— 60 -
Luna, podoba življenja
Na zahodnjein nebu je plavala luna, kakor leg&k čoln v svitu večernega žara. Otroci so jo kazali očetu, in Andrejček, najstarejši, reče: ,,Kako lepa in nežna je. Taka nij zmirom". ,,,,Zdaj je še dete,"" odgovori mu oče. ,,,,Vsak dan bo večja in njena luč svitlejša, dokler nam pokaže ves svoj obraz. Morebiti, da jo bodo mnogokrat oblaki zakrivali. Potem se bode zopet manjšala ter nam ysa izgine in nam tako pokaže podobo človeškega življenja.""
,,Umejem, kaj liočete reči, oče!" odgovori Andrejček; ,,človek tudi narašča in se potem manjša, nekaj casa sluje tii na zemlji, ali kmalu izgine v černo zemljo."
,,,,In černi oblaki, ki jo mnogokrat krijejo?"" nadaljuje oče.
,,A kaj ti značijo, tega ne vem razložiti", Andrejček naglo odgovori.
,,,,A to so nezgode, ki človeka izpremljajo; uobeno življenje nij vse sijajao in jasno na zemlji, vsako je imelo svoje žalostue dni ter jih še ima. Dobrega in pobožnega človeka oblaki samo miaio gred6 in dušni počitek mu ostane. Ako je potem kedaj našim očem neviden, vendar še ne pogine, nego živi v duhu v drugej deželi večen in uepoguben.                                        Aleksander Martinec