34
Dragotin Kette: Slovo.
Slovo.
A
ak tiho viješ se, lahno krog mesta, zelena Krka, kot mlada nevesta krog ženina, ljubo ga  objemaje, ko mora proč od nje na tuje kraje.
In ko že skoraj  da narazen gresta, kako šumiš plakaje njemu  zvesta, milj on ti solz   blesti v očeh,  ki v gaje, domove zrla večno bi najraje.
A da bi vedela za njo, devetih korov nebeških angeljev  kraljico ti, da ona biva sredi teh prostorov,
ki fra Angelico ji mojster ni, vzdrhtela do podzemeljskih izvorov celo ti hladna ostrmela bi.
II.
taako te ljubim, angelj  moj, kako! Naj ti povem ? Jaz nisem jasni zvon, jaz tudi nisem modri Salomon, kot stari prorok jaz jecljam samo.
A pride sodnji dan. Takrat v nebo pozove tromba nas pred božji tron; in brez krivulj  in brez cesarskih kron Jchovino — glej — sodi nas oko.
»Poetje!« — On zavpije z glasom hudim -
»Ti pet, ti šest, ti dvajset krasotic
si ljubil? . . . Proč, a   ne   v jokanje vic,
v pekel, ki vse zastonj za vas se trudim« ...
Tu vstopim jaz s teboj veselih lic.
»Ti zvest si nji?... Ne čudim se, ne čudim.
Dragotin Kette: Slovo.
3n
n
m.
e žije bajk vam toliko v vrheh, Gorjanci moji, ni se ti v kleteh, o trški breg, duhov preganjalo, kot v srcu sladkih želj je sanjalo.
Zdaj kraji drugi sijejo v očeh, še vedno iste nade v prsih teh. Boš li vsekdar to bol naznanjalo, Srce, se vzorom prejšnjim klanjalo ?
Postani, srce moje, spomenik, postani zbirka zgodovinskih slik, herbarij nežnih rožic  mi postani!
Pozabi, kar si ljubilo še lani; kaj to drhtiš kot listki trepetlik? Kaj  češ ? Da solnce vzide za Britani ?
IV.
Z^astonj! . . . Visoka stena je   med   nama, ki nihče dalje in vrha ne ve ji . . . Ti rada bi služabnika v livreji, ti rada bi bila visoka dama.
Ti rada bi bila kraljica sama
v salonih, pri kadriljah, v soareji;
tvoj mož pa kot prilepljen ptič na veji
od daleč glej  mi kakor stara mama.
Jaz zrl le tvoja očka bi odprta in trgal cvetke ust iz prsi vrta cvetočega, duhtečega sladko.
Da bi bila italijanska trta
in jaz, ki nanj  opiraš se, drevo,
ti sad dajala, senco jaz hladno.
V.
y>»,aman, zaman!... In vendar pozabiti ne morem te, dolenjska roža ti! Nikdar ne jenjaj srce je ljubiti, nikdar je vetrc sreče božati.
36
Laščan: Radi trme.
Kot cvet metulji, naj  bi jasni sviti te mogli blaženstva obkrožati! O da bi pravega med sateliti Izbrala si kedaj za moža ti!
Ah, morda bodo mamici-starici, ej  sivolaski, zlatolaski preje solzice se prikazale na lici,
ko jo spoznaš ljubezen to brez meje...
Za te solze, prihodnji talisman,
O hvala, hvala! — Nisem pel zaman...
Dragotin Kette.
Radi   trme.
Napisal Laščan.
L
kozi sajasto zakajeni, na vrhu že povsem okrašeni cilinder male, skrbno zanemarjene svetilke so le z veliko silo prodirali prameni svetlobe po prostorni, a silno nizki kuhinji umazane, a dobro obiskovane predmestne beznice. Pri slabi, medli razsvetljavi je bila že itak zanemarjena notranjščina  videti še bolj  temna in umazana.
Po nečednih, od mnogega pomivanja oškropljenih stenah je bilo razobešene mnogo obrabljene kuhinjske posode: pokrovk, zajemač, skled, skodelic in še mnogo druge različne potrebne in nepotrebne navlake.
Na starem, scmtcrtja zarjavelem železnem ognjišču z razkopa-nimi pločami je stalo dvoje pokritih loncev z ostanki za danes pripravljenih jedil.
V levem kotu se je ščeperila velika, nerodna miza; na nji pa je bilo naloženih polno še nepomitih krožnikov, skled in skledic, vilic, nožev, žlic in drugega gostilniškega orodja.
Tik pred mizo je bil postavljen star, razmajan stol, na njem pa velik kebel mlačne vode, v kateri je mlada, močna dekla pomivala na mizo naneseno posodje.