Ätcv. 5. Ljubljana, meseca maja 188«. Tečaj TU. čebelar in sadjerejec. Glasilo čebelarskega in sadjerejskega društva za Kranjsko, s«> sedežem na Jesenicah (Gorenjslio). Izhaja vsaki meneč enkrat in ne pošilja udom brezplačno: ncudum za 1 gld. 30 kr. na lelo. Inserati in priloge računi ju se po najnižji ceni. — Letnina za ude znaša samo 1 gld. Xarov a je ne pri /tretlset! nintra na Jesenicah. Obseg: Vsled eesa pogine j>o zimi največ rebel''. (Konec.) — Gnjiloba. strašna eebelna bolezen. — Nekaj o majevi bolezni. — Zakaj niso naša drevesa vsak» leto rodovitna V (Konec.) — Knakomerna rodovitnost sadnega drevja. — Vprašanje in odgovor. — Naši dopisi. Vsled česa pogine po zimi največ čebel? (Dr. Dzierdzon.) (Konec.) V hudih in ostrih zimah otrpnejo ali pa morebiti gladu pomrje več ali vse čebele v jcdnej ali drugi ulici, v katero imata veter in mraz bolj priložnost pritiskati. med tem ko so v drugih ulicah še živo iu vesele. Tu je osnaženje pred ki" mogoče, potrebno iu se na poznejši in priložuejši čas ne da odložiti, ker drugače labko nastane v panju plcsnoba iu gnjiloba. vsled česar se zrak spridi in okuži, in ljudstvo utegne, če ima še matico živo. kar je večinoma slučaj, prvi gorak dan iz panju pobegniti. V marsikaterem panju so čebele proti koncu zime v slabem položaju, ker so se namreč pomikajo se za živežem, katerega so po satovih razdeljenega imele, preveč od letavnika oddaljile, kjer bi pa nasprotno imele biti. Blizo letavnika morajo imeti svoje bivanje, da jih solnčna toplota v solnčnih dnevih popred doseže in k očiščevalnemu izletu izvabi. Ako so pa čebele od letavnika preveč oddaljene, se lahko zgodi, da tak ugoden trenutek zamude, če pa kedaj do tega pride, da vendar skušajo izleteti. otrpne marsikatera čebela že popred, predno po vseh ulicah do letavnika dospe. Tu Iii bilo morebiti svetovati, onim čebelam, ki po izletu hrepene, odpreti panjove vrata, katera naj se na ono stran, kjer je bil popred letavnik, obrnejo, da se čebele nad popred navajenim izhodom ne motijo, delo (satovje) naj se pa ob bolj priložnom času bolje uredi. Temu delu se pa ne mudi tako silno, lahko počaka. Cc se k dolu pritisne pripravna in priležna slamnata spletenimi, v katero naj se naredi špranja za letavnik, je to dovoljno zapretje panju. Vsaj se. je že dogodilo, da je ljudstvo v popolnoma odprtem panju dobro prezimilo. To naj bi oni čebelarji pomislili, ki vsako razpoko in vsak prazen prostor v panju napolnijo iu zamaše. Naj bi takti skrbni čebelarji vendar dura iu okna iz panjov pometali iu namesto teb napravili samo dobro zapirajoče slamnate spletenim1 iu čakali uaj bi vspeha. Toplota se čebelam prav dobro prilega, a dobrega zraka vendar ne morejo pogrešati, ako jim lega primanjkuje, nastane \ panju nemir iu večkrat še eelo griža. Naj čebele malo več použijejo iu ztlrave ter žive ostanejo, kot pa da bi se čebelarju malo medu škoda zdelo, ter bi pri tem skop bil. a stem pa ves panj v nevarnost postavil. Tako ravnanje bilo bi nespametno. Slamnati panjovi so za prezimovanje prav izvrstni, ker slama toploto pridržuje, posebno pa zato, ker gre lahko skozi nje zrak. tako da imajo vedno dovolj zdravega zraka za dihanje. Ker so pa leseni panjovi, bodi si. tla so iz tlesk ali pa z tlvoj-natimi stranmi, tnalo ali nič zraka skozi se tu1 spuščajo, mora se pri vratih skrbeti, da se slabi zrak lažje iz panju odstrani iu z dobrim nadomesti. V lakih panjovih je pa naredil pl. Berlepsch, ker je bil mnenja, tla čebele po zimi presneto malo zraka potrebujejo, steklena okna. steklo pa eelo nič zraka ne prepušča, provzročilo je to marsikateremu ljudstvu vsled pomanjkanja zraka grižo in — smrt. Ge se pa zrak na zadnjem konci odstranjuje, mora pa spredaj pri lotaviiiku prost pristop imeti. Letavnike močno skrčiti je nevarno, ker se potem lahko z ledom, mrtvimi čebelami ali se smetmi in drugim zamaši. Miši. li v zimskem času čebelam nevarni sovražniki, naj se polove. Vsaka majhna votla posoda, vsako ne preozko koritce se lahko v miinico spremeni, ki se lahko tudi v panju nastavi. K temu je potrebna za prst dolga, tanka in palec široka deščica; na jeden konec te deščice se pritrdi kos kruha, ali košček slanine. Posoda, ki se v to porabi, postavim skledica, lonček, ali drugo se obrne ali povezne, in na deščico, ki po robu stoji, nasloni, tako da miš more pod posodo do vade. Kedar miš vado potegne, se deščica povezne na ploskano stran, in mišje vjeta. Prelahke posode morajo se malo obtožiti. Vselej, kedar na novo veliko snega pade, morajo se žrela snega otrebiti. Ko sem jaz enkrat po nekem hudem sneženem vremenu slučajno jeden panj odprl, bil je polu snega, tako tla bi čebele morale v kratkem času se zadušiti. Marsikdo dobi mrtev panj, ki ima pa še dovolj živeža iu si vzroka smrti ne more razložiti. Pri vseh obilnih in čebelam hudo žugajoči!) nevarnostih ne pozabimo tudi po zimi večkrat k čebelam pogledat. ker to človeka res jezi, če ima občutljivo škodo, ki bi se bila lahko odvrnila. Lowkowitz pri Kreuzbu rg-tt. Dr. Dzierdwm. -x- Gujiloba — strašna čebelna bolezen. *) Kakor vsaka druga žival, tako je tudi čebela raznim boleznim podvržena, in to je brez dvoma. Za obolenje in pogin posameznih živalic se čebelar ne zmeni toliko, drugače je pa tam, če kaka bolezen ves panj napade. Mi beremo od griže, plesnobe. o majevi bolezni ali Mucorine, o pomanjkanji zraka, od uši. žeje, od bolezni *) Kdor se hoče o tej zadevi bolj natanko prepričati in ker nam ni mogoče vseli dotičnih spisov v našem listu posloveniti, naj bero sestavek fir. Fiseher-jii i/. Arnberg» z naslovom: Uober 'lic Faulbriit und ihre Hellung, oder Beiträge /.nr Anatomie und Physiologie der liione. 7. podobami mi litograf. tabli. Nördlingen. Tiskal in založil 0. II. »nek, 4* str. v veliki obliki 1871. — Zanimiv je sestavek lir. O. 0. Ceeli-a i/. Berolinn, z naslovom: Phenol, Thymol und Salieylsiiitie als Heilmittel der Hrutpest der Bienen. Heidelberg. C. Winter-jeva zaloga knjig 1877. — F. W. na tipaluicah in drugih. pa nobena It'll bolezni so še v velikej daljavi 110 more z gnjilobo, ki nastane vsled prehlajcno zalego, primerjati. I> tej bolezni seje v zadnjih letih v nemških časnikih veliko pisarilo. Izšlo jo več spisov, ki po več listov obsegajo. Poslušajmo, kaj pravita Felgentreu in Witzgall v njih knjigi (str. 93 in na dalje) o gujiluhi: (iujiloha je strah čebelarjev; ko jo opazi, zastane 11111 kri po žilah. Pomlad je navaden čas, ko se ta najhujša čehchia bolezen prikaže in nastopi. Prav dobro je tedaj iu povsem umestno, da se teoretično s tem zlom seznanimo; upamo pa, da naj si vsak skušnjo prihrani, ker skušnja je narboljši učitelj. Kakor uataujko poznamo vzrok, vsled katerega ta bolezen nastane, in vendar ne moremo polog vse previdnosti vedno zabranjevati, da bi gnjiloba v panju ne nastala. Kajti če se vreme tako uredi, da imamo več toplih pomladnih dni, katerim pa naenkrat občutljiv mraz sledi, prisiljene so čebele, njih mrzla stališča pri zalegi zapustiti in se ua bolj varnih krajih \ panju ena od druge ogrevati. Zapuščini zalega se mora tedaj na vsak način pokvariti in začeti gnjiti. Se ve da, da so zamorejo čebelo s toplimi odejami, ki se po panjovih razgrnejo, mrazu ohranjevali iu varovati, znamo pa kedaj prepozni biti. Kavno tako utegnemo nevedoma to bolezen zatrositi iu sicer s krmenjem navadnega amerikanskega medu (Tonnen-houig), ker ta ima navadno še zalegine ostanke v sebi, ki pa vsled gnjilobe, v katero se spremene, med pokvarijo. Svetuje se tedaj, da pri izbiranji krmilnih snovi ainerikanski navadni med prezremo. Ce smo pa opustili spoznavati moč svojih panjov, se prav lahko zmotimo, da smo glede valilne moči panjove preveč valihiih satov v panj djali. katerih vseh pa potem čebele ne morejo ogrevati. Slednjič se utegne ta bolezen vsled njene nalezljivosti v naš čebelnjak zanesti, kar so po roparicah, ali pa nas samih, ali po nakupovanji že rabljenih čebelarskih orodij lahko zgodi. (Daljo prihodnjič.) ---x- Nekaj o niajevi bolezni.:i::;:) (G. Pappermann.) Majeva bolezen pri čebelah je jedna najhujših pri teli živalih in posebno še zato. ker se nobeno gotovo zdravilno sredstvo zoper njo ue pozna. Ta nadležna bolezen se je pri meni pravilno v začetku maja prikazala iu sicer od leta 1880, ker popred jaz te bolezni nisem še poznal. V tem letu je nastopila 3. maja, v letu 1881. pa že 1. maja. v letu 1882. dne 2. maja iu v letu 1883. pa zopet 3. maja. Ta bolezen se po tem pozna, da se čebele pri žrelu iz panju prekucujejo, se hitro okrog svoje lastne osi sučejo, kot vreteno, naposled hitro naprej tečejo Vogel opisuje to bolezen \ svoji knjigi „Die Honigbiene" (Mannheim IST:!') na strani 102—205. Prav obširno govori tam o ncnalezljivi gnjilobi i§. 158), o nalezljivi (§. 69) v prvej. drugi in tretji stopnji, o načinih nalezljivosti (§. 10), o zabranilnih sredstvih iS. II), o ravnanji /. bolnimi panjovi i§. 73). o počet nem nastunji gnjilobo (S- 78). **) Ta članek je natisnjen \ nemškem časniku „Doatschcr Biencnfreuiul" 1. 1884. štev. 12. L'red. o* in skušajo zletoti. Marsikatera so okrepča, ki potoni odleti; veliko jih pa le v , tam [ui na ila omahnejo iu poginejo v kratkem času. Nekatere se vrnejo v panj nazaj, ki pa skoro gotovo še listo noč skoučajo svoje življenje. Veliko se jih unli dobi po travnatih hilkali iu po drugih rečeh, na katerih konočno tudi poginejo. Ta bolezen traja vselej nekako 14 dni ali 3 ledne, le v letu INS:!, je trajala le 10 dni. Čeravno ta bolezen tako kratek čas razsaja, vendar ljudstva jako oslabö. Jaz sem sicer proti tej škodljiv ki rabil salieijevo kislino nieil medom ali sladkorjem pomešano, s tem sem bolne čebele krmil, pa nič ni pomagalo, dokler ui samo odjeujalo. Zdaj nekateri trdijo, da la bolezen le samo mlade čebele napade, drugi pa hočejo voditi ravno nasprotno, da so namreč samo staro čebele v nevarnosti pred to boleznijo. Pri meni so bile vedno deloma stare iu deloma mlade čebele, ki so na tej bolezni trpele iu poginile. Vzrok te bolezni pripisovali so «-vetju jerebike (Morbus aucupiiriu), dalje cvetju naguoja (Cvtisus Laburnum), čreslu, da celo umetnemu gnojenju; ludi dim iz irciberških koč je bil menda veliko vzrok te bolezni. Da bi vse to bilo vzrok, nikakor ne moreni vrjeli iu sicer iz sledečih vzrokov ne: jerebika iu nagiioj sta pri nas le prav redka*), in če bi ta bolezen izvirala oil čresla iu dima iz koč, morale bi vse čebele biti bolne, ne pa le nekaj. Tudi smo imeli različne vetrove: v letu 1N8J. bil je v vzliodnik in topli dnevi, leta ISN-», vel je veter večinoma od jugozahoda in tu bi znal biti dim vzrok, v letu 1883. vlekel je v tem času (pred boleznijo) zahodnik. Tudi pri panjovih ni iskati vzroka, ker jaz sem imel zelo različne panjove, namreč okrogle, stoječe, ležeče, dvojčke in še drugih podob. Vse to vrste ostale so si enake. Jaz som marveč teh misli, ila naj se vzrok te bolezni pri čebeli sami išče, namreč da se z drugovrstni m plemenom zatrosi in se v njegovih naslednikih podeduje. Vzroki, ki so me do teh sklepov prignali, so sledeči: V letu 1879. dobil sem od jednega mojih prijateljev roj laškega plemena. Boj se je hitro razvijal iu bil zmožen za prezimovanje. Zimo je srečno in dobro prebil, a 3. maja I. 1880. napade ga majeva bolezen. Vendar je potem še toliko okreval, da je dni- 13. julija rojil. Roj zbežal je v starčev panj nazaj in je dne D), julija zopet izletel. Dne 22. julija dobil sem drugiča in dne 25. še tretjiča. Oba, drugiča iu tretjiča, djal sem v polovičarski stoječ panj, prviča pa v ležečega. In čudno! Pri obeli ljudstvih pokazala se je tista bolezen 1. maja 1881. na novo. Starec ali izrojenk bil je le malo bolan, druge čebele pa prav nič. Pri prviču v ležečem panji se je spomladi I. 1882. matica zgubila, in jaz sem panju domačo matico dal, in glej, od tistih dob bolezen panju prizanaša. Stoječi panj jo je pa moral še jednokrat prestati, vendar je pa v letu 1882. dne 3. julija rojil in ta roj djal sem v prosto stoječ, podvojeni stoječ panj. Tudi ta panj je dobil v I. 1883. dne 3. maja to bolezen in jo je tudi prestal. Druge čebele ostale so zdrave, tudi polovičarski stoječ panj je ni dobil, ker sem v tem času temu panju drugo matico dal. Iz teh lastno prepričanih vzrokov trdim, da se ta bolezen le podeduje. *) .Jcrctiikii in nagnoj tu
  • a se lo zabraui, iu da vsako leto enako množino sadja dobimo, so \e da. če ni kake vremenske nesreče, kakor postavim med cvetjem hud mraz in v |ioletji toča, ki bi vse sadno drevje uničilo ali toliko pokončalo, da ne more sadu donesti, rabi I.aha.ve. kakor je v vrtnarskem časniku „Revue horticole" poročal sledeče sredstvo: V letih, ko sadno drevje obilo sadu kaže, potrga on jednemu delu cvctja peresa, ki okrog evetja rastejo, ter s tem zabraui njih razvitek iu jih ob jednem za poznejši čas prihrani. Jaz pa hočem tukaj še nek drug način navesti. Pred dvema leti. ko je vse moje drevje prav polno bilo. bila je tudi jedna holamlska rajneta tako se sadjem obložena, da se vejo niso samo vpognile, temveč so se kar lomile. Ko je sadje že precej odebelilo ter so se veje že močno šibile in ko je enkrat veter veliko sadežev spravil na tla. sklenil sem. če prav sadje ni bilo še popolnoma zrelo, ter da vsaj nekaj sadja rešil, jeden del jabolk in sicer iz narspodnjih iu vetru najbolj priležuih vej na jednej strani potrgati. To naredil sem konec avgusta, ko se je že september ponujal. Drugo sadje pustil sem še nekaj tednov na drevesu, da je popolnoma dozorelo, iu potem še le ga utrgal. Preteklo pomlad (1888), ko je drevje cvetelo, bilo je dotično jablano prav čudno pogledati. Stran, ua katerej sem sadje še popred obral, preduo je dozorelo, med tem ko je bil na drugi strani, kjer je sadje toliko časa na jablani bilo. da je popolnoma dozorelo, le sem in tja kak cvet. Kakor in v kakoršni primeri je drevo cvetelo, v tej primeri nastavilo je tmli sad. Na vejah, iz katerih se je še nedozorelo sadje potrgalo, bila so jabolka kar na kupu, a ua zgornjih vejah viselo je le malokatero jabolko. Vzrok za to neenakomerno nastavljenje sadu je skoro gotovo ta, da je onim vejam, od katerih se je še negodno sadje več tednov popred odtrgalo, manj sokov šlo v zgubo za zoritev sadja. Imele so tedaj dovolj moči iu časa. njih sadne popke bolj raz . One veje pa. na katerih je sadje še nekaj tednov dalje ostalo in popolnoma dozorelo, niso imele dovolj moči, da bi sadunosne popke mogle narediti. Zato so to leto le malo ali skoro nič sadja donesle. Da tedaj kako sadno drevo vsako leto enakomerno sad donaša, potrebno je, da se nekaj sadja že nekaj tednov prodno dozori, toraj nekako \ začetku septembra odtrga, drugo pusti se na drevesu, da dozori. Veje se bodo glede donašanja sadu nekako menjavale; jeden del drevesa donaša v jednem letu sad, drugi del pa počiva iu si nabira sokov, da bo mogel nastaviti sadne popke. Kolikor si s tem škodujemo, ko še nezrelo sadje, ki je le za živino dobro, povrne nam dobra iu gotova žetev, posebno pa še v letih ko jo sploh malo sadja. Dokaz zato ponuja nam narava sama. Vsi poletni sadeži, kakor črešnje, zgodnje hruške iu jabolka, obrode skoro vsako leto pa še dobro iu bogato. Zakaj? Zato ker se sadje zgodaj iz drevja pobere iu ima drevje še dovolj priložnosti iu časa, da si nmči iu sokov nabore ter da listnate popke v sadne spremeni. Drug dokaz narave je pa la. da drevje, ki v jednem letu obilo sadu obrodi, drugo leto prav malo ali skoro nič ne cvete in če prav cvete, pa ves cvet odpade, brez da bi kaj sadu nastavil. Drevje je vse ožeto, 11633865 nima dovolj moči, da Iii moglo vsako leto bogato obroditi. Z rednim prilivanjem iu gnojenjem se drevesu že malo pomaga, a obilica sadja pobere 11111 tolikanj soka in moči, da je /bog pomoči, katero mu človek daje, ne more vsako leto donašati sadja. Kakor pri človeku, tako je tudi pri sadnih drevesih. Tudi človek mora imeli počitek, da more drugi dan dobro delali, ker drugače opeša. Zjutraj sicer še malo dela, kakor tudi drevo vspomladi še cvete, a človek na poldne gredö ouiagujc, drevo pa ostane brez sadu. ker cvetje, ki ni dobilo dovoljne množine hrane, ui moglo nastaviti sadu. Vprašanje in odgovor, Vprašanje št. :». Jaz imam lepe iu mlade jablane ter hruške, ki so lansko leto /o obilo sadu obrodile, letos pa namesto da bi pognale, osušila so se mi od 7 drevesce 4. Mraz. mislim da jim ui mogel škodovati, ker sem imel dobro se slamo povite. Tudi suše niso trpela. Kakšen jo po Vaših mislih vzrok tej uepriliki? ■T. J. r P. II. Štnj. Odgovor na :>. vprašanje. Ne mraz iu ne suša nista bila temu kriva, temveč edino to. ker so bila drevesca preveč se sadjem obložena. Sadje je pa. ko je zorelo, drevescem toliko soka izsesalo, da so oslabila in ne morejo več oze-leneti. Ni pametno, če se mlademu drevju pusti preveč sadja, da na njem dozoreva. ker s tem se drevesu preveč moči porabi in drevo se rado prihodnjo pomlad posuši. Več o tem dobite spredaj v današnjem listu. -X- Naša dopisa, Iz spodnje Idriji-. V prvem listu t. I. bilo je v dopisu gospoda I.. Abram-a iz Kostanjevice citati, kakošen čebclni sovražnik je miš rovka tšpičmah). kako da črez zimo v odprte panjove pride iu tiste skoraj popolnoma uniči. Tudi v mojem čebelnjaku se je več let to godilo. Ko pa enkrat v Idriji v kavarni nemški dunajski časopis citatu, bila je v njeni narisana mišnica iz žice ali dratii. taka je bila. da so miši od strani noter šle. Pregledam to past in začnem premišljevati, kako Iii si jaz napravil tako mišnico iu sicer toliko drugačno, da bi miši od vrha noter šle. zuabiti da bi bilo dobro. Naredim si mišnico, ki je 11 palcev dolga, i» palcev visoka in tako široka. Naredil sem jo tiiko-le: V žaga I sem 4 deščice po 11 palcev dolge in ti palcev široke, lepo sem jih pooblal in pogladil. Potem sem napravil iz trdega lesa tanek, kakih 5 palcev dolg in I1., palec širok jezik. Ta pritisne se ua jeden konec zgornje deščice iu se okrog njega zariše. Obrisana deščica se potem do polovice jezika (Ž';L. palcev) skoz iu skoz predolbe. a drugo polovico jezika naj tako v deščico vdolbe. da je jezikovo površje z onim deščice ravno. Jezik mora se. kakor tehtnica se skledicama tako rahlo napraviti, da se privzdigne in jeden konec v mišnico pogrezne, če se kak droben oreh ali lešnik po njem potaka, in da se potem tudi precej nastavi, .ledna stranska deščica mora se 4 palce na dolgo in •i palce ua visoko izrezali. Ta votlina pokrije se se šipo. ki se nekoliko v deščico vdolbe, in ua konceh napravijo se zatikljeji. s katerimi se šipa lahko pritrdi ali odstrani. Skozi lo votlino so vjete miši pobirajo. Nad onim koncem jezika, ki se v mišnieo pripogiba. naredi se kakor jezik široka in dolgu in kake 2'/s palca visoka škatjjica. Ta škatljiea ima oni konec, pri katerem se jezik v mišnieo pripogiba s šipo zaprl, a drugi konec je odprt. Dobro je. če je vrlina škatljiea pri zaprtem konci malo ožja. kakor je jezik. V ta konec se pripne vada, košček slanine, mesa, ali pa skorjiea kruha v laškem o\ji pomočena. .Miš pride pud poveznjeno vrhnjo škatljico po jeziku, ko jiride črez polovico jezika, se jezik privzdigne iu tniška pade v past, iz katere ne more več pobegniti. Miš se je vjela, a vade ui okusila, iu mišuica je zopet nastavljena. V tako mišnieo se vlove razne miši iu tudi rovke. Zgodi se. da če se več miši vjame. da jedna drugo objedo ali pa do čisla požrejo. Čudno je. da miši skoro v vsako shrambo pridejo. Jest imam iz žagane prav dobro narejen čebelnjak, zunaj in znotraj obit iu z apneno malto omelan ali ovržen, prav kakor zid pri hiši. pa miši vendar noter pridejo, posebno po zimi, ko čebele v čebelnjaku pustim. Poleg teh neprilik mi čebele vsejedno vsako zimo dobro prezimijo. V preteklem letu sem v 0. listu na strani 73 tega časnika pisal oil neke neznane cvetice. Znabiti je pri Vas dosti takih cvetic, ter da so mi boste morebiti smejali, ker Vam v pismu nekaj strokov tega semena priložim.*) Topa storim zaradi tega, da ko bi jih ne imeli, da jih tam po kaki ilovi zemlji zasadite iu poskusite. (V pa pri Vas take cvetice rastejo, prosim, da mi poveste ime. /;. Leskavlr. h Mošenj na Gorenjskem. Vsak skrben gospodar dela ob novem letu račun od svojega gospodarstva. Naredil sem ga tudi jaz o mojem čebelarstvu, pa če sem primerjal stroške z dohodki, gospodaril sem slabo, ker čebele, kakor večinoma povsod, obnesle so se mi slabo. Imel sem pomladi 40 pleinenjakov: prepeljal sem jih na rsje, pa tudi tam bila je paša slaba. Dobil sem od 40 starcev SO rojev. Prvega imel sem na paši 20. aprila. 28. aprila pripeljem jih zopet domu iu rojili so drug za drugim, tako da som imel 27. maja zadnjega prviča. Od 40 prvičev zgubil se mi je samo jeden, a ostalih 39 bili so zdravi iu močni. Drngičev bilo je tudi 40 iu 7 tretjičev. Kaj pa mi je pomagalo, ker sem imel veliko rojev, ko pa je bila paša slaba. Maja meseca brale so še dosti dobro; junij bil jc deževen, da niso mogle brati, in pa še mrzli vetrovi so jim nagajali, da je bilo še slabše, julij bil je najslabši, ker čebelicam skoro najbolj priljubljeno pašo na lipi iu kostanju zabranilo jim je zopet slabo vreme. Tako je prišel avgust, in roji bili so slabši, ko pa meseca maja, ker niso dobili skozi dva meseca potrebne paše. Ajdova paša stoti se mora mod najboljšo, akoravno tudi ni bila tako dobra, ko druga leta. Vzrok, da niso bile v ajdovi paši dobre, bil je, ker v prejšnjem času niso legle iu si ne napravile potrebnega satja. Ajdi ne smemo slabih lastnosti pripisovati, ampak le slabemu vremenu prejšnjih dveh mesecev, ker v ajdovi paši bile so preveč zamorjene. Imel sem ob ajdovi paši 100 panjov, pretehtal sem jih zaporedoma. Najtežji je imel 35 funtov in najlažji IU luntov. Presrčno želim, da bi bilo leto 1880. liolj veselo in srečno za čebelarje, ko je bilo pa preteklo. Srčen pozdrav vsem čebelarjem! Martin Korarir. *) Proximo, pošljite nam ve« semena, il;i moremo /. njim Imljše posknšnji' napraviti, tirni. Odgovorni urednik Anton Klein. — Izdajatelj Janes Mod i o, društveni predsednik. Laatniua ^ehelurakcgu iu ^'ljnrojnkcgii društvu zu Kranjsko." — Nulit.uila Klein iu Kuvuč v Ljubljani.