618
L. Pintar: Satura.
Satura.
Spisal L. Pintar.
V Ljubljani je možic, ki misli, da je ptič —
ebič je bil za Prešernovega šolanja na ljubljanskem liceju profesor za grško filologijo; pisal se je mož Elija Rebitsch z nemškim pravopisom. Njegov hvaležni učenec Jožef Kovačič, stolni korar v Trstu, je spisal 1.1869. za Drobtinice (XX, 187) o svojem učitelju kratek životopis, iz katerega hočem  posneti naslednje podatke.
Elija Rebič se je rodil v vasi Stojdragi ali Stojdraži na Gorjancih v Zumberški vojaški krajini 12. septembra 1784. Oče Pavel je pal kot naddesetnik 1. 1789 pod Lavdonom pri naskoku Belgrada, zapustivši vdovo Maro z dvema sirotama, Elijem in Marico. Najprej je poslala mati našega Elija v šolo v Brežice, dalje v Karlovec in po dokončanih tu malih šolah dalje v latinske v Celje in potem v Maribor. Modroslovje je dovršil v Ljubljani, potem vstopil v grško katoliško semenišče v Zagrebu — in želel biti posvečen po rimskokatoliškem obredu. Ker mu to ni izšlo po volji, je šel v Gradec na pravoznanstvo ter postal leta 1812 okrajni komisar na slovenskem Štajerju, pa se v tej službi ni čutil srečnega in zadovoljnega. Na celjski gimnaziji izpraznjena in razpisana služba ga izvabi h kon-kurznim izpitom — in 25. decembra 1812 ga je izbrala c. kr. dvorna komisija za šolstvo med profesorje humanitetnih šol. Slomšek je bil v Celju njegov učenec. Tukaj se je Rebič zaročil s hčerjo advokata, rojeno Ljubljančanko, Marijo Kastelic. V Celju je bil le nekaj črez tri leta in leta 1816 so ga prestavili v enako službo v Ljubljano za Vodnikovega naslednika, kjer je ostal na isti stopnji do leta 1826, ko so ga povišali za profesorja klasične filologije in občne zgodovine na filozofiji. Leta 1849 je dobil veliko zlato svetinjo za zasluge in po dokončanem šolskem letu 1854 je stopil kot licejski prefekt v pokoj. Po novem letu 1865 je zbolel in po kratki bolezni umrl 17. januarja — ter počiva pri Sv. Krištofu poleg svojega sošolca in tovariša Jurja Pavška.
Rebič je bil načitan in učen mož, ki je poleg hrvaške materinščine znal slovensko, nemško, latinsko, grško in za potrebo francosko, — sicer pa velik čudak, originalen posebnež. Bil je pobožen
L. Pintar: Satura.
619
in zmeren, znan kot antialkoholik in antinikotinik („hud na toba-karje"). Z desnico na čelo in srce kažoč, je imel navado vzklikati: „Tu nič — in zopet tu nič — o ubogi svet, ki take rojence imaš!" Drugi pripovedujejo, da je cesto opominjal svojim učencem: „Der Mensch mufi Kopf und Herz am rechten Ort haben", pripovedujejo seveda s hudomušnim dostavkom, da je pri besedi Kopf položil desnico na prsi, a pri Herz pokazal s kazalcem na čelo. Pri važnih zgodovinskih dogodbah se je v svojem predavanju rad razvnel ter s svojo živo in razločno besedo zašel v pridigarski ton. Zaradi te bobneče njegove retorike so ga baje učenci šaljivo imenovali grmečega Peruna (Juppiter tonans) — in kdo ve, če mu ni morda ravno šegavi Prešeren obesil tega priimka, vsaj je tudi — veleuče-nemu sicer, a domišljavemu Kopitarju naprtil vzdevek „visoki gromo vnik".
Rebič je poočetno ime (patronvmicum) s priponko „-itji»" izvedeno iz Reb (Jereb) enako kakor Rabič ali Robič iz Rab ali Rob. Kakor je Rab (Raab; javaljne =s vran, krokar) iz stsl. apelativnika „rabT>" (servus) zaosebljen: — rob = ujetnik, suženj, torej Robič (Servius): — enako nam je tudi Reb (primeri Rebek) razlagati menda iz korena „rembf»", pa mislim, da ne tako, češ da se je vprav ime ptiča „reb" ali »jereb" (Repphuhn) preneslo prosto na osebo,— ampak tako, da isti apelativnik, ki označuje grahasto-pikastega ptiča, jereba, označuje tudi po licu pega ve g a ali od osepnic hrapavega človeka (sommersprossig, pockennarbig). — Znano je, da sta bila i Prešeren i Čop kolikor toliko vneta etimologa, da sta za priimki tudi iskala prvotnih pomenov dotičnih imen, da sta jih v tem zmislu tudi prevajala, bodisi slovenila, bodisi latinila, da jima sploh niso bila osebna imena slučajne konvencijonalne brezpo-membnice. Naštejmo nekaj vzgledov. Kopitar jima je Formularius (mož kopitni), Anastazij Griin pa ali Turjačan ali Zelenec. Prešeren piše Čopu iz Celovca (Lj. Zvon VIII. 571.): „Das Sttick (Budik's „Adolf von Nassau") hat mich auf die Etvmologie des Namens Budik gefiihrt. Bud Widhopf, inde deminutivum Budik". (Primeri: Vodeb, Vdovič iz Vdobič, Dabovič.) V svojem imenu vidi Prešeren razpo-sajenca in objestneža,*) ko sproži nase sršena:
Sme nekaj nas, ker smo Prešernove, biti prešernih; Pesem kaže dovolj, kak je naš oče krotak.
l) Etimologom bodi opomnjeno, da za »objesten" ne velja Miklošičeva razlaga (V. Gr. I, 344) eigenttidj „t)oE angegeffen", da besedi ne služi za podlago koren „jadH, ampak „buj", da je „objest" nastala iz „bujest", t. j. silovitost. — —
620
L. Pintar: Satura.
Razumljivo in ob sebi umevno se mu zdi, da Holzapfel (Le-sničnik) ne more peti sladkih in Levičnik ne pravih. — Prevzetna gospodična v »Prekopu" se zove „Severa", t. j. stroga, ki ostro sodi o mladem svojem pevcu, a mladi pevec v „Neiztrohnjenem srcu" se imenuje Dobroslav, ki je dobrosrčen in brez zlobe, potrpežljivo vdan v svojo usodo itd. Dvomno je, ali je Prešeren znal za kako etimologično razlago imena „Rebič", ali je ni znal, gotovo pa je, da je kedaj o njej razmišljal, ker je bil videti na taka tolmačenja zelo nagnjen, a gotovo tudi, da je tisto ime nalašč izpre-menil v „Repič", da je le izvrtal priliko, da se iz bombastnega govoruna izza katedre, obenem Pavškovega prijatelja, malo porogljivo pošali. Zanimivo bi bilo vedeti, kedaj da je Prešeren to zbad-ljivico zložil, ali že v dijaški svoji prešernosti, ali šele pozneje, če je bil morda  Rebič s tovarišem   Pavškom   kaj   soudeležen pri cen-
v
zurnih intrigah zoper Cebeličarje in zoper Prešernovo  literarno delovanje. — —
Zmisel zbadljivice pa je tale: Mož misli, da je mož — glo-bokoučen in visokomiseln, da je v literarnih in modroslovnih stvareh njegova sodba temeljita in veljavna,—a v resnici je samo možic, precej omejenega obzorja, ki brez kritične svoje zmiselnosti, brez estetične razsodnosti v svojih tiradah z blestečim visokoslovjem samo ponavlja iz knjig nabrbano učenost. Pomniti je, da Rebič po osebi ni bil majhne, cahejske postave, ampak dosti visokorasel, da tedaj pomanjševalnica „možič" ne more veljati njegovi staturi. Mož misli, da je ptič (ein Blitzkerl!), ki se z drznim poletom kakor blisk dvigne nebu pod oblake v svoji učenosti in duhovitosti, — da je ptič, ki mu ga ni para, — da je ptič, t. j. da visoko nadkriljuje druge. Toda mož se v svoji domišljavosti moti, on je le zadnji ptičev privesek, namreč repič (codetta, Schwanzchen), nekakov vlečkonosec v izprevodu prosvetljencev, — stržek, skrit med peresi orlovega repa pri tekmovalnem vzletu ptičev [v zmislu znane basni]. Tako je zafrknil zbadljivec Prešeren Rebiča, premenivši mu ime v Repič. —
V Ljubljani je dehiir —
Dolgo nisem mogel razumeti čudne zveze v znanem sršenu na Čopa z naslovom „Čudni dehur". — Nikdar nikjer še nisem ne bral ne slišal, da bi dehurji knjige žrli; to opravljajo razni knjižni molji. — In če nam ime »knjižni molj" (Biicherwurm) v prenesenem pomenu zaznamuje tudi osebo, ki vedno v knjigah tiči in venomer
L. Pintar: Satura.
621
po knjigah brba, vendar ne moremo pojmiti, zakaj in kako naj bi taki osebi rekli „dehur". — Dehur ima temno rjavo, gorko in trpežno kožuhovino, ki je pa zaradi zoprnega duha malo čislana, in je znan pokončevalec podgan in miši, hrčkov in gadov — da, gadov pik mu je neškodljiv. Izprva sem mislil: morda je Čopov zimski kožuh bil povod čudnemu vzdevku, potem zopet: morda je bilo temu povod dejstvo, da je bil Čop kolikor toliko krotitelj ga d a ste svojati, ki je nasprotovala Čebeličarjem. Toda oboje tolmačenje bi bilo neverjetno prisiljeno.------Brez vsake zveze pa takov vzdevek vendar
ne more biti. In tu mi pride na pomoč zgoraj omenjeno strastno veselje Čopovo in Prešernovo do etimologiziranja. Tudi Čop je kedaj vrtal  in  razglabljal  o   pomenu  svojega   imena.    To je razvidno iz
v
korespondence. Cop je pisal 1. marca 1820: „ffteulič) rjabe icrj qu§ @br§ bon rrteinert $reunben Savio urtb Jeklin ^acrjricrjten iiber bert SSorfcrjtag §ur 23efe|ung ber 3 ^umcmttdtert errjatten. L)a rjeifšt e§: „llnter bert 5 ©ombetenten (eirter au§ Gratz, etner bon Fiume, bie 3 iibrtgen fennen @te) Ijat ber §. ^rdf. Schoen nur groet) alS taugtidje Setjrer borgefctjtagen: L>. Milharzhizh fiir ©or§ unb einen gemiffen Cirranus, ber in Saibad) contbetierte (narjmlicfj mid)) fiir Fiume". — Polatinjena oblika „Cirranus" kaže, da so si razlagali ime „Čop" za čopolasega kodravca (Krauskopf). — Polšesto leto pozneje (27. decemb. 1825) je pisal Čop iz Lvova Metelku: „9Locrj befttmmter unterfcrjeiben roir ein bopbelteS zh; fcfjarfer in zhelhna, zhevli, getinber in zheda, zhaf. ©o roiirbe bet) nn§ jeber tadjen, toenn man ba% Zh in metnem -Ramen fo au§fbrecrjen roitrbe, rote in zhaf. A propos: ©crjreiben ©te bodj nicrjt meinen Sramen Tschop — rjter t)et^e idj) nicrjt fo, man fprtcrjt ba§ zh gan^ anber§ aug, unb idj gebe mir gar !etne Sttiirje bie Stugfpracfje §u beridjtigen. ©ctjlagen ©ie im Linde czop nad}, fo merben ©ie bie Urfacrje ftnben." — No, če pogledamo v Lindejev slovnik poljskega jezika, najdemo (I, 376), da pomeni czop storžast les za zatikanje bačev in sodov, t. j. naš čepek, a v prenesenem pomenu da zaznamuje tudi pijančka ali vinskega bratca. „Hop" je znani medmet, s katerim se spremlja skok; zložen s predponko „z" (ozir. „vz") dobi obliko zhop (ozir. vzhop, t. j. poskok, exultatio). — Treznemu Čopu torej ni bilo prav, če bi ga bili Poljaki imenovali pijančka, ljubše mu je bilo, da so izgovarjali njegovo ime s h op ter ga tako označevali za poskočnega, veselega človeka. Tu ne bomo mislili na skakače in flagelante, obrnimo se rajši na drugo stran. — Znani ptič „vdab" se imenuje nemško Wiedehopf, kar razlagajo etimologi za Waldhiipfer, češ, ker po pašniških tleh
622
L. Pintar: Satura.
sredi lesa skakuca in goveje govno prebrskava. Isti ptič se pa tudi odlikuje po svojem čopu (Schopf, Federbusch). Res da imamo še drugih čopastih ptičev, tu je čopasta kokoš ali čopka (Schopf-henne), čoparica (Haubenmeise), čopasti škrjanec ali čufka (Hauben-lerche), pa tudi skovir ali čuk (Tschaffitel, Schopfeule) in uharica z nasršenim čopom, ki tej ponočni ptici daje mačje glave obraz. — Ko bi bil torej hotel Prešeren z namigljajem na Čopovo ime izbrati samo čopastega ptiča, bi si bil lahko za označenje mnogega študiranja (knjigožrtja) primerneje in resnobneje izbral čuka, Ate-ninega ali Minervinega ptiča, kot znak modrosti, kot atribut pravega literarnega lukubracijonista. — Toda Prešeren je bil tu maloresnoben hudomušnik, porogati se je hotel prijatelju Čopu, po-rogati zlasti zaradi njegove bojazljivosti proti gromovniku Kopitarju in ga tako posredno izpodbosti na literarni abecedni boj zoper Ko-pitarja in Metelka. Pravi mu „Čudni dehur! Grosser Maulmacher!" češ, privatno se širokoustiš črez nasprotnike, javno si pa ne upaš nadnje. — „Lasse einmal Deine Ansichten iiber die Lettern drucken, ut infirmi corroborentur. — Accingere. „Rusticus exspectat". — Oboroži se in pripravi na boj! Udari! — Tumpec le čaka in gleda debelo. Ti pa pokaži, da nisi „rusticus", slaboumen preprostež (ein Tschapp, Tschapel —). Tako mislim, da je razumeti tukaj v pismu citat iz Horaca (Epist. I, 2, 42.) — in zopet se za izrazom „rusticus" (Bauerntolpel) skriva nova etimologija imena Čop. — (Primeri priimke: Čap, Čapel in Čaplovič, ki ni od „caplja", Reiher). Tako piše v pismu iz Celovca de dato 5. februarja 1832. Tudi v prihodnjem pismu črez dober teden (13. februarja) vlada še vedno neko nebla-govonjavo vzdušje. Zasmehujoč Čopovo neodločnost in bojazljivost, pravi Prešeren:
Viel kratzfiisselnder Biicklinge macht Freund Čop dem Kopitar, Lasst kein Fiirzelein los, eh' er geschrieben nach Wien.
v
Tudi je v tem pismu Prešeren Čopa in Kastelca (kakor pravi) iz  obzirnosti do  njune  perice  oprostil, da lahko pri redigi-
v
ranju Čebelice izpustita ono zabavljico, s katero je hotel stopiti Kopitarju na prste: (s o nit u s de formulario, t. j. crepitus ventris Fiirzelein, je robat izraz za nespoštljivo opombo, naperjeno proti Kopitarju). — Čop in Kastelic sta se bala zamere pri dunajskem cenzorju Kopitarju in sta torej želela, naj bi Prešeren s tistim sršenom (sonitus, Fiirzlein) odjenjal — in to je Prešerna jezilo, da imata tako malo poguma. Po njegovem mnenju bi moral Čop pokazati svoje zmožnosti ter odločno nastopiti proti Kopitarju, a ta se vede
L. Pintar: Satura.
623
kakor plašljivi čopec vdab. Proti koncu ravno istega pisma navaja Prešeren že zgoraj omenjeno etimologijo imena Budik. Bil pa je ta mož knjižničar v Celovcu. — Torej bi utegnila veljati vzporedba: celovški vdab (Budik) in ljubljanski knjižničar Čop, ki je tudi vdabove čudi, t. j. plašljiv. Vdab je namreč baje zelo plašljiv ptič in opazovalci trde, da vdaba že lastovica, ki v bližini in hitro preleti nad njim, tako prestraši, da kar zdrgeta in samega strahu razprostre svojo perjanico, razčeperi svoj čop. —
Zvezo med dehurjem in vdabom pa imamo v neprijetnem vonju obeh, prvi je smrduhar (Stanker, foetorius) in tudi drugi je smrdo-kavra (Stinkhahn). — Soditi bi se dalo, da je samo zaradi izraza „žre" zbadljivcu Prešernu bolj prijal dehur (požeruh) nego bedasti plašljivec vdab, — kajti Čop mu je knjigožerec, ne samo knjigo-brbec. — Izraz „figa" naposled za izcimek iz požrtih in prebavljenih knjig je pa zopet popolnoma primeren zgoraj omenjenemu vzdušju. V „sršenu" izraženo očitanje, da Čop ne da od sebe najmanjše fige, je v navidezmem protislovju z naslednjim stavkom v elegiji:
»Nisi zaklepal doma ti žlahtnega blagodarova, sebi 'zročeno mladost, druge si z njim bogatil." —
Toda pomisliti treba, da ima Prešeren tu drugačno stališče, drug smoter nego tam. V „sršenu" je njegov namen, prijatelja prisiliti, da zastavi praznujoče pero, da stopi zoper Kopitarja in Metelka na literarni mejdan, da začne javno slovstvovati. V »elegiji" pa je namen, pravično oceniti prijateljeve zasluge, ki si jih je bil ta stekel deloma na tihem že prej, zlasti pa z javnim slovstvovanjem zadnja tri leta, že po Prešernovem sršenu. —
Slomšek — Zlomšek.
Tudi znani epigram na Slomška sloni na etimologiji, na napačni seveda in s hudomušnim namenom podtaknjeni etimologiji. Slomšek ima svoje ime po rojstnem kraju Slomu. Iz krajevnega imena Slom dobimo s priponko ,,-ski" pridevnik Slomški, a iz tega s priponko ,,-jak" (Slomsk-jak) Slomščak, ali z umaknjenim naglasom Slomšček in v onih narečjih, ki so glasovno skupino št že zagladila v š, Slomšek. To je torej naseljenec na Slomu, kakor Pustoslemšek na Pustem slemenu ali Andolšek v Andolu. — Od besede zlomek (Teufel) si pa ne moremo misliti deminutiva zlomšek, bodisi, da je že izraz zlomek sam deminutivum iz zlom (?), bodisi, da je zl6-mi>k ali „zlomak" toliko kot vražji zapeljivec, ki k zlu ali na zlo
624
Vladimir Levstik: Solnčna svatba.
mika (t. j. po Trubarjevo povedano „obračuje ino naklanja"); de-minutiv bi bil le „zlomček" (Teufelchen). Ker smo že pri etimologiji, opomnimo o zlomku še nekaj. Pleteršnik ima (II, 926) po Murku in Cigaletu zabeleženo obliko „zlom" (Teufel) z opombo, češ da je beseda ublažena(?) iz „zlodej". — Zlodej je zložen iz zlo + dej [kor. de-, deti, dejati], t. j. tisti, ki zlo de ali deje (zlo čini), der Boses stiftet. Primeri čarodej. — Zlom bo pa morda po-imenjen pridevnik »zloben" (3Jio6bin>), der Bose, in zlomek = zlobnik (sjioobHHKb) Za glasoslovno razlago b'n = m vzamem vzglede, ki se jih ravno domislim: Grom iz „grobšn" (rp^ebirb), idijot, bedak; Grum (Grub'n, Grud'n?: Gruden = glebae addictus??); Alb'n (Planina) Alm, Hilb'n (luža) Hilm v Hilmteich, Rab'nvieh (brezsrčnež) Ram-vieh. — Oblika „zlunk" iz „zlov'nk" (t. j. zlob'n'k) kakor „obrunk" (Abhang) iz ob-rov'nk (Boschung) ob rovu. Primeri: gumno, gubno, guvno, guna (area). —
Ta epigram je bil Prešeren naperil zoper Slomška, ko je ta začel izdajati molitvenik „Kerfhanfko Devifhtvo. Potrebni nauki ino isgledi sa shenfko mladoft". Ta molitvenik je prvikrat izšel v Celovcu pri Leonu leta 1834 in je doživel, ko se mu je letnica prve izdaje podvojila, leta 1868 že osmo izdajo. Razpečaval se je torej precej dobro. —
Parafraza: „Hudič, ki je božji postavi, soseb zakonu ino de-vištvu sovraž in ki zato te stanove cesto na nečistost, v šuštvo ino prešuštvo obračuje ino naklanja" (Trub.) — ta zlomek je ugrabil že premnogo devištva. In ta ugrabek misli Slomšek nadomestiti in popraviti s svojim molitvenikom, s svojim navodilom k deviškemu življenju. — Kot Zlomšek od starega zlomka ugrabljeno zopet prodaja. —
&
Solnčna svatba.
a njivo lega solnčni car,             Ljubav bogov je večnomlada,
pod njim trepeče zlata deva,      ne mrje in se ne rodi; kot prt ju smeh neba odeva,      le nam pred žetvo klasje pada, kot prt pregrnjen črez oltar.       le v nas, o bratje, čas duši!
Vladimir Levstik.