focus of the University Policy in the Field of Intellectual Property For a technical university, the main points of focus/objectives were: – enhancing personal creation (especially regarding industrial property) and – knowing and observing intellectual property rights (especially regarding literary-artistic and scientific property copyright). The suggested operational systems used in studies encompassing intellectual property, along with their instruments and interconnectedness, are presented by Belous and Plahteanu (2005) and Manolea (2006) and shown in figure 1. For such collaboration to be successful, the support of the universities’ manage­ment policy is necessary. However, a fundamental change in the long- and short-term university policies can only be made, according to the institutional law of the university, with the initiative of its board (Crum, 1985; Dalota and Mocan, 1995; Manolea, 2006; Mocan, 2003). SYSTEM OF GUARAN­TEEING INTELLECTUAL PROPERTY CULTURE • Fundamental education (bach­elor’s degree) and specialty education (master’s degree) for knowing IP • Operatively inform­ing about intel­lectual property or regarding intellec­tual property good practices SYSTEM OF GENERATING AND CAPITALISING THE INTELLEC­TUAL PROPERTY CATEGORIES (ESPECIALLY INVENTIONS) • Internal procedures re­garding the stimulation of achievement in intellectual property categories • Creating a distinctive group of specialists (coun­sellors, evaluators) • Internal procedures of self-evaluation, selection, and capitalisation of intellec­tual property categories SYSTEM OF INTELLECTUAL PROPERTY EVALUATION AND ENHANCEMENT • Specific policies and practic­es concerning assignment, licensing, know-how, and maintenance of privacy • Advertising, relations, and exchanges with potential partners in the industry • Special relations with organ­isations specialised in the field (State office for patents and trades, Romanian Office of copyrights, etc.) Figure 1: Operational systems used in intellectual property studies (Belous and Plahteanu, 2005; Manolea, 2006) 2.2 Outline of the Intellectual Property Strategy in Universities and Research & Development Units Intellectual property strategy in universities and research & development units is considered an essential component of general business strategy in order to promote the innovative creation, protection, and commercialisation of intellec­tual property rights in new products. Some authors (Belous, 1995; Belous and Plahteanu, 2005; Gladcov, 2003; Lupu, 2006; Nagît, 2001a and 2001b; Nagît and Slatineanu, 1998; Rânea and Badea, 2003) present systemic approaches to de­veloping an intellectual property culture at technical universities (figure 2). For Romania, it is important that universities and research & development institutes become key generators of intellectual property capital activity. The stakeholders involved in this activity are: – teachers and researchers; – doctoral students in their last years, or students in general; – sponsors; – technological transfer units; – Consumer Protection Office; – National Council of Private Small and Medium Enterprises; – Chamber of Commerce and Industry, etc. Sometimes there are conflicting interests between these stakeholders, so intel­lectual property strategy must harmonise the interests of all stakeholders from universities and research & development institutes. Figure 2: Systemic approach at technical universities 2.3 Objectives of Intellectual Property Strategy Intellectual property strategy, based on the factors presented above, means: – a path towards a framework for disseminating new knowledge for the benefit of the public; – fair distribution of the financial benefits or other benefits as result of the commercialisation of the innovative product, taking into account both the inventor’s contribution and the institution’s contribution (university, research institute); – promoting, encouraging, and supporting the scientific research; – students attracted to intellectual property and the promotion of young crea­tivity; – creating stimulus for research and rewarding intellectual propriety assur­ance. Previous research offers some suggestions (Brad et al., 2006; Crum, 1985; Dalota and Mocan, 1995; Mocan, 2003) concerning several steps that should be taken to create an intellectual property culture and to integrate intellectual property in various faculties, particularly in science, engineering, and business faculties (entrepreneurship, innovation management): 1. investigating the level of the development of intellectual property culture at universities by identifying the following indicators: – disciplines that discuss the issue of intellectual property (inclusively and exclusively); – number of university teachers qualified in intellectual property; – number of students taught about intellectual property in one year; – educational aids developed for the field; – post-university courses; 2. systematising information about the state of intellectual property culture in Romanian universities; 3. establishing successful practices in the field in Romania; 4. studying the level of intellectual property culture development in various Eu­ropean universities; 5. systematising information about the development of intellectual property cul­ture in various European universities; 6. establishing successful practices in the field in Europe; 7. elaborating a guide of successful practices for the development of an intel­lectual property culture at Romanian universities. 8. disseminating the guide on successful practices to Romanian universities; 9. establishing a methodology for the periodical implementation of the guide on successful practices. 2.4 Prejudice, Frequent Negative Reactions, and Some Solutions Many scientists associate intellectual property with the study of law and copy­right and have difficulties seeing the relevance of intellectual property to their research activities. At best, some of them consider intellectual property as a way to obtain control over their own intellectual production, because they worry about publishing their research results due to the possibility of assuming patent­ability through the divulgation of an invention. There is a contrary reaction in the arena of taxation, as most consider the tax level a little too high. Sometimes, especially when the research team is large and there is effective collaboration among multiple participants in the process of de­veloping innovative ideas to be proposed for protection, it is difficult to establish who the actual rights holder is, and even more difficult to discuss the allocation of benefits after the technological transfer. Often a conflict of interests can arise. These reactions are well known and expected, but it is very simple to find so­lutions through the management of negotiation in the field of innovation. An important factor is communication: meetings and debates among teachers from different faculties, students, doctoral students, and all involved researchers. In this way, choosing the right team and the best leader to develop the intellectual property strategy is a good and viable solution. The leader must have the support of the entire team, along with the support of the head of the faculty, university, or research institute. Sometimes it is necessary to include external experts on the team. Much attention must be dedicated to understanding the specific conditions for each type of intellectual property and adopting an acceptable level of legal lan­guage, since legal language that is too harsh often discourages scientists. Stra­tegically, intellectual property projects must be discussed at all levels, from top to bottom. 2.4.1 Ten Questions About Intellectual Property Strategy Intellectual property strategy implemented by the members of a research team must address questions like: 1. Who is the holder of the intellectual property rights generated by research using governmental founds? 2. How will benefits which resulted from the commercialisation of intellectual property be distributed between researchers/inventors, department, insti­tutes, and the financing team? 3. Are there legal regulations about the commercialisation of intellectual prop­erty resulting from research using government founds? 4. Who is the intellectual property rights holder in case research is based on private funds? 5. Have there been any “spin-off” companies or licensing contracts for the tech­nological transfer to the private sector constituting commercialisation? 6. Who is the administrator of intellectual property activities, including licence negotiations and royalty distribution? 7. How does the institution encourage the commercialisation of research re­sults through entrepreneurial activity? 8. Which funds are dedicated to maintenance costs? 9. What is the position of researchers regarding the disclosure of a secret? 10. How are conflicts of interests between educational responsibility and re­search projects of a commercial nature to be resolved? It also happens quite often that products reappear but are no longer innova­tive. In such cases, due to the absence of intellectual property knowledge or an intellectual property specialist, the responsibility lies with the institutional framework, such as technology management offices or intellectual property de­partments at universities and research institutes. It is necessary to develop an administrative body (service, office, department, etc.) or involve a person who is a specialist in intellectual property rights, certi­fied by the State Office for Inventions and Trademarks (OSIM). It is recommended that this institution, directly subordinate to administration/board (rector/senate, technical or scientific director, or to technical scientific council), have a jurist (for contracts, legal disputes, juridical actions, etc.) and at least one specialist for the documentation of evidence, phases of patents applications, demands of patents, obtained patents, profit obtained, tax payment, royalty paid to authors, evidence of contracts, and offers for works not requiring university studies. The departmental administration depends on institute size, financial resources, and general or sectorial managerial policy on intellectual property. Salesman sam­ples (SMSs) and small entrepreneurs or inventors can access services offered by authorised counsellors on intellectual property. Brad et al. (2006) suggest some operational systems to be established by uni­versities: – an intellectual property culture assurance system (education, good practice, operational information); – an evaluation system (procedures, methods, specialists); – a capitalisation system (rules, patents department, intellectual property de­partment); – an evaluation system (cessions, licensing, expertise). To develop an intellectual property culture at universities, Brad et al. (2006) have proposed some activities which focus on the national and international situation: – systemising information about the culture of intellectual property at Roma­nian universities; – establishing successful Romanian practices in intellectual property; – developing a level of study in intellectual property culture in different Euro­pean universities; – establishing European successful practices in intellectual property; – creating a guide to best practices to develop intellectual property culture in Romanian universities; – disseminating guides in Romanian universities; – establishing a methodology for the periodical update of the guide to best prac­tices. As a result, intellectual property culture developed in universities can be ex­pressed and evaluated by identifying some indicators: – number of disciplines that discussed the topic of intellectual property (im­plicit and explicit); – number of teachers specialised in intellectual property; – number of students trained by year in intellectual property; – number of educational materials developed on intellectual property; – number of postgraduate courses, etc. 2.5 Example of Handling Intellectual Property at Transilvania University of Brasov Transilvania University of Brasov has had an Invention Department ever since its foundation. Starting in 2007, this became the Department of Legislation and Intellectual Property (Dintellectual property – DIP). Taking into account the ma­jor importance of industrial property protection to the economy and the neces­sity of competitive information management in the field of intellectual property, Dintellectual property focuses on promoting intellectual property by developing a service system that offers useful information regarding industrial/intellectual property protection. Dintellectual property offers training for educational staff and scientific research, as well as student training on patenting, artistic creation protection, and documentation in the realm of intellectual property protection. This department has its own headquarters, equipped with all necessary office facilities and staff. It consists of two sections: Intellectual Property, and Legisla­tion and Permanent Development. The department is assisted by a scientific council consisting of teachers, re­searchers, and specialists in the main scientific fields of intellectual property, including technical sciences and technologies, modern art, natural sciences, leg­islative sciences, etc. The role of this scientific council is to analyse intellectual property objects (intellectual creations) and industrial property objects, which are liable to be protected by copyright laws or intellectual property rights accord­ing to the law. This council also must offer counselling regarding the opportu­nity to request protection. During the first year of activity (2008), the department registered 38 patent applications from Transilvania University of Brasov, with the authors being teachers, doctoral students, and students involved in scientific research (Savescu and Budala, 2008, 2010). In 1993 Transilvania University of Brasov founded the Centre of Technologies, Inventors, and Business (CTIB), which acts mainly as an interface between the university and the business environment on three levels: a. micro-production and technology transfer: – creating prototypes and experimental models resulting from scientific re­search papers; – transferring technologies from the university to the business environment; b. inventors – encouraging students, researchers, and teachers and supporting innovative activities in the university environment; c. support of the entrepreneurial initiatives of student innovators through activi­ties specific to business incubators. Since 2000 CTIB, through its Invention Department, has had the status of Regional OSIM-PATLIB. The centre focuses on promoting industrial property through their team of engi­neers and consultant lawyers specialised in industrial property and certified by the State Office for Inventions and Trademarks (OSIM). Within technical faculties, the study programmes of the second and third years of study include courses and seminars about intellectual property; these identify intellectual property objects and ways to protect and enhance them. Within the Faculty of Product Design and Robotics, the study disciplines entitled “Invent: Fundaments of Technical Creation” and “Creativity Techniques and Methods” include units on intellectual property. The Faculty of Law has a course on intel­lectual property rights, while the master’s degree programmes include themes in the field of intellectual property. The Doctoral School holds a course on intel­lectual property with the following unit themes: legislation in the field of in­tellectual property; identifying intellectual property objectives; documentary research in databases related to industrial property objects; patent applications and how to describe a patent; and ways to evaluate and enhance inventions. The intellectual property department has the following strategic objectives: 1. annually attracting a minimum of 20 patent applications to the university and forwarding them to OSIM; 2. enhancing the obtained patents (beginning in 2010); 3. training for patent implementation at interested firms; 4. contacting firms known as producers of tools/devices similar to the patented ones; 5. conducting trainings in the field of patenting and intellectual property in all university departments, concentrating on training and promotion activities for senior, master’s, and doctoral students; 6. displaying the obtained results and the semi-annual updates on the university website; 7. disseminating updated results quarterly within the intellectual property de­partment; 8. according to the type of patent, creating prototypes and presenting them at profile exhibitions with the purpose of patent enhancement; 9. starting in 2010, editing a magazine centred on inventors’ activities. Transilvania University operates in an environment with a powerful tradition and experience in the technical field, and the current challenge is to continu­ally update information and maintain the high standard imposed by the pace of technological change. In 2006 a technological and business incubator “Products and Technologies for Sustainable Energy” (ITA Pro-Energ) was formed, which cooperated with the economic institutions in the region to develop an interest in intellectual property among young students and beginners or members of start-ups. Thus, the incuba­tor is involved in many projects, aiming to support the innovative initiative of young researchers (Regional Entrepreneurship Cohort Potential Index – RECPI, Enabling Education Network – EENet, The Business International Studies Net­work – BISNet, Panels – two-channels of communication, for example Romania-EU, Romania-Small and medium enterprises (SMEP) etc.), and takes part in the most important exhibitions and technical forums (such as the Hannover Messe and the Leibniz-Informationszentrum Technik und Naturwissenschaften und Universitätsbibliothek – TIB). Within the project, several professional training activities on intellectual proper­ty were established for teachers. These teachers are to prepare educational aids, teach, and develop intellectual property in their faculties. The point is not to teach intellectual property to students but rather to create an atmosphere which could lead to the addition of units dealing with intellectual property in as many university courses as possible. The most important objective is to develop and provide training programmes for higher education staff. The training courses will be held by teachers from the State Office for Inventions and Trademarks (OSIM), from the field of quality and implementation of the National Framework of Qualification in Higher Education, with the help of experts. After that, the teaching staff can teach students, includ­ing doctoral students. The teaching staff will also have the opportunity to attend courses displaying modern methods and techniques on teaching and learning about intellectual and industrial property and stimulating technical creativity. Some topics to be considered will be, for example, the development of teachers’ responsibility regarding the design of methods and student-centred learning en­vironments; the goal is for the student-teacher relationship to be one of partner­ship, in which each is responsible for achieving the results of learning. Together with the implementation of new teaching methods and techniques, the develop­ment of virtual teaching, learning, and evaluation instruments will be financed within the project during a revision of educational plans and subject matter. 3 Example 2: A postgraduate course in intellectual property Within the project funded by the European ERASMUS+ Strategic Partnerships in Higher Education entitled “Introducing Intellectual Property Education for Lifelong Learning and the Knowledge Economy – IPEDU” (IPEDU project, 2023), a course with five modules was developed for librarians and recent graduates to strengthen their knowledge in the field of intellectual and industrial property. This course is considered essential for librarians and non-law students, as un­derstanding the wide range of relevant information and practical implications is critical in today’s world of information-based careers. 3.1 Presentation of the Project “Introducing Intellectual Property Education for Lifelong Learning and the Knowledge Economy” (IPEDU) IPEDU (2023) was a project aimed at introducing education in the field of in­tellectual property to the curriculum of technical universities through training teaching staff, support staff, and librarians in intellectual property. There is much that Europe can do to promote intellectual property education in younger generations. Intellectual property education should not only mean awareness of the intellectual property rights themselves, but also better knowledge of how to manage them in contracts and agreements. Better education regarding knowl­edge-based assets and better knowledge of the innovation support system are vital for lifelong learning and the knowledge economy (IPEDU project, 2023). The objectives of the IPEDU project were to set out and forecast the needs of today’s and future labour markets in the field of intellectual property, to develop relevant learning methodologies, to identify the gap between skills acquired in higher edu­cation and the demands of the real labour market, to identify and implement best practices, and to design methods for the protection of industrial property. The main objectives of the IPEDU project were: 1. to improve the current state of education in the field of intellectual property; 2. to strengthen the cooperation between universities and the business environ­ment, to facilitate the exchange, flow, and co-creation of knowledge in the field of industrial property protection; 3. to coordinate curricula in the field of industrial property law with the concrete needs of the labour market; 4. to reduce the significant differences in the curricula of the industrial property courses, both at the national and European level; 5. to introduce education in the field of industrial property law to technical fac­ulties; 6. to contribute to the professional development of teaching staff and support staff (librarians) in the field of industrial property law through short-term joint staff training events. Importantly, IPEDU aimed to involve librarians in the project in order to develop resource centres in the field of industrial property. These centres would be hosted by the university libraries, and the library staff would be trained to deliver both information on the documentation resources and initial training in the field. Regarding the target group, the main objective of IPEDU project was to provide the teaching and support staff from HEIs with the opportunity to improve and adapt their teaching curricula in the field of industrial property to the European level. In addition, students from universities involved in the consortium would form a secondary target group of the IPEDU project and would be granted access to advanced training programmes relevant to the needs of the labour market. The aim of the IPEDU project was to develop innovative teaching tools that would help the staff acquire the skills and competencies needed to deliver courses in the field of intellectual property to students at technical universities and library users. Moreover, the role of university libraries would be crucial in this project, as they would host resource centres for intellectual property, and the partners involved would draft a guide for setting up and equipping these centres. The support staff, mainly librarians, was of great importance to accomplishing this priority: they would be trained to organise resource centres in the field of in­tellectual property in libraries, to source bibliographic resources, and to train library users in the essential components of intellectual property. As a result of the project, the technical universities would be able to provide teaching, support staff, and – through libraries or other internal organisations – courses in the field of intellectual property, with each focusing on the informa­tion relevant to the field in which they operate. The individual faculties would be able to introduce intellectual property courses, focusing on industrial prop­erty, in their certified curricula. Last but not least, through the resource centres, students and university staff would have access to relevant information in the intellectual property field, having the opportunity to consult documentation on the protection mechanisms existing at the national, but especially the European, level. The project brought together eight universities and a consulting SME from eight programme countries and would focus on the European dimension of intellec­tual property, encouraging a unified practice at every step. The implementation of the IPEDU project provided the teaching staff from the HEIs of the consortium with the necessary tools to enhance and adapt their teaching methods while they would also be trained to adopt trans-disciplinary approaches in the delivery of intellectual property courses. 3.2 Presentation of the Postgraduate Course The study programme is organised on the postgraduate level. It addresses a major need of higher education graduates in the crucial field of engineering, graduates who must have knowledge of key concepts and issues of intellectual property, like understanding proprietary products or knowing which products can be protected under intellectual property rights. The study programme is thus innovative in nature, as it introduces innovative features, such as industrial property and copyright issues, in training engineers. Considering that each re­searcher must create innovative products in his/her daily work, engineers must know how to protect novel elements against counterfeiting. Learners will acquire knowledge of key concepts and practices regarding methods of protecting inno­vations. Table 1 shows the curriculum of the course. The general objective of the course is to provide students with the basic knowl­edge and skills related to intellectual property, industrial property, and copy­right. The final learning outcomes relate to: – knowledge of intellectual property objects; – concrete methods for completing a patent application (CBI) and completing a trademark registration/renewal application; – understanding the advantages of protecting intellectual property objects; – related legislation: Law 64, service invention law, copyright law. Competencies, learning outcomes, and target audience are presented in Table 2. Table 1: Curriculum of the course Programme structure (curriculum) Discipline / Total number of hours Taught course Seminar/ applications Works/project Module 1. Intellectual property. Objects of intellectual property 6 8 0 Module 2. Industrial property. Objects of industrial property 6 0 8 Module 3. Invention patent, registered trademark, designation of origin, geographical indication 4 6 4 Module 4. Service secrecy; agreement 6 0 8 Module 5. Law of service invention 4 0 10 TOTAL 26 14 30 TOTAL postgraduate programme hours 70 Table 2: Competencies, learning outcomes, and target audience CNC/EQF level 6 Description of the programme The competencies or specific competency concerned Providing patenting advice to inventors and manufacturers, verifying whether the invention is new, innovative, and viable; preparing patent proposals, presenting the exact description of the invention in legal terms; ensuring the application of legislation, taking appropriate measures in case of non-compliance, in the field of activity; Learning outcomes: knowledge/ skills/autonomy/ responsibility describing the invention proposed for patenting using specific terminology; checking the authenticity of the invention using the databases dedicated to the field; preparing documentation for the proposal of invention patents; identifying the legislation specific to the field of invention protection using specific documentation; analysing situations of non-application of legislation in the field of invention protection; cooperating with and integrating specialists from the same or different fields for the complex approach to the patent proposal. Programme term (hours) 70 hours Number of ECTS credits 7 The target audience Engineers, economists, librarians 4 Conclusions As demonstrated above, there are some challenges with regard to the protection of innovative creation at universities or research & development institutes. Stud­ies done in the last two to three years have led to the development of a strategy to stimulate and award the creative spirit of researchers. These studies offer a way to find and define a method to separate innovative work as a service duty from innovation after service. This approach could be efficient, since the methods, work instruments, proce­dures, and methodologies contained in the guide would come from within the university and would be approved by at least one part of the academic com­munity. Technical universities have an advantage in this respect, since the key leadership position (dean or chair) often belongs to professors who are inven­tors. This is one way for Romania to raise awareness about the importance of teaching intellectual property to the teaching staff within various faculties. The experience accumulated in those university centres that developed an intellec­tual property culture could further be generalised at a national level (Savescu and Budala, 2008) This could be done by preparing a guide of best practices, including information on elements of intellectual property, regulations/protection by law, description of documentation, methodology for raising awareness and encouraging inno­vation, service invention, copyright law, patents, utility models, design, trade­marks, geographical points, semiconductor products, and models/case studies of introducing intellectual property rights in invention, arts, literature, music, and medicine or pharmaceuticals description. Technical universities, where management often have backgrounds as professors who are also inventors, have an advantage in implementing such strategies. This project could be an effective way to emphasise the importance of teaching intellectual property to the teach­ing staff across various faculties. The IPEDU project is of particular importance in the academic world, with per­sistent implications in our knowledge-based society and the digital economy. Since intellectual property rights play an important role both in academic activi­ties and in every field of knowledge and technology transfer, higher education institutions should invest in providing courses that enable their graduates to address the challenges associated with intellectual property issues. The IPEDU project curriculum shows that such an effort, providing a balanced mix of rel­evant information and practices, can substantially enhance education provided by non-law faculties. References Belous, V. (1995). Performan.a [Performance]. Performantica Publishing House. Belous, V., and Plahteanu, B. (2005). Fundamentele crea.iei tehnice [Fundamentals of technical creation]. Performantica Publishing House. Brad, S., Ciupan, C., Pop, L., Mocan, B., and Fulea M. (2006). Proprietate intellectualao [Intellectual property], In Engineering and innovation management (Chapter 3). Editura Economica. Ciupan, C. (1999). Proprietate industrial [Industrial property]. In Technical creativity (p. 72). Editura Dacia. Crum, V. (1985). Valoare inginereasca [Value engineering]. Editura Tehnica. Dalota, M., and Mocan M. (1995). Managementul business-ului productiv [Productive business management]. Sedona Publishing House. Gladcov, P. (2003). Proprietate industrial .i inventica [Intellectual-industrial propertyy and invent]. Politehnica Press. Iclanzan, T., and Popa, H. (1995). Inventica .i valoare inginereasca [Invent and value engineering] Timisoara Polytechnical University. Iclanzan, T., and Stan D. (2005). Valorificarea inven.iilor brevetabile [Valorisation of pa­tentable invent], Editura Politehnica. IPEDU project. (2023). https://www.ipeduproject.eu Lupu, A. (2006). Ghid de prprietate intelctuala pentru studen.i [Guide for industrial pro­priety for students] Politehnica Press. Magna Charta Universitatum. (1988). https://www.magna-charta.org/magna-charta-universitatum/mcu-1988/mc_english.pdf/@@download/file/mc_english.pdf Manolea, G. (2006). Bazele cercetarii creative [ Basics of creative research], Editura AGIR. Mocan, M. (2003). Manual de consultatii in business [Consulting in business manual], Editura Solness. Nagît, G. (2001a). Inovatie tehnologica [Technological innovation], Editura Tehnica – Info. Nagît, G. (2001b). Metode si tehnici de stimulare a creatiei [Techniques and methods of creativity stimulation. Editura Tehnica – Info. Nagît, G., and Slatineanu, L. (1998). Bazele tehnicii creative [Basics of technical creation: Practical guide]. U.T. “Gh.Asachi”. Nicolescu, O., and Verboncu, I. (1995). Management. Editura Economica. Rânea, C., and Badea, D. (2003). Bazele inovarii si transferului tehnologic [Basics of in­novation and technological transfer]. Electra Publishing House. Savescu, D., and Budala A. (2008). Proprietate industriala in Romania; I alte tari din Uniunea Europeana [Intellectual propriety in Romania and some countries from EU]. LUX LIBRIS Publishing House. Savescu, D., and Budala A. (2010). Simulare proprietate intelectuala li constientizare [Intellectual property stimulation and awareness]. LUX LIBRIS Publishing House. Dr. Angela Repanovici Transilvania University of Brasov, Department of Product Design, Mechatronics and Environment e-pošta: arepanovici@unitbv.ro Manolis Koukourakis University of Crete e-pošta: manolis@uoc.gr Ionela Maria Barsan Transilvania University of Brasov, Faculty of Law e-pošta: maria.barsan@unitbv.ro Dr. Dan Savescu Transilvania University of Brasov, Product Design and Environment Faculty e-pošta: dsavescu@unitbv.ro IN MEMORIAM IN MEMORIAM dr. Alojz Cindric (19. 9. 1955–12. 3. 2023) Mojca Žaberl UDK: 929Cindric A. DOI: https://doi.org/10.55741/knj.67.3-4.8 V nedeljo, 12. marca 2023, se je za vedno poslovil naš kolega sociolog, zgodovinar in bibliotekar dr. Alojz Cindric, dolgoletni vodja knjižnice Oddelka za sociologijo Osrednje humanisticne knjižnice Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: Arhiv Besednih postaj FF UL Vest o tem je prišla nenadno, pa tudi nekoliko nepricakovano. Dr. Alojz Cindric oziroma Lojze, kakor smo ga klicali kolegi, je sicer že nekaj casa bolehal, da pa bi ga lahko bolezen pokosila, o tem ni bilo govora. Ne Lojzeta – popotnika, svetovljana, zbiratelja razglednic, velikega borca za malega cloveka, borca proti enoumju ter radovedno in radoživo osebo, ki je z veliko žlico zajemala življenje ter polovico svoje energije namenila razlagi svojih nacrtov za naprej. O tem, ka­tero knjigo bo še napisal, kako bo na Otoku – svoji idilicni postojanki ob Kolpi – postavil svojo knjižnico, pa o potovanjih v kraje, ki jih je še nameraval obiskati. Pri tem se je moral že precej potruditi, da je našel novo destinacijo, saj je seznam držav, ki jih je obiskal, štel že krepko cez sedemdeset. Njegove popotniške zgod­be so bile vedno poslastica za poslušalce, saj jih je zaznamoval preplet zgodo­vinskih dejstev in številnih prigod s popotovanj v bližnje in daljne kraje. Služile so kot navdih in zanimivo bi bilo, ce bi tudi njih nekoc strnil v knjigo. Dr. Alojz Cindric se je rodil v Kamniku 19. septembra 1955, sicer pa je bil vseskozi zaveden Crnomaljec in Belokranjec. Po osnovni šoli se je najprej izobraževal na srednji elektrotehniški šoli, leta 1975 pa se je vpisal na študij zgodovine in socio­logije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med študijem je bil štipendist Sklada Borisa Kraigherja in demonstrator v knjižnici Oddelka za sociologijo, že takrat pa se je preizkušal tudi kot ucitelj: v višjih letnikih študija je zacel poucevati na de­lavskih univerzah, na prelomu v osemdeseta leta pa je pouceval tudi zgodovino in sociologijo na gimnaziji v Crnomlju, kjer je bil hkrati mentor zgodovinskega krožka. Po koncu študija leta 1981 je še eno leto nadaljeval delo profesorja zgo­dovine, in sicer na gimnaziji (takratni Srednji naravoslovno-matematicni šoli) v Kopru. Leta 1983 je opravil strokovni izpit za ucitelje in se koncno ustalil: ob upokojitvi oddelcne bibliotekarke Mire Arcon je namrec leta 1983 prevzel vo­denje knjižnice Oddelka za sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1992 je opravil bibliotekarski strokovni izpit, leta 1998 pridobil licenco za kata­logizacijo monografij v sistemu COBISS in istega leta opravil še specialisticni izpit iz bibliotekarske stroke. Aprila leta 2002 je bil izvoljen v naziv bibliotekar – visokošolski sodelavec. Zgodovinar in sociolog, po novem tudi bibliotekar, je bil in ostal duša knjižnice Oddelka za sociologijo kar 36 let. Vse do upokojitve v zacetku leta 2021 je skrbno spremljal, izbiral in nabavljal literaturo ter oblikoval odlicno knjižnico, ki se lah­ko danes pohvali z zbirko vec kot 30.000 enot gradiva. Ravno to skrbno izbrano gradivo z najrazlicnejših podrocij, ki danes tvori jedro oddelcne knjižnice, je odraz širine njegovega duha. Ves cas svoje zaposlitve v knjižnici Oddelka za sociologijo je bil angažiran biblio­tekar, ki je med prvimi uvajal novosti; bil je avtor številnih razstav, urednik vec oddelcnih zbornikov (kot sta Carnijev zbornik in Zbornik ob tridesetletnici študija sociologije na Filozofski fakulteti), vrsto let je skrbel za arhiviranje lokalne baze, saj je imel edini na fakulteti licenco za vzdrževanje informacijskega sistema Co­biss, veliko pa je tudi razmišljal o prihodnosti oddelcnih knjižnic in njihovem povezovanju v skupno univerzitetno knjižnico, današnjo Osrednjo humanisticno knjižnico (OHK). Kot clan Sveta Osrednje humanisticne knjižnice in strokovnih delovnih skupin v okviru Osrednje humanisticne knjižnice je bil zelo aktiven pri snovanju in izvajanju strateškega nacrta razvoja knjižnicnega sistema na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, samostojno je izdelal predlog kadrovske in prostorske reorganizacije oddelcnih knjižnic. Sodeloval je v številnih fakultetnih in univerzitetnih komisijah ter odborih (bil je na primer predsednik stanovanjske komisije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, clan odbora za stanovanjske kredite na Univerzi v Ljubljani v obdobju 1985–1989), kot tudi z mnogimi bibliotekarji tako visokošolskih kakor tudi stro­kovnih, muzejskih in domoznanskih oddelkov. Bil je clan sindikata Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter bibliotekarskega, zgodovinskega in numiz­maticnega društva. Vrsto let je bil zunanji ocenjevalec za predmet zgodovina pri Republiški maturitetni komisiji, sindikalni zaupnik za sindikat Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in celo sodnik porotnik pri Okrožnem sodišcu v Ljubljani. Pri vodenju oddelcne knjižnice ni mogel iz svoje pedagoške kože in je kontinuirano opravljal še eno zelo pomembno nalogo: skrbel je namrec za formalno, kot tudi neformalno vzgojo študentov ter njihov osebni in socialni razvoj. Z mentorstvom študentom bibliotekarstva na strokovni praksi je vzgajal strokovne kadre, po drugi strani pa je študentom demonstratorjem v knjižnici pomagal s številnimi strokovnimi in življenjskimi nasveti. Socasno z vodenjem knjižnice se je kot strasten sociolog in zgodovinar dejavno ukvarjal z raziskovanjem socialne in kulturne zgodovine izobraženstva. Ob delu je nadaljeval podiplomski študij na Oddelku za zgodovino Filozofske fakulte­te Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1997 najprej uspešno zagovarjal magistrsko nalogo z naslovom Študenti s Kranjske na dunajski univerzi v predmarcni dobi 1815–1848 (mentor: akad. prof. Vasilij Melik) in leto pozneje pridobil naziv asi­stenta za podrocje sociologije. Doktorat znanosti je pridobil leta 2008 z zagovo­rom disertacije Struktura študentov s Kranjske na dunajski univerzi 1848–1918 pod mentorstvom prof. dr. Janeza Cvirna, v kateri je med drugim potrdil tezo, da je bila izobrazba prvovrstno sredstvo družbenega vzpona in odlocilen dejavnik v procesu oblikovanja slovenskega mešcanstva. Posledicno je bil v letih 2010 in 2015 izvoljen v naziv docenta za slovensko in obco novejšo zgodovino. Na študijske obiske je odhajal na Dunaj in v Bratislavo, raziskovalne rezultate pa predstavljal na konferencah in predavanjih v Sloveniji ter tujini; imel je številna predavanja za študente Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v okviru predmetov Sociološko branje in pisanje ter Informacijski praktikum, kot tudi vabljena predavanja in gostovanja na razlicnih tujih uni­verzah. Predaval je po knjižnicah in se rad odzival na vabila razlicnih združenj, društev in muzejev. Bil je tudi aktiven clan naslednjih raziskovalnih projektov in programov: Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov v avstro­-ogrski monarhiji (1872–1918), Slovenski toponimi v casu in prostoru (Historicna topografija Slovenije od srednjega veka do 19. stoletja), Slovenska identiteta in združujoca se Evropa: pomen protestantizma, Globalizacija in kulturna identi­teta, Slovenci in Evropa, Problemi avtonomije in identitet v casu globalizacije ter Primerjalne sociološke in kulturološke študije. Kot odlicen poznavalec zgodovine formiranja slovenskega izobraženstva in viso­kega šolstva je napisal vrsto študij, med njimi so najpomembnejše monografije Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848–1918 (2009), Študenti s Kranjske na dunajski univerzi v prvi polovici devetnajstega stoletja 1804–1848 (2010), Od ima­trikulacije do promocije: doktorandi profesorja Franceta Vebra na Oddelku za filo­zofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v luci arhivskega gradiva 1919–1945 (2015), Anatolij Ignatjevic von Špakovski (2016), Študijska pot Andreja Gosarja na dunajski univerzi: 1910/11–1915/16 (2019) in Ljubljanski izobraženci skozi cas: izobraževanje Ljubljancanov na dunajski univerzi 1392–1917 (2019). Cetudi je bil vseskozi izjemno aktiven, se je zelo veselil upokojitve. Imel je lju­beco družino, poleg tega pa ga je cakalo še toliko projektov – njegovim nacrtom kar ni bilo videti konca. Z njegovo upokojitvijo je v oddelcni knjižnici zazevala praznina, ki je ni mogoce zapolniti; naenkrat tu ni vec kolega, ki je pogosto razmišljal zunaj ustaljenih okvirov in s katerim je bilo mogoce razpravljati res o cisto vsem. Dragi naš Lojze, pocivaj v miru! Mojca Žaberl Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana e-pošta: mojca.zaberl@ff.uni-lj.si Osebna bibliografija dr. Alojza Cindrica za obdobje 1981–2023 Mojca Žaberl UDK: 929Cindric A. DOI: https://doi.org/10.55741/knj.67.3-4.8 1981 1. CINDRIC, Alojz. Snovanje slovenske državnosti (ljudske oblasti) v teku NOB s poudarkom na I. zasedanju Slovenskega narodno osvobodilnega sveta (SNOS) v Crnomlju 19. in 20. febr. 1944 : diplomska naloga. Ljubljana: [A. Cindric], 1981. 45 f., ilustr., pril. [COBISS.SI-ID 26638946] 1988 2. PLUT, Dušan, CINDRIC, Alojz. Crnomelj. V: JAVORNIK, Marjan (ur.), VOG­LAR, Dušan (ur.), DERMASTIA, Alenka (ur.). Enciklopedija Slovenije. 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga. 1988, zv. 2, str. 162-163. ISBN 86-11-14288-8, ISBN 86-11-14269-1, ISBN 86-11-14345-0, ISBN 86-11-14792-8, ISBN 86-11-15070-8, ISBN 86-11-15344-8, ISBN 86-11-15364-2, ISBN 86-11-15365-0, ISBN 86-11-15366-9, ISBN 86-11-15367-7. [COBISS.SI-ID 14818658] 1989 3. CINDRIC, Alojz. Bibliografija prof. dr. Marjana Britovška. Zgodovinski casopis : glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije. [Tiskana izd.]. 43, št. 1 (1989), str. 121-124. ISSN 0350-5774. http://hdl.handle.net/11686/13998, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-5COMO5VR. [COBISS.SI-ID 14590464] 4. CINDRIC, Alojz, OTOREPEC, Božo, ŠTAMPOHAR, Anton. Gradac. V: JAVOR­NIK, Marjan (ur.), VOGLAR, Dušan (ur.), DERMASTIA, Alenka (ur.). Enciklopedija Slovenije. 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga. 1989, zv. 3, str. 349. ISBN 86-11-14288-8, ISBN 86-11-14269-1, ISBN 86-11-14345-0, ISBN 86-11-14792-8, ISBN 86-11-15070-8, ISBN 86-11-15344-8, ISBN 86-11-15364-2, ISBN 86-11-15365-0, ISBN 86-11-15366-9, ISBN 86-11-15367-7. [COBISS.SI-ID 14818402] 5. CINDRIC, Alojz. Oddelek za sociologijo. V: MELIK, Vasilij (ur.). Zbornik Filozof­ske fakultete v Ljubljani : 1919 - 1989. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1989. Str. 31-40. ISBN 86-7207-011-9. [COBISS.SI-ID 16979712] 1991 6. CINDRIC, Alojz. Bibliografija prof. dr. Ludvika Carnija. Zgodovinski casopis : glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije. [Tiskana izd.]. 1991, letn. 45, št. 4, str. 654-656. ISSN 0350-5774. http://hdl.handle.net/11686/14214, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-AWGNHQP4. [COBISS.SI-ID 32009728] 7. CINDRIC, Alojz. Biografije in bibliografije znanstvenih delavcev in sodelav­cev : Dr. Bojan Baskar. V: CINDRIC, Alojz (ur.). Zbornik ob tridesetletnici študija socio­logije na Filozofski fakulteti. Ljubljana: Filozofska fakulteta: Znanstveni inštitut FF, 1991. Str. 54. [COBISS.SI-ID 36865378] 8. CINDRIC, Alojz. Biografije in bibliografije znanstvenih delavcev in sodelav­cev : Dr. Drago Braco Rotar. V: CINDRIC, Alojz (ur.). Zbornik ob tridesetletnici štu­dija sociologije na Filozofski fakulteti. Ljubljana: Filozofska fakulteta: Znanstveni inštitut FF, 1991. Str. 47-53. [COBISS.SI-ID 36865122] 9. CINDRIC, Alojz. Biografije in bibliografije znanstvenih delavcev in sodelav­cev : Dr. Ludvik Carni. V: CINDRIC, Alojz (ur.). Zbornik ob tridesetletnici študija sociologije na Filozofski fakulteti. Ljubljana: Filozofska fakulteta: Znanstveni inštitut FF, 1991. Str. 24-27. [COBISS.SI-ID 36863842] 10. CINDRIC, Alojz. Biografije in bibliografije znanstvenih delavcev in sodelav­cev : Dr. Marjan Britovšek. V: CINDRIC, Alojz (ur.). Zbornik ob tridesetletnici štu­dija sociologije na Filozofski fakulteti. Ljubljana: Filozofska fakulteta: Znanstveni inštitut FF, 1991. Str. 18-23. [COBISS.SI-ID 36863586] 11. CINDRIC, Alojz. Biografije in bibliografije znanstvenih delavcev in sodelav­cev : Dr. Marko Kerševan. V: CINDRIC, Alojz (ur.). Zbornik ob tridesetletnici štu­dija sociologije na Filozofski fakulteti. Ljubljana: Filozofska fakulteta: Znanstveni inštitut FF, 1991. Str. 28-35. [COBISS.SI-ID 36864098] 12. CINDRIC, Alojz. Biografije in bibliografije znanstvenih delavcev in sodelav­cev : Dr. Rastko Mocnik. V: CINDRIC, Alojz (ur.). Zbornik ob tridesetletnici študi­ja sociologije na Filozofski fakulteti. Ljubljana: Filozofska fakulteta: Znanstveni inštitut FF, 1991. Str. 42-46. [COBISS.SI-ID 36864866] 13. CINDRIC, Alojz. Biografije in bibliografije znanstvenih delavcev in sodelav­cev : Dr. Rudi Rizman. V: CINDRIC, Alojz (ur.). Zbornik ob tridesetletnici študija sociologije na Filozofski fakulteti. Ljubljana: Filozofska fakulteta: Znanstveni inštitut FF, 1991. Str. 36-41. [COBISS.SI-ID 36864610] 14. CINDRIC, Alojz. Biografije in bibliografije znanstvenih delavcev in sodelav­cev : Mag. Avgust Lešnik. V: CINDRIC, Alojz (ur.). Zbornik ob tridesetletnici študi­ja sociologije na Filozofski fakulteti. Ljubljana: Filozofska fakulteta: Znanstveni inštitut FF, 1991. Str. 55-58. [COBISS.SI-ID 36865890] 15. CINDRIC, Alojz. Biografije in bibliografije znanstvenih delavcev in sodelav­cev : Mag. Bojan Baskar. V: CINDRIC, Alojz (ur.). Zbornik ob tridesetletnici študi­ja sociologije na Filozofski fakulteti. Ljubljana: Filozofska fakulteta: Znanstveni inštitut FF, 1991. Str. 54. [COBISS.SI-ID 36865634] 16. CINDRIC, Alojz. Biografije in bibliografije znanstvenih delavcev in sodelav­cev : Mag. Igor Kramberger. V: CINDRIC, Alojz (ur.). Zbornik ob tridesetletnici štu­dija sociologije na Filozofski fakulteti. Ljubljana: Filozofska fakulteta: Znanstveni inštitut FF, 1991. Str. 61-62. [COBISS.SI-ID 36866402] 17. CINDRIC, Alojz. Biografije in bibliografije znanstvenih delavcev in sodelav­cev : Mag. Jože Vogrinc. V: CINDRIC, Alojz (ur.). Zbornik ob tridesetletnici študija sociologije na Filozofski fakulteti. Ljubljana: Filozofska fakulteta: Znanstveni inštitut FF, 1991. Str. 59-60. [COBISS.SI-ID 36866146] 18. CINDRIC, Alojz. Študij sociologije na Filozofski fakulteti. V: CINDRIC, Alojz (ur.). Zbornik ob tridesetletnici študija sociologije na Filozofski fakulteti. Ljublja­na: Filozofska fakulteta: Znanstveni inštitut FF, 1991. Str. 5-12, 68-87. [COBISS.SI-ID 36866914] 19. CINDRIC, Alojz (urednik). Zbornik ob tridesetletnici študija sociologije na Fi­lozofski fakulteti. Ljubljana: Filozofska fakulteta: Znanstveni inštitut FF, 1991. 92 str. [COBISS.SI-ID 27567360] 1992 20. CINDRIC, Alojz. Bibliografija prof. dr. Ludvika Carnija. Zgodovinski casopis : glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije. [Tiskana izd.]. 1991, 45, 4, str. 654-656. ISSN 0350-5774. [COBISS.SI-ID 27489794] 1995 21. CINDRIC, Alojz. Bela krajina na razglednicah --- : »Knjiga, ki je nastajala dvaj­set let«. Delo. [Tiskana izd.]. 21.12.1995, št. 295, str. 15. ISSN 0350-7521. [COBISS.SI-ID 31994210] 22. CINDRIC, Alojz. Diplomanti - sociologi oddelka za sociologijo Filozofske fa­kultete v Ljubljani. V: KRAMBERGER, Anton (ur.), KOLARIC, Zinka (ur.). Zbornik ob 30 letnici Slovenskega sociološkega društva : srecanje Portorož ’95. Ljubljana: Slovensko sociološko društvo, 1995. Str. 113-136. ISBN 961-90202-0-0. [COBISS.SI-ID 4559970] 23. CINDRIC, Alojz. Knjižnica oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Uni­verze v Ljubljani. V: KRAMBERGER, Anton (ur.), KOLARIC, Zinka (ur.). Zbornik ob 30 letnici Slovenskega sociološkega društva : srecanje Portorož ’95. Ljubljana: Slovensko sociološko društvo, 1995. Str. 87-89, tabele. ISBN 961-90202-0-0. [CO­BISS.SI-ID 16335453] 24. CINDRIC, Alojz. Kocevski študenti na Dunajski univerzi (1365-1917) : gra­divo za proucevanje kocevskega izobraženstva. Kronika : casopis za slovensko krajevno zgodovino. [Tiskana izd.]. 43, št.3 (1995), str.95-102. ilustr. ISSN 0023-4923. http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-WH71LVWO. [COBISS.SI­-ID 4718157] 25. CINDRIC, Alojz. Novomeški študenti v matrikah dunajske univerze 1365 - 1917 : [predavanje na znanstvenem simpoziju »Zgodovina srednjega in višješolskega štu­dija na Dolenjskem«, Novo mesto, oktober 1995]. Novo mesto, 1995. ilustracije, grafikoni, tabele. [COBISS.SI-ID 14794850] 26. CINDRIC, Alojz. Radovljiški študenti na dunajski univerzi 1365-1917. Radov­ljiški zbornik. (1995), str. 195-203. ilustr. ISSN 1318-2986. [COBISS.SI-ID 1800246] 27. CINDRIC, Alojz. Študenti s slovenskega narodnostnega ozemlja na dunajski univerzi 1365-1917. V: ANŽIC, Sonja (ur.), CSENDES, Peter (ur.). Slovenija in Dunaj : razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana in Dunajskega mestnega in deželnega arhiva, Ljubljana, Cankarjev dom, 6. februar - 5. marec 1995, Dunaj, Avstrijska akademija znanosti, 5. april - 12. maj 1995 = Slowenien und Wien : die Ausstellung des Historischen Archivs Ljubljana und des Wiener Stadt- und Landesarchivs, Lju­bljana, Cankarjev dom, 6. Februar - 5. März 1995, Wien, Österreichische Akademie der Wissenschaften, 5. April - 12. Mai 1995. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 1995. Str. 69-77, 162-163, graf. prikaz str. 97. ISBN 961-90054-4-9. [COBISS.SI-ID 4555618] 28. CINDRIC, Alojz. Viri za zgodovino izobraženstva : študenti iz Kranjske na du­najski univerzi 1377 - 1917. Ljubljana: Samozaložba, 1995. 8 zv. (1636 f.). [COBISS.SI-ID 21263202] 1996 29. CINDRIC, Alojz. Bibliografija prof. dr. Marjana Britovška = The bibliography of professor Marjan Britovšek Ph.D. V: LEŠNIK, Avgust (ur.). Kriza socialnih idej : Britovškov zbornik = The crisis of social ideas : a festschrift for Marjan Britovšek. Mednarodna izd. zgodovinskih in socioloških razprav. Ljubljana: Filozofska fa­kulteta, Oddelek za sociologijo: = Faculty of Arts, Department of sociology, 1996. Str. 21-26. ISBN 961-6200-03-8. [COBISS.SI-ID 3269986] 30. LEŠNIK, Avgust (urednik, zbiratelj). Kriza socialnih idej : Britovškov zbornik = The crisis of social ideas : a festschrift for Marjan Britovšek. Mednarodna izd. zgodovinskih in socioloških razprav. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za sociologijo: = Faculty of Arts, Department of sociology, 1996. 532 str. ISBN 961-6200-03-8. [COBISS.SI-ID 57218048] 31. CINDRIC, Alojz. Le promocija površnosti in neresnic. Dolenjski list. [Tiskana izd.]. 1.II.1996, 47, št. 5, str. 14. ISSN 0416-2242. [COBISS.SI-ID 3857463] 32. CINDRIC, Alojz. Le promocija površnosti in neresnic : kriticen pregled knjige Božidarja Flajšmana »Sledovi casa« s podnaslovom »Bela krajina na razgledni­cah v letih od 1895 do 1945«. Dolenjski list. [Tiskana izd.]. 4.I.1996, 47, št. 1, str. 13. ISSN 0416-2242. [COBISS.SI-ID 3754039] 33. CINDRIC, Alojz. Še --- : Bela krajina na starih razglednicah. Delo. [Tiskana izd.]. 25.01.1996, št. 20, str. 14. ISSN 0350-7521. [COBISS.SI-ID 31994466] 1997 34. CINDRIC, Alojz. Oris ljubljanskih študentov na dunajski univerzi 1896-1910. V: CEPIC, Taja (ur.), REBOLJ, Janja (ur.). »Homo sum --- » : Ivan Hribar in njego­va Ljubljana. Zbornik ob razstavi Mestnega muzeja Ljubljana. Ljubljana: Mestni muzej, 1997. Str. 93-114, graf. prikaz. ISBN 961-90351-3-5. [COBISS.SI-ID 4558434] 35. CINDRIC, Alojz. Semic. V: JAVORNIK, Marjan (ur.), VOGLAR, Dušan (ur.), DERMASTIA, Alenka (ur.). Enciklopedija Slovenije. 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga. 1997, zv. 11, str. 45. ISBN 86-11-14288-8, ISBN 86-11-14269-1, ISBN 86-11-14345-0, ISBN 86-11-14792-8, ISBN 86-11-15070-8, ISBN 86-11-15344-8, ISBN 86-11-15364-2, ISBN 86-11-15365-0, ISBN 86-11-15366-9, ISBN 86-11-15367-7. [COBISS.SI-ID 4698210] 36. FERENC, Tone, CINDRIC, Alojz. Semic : zgodovina. V: JAVORNIK, Marjan (ur.), VOGLAR, Dušan (ur.), DERMASTIA, Alenka (ur.). Enciklopedija Slovenije. 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga. 1997, zv. 11: savs-slovenska m, str. 45. ISBN 86-11-14288-8, ISBN 86-11-14269-1, ISBN 86-11-14345-0, ISBN 86-11-14792-8, ISBN 86-11-15070-8, ISBN 86-11-15344-8, ISBN 86-11-15364-2, ISBN 86-11-15365-0, ISBN 86-11-15366-9, ISBN 86-11-15367-7. [COBISS.SI-ID 26173794] 37. CINDRIC, Alojz. Študenti s Kranjske na dunajski univerzi v predmarcni dobi 1815 - 1848 : magistrsko delo. Ljubljana: [A. Cindric], 1997. 203 f., [8] f. pril., graf. prikazi. [COBISS.SI-ID 4670562] 1998 38. CINDRIC, Alojz. Bibliografija prof.dr.Ludvika Carnija. V: CINDRIC, Alojz (ur.). Carnijev zbornik (1931-1996) : zbornik mednarodnih družboslovnih in huma­nisticnih razprav = A festschrift for Ludvik Carni [1931-1996] : studies in humani­ties and social sciences. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za sociologijo; =Ljubljana: Faculty of Arts, Department of Sociology, 1998. Str. 23-29. ISBN 961-6200-83-6. [COBISS.SI-ID 9614434] 39. CINDRIC, Alojz (urednik). Carnijev zbornik (1931-1996) : zbornik mednaro­dnih družboslovnih in humanisticnih razprav = A festschrift for Ludvik Carni [1931-1996] : studies in humanities and social sciences. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za sociologijo; =Ljubljana: Faculty of Arts, Department of Sociology, 1998. 504 str., ilustr. ISBN 961-6200-83-6. [COBISS.SI-ID 78727168] 40. CINDRIC, Alojz. Profesor doktor Ludvik Carni (1931-1996) = Professor Ludvik Carni (1931-1996). V: CINDRIC, Alojz (ur.). Carnijev zbornik (1931-1996) : zbornik mednarodnih družboslovnih in humanisticnih razprav = A festschrift for Ludvik Carni [1931-1996] : studies in humanities and social sciences. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za sociologijo; =Ljubljana: Faculty of Arts, Department of Sociology, 1998. Str. 18-22. ISBN 961-6200-83-6. [COBISS.SI-ID 7887458] 41. PLUT, Dušan, CINDRIC, Alojz, FERENC, Tone. Stari trg ob Kolpi. V: JAVOR­NIK, Marjan (ur.), VOGLAR, Dušan (ur.), DERMASTIA, Alenka (ur.). Enciklope­dija Slovenije. 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga. 1998, zv. 12: slovenska n.­-sz, str. 283. ISBN 86-11-14288-8, ISBN 86-11-14269-1, ISBN 86-11-14345-0, ISBN 86-11-14792-8, ISBN 86-11-15070-8, ISBN 86-11-15344-8, ISBN 86-11-15364-2, ISBN 86-11-15365-0, ISBN 86-11-15366-9, ISBN 86-11-15367-7. [COBISS.SI-ID 9100386] 1999 42. CINDRIC, Alojz. Matrike kot vir za preucevanje slovenskega izobraženstva med leti 1585 in 1715 (Gradec - Dunaj - Siena). V: MIHELIC, Darja (ur.). Gestrinov zbornik. Ljubljana: ZRC (ZRC SAZU), 1999. Str. 501-516. ISBN 961-6182-70-6. [CO­BISS.SI-ID 11851821] 2000 43. CINDRIC, Alojz. Homo kulinarikus : o ražnju nekoc in danes. V: CAS, Bojan (ur.). Raziskovalni tabor Kamniška Bistrica, 16. - 18. junij 1999 : zbornik. Kamnik: ŠCRM, 2000. Str. 77-80, ilustr. ISBN 961-90700-2-X. [COBISS.SI-ID 13211490] 44. CINDRIC, Alojz. Razstava filozofske fakultete »Od popotne palice do rektor­skega žezla« = Študenti s slovenskega etnicnega prostora na avstrijskih in nem­ških univerzah. Vestnik. [Tiskana izd.]. 2000, št. 8, str. 3-4, ilustr. ISSN 0354-1517. [COBISS.SI-ID 14498658] 45. CINDRIC, Alojz. Študenti s slovenskega etnicnega prostora na avstrijskih in nemških univerzah. Od popotne palice do rektorskega žezla : razstva v avli Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, junij 2000. Šolska kronika : zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje. 2000, letn. 9(33), št. 2, str. 309-320, ilustr. ISSN 1318-6728. [COBISS.SI-ID 17325613] 46. CINDRIC, Alojz. Univerzitetne matrike - vpisne knjige dunajske univerze kot vir za proucevanje izobraženstva med leti 1365 in 1715. Prikaz študentov iz Bratislave in Ljubljane na Almi Mater Rudolphini. : [predavanje]. Bratislava: Univerza J.A.Komenskega, 2000. ilustracije, grafikoni, tabele. [COBISS.SI­-ID 14783330] 2001 47. CINDRIC, Alojz. Kranjski doktorji na dunajski univerzi v predmarcnem obdo­bju 1815-1848. V: RAJŠP, Vincenc (ur.), et al. Melikov zbornik : Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001. Str. 373-390. ISBN 961-6358-33-2. [COBISS.SI-ID 18167085] 2002 48. CINDRIC, Alojz. Vpliv dunajske univerze na oblikovanje slovenskega izo­braženstva: statisticna slika študentov s Kranjske na dunajski univerzi med leti 1804 in 1917 : študijske smeri, krajevni in socialni izvor. V: VODOPIVEC, Peter (ur.). Slovenci v Evropi : (o nekaterih vidikih slovenske povezanosti s sosedi in Evropo). Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2002. Str. 7-34, ilustr. Historia, 5. ISBN 961-237-008-7. http://hdl.handle.net/11686/20792. [CO­BISS.SI-ID 18148450] 2006 49. CINDRIC, Alojz. Izbrana bibliografija o protestantizmu na slovenskem : (1995-2005). V: KERŠEVAN, Marko. Protestantizem, slovenska identiteta in združujoca se Evropa. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 2006. Str. 387-430. ISBN 86-7207-170-0. [COBISS.SI-ID 31817570] 50. CINDRIC, Alojz. Rol' studentov i professorov iz slovenskih čtniceskih ter­ritorij v dejatel'nosti avstrijskih i nemeckih universitetov. V: POPOV, V. G. (ur.). Aktual'nye problemy filosofii, sociologii i politologii, ekonomiki i psihologii. Vyp. 8 : materialy VIII meždunarodnoj naucnoj studentsko-aspirantskoj konferen­cii (14-15 oktjabrja 2005 g.). Perm': Permskij gosudarstvennyj universitet, 2006. Vyp. 8, str. 69-72, ilustr. ISBN 5-7944-0678-X. [COBISS.SI-ID 32994146] 51. CINDRIC, Alojz. Socialne razmere študentov s Kranjske na dunajski univerzi 1848-1917 : predavanje na prvem znanstvenem simpoziju o Knafljevi ustanovi na Dunaju 1676-2006, Ljubljana, 20.-30. junija 2006. Ljubljana: Slovenski znanstve­ni inštitut na Dunaju, 2006. [COBISS.SI-ID 32104034] 2007 52. CINDRIC, Alojz. Socialno-gmotne razmere študentov s Kranjske na Dunajski univerzi 1848-1918. V: RAJŠP, Vincenc (ur.). Knafljeva ustanova na Dunaju 1676-2006. Dunaj: Slovenski znanstveni inštitut; = in Wien: Slowenisches Wissen­schaftsinstitut; Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007. Str. 77-104, ilustr., graf. prikazi. Srednjeevropska znanstvena knjižnica, zv. 1. ISBN 978-961-6568-86-9. [COBISS.SI-ID 26521133] 53. CINDRIC, Alojz. Socialno-gmotne razmere študentov s Kranjske na dunajski univerzi 1848-1918 : predavanje ob predstavitvi zbornika »Knafljeva ustanova na Dunaju 1676-2006«. Dunaj: Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju, 2007. [CO­BISS.SI-ID 34458978] 2008 54. CINDRIC, Alojz. Struktura študentov s Kranjske na dunajski univerzi 1848-1918 : doktorska disertacija. Ljubljana: [A. Cindric], 2008. 630 f., ilustr. [COBISS.SI-ID 2448244] 2009 55. CINDRIC, Alojz. Jezikovno-narodnostna struktura študentov s Kranjske na du­najski univerzi v obdobju oblikovanja slovenske narodne zavesti 1848-1918 : pre­davanje na mednarodni znanstveni konferenci: 90. letnica ustanovitve univerze v Ljubljani in univerze Komenskega v Bratislavi, Bratislava, 22.10. -23. 10. 2009. Bratislava: Univerzita Komenského Bratislava, 2009. [COBISS.SI-ID 44942946] 56. CINDRIC, Alojz (intervjuvanec). Kako se je na Dunaju kalila slovenska me­šcanska elita po izobrazbi? : o Kranjcih na Almi Mater Rudolphini. Delo, Sobotna priloga. [Tiskana izd.]. 22. avg. 2009, leto 51, št. 193, str. 24-25, fotogr. ISSN 0350-7521, ISSN 1580-3007. [COBISS.SI-ID 39987810] 57. CINDRIC, Alojz. Slovenske študentke na dunajski univerzi 1897-1918 : vabljeno predavanje na simpoziju Slovenski odnosi z Dunajem skozi cas, Slovenski znan­stveni inštitut na Dunaju, Dunaj 22.-23. jun. 2009. Dunaj: Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju, 22.-23. jun. 2009. [COBISS.SI-ID 39987554] 58. CINDRIC, Alojz. Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848-1918. 1. izd. Ljubljana: Univerza, 2009. 590 str., ilustr. Zbirka Knjižnica arhiva in muzeja Uni­verze, zv. 3. ISBN 978-961-6410-23-6. [COBISS.SI-ID 245956864] 2010 59. OSET, Željko. Alojz Cindric, Študenti s Kranjske na Dunajski univerzi 1848-1918… Prispevki za novejšo zgodovino. [Tiskana izd.]. 2010, 50, št. 2, str. 148-152. ISSN 0353-0329. http://hdl.handle.net/11686/20539. [COBISS.SI-ID 2828404] 60. CINDRIC, Alojz. Diplomanti in diplomantke Oddelka za sociologijo. V: CIN­DRIC, Alojz (ur.), LEŠNIK, Avgust (ur.), ŽABERL, Mojca (ur.). Petdeset let študija sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani : 1960-2010. 1. natis. Lju­bljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010. Str. 63-98. Zbirka Album, 2. ISBN 978-961-237-393-1. [COBISS.SI-ID 44329570] 61. CINDRIC, Alojz. Jezikovno-narodnostno[!] struktura študentov s Kranjske na dunajski univerzi v obdobju oblikovanja slovenske narodne zavesti 1848-1918. V: POKLAC VOJTECH, Saša (ur.), VOJTECH, Miloslav (ur.), AMBRÓŠOVÁ, Olga. 90. výrocie vzniku Univerzity Komenského v Bratislave a Univerzity v Lublane : zbor­ník príspevkov z mezinárodnej vedeckej konferencie konanej v dnoch 22. 10. - 23. 10. 2009 pri príležitnsti jubilea oboch univerzít = 90. letnica ustanovitve Univerze v Ljubljani in Univerze Komenskega v Bratislavi : zbornik prispevkov z mednarodne znanstvene konference, ki je potekala od 22. 10. do 23. 10. 2009 ob jubileju obeh univerz. Bratislava: Univerzita Komenského, 2010. Str. 342-361, ilustr. ISBN 978-80-223-2859-3. [COBISS.SI-ID 44493154] 62. CINDRIC, Alojz. Nastavki za ustanovitev Univerze v Ljubljani : ob izidu knjige Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848-1918 : [Predavanje, Mestna knjižni­ca Ljubljana - Slovanska knjižnica, 12. oktober 2010]. Ljubljana: Mestna knjižnica Ljubljana, 2010. [COBISS.SI-ID 44328546] 63. CINDRIC, Alojz (urednik), LEŠNIK, Avgust (urednik), ŽABERL, Mojca (ured­nik). Petdeset let študija sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani : 1960-2010. 1. natis. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010. 171 str., fotogr., graf. prikazi. Zbirka Album, 2. ISBN 978-961-237-393-1. [COBISS.SI-ID 253697792] 64. CVIRN, Janez (avtor dodatnega besedila), CINDRIC, Alojz (avtor dodatnega besedila), STUDEN, Andrej (avtor dodatnega besedila), KERŠEVAN, Marko (avtor dodatnega besedila), URBANIJA, Jože (avtor dodatnega besedila), ZUPANCIC, Jernej (avtor dodatnega besedila), SMOLEJ, Tone (komentator). Pogovor o knjigi Alojza Cindrica, Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848-1918 (Univerza v Ljubljani, 2009) : [predavanje na] Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, 23. fe­bruarja 2010. [Ljubljana, 2010]. [COBISS.SI-ID 42817378] 65. CINDRIC, Alojz. Socialni izvor študentov s Kranjske na dunajski univerzi 1804-1918 : prispevek h genezi slovenskega izobraženstva. V: VIDMAR, Ksenija H. (ur.), LEŠNIK, Avgust (ur.). Vceraj in danes : jubilejni zbornik socioloških raz­prav ob 50-letnici Oddelka za sociologijo : 1960-2010. 1. natis. Ljubljana: Znan­stvena založba Filozofske fakultete, 2010. Str. 231-259. Zbirka Album. ISBN 978-961-237-388-7. [COBISS.SI-ID 44033890] 66. CINDRIC, Alojz. Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848-1918 : nastav­ki za biobligrafijo slovenskega izobraženstva : [predavanje na] Centralni tehni­ški knjižnici Univerze v Ljubljani, 1. junija 2010. [Ljubljana, 2010]. [COBISS.SI­-ID 42817122] 67. CINDRIC, Alojz. Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848-1918 : Predava­nje v okviru: Ta veseli dan kulture, Ljubljana, Slovenski šolski muzej, 3. 12. 2010. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 2010. [COBISS.SI-ID 44328290] 68. CINDRIC, Alojz. Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848-1918 : s po­udarkom na študentih iz Radovljice in njene okolice : Predavanje na Linhartovih dnevih 2010, Radovljica, 6 12.2010. Radovljica: Mestni muzej Radovljica, 2010. [COBISS.SI-ID 44328034] 69. CINDRIC, Alojz. Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848-1918 : viri, me­todologija, izsledki : [predavanje na] Fakulteti za humanisticne študije, Univerze na Primorskem, 20.maj 2010. [Koper, 2010]. [COBISS.SI-ID 42816610] 70. CINDRIC, Alojz. Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848-1918 : viri, me­todologija, izsledki : [predavanje na] Filozofski fakulteti, Univerze v Mariboru, 12. maj 2010. [Maribor, 2010]. [COBISS.SI-ID 42816866] 71. CINDRIC, Alojz. Študenti s Kranjske na dunajski univerzi v prvi polovici devetnaj­stega stoletja 1804-1848. 1. izd. Ljubljana: Univerza, 2010. 239 str., ilustr. Knjižnica arhiva in muzeja Univerze, zv. 4. ISBN 978-961-6410-29-8. [COBISS.SI-ID 252544512] nagrada: Knjiga je dobila priznanje Agencije Republike Slovenije za znanost (ARRS) »Odlicni v znanosti 2010« (Humanistika - podrocje zgodovinopisje); Knji­ ga je dobila priznanje Agencije Republike Slovenije za znanost (ARRS) »Odlicni v znanosti 2010« (Interdisciplinarne raziskave)201172. CIPERLE, Jože, CINDRIC, Alojz, MIHEVC, Bogomir, GABRIC, Aleš, LEVSTEK, Anton, GERŽINA, Aleksander, PEJOVNIK, Stane. Knjižnica arhiva in muzeja Uni­ verze : [javna predstavitev znanstvene zbirke arhiva Univerze v Ljubljani, Sloven­ ski kulturni center, Korotan, Dunaj, 31. maj 2011]. Dunaj: Univerza v Ljubljani: Slovenski kulturni center, Korotan, Dunaj, 2011. Knjižnica arhiva in muzeja Uni­ verze v Ljubljani, 1-4. [COBISS.SI-ID 45822306 ] 73. CINDRIC, Alojz. Pogovor o knjigi Alojza Cindrica, Študenti s Kranjske na dunaj­ski univerzi v prvi polovici devetnajstega stoletja 1804-1848 (Univerza v Ljubljani, 2010) : predavanje v okviru Besedne postaje na Filozofski fakulteti Univerze v Lju­bljani, 6. apr. 2011. [Ljubljana, 2011]. [COBISS.SI-ID 45374050] 74. CINDRIC, Alojz. Prispevki k zgodovini ustanovitve Univerze v Ljubljani : So­cialna in jezikovna struktura študentov (kasnejših izobražencev) s Kranjske na dunajski univerzi 1804-1914 : [predavanje v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana,31. marec 2011]. [Ljubljana, 2011]. [COBISS.SI-ID 45374306] 75. CINDRIC, Alojz. Slovenski študenti na dunajski univerzi (1804-1918) s poudar­kom na študentih iz Bele krajine : Predavanje v Belokranjskem muzeju v Metliki, 08. 12. 2011. Metlika: Belokrajnski muzej Metlika, Belokranjsko muzejsko dru­štvo, 2011. [COBISS.SI-ID 47636322] 76. CINDRIC, Alojz. Slovenski študenti na Dunaju (1804-1918). Ljubljana: Zgo­dovinsko društvo Ljubljana: Modrijanova knjigarna, 17.11.2011. [COBISS.SI­-ID 47286114] 77. CINDRIC, Alojz. Snovanje in ustvarjanje pogojev za ustanovitev univerze v Ljubljani leta 1919. V: et al. 1918-1941. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slove­nije, 2011. Str. 86-105. ISBN 978-961-6665-14-8. [COBISS.SI-ID 47581026] 78. CINDRIC, Alojz. Študenti s Kranjske. Kranjska Gora: Obcinska knjižnica Jese­nice, enota Kranjska Gora, 27.10.2011. [COBISS.SI-ID 47285346] 79. CINDRIC, Alojz. Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1804-1918 s poudar­kom na študentih iz Žirovnice in okolice : Predavanje v knjižnici Matije Copa v Ži­rovnici, 10. 02. 2011. Žirovnica: Knjižnica Matije Copa v Žirovnici, 2011. [COBISS.SI-ID 44916834] 80. CINDRIC, Alojz. Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1804-1918, prispevek k bio-bibliografiji slovenskega izobraženstva : Predavanje v Narodni in univerzi­tetni knjižnici, Ljubljana, 04. 02. 2011. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knji­žnica Ljubljana, 2011. [COBISS.SI-ID 44917346] 81. ŠTEPEC, Marko (avtor, urednik), BALKOVEC, Bojan, CINDRIC, Alojz, LA­ZAREVIC, Žarko, PAVLIN, Tomaž, PEROVŠEK, Jurij, SAVENC, Barbara, ŠU­ŠTAR, Branko. 1918-1941. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2011. 118 str., ilustr. ISBN 978-961-6665-14-8. https://www.muzej-nz.si/si/files/de­ fault/projekti/30let/e_gradiva/Zbornik%201918%20-1941.pdf. [COBISS.SI­-ID 259249664] 82. CINDRIC, Alojz. Viri za zgodovino slovenskega izobraženstva : predavanje ob predstavitvi knjig : Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848-1918 in Študenti s Kranjske na dunajski univerzi v prvi polovici devetnajstega stoletja 1804-1848 : [Predavanje, Mladinska knjiga, knjigarna Konzorcij, 23. 02. 2011]. Ljubljana: Mla­dinska knjiga, knjigarna Konzorcij, 23. feb. 2011. [COBISS.SI-ID 44916322] 83. CINDRIC, Alojz. Viri za zgodovino slovenskega izobraženstva = Quellen zur Geschichte des slowenischen Bildungswesens : vabljeno predavanje, Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju, Dunaj 22. marec 2011. Dunaj: Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju: Slowenisches Wissenschaftsinstitut in Wien, 22. marec 2011. [COBISS.SI-ID 45374818] 84. CINDRIC, Alojz. Viri za zgodovino slovenskega izobraženstva v 16. stoletju : arhivsko gradivo, metodologija : [predavanje na] Filozofski fakultete, Univerze v Ljubljani, 04. april 2011. Ljubljana, 2011. [COBISS.SI-ID 45375074] 2012 85. CINDRIC, Alojz. Register v glavno matriko imatrikuliranih študentov s Kranjske na dunajski univerzi od 1848 do 1917 : ucno gradivo za raziskovanje slovenskega izobraženstva. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Knjižnica Oddelka za sociologijo (OHK), 2012. 143 str. [COBISS.SI-ID 57795426] 86. CINDRIC, Alojz. Slovenski študenti na Dunaju (1804-1918) : Strokovno sreca­nje: Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, 09.1. 2012, Ljubljana. Ljubljana: Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slo­venije, Inštitut za zgodovino medicine MF UL, 2012. [COBISS.SI-ID 47636066] 87. CINDRIC, Alojz. Študentje s Kranjske na dunajski univerzi 1804-1918, s po­udarkom na študentih iz Kamnika in okolice : predavanje v salonu gradu Zaprice v Kamniku, 24. april 2012. Kamnik: Medobcinski muzej Kamnik, 2012. [COBISS.SI-ID 48993890] 88. CINDRIC, Alojz. Študentje s Kranjske na dunajski univerzi 1804-1918, s po­udarkom na študentih iz Žužemberka in okolice : Strokovno predavanje s pred­stavitvijo knjig, Obcina Žužemberk, 20. jan. 2012. Žužemberk: Turisticno društvo Suha Krajina, 2012. [COBISS.SI-ID 47886178] 89. CINDRIC, Alojz. Viri za zgodovino slovenskega izobraženstva : [predavanje na] Filozofski fakultete, Univerze v Ljubljani, 20. marec 2012. Ljubljana, 2012. [CO­BISS.SI-ID 48434018] 2013 90. CINDRIC, Alojz. Register v glavno matriko imatrikuliranih študentov s Kranj­ske na dunajski univerzi od 1804 do 1848 : ucno gradivo za raziskovanje sloven­skega izobraženstva. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Knjižnica Oddelka za socio­logijo (OHK), 2013. 52 str. [COBISS.SI-ID 57799010] 91. CINDRIC, Alojz. Študentke s Kranjske na dunajski univerzi : 1897-1918. Zgo­dovinski casopis : glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije. [Tiskana izd.]. 2013, letn. 67, št. 1/2, str. 60-85, ilustr. ISSN 0350-5774. http://hdl.handle.net/11686/38407, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-KRM2DJBO. [CO­BISS.SI-ID 52254818], [SNIP] 92. CINDRIC, Alojz. Študentke s Kranjske na dunajski univerzi 1897-1918. V: RAJŠP, Vincenc (ur.). Slovenski odnosi z Dunajem skozi cas. Na Dunaju; = Wien: Slovenski znanstveni inštitut: = Slowenisches Wissenschaftsinstitut; Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU: Inštitut za narodnostna vprašanja, 2013. Str. 117-144. Srednjeevropska znanstvena knjižnica, Bd. 7. ISBN 978-961-254-439-3. ISSN 2232-3465. [COBISS.SI-ID 52276066] 93. CINDRIC, Alojz. Viri za zgodovino slovenskega izobraženstva : [predavanje na] Filozofski fakultete, Univerze v Ljubljani, 10. april 2013. Ljubljana, 2013. [CO­BISS.SI-ID 52304994] 94. CINDRIC, Alojz. Viri za zgodovino slovenskega izobraženstva : [predavanje na] Filozofski fakultete, Univerze v Ljubljani, 25. april 2013. Ljubljana, 2013. [CO­BISS.SI-ID 52305250] 95. CINDRIC, Alojz. Viri za zgodovino slovenskega izobraženstva I. : [predavanje na] Filozofski fakultete, Univerze v Ljubljani, 26. marec 2013. Ljubljana, 2013. [CO­BISS.SI-ID 52304738] 96. CINDRIC, Alojz. Viri za zgodovino slovenskega izobraženstva II. : [predava­nje na] Filozofski fakultete, Univerze v Ljubljani, 02. april 2013. Ljubljana, 2013. [COBISS.SI-ID 52304482] 2014 97. CINDRIC, Alojz. Dunaj ali Gradec? : Izobraževanje elit s slovenskega etnicnega prostora (nekdanja dežela Kranjska) na graški in dunajski univerzi med letoma 1586 in 1782. : I. del. : [predavanje na] Filozofski fakultete, Univerze v Ljubljani, 10. april 2014. Ljubljana, 2014. [COBISS.SI-ID 54383714] 98. CINDRIC, Alojz. Dunaj ali Gradec? : Izobraževanje elit s slovenskega etnicnega prostora (nekdanja dežela Kranjska) na graški in dunajski univerzi med letoma 1804 in 1917 : II. del. : [predavanje na] Filozofski fakultete, Univerze v Ljubljani, 17. april 2014. Ljubljana, 2014. [COBISS.SI-ID 54383970] 99. CINDRIC, Alojz. Dunaj ali Gradec? : Študenti s Kranjske na graški in dunajski univerzi od 1586 do 1782. V: KARNICAR, Ludvik (ur.), LEBEN, Andrej (ur.). Slowe­nen und Graz = Gradec in Slovenci : Monographie zur internationalen Tagung vom 27. II. bis 1. III. 2014 am Institut für Slawistik der Karl-Franzens-Universität Graz. Internationaler Tagung Graz und Slowenen II, vom 27. II. bis 1. III. 2014 am Institut für Slawistik der Karl-Franzens-Universität Graz. Graz: Institut für Slawistik der Karl-Franzens-Universität, 2014. Str. 145-179, ilustr. Slowenistische Forschungsberichte, Bd. 4. ISBN 978-3-200-03873-8. [COBISS.SI-ID 56469858] 100. CINDRIC, Alojz. Dunaj ali Gradec? : Študenti s Kranjske na graški in dunajski univerzi od 1586 do 1783 : [predavanje na] Filozofski fakultete, Univerze v Ljublja­ni, 1. april 2014. Ljubljana, 2014. [COBISS.SI-ID 54383458] 101. CINDRIC, Alojz. Dunaj ali Gradec? : Študenti s Kranjske na graški in dunajski univerzi od 1586 do 1783 : [predavanje na] Filozofski fakultete, Univerze v Ljublja­ni, 19. marec 2014. Ljubljana, 2014. [COBISS.SI-ID 54383202] 102. CINDRIC, Alojz. Od Trubarja do Prešerna : Študenti s Kranjske na graški in dunajski univerzi od 1586 do 1783 : [predavanje na] Filozofski fakultete, Univerze v Ljubljani, 11. marec 2014. Ljubljana, 2014. [COBISS.SI-ID 54382946] 103. CINDRIC, Alojz. Študenti iz nekdanjega sodnega okraja Kamnik na dunajski univerzi 1365-1917. Kamniški zbornik. 2014, 22, str. 115-130, ilustr. ISSN 1318-9069. [COBISS.SI-ID 54382690] 104. CINDRIC, Alojz. Študentje s Kranjske na dunajski univerzi (1804-1917) : po­udarek na študentih iz Kocevja in okolice : predavanje v Pokrajinskem muzeju Kocevje, 14. december 2014. Kocevje: Pokrajinski muzej Kocevje, 2014. [COBISS.SI-ID 56484450] 105. CINDRIC, Alojz. Tone Smolej, »Etwas grösseres zu versuchen und zu wer­den«; Slowenische Schriftsteller als Wiener Studenten (1850-1926). Göttingen: V&R unipress ; Wien: Vienna University Press; 2014, 235 str. (Schriften des Ar­chivs der Universität Wien - Band 17). Zgodovinski casopis : glasilo Zveze zgodo­vinskih društev Slovenije. [Tiskana izd.]. 2014, letn. 68, št. 3/4, str. 527-529. ISSN 0350-5774. http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-XWS10B0P. [COBISS.SI­-ID 56470626], [SNIP] 106. CINDRIC, Alojz. Tone Smolej: »Etwas ßrosseres zu versuchen und zu wer­der«. : Slowenische Schriftsteller als Wiener Studenten (1850-1926). Göttingen, Wien: Vienna University Press at V&R Unipres 2014, 235 S. (Schriften des Archivs der Universität Wien - Band 0179 ISBN 978-3-8471-0213-7. Spiegelungen : Zeit­schrift für deutsche Kultur und Geschichte Südosteuropas. 2014, jg. 9, hft. 1, str. 126-128. ISSN 1862-4995. [COBISS.SI-ID 56027490] 107. CINDRIC, Alojz. Wien oder Graz? : Studenten aus Krain an der Wiener und Grazer Universität in den Jahren zwischen 1586 und 1782 : vabljeno predavanje na posvetovanju »Graz und Slowenen II = Gradec in Slovenci II«, Institut für Slawistik der Karl-Franzens-Universität, Graz, 27. feb.-3. mar. 2014. [COBISS.SI-ID 54257506] 2015 108. CINDRIC, Alojz. Anatolij Špakovskij, življenje in delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Odd. za filozofijo, 18. apr. 2015. [COBISS.SI-ID 57537378] 109. CINDRIC, Alojz. Doktorandi Franceta Vebra v luci arhivskega gradiva 1919-1945. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Odd. za filozofijo, 18. apr. 2015. [COBISS.SI-ID 57537122] 110. CINDRIC, Alojz. Doktorandi Franceta Vebra v luci arhivskega gradiva 1919-1945 : predavanje o okviru dneva kulture »Ta veseli dan kulture 2015«, Ljubljana, Slovenski šolski muzej, 3. dec. 2015. [COBISS.SI-ID 59470946] 111. CINDRIC, Alojz, ŽABERL, Mojca. Dr. Alojz Cindric. [COBISS.SI-ID 59090018] 112. CINDRIC, Alojz. Humanisticni praktikum : viri, metode in tehnike dela (na pri­meru raziskovanja zgodovine slovenskega izobraženstva) : [predavanje v okviru predmeta »Osnove humanisticne misli«] Oddelek za sociologijo, Filozofska fakul­teta, Univerza v Ljubljani, 9. december 2015. [COBISS.SI-ID 59465826] 113. SMOLEJ, Tone, GRUM, Martin (urednik), TESTEN KOREN, Petra (ured­nik). »Kaj vecega poskusiti in postati« : slovenski pisatelji dunajski študentje (1850-1926). 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU: Znanstvena založba Fi­lozofske fakultete, 2015. 222 str., ilustr. Zbirka Življenja in dela, 12, Biografske študije, 8. ISBN 978-961-254-838-4. ISSN 2385-9792. [COBISS.SI-ID 281683456] 114. CINDRIC, Alojz. Od imatrikulacije do promocije : doktorandi profesorja Fran­ceta Vebra na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v luci arhivskega gradiva 1919-1945. 1. izd. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015. 310 str., ilustr. Zbirka Historia facultatis. ISBN 978-961-237-736-6. [COBISS.SI-ID 278777856] 2016 115. CINDRIC, Alojz. Anatolij Ignatevic Špakovskij - življenje in delo : [predavanje na znanstvenem simpoziju: »Slovenci in Rusi III«, ki ga je organiziral Inštitut za civilizacijo in kulturo v Ljubljani, 19. januarja 2016]. [COBISS.SI-ID 59465058] 116. CINDRIC, Alojz. Anatolij Ignatjevic von Špakovski = Anatol von Spakovsky = Anatolij Ignat'evic von Špakovskij : prispevek k bio-bibliografiji. 1. izd. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016. 114 str., ilustr. ISBN 978-961-237-838-7. [COBISS.SI-ID 285221120] 117. CINDRIC, Alojz. Anatolij Ignatjevic von Špakovskij : življenje in delo v obdo­bju, ki ga je preživel v Kraljevini SHS in Kraljevini Jugoslaviji. V: URŠIC, Marko (ur.). Pozabljena generacija filozofov : zbornik razprav s simpozija »O življenju in delu doktorandov Franceta Vebra« na Filozofski fakulteti v Ljubljani, 2015. 1. izd. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016. Str. 51-65, portret, fotogr. ISBN 978-961-237-832-5. [COBISS.SI-ID 61003874] 118. URŠIC, Marko, CINDRIC, Alojz, OŠLAJ, Borut, KOŠIR, Tina. Pozabljena ge­neracija filozofov : pogovor o knjigi v »Tednu Filozofske fakultete Univerze v Lju­bljani«, Ljubljana, Mladinska knjiga, Knjigarna Konzorcij, 27. sept. 2016. [COBISS.SI-ID 62681954] 119. URŠIC, Marko (urednik). Pozabljena generacija filozofov : zbornik razprav s simpozija »O življenju in delu doktorandov Franceta Vebra« na Filozofski fakulteti v Ljubljani, 2015. 1. izd. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016. 352 str., portreti, fotogr. ISBN 978-961-237-832-5. [COBISS.SI-ID 284930048] 120. CINDRIC, Alojz. Študenti s Kranjske na univerzah na Dunaju in Gradcu : po­udarek na študentih iz Bele krajine : predavanje na 4. sklopu predavanj cikla »Ne­obicajna vedenja« (1), Crnomelj, Mestna muzejska zbirka, 16. nov. 2016. [COBISS.SI-ID 62684002] 2017 121. CINDRIC, Alojz (intervjuvanec). Pogovarjamo se z … : dr. Alojz Cindric. Be­lokranjec. apr. 2017, letn. 20, št. 4, str. 12-14, portret. [COBISS.SI-ID 64079458] 122. CINDRIC, Alojz. Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1365-1917 : arhivsko gradivo in metoda raziskave : predavanje o okviru predmeta Zgodovina vzgoje in izobraževanja, Ljubljana Filozofska fakulteta UL, Oddelek za pedagogiko, 17. 01. 2017. [COBISS.SI-ID 63289442] 2019 123. ANDRINEK, Gašper. Akademskih 100. 1, Grad vedam dvigni v beli se Ljublja­ni. Ljubljana: Radiotelevizija Slovenija javni zavod, 2019. Frekvenca X. https://val202.rtvslo.si/2019/10/frekvenca-x-167/. [COBISS.SI-ID 70679138] 124. CINDRIC, Alojz. Andrej Gosar und dessen Studium an der Universität Wien : 1910/11-1915/16. 1. Aufl. Logatec: Obcina: = Gemeinde, 2019. 73 str., ilustr. ISBN 978-961-6918-39-8. [COBISS.SI-ID 298503936] 125. CINDRIC, Alojz. Andrej Gosar’s student days at the University of Vienna : 1910/11-1915/16. 1st ed. Logatec: Municipality, 2019. 70 str., ilustr. ISBN 978-961-6918-38-1. [COBISS.SI-ID 298503680] 126. CINDRIC, Alojz, GRUM, Martin (urednik), TESTEN KOREN, Petra (ure­dnik). Ljubljanski izobraženci skozi cas : izobraževanje Ljubljancanov na dunajski univerzi 1392-1917. 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019. 524 str., ilustr. Zbirka Življenja in dela, 23, Biografske študije, 16. ISBN 978-961-05-0249-4. ISSN 2385-9792. [COBISS.SI-ID 303231232] 127. CINDRIC, Alojz. Študijska pot Andreja Gosarja na dunajski univerzi : 1910/11-1915/16. 1. izd. Logatec: Obcina, 2019. 69 str., ilustr. ISBN 978-961-6918-37-4. [CO­BISS.SI-ID 298503168] 128. CINDRIC, Alojz. Študijska pot Andreja Gosarja na dunajski univerzi : 1910/11-1915/16. Logatec: Obcina, 2019. 212 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 70494818] 2020 129. ILICH, Iztok. Alojz Cindric: Ljubljanski izobraženci skozi cas : odda­ja Ocene, RTV Slovenija, program ARS, 11. 5. 2020. https://4d.rtvslo.si/arhiv/ocene/174692071?jwsource=cl. [COBISS.SI-ID 19337475] 130. CINDRIC, Alojz. Anatolij Ignatjevic von Špakovski = Anatol von Spakovsky = Anatolij Ignat'evic von Špakovskij : prispevek k bio-bibliografiji. 1. e-izd. Lju­bljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2020. 1 spletni vir (1 datoteka PDF (114 str.)), ilustr. ISBN 978-961-06-0321-4. https://e-knjige.ff.uni-lj.si/, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-86VTVYZU. [COBISS.SI-ID 304951808] 131. CINDRIC, Alojz. Ljubljanski izobraženci skozi cas : predstavitev novih knjiž­nih izdaj, novinarska konferenca Založbe ZRC, Atrij ZRC, SAZU, Ljubljana, febru­ar 2020. https://www.youtube.com/watch?v=C8miBDnZfkc&feature=youtu.be. [COBISS.SI-ID 19428867] 132. CINDRIC, Alojz (diskutant). Ljubljanski izobraženci skozi cas (ZZ FF, ZRC) : Besedna postaja v Knjigarni FF, 22. 9. 2020. https://www.youtube.com/watch?v=R2_uPudnVNA. [COBISS.SI-ID 54421251] 133. CINDRIC, Alojz. Od imatrikulacije do promocije : doktorandi profesorja Fran­ceta Vebra na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v luci arhivskega gradiva 1919-1945. 1. e-izd. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2020. 1 spletni vir (1 datoteka PDF (310 str.)), ilustr. Zbirka Historia facultatis. ISBN 978-961-06-0322-1. https://doi.org/10.4312/9789610603221, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-FUXML6LK. [COBISS.SI-ID 304955392] Mojca Žaberl Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana e-pošta: mojca.zaberl@ff.uni-lj.si Foto: Osebni arhiv A. Cindric