Dve resnici
(Tatarska pravljica.)
jeki človek je ujel malo ptičko.  Ptička pa je izpregovorila s Človeškim
| glasom: »čemu ti bodem ? Tako mala sem, da, ako me tudi spečeš in sneš, vendar ne bodeš sit. Bolje, da me izpustiš, in zato ti bodem dala tri dobre svete. Prvega še v tvojih rokah, druga dva sveta pa tedaj, ko me že izpustiš.
človek je bil zadovoljen s to ponudbo.
»Zapomni si,« govorila je ptica, »naj se ti naključi kakoršnakoli nesreča ali zguba, ne žaluj in ne toži za onim, kar je prešlo in minulo.«
Ta svet je bil všeč človeku. Spustil je tedaj ptico, kakor je bilo do-govorjeno.
Ptička je prhnila na vejico in govorila: »Ne verjemi nikdar tega, kar je zoper zdravo pamet. Glej, jaz imam zob in v zobu spravljen kos zlata, večji kakor kurje jajce. Da si ti mene umoril, bil bi velik bogatin sedaj.«
človek je ostrmel in jel žalovati, da ga je ptica premamila in da je izpustil bogastvo iz rok. Ptica je spoznala, zakaj žaluje, ter je hotela odleteti.
»No, in tretji svet?« klical je človek za njo. »čemu tebi še tretjega sveta«, odgovarjala je ptica, ko se ne veš ravnati po prvih dveh. Glej, manjša sem kakor kurje jajce, kako naj je mogoče, da nosim tolik kos zlata v zobu? In da je to tudi mogoče, zakaj žaluješ za tem, kar je prešlo in minilo? Bodi ti tedaj ta nauk mesto tretjega sveta.
Ptička je razprostrla svoji krilci ter odletela.
(Po ruskem i^varniku prelo^il Jos. Mandelj