Časopis s podobami za slovensko mladino.
Štev. 5.
V Ljubljani, 1. maja 1895.
Leto XXV.
Brez solzä.
py'ovólj na sveti čul sem že ihtenja, Dovolj že boli videl in trpenja, Ob trdi postelji že gledal stokrat Borenje smrti in življenja.
Nad revnim sélom dvigal se je plamen, Obupni jók omehčal bi bil kamen, A brez solza ihtèl sem jaz: Na veke Ime češčeno Tvoje! Amen.
V prezgodnji grob smo mlado mater djali, Umiral je mladenič v dobi zlati,
Ihtelo vse okrog je v srčni žali, Potrt na krsto jaz sem grudo trosil, A jokal nisem kot ostali
Ob postelji roké je vila mati, Tresočim glasom jaz sem jo tolažil, A mogel nisem ž njo jokati.
O, vsakemu zemljanu ni odbrano, Da bi s solzami srčno celil rano — A stokrat huje tisti čuti boli, Ki mu v trpenji ni solzenje dano.
Jos. Vole.

Ptičar.
(Povest. — Piše Basnigoj.)
IV.
lizu zatona je bilo solnce, ko se je vračal ded s polja Vile je nesel na ramenu, klobuk pa v rokah. Dedu je bilo rado vroče. Sam s seboj je govoril mož. Vsega ni bilo razumeti. Ali toliko je bilo gotovo, da se je pomenkoval o Tončku. Mislil je in mislil, kuj bi bilo dečka speljalo, daje opustil šolo. Tega kar ni hotel verjeti, da bi bil sam tako poreden. Sklenil je, da ga doma irdo prime in da mu bo moral Tonček vse povedati, kako in kaj da je bilo.
Ko pride domóv, popraša mater po Tončku.
»Kaj ga ni bilo pri vas?« začudijo se mati. »Poglejte no, domóv ga ni bilo nič iz šole. Mislila sem, da je šel kar iz šole k vam. Zaprt menda ni tako dolgo.«
»Tako, tako«, mrmral je ded. »Domov ga ni, boji se in prav gotovo je še v logu.« Materi pa ni hotel ded takoj povedati, kje ga je zalotil. Zato je rekel : »Bo že prišel. Z otroki so kje v logu.«
Kmalu se je solnce skrilo za gore, in nebo se je pooblačilo. Ded je stal pred hišo in gledal oblake ter poslušal in poskušal, kak veter vleče. »Dež bo, in še prav kmalu.« Tako je modroval izkušeni ded. Nato je odrezal iz plota v grmu leskovo šibo, in nesoč jo na hrbtu, šel zamišljen proti logu. Tončka je šel iskat.
Ko je Tonček ušel od kovača, tekel je v log in tukaj sedel pod hrast. Silno mu je bilo hudo. Vest ga je vznemirjala, hal se je iti domóv. Ali v logu ga je pa tudi počasi pričelo biti strah. Bal se je tudi hude ure. Kaj, če prične grometi ! V šoli je slišal, da strela vleče na visoka drevesa, in on je stal v logu pod hrastom. Kesal se je in za trdno sklenil, da ne pogleda več Ceneta in da ne gre nikdar več za ptiči mesto v šolo. Vstal je izpod hrasta in se pomikal počasi proti domu.
Kar zagleda deda. Tedaj zajoka na ves glas in zopet bi bil pobegnil; toda strah in noč, to je vendarle še hujše, kakor šiba in kazen. Zato je Sel k dedu in lepo prosil, naj ga nikar ne zatožijo očetu. Zakaj oče so bili pa mnogo bolj strogi in hudi kot ded. Marsikako malenkost je ded prikril očetu in sam pokaznil Tončka. Toda danes je bil ded neizprosen. »Oče te bodo kaznovali, da boš pomnil, kdaj si tako naredil.«
Ko prideta domóv, stal je pred hlevom Ulčar. Prišel je kupovat kobilico, katero so imeli oče na prodaj.
»No, sedaj pa še ta tukaj«, mislil si je Tonček, ko zagleda kupca. Ali vendar se je tolažil, češ, morda me bo pa še izgovoril pri očetu. Zato je šel v sobo in se tiho zmuzal k peči ter čakal, kaj bo. Ded se je pridružil tudi kupcu in pogajali so se dolgo, hvalili in grajali kobilico tako dolgo, da sta oče in Ulčar udarila in kobilica je bila prodana. Potem so šli v hišo, da malo posedć in se še kaj pomenijo.
-»« 67 5*-
Ko Ulčar zagleda Tončka, nagovori ga takoj prijazno: »Kaj ne, sedaj se ne bojiš več deda. Zakaj si zbežal od kovača, ko še ni bilo podkovano? Zaslužil bi bil še jeden krajcar. Tako pa ni nič, ker nisi bil stanoviten.«
Ko oče slišijo tako popraševanje, prično takoj poizvedovati, kdaj je bil pri kovaču in kako je prišel tje. Ulčar je povedal, kje ga je dobil, ded pa tudi, kar je vedel. Oče so takoj vzeli izpod trama šibo in ga hoteli strogo kaznovati. Ali branila sta oba — ded in Ulčar — ter zahtevala, da se poizve, kako je to bilo, da ni šel Tonček v šolo. Tonček je jokaje priznal, da je hotel iti s Cenetom gledat ograjene kobilarje. Ko so možje slišali Cenetovo ime, vedeli so naglo, pri čem da je. Cene je bil dobro poznan kot najpored-ncjši deček cele soseske. Ded je pomajeval z glavo in resno omenjal: »če se bo pa ž njim pajdašil, potem pa ne bo nič prida iz Tončka. Kratko in malo se mora narediti temu konec.«	,
»Glej, prišlo mi je prav na misel«, oglasi se Ulčar, »kako se boš najbolje odkrižal slabe družbe. Daj fanta v Korotan na menjo, pa bo vse pri kraju. Ni dolgo, kar mi je ponujal nekdo iz Ziljske doline dečka, da bi ga kje zamenil na Kranjskem. In glej, sedaj je prilika. V jednem tednu grem v Beljak na semenj ; tedaj vzamem Tončka s seboj, nazaj pa privedem Korošca.«
»To mi je pa prišlo po godu«, razveselé se oče. Večkrat sem že na to mislil, ali nisem dobil nobene prilike. »Naj gre »d doma, da bo malo poskusil, kak je ptuji kruli.«
»Tako je«, pritrjuje Ulčar. »Pa tudi nemškega se bo naučil ; gori v Koro-tanu imajo po šolah vse nemško. Za fanta bo pa sreča, če zna kaj druzega, kot samo slovensko. Jaz sem bil tudi na menji in ti tudi, kaj ne?«
»Tudi ! in nikoli nama ni bilo žal. Kar zna in poskusi, vsaka reč je boljša kot nič. Deček, ki ga privedeš s Koroškega, se bo tudi naučil slovenščine in še kaj druzega, in tako bo za vse prav.«
»Za vse že n§ bo prav«, omeni ded. »Jaz pravim, da je vedno boljše, če je doma. Mene niso dali nikamor, pa bom kmalu devetdeset let star in sem jih lahko preživel z božjo pomočjo, dasi nisem hodil nikoli v koroško šole. Tako mislim jaz, naredi pa, kakor hočeš.«
»če nam ne bo všeč, saj lahko popravimo«, ugovarja dedu Ulčar. »Včasih je bilo še drugače. Sedaj mora vsak več znati!« »Saj je prav, če zna. Pa zato ni treba hoditi drugam. Saj so,naše šole tudi bolj učene, kot nekdaj.«
Z detlom so tudi potegnili mati. Ali očetova beseda je morala obveljati. »Tonček mora poskusiti ptuji kruh, sicer ne bo nikoli prida.«
In za teden dnij je zares potoval Tonček z Ulčarjem v Korotan — pokušat ptuji kruh.	(Dalje prihodnjič.)
68 5B-
Povesti iz avstrijske zgodovine.
( Piše Al. Stroj.)
IV.
Albreht I.
®jjj|o smrti Rudolfa I. Habsburškega so nemški volilni knezi obljubili nje-govemu sinu Albrehtu I., da ga bodo volili za cesarja ; toda kljub tej Sljubi so izvolili Adolfa Nasavskega. To je bilo Albrehtu jako hudo. Niti zvesti prijatelji, niti soproga, niti otroci ga niso mogli potolažiti. Zaprl se je v svoje sobe in ni sprejel nikogar. Tudi telesne straže ni maral ; čuval ga je jedino le velik pes, ki ni pustil nikogar k svojemu gospodarju.
Nekega dné pride Albrehtov sin, kneževič Leopold, očeta tolažit. Ko ga čuvaj Jaginta — tako so zvali psa — zagleda, gre mu prijazno naproti. Ko pa se Leopold približa očetovi sobi in pritisne za kljuko, zažene se pes vanj, prime ga za obleko in ga silovito vleče nazaj. Leopold ga skuša odpraviti; ko pa ne gre z lepa, udari ga s krepko svojo desnico tako močno po glavi, da pes zacvili in pogine. Prestrašen zbeži Leopold.
Albreht je čul, da je njegov pes lajal, in gre zato precej pogledat, kaj se je zgodilo. Prav žalosten je bil, ko je videl svojega zvestega čuvaja mrtvega. Brž pokliče strežnike. Vsi prihitć in v strahu pričakujejo, kaj bode, ker so videli, da je Albrehtov zvesti čuvaj mrtev. Približata se tudi kneževiča Leopold in njegov brat Friderik.
Osorno spregovori Albreht : »Zločinec ne uide zasluženi kazni. Zvestega čuvaja mi je umoril in s tem mene samega hudo žalil. Kdo je to naredil ? Prav zdi se mi, da sem videl Leopolda bežati, ko sem odprl vrata.«
»Odpustite oče, Leopold ni tega storil ; jaz sem umoril psa, mene kaznujte !« — S temi besedami se približa Leopoldov brat Friderik, ki je hotel namesto brata pretrpeti kazen.
»Tako? In ti si še upaš semkaj pred me priti! Da mi greš takoj izpred očij ! Kazen te bo kmalu zadela!« — Friderik milo pogleda osornega očeta, ki je govoril te besede, kakor bi ga hotel prositi odpuščenja, in hoče oditi.
Tedaj pa poklekne pred očeta Leopold in pravi : »Oče, mene morate kaznovati, Friderik je popolnoma nedolžen ; trpeti hoče za svojega brata. Jaz sem umoril psa — čuvaja; raztrgal bi me bil, ko bi se ne bil branil.«
Silno so uplivale te besede na Albrehta ; strogost mu je izginila raz obličje, prijazen nasmehljaj mu je prepodil tožne misli. Z roko pogladi Leopolda in radostno spregovori : »Friderik, zapomni si, da tudi iz ljubezni do brata ne smeš nikdar lagati. Laž je vedno pregrešna. Odpuščam pa Leopoldu vso kazen radi vajine prelepe bratovske ljubezni!«
Po teh besedah vzdigne Leopolda in objame oba sina. Tudi je bil odslej veliko bolj vesel in je kmalu pozabil, da so ga volilni knezi prezrli. L. 1298. pa so ga prav isti izvolili za cesarja, ker z Adolfom Nasavskim niso bili zadovoljni.
\
Pri Lovčevih.
(Piše Ivan Rekar.)
m.
tretje gre rado«, pravijo ljudje, in tudi pri nas se je to izpolnilo. Dve zgodbici, priči naše razposajenosti in nevbogljivosti, sem že zabeležil, a danes povem vam še tretjo.
Sneg je kopnel; kajti gorki jug je pihal, preganjajoč mrzlo zimo. Na osojnih krajih se je že pokazalo kopno, rmene trobentice so poganjale iz tal. Potok, črez in črez z ledom prevlečen, iznebil se je deloma ledene skorje. Vrba je kazala prve mačice in tudi viti se je dala za silo.
Verjetno in razumljivo je torej, da nismo čepeli prve pomladanske dneve doma ; povsodi nas je bilo dovolj, še celo preveč.
Lepega pomladanskega dné smo se zbrali za Lovčevo hišo. Pridružil se je še celo Bravčev .Jožek. Dasi tudi ga je bolezen dolgo trpinčila, popustila ga je vendarle. Roka je ozdravela, samo obronki lisičjih zób so se še poznali.
Kaj menite, kam se je nam mudilo ? Težko, da bi uganili, no, pa povem vam raji sam, dragi čitateljčki.
Kaj je ledena ploča, veste gotovo vsi ; znano vam je morebiti tudi, da služi plavajoč na vodi mesto splava. Če stopi torej človek na tako ledeno pločo, vzame drog, da ž njim ravna splav, pelje se naprej kakor na ladiji. Toda ne poskušajte, kajti prenevarno je. Poslušajte, kaj se je nam primerilo pri teh poskusih.
Šli smo torej k potoku. Vsak je imel drog ali kolec pri sebi, kajti vsakdo je mislil voziti.
Mirno je šumljal hladni potok, noseč na hrbtu ledene kose različne velikosti.
»Halo, tovariši, kje stopimo na ladije ?« vpraša Bravčev Jožek, dospevši do potoka.
»Tukaj ni nič, ploče so vse premajhne. Pojdimo raji v mlinarjev jez«, méni Lovčev Matijček, kažoČ posebno zanimanje £a to stvar.
Ta nasvet meni ni bil všeč. Odkar sem padel raz kozla v vodo, nisem se mogel iznebiti nekakega strahu pred vodo.
»Ti, Matijček, ti že ničesar ne veš. Ostanimo tukaj, v jezu je pregloboka voda. Ne vé se, kaj se lahko pripeti.«
»Le glej ga strahopetca, če si bil ti toliko neumen, da si jezdil mesto kozla vodo, meniš, da je vsak ! Jaz grem v mlinarjev jez, kakor sem rekel.«
Nastal je sedaj med nami razpor. Jedni z menoj vred so hoteli ostati tukaj, drugi pa. med njimi tudi Bravčev Jožek, stopili so na Matijčkovo stran. Skoro bi bilo prišlo do pretepa, — saj veste, da mlada kri rada vzkipi —, a Cibrov Francelj, ki je veljal za močnejšega, naredil je mir.
»Pojdimo torej v mlinarjev je^, a mi se ne bodemo vozili, kaj ne res?«
»Francelj ima prav, samó gledali bomo«, pritrdé drugi.
Tako je Francelj pomiril razdražene duhove. Odšli smo ob potoku k mlinarjevemu jezu.
»Kaj vam nisem pravil, da je tukaj bolj prikladno«, oglasi se Jožek, češ, jaz jo že še pogodim. Vendar niso bili vsi njegovi pristaši tega mnenja. Pogled na tiho a globoko vodo je oplašil marsikoga
»Ni res, ne, le glej ! voda je bolj velika in deroča in tudi nič ploč ni. Jaz že ne grem na splav«, spomni jeden Jožkovih pristašev.
»Jaz tudi ne, jaz tudi ne!« slišalo se je, le Matijček in Jožek nista od-jenjala. Veljala sta namreč za najspretnejša mornarja naše trope.
»Voda je res tukaj globočja, a prav zato se ložje plove. Mar niste čuli v šoli, da plavajo ladije v globoki vocìi lažje, kakor v plitvi?«
»Slišal sem pač, pa tudi to je znano, da so globoke in lihe vode nevarnejše kakor plitve,« odvrne Cibrov Francelj Matijčku.
»Kje dobite pa splavov?«
»O nič lažje ko to. Tukaj je še ledu. Odsekamo ga, kolikor hočemo.«
Ob bregu se je držalo še dokaj ledenih kosov, velicih in majhnih. Splav se je lahko dobil, kakoršnega si si zaželel.
»Torej, tovariši«, pravi Francelj, »kdo se gre vozit? Jaz, Matijček in kdo še?«
Nihče se več ne oglasi, nikdo se ne upa iti v nevarnost.
»če nočejo iti, pusti jih«, méni Lovčev Matijček, »greva pa sama. Midva se ne bojiva.«
»Oj, Matijček, ne hodi, ne hodi v nevarnost ! Bodi previden«, poprosim, prijemši ga za roko. Neka slutnja mi je rekla, da ne bo dobro. A on me ni slušal, šel je na led.
Z nekakim strahom gledamo drugi, kako boječe negotovih korakov stopata na opolzka ledena tla. Poskusiti je treba, če led res drži. Ledena skorja je trdna. Le glejte ju, kako že skačeta. Da, Jože se pokuša celo drsati.
»Hej, hej, kaj vam nisem dejal! To vem, vam se sline cede, a midva ne vzameva nikogar več na svojo ladijo, kaj ne res, Matijček ?« »Kaj pa da ne, sama se voziva «
Mi ju gledamo s poželjivimi očmi, in marsikateri se je kesal, da se je dal oplašiti. Jaz sem skoro zavidal Matijčka, želel sem biti na njegovem mestu, a hitro sem se domislil one dogodbe v vodi in veselil sem se, da sem ostal na suhem.
Le glej ju, burkeža, kaj vse počenjata na ledu Skačeta, pulita se za drogove ; Jože celo pade na zmrzla tla. To vam je bil smeh. Vsi smo mu privoščili to nezgodo.
»Hej, Matijček, ti si res pravi junak«, reče Jože, pobravši se s tal, »vrgel si me, kakor snop.«
»Pričniva raji kaj druzega, saj ne misliva ostati na tem mestu«, móni Matijček.
»Kaj pa da ne. To pločo lahko odsekava. Ti prični pri levi, a jaz na desni strani. To bo veselje, ko plavava moški naprej mimo tovarišev!«
To rekši, vdari z drogom po ledu, da se je čul vdarec daleč okrog. Oba tolčeta po ledu in mi na bregu jima pomagamo, seveda v mislih.
»Ti, Matijček, pazi, pri meni se že maje.« »Pri meni tudi že«, odgovori Matijček.
Še jeden udarec, in ledena ploča splava naprej, v naše veliko veselje.
»No, tovariši, vidite li, kako to gre? Jez je zaprt, voda stoji, voziva se torej, koder hočeva«, tako je govoril Jože, ravnajoč splav z velikim drogom v rooi. Na drugi strani je krmaril Matijček.
Splav plava dalje, in mi ga spremljamo z vzpodbujajočimi klici.
»Pazita, da se splav ne prelomi, ploča je videti šibka«, opomnim jaz.
»Ti si tudi šibek! Poglej, kako je močna«, pravi Jožek, potegne drog iz vode in buti z vso močjo na sredo ledenega splava. Ali o gróza ! — čuje se bolesten vzklik, — Matijček izgine pod valovi, in le ploča plava dalje, a ne cela. marveč prelomljena na dva kosa. Na jednem kosu se ziblje Jože ter lovi ravnotežje. Ploča priplava skoro k bregu. — Drzen skok in Jože leži otet na bregu.
Okamnimo vsi strahu. — Na površji vode se pokaže mlada nežna ročica — Lovčevega Matijčka.
»Po-ma-gajte«, sliši se obupni klic utopljenca, a še ta ne popolen, voda mu vhaja že v grlo. Valovi ga zanašajo bolj k bregu. K sreči se jaz prvi zavem in zgrabim najdaljši drog ter ga pomolim Matijčku. Krčevito se ga oprimejo nežni prsti in srečno izvlečem s pomočjo tovarišev svojega prijatelja iz mrzlih valov.
Na vpitje prileté mlinarjevi in spravijo ubogega Matijčka domov. Nič več se ni zavedel. Položili so ga v posteljo, drgnili ga. Obraz je bil bled kakor zid, ustni višnjevi. K sreči odpre oči. Motnimi očmi pogleda po navzočih in prične strašno bljuvati. V srce se mi je smilil, nisem ga mogel več gledati, solznih očij sem odšel domóv.
Matijček je polagoma okreval, a kal bolezni je ostala v njem. Jožku seveda ni bilo nič hudega, saj vemo, da kopriva ne pozebe.
Kanarčku. \
@Lipój mi pesmico, kanarček.
Razvedri mi obraz, Otožnost mi sred prežčni. In s tabo pel bom jaz
Obema pač ti solnčni doli Le dom so skritih tug.
Zató navzgor želim jaz — k Bogu. A ti — na cvetni jug.
Ne veš, ne veš, kakó prisrčno
Tolaži me tvoj spev, Kakó duhä navzgor mi dviga Iz z črnskih stisk in rev.
A vendar jaz presrečen enkrat
Nebés bom gledal žar, A ti, moj ptiček, ròdne zemlje
Nikdar ne boš. nikdar . . .
Jos. Vole.

Mlada beračica.
me »berač« ali »beračica« nima dobrega slovesa; osobito se zaničljivo sliši » m 1 a d « berač, » m 1 a d a « beračica. »Vrtec« je nedavno dokazoval v zgodbici »Zrel je«, po kateri poti se pride na beraško palico, in s tem opozoril naš mladi svet, česa se mora varovati, ako noče zabresti v revščino in bedo. Svetujem vam, da si večkrat pazno ogledujte »zrelega« Lukca, da ne pridete kdaj za njim — nepoklicani — v beraški stan.
Kako pa to, da danes pa »Vrtec« kaže ravno nasprotno sliko, namreč tlcklico, ki ima svetniški svit okrog glave in vendar — berači?
Da, ta mlada prosilka je svetnica — sv. Germanica, katero so pokojni papež Pij IX. prišteli svetnicam Božjim. A tukaj revščina ni bila kar nič zadolžena po lastni krivdi. Starisi sv. Germfmice so bili ubožni; a dokler je bilo zdravje pri hiši, so se pošteno živili z delom pridnih rok. Vse drugače pa
nastane, ko nemila smrt pobere predobro mater iz hiše in kmalu potem položi še huda bolezen očeta na postelj. Šibka deklica, že po naravi bolehna, mora očetu streči in vse drugo sama opraviti ; pa trudi se tako dolgo, dokler ne omaga — roka ji otrpne.
Beda je čim dalje večja, pomoči pa od nikoder. Slednjič ne preostaja drugega, kakor iti prosit — beračit ! — Bolni oče ji nikakor noče dovoliti, češ, da bi bilo to prevelika sramota za hišo. A sveta hčerka ga prepriča, da to pač ni nič sramotnega, če je kdo ubog brez lastnega zadolženja, in tako dolgo pregovarja, da ji slednjič dovoli, naj gre prosit v božjem imenu, in ji podeli za to težko delo očetovski blagoslov. Pa res je bilo težko delo. Mnogo krivic in zaničevanja je morala pretrpeti ; a mirno in krotko je prestala vse zmerjanje in očitanje ter očetu ni črkice povedala, da bi ga ne žalostila. Ko pa oče ozdravi, takoj neha prositi, zakaj kadar si je mogoče z delom kruh služiti, je beračenje grešna goljufija.
Ljuba mladina, dvoje si zapomni gledé prosjaštva. Skrbi takoj iz prvih let, da se kaj prida naučiš in si z lepim vedenjem pridobiš dobro ime ali »kredit« pri ljudeh, da ti bo pozneje mogoče pošteno izhajati, v katerikoli stan te pokliče Gospod, zakaj kdor je »v milosti pri Bogu«, ta je navadno tudi »v milosti pri ljudeh«. Nikar pa ne zaničuj revežev, ker usmiljenja so vredni tudi oni, kateri so si sami nakopali — nesrečo. (O sv. Germani pa berete lahko še veliko lepega in vspodbudljivega v posebni knjižici, katera vam bodi s tem na novo priporočena.)
Bolnik.
i ne veste, kako nevarno je bil bolan. In komaj je okreval po prvi bolezni, že se gaje lotila druga, nič manj huda. Starisi so premišljevali, g gjm bj ga ozdravili, toda zdelo se je, da njemu ne pomaga ne zdravilo ne mazilo. Prav zares je bil silno bolan!
Kdo pa — povej že vendar!
A kdo? Ne vem, ali bi vam povedal, ali bi vam ne, saj ga najbrž ne poznate ; toda ker že hočete : Gabrov Domen je tisti bolnik. Pa ni bil v postelji, čeprav je bil bolan ; njegova bolezen je bila namreč dušna. E, telo mu je bilo zdravo, pa še kako ! Od jutra do večera je z malim Tončkom skakal po hiši, kuhinji, veži, pred pragom in povsodi. »Da bi že kaj kmalu začel hoditi v šolo«, želeli so večkrat mati, kadar je bil le preveč razposajen, »potem bi se mi vsaj za nekaj ur ohladila ušesa!« Toda kakor že rečeno, dasi telesno zdrav, bolehal je vendarle nevarno na duši.
Kaj pa mu je bilo ?
Kadar sta jela Domen in Tonček — seveda ne pri družini iz velike sklede pri veliki mizi, ampak po letu na kuhinjskem pragu, po zimi pa na stolu pri peči — vselej sta se pričkala in ne redko tudi stepla z žlicama.
»E — veš, pred menoj že ne boš zajemal ocvirkov«, očital je Tonček Domnu in nabiralo se mu je že na jok, zakaj ocvirki so bili majhnemu debe-luliarju na žirancih posebno všeč. Pa brž se je odškodoval : pred Domnom je posnel vso zabelo.
»Tako se pa nisva zmenila, lej ga« — prijel ga je Domen za roko ter mu branil, da bi ne nesel žlice v usta.
»Ti si pred menoj —« hitel je Tonček in poskušal žlico izprazniti.
»Ne, jaz sem posegel samo do meje«, trdil je Domen.
»Seveda — kaj nisva na meji precej v začetku pojedla ocvirkov ?«
»Mojih že ne boš jedel, če ne vem kaj !« ni hotel odnehati Domen ter izpulil bratcu žlico z zabeljenimi žganci. Tonček pa popade skledo in hoče zbežati. Ali kaj, ko je bil Domen močneji : užugal je bratca in zopet sta pričela jesti, posebno še zato, ker so ju mati pokregali, češ: »Vsaj prijeđi bodita kakor se gre ! Moj Bog, ali nimata oba dovolj ? če ne bo miru, drugič vaju bom postila, potem bosta pa imela!«
No, za jedenkrat je bilo dobro. Ko sta pa dobila pred poldnem ali popoldne malico, zopet ni bilo brez nevoščljivosti. Pogostokrat se je Domen kisal, zakaj Tončkov kos se mu je zdel prevelik. Pa so ga včasih mati pošteno nasekali in mu celò vzeli malico ter mu povedali, cla takemu nevoščljivcu, kakor je on, prav nič kruha ni treba — pri drugi malici ali jedi je bil pa Domen vnovič stari Domen, zopet bolan — nevoščljiv. Bil je namreč tistih otrók, katerih se ne prime nobena beseda, katere mora šele žalostna izkušnja naučiti, česar poprej nečejo verjeti. Tudi Domna je šele izkušnja izmodrila.
Tonček in Domen sta sedela pri skledi soka. Odmolila sta že, jesti pa še nista mogla, ker je bil sok prevroč. V gostih dimih se je vzdigoval sopar iz sklede, vendar ocvirki so se pa le videli, ki so plavali vrh soka. Tončku se je posebno dobro zdelo, ker so bili trije prav veliki pred njim. Domen mu je bil pa nevoščljiv, čeprav sta se tudi njemu smejala dva izza skledinega roba. To je vedel, da bi se mu bratec takoj uprl, če bi mu jih z žlico vzel, ali bil je zvit in jel je mešati sok, češ, poprej se bo ohladil. Ali ker je le tako mešal, da so prišli vsi ocvirki predenj, sporekla sta se, kakor že tolikokrat, tudi pri tej jedi s Tončkom. Toda brž sta utihnila, ker so se oglasili oče. Utihnila sla pač, mirovala pa ne. Domen je nalašč porival bratca od sklede ter se trdo držal za stol, na katerem je stala skleda. Kar se nagne stol proti njemu in — sok se razlije. Pa, da bi se bil samo razlil! Ali vroči sok je oparil Domnovo roko in precej ga je dobil tudi na bose noge! česar je iskal, dobil je sedaj ; vse in vse najbolje bi bil imel rad sam : sedaj se je res prevrnila skleda s sokom nanj, toda to je bolelo in peklo in žgalo ! Predno so se mu zacelili mehurčki na roki in nogah, preteklo je štirinajst dnij. Po teh dveh tednih je bil pa Domen popolnoma zdrav na telesu in tudi iz srca mu je izginila vsa nevoščljivost : nič več se nista prepirala s Tončkom zaradi večjih in boljših kosov. Pa sta bila od tega dné tudi veliko bolj zadovoljna kakor prejšnje čase ; najbolj so se pa seveda veselili Domnovega poboljšanja njegovi dobri starisi.
Domen je že toliko zrastel, da je lahko hodil ob nedeljah v cerkev. Praznične obleke pa ni imel, zato so mu oče kupili nove čeveljčke, hlačice,
telovnik, suknjico in siv klobuk z zelenim trakom. V nedeljo je bil torej nov od pete do glave. To se mu je zdelo! No, pa saj se vsakemu, ali tako neči-meren in prevzeten pa ni z lepa kdo, kakor je bil Gabrov Domen. Kako se vam je to ogledoval in popravljal ! In klobuk, dasi nov, ni mu bil dovolj lep, moral je pripeti za trak še pavovo pero. Še nekaj ! Ti ošabnost ti ošabnsf mala, prvič gre v cerkev in že mu čepi klobuk po strani na prevzetni glavici! Kaj šele bode ? — Ni lepo praviti o drugih kaj slabega ; ako se pa kdo nauči iz bližnjikove slabosti drugače ravnati, dovoljeno je razglasiti tisto. No, Domen v cerkvi ni nič molil. Gnječa je bila v hiši Božji precejšnja, pa mu je brž kdo zmečkal klobuk. Ej, kako ga je gladil in gladil! Tudi poklekovati še ni znal tako, da bi si hlačic nič ne umazal — pa jih je potlej snažil in brisal, kakor bi bile svilnate.
A da bi samo skrbel za snago svoje nove obleke, to bi že še šlo. O Domnu pa je veljalo popolnoma : ta otrok je prevzeten, še tisto nedeljo popoldne se je to jasno pokazalo. Domen je slekel suknjico in se ponašal golorok pred domačo hišo. Tu je bilo zbranih dokaj otrók: Malnarjeva Anica, Selanova Pepa, Brinarjev Lojzek, ubogi Markovčev Nacek in še mnogo drugih Domen je držal roke na hrbtu, kakor bi graščine prodajal, ali pa jih je vtaknil mogočno v žep, prav kakor bi dejal : pol zemlje je moje in še nekaj. Kadar se je pa prestopil, zibal se je na čeveljčkih ter komaj pričakoval, da bi zaškri-. pali. Seveda tovariši in tovarišice so ga gledali ter si želeli tudi lepe obleke.
Da bi še bolj pokazal, kako je imeniten, ker je nov, izpustil je vele-mogočno : »Ti Markovčev, domov pojdi, kaj boš stal med nami ves zašit.« Družbici te besede niso bile všeč, radi so imeli namreč vsi Nacka, četudi so bili doma revni. Markovčega je sramote rdečica polila in ni vedel, ali bi šel, ali bi ostal. »Naj bo pri nas«, potegnila se je zanj Selanova Pepa, »saj nikomur nič neče.« Domnu se je obesil nos in šel je nekoliko proč od tam, kjer sta bila Nacek in Pepa; tudi drugi so se mu pridružili. To je malega ošabneža še bolj napihovalo, zato pravi: »Pojdimo proti hlevu, naj bosta ta dva, kjer hočeta.« — Pred Gabrovim hlevom je velika mlaka, kamor se ob deževju steka voda, da napajajo v nji živino, za vodo je namreč v tem kraju huda. Domen stopi na obkrajni hlod pri mlaki in si prevzetno popravlja klobuk. Potem pa si izbrisuje mal madež, s katerim je ravnokar onesnažil nove čeveljčke. Pa se še ni dobro obrisal, že je — cepljal v grdi, rjavi mlaki! Na vlažnem hlodu mu je namreč zdrsnilo, in prevzetnež je prejel kazen. O—joj, njegovi lepi, novi čeveljčki! Komaj jih je izvlekel iz ilovice! In hlačice? O, o — vse rjave, polne blata! Klobuk pa plava sredi mlake. Domen, Domen, zares si zal ! Ves nov od pete do glave — samo umazan ! Jej, jej, zakaj si se pa tako nosil?
Pred hišo je nastal vrišč; tovariši so na pol milovali Domna, na pol so mu pa tudi privoščili. Samo Markovčev Nacek je bil žalosten, nekaj zato ker je menil, da se je Domnu nesreča pripetila zaradi njega, malo se mu je pa tudi smilil, češ, gotovo ga je silno sram in še v hišo si ne ho upal. — Ko se je Domen popolnoma zavedel, kaj se je zgodilo, udrle so se mu debele solze — solze kesanja. Zakaj je bil tako nespameten, da se je neumno po-
76 Stf-
našal z obleko? Saj si je ni sam prislužil, pa si je domišljeval, da je Bog sam vé kaj v nji.
Hudo je bila kaznovana Domnova prevzetnost v mlaki, tudi v hiši so oče to kazen še popolnih, toda zato je bil pa Domen tudi ozdravljen za vedno. In sedaj je zdrav kakor riba v vodi in vesel in srečen.
E, da je le ozdravel ; a bolan je bil dvakrat sila nevarno, res, sila nevarno.
J. Štrukelj.
Pomladne slike.
Kakor prejšnje čase Gledam vas cvetlice. Ko v pomladni sapi Zibljete glavice.
I. Na vrtu.
Vam življenje novo Raz obraz odseva. Ker vam solnce žarno Cvetje spet ogreva.
Toda cvetje mlado Težko se varuje, Toča med nevihto Čestokrat se vsuje.
Mili Bog obvàri Mraza vas in toče, On, ki vas oblekel. Skrben vam je oče!
Jaz pa, kakor preje. Gledam rad cvetlice, Ko v pomladnem krasi Zibljete glavice.
Krila svoja mlada Pomlad razteguje. Glasno vse prirode, Praznik oznanuje.
II. Y gozdu.
Slehrno drevesce Popje že poganja. Vrhe svoje ziblje. Vetru se priklanja.
Listje po mladikah Tajnostno šepeče, Glasno se raduje Tihe svoje sreče.
Kukavica plaha Glasno ,kuku' peva; V góro znance vabi. Da ves dól odmeva.
Vigred se povrača Z njo pa mlado cvetje: A nikdar ne vrne Dnij se mladoletje.
III. Pri
Zdaj zopet, potoček, nizdolu podiš Valove na desno in levo. Kot deček nemiren ti meni se zdiš, Ki zabil solze je in revo!
Po zimi pod ledom si mirno skakljal. Ni slišati skoraj te bilo. Zdaj solnčni je žarek vezi ti raztàl Kaj naj bi te zdaj še motilo '
potoku.
Mraz bežal z dežele, in skopnel je sneg. Prosteje skakljaš po livadah; Dolina je v cvetju, v zelenju je breg. Vse ziblje v presladkih se nadah.
Britkosti in reve ta led se mi zdi. Ki naše srce nadleguje: Pa solnce veselja to bol prepodi. In človek se vnovič raduje.
Le teci. le teci, potoček nizdol, Pozdravi mi rožne planjave! Pomlad prenovljena, ko preje nikol. Objemaj, poljubljaj dobrave!
Al. K. Se^un-ov.
Tvojim nogam, sveta Mati,
Pribežim sirota, Ko pogrinja majnik zlati S cveti gorska pota.
I -eto osorèj še mama Semkaj me vodila, Danes, glej, prihajam sama — Krije njo gomila . . .
Vračajo se drobnih ptičev
Z juga jate črne — Meni le od grobnih gričev Mama se ne vrne.
Tebi naj potožim todi, Kaj bledi mi lica — Ti pa milostna mi bodi, Majnična Kraljica!
To svetinjico mi dala,
Predno je zamrla, Tebi me izločevala, Milo väme zrla:
„Milka, Milka, le Marije
Nikdar ne pozabi, Jaz umiram — ura bije Bog me k sebi vabi!"
K Tebi torej, sveta Mati,
Pribežim sirota. Ko pogrinja majnik zlati S cveti gorska pota.
Ti me svàri, Ti me hrani.
Ti mi mati hodi, V večnost pravo pot mi znani, Čuvaj me povsodi.
Jaz pa tiho to svetišče Okrasim ti s cveti -Mesto to naj zavetišče Meni je na sveti !
Jos. l'ole.
lz naše vasice.
(Piše Janko Barlè.)
v	XXIV.
marsikaj sem vam povedal o naši vasici, pa vendar moram še to in ono stresti iz svoje vrečice, da bode slika saj kolikor toliko popolna. Danes se razgovorimo nekoliko o gospodu Kolencu. Rodila ga je naša vasica. Ej dolgo je že od takrat, kar ga je zapisal tedanji gospod župnik v krstno knjigo, pa vendar mu je prav v naši vasi tekla zibelka. Otročja leta so mu potekla tako, kakor kateremu izmed nas, le s tem razločkom, da gospod Kolenc ni hodil v vaško šolo, ker je tedaj sploh niti bilo ni. Gospod kapelan mu je pokazal to in ono, naučil se je pri njem brati in pisati in ker je o tem imel mnogo veselja, dejali so vsi, da bode iz njega nekaj več, kot se pričakuje od drugih ljudij. Zato je neke jeseni zapustil domači travnik in rodno hišico in odšel v mesto v šolo. Seveda težko mu je bilo ondi. Od doma niso mogli veliko plačevati, ali ker je bil marljiv, dobil je hrano pri dobrih ljudeh in malo po malem postal je gospod. Bil je dolgo časa uradnik po raznih krajih, vsem jako priljubljen, a ko je prišla naposled tudi jesen njegovega življenja, prišel je zopet v našo vasico v dobro zasluženi pokoj. In takrat sem ga prvikrat spoznal.
Od njegovih domačih je živela le še sestra, udova brez otrok. Naselil se je zato prav lahko zopet v svoji rodni hiši. Seveda seje marsikaj spremenilo ondu-kaj. Hišica se je povsem popravila in prebelila, a gospod Kolenc prizidal je še jedno sobico, tako daje bilo kar veselje pogledati belo hišico sredi sadnega drevja.
Z gospodom Kolencem prišla je tudi njegova gospa, majhna sključena gospa, in pa njegova odrasla hčerka Cilika. Dobra gospa je bila to in zelo je ljubila vse nas otroke. Če je le kateri prišel blizu, že je dobil lepo rdečih jabolk, ali sladkih hrušek, ali kakovo drugo malenkost. Ljubili smo jo vsi, kakor mater, in še bolj pa gospoda Kolenca. K njemu smo prihajali večkrat, a poznal je vse do jednega. Izpraševal nas je o vsem, kar smo se učili v šoli, in Bog ne daj, da bi o katerem slišal kaj slabega. V šolo je tudi prihajal in pazljivo poslušal naše odgovore in na koncu šolskega leta podaril več lepih knjižic, katere so se razdelile med pohvaljence. Vendar najbolj prijetno je bilo, kadar smo prišli k njemu v vas. To vam povem , v njegovi sobi — ali je bilo prijetno! Knjig je imel, kakor gospod župnik, pa kakih knjig! Jednako lepih podobic še v šoli nismo videli, in on nam je vse pojasnjeval in tolmačil in nas v duhu vodil v dalnje kraje, celo tja čez morje.
»če bodete pridni in ubogljivi, še vse to vidite!« — dejal je večkrat. Ona njegova velika ura je bilo pravo čudovišče. — Kar zamaknjeni smo bili, kadar je počela biti. Najprej je zažvižgalo, potem se je pokazala na sliki železnica, a ko se je ona skrila za goro, začelo je igrati lepo tiho in milo, kakor da je to pesem nebeških angeljcev. O jej, to smo poslušali z očmi in ušesi, on je pa malo dalje stal in se ljubeznivo smejal. Tudi nekakova stekla je imel, v katera smo gledali. Porinil je v ono pripravo majhno podobico, a notri so se videle, skoraj bi rekel, v naravni veličini najlepše cerkve in po-
-SÄ 79
slopja, visoke gore in velika mesta, tako da smo večkrat kar pozabili. da smo v domači vasici.
»O jej, kaj pa je vendar to, gospod Kolenc, lepo prosimo, povejte,« — vzkliknili smo večkrat. A on je počel počasi tolmačiti in potem poprašal vsakega, če je dobro razumel. Tako smo se otročaji pri njem marsikaj okoristili in naučili in to danes bolj spoznam, kakor sem tedaj. Res je bil starček že precej upognjen, vendar, kadar je pripovedoval, kakor da se je pomladil. Še sedaj ga vidim v duhu. Celo mu je bilo visoko ali nagubano, osiveli lasje redki in dolgi, lice obrito, le doli od ušes in pod brado mu je rastla sivkasta brada, katera mu je okroževala celi obraz A pod jako dolgimi in še vedno tamnimi obrvmi sijalo mu je dvoje majhnih, vendar neizmerno ljubeznivih, živih očes, kateri ste pridobili vsako, posebno pa našefotroško srce.
Gospod Kolenc je bil, kateri je svetoval mojim starišem, da me pošljejo v mesto v šolo. Težko sem se ločil od domače vasice, od starišev in bratcev in sestric, pa tudi od gospoda Kolenca, vendar sem pa še z večjim veseljem pričakoval počitnic, ko sem zletel zopet v domačo vasico. Sedaj je bil gospod Kolenc meni še bolj prijazen in poverljiv, posojeval mi je knjige, pripovedoval mi še več, a večkrat se tudi šalil.
»Le uči se, uči, priliko imaš, jaz je nisem imel takove. Tvoja roditelja skrbita za te, jaz sem moral sam, ker od doma mL niso mogli pomagati. Posebno ko sem prišel v višje razrede, nisem mogel takole na počitnice v rodno vasico, kakor ti sedaj. Moral sem podučevati pri bogatih družinah, da si kaj prislužim za prihodnje leto. Pa vendar evo me, hvala Bogu, še vedno živega in zdravega.«
»Haha«, dejal je — »ker li baš o tem pripovedujem, naj ti povem, kaj se mi je nekoč pripetilo pri tem poslu. Podučeval sem dva dečka pri neki rodovini v malem gradiču na kmetih. Dečka sta bila dobra in marljiva in, ker se je že približala jesen, šli smo večkrat lovit ptiče na tako zvani : čvink. Ti dobro veš, da se ptice pevke ne smejo loviti, ker nam mnogo koristijo in nas razveseljujejo sè svojim petjem. Nego lovili smo šoje in druge take nepotrebneže. Zjutraj smo šli zgodaj v gojzd in prav prijetno je bilo, ko smo oponašali sovo, veleč: cuvik, cuvik huhuhu ! Nalovili smo nekaj in se vračali sè svojim plenom veselo domóv. Pred gradičem nas je čakala že debeljušasta kuharica in nas klicala: »Ilej študentje, pridite, pridite jést!« Borme nismo si dali dvakrat reči. Ejej, dišalo nam je, bili smo lačni in krepko udrihali po divjačini, katero nam je pripravila kuharica. Se pohvalili smo jo, veleč: Tako slastnega zajca nismo že dolgo jeli. Ona se je pa namuzala in dejala: »Mislite, da je bil zajec? Lesica je bila, prava pravcata lesica, habaha, vi lovci ptičji vi! —«
Tako mi je pripovedoval gospod Kolenc in se veselo smejal, jaz pa tudi in se veselil dobremu starčku, dokler sem ga imel. Vendar smrt nobenemu ne prizanaša, a tudi njemu ni. Najpreje se je preselila njegova soproga v boljo večnost., a za njo je šel tudi on, a hčerka se mu je omožila v mesto. Tako je izgubila naša vas plemenitega vaščana, a otroci pa dobrega prijatelja. Bodi mu zemljica lahka! Ejej, ni več v naši vasici tako prijetno, kakor je bilo takrat, dokler je še živel gospod Kolone. Kaj hočemo?
___
alfrj LISTJE in CVETJE.
Uganke.
(Priobčil Sniiljan Smiljanir).
I .
Vilice pri sebi nosi,
A nikdar ne jé mesa;
Sto peres imd pri sebi,
A pisati nič ne zna.
2.
Z „rB kaže hišo ti beseda, Ki redko Ml"-a bedo gleda.
3-
Kar beseda s „k" ti znači, „V"-a čestokrat razkači.
4-
Bog nesreče ti ne daj, Da ti pride „a" v „o" kdaj!
(Odgonetke ugank v prihodnjem listu.)
Kdo vé?
5.	Kako se zove kmetski vremenik (baro meter)?
6.	Katera obleka je najgorkejšar Odgovorna vprašanjivzadnjem listu:
3. Mučence so zato devali v vrelo olje, ker je veliko bolj vroče nego krop. Voda vrè že pri 100" C.; olju pa je veliko višje vrelišče, n. pr. laneno olje vrè še le pri 316 0 C. Vrelo olje torej napravlja veliko hujše bolečine. (Fr. Š—I.) — 4. Večji »Vrlčevi« bralci že vedo, da se je deželi, >kjer so znašli škrlat in steklo«, reklo Fenicija, ondotnim prebivalcem pa Feničani, ki so se pečali zlasti s pomorsko kupčijo. Jako so obogateli posebno s tem, ker so iznašli in dobro prodajali steklo in škrlat. — Nekdaj so si feničanski mornarji kuhali južino v kraju, kjer je bilo v zemlji mnogo kršca. Na soli-trovp kamne, ki so jih dobili v bližini, postavili so kotel in zakurili. Pa kaj se zgodi? Ko je jela juha v kotlu vreti, topiti so se začeli tudi solitrovi kamni, raztopnina se je
zmešala s pepelom in kršcem, in ko se je strdila, nastala je lepa, svetla in prozorna tvarina — s t e k 1 o. Steklo je namreč kemična sestavina dvojnate kremenčeve soli. — Tudi škrlat so iznašli Feničani slučajno. Nekdaj je pasel feniški pastir svojo čredo blizu morja. Njegov pes je volial semtertja in je prišel nazaj kakor s krvavim gobcem. Pastir hoče poiskati rano, toda takoj spozna, da rndečina ne prihaja od kake rane, ampak da je le neke posebne vrste sok, ki ima tako lepo barvo, da lepše pasHr še nikdar ni videl. Povedal je drugim. Šli so iskat in dobili nekega polžka, ki je imel tak sok. Jeli so ž njim barvati obleko, ki je bila tedaj jako dragocena. Nosili so jo kralji in cesarji. Barvo, ki je bila tako dragocena, so imenovali purpur, ki je bil različen, tudi vijolčast in črn. Dandanašnji purpurea ni več. Najdragocenejša rudeča barva je škrlat, ki ga dobivamo od škrlatnice ali košeniljke. (A. St.)
Nove knjige in listi.
1.	Večna luč. Novela. Angleški spisal Kardinal Wiseman. Iz nemščine prevel i n z a 1 o ž i 1 V. S t e s k a. V Ljubljani 1895. Tisek Kat. Tiskarne. -- Ta klasična povest slavnega kardinala je doma, pri Angležih, v velikem čislu. Tudi Slovencem se je Že davno prikupila — menda smo jo brali v nekih starejših »Večernicah» ; prav je torej, da se je dala na svitlo v novem, jako skrbnem in dokaj gladkem prevodu, zakaj vredna je, da se širi vsepovsod med Slovenci. Tudi mladini jo toplo priporočamo s pristavkom, da prav pravi užitek ob njej bo imela bolj odrasla mladina, kateri je možno urnevati in uvaževati prelepe misli, ki so semtertja vpletene med ganljivo povest. Vsaka šolska knjižnica naj si fc upi tudi to lepo delce, ki se dobiva po deset krajcarjev (broš.) pri g. pisatelju in založniku, g. v. Steska, kapelanu v Kočevju.
2.	Msili prečudna. Š m a r n i c e. Sestavil J. P. T o u s s a i n t. S pisateljevim dovoljenjem poslovenil Viktor Steska. Založil pisatelj. Tiskala Katol. Tiskarna. Prav lepe šmarniee s primernimi zgledi in bogoljubnimi vajami. Berila niso dolga, kar je posebno ugodno za one, ki znajo in hočejo sami kaj misliti.
„Vrtec" izhaja 1. dne vsacega meseca in stoji s prilogo yred za yse leto 2 gld. GO kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Upravništvo „Vrtčcvo", sv. Petra resta št. (i. — Uredništvo sv. Petra cesta št. 7G, v Ljubljani.
Izdajatelj, založnik in nrednik Aut. Kržič. — Natisnila Katoliška Tiskarna v Ljnbljani.