________jigreu SloT7"e22LS___a,- §• 26. človek bi tnislil, da v_liki narod slovanski ima svoj jezik, posamni rodovi pa govorijo narečja, ktera se razvijajo in razlagajo iz občnega jezika. Toda Slovani sedaj takega vzajemnega jezika kakor Nemci in Talijani še nimamo. Verjetno je, da so ga imeli nekdaj, ali knjižnu se to skazati ne da. Slovanska knjiga nima jezika, kteri bi bil oče vsem dosedanjim. Kar so se Slovani prikazali na pozorišču zgodovinskem, bili so razdeljeni v ve6 rodov; njih sela so bila preobširna, da bi na tolikem prostoru mogli enako govoriti; v njihovih prvih knjigah so znati mnogotere razlike, ki so tem manjše, čira starejši so spisi. Sicer je res kazalo, da bode jezik, v kterem sta govorila in pisala blagovestnika sv. Ciril in sv. Metod, Slovanom književni jezik, toda to veselo upanje se ni spolnilo, in Slovani govorijo in pišejo sedaj mnogo narečij in celo več jezikov. Kakor pa govorimo o narodu slovanskem sploh, dasi ni ne državno ne cerkveno edin; tako smemo vsaj vzorno govoriti tudi le ojeziku slovanskem. Govore slovanske imenujejo nekteri jezike (Sprachen), nekteri narečja (Dialecte, Mundarten), velika in mala, ter jih različno štejejo, po štiri in šest, celo do 14 in 16, in ravno tako razredujejo. Nekdaj so jih ločili na dvoje, v dva reda, dve vrsti ali veji, jugovzhodnjo in severozahodnjo ali zapadno (Dobrovsky, Šafafik itd.), pa tudi samo vzhodnjo in zahodnjo (Viktorin), severno in južno, zgorujo in spodnjo, kar pa sedaj popuščajo. Da jih zovejo jezike, prihaja raenda odtod, ker se ne dajo iz nobenega doslej znanega izpeljevati kakor narečja iz svojega maternega jezika, in ker ima zdaj vsak posebej že svoje slovstvo. V dcjanju in govorjenju si vendar slovanski rodovi nismo tako narazen, kakor se kaže to v pisanju ali v književnosti. Pravo slovansko jezikoslovje se je pričelo v sedanjem stoletju. Prav muogotero so primerjali in razredovali slovanske govore. Kolikor vem, izmed vseh najbolj slovijo razredbe, ktere so dali jim — Dobrovsk^, Šafafik, Miklošič, §• 27. Dobrovsky, prvi dobri slovanski jezikoslovec, je večkrat pisal o slovanskih govorih, zlasti v Češki slovnici (1. 1809 in 1819) in v Staroslovanski (Instit. ling. slavic. dial. vet. 1822). Imenuje jih narečja (idiomata, Mundarten) ter pravi, da se po gotovih znakih (characteres, Kennzeichen) dajo vrediti v dve vrsti. Koj v 1. §. poslednje knjige piše: Sermo Slavenicus, rectius Slovanicus aut Slovenicus, sensu latissimo sumptus in duo genera idiomatum dispescitur: in Idioma ordinis primi (A); et in Idioma ordinis secundi (B). Horum idiomatum characteres sunt: A: 1. raz: razum; 2. iz: izdati; 3. 1 epentheticum: korabll, zemlja, postavlen; 4. salo, krilo, pravilo, moliti s§; 5. pešti, mošti, pešt, mošt; peči, moči, peč, moč; 6. zvezda, cvet; 7. tu, toj; 8. pepel; 9. ptica, studenec; 10. desnica. B: 1. roz: rozum; 2. vy: vydati; 3: korabi, zemia, zeraie, postaven; 4. d epentheticum: sadlo, kridlo, pravidlo, modliti se; 5. peci, moci, pec, moc; 6. gvezda, kvet; 7. ten; 8. popel; 9. ptak, studnica; 10. pravica. Secundum hos characteres si dialectorum species, quarum Gramraaticae prostant, examinentur, quinque earum sub A, aliae quinque sub B. comprehendentur, et quidera: Sub A: 1. Russica. 2. Slavica vetus. 3. Illyrica seu Serbica. 4. Croatica. 5. Slovenica s. Vindica in Carniolia, Stiria, et Carinthia. Sub B: 1. Slovacica. 2. Bohemica. 3. Sorabica seu Vendica in Lusatia superiori. 4. Sorabica in Lusatia inferiori. 5. Polonica. Differunt autem dialecti, etiam ejusdem ordinis, non solum vocabulis, sed inaxime formis et flexionibus (Institutiones ling. slav. IV. — Metelko XVIII). Razredbi tej oponašajo, da znaki niso bistveni in gotovi, da delitev v dve vrsti ni podprta, da niso le narečja, da jih je preveč razdrobil, da je »Slavica vetus (Altslawonisch)" še le na drugem mestu in se je vendar prej pisalo nego rusko itd. Bolgarščine takrat še ni mogel prav poznati, in sploh Dobrovsky ni irael toliko pomočkov, kolikor jih imajo učenjaki sedaj. čudno, da se peščiea slovanskih Lužičanov tako zelo loči v govorjenju in pisanju! — ,,Da je na koncu prvega reda dejal slovensko, in na prvem mestu druzega slovaško narečje, nekterim sicer ni prav; meni pa se to silo važno zdf. Slovenci in Slovaci, ki se sami zovejo tudi Slovence, smo med vsemi v sredi, torej po pregovoru — v zlati skledi, in sklepamo tako oba reda. To naj bi jezikoslovci sploh bolje čislali (V. Jezič. 10, 11)." Šafafik, slavni slovanski jezikoslovec in zgodovinar, je o tej reči pisal o mnogih prilikah; tako p. v Slovstveni povestnici (1. 1826), v slovanskih Starožitnostih (1. 1837) in v slovanskem Narodopisu (1. 1842). Jezik slovanski, pravi, ima več narečij. Loči se pa v njem dvojna mluva (čes. mluva t. j. govor, die Rede, Sprache), po nekterih znamenjih, ktera se vjemajo s prejšnjimi Dobrovskega, na pr. v A) salo, kadilo, moliti se; pal, bral, cvel; zemla, lovlen; motriti. V B) pa sadlo, kadidlo, modliti se; padl, kradl, kvetl; zemja, zemč, loven; patfiti itd. — Slovak M. Hodža je popisal Šafafikovo razredbo slovanskih narečij v čitanki za nižje gimnazije, ktero je sostavil E. černy, in na svetlo dala Matica slovenska t. j. slovaška. Ker je lehko umeti, lože od českega, pokaže naj se tu kar ž njegovimi besedami: Šafafik vo svojom spise nSlovansky na"rodopis v Prazč 1842" rozličuje každy jazyk, a tak osobitne slaviansky, na mluvy, mluvy na reči, reči na narečia, narečia na podrečia, podrečia na roznorečia. Toho je takato sposoba: A. Mluva vychodno-južna: I. Reč ruska, jej narečia: 1. vel'koruskč, 2. maloruskč, 3. beloruskč. II. Reč bulharska, jej narečia: 1. staroslovančina (cjrillske narečie, cirkevne, starobulharskč), 2. novobulharske. III. Reč ilyrska, jej narečia: 1. srbske, 2. chorvatskč, 3. korutansko - slovinskč. B. Mluva zapadna: I. Reč leska, jej narečia: 1. pol'sk6, a tohoto podrečie kašubske. II. Reč česka, jej narečia: 1. česke (a moravskč), 2. uhorsko-slovenske (slovenčina). III. Lužicko-srbska reč, jej narečia: 1. hornolužicke, 2. dolnolužicke. IV. Reč polabska, užuž vymierajiica; joj narečie je jedno: drevianske, už temer vyhaslč. A tak ved'la toho, jako to Šafafik vystavil, sii v Slaviančine mluvy dve, reči sedem, nareči štrnast', podrečia dv6. (Vid. Slovan. Narodopis str. 5. 6. in Slovenska Citanka II.) Razstava Šafafikova je preučena, kakor je bil preučen Šafafik sam; znamenita je, ker se po njej ravnajo mnogi učenjaki p. Schleicher, Leskien itd. — Da ima ruska reč tri narečja, premnogi pišejo ter zgodovinsko razlagajo. — Staroslovanščina, kteri pravi tudi cirilsko ali cerkveno narečje, bila mu je starobolgarščina, naposled vendar že panonska slovenščina. Izraz ilirski se je popustil, in Hrvatje pa Srbi so se, ni davno, zedinvali v tem, da zovejo svoj jezik hrvatsko-srbski ili srbsko - hrvatski. — Slovenščina naša se pač ne da še tako povzeti z jezikom hrvatsko-srbskim; prej bi se morda z ogerskoslovenšino (cf. M. Majar: gorotanskoslovenski po ugerskoslovenski), dasi je zastarel pridevek korutanski itd. — Reč polabska, kakor tudi podrečje kašubsko ali celo dreviansko, nahaja se v redkih in raalovrednih virih, znamenita le največim jezikoslovcem. — 0 besedah: reč ilirska pa leska (leh), slovinsko pa slovensko narečje, kakor tudi o delitvi slovanskega govora v vzhodnje-južno in zapadno vrsto ali vejo itd., bilo je že tu in tam povedano.