(------------------------------------- 1958 v 5 IZHAJA VSAK MESEC Uredila Jože PETERLIN in Dušan JAKOMIN VSEBINA Branko Bohinc: Mati.................81 Marijan Slokar: Srečanje narodov 82 Stanko Janežič: Binče išče delo . 83 Drago Štoka: Beg z grude ... 83 Jože Starc: Ribiške mreže ... 84 Fantovski mlaj v Dolini .... 85 Martin Jevnikar: Umberto Urbani 86 Marij Maver: Mama...................87 Bruna Pertot: Pomlad................87 Mirko Mazora: Obrazek v pesteh 87 Mirjam: Polno bridkosti .... 87 Zakaj sem ostvaril film »Deset božjih zapovedi?« ...................88 Pomenki pod domačim krovom . 90 Slavko: Materi......................90 Jože Prešeren: Klic po materi . . 91 Franc Jeza: Moč ljubezni .... 92 Radio...............................96 Razgledi ...........................98 Za kratek čas.......................100 Uredništvo in uprava: Trst, Via Trento 2 - Gorica, Riva Piazzutta 18 Poštni čekovni račun št. 11-975 Registrirana na sodišču v Trstu št. 193 Odgovorni urednik: Dušan Jakomin Tiskala tiskarna »Graphis«, Trst, ulica Sv. Frančiška 20 — Telefon 29477 L________’________________________J ____ MLADIKI POROČNA KORAČNICA Navadno pri najbolj organiziranih porokah pozabijo na malenkost, ki ima vendar svojo važnost, kakšno glasbo bomo imeli v cerkvi. Navadno vso stvar prepustimo organistu samemu; kar bo igral, bo dobro. Tako imamo vedno znane poročne koračnice, Schubertovo ali Gounodo-vo Ave Marijo, Schumannovo Sanjarjenje ter Haendlov largo. Pri poročnih obredih že vemo v naprej, da bodo prišle na vrsto te skladbe. Ali ne bi lahko pokazali ob tej priliki več glasbene izobrazbe in več čuta za lepoto in pestrost? Navedemo nekaj odlomkov, ki se nam zde tudi primerni za to priliko: Labod — Saint Saens, Meditacija iz Massenetove opere Thais, Tartinijev Adagio iz Sonate v G duru, Veracinijev Largo, Muletov Largo, Bachova Aria sulla V corda. Orglam se lahko pridruži violina. Ogibajte se pa po možnosti pevcev, ki napravijo vso stvar preveč teatralno in znajo celo pokvariti lepo, intimno razpoloženje. Tudi v tem smislu vam želimo vso srečo. Najlepša voščila pa na novo začeto pot, pot življenja. ŠE O PEVSKIH ZBORIH Zadnjič smo objavili nekaj misli o stanju naših pevskih zborov. Dobili smo novo pismo, ki dopolnjuje prejšnje in ki ga radi objavljamo. Gospa O. B. nam piše med drugim takole: Ker sem dolgoletna pevka in mi je delovanje naših pevskih zborov pri srcu, bi rada k pismu v zadnji številki še nekaj misli dodala. V naše kraške vasi je hodila v času najhujšega narodnega zatiranja prepevat vsa tedanja naša mladina, iz vseh slojev. Največ naših pesmi pa je v naše kraške vasi in še naprej do skrajnih meja ponesel šentjakobski pevski zbor. Druga skupina, ki je nedeljo za nedeljo prepevala po našem podeželju, je bila družba »Štempiharjev« zbrana iz mesta in vseh predmestij. Bila je še skupina »študentov« in »magna monti«. Ti dve skupini pa nista imeli lastnega pevskega zbora; a koder sta hodili, sta prepevali kakor sta pač znali. Ni imela ,ta mladina višje šolske izobrazbe razen nekaj študentov, a imela je veliko ljubezen do svojega materinega jezika in do naše večno lepe slovenske pesmi. Ni se ta mladina bala prepevati naših pesmi, ni se sramovala govoriti svete materine besede, kakor se to dogaja in opaža danes pri naši, žal, tudi višješolski in visokošolski mladini. In takrat si za izgovorjeno slovensko besedo tvegal klofuto. Ni pa bilo takrat med mladino ni-kakega strankarstva, bili so vsi za enega, eden za vse. Lahko z gotovostjo trdim, da so sinovi in hčere tiste mladine jamstvo za obstoj naše tukaj živeče narodne manjšine. To sem napisala v vzgled današnji mladini, kateri je naša lepa pesem za »o staro šaro«. Vsi vemo, da še obstoječe pevske zbore »stari držijo pokonci«. Mladine je v zborih malo in še ta prihaja brez navdušenja in se ne zaveda točnosti. Upravičena je torej skrb vseh tistih, katerim je delovanje naših zborov še pri srcu. Ena izmed takratne mladine PRIMORSKA NA BOŽJIH POTEH Slovenci smo bili vedno goreči obiskovalci božjih poti, zlasti pri nas na Primorskem v vsem povojnem času zanimanje za božje poti vedno bolj raste. Letos se odpravlja nad tisoč zamejskih Slovencev na skupno božjo pot v Lurd; med njimi je Primorcev 800. Ker so bila podobna skupna romanja tudi v preteklih letih in ker imajo takšni skupni prazniki na velikih božjih poteh izreden pomen za vero in dom, zato mislimo, da bi naslednji odstavki zanimali tudi naše bralce. Na stavljena vprašanja nam je odgovoril dolinski župnik, g. Franc Štuhec, ki s tržaškimi duhovniki skrbi za naša skupna romanja. Koliko je bilo skupnih romanj in kaj je dalo povod za vsakoletno skupno božjo pot? Skupnih romanj je bilo osem, letošnje v daljni Lurd je deveto. Začeli smo v svetem letu 1950, ko je v dveh skupinah šlo v Rim 400 Tržačanov. Prav to izredno visoko število že pri prvi skupni božji poti v Rim, predvsem pa želja in novi predlogi prvih romarskih znancev so dali povod za nadaljne skupne obiske svetih krajev. Ali so bili na teh romanjih zastopani vsi Primorci ali samo Tržačani? V Rim in na Barbano so šli le Tr- (Nadaljevanje na 3. strani platnic) Posamezna številka Mladike stane 100 lir, po pošti 120 lir. Celoletna naročnina (12 številk) 1200 (1400) lir. Naročnina za ves letnik v Ameriki stane 3 dol. MATI Ko v zornem jutru se razraščaš v rožnat grm in prva rosa v toplem ti blesti očesu, ljubezni tvoji vzpon nobeden ni prestrm. Ti jok spreminjaš v pesem in kot ob slovesu razdajaš svoje čare, mlado moč in kri. Tako se razsipava jasna noč o kresu. Iz materinstva cvet za cvetom ti vzbrsti, vsak svojo nežnost in lepoto svojo diha ; ti skrbno bdiš, da v rožo se razbohoti. Ko zrem, kako iz tebe sreča se nasmiha, zaslutim vse bogastvo, nadčloveško moč, ki v tvojem srcu kakor sladka godba niha trenutek za trenutkom, dan in noč. Življanja sonce se pomika v poldan vroč. Ti zlata vez si, ki v ljubezen vse ovija. In kakor potok izpod gor glasno deroč v jezerske se gladine čisti mir razlija, tako umirjaš vsa navzkrižja in nasprotja, ki v srca seje jih človeška hudobija. Brunku Bohinc Otroci drug za drugim zginjajo v razpotja, ti vsakemu v spomin poklanjaš le srce, da v težki uri si vzemo polni ganotja iz njega moč in lek za sleherno gorje. Po licu solza zdrsne, ko odpiraš vrata poslednjemu, ki v svet odpravlja se smeje. Razdala vse si, mati, vendar si bogata. Večer je. Močna žena, ali čutiš dih jeseni, ki šumi prek tvojega obraza? In tvoj pogled, kako prečudno blag in tih strmi v neznano. Kaj šepečeš: »Ni dokaza, saj ni dokaza.« Kaj odšla v samoten kraj si z mislijo prebridko, topa, brez izraza? Poglej: ne vidiš, da se vrača ti nazaj, otrok, ki misliš, da je v kriva pota zašel? Objemi, kot nekoč poljubi ga sedaj! O, srečna mati, v tebi sin je mir spet našel. Kako obraz oveli znova zaživi, v očeh žari spomin iz davnih časov. Zdaj spet si mati kot nekdanje dni. Obračun sveta za bolj človeški svat — pod tem geslom je Belgija organizirala 30. mednarodno razstavo ali Expo, kakor kratko pravijo v Bruslju tej veliki manifestaciji tehnike, znanosti, kulture in civilizacije; univerzalno ne samo v zemljepisnem pomenu besede, ampak tudi v zanimanjih. Na letake so dali organizatorji natisniti besede Erazma Rotterdamskega: Želim se imenovati državljan sveta, prijatelje vseh narodov vesoljstva — in to morda ne čisto braz stranskih namenov, saj se že dalj časa vztrajno šušlja o vedno trdnejšem položaju Bruslja v kandidaturi za evropsko prestolnico. Kajti tudi tu, kot povsod drugod, je denar gospod; tako v malih rečeh (prenočišče pri privatnikih vas stane 3500 lir — v ne preveč luksuznem hotelu dvakrat toliko — kosilo od 1500 lir do 15.000 v najvišji krogli Atomiuma) kot tudi v velikem. Saj stane Expo okoli 10 milijard belgijskih frankov ali približno 130 milijard lir. Pomislimo samo, da je delo zaposlilo 12 tisoč delavcev za skupno 60 milijonov delovnih ur, da ima Expo 25 kilometrov lastnih cest, žičnico, železniško progo in da jo dnevno obišče 170 tisoč ljudi. ZSSR je za svoj paviljon porabila 12 milijard lir, ZDA osem, Francija in Velika Britanija pa tudi ne zaostajata. Značilno je, da so kljub temu arhitektonsko veliko bolj zanimivi paviljoni manjših dežel kot pa nenavdihujoča, le na vtis moči in ogromnosti preračunana paviljona, ki pokrivata dosežke obeh glavnih konkurentov, ZDA in ZSSR. Te kritike je prost konstrukcijsko zelo zanimivi paviljon Francije. Čeprav ni pokazal neke absolutne novosti v izgrad nji, vsaj s teoretske strani, vendar vzbuja zanimanje že zaradi dosledne prostorske rešitve statičnih problemov ter drzne in funkcionalne zasnove in izpeljave. Naj omenimo tudi moderno zgardbo, ki pokriva vhod v angleški paviljon in v katere notranjosti čutimo utrip na tradicijo vezanega srca. Vendar nisem imel občutka razdvojenosti med notranjostjo in zunanjostjo, marveč harmonije — v duhu gesla: Ponosni na preteklost se pripravljamo na bodočnost, kateremu so Angleži posvetili svojo razstavo. Za tvrdko Philips je Le Corbusier zgradil moderno zasnovano zgradbo, ki je sedaj morda že odprta obiskovalcem. V notranjosti teh stavb skušajo prireditelji predvsem približati svojo deželo razumevanju obiskovalca, pa naj bo to mirno i.n nevsiljivo v svoji skoro asketski strogosti kot Japonska, nadvse kulturno in fino kot Avstrija, vedro in prak- tično — Švica; trezno, kot nam prikaže svojo nenehno borbo z morjem Nizozemska; fino in izčrpno kot Češkoslovaška. Projagandno spretno kot ZSSR s svojimi ogromnimi kipi, letali avtomobili, elektronskimi napravami, zglednimi rudniki, vrtalnimi stroji za nafto in, seveda, sputniki; ali pa propagandno manj spretno kot ZDA — z barvno televizijo v nekem kotu in elektronskimi računskimi stroji prav tako spretno skriti v drugem, zelo precizno napravo za manipulacijo na daljavo radioaktivnih snovi in strupov ter s svojo dobro vidno modno razstavo in senzacionalnim circorama. Zelo je obiskovan tudi razstavni prostor Vatikana s cerkvijo, ki skuša pretrgati tradicijo v dosedanji gradnji cerkva. Vendar notranjosti, ki sicer vzbuja naklonjenost že zaradi velike preprostosti in ponižnosti, ne izpolni popolnoma vseh obetov zunanjosti. Nekaj (ali je to prerazsežna belina na stekleni severni steni, ali hladna luč, ki prihaja izključno od osojne strani, ali pa le velika razsežnost stavbe) daje vtis hladnosti. Polna obiskovalcev in to ne samo katoličanov, je tudi stavba, prav tako na razstavišču svete stolice, kjer je prikazana drama modernega človeka in časa in njegovega moralnega indiferentizma. Sredi Expoja pa kraljuje Atomium, ki naj bi bil isto za Bruselj, kar je Eiflevo stolp za Pariz — za katerega se pa vendar zdi, da je nekje na poti med namenom in udejstitvijo izgubil svojo prepričljivost. Predstavlja molekulo jekla v 150 milijon-kratni povečavi. Krogle merijo v premeru 18 metrov, cevi 3, visok pa je 102 metra. Po ceveh pelje dvigalo in premikajoče se stopnice obiskovalce do vrha, kjer je restavracija. In pod Atomiumom je pestra gmota obiskovalcev, jeziki vseh narodov in čar srečanj, vsakega z vsakim. Nemci, Francozi, Angleži, Rusi, Italijani, Črnci, Japonci... Ni težko sklepati prijateljstev med človekom in človekom. Ali bo kdaj tako med narodom in narodom? ... Zemlja postaja majhna, razdalje laže premostljive, narodne ekonomije premajhne, da bi lahko same uspešno izkoriščale nove energije atomskega jedra, priče smo prvim korakom v vsemirje. Petinštirideset milijonov ljudi bo obiskalo Expo, kjer bodo srečali in spoznali druge ljudi različnih narodnosti. Prav to daje Bruseljski razstavi veliki človeški pomen — namreč pomen dogodka, ki olajšuje udejstvitev zgodovinske nujnosti, to je odprave nepotrebnih pregrad med ljudmi. Kolesa pojo. Kolesa se smejejo. He, he, Bog te požegnaj, Trst. Požvižgam se nate in Kras in pritlikave bore pod Repnom. He, he, velik je svet, za velike ljudi. Tako je, če je človek lahak. Dvigne peruti in poleti. Da sem potepin? Pa naj bom, naj bom. Kolesa pojo. Kolesa se smejejo. Binče zre v noč. V bežeča drevesa, v bregove — vsi hite nazaj v doma-čijo. A bele ceste se vijejo v svet, visoko nad njimi zvezde bedijo vso pot. Pojdimo z njimi. Ko da se mu v srcu budi odmev pesmi, pred nedavnim so jo brali v Soli. če bi ostal, bi ostal zaradi nje, matere. Nekaj postaj se je peljala z njim. Jokala je. Potem se je zasmejala. Objela ga je. »Bog s teboj in moj blagoslov, Binče.« In se je vrnila. Binče se smeje. Ve, da je nekdo na svetu, ki ga ljubi: mati. Oče je tuj. Trda je njegova beseda. Razen ko je pijan. Takrat prepeva in so si blizu. Sestri sta se poročili. Tretja pomaga doma. Dela, gospodinji, se krega in pase tegobo. Bog jo razumi. Če bi ostal, bi ostal zaradi matere. Hudo ji bo brez njega. Pisal ji bo. Zaslužil bo in ji poslal denar. V Trstu ni dela. Ni dela, ni jela. Komaj se je privadil smrdljivemu vzdušju v ladjedelnicah svetega Marka, že so ga postavili na cesto. Bil je med najmlajšimi, da. Za prismuknjenega Kraševca so ga imeli in smejali so se mu vsi vprek. Bog jim odpusti. Kolesa pojo. Kolesa se smejejo. Ali tudi kolesa sanjajo? Ne vidijo zvezd, le tračnice in mrzlo zemljo. Kolesa ne sanjajo. Morda pa le sanjajo. Svetle so tračnice. Vijejo se in v brezkončnost teko. Sanjajo. Dolga je noč. Velik je svet. Tiho, potiho kolesa pojo. Tiho, potiho sanjajo. »Jaz sem iz Trsta. Dela bi rad. Vrgli so me na cesto. Odkar smo priključeni, gre vse rakovo pot. Selijo se. Kolnejo. Jaz pa se smejem. Dela mi dajte. Tu je izkaznica.« Gruča brezposelnih je zrla z zanimanjem vanj. Bil je slok, potegnjen, z obraza pa je sijalo nekaj otroškega. »Ne bo nič. V našem mestu že ne. Vidiš, koliko nas je. In kje so še drugi!« »Najpametneje bo, da se vrneš takoj. Vlak še stoji. Naj te odpelje, od koder te je vzel.« »Matere bi se moral za krilo držati. Kaj siliš v svet, ko imaš še mlečna usta.« »Kruh nam boš odjedal, ti, smrkolin, nam, ki smo tukaj rojeni. Pokličimo policijo.« »Kaj boste, fantje, vsi smo ljudje. Pustite ga. Zaradi enega nam ne bo huje ne bolje.« Bil je že starejši mož, ki je tako spregovoril. Binče se je nezavedno primaknil k njemu. Mož je prišleka prijel za roko in ga peljal skozi gručo, ki se je raztegnila. Za velikim belim postajnim poslopjem so ropotali vlaki. Vedno novi so prihajali in odhajali. Vse okrog je hrumelo mesto. Vabljivo in grozeče. čudno se je odražala od velikih novih poslopij stara lesena baraka. Krog nje so brezsramno čemeli kupi smeti. BEG Z GRUDE Hodili smo po gruntih, po strmih klancih, kjer smo srečevali precej kmetov in žensk, ki so pomagale pri težkem delu: nosile so na glavi kole, beke in jedi lačnim možem. Čudno se nam je zdelo, da ni bilo videti nič mladih fantov in deklet po gruntih; mislili smo, da je to morda izjemoma, zaradi prazničnega dne. Pogovor je nanesel tudi na mlado delovno moč. Reči je treba, da je danes težko dobiti mlade ljudi, ki bi se posvetili kmetijstvu. Naša mladina beži v tovarne, v mesto. Ne bom rekel, da je to napačno, vendar sem mnenja, da bi le moralo nekaj mladih ostati na gruntih. Kaj pa je vzrok temu oddaljevanju od domače grude? Največkrat lenoba in iskanje zaslužka. Gotovo je lepše ob nedeljah in praznikih leteti z avtomobili na izlete, kot pa biti doma ali v gruntih. Ko smo že pri zaslužku, ali je mogoče preživljati se s samim gruntom, seveda tistemu, ki ga ima zadosti? Je! Toda problem je delovna sila. Nihče noče več stopiti v grunte. Edino istrske delavce je včasih dobiti, a še te bolj težko. Tako smo primorani sami delati. Menite, da bo kdaj spoznala mladina, da tako ni mogoče naprej, če hočemo ohraniti naš rod na tej prelepi obali? Bojim se, da bolj težko. Težko se je iztrgati objemu mest in tovarn, če se je človek njim privadil. Še nekaj. Je tu precej obdelane zemlje? Niti polovico vseh gruntov ne! Vse preveč raste robidovje in trava. Koliko pa je v tej vasi ljudi, oziroma družin, ki se preživljajo s kmetijstvom? Točnega števila bi ne znal povedati, ker je veliko takih, ki poleg službe v mestu obdelujejo še zemljo. Vendar se izključno z zemljo preživlja še kakih sedem družin. Drago Štoka Podobna slika je v vseh naših vaseh RIBIŠKE MREŽE Včasih malo posedijo naši ribiči v čolnih, se pogovore... Da, tudi o volitvah govore, saj bodo v tem tednu volili po dolgem času poslance v rimski parlament. Nič zaletavega ni v sodbah, trezno govore — so pač možje. Potem pove eden najstarejših Kontovelskih ribičev, g. Jože Starc: Včasih so v začetku stajuna (sezone) navadno požegnali mreže. To se je zgodilo aprila, maja meseca. Tega danes ni več. Zdi se mi, da je nekoč bilo več viharjev kot danes; če pa danes slučajno nastane vihar, ni več toliko nevarnosti, kajti s dobrimi motorji, ki jih imamo danes, jim je gotovo mogoče uiti. Zelo močan veter je bil leta 1925. Takrat so trije Nabrežinci izgubili življenje. Mi smo se takrat vso noč borili z viharjem, zjutraj pa smo se vsi premočeni, zdelani in zmučeni vrnili v portič. Še nekaj o viharjih. Ko so žene in otroci, ki so bili doma, opazili, da je z Nanosa zapela burja, so takoj pobrali nekaj loncev in škatelj in stekli na pobočje kontovelskega hriba, kjer so v koru ropotali ter kričali ter s tem opozarjali može in očete na morju, da jim preti nevarnost in naj se zato vrnejo v portič. Danes tega seveda ni več. O Kontovelu naj še to povem, da je nekoč bila stoodstotna ribiška vas, danes pa se s tem poklicem ukvarja le še kakih osem mož. Kakšen pa je lov z lamparami? Lov z lamparami je približno tak: na lov gredo tri barke: ena velika in dve manjši. Vse tri imajo zelo dobre in močne luči. Večja barka nosi mrežo, ki ji pravimo trata. Vse tri barke, ki se drže skupaj, omamljajo z lučjo ribe. Proti jutru se manjši barki stisneta k večji in tako zožita krog, v katerega so se ulovile omamljene ribe. Ko prideta manjši barki v večji, ta ugasne luč in vrže mrežo (trato). Tako so ribe popolnoma v pasti in nimajo več izhoda. Jože Starc »Tukaj boš nočeval, dokler ne stakneš kaj boljšega. Ne bo kot doma, a v primeri z drugimi podobnimi nočišči je to kar kraljevsko, če ti ne bodo dali miru, boš povedal meni. Takoj poleg, vidiš, je moj domek. Tam je moja žena. Malo kave nama bo dala. Hej, stara, čuješ, kavo pripravi. Gosta imava.« Binče je bil hvaležen možu in ženi. Dobri ljudje so povsod na svetu, je mislil. Razsejani so med sršenastimi kot užitne gobe med strupenimi. »Imel sem sina,« je začel starec, ko sta srknila smrdljivo kavo. »Tvojih let bi bil, morda malo starejši. Pa mi ga je Bog vzel. Težko mi je bilo. Na svetu ni nič kaj prijetno. In je iz dneva v dan huje. Hčere pa bi ne hotel imeti. Saj bi mi jo vso onečastili, sprijenci, kakor so. Le glej, sinko, da se jim boš umikal. Zdi se mi, da si dober dečko.« »Imaš mater?« je spregovorila žena debeluška, ko je prisedla in tudi zase pristavila čašo. »Imam. Dokaj pota je šla z menoj. Jokala je.« »Ah, piši ji, da te bom jaz varovala,« »Pisal bom.« »In oče, bratje, sestre?« »Ne brigajo se dosti zame.« »Razumem, čuj, dragec,« obrnila se je k možu, »delo mu boš moral dobiti.« »če bo moč,« je odvrnil mož. »še danes pojdi h gospe Juliji. Prosi jo, naj reče svojemu možu. Povej, da je primer poseben in nujen. Vprašaj za mesto, kjer je bil najin sin.« »Če bo moč, če bo moč, draga moja. Težko je danes dobiti delo.« »Občutek imam, da bo vse šlo po sreči. Tudi molila bom. Pojdi zdaj, sinko, in se naspi. Vse ti bomo sporočili.« »Preveč ste dobri, gospa, Bog lonaj za vse. Na svidenje.« Binče ne pojde spat, med dnevom že ne. Noč je za spanje. Mesto si bo ogledal. To niso Briščiki ali Repen, niti ne Trst. To je vse kaj drugega, pri-mojduha. Culo z delovnimi hlačami in srajco, pa s kosom kruha in kraškim »pršutom« je vzel s sabo, da mu vse kdo ne spodmakne. To je kaj hitro mogoče. Binče pozna laško nagnenje, Bog jim odpusti. On pa se jih bo že varoval. Potipal je v zadnji žep. Da, stotaki so še tam. Treba je biti na vse pozoren. Bog se usmili, koliko je cerkev v tem mestu. In ena je lepša od druge. Nekatere so pa le od zunaj kakor na pol podrte. Sramota je, da jih ne dozidajo. A znotraj je vse dovršeno, poslikano in olepotičeno. Pa kako je velika ta in ona. Deset proSeških bi šlo vanjo. Binče se drži materinega nauka! »Če vidiš cerkev, ne hodi mimo- kristjan si, vstopi in pomoli očenaš in zdravamarijo.« Prav, a strašno dosti bo teh očenašov, Bog se usmili. Hudimana, kaj je pa to. Same ruševine. Presneti Nemci, kake sledove so pustili za sabo. Fant je koračil mimo starih rimskih spomenikov. Ob koloseju je obstal. Pobaral je v svoji kraševski tržaščini polikane gospodične, ki so šle mimo, kaj bi to moglo biti. Pogledale so ga poredno, se zasmejale in šle dalje. »Frklje, v mestu ste, lahko bi se naučile poštenega obnašanja. Maram za vašo lepoto.« In je pljunil za njimi. Potem je le zvedel, da so tu mučili prve kristjane. Zverem so jih dajali v hrano. Da, tega se spominja. V šoli je slišal in mati mu je pravila. Začutil je ponos v sebi. Na zgodovinskih tleh stoji. Tudi on ne bo zatajil svojega krščanstva, niti kraševstva. Primojduha da ne. Raje naj ga požro — levi ali pa volkovi, če ne bi on prej njih nadrl. Binče je postal lačen. Sedel je na nizek zid nad pločnikom in zagriznil v kruh in domačo gnjat. Zrl je na procesije ljudi ob sebi, na drveče avtomobile širom ulice in na pomladno sonce, ki je začelo lesti za nekakšne bore vrh griča onstran ulice, za drečne stavbe in v nebo kipeče kupole. Tudi na Krasu ta hip sonce zahaja, vse je potišalo kot v pričakovanju, brinje trpko dehti. V tihoto je zapel kos, slovesno, žalostno in vendar tolaž-ljivo. Mati je stopila krog hiše, z rokami pod predpasnikom, obstala, preče- nila jutrišnje vreme. »Binče, kje si?« je mehko spregovorila. Potem se je izgubila skozi vrata v kuhinjo, z rokami segala za vžigalicami, da zakuri in pripravi večerjo — za koga? Iz oči je kanilo, o, nič ne skrivaj, mama, Binče ve. Ko da je doma pod lipo na borjaču in s poslednjim sončnim žarkom pobliskava skozi okno do tvojih oči. Potem se v eno zlije z zarjo, s popevko kosa in s taborskimi zvonovi. In natihoma kakor sanje prihaja noč... r Kako je prijetno, če imaš tla pod seboj in streho nad sabo. četudi ni tvoja. Binče je zbit. Zlekne se v kot na trde podniee, potisne culo pod glavo in že ne ve več zase. V baraki je dušno. Majhni, ogoreli, znojni ljudje v skupinah in posa-mič kričijo, kade, bero časopise, kartajo, preklinjajo, se tepo, pojo zategle erotične samospeve, razmetajo puhle dovtipe in brodijo v kalne razgovore, ki vse bolj razžigajo slo. Binče ničesar ne sliši, spi. Bdi angel varuh ob njem. Kot nedorasel ovenel hlod je stegnjen fante. Drobne prsi se neenakomerno dvigajo ko drget osirotele duše. Binče sanja o borih in žvižgu kosa, o stoterih cerkvah in kupolah, o razvalinah in kolcseju, sanja o delu, ki je bilo in bo, sanja o materi, o edinem bitju, ki ga ljubi... Sonce je trkalo skozi špranje in dveri. Binče je vstal. Nekateri sonoče-valci so že zapustili ležišče, drugi so vstajali in odevali svojo nagoto. Mnogi so drzko in neutrudno smrčali. Binče je kmalu uvidel, da so ga čez noč okrali. Ne denarja ni več bilo ne zakmašne obleke. Tako. Zdaj sem pa brez skrbi. Ali naj se zjoče? Komu naj se pritoži? Smejali se mu bodo v obraz. »Mrhe brezvestne !« Zunaj ga je pozdravil Antonio, mož dobre besede, poznanec od včeraj. »No, si se naspal?« »Okrali so me,« je bruhnilo iz fanta. »Pojdiva na kavo. Dobro ti bo dela.« Na stolu ob mizi je Binče zagledal svojo obleko, na robu mize ob kavi pa denar. Usta so se mu sama od sebe zakrožila v smeh. »Rekel sem ti, da bodi previden,« je očetovsko spregovoril mož. »Ker nisi bil, sem moral sam poskrbeti zate. Najbolje bo, da vse, kar imaš vrednega hraniš pri meni.« »Hvala vam. Tako dobri ste.« »A glavno šele pride.« ni več mogla vzdržati žena. »Povej mu vendar, Antonio.« In je z očmi prebegavaia s fanta na moža. »Delo boš dobil, sinko, delo. Vidiš, kako te imamo radi. Kakor da si naš.« »Ni šlo zlahka,« je razlagal med zajtrkom Antonio. »Tudi še ne stoji vse povsem trdno. A zdi se, da boš uspel. Samo da ne bi bil tako mlad. Glavno pa je: priporočilo želijo. Ko bi imel koga tu, ki je iz vaših krajev in je poznan.« »Hm, koga? Nikogar nimam.« »No, bomo videli.« »Bo, bo, vse bo šlo po sreči,« je pristavila žena in potrepljala, fanta po ramenih. »Nič se ne boj.« Binčetu je bilo skoro, ko da je doma in mati beseduje ob njem in vsrkava vase vse njegove skrbi. Z gmajne pa skozi okno pokimavajo mladi bori. Vse je tako naravno in jasno in lahkotno kot burja, ki radostno leti čez Kras in popeva mimo koč in grmičja in goličav. Binče je sedel na predvežni prag mogočne bazilike. Spočita jasnina se je bočila nad trgom. Po ulicah so ropotali tramvaji in avtobusi, vmes so švigala drobna vozila najrazličnejših oblik in tvrdk. Binče jih je z zanimanjem ogledoval dokaj časa. Potem mu je preveč zalajal želodec. S poslednjimi lirami je kupil kos kruha in šop slikanic. Zdaj se vpija v bujne podobe in dogodivščine zgodb. Hipoma je pozabil na dneve brezposelnega pohajkovanja in stradanja, na ves svet. »Kaj pa bereš, fantič? Je zelo zanimivo, kaj?« FANTOVSKI MLAJ V DOLINI Fantovski maj — to je svojevrsten običaj! Vsa stvar poteka takole: Fantje se nekaj tednov pred to nedeljo zberejo, izvolijo iz svoje srede vodstvo z »županom« na čelu, ki ima nalogo, organizirati slovesno fanto-vanje. Osrednja »osebnost« tega praznika je seveda mlaj sam. Priprave in postavitev pa so precej zamotana stvar in vse mora slediti strogo predpisanim pravilom. Ko je nekaj dni pred praznikom glavno deblo (običajno smreka) lepo olupljeno in pravilno obtesano, s tem zadeva še zdaleč ni končana. Na vrhu bo moralo namreč tičati lepo češnjevo drevo. To je pa trofeja, ki si jo morajo fantje preskrbeti v napol skrivnostnih, napol razburljivih okoliščinah. Preprosto povedano: v soboto ponoči se vsa fantovska skupnost odpravi skrivaj na polja, kjer po načrtu, ki je že v naprej točno določen, poseka primemo češnjo. To seveda ni vedno enostavno, ker marsikateri gospodar na ta dan straži na svojem polju, včasih celo kar spi pod svojo češnjo. No, če ni ena, pride pa druga na vrsto, saj češenj je v Bregu precej! S posekano češnjo se fantje vrnejo v vas, kjer je kljub neobičajni uri zbranih navadno precej vaščanov. Češnjo pritrdijo na konec smrekovega debla, nato začno navezovati na češnjo in na dva, iz vej narejena venca, ogromno količino pomaranč in limon. Ko je dokončana tudi električna napeljava z neštetimi žarnicami v krošnji nastajajočega mlaja, se prične postavljanje. To je seveda laže gledati ali opisovati kot pa postavljati. Po potrpežljivem, dolgotrajnem in vztrajnem delu je končno mlaj postavljen. Vse je pripravljeno, nedelja že trka na duri. Naslednjega dne (prav za prav istega, saj so bili fantje pokonci prav do jutra) je osrednje slavje, ples pod mlajem. Vendar pa je tudi tu isto kot pri vseh podobnih stvareh: skoraj gotovo so priprave in delo za ta praznik še lepše kot praznik sam, kjer fantom ne preostane drugega kot občudovati sadove svojega ponočnega dela. No, da se ne zlažemo: tudi drugega dela imajo dovolj. Saj je vendar na sporedu ples! Kdo bi tedaj mirno stal ob strani? Z letošnjim fantovanjem so bili dolinski fantje zelo zadovoljni. Slišali pa smo, da bo tudi drugo leto vsa stvar potekala v nič manj slovesni obliki. In Avsenik? Tudi on bo drugo leto spet v Dolini. Zato si moramo dobro zapomniti in zabeležiti: prvo nedeljo v maju! T. S. UMBERTO URBANI -SEDEMDESETLETNIK Znani tržaški prof. Umberto Urbani je obhajal 24. 5. 70-letnico rojstva. Ta svoj jubilej je dočakal čil in mladosten in v sredi dela za kulturno zbližanje med italijanskim in južnoslovanskimi narodi, za kar neutrudno in neprekinjeno deluje že nad štirideset let. S prav posebno ljubeznijo pa spremlja slovensko kulturno življenje in z njim seznanja svoje rojake. Najbrž ni izšlo v zadnjih štiridesetih letih nobeno pomembnejše slovensko delo, o katerem bi prof. Urbani ne bil pisal. Zaradi svojega nesebičnega in pomembnega dela si je pridobil med slovenskimi in južnoslovanskimi kulturnimi delavci obilo iskrenih prijateljev, deležen pa je bil tudi več uradnih in zasebnih priznanj in odlikovanj v Italiji, Jugoslaviji, na Češkem in Poljskem. Prof. Urbani poučuje od 1931 do danes srb-skohrvatsko književnost in jezik na tržaški univerzi. Čeprav ves ta čas njegovemu predmetu ni bil posebno naklonjen, si je znal jubilant s svojo široko razgledanostjo in prizadetostjo vedno pridobiti dovolj velik krog slušateljev. Vseh profesorjevih del ni mogoče našteti, saj so izšla v najrazličnejših časopisih, revijah, leksikonih in književnih slovarjih. Omenil bom najvažnejše njegove knjige: Scrittori jugoslavi I (Trst 1927J, Scrittori ju-goslavi II (Zadar 1936), Nella Repubblica di Masaryk (Trst 1953), La Jugoslavia e i suoi Banati (Trst 1935), Piccolo momdo sloveno (Ljubljana 1941), Parliamo croato (Florenca 1942), Grammatica croata (Trst 1945), Hr-vaško-italijanski in Italijansko-hrvaški slovar (Trst 1945). Izmed njegovih večjih prevodov naj navedem: Ivo Vojnovič: La si-gnora dal girasole (Rim 1925), Borislav Stankovič: Sangue impuro (Milan), Julius Zeyer: Jan Maria Plojhar (Trst 1932), Ivan Tavčar: La cronaca di Visoko (Trst 1932), France Bevk: I fuochi di San Giovanni (Milan 1932), Petar Petrovič Njegoš: II serto della Montagna (Milan 1939), Ivana Brlič-Maauranič: Leggende croate (Favole anti-che) (Florenca 1957) itd. Vsa Urbanijeva dela so na visoki znanstveni višini, prevodi pa se verno drže izvirnega besedila in so podani v sočnem jeziku. Jubilantu želimo še obilo uspeha pri njegovem pomembnem kulturnem delovanju, za opravljeno delo pa mu izrekamo vse priznanje. Martin Jevnikar Fant je dvignil oči. »O, gospod, vas pa poznam. V Trstu ste bili — za samega škofa. V pro-seškem župnišču sem videl vašo fotografijo. In mama mi je pravila. Vsi so vas imeli radi. Potem so vas pregnali — fašisti, tisti, no, kaj bi pravil, sami veste.« »Glej ga, ti si pa bister fantič. Iz Trsta si, praviš?« »Iz Briščikov pri Trstu.« »In kaj delaš tu?« »Eh, nič ne delam, vidite. Iščem delo. Saj veste, Trst je beraški, odkar so ga zapustili Amerikanci.« »Pa saj si še otrok, moj dragi. Zakaj si pustil domače?« »Nič nisem več otrok, gospod. Delal sem že v ladjedelnicah svetega Marka v Trstu. Aha, zdaj sem se spomnil, gospod. Ali bi bili vi tako dobri, da bi mi napisali priporočilo. Potem bom gotovo dobil delo. Vi ste tukaj poznani.« »Priporočilo? Kako? Bomo videli. Pojdi z menoj.« Binče je bil kakor v malih nebesih. Škof ga je peljal na svoje stanovanje in se dolgo pogovarjal z njim v tržaškem narečju pa spet po slovensko. Skupaj sta kosila in Binče se je vračal ves razsmejan, z zaželjenim priporočilom v rokah. V nekaj dneh je bil sprejet v službo v veliki mehanični delavnici. Binče ne bere več časopisnih slikanic za otroke. Binče je mož. Kupuje cigarete in jih mimogrede ponudi brezposelnim tovarišem. Ti ga gledajo po strani. Jezni so. Naj bodo, jaz nisem na vas, misli Binče. Vidiš, mama, ne boš več jokala. Ponosna bodi na sina. Kot je sin ponosen na te. Binče dela. Po večerih študira, šolo obiskuje. Postal bo učen. Hej, sam Bog ve, kaj bo še iz njega. Potem se je začelo tisto nevšečno spraševanje. Nenehoma ga je obiskovala policija. Da, saj je res, da mu je komaj petnajst let. Nemara oče res ne ve, kje da je. Seveda, vprašal ga ni, preden je odšel. Ko so si pa tako tuji. Binče živi le za mater. Njej piše, kakor ona piše njemu. Če se bo kdaj vrnil, se bo zaradi nje. A zdaj mora delati. V miru me pustite. Na vsem lepem se je Binče znašel v vlaku. Cula, ki jo je imel s seboj, je bila enake velikosti kot ona pred mesecem. Poskrbeli so mu celo za spremstvo. Hvala zanj. Ne želim si ga in me ne moti. Vlak se zgane, hiti. Adijo, velemesto, delo, svet. Luči ugašajo. Črna je noč. Kolesa jočejo. Ne jočejo. Tožijo. Binče joče. Ne joče. Ne joče. Toži. Ali naj kolne? Kolesa ne kolnejo. Enakomerno trdo udarjajo in teko, dalje vselej do cilja. Tudi povratek je cilj. Ali naj pestuje bridkost? Babam mehkobo. V ognju stopljena veriga bridkosti je zlita v tračnice, dolge, brezkončne, v odhod in povratek usmerjene, v nenehno iskanje. Pozdravljam iskanje. Pozdravljam povratek. V jutranjem svitu bodo cingljali zeleni bori, Repentabor bo pozvanjal svetešnje, odblisk morja bo poljuboval zelenice, novorojen dim se bo iznad dobrotne strehe valjčkal v nebes. Na prag bo stopila mati in bo razstrla roke. »Binče!« »Mama!« Kolesa pojo. Kolesa se smejejo. Zvezde ozarjajo noč. Pozno zvečer je. Mama je v kuhinji in molči. S svinčnikom v roki sedem k mizi kakor v spovednico. V srcu čutim nemir: prijetna občutja in spomini mi rujejo v prsih kakor vroča magma. Zaspan sem, a še bi rad bdel in pisal o tistem nedoločnem, ki mi kakor sreča razveseljuje srce. Mehki in trmasti »nič«, ki ga je ona tolikokrat izgovorila me omamlja kakor grenak duh cvetja, s katerim mi je davi veter napolnil nosnici, ko sem se s tramvajem vozil mimo divjih kostanjev. Slišim prešeren smeh, ki sili iz ust in vidim vrsto bleščečih se zobkov, ki smehu zapira pot v veselo ozračje. Tudi male vlažne in polne ustnice se smehu krčevito upirajo, a vse zaman. Vdajo se kakor dekliška roka krepkemu fantovemu prijemu. Zdrav smeh polni ozračje. Še oči planejo v smeh; tiste, ki so navadno, tihe in skrivnostne kakor morje . .. Pijan sem smeha . . . »Še ne greš spat!« Nobenega glasu ne slišim več, ne vidim belih zobkov in oči so ugasnile ... Kot da sem sanjal. Radio igra skoraj neslišno. »Pozno je, zjutraj pa nočeš vstati!« »Da, mama, takoj!« Melodija, ki jo igra radio, mi je znana ... Tiste skrivnostne oči se spet svetijo. Slišim govorjenje, smeh, glasno petje. V prsih vre kakor v sodu, zvoki so kakor novo vino . .. Ko glasba utihne, mi v glavi brni nerazločno. »Kaj pišeš tiste neumnosti! Pojdi spat, pojdi!« »Neumnosti? Saj ne veš, kaj pišem!« jezno zavrnem mamo. »Spat pojdi, ti pravim!« »Pusti me pri miru, mama!« »Ubogi fant! Še žal ti bo!« Zaprla je vrata in odšla spat. Ostal sem sam. Svinčnik položim na popisan list pred seboj in ne pišem več. Kar sem hotel povedati, je mama odnesla s seboj. Mama, samo ona zna brati v zapiskih mojega srca. Pomlad BRUNA PERTOTOVA Iz gmajne vračala sem se zvečer pa neizhojenih stezah, ko lile pesmi so iz gostolečih vej, in ko so travniki v vijolicah sineli. Zdaj duša mi je sama pesem in srce je češnjev cvet, a mladost je koš vijolic, glej, zavidaj mi ga, svet! OUazelc