GLASILO INSTITUTA ZA SLOVENSKI lEZlK FRANA RAMOVSA ZRC SAZU JEZIKOSLOVNI ZAPISKI ISSN 0354-0448 Uredniški odbor Kozma Ahačič, Metka Furlan, Valerij M. Mokijenko, France Novak, Alenka Šivic-Dular, Andreja Žele Urednik Peter Weiss Prevod izvlečkov in povzetkov v angleščino Donald Reindl, DEKS, d. o. o. Prelom Simon Atelšek Oblikovanje Milojka Žalik Huzjan Naslov uredništva Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: 01 4706 160 Peter.Weiss@guest.arnes.si isj@zrc-sazu.si http://tinyurl.com/yahyw26 Letna naročnina 10 €, za študente 8 € Cena posamezne številke 7 €, cena dvojne številke 12 € Naročila sprejema Založba ZRC, p. p. 306, 1001 Ljubljana, Slovenija Telefon: 01 4706 464 zalozba@zrc-sazu.si Jezikoslovni zapiski so glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in slovenska znanstvena jezikoslovna revija. Izhajajo dvakrat letno. V njih domači in tuji raziskovalci slovenskega in drugih slovanskih jezikov objavljajo svoje izsledke ter ocene in poročila o najnovejših slovenskih in tujih jezikoslovnih delih. Jezikoslovni zapiski so uvrščeni v mednarodne zbirke podatkov MLA International Bibliography of Books and Articles on the Modern Languages and Literatures, New York, ZDA; Bibliographie linguistique / Linguistic Bibliography, The Hague, Nizozemska; IBZ, K. G. Saur Verlag, Osnabrück, Nemčija; New Contents Slavistics, Staatsbibliothek zu Berlin, Nemčija. Jezikoslovni zapiski izhajajo s podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije. Tisk: Littera picta, d. o. o., Ljubljana To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5, ki ob priznavanju avtorstva dopušča nekomercialno uporabo, ne dovoljuje pa nobene predelave. JEZIKOSLOVNI ZAPISKI Glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša 15 • 1-2 2009 zalo2BAi IRC Kazalo 'T o o fS • Razprave m članki ............................................................................................... 5 ^ Metka Furlan, Slovensko krava sepomišlja 'krava se goni': O pozabljenem pomenskem odtenku v slovanski besedni družini *mysliti ^ in njeni vlogi v tabuju.................................................................................. 7 ^ Kozma Ahačič, Poglavje o etimologiji - oblikoslovnem in besedotvornem ^ pregibanju besed - v treh slovenskih slovnicah (1715, 1755, 1758)......... 19 ^ Boris Golec, Trubar ali Trobar?: Prispevek k etimologiji in razvoju priimka Primoža Trubarja ....................................................................................... 43 ® Andreja Žele, O povedkovniku oziroma povedkovniškosti................................. 63 ^ Nataša Jakop, Osvetlitev rabe velike oz . male začetnice pri izlastnoimenskih ^ pridevnikih s priponskimi obrazili -ov/-ev, -in v slovenščini .................... 73 ® Primož Jakopin, Delež minimalnih parov besed med besednimi oblikami in lemami ................................................................................................... 87 ^ Mojca Kompara, Prepoznavanje krajšav v besedilih........................................... 95 ^ Branislava Vičar, Zgodovinskorazvojni pregled pojmovanja vrinjenega W stavka (parenteze) v slovenističnem jezikoslovju.................................... 113 ^ Polona Pivec, Osnove oblikovanja kratkega novinarskega besedila za potrebe informativnih oddaj javnega radia .............................................. 127 Karmen Kenda-Jež, Soglasniški sklopi v cerkljanskem narečju ....................... 141 Mihaela Koletnik - Zdenka Holsedl, Zemljepisna lastna imena v Večeslavcih........................................................................................... 173 Helena Grochola-Szczepanek, Slownictwo mieszkancow wsi a czynniki demograficzno-socjalne (na przykladzie gwary spiskiej w Polsce) ........ 189 Aleksandra BizjakKončar, Primerjalna analiza o ohranjanju jezika pri kitajski, slovenski in tajski jezikovni manjšini v Avstraliji ............... 209 Gradivo ............................................................................................................. 231 Jurij Rojs, Frazeologija v prozi Cirila Kosmača................................................ 233 Ocene in poročila ............................................................................................ 249 Andreja Legan Ravnikar, Jakominov Mali cerkveni slovar............................... 251 Jurij Rojs, Hrvaška frazeologija Antice Menac................................................. 259 Jurij Rojs, Načini ruskega govora...................................................................... 263 Mija Michelizza, Priročnik praktične leksikografije založbe Oxford ................ 269 W Metka Furlan, Sinteza o podedovanem praslovanskem leksikalnem fondu...... 275 N Irena StramljičBreznik, Enajsta konferenca Komisije za slovansko 1 besedotvorje pri Mednarodnem slavističnem komiteju........................... 281 K O S Jubileji .............................................................................................................. 285 L Maria Wtorkowska, Profesorica Božena Ostromqcka-Fr^czak - 0 jezikoslovna vez med Poljsko in Slovenijo ............................................. 287 V N 1 Ljubljanska izjava............................................................................................ 293 Ljubljanska izjava o rabi slovenskega jezika v visokošolskih ustanovah Z v Sloveniji z namenom ohranjanja jezikovne raznolikosti A v Evropski uniji........................................................................................ 295 P 1 S Seznam sodelujočih ........................................................................................... 299 K 'Ji 0 9 2 Razprave in članki Slovensko krava sepomišlja 'krava se goni' O pozabljenem pomenskem odtenku v slovanski besedni družini *mysliti in njeni vlogi v tabuju Metka Furlan 'T o o fS • m HH Slovenski narečni glagol pomišljati se 'pojati se (o kravi)' je nastal z refleksi-vizacijo glagola * pomišljati, ki je v zgodnji slovenščini pomenil 'loviti' in tako kot drugi členi slovanske besedne družine *mysliti v pomenu 'loviti/lovec' N kaže na rabo besedne družine v lovu kot tabuiziranem pojavu pri Slovanih . hH Slovenian krava se pomišlja 'the cow is in heat': A forgotten shade of Z meaning in the Slavic word family *mysliti and its role in taboo ^ The Slovenian dialect verb pomišljati se 'to be in heat (referring to a cow)' O arose through reflexivization of the verb * pomišljati, which meant 'to hunt' j in early Slovenian and, like other members of the Slavic world family*mysliti ^ in the sense of 'to hunt / hunter', points to the use of the word family in hunt- q ing as a taboo event among the Slavs . 1 Besedna družina slovanskega glagola *mysliti = sln. m^sliti^ v slovenščini tako kot v vseh drugih slovanskih jezikih pretežno služi za označevanje pojmov z območja človekovega mišljenja, namer in želja, toda v slovenščini se je refleksivni glagolpom^šljati se, ki sicer označuje tudi isto kot n . sich besinnen, agl . to hesitate, prim . nekateri so se dolgopomišljali, preden so se odločili, v narečni rabi uporabljal tudi za označevanje pojanja krave . 2 Slovensko narečno krava se pom^šlja 'krava se goni', pomišljaj/zamišljaj 'pojanje krav' Narečna besedna zveza krava se pomišlja 'krava se goni' je bila zabeležena na območju Gorenjske in Notranjske2 ter kasneje v Horjulu,3 pred izidom Pleteršnikovega H V ESSJ: II, 185, navedeni sln . glagol misliti se 'izgubljati perje' ne obstaja . Zapis predstavlja tiskarsko napako, ki jo je treba popraviti v misiti se 'izgubljati perje' . Slednji glagol je na podlagi več slovenskih virov v svojem slovarju zabeležil Pleteršnik . Arealno široka oznaka Notranjsko, ki jo povzemam iz Pleteršnikovega slovarja, se nanaša na Štrekljev podatek, da se besedna zveza krava sepamišle govori pri Fari (Štrekelj 1889: 230) < sln . krava se pomišlja < *korva sq po-mysl'ajetb. Podatek o tej narečni besedni zvezi je podan tudi v SSKJ. Podatek je iz OLA 2000: karta 67 goni se (o kravi) = str. 160: se pami.šle = se yö:n (Horjul) < *s^ gonitb . Prav tam na str. 161 na podlagi dveh točk na območju Rusije Z «H slovarja (1894-1895) pa jo je že leta 1860 dokumentiral Matej Cigale (Cigale 1860: 289) . Ob glagolu je bil na območju Gorenjske in Notranjske znan tudi glagolnik N pom^šljanje 'pojanje krav' (Pleteršnik), iz izgubljenega Miklošičevega slovarske-1 ga gradiva pa Pleteršnikov slovar navaja le enakopomensko pomišljdj, čeprav je Miklošič v svojem etimološkem slovarju slovanskih jezikov iz leta 1886 za sloven-O ščino navedel le zamišljaj 'brunst der kühe'. S Miklošič je besedo uvrstil v geslo mysli (Miklošič 1886: 208), ker je po nje- L govem mnenju različna semantika v tej slovanski besedni družini posledica seman- 0 tičnega razvoja in ne morda homonimije, ki bi lahko nastala po konvergentnem v fonetičnem razvoju . Čeprav je bila ta slovenska leksikalna posebnost v strokovni literaturi izpostavljena že na koncu 19 . stoletja, v Bezlajevem Etimološkem slovarju slovenskega jezika ni omenjena in verjetno prav zato ni prišla tudi v drugo (etimološko) literaturo . Z A p 3 Slovansko *myslivtjb/myslivbCb/promysl'enikt 'lovec' : slovensko 1 pomišljati se 'goniti se' < 'loviti se' kot del besedne družine *mysliti S K V poljščini, češčini, ukrajinščini in v ruščini v arhangelskem okrožju se nekate-1 ri členi besedne družine uporabljajo tudi v lovski terminologiji . Medtem ko sta v 5 poljščini termina misliwiec 'lovec' in misliwy (m. ) 'isto' ^ adj. *myslivh del stan- • dardne in narečne leksike in sta del standardne leksike tudi č . myslivec 'lovec' in 0 ukr . myslyvecb, je iz gradiva v OLA 20034 razvidno, da je samostalnik *myslivbcb • 'lovec' tudi del narečne lovske terminologije na češkem in ukrajinskem območju, — samostalnik *pro-mysl'-en-ik-h pa se v istem pomenu uporablja v arhangelskem okrožju Rusije: promyšl'e'n'ik (Valdokurte, Valttevo, Kerlova), pro'myšl'en':ik (Sura), pro'myšl'in':ik (Njuchča) . 5 Samo v dveh ukrajinskih točkah, in sicer v krajih Goryškivka in Krasnopilka pa samostalnik *myslivbstvo pomeni 'lov (na divjad in ptice)' (OLA 2003) .6 Po podatkih iz ESSJ: 21, 47, sta bila refleksa *myslivhjb (m . ) in *myslivbcb v pomenu 'lovec' evidentirana tudi v narečni beloruščini .7 3.1 Areal terminov *myslivtjb/myslivbCb/promysl'enikt 'lovec' Čeprav se v ESSJ: 21, 47, Brücknerjeva razlaga, da so bili vzhodnoslovanski lovski termini prevzeti iz poljščine, sprejema,8 zaradi areala ukrajinske narečne rabe in (Sanino: za'dumala gu'l'at' poleg gu'l'ajet; Sekerino: za'dumala yu'l'at' poleg yu'l'ait' in a'yul 'd'el3ii) rekonstruirana leksikalna enota *za-dum-a-l-a je neustrezna in v kontekstu sln . primera, ki v legendi ni predstavljen, celo zavajajoča, ker sproža lažen vtis, da odraža enako pomensko motiviranost . V obeh ruskih primerih s strukturo ptc . zadumala + infinitiv guljatb je ptc . glagola zadumatb uporabljen v pomenu 'začeti se/nameniti se/ pripraviti se', torej '(krava) se je začela/namenila/pripravila goniti' . Karta 56 . OLA 2003: 144. Karta 57 . Tam navedena beloruska slovarja mi žal nista bila dostopna . Razlaga se sprejema tudi v ESUM: 3, 465 . 4 6 8 tudi zaradi ruskega narečnega gradiva, ki ga prinaša OLA 2003, ne prepričuje, ker ^^ je ukr. myslyvecb 'lovec' del narečne leksike tudi v osrednjem in vzhodnem ukrajinskem območju . Zgoščenost teh lovskih terminov na zahodnoslovanskem območju v poljščini in češčini je ob redkejših vzhodnoslovanskih potrditvah in neizpričanosti v južnoslovanskih jezikih morda le znak, da je sodobni areal lovskih terminov v okviru besedne družine *mysliti zožan in da predstavlja preostanek nekdaj širšega . Nje- ^ govo zožanje je lahko posledica predominiranja sinonimnih terminov, predvsem *ochvota 'lov' in *ochvotbnikh,'' saj se po podatkih iz OLA 2003 lovski termini s korenom *mysl- v vzhodnoslovanskih jezikih večinoma pojavljajo v alternaciji z *ochvotbnikh 'lovec', npr. r. dial . o'xotn'ik/promyšl'e'n'ik 'lovec' (Valdokurte v arhangelskem okrožju), ukr . dial . o'xotn9k/mysl'i'vec' 'isto' (Kergyčivka v harkov-skem okrožju),10 oziroma z *ochvota 'lov', npr. ukr. dial. o'xota/mys'lyustwo 'lov' (Goryškivka v viniškem okrožju) ^ hH 3.1.1 Pomenski razvoj 'loviti se' ^ 'goniti se' ^ > O hJ m O 9 Rekonstrukcijo s konzonantno skupino *-chv-, ki se je skoraj povsod delabializirala, zahteva gradivo iz OLA 2003: 144, 146, kot je npr. r. ox'vota 'lov' poleg o'xota 'isto' (Podborovte v Rusiji), br. ax'votn'ik 'lovec' (Tumaliny v Litvi), r. ox'votn'ik 'isto' poleg o'xotn'ik (Podborovte v Rusiji), ax'votn'ik poleg o'xotn'ik (Pervomajskoe v Rusiji) . 10 OLA 2003: 144. 11 OLA 2003: 499. 12 Cigale 1860: 289. 13 Dvom o pomenskem razvoju 'mislec'^ 'lovec', izražen v Loma 2007: 319, op. 27, je odveč . Razlago o predhistorično širšem arealu lovskih terminov s korenom *mysl- lahko potrjuje tudi slovensko narečno gradivo . Slovenski specifični in v slovanskem svetu osamljen pomen 'pojati se (o kravi)' se je v okviru besedne družine *mysl- namreč lahko prek refleksivizacije glagola razvil iz prvotnega 'loviti se' . Na tak pomenski razvoj je mogoče sklepati iz semantične paralele v sln . lov^ti se 'pojati se (o kravi)'12 k lov^ti 'capere = venari'. Sln. dial. pom^šljati se 'goniti se (o kravi)' in zamišljaj 'gonitev krave' zato posredno lahko kažeta na obstoj tranzitivno-iterativnih glago- ^ lov *po-mysl'ati in *za-mysl'ati, ki sta se tako kot *myslivhjb (m . ), *myslivbcb in ^ *promysl'enikh (vse v pomenu 'lovec') uporabljala v lovski terminologiji in zato ^ najverjetneje pomenila 'loviti = capere = venari' . To pa pomeni, da terminologiza- ^ cija na območje lova v tej besedni družini ni mlada, kot se je zaradi dosedanje iden- ^ tifikacije le v vzhodnoslovanskih jezikih sklepalo v ESSJ: 21, 47, ampak je možno, da je zaradi potrjenosti v vseh treh slovanskih skupinah starejša, že praslovanska .13 3.2 Pomenski razvoj 'misliti/mislec' ^ 'loviti/lovec' Neposredna raba besedne družine *mysl- v lovski terminologiji v zahodno- in vzhodnoslovanskih jezikih ter posredna v slovenščini navaja k domnevi, da je termino-logizacija že praslovanska, čeprav tvorba terminov v vseh jezikih ni enaka, ampak v zahodno- in vzhodnoslovanskih jezikih v vlogi lovskega termina nastopata ničto substantiviziran pridevnik v določni obliki *myslivhjb ali s sufiksom *-bCb substa-niviziran pridevnik *myslivh, tj . *myslivbcb, v ruskih narečjih pa je substantiv *pro-mysl'-en-ik^ posamostaljen iz ptc . pf. pas . *pro-mysl'-enh glagola *pro-mysliti, v Z predhistorični slovenščini pa sta obstajala vsaj prefigirana glagola *po-mysl'ati in W *za-mysl'ati v pomenu 'loviti'. N Ker sta besedotvorna in pomenska invariantnost poimenovanj ob bolj ali 1 manj širokem arealu dokaj zanesljivo merilo za večjo starost terminov,14 bi iz besedotvorne variantnosti teh lovskih terminov lahko izvedli tudi povsem nasproten sklep: da termini ne odražajo praslovanske terminologizacije, ampak da so paras lelne tvorbe, ki so nastale v posameznih slovanskih jezikih . Vendar bi taka razla-L ga ne bila prepričljiva ne samo zaradi širokega areala besedotvorno sicer varian- 0 tnih terminov, ampak tudi zato, ker je pomenski razvoj, ki ga implicira pripadnost v lovskih terminov k besedni družini *mysliti, tj. cogitare, intelligere ^ capere, ve- nari, v slovanskem in tudi v širšem indoevropskem jezikovnem prostoru izjemno slabo potrjen in zato gotovo odraz stare, ne več aktualne pomenske motivacije . Ob tem slovanskem primeru namreč popolnoma enak pomenski razvoj potrjuje le še Z sti . izpeljanka dhivara- (m. ) 'ribič', ki je prek pridevnika dhivan(t)- 'preudaren, A razsoden, vešč' nastala iz dhi- (f. ) 'misel', kot je pokazal Zubaty 1907: 504, op . 1, p in Zubaty 1945: 155, op . 2 . 15 1 s 3.3 Motiv za pomenski razvoj 'misliti/mislec' ^ 'loviti/lovec' v besedni K družini *mysliti 1 Svojčas je Machek 1968: 385, sledeč Zubatemu,16 ta pomenski razvoj tudi na podla-5 gi skladenjskih zvez, kot je npr. stč . v loviech velmi mysliv bieše, razložil, da odraža • starodavni lov, ko je moral biti lovec, da bi bil uspešen, pri pripravi različnih pasti o zelo iznajdljiv in pameten in je bil zato v očeh poimenovalca mislec .17 Taka pomen- • ska motivacija je v primerjavi s tisto, ki je bila kasneje podana samo za sti . primer, — češ da je s sti . dhivara- označen ribič, ki lovi s harpuno in tako kot čaplja dalj časa nepremično stoji na bregu, kot da bi bil zatopljen v globoke misli, preden nenadoma zabode (Thieme 1985: 251, 257, op . 47), vsekakor bolj sprejemljiva . Sama pa se nagibam k razlagi, da pomenski razvoj mislec ^ lovec odraža rabo besedne družine *mysliti v tabuju, kot je nakazal že Vasmer: III, 176 . Ker je bil lov tabuiran pojav, je bil lovec vse stopnje svojih opravil od odhoda od svojega doma primoran ne le tehtno premisliti, ampak tudi premišljeno poimenovati, če je želel, da mu zle sile uspešnega lova ne bi preprečile . 18 Tudi ta lovčeva premišljenost in preudarnost Prim . npr. invariantnost in bolj ali manj širok areal sorodstvenih terminov *bratr^, *mati, *sestra . . . , sirarskega *tvoridlo, anatomskega *tyl^, pravnega *voliti itd . Povezavo dhivara- (m.) 'ribič' ^ dhi- (f.) 'misel' sprejemajo Wackernagel 1954: 908, Thieme 1985: 251, 257, op . 47, in Mayrhofer 1992: 793 . Toda v Zubaty 1945: 155sl . se kljub pomenski paraleli dhivara- (m.) 'ribič' ^ dhi- (f.) 'misel' premisli in na podlagi slovanskega, predvsem češkega gradiva, ki izkazuje pomen 'želeti/hoteti', sklepa, da z *mysliv^jb označeni lovec ni 'tisti, ki (rad/pogosto) misli', ampak 'tisti, ki je poželjiv, goreč, vnet', in ob tem navaja pomensko paralelo v r. ochota 'veselje do česa' poleg 'lov' . Lov kot veselje je bolj verjetno prav tako odraz lova kot tabuja (Vasmer: III, 176) in ne lova kot športa, kot je menil Schrader (RIA: I, 519) . Borys 2006: 345, pomenski razvoj utemeljuje z obrazložitvijo, da je lov opravilo, ki zahteva razum, premišljenost in iznajdljivost O lovu kot tabuju Zelenin 1929; Havers 1946: 28sl . 15 zaradi strahu pred nesrečo pri lovu sta lahko bila povod za pomenski razvoj mislec ^^ ^ lovec. Tako sti . dhivara- (m.) 'ribič' kot tudi slovanski lovski termini s kore- ^^^ nom *mysl- so zato lahko tabuistična nadomestna poimenovanja (n . Deckwort) in ^^ verjetno se prav v taki rabi lovskih terminov s korenom *mysl- ohranja odgovor na vprašanje, zakaj ob razmeroma širokem arealu in osamljeni pomenski motivaciji, ki mora biti zaradi edine paralele iz stare indijščine verjetno precej stara,19 slovanski ^ lovski termini ne izkazujejo tudi besedotvorne stabilnosti . ^ 3.3.1 Tabuistična nadomestna poimenovanja in tabuizirana poimenovanja v odnosu do označenca ^ Za tabuistična nadomestna poimenovanja je značilno, da svojo funkcijo v jeziku lahko ohranjajo le, dokler je govorec prepričan, da identifikacijsko razmerje med besedo kot označevalcem in tabuiranim pojavom kot označenim pri naslovni- ^ ku (= zle sile) ni jasno vzpostavljeno . Ko pa se razmerje med označevalcem in ^ označencem vzpostavi, beseda kot tabuistični nadomestek svoje funkcije ne sme več opravljati, ker je zaradi jasne identifikacije z označenim tudi ni več sposobna opraviti in jo je zato potrebno vsaj spremeniti, če ne celo zamenjati . Pred jasno identifikacijo med označevalcem in označencem se tabuistični nadomestki tako kot nevtralna poimenovanja, ki so postala tabuirana (npr. praide. *dng'hueH2 'jezik' = stlat. dingua, toda lat. lingua in psl *qzy-kh, praide. *moruiH2-(keH2-) 'mravlja', toda sti . vamri- lat. formica), borijo s spreminjanjem . To se najpogosteje izvršuje s preoblikovanjem fonetične plati poimenovanj, kot nazorno kažejo tudi spo- ^ radične fonetične spremembe v okviru slov tabuističnega nadomestnega termina *medvedb 'ursus' stč. nedved, stp . niedzwiedz, ukr. vedm^db) ali pa tabuiranega ^ poimenovanja *netopyr'b 'vespertilio' sln. top^r, hrv. , srb. topir).20 Slovansko ^ *morčbnikh 'vespertilio' = sln. mračn^k, blg . mračn^k verjetno spada med slovanske tabuistične nadomestne termine za *netopyr'b, toda slovenščina ima v okviru iste besedne družine *mork- 'crepusculum' tudi besedotvorno variantna samostalnika pomračn^k in mrakulj,21 kar navaja k domnevi, da se jezik v primerih tabuja ob različnih fonetičnih posegih poslužuje tudi spreminjevalnih posegov, ki jih omogoča besedotvorje . Besedotvorna variantnost tabuističnega nadomestnega sln. termina mračn^k : pomračn^k : mrakulj ima zatorej lahko isto funkcijo kot fonetična variantnost v omenjenem tabuističnem nadomestnem terminu *medvedb ali pa tabuiranem terminu *dng'hueH^ . Verjetno je prav zato staro tabuizirano poimenovanje za mravljo, ki je drugod predvsem fonetično spremenjeno (npr. sti . vamri-, lat. formica), v slovanskem svetu besedotvorno heterogeno: *morvb, *morvbjb, *morv'a . . . Čeprav v meni dostopni literaturi o jezikovnih sredstvih v primerih tabuja besedotvorje kot jezikovno sredstvo ni evidentirano ali izpostavljeno, menim, da je tudi besedotvorje pri preoblikovanju tabuiranih terminov in tabuističnih nadomestnih terminov imelo verjetno prav tako pomembno vlogo kot fonetika, saj tudi besedotvorje tako kot 19 Enako pomensko motivacijo pri tvorbi tabuističnih nadomestnih poimenovanj izkazuje tudi gr. I'Spig 'mravlja' < *'razumna, pametna' . Primer navaja Havers 1946: 31, op . 1 . 20 O različnih jezikovnih sredstvih v primerih tabuja gl. Havers 1946: 117sl. 21 Druga številna slovenska poimenovanja za netopirja navaja Bezlaj 2003: II, 866. Z fonetika omogoča spreminjanje na vzglasju in izglasju besed, torej položajev v besedi, ki je v tabuju spremembam praviloma največkrat podvrženo N Besedotvorna variantnost lovskih terminov *myslivhjb/myslivbcb/promysl'e- 1 nikh 'lovec' je torej lahko argument v prid razlagi, da je besedna družina opravljala vlogo v tabuističnih nadomestnih poimenovanjih O S 3.4 Polisemija 'misliti : loviti' kot odraz rabe besedne družine *mysliti v L lovskem tabuju 0 Zelenin, ki vseh tu prikazanih lovskih izrazov s slov . korenom *mysl- ni poznal ali v pa jih samo ni navedel, omenja, da se je na severnem območju Rusije kot tabuistični nadomestek uporabljal dovršni glagol upromyslitb 'uloviti = ubiti (zver)' (Zelenin 1929: 125) . Podatek je pomemben, ker implicira, da govorec pri glagolu ni imel v zavesti le pomena 'uloviti = ubiti (zver)', ampak še enega, prvotnega. In kateri je Z bil ta prvotni pomen? A Rusko upromyslitb 'uloviti = ubiti (zver)' formalno ustreza standardnemu p ruskemu glagolu upromyslitb 'z obrtjo pridobiti', zato bi iz tega pomenskega raz- 1 merja lahko sklepali, da je bil pri glagolu upromyslitb 'uloviti' kot tabuističnem S nadomestku uporabljen pomen 'pridobiti'. Taka razlaga pa v kontekstu drugih lek-K semov besedne družine *mysliti ni prepričljiva . Bolj je namreč verjetno, da je sem 1 'pridobivanje/pridobitev' v tej besedni družini tako kot slovenski 'goniti se' nastal 5 kasno in šele potem, ko so tabuistični nadomestki postali del nevtralne leksike . Mo- • žno je torej, da se je pomen 'pridobiti' razvil prav prek lovskega izrazja, saj 'uloviti' 0 istočasno pomeni tudi 'pridobiti plen'. • Zeleninova navedba glagola upromyslitb je dragocena tudi zato, ker ob po— srednem znaku v slovenščini (gl. zgoraj), edina izkazuje terminologizacijo v glagolu . Ruski arhangelski samostalnik promyšljen^k/promyšljenik 'lovec' pa le na videz nakazuje, da se je glagol *pro-mysliti morda uporabljal v pomenu 'loviti'. Samostalnikpromyšljenik 'lovec' s tvorjenostjo iz prefigirane glagolske podstave s pasivnim pomenom *pro-mysl'-en- lepo kaže, da do pomena 'lovec' v njem verjetno ni moglo priti prek pomena 'loviti/lovljen', ampak prek 'premisliti/premišljen = preudaren ipd .'.22 Razvidno je torej, da je bil samostalnik tvorjen iz *pro-mysliti v pomenu 'premisliti, preudariti ipd .' in ne 'loviti'. Toda ruski zastarel perfektivni glagolpromyslitb pomeni 'pridobiti (kaj)' (Ožegov) . Ruskopromyšljatb 'ukvarjati se s kako pridobitno dejavnostjo/obrt izvrševati', ki v zvezi p. zverja pomeni 'ukvarjati se z lovom na zveri', tj . 'loviti', in ukr. promyšljaty 'loviti (o zvereh); skrbeti, ukvarjati se s čim (poklicem/obrtjo)'23 ob p . przemyslac 'premišljati, preudarjati', č. pfemyšleti 'premišljati' itd. z varirajočim pomenom 'loviti' in 'pridobivati/s pridobivanjem se ukvarjati/skrbeti za kaj' ob 'premišljati, preudarjati' prav tako kot *pro-mysliti ne kaže na stabilnost lovskih izrazov, kar tudi govori v prid aktivne vloge besedne družine *mysl- pri tvorbi tabui-stičnih nadomestnih poimenovanj, pri katerih do terminologizacije, ko se med ozna- 22 V BER: IV, 127, navedena slovanska izposojenka v mold. promi^lenie 'zaskrbljenost, skrb' kaže na pomen, ki ne izvira iz lovske terminologije Glagol navajam iz ESUM: 4, 597. čevalcem in označencem vzpostavi brezpogojno identifikacijsko razmerje, nikoli ne sme priti oziroma lahko pride šele takrat, ko tabuistično nadomestno poimenovanje zaradi različnih vzrokov, največkrat zaradi detabuizacije pojava, ni več v službi ^ tabuja . Dokler je npr. glagol *pro-myslitb pri Slovanih opravljal vlogo tabuističnega nadomestka, je bila pomenska motivacija *'premisliti = loviti' enako jasna, kot je bila jasna pri *medvedb 'kdor je med = medved'. Ko je npr. pri *medvedb ta vlo- ^ ga minila in je beseda kot svojevrsten spomin na nekdanjo vlogo v tabuju postala ^ nevtralna oznaka za pojem 'ursus' in ne morda 'homo', saj nenazadnje tudi človek ^ je med, je tudi za lovske termine s korenom *mysl- mogoče ugotoviti, da so postali ^ nevtralna poimenovanja . So torej pozabljeni tabuistični nadomestki s področja lova, ^ ki so postali nevtralna poimenovanja kot npr. njihovi sinonimi *lovb, *lovbcb in *loviti. ^ 24 O tem bolj podrobno Furlan v ESSJ: IV, 364. 25 Skokova razlaga, da se romunski pomen 'spočeti (otroka)' nanaša na željno pričakovano otrokovo rojstvo (Skok: II, 431), pomenske motivacije ne pojasnjuje . 3.4.1 Severnoslovansko *promysl^ 'pridobitna dejavnost' ^ 'lov' Tu predstavljena razlaga sln . pom^šljati se 'goniti se (o kravi)', pom^šljanje 'pojanje krav', pomišljdj 'isto' in zamišljaj ponazarja, da je detabuizirana nevtralna oznaka s področja lova doživljala še nadaljnje spremembe . Tudi sslov . *pro-myslh (m . ) 'obrt, proizvodnja, dejavnost, s katero se kaj pridobiva ipd .', tj. 'pridobitna dejavnost' (r . promysel, ukr . promysel, br . promysel) verjetno ne odraža pomenskega razvoja iz 'preudarnost, previdnost', kot se sklepa na podlagi homonima v stcsl . promyslh 'providentia', hrv. , srb . promisao 'previdnost' itd. (Machek 1968: 488, 384; Vas-mer: III, 375; ESUM: 4, 597), ampak se je pomen prek 'pridobivanje/pridobitna ^ dejavnost' lahko razvil iz prvotnega 'lov'. Deverbativ *pro-myslh 'premišljenost' ^ je zato vsaj pri delu Slovanov verjetno tudi služil kot tabuistično nadomestno po- ^ imenovanje, ki je najprej postalo nevtralna oznaka za 'lov'. Ker pa je 'lov' le ena ^ od pridobitnih dejavnosti, se je specializiranost na eno področje sčasoma izgubila, ^ tako kot se je izgubila npr. pri glagolu *vbršiti ^ *vbrchh, ki je sprva označeval natančno določeno kmečko opravilo, danes pa pomeni samo še 'delati, izvrševati'.24 3.4.2 Romunsko a zamisli 'spočeti (otroka)' Slovenskemu pomenu 'goniti se (o kravi)' je razmeroma blizu pomen slovanske izposojenke v rom . azämisli 'spočeti (otroka)' (Tiktin: III, 1791; BER: IV, 127) . Ta romunski tranzitivni glagol je poznal Skok: II, 431, ki je opozoril, da pri Slovanih glagol *za-mysliti v takem pomenu ni znan .25 Tu prikazanega slovenskega gradiva tudi Skok l . c. , ni poznal, pomena 'pojati se (o kravi)' in 'spočeti (otroka)' pa sta, kot kaže, različno motivirana . Ker se v romanskem svetu pojavlja pomenski razvoj 'zamisliti' ^ 'spočeti (otroka)', kot npr . ponazarja it . concepire 'spočeti; zamisliti' iz lat. concipere 'skupaj vzeti, spočeti, dobiti, zamisliti' (^ cum 'z' + capere 'vzeti'), bi pomen romunskega glagola lahko nastal prek take motivacije v romunskem jezikovnem okolju. Ker pa izposojenke praviloma ne razširjajo pomenskega polja, je bolj verjetno, da se je pomen 'spočeti (otroka)' prek 'pridobiti (otroka)' pri do- vršnem glagolu *za-mysliti razvil že v slovanskem jezikovnem okolju potem, ko je glagol *za-mysliti 'uloviti' po detabuizaciji dobil pomen 'pridobiti'. Posredni znak, N da se je glagol *za-mysliti uporabljal tudi v lovskem tabuju, je namreč prepoznaven 1 v sln . deverbativu zamišljaj 'pojanje (krav)' ^ sln . *zam^šljati se *'pojati se (o kravi)' <— sln. *zam^šljati 'loviti' <— pf. *za-mysliti 'uloviti' (<— 'zamisliti') —> 'prido-O biti'. Pomenski razvoj iz 'pridobiti', kjer se na eni strani lahko razvije pomen 'obrt, S proizvodnja, dejavnost, s katero se kaj pridobiva ipd.', na drugi strani pa 'spočeti', L ponazarjajo razmere v besedni družini *jqti, *jbmešb 'vzeti', kjer iz prefigiranega o *pod-jqti 'prevzeti = pridobiti' izvira sln . štajerska zveza krava je podjela 'krava je v postala breja' pa tudi novejši termin sln . podjetje (n . ), ki tako kot hrv . podzeče (n . ) ali pa r . predprijatie (n . ) predstavlja kalk po nvn . Unternehmen. Z Z 4 Členi besedne družine *mysliti kot tabuistična nadomestna A poimenovanja pri lovu P 1 V besedni družini *mysliti so samo nekateri samostalniki in glagoli opravlja-S li funkcijo tabuističnih nadomestkov. Samostalniki *myslivhjb, *myslivbcb in K *promysl'enikh kažejo na nomen agentis 'lovec', medtem ko je bilo *pro-myslh kot 1 nomen actionis 'lov' mogoče rekonstruirati na podlagi pomena 'pridobivanje', ki se 5 je po despecializaciji šele razvil iz prvotnega 'lov'. Medtem ko se pri samostalnikih • pojavljajo neprefigirane in prefigirane tvorbe, je rabo v lovski terminologiji nepo-o sredno ali posredno mogoče prepoznati samo pri prefigiranih glagolih *(u-)pro- • mysliti, *po-mysliti, *za-mysliti. Ali se je tudi simpleks *mysliti uporabljal v iste — namene? Gradivo take rabe ne potrjuje . Takega pomena *mysliti tudi ne moremo predpostaviti iz verjetno izglagolskega pridevnika *myslivh, čeprav iz njega izvirata samostalnika *myslivhjb in *myslivbcb. Raba v staročeški zvezi mysliv byti, ki pomeni isto kot č . milovat lov26 namreč samo kaže na razvoj 'ki (rad/pogosto) misli' — 'ki (rad/pogosto) lovi'. Izgleda, da so se v slovanski besedni družini *mysliti za tabuistične nadomestke pri poimenovanjih za lov uporabljale le tvorjenke glagola *mysliti. 5 K formalnemu izhodišču besedne družine * mysliti Kljub različnim poizkusom etimologija besedne družine iz korena *mysl- še danes ni jasna,27 čeprav so za njen izhodiščni pomen oziroma seme relevantni le tisti slovanski členi, ki označujejo pojme z območja človekovega mišljenja, namer in želja . S formalnega vidika pa psl. izhodišča besedne družine ne predstavlja ijevski 26 Navaja MSS 1978: 145 . 27 Največkrat navajana povezava z lit . mausti, maudžiu 'želeti' in sorodnim ni prepričljiva, ker ne pojasnjuje slovanskega dolgega vokala *y. Mnenje, da do sedaj predlagane etimologije niso dovolj prepričljive, je izrazil že Zubaty 1945: I, 158, v novejšem času pa Loma 2007: 318, op . 25 . samostalnik *myslb, kot se od Miklošiča dalje meni (Miklošič 1886: 208), ampak ^^ je to bolj verjetno glagol *mysliti, saj se *myslb ob *myslh in *mysla kaže samo kot arealno najširši deverbativ tega glagola .28 Skok: II, 431, je, sledeč Mareticu, pokazal, da bi bilo s to besedno družino treba povezati črnogorski glagol mlskati se, m^iskä se 'želeti si', npr . Gladnome se miska, kada nekoga vidi da jede, in hrvaškega misnuti se, misne se 'zaželeti si', npr . ^ misnulo joj se na jabuku (Boka Kotorska), in sklepal, da je bil izhodiščni pomen ^ te besedne družine 'želeti'. Formalno razmerje *mysliti : *mys-ka-ti : *mys-ng-ti je ^ primerljivo s slov. razmerjem *kyslh : *kysati : *kys-ng-ti, zato je bil denominativ *mysliti verjetno narejen iz pridevnika/deležnika *myslb,29 ob katerem je v psl . ob- ^ stajal samostalnik *mysh . Viri in literatura 28 O tem gl . ESSJ: 21, 47sl . 29 Pri Pleteršniku omenjeno kajkavsko hrvaško besedo mislak, gen . -slaka 'ime volu', ki je navedena po Valjavcu 1878: 183, ohranja pa se verjetno v hrv. cgn. Mislek, bi bilo prek maskulinativa tipa *koza ^ *kozbl^, tj . *mysbl^, treba povezati z br. ekspresivnim izrazom mysja 'krava' (Nosovič 1870: 296) . V to slov. besedno družino verjetno spada tudi bosensko misonja 'ime volu' (Rečnik SANU: XII, 638) . ARj = Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, Zagreb, 1880-1976. BER = Bhlgarski etimologičen rečnik I-, Sofija, 1971- . Bezlaj 2003 = France Bezlaj, Zbrani jezikoslovni spisi I-II, ur . M . Furlan, Ljubljana, 2003 Borys 2006 = Wieslaw Borys, Slownik etymologiczny jqzyka polskiego, Krakow, 2006 Cigale 1860 = Matej Cigale, Deutsch-slovenisches Wörterbuch: Herausgegeben ^ auf Kosten des Hochwürdigsten Herrn Fürstbischofes von Laibach Anton ^ Alois Wolf I-II, Laibach, 1860. ESSJ = France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I-V, Ljubljana, ^ 1976-2007. ESSJ = Etimologičeskij slovarb slavjanskich jazykov I-, Moskva, 1974- . ESUM = Etymolohičnyj slovnyk ukrainbsko'i movy I-, ur. O . S . MelBnyčuk idr. , KyiV, 1982- . Havers 1946 = Wilhelm Havers, Neuere Literatur zum Sprachtabu, Wien, 1946. Loma 2007 = Aleksandar Loma, Dva srpska dijalekatska arhaizma na baltosloven-skom planu: trensla (i sl . ) »Prunus padus«, tremesla »dijafragma«, v: Slaven-ska etimologija danas: Zbornik simpozija održanog od 5. do 10. septembra 2006. godine, ur. A . Loma, Beograd, 2007, 307-323 . Mayrhofer 1992 = Manfred Mayrhofer, Etymologisches Wörterbuch des Altindoa-rischen I, Lieferung 10, Heidelberg, 1992. Machek 1968 = Vaclav Machek, Etymologicky slovn^kjazyka českeho, druhe, opra-vene a doplnene vydän^, Praha, 1968. Z Miklošič 1886 = Franc Miklošič, Etymologisches Wörterbuch der slavischen Spra-E chen, Wien, 1886. Z MSS 1978 = J . Belič - A . Kamiš - K. Kučera, Maly staročesky slovn^k, Praha, 1978. 1 Nosovič 1870 = I . I . Nosovič, Slovarb belorusskago narečija, Sanktpeterburgi, K 1870. O OLA 2000 = Obščeslavjanskij lingvističeskij atlas: Serija leksiko-slovoobrazova-s telbnaja 2: Životnovodstvo, Warszawa, 2000. L OLA 2003 = Obščeslavjanskij lingvističeskij atlas: Serija leksiko-slovoobrazova- 0 telbnaja 8: Professii i obščestvennaja žiznb, Warszawa, 2003. v Rečnik SANU = Rečnik srpskohrvatskog književnog i narodnog jezika XII, Beograd, 1984. RIA 1917-1923 = Reallexikon der indogermanischen Altertumskunde I-II von O . Schrader, herausgegeben von A . Nehring, Berlin - Leipzig, 1917-1923. Z Skok = Petar Skok, Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika I-IV, Za-A greb, 1971-1974. p SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika I-V, Ljubljana, 1970-1991. 1 Štrekelj 1889 = Karel Štrekelj, Jezikoslovne mrvice, Ljubljanski zvon 9 (1889), s 97-103, 163-166, 228-295, 349-353. K Thieme 1985 = Paul Thieme, Nennformen aus Anrede und Anruf im Sanskrit, Mün- 1 chener Studien zur Sprachwissenschaft 44 (1985), št . 1, 239-258. 5 Tiktin 1903-1925 = Heymann Tiktin, Rumänisch-deutsches Wörterbuch I-III, Bu- 2 karest, 1903-1925 . 0 Valjavec 1878 = Matija Valjavec, Prinos k naglasu u novoj slovenštini 2: Naglas u • substantiva mužkog roda, Preštampano iz knjige XLV . Rada jugoslovenske — akademije znanosti i umjetnosti, Zagreb, 1878 . Vasmer = Maks Fasmer (= Max Vasmer), Etimologičeskij slovarb russkogo jazyka I-IV, perevod s nemeckogo i dopolnenija člena-korrespondenta AN SSSR O . N . Trubačeva, izdanie vtoroe, stereotipnoe, Moskva, 1986-1987. Wackernagel 1954 = Jakob Wackernagel, Altindische Grammatik II, 2: Die Nominalsuffixe, von A . Debrunner, Göttingen, 1954. Zelenin 1929 = Dmitrij Zelenin, Tabu slov u narodov Vostočnoj Evropy in Severnoj Azii I: Zaprety na ochote i inych promyslach, Sbornik muzeja antropologii i etnografii 9 (1929), 1-151. Zubaty 1907 = Josef Zubaty, Die »man«-sätze, Zeitschriftfür vergleichende Sprachforschung auf dem Gebiete der indogermanischen Sprachen 40 (1907), 478520 Zubaty 1945 = Josef Zubaty, Studie a članky I/1: Vyklady etymologicke a lexikäln^ 1, Praha, 1945 . Slovenian krava se pomišlja 'the cow is in heat' A forgotten shade of meaning in the Slavic word family *mysliti and its role in taboo ^ 0 fS Summary Certain members of the word family *mysliti had the function of taboo substitutions in hunting terminology and it is probably such use of hunting terms that preserves the answer to the question why, given the relatively wide range and isolated semantic motivation (which must be quite old due to the single parallel in Sanskrit), Slavic hunting terms do not also show stability in their word-formation patterns The nouns *myslivhjb, *myslivbcb, and *promysl'enikh point to the nomen agentis 'hunter', whereas *pro-myslh could be reconstructed as the nomen actionis ^ 'hunt' based on the meaning 'acquiring', which only developed from the original ^ meaning 'hunt' following generalization. Its use in hunting terminology could be directly identified in the verb *u-pro-mysliti, whereas for *po-mysliti and *za-mysli-ti such use can be inferred indirectly from Slovenian material because the meaning in the Slovenian word family krava se pomišlja 'the cow is in heat', pomišljanje 'bovine estrus', pomišljaj 'idem' and zamišljaj arose through the reflexivization of the verbs *pomišljati and *zamišljati, which meant 'to hunt' in early Slovenian. This semantic development is confirmed by Sln . lov^ti se 'to be in heat (referring to a cow)' alongside lov^ti 'to take, hold = to hunt'. ^ Petar Skok's convincing connection of the word family *mysliti with Monte- ^ negrin miskati se, m^iskä se 'to want' and Croatian misnuti se, misne se 'to long for' ^ shows that the denominal *mysliti was not created from *myslb, as was assumed ^ from Franc Miklošič onwards, but from the unattested adjective/participle *myslh, ^ alongside which there existed the PSl . noun *mysh . A comparable word-formation-al relationship is seen in PSl. *kyslh : *kysh. Poglavje o etimologiji - oblikoslovnem in besedotvornem pregibanju besed - v treh slovenskih slovnicah (1715, 1755, 1758) The Section on "Etymology" (Inflectional and Derivational 9 o o fS • Kozma Ahačič ^ m HH Prispevek obravnava poglavje o oblikoslovnem in besedotvornem pregibanju ^ besed (etimologiji) v treh predelavah Bohoričeve slovnice: Hipolitovi iz leta 1715, rokopisni iz leta 1755 in celovški iz leta 1758 . Analiza kaže, da pri vseh N treh predelavah ne gre za malenkostne popravke, ampak da prinašajo izpuščeni in dodani deli v teh slovnicah zanimiv vpogled v tedanjo slovničarsko ^ misel . Med dodanimi deli je še posebej opazno Hipolitovo poglavje o nepra- Z vilnih glagolih, od drugih sprememb pa poglavje o tvorjenih lastnih imenih ^ v vseh treh slovnicah ter nedoslednosti pri prevajanju besedila iz latinščine v q nemščino v celovški slovnici iz leta 1758 . Morphology) in Three Slovenian Grammars (1715, 1755, 1758) O This article examines the section on inflectional and derivational morphology ^ ("etymology") in three reworkings of Adam Bohorič's grammar: the version by ^ Hippolytus Rudolphowertensis from 1715, the manuscript version from 1755, ^ and the Klagenfurt version from 1758 . The analysis shows that the changes in W all three reworkings are not only significant, but the omissions and additions h^ in these grammars offer an interesting insight into grammarians' thought at that time . Among the added parts, especially noticeable is Hippolytus' section on irregular verbs and, among other changes, the section on derived proper nouns in all three grammars and inconsistencies in translating the text from Latin into German in the Klagenfurt version of 1758. 0 Uvod Članek kot tretji1 v vrsti analitičnih predstavitev treh priredb Bohoričeve slovnice iz let 1715, 1755 in 1758 predstavlja poglavje o etimologiji - oblikoslovnem in besedotvornem pregibanju besed - v treh slovenskih slovnicah . Najprej v Hipolitovi priredbi Bohoričeve slovnice iz leta 1715 (HG 1715): ta se naslanja neposredno na Bohoričevo slovnico, prinaša kar nekaj avtorskih dodatkov, mnoga mesta pa so izpuščena z mislijo na nove uporabnike slovnice Nato v rokopisni slovnici iz leta 1755 (G 1755), pri kateri gre za močno skrajšan prepis Hipolitove slovnice, ki je prav tako narejen na precej visoki ravni . In nazadnje v celovški slovnici iz leta 1758 (G 1758), ki prinaša mestoma precej nekritičen nemški prevod Hipolitove priredbe . Gl . tudi Ahačič 2009 in Ahačič 2009a . E Z Pokazati želimo, da vse tri slovnice prinašajo toliko novosti, da pri obravnavi zgodovine slovenskega slovničarstva nanje ne moremo gledati kot na nepomembne priredbe takrat že stoletje in pol stare Bohoričeve slovnice .2 O S L 0 V z 1 Z A P I S K I 1 Ui 9 2 1 (Pre)ureditev snovi v Hipolitovi izdaji slovnice iz leta 1715 (HG 1715) 1.1 V celotni slovnici je HG 1715 vzpostavil sistem številčno urejenih poglavij, ki pri Bohoriču niso do te mere hierarhično razvrščeni - Bohorič namreč po Me-lanchthonu številči samo razdelke v skladnji . Poglavja je kot že Bohorič razdelil v tri knjige, ki obsegajo pravopis, etimologijo ter skladnjo. Ker gre za opazen poseg v besedilo in ker sta tej ureditvi sledila tudi G 1755 in G 1758, jo natančneje predstavljamo v spodnji razpredelnici . V prvem stolpcu je naveden naslov poglavja, s katerim se pri Bohoriču3 začne besedilo, ki ustreza Hipolitovemu besedilu (večkrat vsebuje namreč Hipolitovo poglavje več Bohoričevih), sledi navedba strani, naslov poglavja pri Hipolitu (samo prvi naslov, če so vmes še neoštevilčeni) in navedba strani pri Hipolitu. Knjige (= poglavja) o skladnji v pregled ne zajemamo, saj je tu Hipolit povsem naslonjen na Bohoričevo (= Melanchthonovo) razdelitev poglavij, le da naslove poglavij za razliko od Bohoriča številči ter v zadnje poglavje vključi razdelka o metaplazmu in prozodiji, ki sta pri Bohoriču samostojni poglavji . (Pod-) poglavja, ki pri Hipolitu niso oštevilčena, navajamo v lomljenih oklepajih (( )), naslove, ki pri Bohoriču niso mišljeni kot naslovi poglavij ali grafično niso prikazani kot naslovi, pa navajamo v oglatih oklepajih ([ ]) . Naslov poglavja pri Bohoriču Stran v BH 1584 Naslov poglavja pri Hipolitu Stran v HG 1715 DE ORTHOGRAPHIA 1 LIBER PRIMUS: De Orhographia Latino Slavonica 1 Tabella quarta: Orthographia latinoCarniolana 25 Caput I: De Literis Slavonicae Linguae 1 / Caput II: De Pronunciatone ex usu Literarum 2 Divisio elementorum 28 Caput III: De Divifione Elementorum 5 De numeris per literas notandis 29 (De Numeris per Literas notandis) 5 De apicibus quibufdam /. . ./ 30 Caput IV: De apicibus quibufdam 6 Poglavja o etimologiji iz obravnavanih treh slovnic do sedaj niso doživela natančnejše analize - izjema je kratka Toporišičeva analiza G 1758 (Toporišič 2003 [1988]: 331-342) . Tudi sicer se o teh treh slovnicah ni veliko analitično pisalo - še največ so v zadnjih desetletjih prispevali Anton Slodnjak (1971: 126-128), Martina Orožen (2003: 282-390), Josef Hahn (1971: 140-143) in Jože Toporišič (1984: 161-162; 1987: 324; deloma tudi 1989: 241-242) . Da ne bi po nepotrebnem izgubljali prostora, posameznih kategorij Bohoričeve slovnice, ki so obširno razloženi v njeni analizi (Ahačič 2007: 117-213), v prispevku podrobneje ne razlagam Bralec naj za natančnejšo orientacijo uporablja omenjeno delo Sequuntur quaedam 32 Caput V: Sequuntur quaedam 8 • obfervationes obfervationes 0 De Combinatione Literarum 10 Caput VI: De Combinatione Lite- 10 0 2 rarum 5 DE ETYMOLOGIA 40 LIBER II: 11 1 De Nomine De nomine ejufque Accidentibus NN Accidentia De motione Adiectivorum 40 Caput I: De motione et Compara- m Comparatio 41 tione HH De genere 43 Caput II: De genere, Numero, Figu- 15 Figura 44 ra et Cafu < Casus 44 Declinatio 44 De articulo 44 Caput III: De Declinatione Articuli 16 NN [Paradigma Mafculini Generis] 46 Caput VI: De Declinatione 20 Z Subftantivorum > Exempla 47 (Exempla) 21 O Paradigma generis foeminini 54 Caput V: Paradigma Generis Foe- 31 HJ minini Nomina generis Foeminini 55 (Nomina Foeminini Generis) 33 S A Paradigma generis Neutri 60 Caput VI: Paradigma Generis Neutri 40 O Nomina generis Neutri 61 (Nomina Generis Neutri) 41 Paradigma nominis adiectivi 63 Caput VII: Paradigma Nominis HH Adjectivi N Paradigma comparativi 64 (Paradigma Comparativi) 48 H De specie 67 Caput VIII: De Specie 50 [Ad Denominativa etiam perti- 69 Caput IX: De Numeralibus 54 nent Numeralia / . . ./] 54 Cardinalia 69 (Cardinalia) 58 Ordinalia 72 (Ordinalia) Multiplicata numeralia 73 Caput X: De multiplicatis Nume- 60 ralibus Ponderalia 74 (Ponderatio) 61 Distributiva 74 (Distributiva) 61 Adverbialia 75 (Adverbialia) 61 Temporis 75 (Temporis) 62 Numeralia in rius 76 (Numeralia in rius) 63 Verbalia 76 (Verbialia) 64 De anomalis 76 Caput XI: De anomalis 64 De compositorum declinatione 78 (De compositorum declinatione) 66 Pronomen 79 LIBER III: 67 De pronomine [Ego] 79 Caput I: De pronominibus, Ego, 67 [Tu] 79 tu, ille [Sui] 80 [Ille] 80 [Quis] 83 Caput II: De relativo, qui, quae, 73 Z [Qui] 85 quod 1 [Meus] 86 Caput III: De Pronom. meus, tuus, 76 K [Tuus] 87 luus O [Suus] 90 s [Nolter] 90 Caput IV: De Pronom Noiter, 82 L [Veiter] 91 Velter, Unus [en] 92 O De verbo 94 LIBER IV: De verbo 87 V [Verbo accidunt / . . . /] 94 Caput I: De Accidentibus Verbi 89 z Species 97 Caput II: [De] Speciebus Verbi 90 1 De formatione temporum in ver- 98 Caput III: De Formatione Tempo- 91 bis: Canones rum in Verbis: Canones Z Coniugatio verbi Subltantivi, 102 Caput IV: Coniugatio verbi 96 A Sum Subltantivi, Sum P Exemplum primi ordinis verbo- 108 Caput V: Exemplum primi Ordinis 103 rum / . . . / Verborum / . . . / s Verba primi ordinis 114 Caput VI: Verba Primi ordinis 111 K Exemplum verbi passivi primi 116 Caput VII: Exemplum Verbi 114 ordinis Pallivi, primi ordinis 1 De verbis imperlonalibus 121 (De verbis impersonalibus) 121 m Exemplum secundi ordinis ver- 123 Caput VIII: Exemplum Secundi 122 • 20 borum Ordinis verborum Verba secundi ordinis 128 Caput IX: Verba Secundi Ordinis 129 9 • 1 Exemplum verbi passivi lecundi 135 Caput X: Exemplum Verbi Pallivi, 138 1 2 ordinis lecundi ordinis [Verbum Imperlonale / . . . /] 140 (Verbum Imperfonale /. . ./) 144 Exemplum tertii ordinis verbo- 141 Caput XI: Exemplum tertij ordinis 146 rum Verborum Verba tertii ordinis 147 Caput: XII: Verba Tertij ordinis 152 De verbis passivis tertii ordinis 152 Caput XIII: Der Verbis PalTivis 157 Tertij Ordinis Exemplum verbi imperlonalis 152 (Exemplum Verbi Imperlonalis) 158 De participiis 153 (De participijs) 159 / / Caput XIV: De Verbis Anomalis 160 De adverbiis 154 LIBER V: 162 De Adverbijs, praepolitionibus, Conjunctionibus & Interjectionibus Caput I: De Adverbijs De praepositionibus 158 Caput II: De Praepolitionibus 167 De Praepolitionibus / . . . / cum 162 Caput III: De Praepolitionibus / . . . / 173 Ablativo / . . . / cum Ablativo / . . ./ De Praepolitionibus, quae apud 163 Caput IV: De Praepoiitionibus, 174 latinos, vel Acculativum, vel quae apud latinos, vel Acculativum, Ablat . exigunt vel Ablat . exigunt De coniunctione 164 Caput V: De Conjunctione 175 De interiectionibus 166 (De interjectionibus) 176 Iz gornje razpredelnice je razvidno, da je Hipolit naredil strukturo slovnice bolj pregledno in s tem uporabniku olajšal iskanje posameznih vsebin. Vendar pa ^ je pri tem naredil nekaj napak, saj je združeval tudi poglavja, ki ne sodijo sku- § paj glede na izhodiščni naslov (npr . I/3, II/10, II/11, IV/7, IV/10, IV/13, V/5) . ^ Še posebej opazno je, da pod poglavjem o množilnih števnikih (multiplicata; II/10) našteje še »števnike teže«, delilne, prislovne in časovne števnike, štev- ^ nike na -rius in izglagolska imena, pod poglavjem o trpnih glagolih tretje vrste ^ pa obravnava (poleg neosebnih glagolov) tudi vse deležnike (IV/13) . S takšnim ^ načinom številčenja je tudi nekoliko zabrisal osnovna poglavja Bohoričeve ^ slovnice, ki jih Bohorič navaja v glavi vsake strani - npr . poglavje de specie ^ (vrsta) obsega pri Bohoriču tudi števnike in izglagolska imena, torej Hipolitova poglavja II/9 in II/10 . ^ Bohorič uporablja nemške ustreznice (z eno izjemo) le v poglavju o imenu, pa še to ne sistematično in ne povsod Za natančni pregled gl Ahačič (2007: 164) 1.2 Hipolit je dosledneje od Bohoriča4 latinskim in slovenskim primerom dodajal tudi nemške . Tako je v nemščino prevedel večino primerov ter večino paradigem . Neprevedeni primeri se pojavljajo precej naključno - predvsem na razlagalnih mestih, kjer nemški pomen besede niti ni pomemben (npr . gerliza (HG 1715: 15), delu (15), dobru (15), ta velik (15), bleduft (33), zheluft (33), mijh (33), kad (33) itd. , ponekod pri števnikih (59-60)), pri nekaterih besedah, kjer bi imel lahko težave s prevodom (npr. bojl, vezh, cilu, mozhnu, viffoku, pre pri opisnem stopnjevanju (50)), bolj sistematično pa izpušča nemške prevode pri dvojini (npr. ona - illi duo (71), one - illae duae (71), ona - illa duo (72), pri paradigmah glagolskih časov ^ (98, 104-105, 108-111, 115-119, 123-128, 139-143, 146-151)), pri razdelkih ^ o očetnih in svojilnih imenih ter pomanjševalnicah (51-53), pri pravilih o tvorbi glagolskih oblik (91-96), pri deležnikih (159), prislovih (163-167), ponekod pri « predlogih (168-174) in veznikih (175-176) . Včasih je pri dvojini preveden samo ^ imenovalnik, ostali skloni pa ne (katera - qui duo - welche zwey ipd . za vse spole (73-74), moja - mei duo - meine zwey ipd . za vse spole (77), fvoja - fui duo -feine zwey ipd . za vse spole (81-82), nafha - noftri duo - unfere zwey ipd . za vse spole in osebe (82-84)), prav tako ne prevaja paradigem, ki se ponavljajo (npr. quis - kateri (75-76)) 2 Etimologija (= poglavje o pregibanju besed v oblikoslovnem in besedotvornem smislu) v Hipolitovi izdaji slovnice (HG 1715) 2.1 Dodatki k besedilu BH 1584 V knjigi (= poglavju) o etimologiji najdemo več izvirnih Hipolitovih dodatkov k Bohoričevemu besedilu (BH 1584) . E Z 1 K O S L 0 V z 1 Z A P 1 S K 1 1 20 9 2 2.1.1 V razdelku o pregibanju po spolu (HG 1715: 12; BH 1584: 40-41) je Hipolit temeljito preoblikoval in dopolnil Bohoričevo besedilo BH 1584: 40-41 HG 1715: 12 O pregibanju samostalnikov po spolu Pre-gibajo se z dvema končajema, pri čemer se [imena] ženskega spola vedno končujejo na -a, npr. Kojn, equus, Rofs, Kojnka, equa, Röffin/Feldin, Lev, Leo, Lew, Levinja, Leaena, Lewin. 5 Samostalniki - zlasti moškega spola - se pri Slovencih in Kranjcih končujejo na vse črke abecede razen na q in y, toda samostalniki ženskega spola spola se najpogosteje končujejo na a in st, samostalniki srednjega spola pa precej pogosto na u in e, kakor bodo jasneje pokazale spodnje paradigme . 6 Hipolitova sprememba besedila je glede na BH 1584 razvojno korak naprej in kaže na samostojno analizo gradiva . S tem je Hipolit povečal možnost uvrščanja samostalnikov v paradigme na podlagi njihove imenovalniške oblike 2.1.2 Podobno vlogo ima tudi opomba, ki jo je Hipolit dodal sklanjatvi samostalnikov ženskega spola (HG 1715: 33; BH 1584: 55): Imena ženskega spola, ki se končujejo naJt, npr. bleduft, zheluft itd . imajo da-jalnik in ločilnik enak rodilniku, ki se končuje na fti, tožilnik in zvalnik pa enak imenovalniku, ki se končuje na uft ali oft Enako velja za vsa imena ženskega spola, ki se končajo v rodilniku na i, npr . mifh, kad itd . 7 Poleg tega je s tem pojasnilom Hipolit nadomestil Bohoričevo opombo o sklanjanju besede muzh v Preizkusu etimologije (BH 1584: 174) .8 Ne drži torej opomba, da je Hipolit s tem, ko je izpustil Bohoričev Preizkus etimologije, povzročil, da je iz slovnice izginil sklanjatveni vzorec za 2 . žensko sklanjatev (Toporišič 2003: 333) . Da ima uporabnik na voljo vse potrebne podatke, ki so potrebni za njeno tvorbo, je razvidno iz naslednje razpredelnice . »De motione fubftantivorum . Moventur etiam fubftantiva, per duas terminationes, vbi foe-minina femper in a exeunt, ut: Kojn, equus, Rofs, Kojnka, equa, Röffin/Feldin, Lev, Leo, Lew, Levinja, Leaena, Lewin.« »Subftantiva maxime mafculina apud slavos et carniolos definunt in omnes literas Alpha-beti, folis, q, et y, exceptis, foeminina tamen perfaepe in A, ft, et neutra frequentius in, u, et e, exeunt, prout inferius fubjecta paradigmata clarius monftrabunt .« »Nomina foeminina exeuntia in ft, ut bleduft, zheluft etc habent Dativum et Ablativum fimilem Genitivo in fti, uti et Accufat . et Vocat . fimilem Nominativo exeunti in uft, vel oft, fimiliter omnia Foeminina exeuntia in I, in Genitivo ut mifh, kad, etc .« Preizkus etimologije je dodatek poglavju o etimologiji, ki prinaša oblikoslovno in besedotvorno analizo očenaša (BH 1584: 167-175) . Kot smo opozorili že pri obravnavi Bohoričeve slovnice (Ahačič 2007: 129-130), se tudi brez omenjene opombe sklanjatev izide (s pomočjo podatkov v slovarčkih), tako da že Bohorič v resnici ni izpustil nobene paradigme 6 8 Osnovno pravilo Sklanjatev glede na dodano opombo ta mati te matere ti materi to mater o mati od te matere bleduft bledufti (končnica na podlagi pravila ali slovarčka) bledufti (dajalnik je enak rodilniku) bleduft (tožilnik je enak imenovalniku) o bleduft (zvalnik je enak imenovalniku) od te bledufti (ločilnik je enak rodilniku) mifh mifhi (pravilo/slovarček) mifhi (daj . = rod .) mifh (tož . = im.) o mifh (zv . = im.) od te mifhi (loč . = rod. ) 'T 0 0 2 • 5 m HH < Z NN Z > O hJ ^ O NN Z H Tudi za Hipolitov opis sklanjatev tako lahko rečemo kakor za Bohoričevega, da zajema vse paradigme - le z nekoliko drugačno razvrstitvijo, kot je v navadi v današnji teoriji . 2.1.3 Uvodnim razdelkom pri imenu je Hipolit dodal odstavek o številu (numerus), ki je pri Bohoriču manjkal (HG 1715: 15; BH 1584: 43), kar je bilo še posebej opazno zato, ker slovenščina poleg ednine in množine rabi tudi dvojino . 9 Hipolit je to pomanjkljivost odpravil z naslednjim pojasnilom: »Števila so pri Slovencih kakor pri Grkih tri, in sicer ednina, dvojina ter množina, kakor bo jasneje razvidno iz spodnjih sklanjatev.«10 2.1.4 Pri sklanjatvi samostalnikov moškega in ženskega spola je Hipolit prepisal Bohoričevo opombo, da končnice sledijo končnicam člena . Da to za rod. dv. ne drži, pa je opazil pri opombah k sklanjatvi samostalnikov srednjega spola . Bohoričevo opombo (BH 1584: 60) je zato dopolnil takole (HG 1715: 41 - dopolnitev je podčrtana): »Tudi tu, kakor pri moškem in ženskem spolu, skloni sledijo končnicam člena razen v rodilniku dvojine . « 2.1.5 Za razumevanje so zelo dobrodošli novi primeri, dodani poglavju o sklanjatvi zloženih imen (HG 1715: 66; BH 1584: 78) . Ti primeri potrjujejo interpretacijo nekoliko nejasnega Bohoričevega pravila, kot smo jo prikazali v Ahačič (2007: 136): vsa tuja imena so nesklonljiva, razen če jih sklanjamo . Skupaj z dodanimi primeri (v navedku so podčrtana) se pravilo pri Hipolitu tako glasi (HG 1715: 66): »Tuja imena, to je vsa, ki niso slovenska, so nesklonljiva, npr. Abraham, Ifaac, Scipio, Cicero, razen če se jim dodaja končnica glede na člen določenega spola, npr. tiga Abrahama, Ifaaca, Scipiona, Cicerona.«11 Sama razlaga je bila očitno težje razumljiva tudi Hipolitu, zato je dodal primere za lažje razumevanje . Bohorič se je dvojine zavedal, le na tem mestu je na poglavje o številu enostavno pozabil (prim. Ahačič 2007: 125-126) . »Numerus apud slavos, quemadmodum apud graecos, eft triplex, videlicet: Singularis, dualis, et pluralis ut inferius ex declinationibus clarius patebit .« »Peregrina, hoc eft, quaecunque, non funt Slavonica, funt indeclinabilia, ut: Abraham, Ifaac, Scipio, Cicero, nifi illis affingatur terminatio, juxta articulum fui Generis: ut tiga Abrahama, Ifaaca, Scipiona, Cicerona, etc .« 9 E Z 1 K O s L O V z 2.1.6 Najdaljši Hipolitov dodatek je poglavje o nepravilnih glagolih (de verbis anomalis) . Dodatek je zanimiv z več vidikov, najbolj pa z vidika metajezika . Gre namreč za edino poglavje v knjigi, ki je z izjemo naslova v nemškem (ne latinskem) jeziku . Vzrok za vključitev poglavja o nepravilnih glagolih v slovnico težko natančno določimo HG 1715: 160-161 sedanjik jem grem pridem preteklik sim jedel sim ihal sim priihal Verba anomalia (nepravilni glagoli) prihodnjik bom jedel bom ihal/pojdem bom prishel velelnik jej idi/pojdi pridi nedoločnik jeiti iti priti N A P 1 s K 1 1 cn 20 9 2 Hipolit poglavje uvede z naslednjimi (nemškimi) besedami (HG 1715: 160): »Najdemo tudi nekatere glagole, ki se morajo, ker odstopajo od običajne spregatve, spregati takole . «12 Temu sledi paradigma sedanjega, preteklega in prihodnjega časa glagolov jem, grem in pridem, oblike za velelnik in nedoločnik teh glagolov in opomba (HG 1715: 162): »Optativni in konjunktivni naklon bomo tukaj izpustili, saj smo o njima že prej dovolj povedali . «13 Dejstvo je, da je bilo takšno poglavje v tedanjih latinskih slovnicah nekaj običajnega . Vendar pa je izbor primerov jem, grem in pridem glede na tedanje slovnice povsem samostojen . Najpogosteje rabljeni Alvares (1694: 97-106) prinaša na primer klasični nabor tovrstnih latinskih primerov: possum (morem, lahko), fero (nosim), volo (hočem), nolo (nočem), malo (raje hočem), edo (jem), comedo (pojem) ter fio (postanem) Poleg tega lahko v to skupino štejemo tudi sum (sem), ki v naši izdaji Alvara stoji izven te skupine kot verbum substantivum (Alvares 1694, 36-40), vendar v drugih izdajah ne (npr . Alvares 1596: 94-95), prav tako so v ljubljanskem Alvaru zunaj te skupine eo (grem) in nekateri drugi glagoli (Alvares 1694: 92-97), v nekaterih drugih izdajah pa ne (npr. Alvares 1596: 105-110) . Omenjeni nabor primerov najdemo tudi v drugih latinskih slovnicah, ki so bile v rabi v tem času Tudi v nemških slovnicah bi težko našli motivacijo za izbor primerov pri Hipolitu. Med glagoli, ki jih najdemo v HG 1715, se v njih največkrat omenja gehen, če sploh imajo poglavje o nepravilnih glagolih (npr. Ölinger 1574: 145) . Še najlažje si razložimo Hipolitov izbor primerov takole: s prevajanjem latinskih nepravilnih glagolov je prišel do dveh slovenskih glagolov, ki bi bila lahko nepravilna tudi v slovenščini (jem - lat edo ter grem - lat eo), pridem pa je dodal zaradi preteklika in nedoločnika, ki se pokriva z grem, in nasploh zaradi podobnosti z glagolom grem v nesedanjiških časih 12 »Man findet etliche Verba, welche / weilen lie von dem Ordinari Conjugation abweichen / müITen alio conjugiert werden .« Dodatek v prevodu okrepil avtor prispevka . 13 »Modus optativus, und conjunctivus werden allda aufgelarfen / weilen von beyden ichon vorhero genugfamb ift gemeldt worden .« Kot nepravilne je lahko Hipolit (za razliko od Bohoriča) te glagole razpoznal iz naslednjih vzrokov: • Jem se pri Hipolitu glede na Bohoričeve sheme res ne sprega pravilno, saj Hipolit navaja za 3. os . ed. sed. obliko jej, tako pri grem kot pri jem pa bi lahko kot nepravilni šteli obliki za 2 . in 3. os . mn . sed . (jeftä, greftä, jedo, gredo vendar tudi z varianto grejo, ki bi bila po Bohoriču pravilna) . Bohorič sicer šteje ta glagola kot pravilna glagola na -em, pri čemer si mora uporabnik slovnice obliko za (nepravilni) deležnik preteklega časa na -l in obliko za nedoločnik seveda zapomniti . • Tudi pridem se v sedanjiku sprega glede na Bohoričeve spregatve pravilno . V Preizkusu etimologije Bohorič (BH 1584: 169) celo izrecno zapiše, da gre za (pravilni) glagol »druge vrste«, torej glagol na -em. Kot nepravilna bi lahko štel Hipolit deležnik preteklega časa na -l (prifhel) in nedoločnik (priti), kar pa je pri Bohoriču stvar slovarja, saj si moramo obliki zapomniti, in ne spregatve V prid nepravilnosti glagola grem govori tudi Hipolitova opomba k paradigmi prihodnjega časa tega glagola (HG 1715: 161): »Poleg tega lahko opazimo, da glagol grem (ich gehe) namesto običajnega prihodnjika rabi glagol pojdem (ich werde gehen), torej pojdem, pojdefh, pojde; dv . pojdeva, pojdeta, pojdeta; mn. poj-demo, pojdete, pojdejo. «14 Novi pa niso samo primeri . Med oblikami za velelnik Hipolit navaja tudi obliko za velelnik za 1. os . ed . , ki je Bohorič (in po njem tudi Hipolit v spregatvah) nima: jei jeft, idi/pojdi jeft, pridi jeft (tudi v nemščini: effe ich, gehe ich, komme ich) Poleg tega rabi velelnik pojva itd (namesto pojdiva itd ) Hipolitovo poglavje o nepravilnih glagolih se nam torej ne kaže kot neutemeljeno, ampak kot ena večjih novosti te slovnice Je pa to poglavje očitno povsem izvirno in zato tudi nekoliko okorno . Še posebej opazne so nedoslednosti pri zapisovanju primerov glede na preostalo Bohoričevo besedilo, npr . nedosledno pisanje del . na -l: prifhal, prishel, prifhla, prishli ter neujemanje z zapisi v slovarčku (ki so narejeni po Bohoriču): 9 o o 2 • m HH P < NN Z > O hJ ^ o NN N H Slovarčki Poglavje De verbis anomalis Jem, Jelti, Jedil Jem, Jefti, jedel Grem, jiti, Ihal Grem, Iti, fhal Pridem, priti, prilhel Pridem, Priti, Prifhal/prishel 14 »Anbey ift zu mercken / daß das Verbum Grem, ich gehe / anftatt deß ordinarij Futuri gar offt brauchet / das Verbum Pojdem, ich werde gehen / alfo pojdem, pojdefh, pojde . Dual . pojdeva, pojdeta, pojdeta . Plur. pojdemo, pojdete, pojdejo .« E Z Poleg tega ima Bohorič (BH 1584: 33; in po njem Hipolit v prvi knjigi -HG 1715: 9): jidi, jejfti, jej, v novem poglavju (HG 1715: 161-162) pa beremo: N idi, jefti, jei . I ^ 2.1.7 Nekaj dodatkov najdemo tudi v poglavju o predlogu. Razlagi vezave predlogov per (apud) in super (adversus) je Hipolit glede na Bohoriča (BH 1584: s 158-159) dodal še podatek o primerih v množini, s čimer je postalo besedilo L bistveno bolj uporabno za bralca . Pri predlogu per (HG 1715: 168) ima tako po 0 Bohoriču razlago: »[Primeri s per] se vežejo z dajalnikom, npr. per Ozhetu /. . ./, v per materi. « Vendar doda: »V množini pa [se vežejo] z rodilnikom, npr . per ozhe- tih, per materih itd. «15 Pri predlogu super pa ima (HG 1715: 169) po Bohoriču: »Veže se z dajalnikom, vendar se pogosteje rabi zapostavljen, npr . ozhetu Super / . . . /, Materi super / . . . /, Bogu super / . . . / . Za seboj ima lahko tudi tožilnik, npr . super Z Ozheta, super mater / . . . / . « Nato pa doda: »Enako v množini: če je predlog super A zapostavljen imenu, se veže z dajalnikom, npr . ozhetom super, materam super p itd . Če pa je predpostavljen, se veže s tožilnikom, npr . super ozhete, super matere 1 itd.«16 s Bohoričevi razlagi (BH 1584: 163) pri vezavi predloga v v množini: »Dajal- K niki množine spremenijo zadnji zlog v ih, npr. v'telefih /. . ./«, je Hipolit dodal še pri- 1 mer za mestnik, ki ga je Bohorič spregledal (HG 1715: 174; dodani del je podčrtan): 5 »Dajalniki množine spremenijo zadnji zlog v ih ali ah, npr . v'telefih /. . . /, v'zerkvah 2 /.. ./.«17 o Pri latinskem predlogu secundum 'po, glede na' (BH 1584: 161; HG 1715: • 172) je Hipolit prevodu s slovenskim predlogom sa dodal še prevod s slovenskim — predlogom po in razlago njegove vezave: »[Predlog secundum] pomeni tudi po, npr . /. . ./po tvoji vejfti in se tedaj veže z dajalnikom. «18 Pri predlogu zhres/zhes je Bohorič zagrešil napako, saj je razložil vezavo zhes morje kot vezavo z rodilnikom (BH 1584: 162) . Hipolit je to napako opazil, zato je primer v ednini spremenil: predlog zhes, ki se veže s tožilnikom, je zamenjal s predlogom v'prejk, ki se veže z rodilnikom, kot ima v razlagi Bohorič, v »Conftruuntur cum Dativo, ut: per Ozhetu, apud patrem, bey dem Vatter / per materi, apud matrem, bey der Mutter / in plurali tamen cum Genitivo ut per ozhetih, per materih etc . « »Conftruitur cum Dativo, fed frequentius per anaftrophen, ut, ozhetu Super, adverfum patrem Materi super, adverfum matrem: Bogu super, adverfum Deum Poteft etiam Accufativum habere poft fe, ut: super Ozheta, super mater, adverfus patrem, & adverfus matrem. Similiter in plurali fi praepofitio: super; poftponitur Nomini cum, Dativo conftruitur: ut ozhetom super, materam super, etc Si praeponitur cum Accufativo conftruitur, ut: Super ozhete, fuper matere, etc . .« »Dativi pluralis, mutant, ultimam fyllabam in, jh vel ah, ut, v'telefih, in corporibus, v'zerkvah, in templis .« »Significat etiam po, ut fecundum tuam confcientiam, nach deinen Gewiffen, po tvoji vejfti, et tunc regit dativum .« 15 17 množini pa je vezavo predloga zhes razložil s pravim sklonom (tožilnikom) . Kljub temu deluje celotno besedilo nekoliko nenavadno: »Zhres ali zhes, npr . v'prejk morja, 'čez morje', se veže z rodilnikom. V množini se veže s tožilnikom, npr. ^ /. . ./ zhes hribe. «19 ^ 1 hH K m HH P A 2.1.8 V poglavju o medmetu je Bohoričevemu primeru za medmet jadikovanja in jokanja (ejulatio etplanctum; BH 1584: 166) dodal še (HG 1715: 176): aube jou prejou 2.2 Izpuščena mesta glede na besedilo BH 1584 Poleg več manjših izpustov posameznih primerov in posameznih nepomembnih besed v razlagi (HG 1715: 11 (2x), 12, 13 (4x), 21, 46, 54 (2x), 80, 163, 165, 175) najdemo tudi nekaj vsebinsko pomembnejših izpuščenih mest: ^ • V opombi k oblikam primernikov in presežnikov (HG 1715: 15) je izpustil ^ Bohoričevo (BH 1715: 15) pripombo: »Nekateri primernike in presežnike pregibajo, vendar to ni običajno . «2" Ta in nekateri drugi primeri kažejo, da se > je Hipolit izogibal opisovanju nenormativne rabe . O • Izpustil je Bohoričev uvod v poglavje o sklanjatvi (Declinatio; BH 1584, 44): j »Zaimek hic, haec, hoc - leta, leta, letu bo nakazoval sklanjatev. Sklon na- ^ mreč večinoma sledi končnici tega zaimka . Zato sledi poglavje o členu . «21 q Glede na nadaljnje besedilo Hipolit s tem izpustom (HG 1715: 16) izpusti predvsem opažanje o ustrezanju končnic člena in končnic posameznih sklanjatev. • V poglavju o členu je Hipolit (HG 1715: 17) izpustil Bohoričev (BH 1584: ^ 44-45) povsem nepotreben in slabo razumljiv »literarni« dodatek o nerabi ^ člena • V poglavju o sklanjatvi člena je izpustil tri manj potrebne opombe (BH 1584: 45; HG 1715: 17-18) . • V poglavju o zaimku je unus izpustil (HG 1715: 87; BH 1584: 93-94) paradigmo zaimka eni, ena, enu (obdržal pa povsem identično paradigmo en, ena, enu) . 2.3 Druge spremembe glede na besedilo BH 1584 Hipolit je v HG 1715 glede na Bohoričevo besedilo naredil nekaj popravkov, zagrešilo pa se mu je nekaj novih napak K 19 »TRANS, über / zhres, vel zhes, ut: v'prejk morja trans mare, cum Genitivo, in plurali jungitur Accufativo ut trans montes, über die Berg / zhes hribe .« 20 »Movent quidam comparativos et fuperlativos in nominativo, fed inufitate .« 21 »Pronomen hic, haec, hoc, leta, leta, letu Declinationem indicabit Nam cafus fequitur, ut Plurimum terminationem, huius pronominis . Quare de articulo seqvitur.« Kozma Ahačič, Poglavje o etimologiji - oblikoslovnem in besedotvornem pregibanju besed ... 2.3.1 Popravki so naslednji: • v poglavju o spolu (HG 1715: 15;BH 1584: 43) sledi pravilu »Ženskega spola so namreč tiste besede, ki se v imenovalniku končujejo na -a, v množini pa na -e« pri Bohoriču neustrezen primer mati matere (im . ed . nima končnice -a), Hipolit pa ga je nadomestil z ustreznejšim primerom gerliza gerlize; • v poglavju o pregibanju števnikov (HG 1715: 56; BH 1584: 71) je namesto Bohoričevih latinskih primerov unus, una, unum dal slovenske eden, edna, ednu; < • Bohoričev (BH 1584: 84) im. ed. ž . katere je Hipolit (HG 1715: 73) popravil Z v pravilnega katera; 1 • pri Bohoriču manjka števnik dvanajfti (BH 1584: 72), Hipolit ga je dodal (HG 1715: 59); • pri Bohoriču manjka slovenski primer (BH 1584: 77), ki ga je Hipolit dodal: ^ jetre (HG 1715: 65); P • mi ifmo (BH 1584: 103) > mi fmo (HG 1715: 97) . K 2.3.2 Napake so naslednje: • Hipolit (HG 1715: 66) je napačno razumel Bohoričevo (BH 1584: 78) opombo množinskih samostalnikih . Bohoričevo pojasnilo »V tem so med narečji [dialecti] razlike« je namreč prepisal kot »V tem so si dialektiki [dialectici] neenotni«. • Hipolit (HG 1715: 80-81) je dvakrat prepisal paradigmo povratnega zaimka fvoj, in sicer so dvakrat prepisane oblike od mesta, kjer bi moral stati daj . mn. - na tem mestu začne spet od daj . ed. Zanimivo je, da je potem različno prepisal iste oblike: jvojih - fvojh, fvoi - jvoji itd . • reslozhim (BH 1584: 164) > relozhim (HG 1715: 174) . 2.3.3 Posebej velja omeniti še naslednji spremembi: • vel. mn. 3. os.: bodite oni fekani (BH 1584: 118) > bodejo oni fekani (HG 1715: 117); • konjunktiv perfekta »neosebnega glagola«: kadar fe je bilu lubilu (BH 1584: 153) > kadar fe je lubilu (HG 1715: 158) [po vzoru paradigme pri glagolu fekam, vendar drugače kot pri glagolu pezhem] . 2.3.4 Poleg tega je pri primerih Hipolit naredil naslednje popravke slovenskih primerov in njihovih glasoslovnih značilnosti oziroma njihovega zapisa:22 22 Naglasov ne pišemo, vse pišemo z malo začetnico, več pojavitev iste besede na isti strani ne označujemo sodez > sodnyk (11), od teh ozhetih > od tih ozhetih (21), shelesen > ^^ fhelejfen (53), shelesom oblit > is fhelejfom obijt (53), fhkornizami obut > s'fhkornizami obut/ofhkornizan (53), s'plafhem oblezhen > s'plajfhom ob- ^ dan/oplajfhan (53), s'vufhefmi dobru obdilen > vuhat (53), v'vinu v'dan > vinu fdan/vinen (53), kir rad punte sazhejnja > puntarfki (53), kamenit > kameniten (53), pian > pyan (54), perniza > pernik (54), milliar > million (58), petdefeti > pedefeti (59), ofam gub > ofom gub (60), dveju let > dve-juh let (63), treh let > treih let (63), zbajer > zbajer/dvojak (63), vajla > vela (63), bolesan > bolesen (64), peifen > peifom (64), peuka > peukinja (64), vera > vjera (65), lubesan > lubesen (65, 95, 151), oroshie > oroshje23 hh (65), buquae > bukve (65), ker nepremore > nepremoshen (66), tigaiftiga > j^h tigaifta (69) [napaka], tigaiiftega > tigaiftiga (69), nje > nje/jih (70), mujga itd . > mojga itd . (77), od mojh > od mojih (78), od tvoih > od tvojih24 (79), fvoje > fvojie (81), fvojae > fvoje (81), nafhmu > nofhimu (83), kotere > katere (87), delanae > delane (93), ie > je (97), vi dvae > vi duje (105), kamer > kamar (163), nuter > noter (163), nutrekaj > notrekaj (163), vifhki > kvifhku (163), kamoj > kamaj (163), ako kej kod > ako kaj kod (164), do-nes > donas (164), tretizh > tretjizh (164), bojle > bofte [!] (164), ferzhnu > mozhnu (165), majhinuu [!] > majhenu (165), gar zheftu > ziluzheftu (167), snutraj > snotraj (171), sida [rod .] > ofydja (171), polgi > poleg (171), ^ fvet > fvejt (171), vprizho rata > v'prizho ratha (173), v'cerkov > v'zerkou (174) [toda na isti strani HG: v'Cerkvi], oli > ali (174), tamazh > tamuzh O (175), satiga > fatiga (176), tedaj > tedaja (176) . ^ HH 2.3.5 Na koncu omenimo še dodane in izpuščene primere v poglavju o tvor- ^^ jenih imenih (derivativa), ki jih ne najdemo le pri Hipolitu, ampak v vseh treh obravnavanih slovnicah (HG 1715: 51-52; G 1755: 20b-21a; G 1758: 62-64; BH 1584: 67-68) ter so zanimive tudi kot imenoslovno gradivo . To poglavje med primeri namreč prinaša oznake (plemiških) družinskih imen in poimenovanja prebivalcev . HG 1715, G 1755 in G 1758 so zato med primere vnašali spremembe, ki so prav gotovo povezane s pogostnostjo rabe določenih imen v njihovih okoljih . Iz naslednje razpredelnice so razvidni tako vsebinski kakor tudi besedotvorni dodatki in črtani primeri Pri HG 1715 bi opozorili predvsem na spremembo Bohoričevih imen na -ica v primere na -ca ter na dodane primere na -ovka (npr . Blagajo-uka), -čan (npr . Lublanzhan) in -ka (npr . Novamefzhanka), ki jih pri Bohoriču ni . Pri G 1758 pa je opazna skupina primerov na -ča, ki jih razlaga kot žensko obliko imen na -čič (Zhelouzha, Lublanzha < Zhelouzhizh, Lublanzhizh). m 23 Takšnih nihanj med i in j je še več (npr. Ieft > Jeft (146, 148) itd .), a jih nisem v celoti izpisoval; ta primer je izpisan kot tipičen . 24 Takšnih popravkov je več tudi drugod . E N 1 K O S L O V 2 1 N A P 1 S K 1 1 • 0 9 2 Primeri pri Primeri v HG 1715 Primeri v G 1755: Primeri v G 1758: Bohoriču 20b-21a glede na 62-64 glede na 1715 HG 1715 Tershazhki Obdržal: Obdržal: Obržal: Blagajski Blagajski Blagajski/-ouk;a Lublanzhizh/-zhan/ Srinfki Lamberger/-ar/ Gallembergarfki -zhiza/-nzha [!] Slujnfki -arzhizh/-arski Lamberger/-ar Novamefzhanka Mudrufhki Auerfperger/-ar/ Auerfperger/-ar/ Karzhanka Lamberger/-ar/ -arski/-arzhizh -arzhizh -arzhizh/-arski/-ariza Wernekar/-zhizh Lublanzhizh/-zhan/ Auerfperger/-ar/ Shajrarzhizh -zhiza -arzhizh/-arski Lublanzhizh/-iza/ Novamefzhan/-ka Shajrar/-zhizh/-erjou -fhiza Wemekar/-zhizh Kamenzhizh/-fhiza Lublanzhizh/-iza/ Dodal: Dodal: Dodal: -fhiza Gallembergarfki/ Firmianfki Grienbergar/-arski/ Kamenzhizh/-fhiza -zhizh/-rza/-rjou Stubenbergarzhizh/ -arzhizh/-arza/-ouka/ Raubarzhizh/-ski/ -arfka/-arza -arjou -rza Lesljouka Zhelouzhizh/-zhan/ Tauffrarzhizh/-rza -zhiza/-zha [Lambergarza]25 [Blagajouka] Rafpouka Kushlanouka [Lublanzhan] [Kamenzhan] Novamefzhan/-ka Karzhanka Črtal: Črtal: Črtal: Tershazhki vse ostale primere: vse ostale primere Srinfki Auerfpergarfki/ Slujnfki -zhizh/-fka Mudrufhki [Gallembergarzhizh/ Shajrar/-erjou -fka/-za] Wernekarzhizh Raubarzhizh/-rza Tauffrarzhizh/-rza [Lambergarfki/-tza] [Raubarfki] Rafpouka Kushlanouka Kamenzhizh/-zhan/ -fhiza Karzhanka Oglati oklepaji kažejo na dodatek v besedotvornem smislu 25 Kozma Ahačič, Poglavje o etimologiji - oblikoslovnem in besedotvornem pregibanju besed ... 3 Etimologija v rokopisni varianti slovnice iz leta 1755 (G 1755) m G 1755 je dosledno krajšal besedilo HG 1715, ki je bilo njegova osnovna predloga ^ (na to kažejo vsa mesta, ki se razlikujejo pri BH 1584 in HG 1715) . Primerjava med ^ HG 1715 in G 1755 je pokazala, da je G 1755 glede na HG 1715 izpustil primere na 74 mestih in razlage ali dele razlag na 86 mestih . Na več mestih je izpuščal tudi ^ nemške prevode Poleg tega je občasno spreminjal nekatere formulacije v latinskih razlagah, vendar brez vpliva na pomen Večina omenjenih posegov v besedilo ni vplivala na vsebino slovnice, nekaj posegov pa je opaznejših 26 S pojasnilom, da gre v slovenščini za isto sklanjatev kot pri že navedeni paradigmi zaimka kateri (quis) - to pojasnilo drži - je izpuščena paradigma zaimka kateri (qui) (G 1755: 28b; HG 1715: 75-76) . Poenostavljene so oznake za čase: preteklik ima tako samo oznako praeteritum (in ne več praeteritum imperfectum, perfectum, et plusquamperfectum) To je dokaj pomembna sprememba, saj postavlja na prvo mesto stanje v slovenščini za razliko od stanja v latinščini (tako je na vseh relevantnih mestih, npr. G 1755: 35b; HG 1715: 97) Zato odpadejo tudi nekatere razlage o skupnih oblikah za pretekle čase (npr razlaga HG 1715: 99) Pri paradigmah časov so črtane domala vse opombe, tudi daljše (G 1755: 35b-47b), redke opombe, ki so ostale, pa so, kolikor se da, okrajšane. Izpuščen je ves zadnji del pri trpnih oblikah glagolov na -am ter celotna opomba (G 1755: 41b; HG 1715: 120-121), poglavje o neosebnih glagolih, ki sledi (G 1755: 41b; HG 1715: 121), pa je močno okrajšano - vendar ne na račun vsebine. ^ Drugod (G 1755: 45b, 48b) so poglavja o neosebnih glagolih izpuščena Izpuščeno je tudi poglavje o deležnikih (G 1755: 48b; HG 1715; 159) . W V poglavju o nepravilnih glagolih (G 1755: 49a-50a), ki je izvirno Hipolito-vo (HG 1715: 160-162) in je imelo komentarje v nemščini, so komentarji večinoma izpuščeni, kar je ostalo, pa je prevedeno v latinščino . V poglavju o prislovih je izpuščen razdelek concedendi (G 1755: 51a; HG 1715: 166), v poglavju o predlogih pa sta združena (latinska) predloga e in ex, kar spet kaže na večjo naslonjenost na slovenščino (in ne latinščino) . 4 Etimologija v celovški izdaji slovnice iz leta 1758 (G 1758) Poglavje etimologije ima že nekatere pomanjkljivosti, ki so nastale zaradi nekritičnega prevajanja slovnice v nemščine, vendar pa so te pomanjkljivosti manj očitne kot v poglavju o skladnji (prim . Ahačič 2009) . Prinaša pa tudi nekaj zanimivih novosti .27 4.1 Dodatki k Hipolitovemu besedilu Vidna je tendenca po podajanju nemških ustreznic latinskim slovničnim izrazom, vendar pa to ni dosledno izpeljano v celi slovnici Poleg tega na začetku 26 Za poglavje o tvorjenih imenih gl . zgoraj . 27 Za poglavje o tvorjenih imenih gl . zgoraj . Z knjige (= poglavja) o etimologiji najdemo dodano šolsko razlago lastnega in občnega ime (nomen proprium, nomen appellativum; G 1758: 17): »Lastno ime N je ime [nomen], ki označuje določeno (krstno) ime ali priimek osebe, mesta, 1 vasi, gore ali reke, npr . Johannes, Clagenfurt itd . Občno ime pa je ime, ki ozna-^ čuje splošno in nedoločeno stvar, npr . Sodnyk, ein Richter. «28 Takšnim defini-O cijam se je Bohorič (glede na Melanchthona, ki jih ima) dosledno izogibal, zato s v G 1758 niso neopazne . Ker tovrstnih definicij pozneje ni, je povsem mogoče, L da so bile ambicije avtorjev slovnice sprva večje, kot sta jih lahko uresničila v 0 celotni slovnici . V poglavju o prislovu (G 1758: 176; HG 1715: 162) najdemo v samo še kratek pojasnilni dodatek, ki pravi, da je prislov del govora: »ki se dodaja drugim delom« . S primerom je dopolnil opombo, ki govori o določni in nedoločni in določni obliki pridevnika . Pravilu (G 1758: 57; HG 1715: 46) »Nekateri [pridevniki] se Z rabijo v osnovniku ali v prvi stopnji moškega spola s končnico -i . V tem primeru se A mora tudi zvalnik končati na -i« je dodal primer s pojasnilom: »npr . dober - ker se p reče v im . dobri, moramo tudi v zv . reči dobri (in ne dober) . «29 1 Močno je preurejeno poglavje o števnikih . G 1758: 67 najprej izpušča s opombo o logistični delitvi na enice in desetice (HG 1715: 55), namesto nje pa K vstavlja močno predelano in poenostavljeno razlago iz poglavja o naraščanju 1 glavnih števnikov (De propagatione numerorum Cardinalium; HG 1715: 57) . 55 Glede na Hipolitovo besedilo sta dodana števnika 14 in 15, kar se vidi tudi v za- • pisu števnika 15:pietnajft. Sledi spet Hipolitovo besedilo od števnika 10 naprej, o ki prinaša tako rekoč enako vsebino, le da je razširjena s primerjavo s stanjem • v hrvaščini . Hipolitovo poglavje o pregibanju in sklanjanju opisanih števnikov — (HG 1715: 56) je premaknjeno v opombo (Anmerckung; G 1758: 69), pred njo pa novi izvirni in precej zapleteno napisani odstavek (»Način zlaganja preostalih števil je naslednji: najprej postavimo enostavno število [= enico], nato eno od omenjenih desetic, vmes pa damo besedico inu Npr če želiš izraziti število 45 na slovenski način, reci najprej pet, kar je petica, ki sledi številu 4 [v zapisu števila 45], oziroma »enica«, nato dodaj inu, nato pa 4, ki je tu štiridesetica, in reci fhtiridefet. Tako si dobil skupaj popolno število, ki ga izgovoriš kot pet 28 »Die Arth der übrigen Zahlen beyzulegen, ift diefe: man fetztet zu erft die einfache Zahl, nachdem eine auf den vergehenden Zehnern, mit entzwifchen gefetzten Wörtlein inu: als zum Exempel, du verlangft folgende Zahl zu exprimiren auf Windifche Arth 45 . fage alsdann pet, welches der nach dem 4 . nachgefetzte fünffer 5 . ift, oder die glatte einfache Zahl, fetze alsdenn inu, nach den 4 . , welcher dahier der viertziger ift, und fage: fhtiriefet, fo haft du die vollftändige Zahl beyfammen, und außgefprochen: pe inu fhtiridefet, fünff und viertzig, was nemblichen die zwey Ziffern andeuten .« »Einige gebrauchen fich bey den männlichen Gefchlecht in dem Pofitivo, oder erften Staffel bey den Außgang in dem Nomin. deß Vocalen i. fo muß auch der Voc. auf ein i. außgehen: e. g. dober, weil fie in Nom. fagen dobri, fo muß auch in Voc. dobri, und nicht dober gefagt werden.« inu fhtiridefet 'petinštirideset', to pa tudi pomenita dve navedeni številki,«)30 ter števnike 100, 200, 1000, 10000, 100000 in 1000000 (zlepljeno s strani: HG 1715: 57-58 in okrajšano; na novo je dodan števnik 100000: ftu taushent) (G 1758: 68-69) . Razdelek o vrstnih števnikih (G 1758: 70-71) je spet zlepljen po Hipolitu (HG 1715: 58, 60, 58-59) z dodanim izvirnim uvodnim odstavkom: »Kaj je vrstilno ime (nomen ordinale), števnik, ki razporeja v vrsto, ali vrstilni števnik, tako ali tako veš . Zato si oglej samo način, kako ta vrstilna imena sklanjamo .«31 Na koncu poglavja pa manjka celoten razdelek o števniku ftu (G 1758: 71; HG 1715: 59-60) . G 1758 je v poglavju o množilnih števnikih (G 1758: 72; HG 1715: 61) napačno povezal vprašalnico kulikugub? in odgovor leenkrat tulikaju (pravilni odgovor bi bil ena guba, dvej gubej itd . ) . To se je najverjetneje zgodilo zato, ker je pri Hipolitu besedilo na tem mestu nekoliko neposrečeno grafično stavljeno . V poglavju o predlogih je en primer spremenil tako, da nima konotacije na spolnost: primer okuli srama (HG 1715: 173) je spremenil v okuli nufa. 4.2 Krajšanje Hipolitovega besedila Izpuščenih mest glede na Hipolitovo predlogo je kar nekaj, med njimi so razlage izpuščene na 36 mestih, primeri pa na 20 mestih . Velja omeniti, da so pri paradigmah glagolov opombe praviloma premeščene na konec obravnave posamezne paradigme (HG 1715 jih navaja sproti med paradigmo) . Prestavljene so naslednje opombe: Stran, kjer bi morale glede na Hipolitovo besedilo v G 1758 stati opombe Stran, kamor so opombe prestavljene 112, 113, 114 117 119, 120, 121, 122 123-125 132 134 9 0 0 fS • 5 K S HH P A N NN Z V O L S O K NN N H Poleg tega so nekatere opombe, ki se ponavljajo ali kažejo na gornje opombe, izpuščene (G 1758: 137-139) . 30 »Die Arth der übrigen Zahlen beyzulegen, ift diefe: man fetztet zu erft die einfache Zahl, nachdem eine auf den vergehenden Zehnern, mit entzwifchen gefetzten Wörtlein inu: als zum Exempel, du verlangft folgende Zahl zu exprimiren auf Windifche Arth 45 . fage alsdann pet, welches der nach dem 4 . nachgefetzte fünffer 5 . ift, oder die glatte einfache Zahl, fetze alsdenn inu, nach den 4 . , welcher dahier der viertziger ift, und fage: fhtiridefet, fo haft du die vollftändige Zahl beyfammen, und außgefprochen: pet inu fhtiridefet, fünff und viertzig, was nemblichen die zwey Ziffern andeuten .« 31 »Was ein Nomen Ordinale, eine in Ordnung abgetheilte, oder Ordnungs-Zahl feye, wird dir ohne das fchon bewuft feyn, Anjetzto mercke nur die Arth, wie diefe Nomina Ordina-lia declinirt werden .« Večinoma izpuščena mesta niso vplivala na sporočilnost slovnice, saj je šlo W za krajšanja nebistvenih mest (npr . več primerov se skrajša v enega,32 izpuščajo se N usmerjevalna33 in povzemalna34 mesta, izpušča se razlaga, ki se ponovi kje drugje35 1 v slovnici), nekaj izpuščenih mest pa si zasluži nekoliko natančnejšo omembo . 36 K O 4.2.1 Večkrat so izpuščena mesta, ki bi bila lahko težje razumljiva že samemu S prirejevalcu G 1758 . Tu lahko omenimo razlago distribucije končnic -u in -e pri L pridevnikih srednjega spola (HG 1715: 11; G 1758: 18),37 kategorijo receptacula o rerum (posode in zbirališča; HG 1715: 54; G 1758: 66),38 dve mesti, kjer je Hipolit v naredil napako, zaradi česar sta nerazumljivi oz. težje razumljivi (1. HG 1715: 66; G 1758: 77; 2. HG 1715: 72; G 1758: 84),39 ter del razlage zvez en is (mej) nafhih ter en is (mej) vafhih (lat . nostras, vestras), ki je izpuščen v takem obsegu (HG 1715: 86-87; G 1758: 97-99), da lahko brez dvoma rečemo, da razlage v celoti prirejeva-Z lec G 1758 ni dobro razumel . A Poleg tega je okrajšal povsem razumljivo, a nekoliko bolj zapleteno razlago p o sestavinah izzloženskega glagola neprepovedujem (HG 1715: 89; G 1758: 101) .4" Z ^ 32 Najopaznejša je npr. združitev e in ex pri predlogih (HG 1715: 173; G 1758: 190) . ^ 33 Npr. »kakor bodo jasneje pokazale spodnje paradigme« [»prout inferius fubjecta para-^ digmata clarius monftrabunt«] (HG 1715: 12; G 1758: 18), uvodno naštevanje kategorij 5 (HG 1715: 11; G 1758: 17; HG 1715: 162; G 1758; 176), kazalke na oddaljena mesta (»Hic, • tj . ta: kazalni zaimek, njegovo sklanjatev smo opisali zgoraj pri členu v poglavju o ime- 0 nu« [»Hic, id eft, Ta: Pronomen demonftrativum, declinatio ejus fupra in nomine in arti-9 culo, praefcripta eft«], HG 1715: 70; G 1758: 82) ipd . 1 34 Npr. povzetek na koncu 8 . razdelka v poglavju o imenu (HG 1715: 50; G 1758: 61) . 2 35 Npr. opombe o tvorbi preteklika in prihodnjika (HG 1715: 93; G 1758: 105), ki so razvidne tudi iz paradigem glagola 36 Gl . tudi zgornje opozorilo na črtanje opombe o logistični delitvi števil na enice in deseti-ce (HG 1715: 55; G 1758: 67) . 37 »Na -u [se končuje] večina, na -e pa navadno samo tisti, ki se v moškem spolu končujejo na -zh ali imajo čisto [? purus] končnico .« - »In, V. quidem plurima, at in, E, plerumque ea, quorum Mafculina in Zh, definunt, vel quae puram habent terminationem ut, ardezh /.. ./« 38 »Posode in zbirališča, npr. calamarium, pernik, Federrohr itd .« - »Receptacula rerum, ut: calamarium, pernik, Federrohr, etc « 39 1 . »In hac re variant Dialectici [namesto: dialecti] /. . ./« - »Tu se razlikujejo dialektiki [namesto: narečja] /. . ./«; 2 . »Iz on imamo izpeljanko svojilnega pomena njegov, a, u, ki pa -ker se je ne da izraziti v latinščini - zavaja zaradi podobnosti z besedo njega, ki je v rodilniku, tako da se misli, da je oblika njegoviga isto, vendar ni, saj gre za rodilnik od izpeljanke njego [pravilno: njegov] .« - »Ab, ON, Derivatum, poffeffivae fignificationis eft, njegov, a, u, quod quia latine reddi non poteft, decipit fimilitudo vocis, njega, genitivi cafus, ut njegoviga, idem effe putetur, cum tamen, fit gentivus (sic!) a njego (sic!), deriva-tivae fpeciei .« [Hipolitove napake so podčrtane .] 40 Izpustil je naslednji del Hipolitove razlage: »kar [= beseda prepovedujem] je tudi sestavljeno iz pre- ('pred') in povedujem, kar je pogostnostnik glagola povejm ('povem'); od tod torej prepovedujem, kar pomeni 'pogosto ter spet in spet povem'« - »quod etiam compofitum eft, ex, pre, quod eft, ante, et povedujem, quod eft frequentativum a povejm, ideft, indico, hinc prepovedujem quafi, frequenter et identidem dico« Obenem v tem odlomku namesto delitve glagolov na enostavne (fekam), zložene in ^^ izzloženske (neprepovedujem), uvede zgolj ločevanje enostavnih (fekam) in zloženih (nafekam, neprepovedujem) glagolov . o 2 4.2.2 Izpuščeni sta tudi dve mesti (čeprav bi jih bilo lahko več), ki se nanašata na ^^ stanje v latinščini (1. HG 1715: 64; G 1758: 75; 2 . HG 1715: 120-121; G 1758: 134),41 ter po ena omemba slovenščine in nemščine (HG 1715: 96, 169; G 1758: ^ 111, 185) .42 Enako je izpuščena navedba Donata kot vira za poglavje o zaimku ^ (HG 1715: 67; G 1758: 79) . 4.2.3 Posebej lahko omenimo še naslednja izpuščena mesta: 1 . »Besede na -anus, npr. primanus« - »In ANUS, ut: Primanus«; 2 . daljše pojasnilo glede izražanja slovenskih glagolov s se v primerjavi z latinščino (»Nihilominus /. . . / ftudiofi hujus linguae«) . »/V/ slovenščini« - »in lingua Carniolana, feu Slavica«; »Nemci pravijo« - »Germani dicunt« »Von Participiis ift alles anfänglich gemeldet worden, ift alfo nicht nöthig zu wiederhollen « CLh Izpuščene so nekatere naslonske oblike osebnih zaimkov (me, te, se; HG 1715: 67-68; G 1758: 79-80), medtem ko so nekatere druge ohranjene (npr ga, mu; G 1758: 82) Izpuščeno je celo poglavje o deležnikih (HG 1715: 159) . Namesto njega je dodano naslednje pojasnilo (G 1758: 173): »O deležnikih smo vse povedali > že na začetku poglavja [= v razdelku o tvorbi glagolskih oblik ter pri posame- O znih glagolskih paradigmah], zato tega ni treba ponavljati . «43 j Poglavje o medmetu je združeno s poglavjem o vezniku (HG 1715: 176; ^ G 1758: 193), pri čemer so izpuščene nekatere kategorije veznika (condi- q tionales, ratiocinativae, ordinis, approbativae, complectivae). Okrajšani sta razlagi kategorij adversativae (widerftrebende) in causales (eine Urfach anzeigende) . Medmeti so zaradi takšnega združevanja obravnavni kot vezniki, ^ kar je tudi za tedanje čase velika napaka . „ K 4.3 Nedoslednosti kot posledice prevajanja slovnice iz latinščine v nemščino Bohorič in po njem Hipolit sta slovnico naslonila na latinski model, ki ga je G 1758 večinoma kar dobesedno prevajal v nemščino . Na mestih, kjer se latinščina ujema z nemščino, se je taka metoda dela obnesla, kadar se nemščina ni ujemala z latinščino, pa je prišlo v tako prevedenem besedilu do neželenih nedoslednosti in nerazumljivosti Tovrstne nedoslednosti so v okviru celotnega dela najbolj izrazite v knjigi (= poglavju) o skladnji (tam so namreč tudi največje razlike med lastnostmi latinskih in nemških primerov), vendar pa jih lahko opazimo tudi v knjigi (= poglavju) o etimologiji 4.3.1 Daleč najbolj neustrezno je ravnanje pri poglavju o predlogih. Tam so izhodiščni predlogi navedeni v nemščini, sledijo jim možni prevodi v slovenščino, Z razporeditev pa temelji na vezavi z latinskimi predlogi (ki jih v prevodu seveda W ni!) . Tako v uvodih v razdelke beremo naslednje (G 1758: 182): »Predlogi so raz-N porejeni glede na latinsko slovnico; najprej bomo obravnavali tiste, ki se v latinščini 1 vežejo s tožilnikom«,44 nato (G 1758: 189): »O predlogih, ki se pri Latincih vežejo z ločilnikom«,45 nato (G 1758: 190): »O predlogih, ki se pri Latincih glede na razli- 0 čen pomen vežejo ali s tožilnikom ali z ločilnikom . «46 Bralec mora tako slediti vrsti s nemških predlogov z različnimi vezavami, ki so prevedeni s še več slovenskimi L predlogi z različnimi vezavami . O v 4.3.2 Prevedenih je kar nekaj sklicevanj na stanje v latinščini, ki bralcu slovenske slovnice v nemščini ne povedo ničesar, če ne pozna zelo dobro izvirne slovnice, ampak ga lahko nasprotno zavajajo v povsem napačne sklepe . V poglavju o izimenskih samostalnikih (G 1758: 65) tako lahko preberemo, da se snov zaznamujoče besede, Z ki se v latinščini končujejo na -eus, v slovenščini tvorijo kot shelesen, latinske be-A sede na -atus pa kot v slovenščini is fhelejfom obijt. Latinskih primerov (ferreus in p ferratus), ki bi stvar pojasnila ni, ker sta prevedena v nemščino: eyfern, mit Eyfen 1 befchlagen . s K 4.3.3 Poglavje o vrstah glagolov se pri Hipolitu (HG 1715: 90) nanaša (zgolj) na 1 latinske glagole, zaradi česar v G 1758 (102-103) popolnoma izgubi pomen. Enako 55 so brez pomena razdelki, kot so gerundij na -do (G 1758: 106-107), supin na -tum in • gerundij na -dum (G 1758: 107) ter gerundij na -di (G 1758: 109), saj ne ustrezajo ne o stanju v nemščini ne stanju v slovenščini, latinskega izhodišča pa ne navajajo . Da se • je tega vsaj nekoliko zavedal tudi prirejevalec, kaže to, da je izpustil vmesni naslov — supina in TU (HG 1715: 95; G 1758: 109) . vendar pa je dejstvo, da svoji nalogi že 2 tu ni bil kos . 4.3.4 Gledano v celoti lahko rečemo, da prevajalec svoji nalogi ni bil kos . Prevajal je namreč tudi tisto, česar ne bi bilo treba ali česar ne bi smel . Nekritično je prepisal in prevedel celo celo stran dolgo Hipolitovo napako - ponovitev dela paradigme zaimka fvoj (G 1758: [92-93]), kar kaže na zelo nekritičen odnos do besedila predloge 5 Sklep Analiza poglavja o etimologiji v treh obravnavanih slovnicah nam je pokazala naslednje značilnosti . Hipolit je v svoji priredbi poglavja o etimologiji Bohoričeve slovnice (HG 1715) na več mestih dodajal besedilo, ki dodatno razlaga posamezno 44 »Die Vorwörter werden nach Arth der Lateinern gefetzt, und wird erftens von jenen gehandlet, fo bey den Lateinern einen Accufativum regieren .« 45 »Von denen Vorwörtern, fo bey den Lateinern einen Ablativum regiren .« 46 »Von denen Vorwörtern, fo bey den Lateinern nach verfchiedener Bedeitung, bald einen Accufativum, bald einen Ablativum regiren .« slovnično problematiko, dopolnjeval je mesta, ki so pri Bohoriču po Hipolitovem mnenju manjkala, pri vsem tem pa je pozorno opazoval jezikovno gradivo . Še poseben poudarek si zasluži najdaljši Hipolitov dodatek - poglavje o nepravilnih glago- ^ lih (de verbis anomalis), ki je v celoti izvirno . Nekaj mest iz Bohoričeve slovnice je ^ Hipolit tudi izpustil, nekaj jih je popravil ter tudi sam zagrešil nekaj napak. Za nadaljnjo obdelavo so še posebej zanimive izpisane spremembe slovenskih primerov, ^ ki kažejo tudi na nekatere jezikovne posebnosti . Poglavje o tvorjenih lastnih imenih pa je zanimivo tako zaradi imenoslovnega gradiva kakor tudi zaradi sprememb v vseh treh slovnicah, ki kažejo na upoštevanje lastnih imen, značilnih za okolje, v katerem je posamezna slovnica nastajala . Rokopisna slovnica iz leta 1755 nam prinaša močno skrajšan prepis Hipoli-tovega besedila iz leta 1715, vendar je to krajšanje narejeno tako, da ne vpliva na sporočilnost slovnice v celoti . ^ Nemški prevod Hipolitove slovnice, ki so ga leta 1758 oskrbeli jezuiti v Ce- ^ lovcu (najverjetneje dva avtorja), nam kaže nekoliko neenotno podobo . Po eni strani želi ta slovnica snov čimbolj približati povprečnemu bralcu, kar želi dosegati z nemškimi prevodi latinskih slovničnih izrazov, s šolskimi razlagami posameznih slovničnih pojmov ter z novo razporeditvijo znotraj posameznih poglavij (števniki, opombe pri glagolih) . Hipolitovi predlogi na nekaj mestih tudi doda besedilo in ga na nekaterih mestih okrajša . Po drugi strani pa kvaliteto tega poglavja niža dejstvo, da je na precej mestih Hipolitovo latinsko besedilo povsem nekritično prevedeno v nemščino, kar botruje mnogim nedoslednostim . Teh je v poglavju o etimologiji ^ sicer manj kot v poglavju o skladnji . ^ Kljub vsemu pa lahko sklenemo, da gre pri vseh treh obravnavanih slovnicah ^ za besedila, ki so pomembna tako z vidika ohranjanja norme slovenskih protestant- ^ skih piscev, kakor jo je kodificiral Adam Bohorič, kot tudi z vidika razvoja sloven- ^ skega jezikoslovja v prvi in v začetku druge polovice 18 . stoletja . Viri in literatura Ahačič 2007 = Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007. Ahačič 2009 = Kozma Ahačič, Skladnja v treh predelavah Bohoričeve slovnice (1715, 1755, 1758), Jezik in slovstvo 54 (2009), št. 2, 51-80 . Ahačič 2009a = Kozma Ahačič, Obravnava pravopisa v treh predelavah Bohoričeve slovnice (1715, 1755, 1758), Slavistična revija 57 (2009), št. 3, 399-413. Alvarus 1596 = Emmanuel Alvarus, De Inftitutione Grammatica Libri Tres, Integri, vt ab auctore funt editi, nunc emendatius excufi, Coloniae Agrippinae: In Of-ficina Birckmannica, fumptibus Arnoldi Mylij, 1596. Alvarus 1694 = Emmanuel Alvarus, Emmanuelis Alvari e Societate Jesu De institu-tione grammatica libri III. quorum secundus nuper est ad veterem fere gram-maticorum rationem revocatus, [Ljubljana:] typis Thaddaei Mayr, impensis Adami Scube, 1694. BH 1584 = Adam Bohorič, Arcticae horulae fuccifivae, Wittenberg, 1584. Z G 1755 = anonimno, Grammatica Latino-Germanico-Slavonica, b . kr . (rokopis, W BSB cod . Slav . 8; kopija v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, inv . Z št. 6/2007) . 1 G 1758 = anonimno, Grammatica oder Windisches Sprach-Buch, [Celovec:] Klein-mayr, 1758 O Hahn 1971 = Josef Hahn, Zu Cod . Slav . 8 der Bayerischen Staatsbibliothek, v: s Branko Berčič (ur . ), Adam Bohorič: Arcticae horulae: Die erste Grammatik L der slowenischen Sprache, München: Rudolf Trofenik, 1971, 140-143. 0 HG 1715 = Hipolit Novomeški, Grammatica Latino-Germanico-Slavonica, [Ljub-v ljana:] J . G . Mayr, 1715 . Orožen 2003 [1970/71] = Martina Orožen, Začetki slovenske jezikoslovne misli, v: Martina Orožen, Razvoj slovenske jezikoslovne misli, Maribor: Slavistično društvo, 2003 (Zora 26), 382-390. Z Slodnjak 1971 = Anton Slodnjak, Die Wirkung der Arcticae horulae von Adam A Bohorič auf das Schrifttum in den slowenischen Ländern von 1584 bis 1809, p v: Branko Berčič (ur. ), Adam Bohorič: Arcticae horulae: Die erste Gram- 1 matik der slowenischen Sprache, München: Rudolf Trofenik, 1971, 122-134. s Toporišič 1984 = Jože Toporišič, Prva slovenska skladnja, Slavistična revija 32 K (1984), št. 3, 159-181. 1 Toporišič 1987 = Jože Toporišič (ur . , prev . ), Adam Bohorizh: Arcticae horulae suc-5 cisivae - Zimske urice proste, Maribor: Založba Obzorja, 1987. • Toporišič 1989 = Jože Toporišič, Bohoričica 17 . in prve polovice 18 . stoletja, v: o Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana: Filo- 9 zofska fakulteta (Obdobja 9), 233-252. — Toporišič 2003 [1988] = Jože Toporišič, Oblikoslovje v celovški slovnici ali Slovenji jezikovni knjigi, v: Jože Toporišič, Oblikoslovne razprave, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 331-334. The Section on "Etymology" (Inflectional and Derivational Morphology) in Three Slovenian Grammars (1715, 1755, 1758) Summary This article presents the section on "etymology" (De etymologia) - that is, inflectional and derivational morphology - in three Slovenian grammars from 1715, 1755, and 1758 . First is the adaptation of Adam Bohorič's grammar by Hippolytus Rudolphowertensis from 1715 (Grammatica Latino-Germanico-Slavonica [Latin-German-Slavic Grammar]): this relies directly on Bohorič's grammar, includes a number of additions, and many parts are omitted with new users of the grammar in mind . Next is the manuscript grammar from 1755 (Grammatica Latino-Germanico-Slavonica), which is a greatly abridged copy of Hippolytus' grammar and is also produced in a rather elevated style . Finally, there is the Klagenfurt grammar of 1758 (Grammatica oder Windisches Sprach-Buch [Grammar, or a Slovenian Language Book]), which in places includes rather uncritical German translations of Hippoly-tus' reworking . ^ In his reworking of 1715, Hippolytus rearranged Bohorič's grammar fol- § lowing the principle of numbered sections, and he added German translations to the Latin and Slovenian examples . In several places in the section on "etymology" Hippolytus added text that additionally explains individual grammatical issues, ^ supplemented places that he felt were deficient in Bohorič's text, and in all of this carefully observed the linguistic material . Of special note is Hippolytus' longest addition: that on irregular verbs (de verbis anomalis), which is completely original Hippolytus also omitted some places in Bohorič's grammar, corrected some, and made some errors of his own The copied-out changes to the Slovenian examples, which indicate certain special linguistic features, are especially interesting for further analysis . The section on derived proper nouns is interesting because of both the ^ onomastic material as well as the changes in all three grammars, which show that the proper names used were characteristic of the environment in which the individual grammars were created The manuscript grammar from 1755 is a greatly abridged copy of Hippolytus' text from 1715, although this shortening was done such that it did not affect the overall message of the grammar The German translation of Hippolytus' grammar, which was created in 1758 by Jesuits in Klagenfurt (probably by two authors) has a somewhat irregular aspect On the one hand, this grammar seeks to make its subject matter as accessible as possible to the average reader, which it tries to achieve through German translations of the Latin grammatical expressions, with educational explanations of individual grammatical concepts, and with a new arrangement within individual sections (featuring numbers and notes by the verbs) . Text is also added to Hippolytus' original ^ in some places, and in some places it is shortened . On the other hand, the quality of this section is impaired by the fact that in quite a few places Hippolytus' Latin text is translated completely uncritically into German, giving rise to many inconsistencies There are fewer of these in the section on "etymology" than in the section on syntax Nonetheless, all three grammars examined involve texts that are important not only from the perspective of preserving the norm of the Slovenian Protestant writers as codified by Adam Bohorič, but also with regard to the development of Slovenian linguistics in the first half and beginning of the second half of the eighteenth century Trubar ali Trobar? Prispevek k etimologiji in razvoju priimka Primoža Trubarja Boris Golec o o fS • 5 K m HH Razprava obravnava priimek začetnika slovenske književnosti Primoža Trubarja (1508-1586) . Sistematično so obravnavani vsi zapisi priimka, ki se v Trubarjevem rodnem okolju pojavljajo od leta 1482 do malo pred 1614 . Av- N tor postavlja tezo, da pisanje prvega samoglasnika kot u namesto prvotnega o ni samovoljno uvedel Primož Trubar, ampak je v govoru njegove rodne vasi ^ Räsica zanj obstajala glasovna podlaga . Po izključitvi več hipotez o etimolo- Z giji priimka ostaja kot najverjetnejša možnost izvor iz glagola trobiti, ki ga kot ^ uveljavljeno razlago srečujemo v literaturi, vendar avtor zavrača možnost, da q bi bil Trobar/Trubar poklicni priimek s pomenom graščinskega trobca . Ko-gnomen se veliko prej nanaša na kakšno telesno ali značajsko lastnost, glede na to, da je bil prvi znani nosilec priimka mlinar, pa bi šlo lahko tudi za ono- ^ matopejo, povezano z zvoki iz njegovega mlina . O K Trubar or Trobar?: The Etymology and Development of Primož Trubar's „ Surname ^^ This article deals with the surname of the founder of Slovenian literature, W Primož Trubar (1508-1586) . All written records of the surname that appeared in Trubar's home environment from 1482 to just before 1614 are systematically examined . The author presents the thesis that Primož Trubar did not arbitrarily introduce the vowel u in place of the original o, but that there was a phonological basis for this in the dialect of his native village of Räšica . After excluding a number of hypotheses about the etymology of the surname, the most likely source remains the verb trobiti 'to trumpet', which is found as an established explanation in the literature, although the author rejects the possibility that Trobar/Trubar was a vocational surname referring to a manorial trumpet player The surname much more likely refers to some sort of physical or character-related feature . Considering that the first known bearer of the surname was a miller, it may also be a result of onomatopoeia connected with the sounds made by the mill France Kidrič je že leta 1920 objavil temeljno razpravo o Trubarjevem raškem rodu (Kidrič 1920: 251-278) z navedki zapisov priimka od njegovega pojava leta 1482 dalje, toda po skoraj devetih desetletjih še vedno pogrešamo sistematično, na virih zasnovano obravnavo etimologije in razvoja priimka Trubar . Odkar so poglavitni viri - urbarji gospostva Turjak, shranjeni v Auerspergovem arhivu na Dunaju - za slovenske raziskovalce po več desetletjih spet dostopni, na voljo pa Z imamo še dodatne urbarje,1 je dosedanja spoznanja mogoče ponovno ovrednotiti W na podlagi znatno povečanega števila zapisov kognomna . Namen pričujočega pri-N spevka zgodovinarja nejezikoslovca je predvsem ponuditi izhodišče za nadaljnje 1 analize in interpretacije .2 Vprašanje, kako se je Trubarjev priimek prvotno glasil ter kdaj in zakaj se O je uveljavila oblika Trubar/Truber, se ponavlja že poldrugo stoletje, odkar je Fran s Levstik v Napakah slovenskega pisanja (1858) navrgel domnevo, da bi se moral L začetnik slovenske književnosti sprva imenovati Trobar (Levstik 1956: 53, op . 10) . 0 Dobrega pol stoletja zatem je Anton Kaspret v turjaških urbarjih našel potrditev, da v so priimek v Trubarjevem rodnem okolju resnično dolgo zapisovali Trobar (z več zapisovalskimi različicami) in šele od druge polovice 16 . stoletja Truber, kakor ga je praviloma pisal Primož sam . Izpiski iz urbarjev, ki jih je Kaspret odstopil Kidriču, so na literarnega zgodovinarja naredili tolikšen vtis, da je obliko Trobar pripisal Z tudi Primoževim mlajšim raškim sorodnikom, ki so v turjaških virih navedeni že kot A Trubarji (Truber) .3 V diskusijo je ponudil celo predlog, da bi »začeli pisati priimek p začetnika slovenske slovenske knjige tako, kakor bi ga pisal danes on sam: Primož 1 Trobar!« . Povsem logična pa se je Kidriču zdela tudi etimologija priimka: trobar v s pomenu graščinskega trobca (Kidrič 1920: 267) . K Po najnovejših ugotovitvah Primož Trubar sicer ni nosil priimka svojega oče- 1 ta Mihelja Malnarja, temveč rodbinsko ime matere Jere, in je v otroštvu moral velja-5 ti za Malnarjevega (Golec 2008: 220-221, 235-237) . Za identificiranje s priimkom • materinega rodu se je odločil šele potem, ko je zapustil domače kraje . Med šolanjem o ga je do takšne odločitve slej ko prej privedlo spoznanje, da bodo priimek Malnar • (mlinar) zapisovali v različnih jezikih zelo neenotno in da bo sam zaradi pogostno— sti tega poklicnega priimka teže prepoznaven. Vprašanje, kdaj pred letom 1526 se je sprememba zgodila, bo zelo verjetno ostalo neodgovorjeno, razen če viri iz kra- V razpravi se pojem urbarji nanaša na urbarje v širšem pomenu besede, med katere sodijo poleg pravih urbarjev tudi razni urbarialni registri O usodi turjaških urbarjev gl Golec 2008: 210-212. - Urbarji gospostva Turjak so danes shranjeni v treh ustanovah, manjši del v dveh slovenskih - Arhivu Republike Slovenije in Biblioteki SAZU -, glavnina pa v Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju: Österreichisches Staatsarchiv (ÖStA), Haus-, Hof- und Staatsarchiv (HHStA), Wien, Fürstlich Auerspergsches Archiv (FAA), Urbare Auersperg: C-55 - 1-55; Arhiv Republike Slovenije (ARS), AS 1074, Zbirka urbarjev: 42u-47u, 81u-82u, n/26u, II/27u, m/2u, In/28u; Biblioteka SAZU: R 95, III 5507. - Natančen seznam urbarjev in njihovih hranišč gl . v Golec 2008: 212-214. Za strokovno pomoč in nasvete se iskreno zahvaljujem prof. Janezu Kebru, prof. dr. Veri Smole in dr. Mateju Šekliju . V Kidričevi zapuščini se je ohranil zvezek z naslovom Trubarji na Raščici . Stenografska predloga njegove razprave v zvezku kaže, da jo je prvotno nameraval objaviti v soavtor-stvu, z imenom Antona Kaspreta na prvem mestu in z naslovom »Trubarji na Raščici«, nato pa si je premislil tako glede navedbe Kaspretovega soavtorstva kakor glede pisanja Trubar, ki ga je nadomestil s Trobar (Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, Zapuščina Franceta Kidriča, t . e. 17, Rokopisno gradivo različne vsebine) jev Trubarjevega šolanja morda vendarle ne bodo razkrili imena mladega Primoža Malnarja V doslej znanih virih pa je začetnik slovenske književnosti vseskozi, od prve omembe v Trstu leta 1526, označen kot Trubar oziroma precej pogosteje kot § Truber, kakor se je podpisoval tudi sam . 4 ® V zvezi z njegovim lastnim pisanjem priimka se je vedno znova odpiralo vprašanje, ali je Primož prvi samoglasnik u začel uporabljati samovoljno . Še ^ veliko preden je Kaspret razkril, kako so rodbinsko ime zapisovali v turjaških urbarjih, je Levstik leta 1858 ugotavljal, da je Trubar »morda svoje ime sam po-neslovenil; ali pa je bil rodu, preseljenega od drugod v naše kraje, ker slovenski bi se bil moral imenovati Trobar [ . . . ] ali pa morda: Trebar« (Levstik 1956: 53, op . 10) . France Kidrič je glede Trubarjeve dosledne rabe grafema u sklepal, da »se je mogel [ta] utrditi pod vplivom kakega ugibanja, da zveni Truberus bolj latinsko nego Troberus« (Kidrič 1920: 267) . Mirko Rupel pa je Levstikovo domnevo o ^ Primoževi samovoljni spremembi prvega samoglasnika postavil že kot trditev in o razlogih za to dejanje dodal novo podmeno: »Zakaj je pozneje naš reformator spremenil svoj priimek ter se podpisoval Trubar ali še češče Truber, se da le ugibati . Ni izključeno, da so ga na Reki, kjer se je začelo njegovo šolanje, klicali Trubar, saj pravijo Hrvati truba za našo trobo . « (Rupel 1962: 10; prim . Rupel 1965: 6) V nadaljevanju vprašanje o zapisovanju priimka osvetljujemo z znanimi ter novimi, doslej neuporabljenimi urbarji . Postavljamo tezo, da Primoževo pisanje prvega samoglasnika kot u ni bilo samovoljno, ampak je v raškem govoru zanj ^ obstajala glasovna podlaga, tj . izgovorno nejasen vmesni glas med o in u, ki ga na ^ Rašici danes izgovarjajo kot diftong uo, npr . [truobet, zatruobu] .5 Zapisati ga je bilo ^ mogoče na več načinov, od katerih se je zapis z u najprej uveljavil pri Primožu, in ^ sicer najpozneje med njegovim prvim bivanjem v Trstu, šele več desetletij pozneje ^ pa so začeli u pisati tudi v njegovem rodnem okolju . Zapisi priimka v virih in njegova »preobrazba« iz Trobar v Trubar Priimek začetnika slovenske književnosti je prvič dokumentiran prav na Rašici, in sicer v turjaškem urbarju iz leta 1482 kot Trobar. Po urbarjih je različnim zapisom kognomna mogoče kontinuirano slediti približno 130 let, dokler ni med letoma 1611 in 1614 ugasnil . Vsi njegovi znani nosilci so izvirali iz istega rodu, najsi so priimek dedovali po očetovi ali materini strani, tako kot so ga dobili Primož in dva njegova brata, ki sta bila prvotno po očetu potrjeno Golec 2008: 235; 2008a: 26-27, 31 . - Kot Trubar z a se je Trubar naslovil edinole leta 1550 v skritem podpisu v Katekizmu: »od primosa trubarie« . Zatem srečamo enak zapis priimka še leta 1558 v edini omembi raškega sorodnika: »en mui Stryz Gregor Trubar malinar« (Kidrič 1920: 252) . Informator o raškem govoru: Franc Škulj, roj . 1931, Rašica 16, 10 . junija 2008. Malnarja . 6 Kognomen Trobar/Trubar je bil na tleh turjaškega gospostva vseskozi omejen le na Rašico s sosednjo Kukmako, ni pa gotovo, ali je tu tudi N nastal . Njegov prvi nosilec - mlinar Trobar brez znanega osebnega imena - bi 1 ga namreč lahko prinesel od drugod, saj priimka še ni v najstarejšem ohranjenem urbarju iz leta 1464 niti leta 1467 v razdelilni listini Auerspergovih posesti O (Golec 2008: 232) . S Kolikor je znano, priimek vse do petdesetih let 16 . stoletja ni izpričan nikjer L drugje na Slovenskem, če izvzamemo osamljeni primer Vipavca Gregorja Truparja o iz leta 1500, ki sta ga Kidrič in za njim Rupel imela za Primoževega morebitnega v sorodnika . 7 V drugi polovici 16 . stoletja zasledimo Trubarje najprej v Beli krajini, N kjer je kognomen dokumentiran še v začetku 17 . stoletja,8 medtem ko gre v Seno- 6 Prvi raški Trobar, naveden v štirih urbarjih v letih 1482-1485 kot mlinar brez osebne- Z ga imena, bi bil lahko Primožev ded po materi, kolikor ni identičen z ujcem (stricem A po materini strani) Lenartom Trobarjem, omenjenim v urbarjih med 1492 in 1517. Lenart je imel sina Gregorja, izpričanega kot gospodarja v letih 1510-1524, v bližnjem sorodstvu z Lenartom in Gregorjem, najverjetneje njun sin in brat, pa je moral biti tudi Simon Trobar, ki je obema sledil kot gospodar dveh mlinov in je omenjen med 1519 in 1530. S Simonom je rod raških Trobarjev po moški liniji tudi ugasnil . Primožev oče Mihelj ni v urbarjih nikoli naveden kot Trobar, temveč kot Mull(n)er, urbar iz leta 1499 pa jasno razkriva, da je bil samo svak in ne krvni sorodnik Lenarta Trobarja . Andrej in Jurko, Miheljeva naslednika v mlinu in na kmetiji na Kukmaki, sta sprva v urbarjih prav tako označena s priimkom Malnar (Mullner), dokler ju urbarji okoli leta 1550 niso začeli imenovati Trobarja in po letu 1561 Trubarja. Dodaten dokaz, da je šlo za 9 Primoževa brata, ponuja omemba Primoževega brata z imenom Andrej v pismu Jurija 1 Dalmatina Trubarju iz leta 1579. Andreja je na kmetiji v vasi Rašica nasledil Andrej 2 Trubar ml . , zadnji nosilec tega priimka, ki je kot gospodar naveden v urbarju iz časa malo pred letom 1614, v urbarju 1611-1615/17 pa je njegovo ime že prečrtano . (Golec 2008: 223-226, 232-237) 7 O Gregorju Truparju vemo samo, da je 14 . marca 1500 v Vidmu (Udine) prejel tonzuro in nižje redove in da je bilo njegovemu očetu ime Primož (Koblar 1894: 22) . O Truparjevem morebitnem sorodstvu z raškimi Trubarji gl . Kidrič 1978: 59, 63; Rupel 1962: 22; 1965: 19 8 Leta 1558 je v delilni pogodbi za posest semiškega gradu naveden med gospodarji petih hub v vaseh Krupa in Praprot podložnik Jurij Trobar (Juri Trobar) (ARS, AS 1063, Zbirka listin, Kronološka serija, 1558 januar 6 . , Semič) . 36 let pozneje, leta 1594, je neki Lavre Truber (!) (Laure Truber) le malo niže na reki Krupi prodal svoj mlin, podložen se-miški župniji (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani šk . 80, P-18, zapuščinski inventar Hans Baltazar pl . Purgstall s Krupe, Pobrežja in Gradca, 8 . 7. 1631, str. 15) . V letih 1610-1611 srečamo v Beli krajini še tretjega, zadnjega Trubarja z imenom Andrej (Andree Trueber, Andre Truber). Očitno ni bil podložnik, temveč v službi deželnega vicedoma, saj lahko le tako pojasnimo, zakaj ga je Katarina Mofrin tožila pred vicedomskim sodiščem v Ljubljani (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk . 375, protokol vicedomskih zaslišanj 1610-1611, s . p . , 16 . 8 . 1610, 23 . 8 . 1610, 8 . 11 . 1610, 10. 11 . 1610, 30 . 6 . 1611) . Da gre za osebo iz Bele krajine, pričata omemba žečah9 in Ljubljani le za prehodne naseljence, med katere je v kranjski prestolnici spadal tudi Primož Trubar s svojo družino .1" Domovine Trubarjevega rodbinskega imena torej za zdaj ni mogoče postav- ^ ljati drugam kakor na območje njegove rodne Räšice, nabor podatkov za ugota- ^ vljanje glasovne vrednosti in etimologije priimka pa predstavljajo vsi zapisi iz tega okolja . Pri njihovem analiziranju je treba upoštevati, da je turjaške urbarje, ^ v katerih se priimek pojavlja, pisalo skoraj toliko rok, kot je ohranjenih urbarjev . Zapisi so produkt več dejavnikov in odražajo razmerje med izgovarjanim, slišanim, zapisanim in prepisanim . Zapisovanje priimka je včasih bolj, drugič manj zvesto sledilo izgovarjavi, lahko pa je šlo tudi samo za prepis iz starejšega urbarja v mlajšega . Naslednja preglednica navaja vse oblike priimka, ki se pojavljajo v turjaških urbarjih od leta 1482 dalje . Razdeljene so v tri časovna obdobja, ta pa zaradi boljše ^ preglednosti razmejujeta okrogli letnici 1500 in 1550 . ^ Z > O L m O Gradca (zu Graz) in priimek tožnice; rodbina Mofrin je namreč leta 1614 za kratek čas dobila v zakup gospostvo Pobrežje (Kos 1991: 74), poleg tega pa je bil priimek Movrin ii£ (Mourin, Mowryn) v tem času razmeroma pogost tudi med belokranjskimi podložniki hh (Kos 1991: 262, 264, 340) . SI Neki Nikolaj Trubar (Niclas Trueber), tržan v Senožečah (Burger zu Senosetsch), je od ^ drugega tamkajšnjega tržana okoli leta 1575 kupil pol hube, vpisane kot imenje v kranj- ^ ski imenjski knjigi (ARS, AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk . 15, fasc . 21, Urad glavnega prejemnika, 10. 3 . 1580) . Posest so leta 1580 z zamudo prepisali na njegovo ime, že štiri leta pozneje (1584) pa je prešla v druge roke (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (1546-1618), fol. 451) . V ljubljanskih mestnih sejnih zapisnikih in računskih knjigah sta med letoma 1545 in 1597 izpričana Primož Trubar in njegov sin Felicijan (Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Imenska kartoteka h Cod I in XIII, šk . 17, Drau-Dup) . Herr Primus Truber (Trueber, Thrueber): Cod . I/5 - 1545, fol . 187', 190, 191; Cod . I/9 - 1568-9, fol . 178, 184; Cod . I/10 - 1570, fol . 97, 137', 140, 159; Cod . I/11 - 1571, fol . 152, 152' . (Herr) F(a)elician (M .) Truber: Cod . I/13 -1587-8, fol . 88; Cod . Xm/11 - 1592, k . p ., fol . 38'; Cod . Xm/16 - 1597, k . p . , fol . 55', 56, 56' . Herr Truber: Cod . Xm/15 - 1596, k . p . , fol . 53) . Poleg njiju je v letih 1584 in 1595 omenjen še neki Friderik Trubar (Fridrich Truber). Podatki o njem so zelo skopi, obakrat je naveden zgolj v knjigi mestnih prihodkov ob nakupu lesa (ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod . Xm/3, 1584, fol . 71', 30. 12 . 1584; Cod . Xm/10, 1595a, fol . 54, 12 . 7. 1595; Imenska kartoteka h Cod . I in XIII, šk . 17, Drau-Dup) 9 E N 1 K O S L O V z 1 N A P 1 S K 1 1 Ui • 0 9 2 Preglednica 1: Oblike priimka Trubar na Rašici med letom 1482 in malo pred 161411 Oblika Do 1500 1501-1550 1551-malo pred 1614 Skupaj Trobar 3-krat (3 urbarji): 1482, 1492, 1493 12-krat (7 urbarjev): 1508, 1510 (2-krat), 1511, 1517 (2-krat), 1524 (2-krat), 15291530, 1547-1550 (3-krat) 2-krat (1 urbar): 1557-1561 17-krat (11 urbarjev) Trober nikoli 4-krat (2 urbarja): 1511 (2-krat) 1519 (2-krat) 1-krat (1 urbar): 1551-1554 5-krat (3 urbarji) Trabar 2-krat (2 urbarja): 1484,1485 1-krat (1 urbar): 1529-1530 1-krat (1 urbar): 1551-1554 4-krat (4 urbarji) Traber 3-krat (2 urbarja): 1483, 1499 (2-krat) 8-krat (7 urbarjev): 1501,1501-1502 (register zaostankov - 2-krat), 1503-1504, 1504, 1506, 1507, 1509 2-krat (1 urbar): 1551-1554 13-krat (10 urbarjev) Truber nikoli nikoli 12-krat (8 urbarjev): malo po 1561, 1565-1567, 1576-1578, 1582-1585, 1587-1588 (register -3-krat), 1590-1593 (2-krat), 1611-(1615/17), malo pred 1614 (2-krat), 12-krat (8 urbarjev) Thruber nikoli nikoli 2-krat (2 urbarja): 1582-1585 (1584), 1611-1615/17 2-krat (2 urbarja) Trueber nikoli nikoli 1-krat (1 urbar): 1587-1588 1-krat (1 urbar) Trubär nikoli nikoli 1-krat (1 urbar): 1590-1593 (1591) 1-krat (1 urbar) Skupaj 8 pojavitev v 7 urbarjih 25 pojavitev v 16 urbarjih 22 pojavitev v 11 urbarjih 55 pojavitev v 32 urbarjih Hranišča urbarjev: Golec 2008: 212-214. - Priimek se v vseh citiranih urbarjih pojavlja na Rašici, v treh urbarjih - 1547-1550, 1551-1554 in 1557-1561 - pa tudi na sosednji Kukmaki . V urbarialnem registru 1587-1588 je Andrej Trubar prvič naveden na Rašici in drugič brez kraja, tako kot je obakrat brez lokacije omenjen kupec žita Jurij Trubar. Ker nekateri urbarji niso paginirani oziroma foliirani, ne navajamo strani in folijev Vseh znanih zapisov priimka je 55 v osmih pojavnih oblikah . Dve od teh sta sicer izpričani le po enkrat samkrat in ena dvakrat . Vse tri redke oblike so se pojavile pozno, šele proti koncu 16 . stoletja . Kot temeljne, najpogostejše izstopajo tri, izpričane približno enako pogosto - od 12-krat do 17-krat, vendar časovno zelo različno . Prva, Trobar, je dokumentirana največkrat, 17-krat, od prve omembe priimka leta 1482 do urbarja 1557-1561. Z zamikom se pojavi in preneha njena različica Trober, zabeležena petkrat med letom 1511 in urbarjem 1551-1554. Oblika Traber je druga najpogostejša s skupno 13 pojavitvami, zastopana v malce krajšem časovnem razponu kakor Trobar, in sicer med 1483 in 1551-1554. Njena zapisovalska različica Trabar je s štirimi pojavitvami približno tako redka kakor Trober (pet pojavitev), le da je dokumentirana v daljšem razponu, od 1484 do 1551-1554. Od urbarja, ki je nastal malo po letu 1561, dalje pa imajo zapisi za naglašeni prvi samoglasnik dosledno grafem u Ob enkratnih ali dvakratnih pojavitvah različic Thruber, Trueber in Trubär, ki so vse zelo pozne - med 1584 in malo pred 1614 -, je z 12 zapisi daleč najpogostejša različica Truber . Pojavlja se od urbarja, nastalega kmalu po letu 1561, do zadnje omembe raških Trubarjev malo pred letom 1614 Poleg povsem možnega razloga, da so pisarji v začetku šestdesetih let 16 . stoletja začeli uporabljati obliko, ki so jo slišali za kranjskega superintendenta Primoža Trubarja, bližnjega sorodnika raških Trobarjev, je vsaj toliko verjeten tudi drugi: pisar je prvi samoglasnik v priimku zaznal bliže glasu u in ga tako tudi zapisal, kar so naslednji zapisovalci povzeli za njim ali pisali enako po lastni slišni zaznavi . Da bi raški govor medtem v kratkem času doživel večji premik, ki bi se odrazil v naglem preobratu zapisovanja u namesto o, pa je skoraj nemogoče . Ne nazadnje je v današnjem diftongu uo ([truobu, atruobi]) zaznavnej-ši glas o kakor u Če vse zapise priimka strnemo v tri oblike glede na nenaglašeni samoglasnik - a, o in u -, si po pogostnosti sledijo tako, kot jih prikazuje spodnja preglednica . o o 2 • 5 K m HH P A Z NN Z V O L m O K NN Z H Preglednica 2: Tri osnovne oblike priimka Trubar na Rašici med letom 1482 in malo pred letom 1614 Oblika Do 1500 1501-1550 1551-malo pred 1614 Skupaj O = Trobar/Trober 3-krat (3 urbarji) 16-krat (8 urbarjev) 3-krat (1 urbar) 22-krat (13 urbarjev) A = Trabar/Traber 5-krat (4 urbarji) 9-krat (8 urbarjev) 3-krat (1 urbar) 17-krat (13 urbarjev) U = Truber/Trueber/ Thruber/Trubär nikoli nikoli 16-krat (8 urbarjev) 16-krat (v 8 urbarjih) 8 pojavitev (v 7 urbarjih) 25 pojavitev (v 16 urbarjih) 22 pojavitev (v 11 urbarjih) 55 pojavitev (v 32 urbarjih) Najpogostejši obliki z o in a - Trober/Trobar (22-krat) in Traber/Trabar (17-krat) - povsem izgineta po letu 1561, oblika Truber/Trubar pa jima je po pogostnosti (16-krat) za petami, a se ni pojavila pred omenjenim letom . Ni nepomembno, da Z v istem času oziroma v istem viru nikoli ne srečamo dveh zapisov, ki bi si bila po W glasovni vrednosti zelo različna: s samoglasnikoma a in u.12 N Kidrič, ki je, čeprav le iz druge roke, poznal večino oblik zapisa Trubarjevega 1 priimka, j e brez poglablj anj a v raški govor ali razvoj j ezika sklenil: »V korenu imamo torej slovenski refleks nosnega o. Menj ava v korenu o-a-u-e in v končnici a-o-e kaže, O da se niti tu niti tam ni slišal čist glas . V naglašenem korenu je izgovarjal narod pač S pred o kratek u, v nenaglašeni končnici pa poluglasnik« . (Kidrič 1920: 267)13 L Medtem ko j e zapisovanje prvega samoglasnika kot u in o mogoče pojasniti z 0 nejasnim vmesnim glasom v raškem govoru in širše v dolenjskem narečju, presene-v ča pogosta raba grafema a . Postavlja se vprašanje, kako spraviti na skupni imenovalec tri naglašene samoglasnike - a, o in u. Glasovni razvoj od a do u ni verjeten, niti ni potrjen glede na čas pojavitve, saj sta se tro in tra pojavila skoraj hkrati, prvi leta 1482 in drugi samo leto pozneje . Z Potrditev hipoteze, da je šlo pri pisanju prvega samoglasnika z grafemom a A le za nemško pisarniško maniro in ne za zapis dejanskega glasu, najdemo prejkone p v izgovarjavi in zapisovanju imena kraja Rob, nekaj kilometrov zahodno od Rašice . 1 Gre za toponim, ki ga danes na Robu in na Rašici izgovarjajo z diftongom [ruop], S torej enako kot glagol trobiti [truobet], iz katerega naj bi priimek Trobar/Trubar K izviral. Rob je v turjaških urbarjih od prve pojavitve leta 1463 (Kos 1975: 522) zelo 1 dolgo zapisan samo kot Rab (v letih 1501-1502 izjemoma kot Rabb in Raabb) in 5 šele od štiridesetih let 16 . stoletja kot Rob (z različicama Robb in Roob). Iz topo- • nima je nastal priimek Robar,1'4 ki so ga izgovarjali s poudarkom na prvem zlogu, o v urbarjih pa tako kot priimek Trobar/Trubar zapisovali zelo različno, prvi samo- • glasnik zelo pogosto z diftongom: Raber, Rabar, Robar, Rober, Roober, Rawbar, — Rawber, Rauber in Raubar.15 Zapisovanje toponima Rob in etnika Robar predstavlja tako tudi referenco za glasovno vrednost zapisov kognomna Trobar/Trubar 12 Samo v urbarju za obdobje 1551-1554 srečamo tri različne zapise: Traber (2-krat), Trabar in Trober, od tega enkrat različno za isto osebo: Juri Trabar in Juri Trober. Druge zapi-sovalske razlike so še manjše: v urbarju 1529-1530 je isti Simon enkrat Trobar in drugič Trabar, v registru 1587-1588 je Andrej Trubar imenovan Truber in Trueber ter v urbarju 1590-1593 dvakrat Truber in enkrat Trubär, v urbarju 1611-1615/17 pa pri Andreju Trubarju ml . srečamo različici zapisa Truber in Thruber. 13 Izvirni zapis navaja Kidrič le za sedem urbarjev, a zaradi nepoznavanja primarnega gradiva v treh primerih napačno . V urbarju 1482 je v resnici zastopana samo oblika Trobar, ne pa tudi Trober (navaja tudi na str. 257, op . 40), oblike Trobor v urbarju 1517 sploh ni, ampak v obeh primerih samo Trobar, tako kot v urbarju 1557-1561 ni zapisano Trebar, temveč obakrat Trobar 14 V tridesetih letih 20 . stoletja, v času pred množičnimi migracijami, je bil priimek Robar najpogostejši v tedanjem političnem okraju Litija, sicer pa poleg Ljubljane razširjen le v šestih okrajih na Štajerskem (Bezlaj 1974: 518) . 15 Obliko Robar srečamo v urbarjih samo dvakrat, in še to ne na Robu, temveč pri mitničar-ju na Rašici, zapisano v urbarjih za leti 1492 in 1493 . Da so oblike z dvoglasnikom au -Rawbar, Rawber, Raubar in Rauber - resnično zapisi priimka Robar, dokazujejo imena gospodarjev na Robu: Hannse Rabar iz leta 1511 je v urbarju za leto 1517 naveden kot Hannse Rauber, v urbarju 1644-1648 dobi Mathia Rober naslednika z imenom Jansche Rauber, gospodar Janže pa je v urbarju 1680-1689 naveden kot Jansche Rauber in takoj Preglednica 3: Zapis toponima Rob in iz njega izpeljanega etnika1' Toponim Rob Urbar Etnik za prebivalca Roba Urbar Rab, Rabb, Raabb 1463, 1464, 1467, 1482, 1483, 1484, 1485, 1492, 1493, 1499, 1503-1504, 1504, 1506, 1507, 1508, 1509, 1510, 1511, 1517, Raber 1464, 1483, 1484, 1492, 1493, 1499, 1501-1502 (register zaostankov), 15031504, 1504, 1506, 1507, 1508, 1509, 1510 1519, 1524, 1527, 15291530 Rabar 1467, 1482, 1485, 1511 Rawbar, Rawber, Raubar, Rauber 1517, 1519, 1524, 1527, 1529-1530, malo pred 1547, 1547-1550, 1551-1554, 1557-1561, 1565-1567, 1576-1578, 1582-1585, 1590-1593, malo pred 1614, 1615-1620, 1644-1648, 1660-1667, 1668-1679, 1680-1689 Robb malo pred 1547, 1547-1550 Rob 1542-1545, 1551-1554, 1557-1561, 1565-1567, 1576-1578, 1582-1585, 1587-1588 (register), 1590-1593, malo pred 1614, 1615-1620, 1644-1648, 1660-1667, 1668-1689 Rober 1644-1648 Vrobi (slov . mestnik ednine) 1576-1578, 1582-1585, 1590-1593 Roob 1690-1708, 1712-1716, 1741-1750, 1750-1760, 1778-1789, 1798-1801 Roober 1690-1708 Raab okoli 1755 o o fS • 5 K m HH e^ A N NN Z > O L m O K NN N H nato v urbarju 1690-1708 kot Hannßche Roober . Z njim je priimek Robar na Robu ugasnil . Vzporedno z Robarji se na tretjini tamkajšnje prvotne edine hube omenjajo od urbarja 1660-1668 vse do urbarja 1778-1789 gospodarji s priimkom Rupar (Rupper, Rup-par, Rupar). Možnost, da bi šlo za kognomen Rubar z enakim izvorom kot Robar, je treba izključiti, saj je v urbarjih priimek Rupar kontinuirano dokumentiran že od leta 1484, najprej v vasi Rupe (nem. Greut, Grewtt), nedaleč od Roba, kjer je tudi nastal (urbar 1484, pag . 14: Machor Ruppar) . 16 Hranišča urbarjev navaja Golec 2008: 212-214. - Ker je Rob v urbarjih naveden na samem začetku, nekateri urbarji pa niso paginirani oz . foliirani, ne navajamo strani in foli-jev Za nekaj urbarjev, shranjenih na Dunaju, podatki o Robu manjkajo Zapisovalski razvoj - najprej o, nato u - kot posledica nejasne izgovarjave W samoglasnika se zelo verjetno odraža tudi v priimku Trober oz . Truber, izpričanem N v Beli krajini med letoma 1558 in 1611. 17 Da je šlo tam prav tako za izgovorno 1 vmesni glas med o in u, bi bilo bržkone mogoče razložiti z značilnostmi nekaterih belokranjskih govorov.18 Pri tem je sekundarnega pomena, ali je bil priimek v Beli 0 krajini avtohton ali pa se je tamkajšnji prvi Trubar, naveden še kot Trober, priselil S iz turjaškega gospostva, kar bi bilo povsem verjetno glede na to, da je imel Turjak L posest tudi v Beli krajini .19 Q Končno bi že omenjeni Vipavec Gregor Trupar, izpričan edinokrat leta 1500, v prav tako lahko nosil glasovno enak priimek kot Trobarji/Trubarji na Rašici . Ker je zapis Trupar nastal v Vidmu v Furlaniji, v romanskem jezikovnem okolju z latinsko pisarniško tradicijo, ni izključena analogija s preobrazbo zapisa Primoževega priimka, ki jo je ta doživel v jezikovno podobnem sredozemskem okolju. Priimek Z mladega Rašičana so morda začeli pisati s samoglasnikom u že na Reki (1520-21), A najpozneje pa sredi dvajsetih let v Trstu, kjer je Primož tudi prvič izpričan (1526) . p Mladeničevo ime, ki so ga slišali iz njegovih ust, so zapisali najbliže tamkajšnji 1 uveljavljeni praksi in ta se je razlikovala od one na Turjaku . Tudi Trubarjevo poS znejše dosledno pisanje svojega osebnega imena kot Primosh z o20 je navsezadnje K že prilagoditev izgovarjavi zunaj območja domačega govora in narečja, kjer je mo- 1 gel biti vsak Pr^mož le Pr^maž?^ 1 (Jy • 2 Z 9 17 Gl . op . 8 . 1 18 Šokarsko narečje, ki se začenja severno od Krupe in je v glavnem omejeno na župnijo 2 Semič, se z nekaterimi pojavi veže na dolenjščino: med drugim pozna uo za g: {zuiop, su:gt) in diftongične reflekse za sekundarno naglašeni o (buogat, nuoga, wuozu) (Ramovš 1935: 136) . 19 Prim . Kos 1991: 55-59; Komac 2000: 152-156 in zemljevid Posest v Beli krajini . 20 V slovenskih naslovih njegovih del se v celoti izpisano osebno ime vedno pojavlja v to-žilniku skupaj s priimkom: Primosha Truberia dvanajstkrat (1557 - dvakrat, 1560, 1561, 1562, 1563, 1566, 1567 - dvakrat, 1575, 1577 in posthumno 1595), enkrat kot Primosa Truberia (1582), trikrat pa okrajšano kot P. Truberia (1567 - dvakrat in 1574) . Gl . seznam Trubarjevih del v Rupel 1965: 293-299. - Drugi samoglasnik v imenu je zapisan kot o tudi že pri Trubarjevem prvem slovenskem podpisu sploh, skritem na strani 202 Katekizma iz leta 1550: od primosa trubarie . 21 S ponaglasnim a, kot se ime izgovarja na Rašici danes (infomator Franc Škulj, 25 . julija 2008), je dokumentirano konec šestdesetih let 19 . stoletja v vpisih v škocjanski krstni matični knjigi: Primaš (Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL), Prepisi matičnih knjig, Škocjan pri Turjaku, K 1835-1900, 2. 6. 1868, 9. 6. 1869) . Zapisal ga je župnik Anton Čibašek (1851-1878), doma iz Smlednika na Gorenjskem, ki je od leta 1863 do odhoda z župnije pisal matične knjige v slovenščini - Na ponaglasno izgovarjavo a kaže zelo verjetno zapis imena Primas, ki se za gospodarja kmetije na Rašici pojavlja v naslednjih turjaških urbarjih iz srede 16 . stoletja: malo pred 1547, 1547-1550 in 1551-1554; osebno ime Primož je sicer v urbarjih običajno zapisano kot Primus - V Trubarjevem narečju je ponaglasna izgovarjava a dokumentirana že v 15 . stoletju, denimo leta 1425 v zapisih toponimov Podlog in Zapotok: Puedlak in Sapatak (Kos 1975: 444, 753) . Prim. današnjo izgovarjavo nenaglašenega a v toponimu Podlog: Pudlag. Z zapisi v turjaških urbarjih torej ni mogoče podpreti domneve, ki jo srečujemo že od Levstika dalje in po kateri si je Trubar samoglasnik u izbral samovoljno . ^ Res pa bi se lahko takšno pisanje uveljavilo pod vplivom hrvaščine med Primože- § vim bivanjem na Reki (Rupel 1962: 10; prim . Rupel 1965: 6) . Izgovorno nejasni ® samoglasnik med o in u so v mestu ob Kvarnerju tem prej zapisali kot u, če so v korenu priimka prepoznali hrvaški glagol trubiti . ^ Vprašanje etimologije priimka Trobar/Trubar Rupel 1962: 10; prim. Rupel 1965: 6. - Objava pesnitve in prevoda v Rupel 1954: 52-53. K m Da so apelativ Trubar povezovali s trobarjem ali trobcem ter z glagolom trobiti že Trubarjevi izobraženi sodobniki, kažejo po Mirku Ruplu latinske pesnitve Matije Trosta . Ta je Trubarja po smrti označil kot »canora tuba verbi Dei« (zvoko- ^ vita troblja besede božje) in se poigral z njegovim imenom v verzu: „ Derdingae rerum fidei tubicen fuit: unde Z Ad Slauos sonuit per sacra scripta Truber . ^ V precej svobodnem prevodu Antona Sovreta, ki je glas troblje ali trobente O (tubicen) podkrepil še s pesniškim prevodom latinskega glagola sono kot trobiti, se hJ verz glasi: Derdinga vere je troblja bila: od tod do Slovencev ® Trubar je trobil naglas, bukve jim svete pišoč .22 ^ Etimologija priimka iz glagola trobiti se je očitno zdela logična ne glede na ^^ zamenjavo prvega samoglasnika o za u. Nebistveno se razlikujeta tudi uveljavljeni razlagi, zakaj je prvi nosilec priimka dobil takšno ime . Po Kidriču »so bili predniki Primoževi prvotno graščinski trobci = trobarji, ki so s trobo graščinskim podložni-kom oznanjali začetek ali konec tlake in drugih opravil« (Kidrič 1920: 267) . Mirko Rupel je funkcijo trobarja opredelil manj določno, in sicer da je bil »njih praded kak trobar, morda graščinski trobec, ki se je preživljal s trobo ali trobljo« (Rupel 1962: 10; prim . Rupel 1965: 6) . Obe razlagi sta obveljali, ker zoper njiju ni bilo pravega ugovora (prim . Humar 1980: 14; Debeljak 2008: 14) . Da bi ju lahko sprejeli ali ovrgli, bo treba upoštevati nova spoznanja o času in okolju nastanka priimka, o njegovem zgodnjem zapisovanju in prvotni izgovarjavi . Več kot uporabno izhodišče za iskanje etimologije je ponudil Fran Levstik, ko je, ne da bi poznal vire, v Napakah slovenskega pisanja (1858) zdravorazumsko nanizal štiri možnosti nastanka priimka Prvo smo že obravnavali: »Trubar je morda svoje ime sam poneslovenil . « Kot drugo možnost je Levstik navedel: »ali pa je bil rodu, preseljenega od drugod v naše kraje«, pri čemer ima za obe možnosti skupno podmeno: »ker slovenski bi se bil moral imenovati Trobar, kakor pravimo: trobenta, trobiti, tröbel (kleines Blasehorn; Blumenkelch), trobast (von hervorstehenden Lippen) itd « Levstik je hkrati nakazal, da priimek morda ne izvira (neposredno) iz glagola trobiti in trobente/troblje, ampak lahko meri tudi na telesno značilnost: m Z trobast v pomenu človeka z naprej štrlečimi ustnicami Razlaga ima tem večjo težo, ker jo je podal Trubarjev bližnji rojak, doma iz samo nekaj kilometrov oddaljenih Dolnjih Retij In končno je navedel še četrto možnost, po kateri bi se Trubar moral 1 »slovenski« imenovati: »morda: Trebar?« (Levstik 1956: 53, op . 10) . Začnimo pri namigu, ki se je Levstiku samemu očitno zdel najmanj verjeten: Trebar V virih turjaškega gospostva takšna oblika priimka ni izpričana, Levstik pa s je priimek Trebar gotovo poznal iz širšega domačega okolja in je pravilno mislil na L etimologijo iz glagola trebiti .23 Že Kidrič (1920) je takšno razlago gladko zavrnil: 0 »ne gre tukaj za trebarja, ampak za trobarja« (Kidrič 1920: 267) . v Umestno je bilo tudi Levstikovo spraševanje, ali ni Trubar morda izviral iz »rodu, preseljenega od drugod v naše kraje« . Tu bi prišli v poštev zlasti priseljenci iz dveh smeri: sorodni južnoslovanski živelj z juga in nemški s severa Obe smeri priseljevanja kmečkega življa sta za širše zaledje Turjaka potrjeni . V 14 . stoletju Z je nemško prebivalstvo, predvsem s Koroškega, koloniziralo bližnjo Kočevsko, v A drugi polovici 15 . stoletja pa so se začeli pred Turki umikati hrvaški in drugi be-p gunci z jugovzhoda . Najstarejši turjaški urbarji od leta 1464 dalje ne poznajo sicer 1 nobenega prepoznavnega kočevarskega priimka,24 komaj kateri kognomen turjaških s podložnikov pa bi mogli pripisati južnoslovanskim priseljencem; takšna sta, deni-K mo, Bezjak in Krabat, oba izpričana na Rašici .25 1 Če bi se prvi raški Trubar priselil s slovanskega juga, bi se njegov izvorni prii- 5 mek najverjetneje glasil Trubar z monoftongom u. Glas je za dolenjsko narečno sku- • pino povsem sprejemljiv in bi ga Rašičani zlahka sprejeli brez glasovne spremembe. o To pa ne pomeni, da samoglasnika u zaradi njim razumljive etimologije (trobiti) ne • bi mogli prilagoditi tudi v vmesni glas med o in u, današnji diftong uo, kar bi v prvih — zapisih med letoma 1482 in 1485 lahko dalo oblike Trobar, Trabar in Traber. Toda, kolikor j e znano, priimek Trubar vsaj v hrvaškem prostoru ni potg' en.26 23 Priimek Trebar je bil v tridesetih letih 20 . stoletja razširjen v okrajih Kranj, Ljubljana okolica (vanj je spadala tudi Rašica), Ljubljana in Maribor (Bezlaj 1974: 647) . 24 Nabor kočevarskih priimkov konec 15 . in v 16 . stoletju prim. Wolsegger 1890; 1891; Si-monič 1934: 107-138; ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve za Kranjsko, šk . 23, fasc . 15 (12), reformirani urbar urada Kočevska Reka 1498; urbar za del gospostva Kočevje v: ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 102, I/58, Lit . P VI-1a, urbar gospostva Prem 1494; prav tam, šk . 80, I/46, Lit . G nI-5, urbar gospostva Kočevje 1568 . - V turjaškem gospostvu kaže na Kočevarja ali zgolj na človeka, ki je imel opraviti z nemškim jezikom in okoljem, oznaka Jury der Teytsch, ki so jo prisodili novincu na eni od hub v župi Bloke (urbar 1511, pag . 188); isti Jurij je nekaj let prej pomenljivo označen kot Juri Nobackh (urbar 1507, pag . 139; urbar 1508, pag. 124) . 25 Priimek Bezjak (Wetziack, Wesiagk, Besiagkh) srečujemo na Rašici od leta 1482 do 1493 . Mitničar Ivan Krabat se pojavi v šele v začetku 16 . stoletja . V urbarjih leta 1506 in 1507 se imenuje še Ivan mitničar (Ybann Mauttner), leta 1509 le Ivan (Ybann), od leta 1511 do 1519 Ivan Krabat in od 1524 do 1530 Ivan Krobat, toda sam se je kot Krabat (Ich Yban Krabat) označil že na listku, priloženem urbarju iz leta 1507 in datiranem 25 . marca 1508 (urbar 1507, listek, pag . ad 38) . 26 Prim . zlasti objavi virov v Lopašic 1894 in v Adamček - Kampuš 1976. - Po popisu prebivalstva Hrvaške iz leta 1948 je bil priimku Trubar najbližji zagrebški priimek Truban (Putanec - Šimunovic 1976: 691) . Za hrvaški izvor priimka je prav tako malo možnosti kot za nemškega oziroma kočevarskega . Če bi ga zanesli na Rašico s Kočevskega, bi se po vsej verjetnosti ^ glasil Truber ali Trober, toda med dokumentiranimi kočevarskimi priimki iz 15 in 16 . stoletja ni ne takšnega ne sorodnih kognomnov z osnovo Tro-/Dro- ali Tru-/ ® Dru-.27 Komajda predstavljiva pa je seveda izolirana priselitev mlinarja-podložni-ka, ki bi v turjaško gospostvo prišel severa, neposredno iz strnjenega nemškega ^ jezikovnega prostora . Pri tem je potrebno opozoriti, da v nemškem prostoru še danes obstaja avtohtoni priimek Truber - dokumentiran od 16 . stoletja28 -, ki je sicer zelo redek in razširjen v južnem delu Nemčije in v Avstriji,29 ni pa izpričan priimek Trober Drugače kot za nemški ali hrvaški izvor raških Trubarjev je več osnove za podmeno, da j e Trobar/Trubar morda etnik, nastal nedaleč od kraja svoje prve pojavitve in tvorjen po analogiji Rob - Robar . Pregled vseh mikrotoponimov na tleh tur- ^ jaškega gospostva v tozadevno najbogatejšem viru - terezijanskem katastru iz srede ^ 18 . stoletja30 - domneve sicer ni potrdil . Še vedno pa možnosti, da gre pri Trobarju/ Trubarju za etnik, ni mogoče povsem izključiti, saj bi priimek lahko izviral tudi z območja, ki ni spadalo pod turjaško gospostvo . Če je bil njegov prvi nosilec raški mlinar Trobar, ki se med letoma 1482 in 1485 zaporedoma omenja v dveh tamkajšnjih mlinih, se zdi na pogled precej verjetna tudi etimologija iz leksema otrob . Novega mlinarja bi lahko sosedje šaljivo poimenovali Otrobar/Atrobar,31 kar bi po redukciji prvega samoglasnika dalo skrajšano obliko Trobar . Priimka Otrobar danes sicer ni,32 toda še pred letom 1500 ^ je nedaleč od Rašice, na ribniškem območju, obstajal kognomen Atrob (Otrob); leta ^ 1517 je namreč na dunajski univerzi študiral »Jorius Attrob ex Reiffnitz« (Szaivert ^ H - ^ K 27 O kočevarskih priimkih gl op 24 28 Današnji Truberji zanesljivo niso vsi potomci dveh sinov Primoža Trubarja . V Schwäbisch Hallu se je namreč že leta 1565 oženil neki Dionisius Truber (http://www.family-search.org/Eng/Search/frameset_search.asp). Po mnenju Christiana Seidla s Seminarja za indogermanistiko Univerze v Zürichu je najverjetnejši izvor priimka Truber v samostalniku Trub, ki je razširjen tudi na Švabskem in pomeni vinsko usedlino: Bodensatz beim Wein, Heferückstand im Wein (dopis C . Seidla avtorju 4 . avgusta 2008) . Korena Trub- in Trüb- v nemških priimkih izhajata sicer še iz besede Traube ('grozd'), iz luži-škosrbske ali češke besede 'truba' za trobento ter iz glagola trüben v pomenu 'skaliti', 'kaliti' (Gottschald 1982: 495, 498) . 29 V Nemčiji s težiščem na Hessenškem je po telefonskih imenikih ugotovljivih 37 Trubarjev, v Avstriji pa 14, od tega največ na Štajerskem (http://christoph.stoepel.net/geogen/v3/ Default.aspx). 30 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk . 61, N 121, napovedne tabele (BT), lit . E, F in G 31 Današnja raška izgovarjava za 'otrobi' je atruobi. Informator Franc Škulj, 10. junija 2008 32 V prvi polovici 20 . stoletja je bil v Ljubljani dokumentiran priimek Otruba (Bezlaj 1976: 418), ki po izvoru bržčas sploh ni slovenski . Tako kot ne srečamo Otrobarja, ne najdemo Plevarja, ki bi dobil priimek po plevah Vsebinsko sorodni priimki, vendar s priponskim obrazilom -nik so povečini etniki: Plevnik (pleve), Ovsenik/Avsenik (oves), Pšeničnik (pšenica), Ržišnik (rž) ipd . (prim. Bezlaj 1976: 15, 418, 491, 529) . J - Gall 1967: 445) . Še tako mikavni možni izvor priimka Trubar iz samostalnika W otrob pa moti predvsem odsotnost nenaglašenega prvega samostalnika a oz . o, ki ga N pogrešamo pri najzgodnejših zapisih in sploh pri vseh omembah priimka v turjaških 1 urbarjih . Glede na to, da je priimek Trobar/Trubar dokumentiran več kot 50-krat, ^ upravičeno sklepamo, da bi prvi, pozneje odpadli samoglasnik gotovo vsaj kdaj O prišel do izraza v zapisu . Zlasti ker so urbarje pisali številni pisarji, bi kateri od njih s gotovo še zaznal in zapisal izginjajoči glas a/o, a se to ni zgodilo . Neizpričanost L prvega, nenaglašenega samoglasnika vodi lahko samo k podmeni, da bi se moral 0 glas izgubiti že na začetku razvojne poti priimka, kar ne govori v prid etimologiji: v otrobi - Otrobar . N Podobno majhna je verjetnost, da bi dobil prvi Trubar priimek po trabju ali 1 trobju, tj . trikotnem delu voza, spredaj ali zadaj vtaknjenem med podvoz in oplen . Izraz je dokumentiran predvsem na območju dolenjske narečne skupine - na Rib- Z niškem tudi v obliki trobje^^ - in se danes vse bolj pozablja .34 Trabar ali trobar bi A v primeru etimologije po trabju/trobju slej ko prej pomenil izdelovalca tega dela p opreme voza . Analogijo najdemo v sorodnem priimku Komatar,35 lastnem imenu 1 za komatarski poklic,36 ki je v 19 . stoletju izpričan tudi na Räšici .37 Zgodnejši zapisi s priimka Trubar kot Trobar/Trober in Trabar/Traber bi sicer lahko ustrezali izvoru K iz leksema trabje/trobje, toda poznejši zapisovalski razvoj v Truber, za katerega 1 sklepamo, da ni umeten, takšno podmeno ovrže . 55 Brez zadržkov lahko izključimo tudi možnost, da se je priimek Trubar prvo- • tno glasil Trajbar in pomenil gonjača živine . Nastanek takšnega poklicnega priimka o bi bil na območju Räšice sicer naravnost samoumeven, saj j e vodila skozi Trubarjev • rojstni kraj glavna živinska pot prek slovenskega ozemlja . Poleg tega je slovenski — izraz trajbar v turjaškem gospostvu dokumentiran iz ust domačinov, čeprav šele Samostalnik srednjega spola je kot trabje prišel v Pleteršnikov slovensko-nemški slovar (1895) in tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika (1991), v Slovenskem pravopisu (2001) pa ga že pogrešamo (Plet . 1: 680; SSKJ 5: 133; SP 2001) . Prim. tudi ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša (ISJFR), Leksikološka sekcija, Listkovna kartoteka, T 53, trabje, trabi. Očitno so isti izraz kot trobje prevzeli zaradi zunanje podobnosti v polpretekli dobi za vilicam podobno napravo, skozi katero je napeljan pisalni trak pri pisalnem stroju (prav tam, T 71, trobje) . Na Räšici le še redki poznajo izraz trabje za del voza z običajnejšo sopomenko prema. Informator Franc Škulj, 25 . julija 2008. V prvi polovici 20 . stoletja je bil priimek komatar razširjen predvsem v osrednji Sloveniji, in sicer v tedanjih okrajih Kamnik, Litija, Kranj, Krško, Ljubljana-okolica in Ljubljana (Bezlaj 1976: 281) . - V kraju Plate pri Vojniku je priimek izpričan leta 1527 kot Comotar (Koropec 1988: 227) . ' Kot komatar v pomenu izdelovalca komatov ga še navaja Pleteršnikov slovar leta 1894 (Plet 1: 427) Očetov poklic komatar je naveden v škocjanski krstni matici v sedemdesetih letih 19 . stoletja pri dveh otrocih Franca Eržena na Rašici št . 1 je (NŠAL, Prepisi matičnih knjig, Škocjan pri Turjaku, 8 . 6. 1874, 15 . 2. 1876) . 37 konec 18 . stoletja,38 in je na Rašici znan tudi danes . 39 Toda träjbar glasovno nikakor ^^ ne more ustrezati zapisom Trobar/Trober in Trabar/Traber s konca 15 . in iz 16 . stoletja . V osnovi nemški samostalnik in iz njega tvorjeni priimek Treiber40 sta se ^ na Kranjskem že v 16 . stoletju zapisovala samo z ei in oblike priimka na Slo- ^ venskem v 20 . stoletju, pretežno v panonskem narečnem prostoru, pa so Trajbar, Trajber, Traiber in Treiber (Bezlaj 1974: 645, 648. ) Brez podlage je tudi domneva, da ima prvotni zapis raškega priimka Trubar kot Trobar/Trober in Traber/Trabar onomatopejsko osnovo v posnemanju zvoka mlina: trap-trap ali trop-trop. Podmena bi bila verjetnejša, ko bi šlo pri izgovarjavi prvega samoglasnika v priimku za jasen glas a ali o, in ne, kot kaže, za vmesni glas med o in u, ki so ga pozneje zapisovali z u. Po preverjanju različnih možnih osnov za etimologijo se nazadnje vrnemo k izhodiščni kot najbolj verjetni: priimek Trubar oz . Trobar ima osnovo v glagolu ^ trobiti in v njegovi dolenjski, danes dvoglasniški izgovarjavi: truobit. Treba pa je ^ poiskati tudi konkreten razlog, zakaj in kako je priimek nastal . Da je bil prvi nosilec »trobar, morda graščinski trobec, ki se je preživljal s trobo ali trobljo« (Rupel 1962: 10; prim . Rupel 1965: 6), je vse preveč poenostavljena in svobodna razlaga . Knjižnega izraza trobar namreč ne pozna niti Pleteršnikov slovar (Plet 2: 694),42 kar slej ko prej priča, da pri trobarju ni šlo za (dovolj razširjen) poklic . Prav tako ni znano, da bi na Slovenskem kdaj obstajal priimek Trobar, če izvzamemo Rašico in omenjeni osamljeni primer sredi 16 . stoletja v Beli krajini (Trober), ki je po vsej verjetnosti tudi tam dal Trubarja (Truber). Poznamo le sorodne priimke Trobec, ^ Trobej, Trobiš in Trobiž (Bezlaj 1974: 650), od katerih nimajo nujno vsi enake ^ etimologije . Izvor je laže določiti pri priimku Trobentar (Bezlaj 1974: 650), ki meri ^ naravnost na glasbilo, a tudi tu bi bil lahko posredi prenesen pomen Izvor priimka Trobar/Trubar gre torej iskati v drugačni povezavi med nosilcem in glagolom trobiti . Veliko prej kot za poklic je šlo za trobca za zabavo, za človeka s kakšno govorno posebnostjo ali za osebo, ki jo je okolica morda prepoznala kot pretirano zgovorno . Pridevniška oznaka za gostobesedneža je, denimo, tudi trobljäv (Bezlaj 2005: 229) . Kot že rečeno, je Levstik med drugim omenil telesno 38 V prisegi podložnika Janeza Kožarja, dani leta 1795 pred krajevnim sodiščem na Turjaku, najdemo v zvezi z živinsko trgovino besedni zvezi »od voleh jenu trajbarih« (od Vollech, jenu treibarich), »za vole, za trajbare« (sa Volle, sa treibare) (Golec 1997: 183) . Starejši Rašičani izraz träjbar še poznajo (informator Franc Škulj, 25 . julija 2008) . 39 Informator Franc Škulj, 10 . junija 2008. 40 V 16 . stoletju ga na Slovenskem srečamo na podeželju leta 1527 v Melju pri Mariboru (Koropec 1988: 229) . 41 V Ljubljani je v 16 . stoletju omenjenih devet oseb s priimkom Treiber oz . Treyber (Gradivo 1968: Xn/3, str. 2; Xn/5, str. 3; ZAL, Imenska kartoteka h Cod . I in XIII, šk . 17, Drau-Dup) 42 V literaturi srečamo stilsko zaznamovani pojem trobarji: »Godba je zasvirala cesarsko, bobnarske palčke so bile brčanjo, trobarji trobili generalni marš « (Rado Murnik, Jarni junaki, 1909, str. 61, po: ZRC SAZU, ISJFR, Leksikološka sekcija, Listkovna kartoteka, T 71, trobar) Z značilnost: trobast v pomenu naprej štrlečih ustnic (Levstik 1956: 53, op . 10) .43 Za takšen nastanek priimka govorijo analogno tvorjeni slovenski priimki s priponskim N obrazilom -ar, ki se nanašajo na dele ali poteze obraza, kolikor ne gre morda vsaj 1 v nekaterih primerih za etnike: Čelar, Rogar, Šobar/Šober, Ustar (Bezlaj 1974: 87, K 520, 610, 661) .44 Na nastanek priimka Trobar/Trobar se odprejo nekoliko drugačni pogledi, s če upoštevamo dve podmeni: (1) da je njegov izvor tako ali drugače, neposredno ali L posredno povezan z glagolom trobiti in (2) da je bil raški mlinar Trobar, prvič ome- 0 njen leta 1482, res prvi nosilec priimka . V takem primeru se še zmanjša verjetnost, v da bi mlinar (poklicno) opravljal službo turjaškega graščinskega trobca, ponovno pa kaže premisliti o onomatopeji, povezani z zvoki mlina . Tako kot je mlin pod bližnjo Kukmako, v katerem se je oče prve slovenske knjige v resnici rodil, dobil po šklopotanju hišno ime Sklopov mlin (Golec 2008: 221-222, 230), bi lahko okolica Z drugi raški mlin poimenovala Trobarjev, ker je spuščal zvoke, kot bi trobil, ali ker A je bil zaradi obilice dela venomer glasen .45 Toda v tem primeru so za nenavadno p glasbo mlinskih koles krivili predvsem mlinarja, ne mlin. Prvi Trobar, mlinar brez 1 znanega imena, se je namreč že leta 1483 iz mlina pod Rašico preselil v bližnji mlin s na Logu in odnesel s seboj komaj porojeni vzdevek, ki je na novi lokaciji posta(ja)l K rodbinsko ime . 1 Kakor koli, prvi raški Trubar j e s kognomnom Trobar najprej izpričan v Tem- 5 kovem mlinu, kjer je od leta 1986 urejena Trubarjeva domačija . Čeprav je danes • dokazano, da ta ni bila dom Primoževih staršev in torej ni mogla biti njegov rojstni o dom, jo zaradi prvega Trubarja, ki se omenja prav tukaj, vendarle lahko imenujemo • Trubarjeva (Golec 2008: 223, 234-235) . Še več, obstaja celo možnost, da je ravno — nenavaden zvok tega mlina dal prvemu Trobarju vzdevek, iz katerega je nastalo rodbinsko ime . Tega je Primož Malnar, doma iz sosednjega Šklopovega mlina pod Kukmako, pozneje prevzel po materi Jeri Trobar in ga s svojo osebnostjo in delom rešil neizogibne pozabe, v katero bi priimek neizogibno zdrknil, potem ko je na Slovenskem ugasnil Primož je iz Malnarja zavestno postal Trubar, tako kot je sklenil, da bo počel nekaj, česar se ni pred njim lotil še nihče: pisal in tiskal knjige v svojem maternem jeziku . Viri Arhiv Republike Slovenije (ARS): - AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko: šk. 80, 102, 375 . - AS 11, Komisija za fevdne zadeve za Kranjsko: šk. 23. - AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko: št. 4 . 43 O pomenu trobast kot 'schnauzicht' gl . Bezlaj 2005: 229. 44 Nista znana priimka Okar ali Nosar, obstaja pa Nosan (Bezlaj 1974: 405) . 45 Po naravnih zvokih ali posnemanju zvokov v slovenskem prostoru verjetno tvorjeni še priimki Piskar, Bobnar, Godlar/Godler, bržčas tudi Cvilak (prim. Bezlaj 1974: 44, 83, 165, 453) . - AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko: šk. 61. - AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani: šk. 80 . - AS 1063, Zbirka listin, Kronološka serija: 1558 januar 6 . , Semič ^ - AS 1074, Zbirka urbarjev: 42u-47u, 81u-82u, II/26u, II/27u, III/2u, III/28u. ^ - AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko: šk . 15 . ^ hH Biblioteka SAZU: ^ - R 95, III 5507. Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL): ^ - Prepisi matičnih knjig: Škocjan pri Turjaku, K 1835-1900. ^ A Österreichisches Staatsarchiv (öStA), Haus-, Hof- und Staatsarchiv (HHStA), Wien: - Fürstlich Auerspergsches Archiv (FAA): Urbare Auersperg: C-55 - 1-55 . ^ Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL): - LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige: Imenska kartoteka h Cod. I in XIII, šk . 17, Drau-Dup; Cod . I/5, Cod . I/10, Cod . I/11, Cod. I/13, Cod. XIII/11, Cod. XIII/15, Cod. XIII/16, Cod. XIII/3, Cod. XIII/10 . Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša (ISJFR), Leksikološka sekcija: - Listkovna kartoteka: T 53, T 71. Z > O L S O K Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC N SAZU), Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede (ISLLV): w - Zapuščina Franceta Kidriča, t. e . 4, 17 . h. Informatorja - Christian Seidl, lic. phil . , Indogermanisches Seminar der Universität Zürich, Rämistr . 68, CH-8001 Zürich . - Franc Škulj, roj. 1931, Rašica 16, 1315 Velike Lašče . Spletna naslova - http://christoph. stoepel .net/geogen/v3/Default. aspx (17. 3. 2009) - http://www. familysearch.org/Eng/Search/frameset_search. asp (17. 3. 2009) Z Literatura N Adamček - Kampuš 1976 = Josip Adamček - Ivan Kampuš, Popisi i obračuni po-1 reza u Hrvatskoj u XVi XVI stoljecu, Zagreb: Sveučilište u Zagrebu - Institut za hrvatsku povijest, 1976 (Izvori za hrvatsku povijest 3) . O Bezlaj 1974 = France Bezlaj (ur . ), Začasni slovar slovenskih priimkov, Ljubljana: s SAZU, 1974. L Bezlaj 2005 = France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika 4: Š-Ž. Ljublja- 0 na: SAZU - Založba ZRC SAZU, 2005. v Debeljak 2008 = Janez Debeljak, Trubarjeva Rašica, Velike Lašče: Parnas, zavod za kulturo in turizem, 2008 Golec 1997 = Boris Golec: Turjaški arhiv na Dunaju in njegovi slovenski dokumenti - II, Arhivi 20 (1997), str. 178-186. Z Golec 2008 = Boris Golec, Kje na Räšici se je v resnici rodil Primož Trubar. Arhivi A 31 (2008), št . 2, str . 209-240. p Golec 2008a = Boris Golec, Najzgodnejša pričevanja o Primožu Trubarju, Omem- 1 be, podpisi in pečati med letoma 1526 in 1545, Časopis za zgodovino in nas rodopisje 79, NV 44 (2008), str . 24-41. K Gottschald 1982 = Max Gottschald, Deutsche Namenkunde: Unsere Familien, 1 Fünfte verbesserte Auflage mit einer Einführung in die Familiennamenkunde von Rudolf Schützeichel, Berlin - New York: Walter de Gruyter, 1982. Gradivo 1968 = Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku 12: Urbarji 14901527, Ljubljana: Mestni arhiv - Zgodovinski arhiv mesta Ljubljane, 1968. Humar 1980 = Jožko Humar, Primož Trubar rodoljub ilirski, Koper: Založba Lipa - Založništvo tržaškega tiska, 1980. Kidrič 1920 = France Kidrič, Trobarji na Raščici, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino (Ljubljana) 2 (1920), str. 251-278. Kidrič 1978 = France Kidrič, Ogrodje za biografijo Primoža Trubarja: Obenem analiza Andreaejevih, Hrenovih, Rosolenčevih in Valvasorjevih doneskov za biografijo Trubarja (1923), v: France Kidrič, Izbrani spisi 1, Ljubljana: SAZU, 1978 (Razred za filološke in literarne vede, Dela 35/I), str. 57-113 . Koblar 1891-1894 = Anton Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 1 (1891), str. 1-38; 2 (1892), str. 30-92; 3 (1893), str. 16-27, 101-109, 184-201, 244-252; 4 (1894), str. 13-30, 73-78 . Komac 2000 = Andrej Komac, Vzpon Turjaških v srednjem veku (2 . del), Zgodovinski časopis 54 (2000), str. 151-178 . Koropec 1988 = Jože Koropec, Slovenski del Štajerske v davčnem seznamu glava-rine leta 1527, Časopis za zgodovino in narodopisje 59, NV 24 (1988), str . 216-277 Kos 1991 = Dušan Kos, Urbarji za Belo krajino in Žumberk (15.-18. stoletje), Ljubljana: SAZU - ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 1991 (Viri za zgodovino Slovencev 13, Novejši urbarji za Slovenijo 1) . Kos 1975 = Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), Ljubljana: SAZU, Inštitut za občo in narodno zgodovino, 1975 . 6o Levstik 1956 = Fran Levstik, Napake slovenskega pisanja, v: Fran Levstik, Zbra- ^^ no delo 6: Kritični spisi I, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1956, str . 38-87. ^ Lopašic 1894 = Radoslav Lopašic, Hrvatski urbari: Urbaria lingua croatica con- ^ scripta 1, Zagreb, 1894 (Monumenta historico-juridica slavorum meridiona-lium V) . Plet. 1-2 = Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar 1-2, Ljubljana: Knezoškofij-stvo, 1894-1895. Putanec - Šimunovic 1976 = Valentin Putanec - Petar Šimunovic (ur . ), Leksik prezimena Socijalističke Republike Hrvatske, Zagreb: Institut za jezik - Na- ^ kladni zavod Matice Hrvatske, 1976. Ramovš 1935 = Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika 7: Dialekti, Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1935 . Rupel 1954 = Mirko Rupel, Nove najdbe naših protestantik XVI. stoletja = Neue ^ Funde unserer Protestantica des XVI. Jahrhunderts, Ljubljana: SAZU, 1954 (Razred za filološke in literarne vede, Dela 7, Inštitut za literature 2) Rupel 1962 = Mirko Rupel, Primož Trubar: Življenje in delo, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1962. Rupel 1965 = Mirko Rupel, Primus Truber: Leben und Werk des slowenischen Reformators, München: Südosteuropa-Verlagsgesellschaft m. b . H . (Südosteuropa-Schriften 5), 1965 . Simonič 1934 = Ivan Simonič, Migracije na Kočevskem v luči priimkov, Etnolog ^ 6 (1934), str. 107-138. SSKJ 5 = Slovar slovenskega knjižnega jezika 5: T-Ž, Ljubljana: SAZU - ZRC ^ SAZU, Inštitut za slovenski jezik - Državna založba Slovenije, 1991. ^ SP 2001 = Slovenski pravopis, Ljubljana: SAZU - ZRC SAZU, Inštitut za slovenski ^ jezik Frana Ramovša, 2001. Szaivert - Gall 1967 = Willy Szaivert - Franz Gall, Die Matrikel der Universität Wien 2: 1451-1518/I, Graz - Wien - Köln: Hermann Böhlaus Nachf. , 1967 (Quellen zur Geschichte der Universität Wien: 1. Abteilung: Die Matrikel der Universität Wien) Wolsegger 1890-1891 = Peter Wolsegger, Das Urbarium der Herrschaft Gottschee vom Jahre 1574, Mitteilungen des Musealvereines für Krain 3 (1890), str . 140-183; 4 (1891), str. 13-45 . K Trubar or Trobar? Z z The Etymology and Development of Primož Trubar's Surname Summary The author considers the origin of the surname of the founder of Slovenian litera-s ture, Primož Trubar (1508-1586) . All written records of the surname that appeared L in Trubar's home environment from 1482 to just before 1614 are systematically 0 examined . In the terriers of the dominion of Turjak the original form Trobar is v replaced with the form Trubar only after 1561. The author presents the thesis that Primož Trubar did not arbitrarily introduce the vowel u in place of o, but that there was a phonological basis for this in the dialect of his native village of Rašica; that is, an unclearly articulated intermediate sound between o and u, which is pronounced Z as a diphthong today . It was possible to write it in several ways, among which the u A was first established by Primož Trubar outside his native environment, at the latest p in Trieste in 1526. 1 Based on the written records of the surname in the terriers, the discussion s reexamines the etymology of the surname . Hypotheses about a demonym, an alK lochthonous surname of non-Slovenian origin, a shortened variant of the surname 1 Otrobar (from otrobi 'bran'), and a vocational surname for a maker of drawbars 5 (trabje, trobja) for wagons are unlikely or completely excluded . The most likely • possibility remains the verb trobiti 'to trumpet', which is found as an established o explanation in the literature, although the author rejects the possibility that Trobar/ • Trubar was a vocational surname referring to a manorial trumpet player . The sur— name much more likely refers to some sort of physical or character-related feature . Considering that the first known bearer of the surname was a miller, it may also be a result of onomatopoeia connected with the sounds made by the mill . o povedkovniku oziroma povedkovniškosti Andreja Žele 1 Povedkovnik je najustreznejši jezikoslovni izraz za skladenjsko kategorijo tako na po-menskoskladenjski kot na strukturnoskladenjski oz izrazni ravni tudi zato, ker poved-kovniki ne določajo drugih samostojnih stavčnočlenskih besednih vrst, in tudi ne pojasnjujejo njihovih lastnosti (kot to delajo pridevniki in prislovi) . 9 0 0 2 • 5 K S HH Prispevek ima namen z opredelitvami in sklepi povzeti in skleniti vse dosedanje ugotovitve različnih domačih in tujih jezikoslovcev v trditev, da je poved-kovnik ubesedena skladenjska kategorija s stalno in zato tipično skladenjsko N vlogo za glagolskim pomožnikom - v zloženem povedku je povedkovnik po-menonosna sestavina S slovaropisnega vidika bi bila ta povedkovniška vloga lahko predstavljena z oznako povdk > The Predicative, or the Predicative Role of Words q This article summarizes all previous conclusions and findings by various linguists from Slovenia and abroad into the claim that the Slovenian predicative (povedkovnik) is in fact a lexicalized syntactic category with a fixed and there- q fore typical syntactic role in combination with the auxiliary verb; it represents a semantic component in a predicator. From the lexicographic perspective, this ^ predicative function might be represented with the label povdk 0 Že dosedanje obravnavanje povedja oz . njegovih sestavin vodi v smer opredelitve povedkovnika kot »zgolj« skladenjskopomenske kategorije in ne samostojne besedne vrste .1 V tem smislu je mogoče povedkovnik imenovati tudi povedkov-niškost. V zloženem povedku je ta slovnična kategorija kot nujna pomenonosna kategorialna pomenska sestavina ubesedena ob pomožnikih oz pomensko izpraznjenih glagolih, izrazijsko kot pomožnik + povedkovnik = povedek . Tako s stavč-nočlenskega kot z izrazijskega vidika je smiselno govoriti o povedkovniku (prim . z nedoločnik/namenilnik v povedku), ker so določila in dopolnila izrazijsko zasedena pri vezljivosti in družljivosti udeležencev 0.1 Namen Zaradi neobvezne vključenosti katere koli izmed slovničnih kategorij, ki so sicer tipične za posamezne besedne vrste, je še najustrezneje, da povedkovnik opredeljujemo kot pomenskoskladenjsko kategorijo (v tuji strokovni literaturi je uveljavljena kategorija predikativnosti) oz . kategorijo povedkove rabe oz . kot povedko- H vo kategorijo stanja/lastnosti. Funkcijskost povedkovnika, in ne (še) besednovr-W stnost (povedkovnik je torej vmesna stopnja leksikalizacije v drugotne/metaforične N pomene), posredno potrjuje povedkova vezljivost s tem, da pomenskoskladenjske 1 zmožnosti povedkovnika (stanjskost, dejanjskost ali posledično lastnost) veže na povedkovo vlogo - v češkem jezikoslovju, ki nam je zaradi sistemske podobnosti O slovenščine in češčine najbližje, je to opredeljeno kot 'komplementarna obligatorna s determinacija'. V naši strokovni literaturi (predvsem v SS 1976, NSS 1982, ESJ L 1992 in SLP 2000) so večkrat ponovljeni pomisleki glede besednovrstnosti povedo kovnika posredno izraženi z opredelitvami kot zelo obsežna in pomensko heteroge-v na besedna vrsta, stranski stavčni člen, samo skladenjskofunkcijska opredelitev zre-lativizira merila besednih vrst in hkrati stalnost skladenjske vloge omogoča/zagotavlja odprto rabo drugih besednih vrst .2 Slovarsko naj bi bile besede v povedkovni rabi oz . povedkovniški rabi z oznako povdk. navadno izpisane kot podgesla (kar Z ustreza preneseni pomenski rabi geselskih leksemov), izjema je le nekaj prvotno A besednovrstno neopredeljenih besed, razvojno verjetno besednih krnov, tipa všeč, p žal, prav, treba ipd. , ki navadno so oz . naj bi bile samostojna gesla . Z K 1 Opredelitve 'Ji 2o 9 2 Aktualna trenutna stanjskost je v slovenščini navadno izražena z zloženim po-vedkom - prvotna povedkova raba namreč izpostavi samo določene pomenske sestavine, saj povedkovniki niso nič drugega kot pomenske determinante poved-kov. Priložnostna pomenskoskladenjska raba ne more biti besednovrstno odločilna, zato povedkovniki, za katere je odločilna povedkov(nišk)a raba, ostajajo na stavčni ravni s poimenovalnimi različicami povedkovo dopolnilo > poved-kov dopolnilnik > povedkovnik. 3 S pomensko-izraznega vidika je povedkovnik pomenskoskladenjska kategorija oz . kategorialni sem/semem, ki pomenskoskla-denjsko dopolnjuje glagole v povedku, in hkrati strukturnoskladenjska kategorija, izrazno opredeljena kot zgradbeni označevalnik.Tako funkcijska kot pre-tvorbena slovnica potrjujeta povedkovnik kot skladenjskopomensko kategorijo (in ne še besedno vrsto) Posredno zanikanje besednovrstnosti povedkovnika je tudi (vsaj občasno) vztrajanje, da med povedkovnike sodita tudi opisna deležnika in nedoločnik. Kljub deklarirani povedkovniškosti pa se da tudi besede (oz . razvojno gledano besedne krne) kot všeč, mar, žal, mraz, tema, škoda, dolgčas (vsaj razvojno) slovarsko besednovrstno opredeliti kot samostalnike, žal tudi kot pridevnik, tiho, prav, lahko kot prislove, lahko, treba tudi kot členke ipd Tu mislim predvsem na Slovensko slovnico (SS 1976: 412, 594-595), Novo slovensko skladnjo (NSS 1982: 116-117, 407) in Enciklopedijo slovenskega jezika (ESJ 1992) Jožeta Toporišiča ter na oceno Nove slovenske skladnje Jožeta Toporišiča (Vidovič Muha 1984: 142-155) in Slovensko leksikalno pomenoslovje (SLP 2000: 30-33, 38, 63, 188) Ade Vidovič Muha Češko jezikoslovje je potrdilo povedkovnik kot skladenjskopomensko kategorialno sestavino z izrazom 'obvezni določevalni dopolnilnik', kar je bilo v naši strokovni literaturi komentirano v začetku sedemdesetih let (Pogorelec 1972, 1974) . • Povedkovniki (ob pomožnikih; povedek = pomožnik + povedkovnik) so glede na izključno prvenstvenost povedkove skladenjske vloge lahko prvotni ali drugotni . Skupna lastnost povedkovnikov je, da pomenijo stanje ali lastnost, ^ (dejavno)vezljivi oz. kot nosilci vezljivosti povedkovniki izražajo različna razmerja oz . odnose . Od tipičnih inherentnih glagolskih kategorij je poleg vezljivosti ohranjen tudi naklon . ^ • Povedkovniki ne določajo oz. opredeljujejo drugih besednih vrst, in tudi ne pojasnjujejo njihovih lastnosti (kot to delajo pridevniki in prislovi) . Čeprav imajo nekatere značilnosti prislovov (tj navadno so nepregibni, le da se povedkovniški prislovi lahko stopnjujejo), povedkovniški pridevniki pa se lahko pregibajo še po spolu in številu, se vežejo le z vezjo ali s skladenj-skopomensko oslabljenimi glagoli, in zato ne morejo pojasnjevati pomensko samostojnih glagolov in pridevnikov - ne prevzemajo kategorij od jedrne ^ besede, temveč si kategorije s pomožnikom porazdelijo . ^ Z 1.1 Slovarsko označevanje ^ Povedkovniki oz . povedkovniške rabe so v Slovarju slovenskega knjižnega jezika navadno označeni s kombinacijami slovničnih pojasnil kot neskl. prid., v povedni rabi in prisl., v povedni rabi, in še v povedno-prislovni rabi, kar bi se lahko poenotilo v oznako povdk. v smislu povedkovniške rabe oz povedkovniškosti kot kategorialne skladenjskopomenske lastnosti . Sicer pa so vsaj posredni pokazatelji za potencialno povedkovniško rabo tudi slovarske oznake za preneseno rabo besed Preneseni pomen je navadno označen z ekspr(esivno) oz . slabš(alno), vulg(arno) ^ ali Ijubk(ovalno), ni pa npr. v SSKJ označena slabšalna (vulgarna) in ljubkovalna ^ raba živalskih poimenovanj v zvezi s človekom, ko zaradi metaforičnosti dosledno prihaja do spremembe uvrščevalne pomenske sestavine, npr . Tako je pri živalskih ^ poimenovanjih v povedkovniški rabi prevladujoča uvrščevalna pomenska sestavina človeško^, npr. On (UPS = človek) je tič/tičko (RPS = iznajdljiv, prebrisan), Ona (UPS = ženska) je tička (RPS = mlada, ljubka); Ta človek (UPS) je prava kača (RPS = hudoben, zahrbten) ipd .;4 še s slovarsko oznako vulg(arno), tako da je uvrščeval-na pomenska sestavina (UPS) upoštevana v označevani osebkovi besedi, razločevalne pomenske sestavine (RPS) pa so kot prisojevalne lastnosti vključene v označevalno povedkovodoločilno oz . povedkovniško besedo, so npr . Ta človek (UPS) je čisto navadna rit (RPS = neznačajen, bojazljiv), Ta človek (UPS) je navadna goflja (RPS = prezgovoren, predrzen) ipd O t . i . slovarskih uvrščevalnih in razločevalnih sestavinah je pri nas pisala A . Vidovič Muha (1988: 26-27) . A . Vidovič Muha (2000: 31) govori o »spremembi kategorialnih lastnosti [. . .], ki povzroči prehod ene besedne vrste v drugo [. . .]« . Ista avtorica pri metaforičnih pomenih govori o nanovo dodanih razločevalnih pomenskih sestavinah (RPS), ki se opomenijo na skladenjskofunkcijski ravni v novi denotat ali pa ostanejo samo na skladenjskofunkcijski (konotativni) ravni in se ne leksikalizirajo (Vidovič Muha 2000: 85-109), npr. za leksem človek ugotavlja, da v povedkovodoločilni vlogi s pomenom 'human, človeški' lahko vedno tvori lastnostne stavke - iz tega posledično potrdi upravičenost kategorialne pomenskosestavinske oznake povedkovnik za tovrstne lekseme tudi v slovarjih (Vidovič Muha 2000: 125) . V Slovenskem pravopisu je registriranih kar 458 kvalifikatorjev povdk. ali povdk. zv(eza), gl . Krajšave in slovarske oznake, str. XIV) .Vsi izpisani primeri z razZ ličnih vidikov potq'ujejo oznako povdk. kot pomenskoskladenjsko kategorijo . Čeprav 1 je povedkovnik v SP-ju eksplicitno (tudi v komentaq'u Spremne besede na str. VIII) predstavljen zgolj kot iztočnica/geslo, in nikoli kot podiztočnica/podgeslo, ga kot skladenjskopomensko kategorijo in hkrati - posledično kot oznako za povedkovniško S vlogo potq'uje tudi skupni naslov Prislovi, povedkovniki in zveze z njimi (62) v PraviL lih I in definicija (204) . Posredna potrditev povedkovnikov kot skladenjskopomenske Q kategorij e (in ne že kot besednovrstne kategorij e) j e nakazana tudi s potenčno številko v ob geselski besedi, ki v primerih povedkovnika navadno opozarja na neprvo oz . dru-N gotno skladenjskopomensko uporabo določenega leksema . 1.2 Primerjalno v tuji literaturi Z Najpomembnejše je torej položajsko merilo - pri povedkovniku se ta pomenskoskla-A denjska kategorija prekriva s kategorijo predikativnosti - v slovanskem jezikoslovju p tudi jezikoslovnoizrazijsko uveljavljena t. i . kategorija predikativnosti .5 Iz ruskega je-1 zikoslovja »kategorija sostojanija«, po A. V. Isačenku (1954: 255) t. i . »kačestvennoe S sostojanie«, ruska jezikoslovna literatura pri opredeljevanju ostaja samo na skladenj-K skopomenski ravni - govori samo o predikativni vlogi, predikativnem členu in o pre-1 dikativni kratki obliki pridevnika . Tudi slovaška skladnja rapravlja samo o imenskem 55 delu povedka (1966), ravno tako hrvaška skladnja (Katičic 1986) . Češka slovnica (1986, 1987, 1996, 1998, 2001) uporablja samostojno poimenovanje predikativ, ki ga 0 znotraj povedja oz . povedka opredeljuje samo kot kategorijo stanja »kategorie stavu« • in izraze kot samostalniški predikativ, pridevniški predikativ ipd., pa tudi imenski del — / izraz glagolsko-imenskega povedka - »jmenna čast / jmenny vyraz slovesne-jmen-neho predikatoru« . Polj ska slovnica (Gramatyka 1984) uporablj a 'predikativno vlogo' ali najpogosteje kar oblikovno-izrazno 'povedkov izraz' (»funkcja predykatywna«, »w funkciji orzecznika«, »wyrazenie predykatywne«) . Nemška slovnica (Helbig -Buscha 1984) uporablja zveze »der attributive Gebrauch« in »der prädikative Gebrauch« . Angleško in ameriško jezikoslovje predikative samo skladenjskopomensko opredeljuje kot »predicative noun« in »predicative adjective«, in še »predicative nominal« in »predicative adjectival« (prim. Quirk idr. 1993: 354; Quirk 1994: 505, 1174) . 2 Tipologija rabe Z vidika razločevanja besednih vrst v povedkovniški vlogi so najštevilčnejši a) po-vedkovniški pridevniki (pregibanje po spolu in številu in stopnjevanje), kar glede Ruska slovnica (Švedova idr. 1980) predikativnost opredeljuje kot skladenjsko kategorijo (86), v zvezi s tem so izpostavljena 'formalno-semantična razmerja' (372) . Sploh pa je v slovanskem jezikoslovju tudi jezikoslovnoizrazijsko uveljavljena t . i . kategorija predikativnosti, prim. Simeon (1969: 641) . Češka slovnica (Grepl idr. 1986: 195) sicer uporablja samostojno poimenovanje 'predikativ', vendar ga znotraj povedja oz . povedka opredeljuje samo kot 'kategorijo stanja' - »kategorie stavu« . na tipično pridevniško stanjskost ne preseneča . a^) Vezljivi izglagolski so: deležen (česa), dolžen (komu kaj) ipd.; prostomorfemski: blazen od, bolan od, dober za/ kot ipd . a2) Nevezljivi neizglagolski so: domač, godov (nar . ), ljudski ipd . ; nepregib- ^ ni: *ad acta, fair, flegma, fuč ipd . Sledijo b) povedkovniški prislovi (z možnostjo ^ stopnjevanja): bot, dolgčas/predolgčas, larifari, *kvit, mar ipd. , in naklonski (ki pogosto vežejo tudi nedoločnik): gotovo, mogoče/nemogoče, možno ipd . c) poved- ^ kovniški samostalniki (z možno pregibnostjo po številu) so pretežno izglagolski, npr. navada, sram, škandal, škoda/preškoda, utopija, zakon; prostomorfemski: reklama za; z nedoločnikom: užitek, veselje. c^) Neizglagolski so: vezljivi: kos (komu/čemu), last (koga/česa), in nevezljivi: fakt, *basta/koneck/č, luksuz. č) Samo povedkovniki so npr . všeč, prav, dolgčas/predolgčas, mar, mraz, okej, sram, škoda, tema v Vse mi je všeč, Tako je prav, Dolgčas/Predolgčas mi je, Otroci ji niso mar, Zunaj je bil(o) mraz, S stanovanjem je vse okej, Sram ga je pred starši, Te obleke ^ je škoda, Bil-a/-o je še tema; povedkovniki so lahko še izglagolski medmeti kot ^ stavčni členi, npr . To bo joj/prejoj, in sklopi tipa boglonaj, bogpomagaj, bogve, ker ^ je za njih tipična povedkovodoločilna vloga in so zaradi svoje tvorjenosti tudi sicer ^ besednovrstno nejasni . Naklonski izrazi tipa rad-a-o in lahko imajo kot glagolski ^ modifikatorji v povedku več skladenjskopomenskih možnosti, npr. biti lahko : lahko delati, biti rad doma : rad delati : imeti rad vse, biti treba : treba delati. ^ S O 3 Primeri povedkovniških pridevnikov ^ HH Tako pomensko premaknjena/prenesena kot (slovarsko označena) široka in osla- ^ bljena raba izražajo večjo navezanost na povedkovn(išk)o rabo in hkrati tudi višjo stopnjo povedkovniškosti tako označenih pridevniških besed: čuden 'ki se v vedenju, ravnanju razlikuje od drugih': Po nesreči je postala nekam čudna, Čuden je, ne morem ga razumeti, (ekspr. ) Ne bodi no čuden, daj si dopovedati; divji (ekspr.) 'zelo jezen': Kmalu se vrni, sicer bo oče divji; dober 'ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje': Pritisk imate dober; dober 'veljaven, uporaben': Voz ni več dober; dober 'ugodno vpliva, koristi': Počitek je dober; dober (pog . , s širokim pomenskim obsegom): Ta bo dober; domač 'ki ne kaže strahu v občevanju z ljudmi': Že čez nekaj dni je postal domač; edin (dv. in mn.) 'ki je enakih misli, istega mnenja': Bili so (si) edini; R vesel (nav. z rodilnikom) 'ki občuti veselje, zadovoljstvo ob čem': Vesel je bil darila/gostov; vreden 'ki zaradi svojih lastnosti, navadno dobrih, pozitivnih, zasluži kaj': Je vreden ljubezni/spoštovanja; želen (z rodilnikom) 'ki ima (veliko) željo po čem': Bil je želen dela/dobrih jedi; m R d/d - razmernostanjski duševnostnipomen: fair /fair do 'ki je v skladu z določenimi normami, pravili': On je fair, Bil je vedno N fair do nje; 1 hladen / hladen do 'ki vsebuje, izraža nenaklonjenost, odklanjanje': Ta človek je hladen, Bil je hladen do gostov; D dorasel (z dajalnikom) 'ki je kos čemu': Mladina je dorasla delu/nalogam; drag (z dajalnikom) 'do katerega ima kdo pozitiven čustven odnos': Ta človek mu je zelo drag; enak (z dajalnikom) 'ki v primerjavi drugega z drugim nobeden nima prednosti, Z večjih pravic': Njegov uspeh je enak ničli, Lira je enaka dvema tolarjema; " D + T Z dolžen 'ki je obvezan komu kaj izkazovati, storiti': Dolžen sem mu hvaležnost; ^ Tna/za - razmernostanjski/-tvornipomen z /namenskostjo/ciljnostjo/: divji / divji na (ekspr. ) 'zelo jezen': Ves je divji / Nanj je ves divji; dober / dober za 'ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, koristi': biti dober / biti dober za koga/kaj/kam/za koliko časa; ^^ , - okoliščinskost (prostorsko-časovna/duševnostna): v/pri/na/po ^^ ^ 1 izveden v 'ki kako stroko, dejavnost dobro obvlada': Je izveden v državniških • zadevah; 0 navzoč pri/na (z oslabljenim pomenom) 'ki je v določenem času na določenem me-9 stu': Inšpektor je bil navzoč pri pouku matematike, Na sestanku so bili navzoči 1 vsi člani; 2 znan po 'ki vzbudi v osebku občutek identičnosti s tem, kar pozna, ve': Znan mi je le po obrazu; Oz/s - razmernostanjski duševnostni pomen : domač / domač z/s / domač pri 'ki ne kaže strahu v občevanju z ljudmi': biti domač / biti z njim čisto domača / biti domač pri kom; mehek / mehek z/s (ekspr . ) 'obziren, popustljiv, prizanesljiv': Predstojnik je bil sumljivo mehek, Upravnik je bil mehek s kaznjenci . . . 3.1 Možni skladenjskopomenski prehodi iz tvornega dejanja v povedkovniško stanjskost in nato v prilastek so najbolj jasno izraženi pri deležnikih na -l. 6 V okviru homonimije tvornega deležnika na -l, deležnika stanja na -l in iz njega sprevržnega (drugotnega) lastnostnega pridevnika na -l se lahko stavčnopoložajsko in skladenj-skopomensko izločijo potencialni povedkovniki na -l, nevezavni, npr. zmrzel: Zemlja je še zmrzla 'ki je zmrznjena' nasproti: zmrzel: (ekspr. ) Je preveč zmrzla 'ki jo rado pogosto zebe'; zrel: Pšenica/Deklica je že zrela 'ki v rasti, razvoju doseže Bajec (1952: 48-49) za deležnike na -l trdi, da se »cela vrsta deležnikov že čuti za pridevniške ali pa so na meji med obojim pomenom« S tem avtor posredno potrjuje povedkov-niškost deležnikov na -l, npr dorasel, izbokel, narasel, obledel, odebelel, otrpel, ozebel, trhel, vrel, zamolkel ipd . 6 stopnjo, primerno za spravilo, razmnoževanje', Fant je zrel 'ki je telesno in duševno polno razvit' nasproti: zrel za: Otrok je zrel za šolo 'ki je sposoben za kaj', Žival ^ je zrela za zakol 'ki je primeren za kaj', 'ki ima ustrezne pozitivne in negativne la- § stnosti za kaj' Knjiga je zrela za tisk; (ekspr.) Fant je zrel za zapor, Stolp je zrel za ® rušenje .Vezavnost samo še utrjuje in potrjuje njihovo povedkovniškost. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) so to geselske iztočnice s ^ slovničnim kvalifikatorjem prid(evnik) in geselske podiztočnice v okviru glagol- ^ skih gesel 3.1.1 Posebna skupina so povedkovodoločilni deležniki stanja iz dovršnih (zelo ^ redko nedovršnih) neprehodnih in pretežno povratnih glagolov (osebkov udeleženec je hkrati povzročitelj in nositelj stanja) - zaradi dovršnosti in neprehodnosti/ povratnosti izhodiščnega glagola (posledica slednjega je samo osebkov udeleženec) ^ so pretvorbe v stanjskost in naprej v popridevljenje najbolj jasne, npr . ohripel: Glas ^ mu je ohripel; ohromel: (pren. ) Njegova volja je polagoma ohromela; okamnel: Pred poveljnikom je stal kot okamnel; okorel: Sklepi so okoreli; okrnel: Popki so okrneli; oledenel: Vrh/Pogled je oledenel; olesenel: Obstal je kot olesenel; omedlel: Našli so jo omedlelo; omrtvel: Deli telesa so omrtveli; onemel: Onemel je obstal pred očetom; onemogel: Postal je onemogel, Onemogel je od dela; zasedel: Noga je zasedela, nasproti: zaseden: Sedeži so zasedeni, (pog . ) Ta teden je zaseden; ipd.7 Z > O L m o Prevladujoča povedkovodoločilna raba in z njo povedkovniškost izpostavi stanj- ^ skost s posledično lastnostjo: znän/znän - 'ki obstaja': Afera je že splošno znana; še eno- ali dvovezavni primeri, ki iz obstajanja izpeljujejo tudi lastnost (> izraženo je z obvezno predmetno vezavo ali z neobvezno prislovnodoločilno vezavo): Ti običaji so znani na kmetih, Kraj je znan po marmorju, Znan mi je le po obrazu, Bil je znan z vsemi veljaki; poznän/poznan - 'za katerega obstajanje, lastnosti se ve': Nikomur poznan človek, Ti problemi so mi poznani; podobno potreben: Potreben je denarja, Zelo mu je potreben; pozitiven/pozitiven: Izid preiskave je pozitiven; Naklonskostpovedkovnikov uvaja tudi vezavnost (npr . neobveznovezavni rodilnik (Rdo)): pozoren - 'izraža skrb, zavzetost za koga': Vedno je pozorna do njega; prav^čen - 'ki ravna v skladu z določenimi normami, načeli': Je pravičen do sosedov 3.2 Z besedotvornega vidika pridevniški sklopi z nikalnico ne- in pridevniške sestavljenke s pre- ('preveč') nakazujejo izhodiščno podstavo v povedku, npr. neumen: 'ki ne ravna v skladu z razumom, pametjo' - Mlad je še in neumen, 'ki ni H Sicer pa o izvornosti pridevnikov oz predvsem o »izgubi prvotnega participialnega pomena« in o »pridobitvi pridevniškega« piše Bajec (1952: 29, 36, 42, 48) in ugotavlja, da so »deležniki često postali pridevniki in to je jezik tudi na zunaj izrazil s tem, da jim je dodal ekspletivni formant -an« (Bajec 1952: 42) . sposoben hitro dojemati, prodorno misliti' - Preveč je neumen, (ekspr.) 'neprime-W ren, neustrezen' - Te pentlje na obleki so prav neumne; nepomemben: (ekspr. ) 'ki N ni pomemben' - Pri tem delu se jim je zdel nepotreben in nepomemben, (knjiž. , 1 ekspr . ) 'majhen, neznaten' - Količina se jim je zdela nepomembna; predebela: 'ki je preveč debela' - Ta knjiga/ženska je predebela, (ekspr . ) 'ki je zelo pretirana, neO verjetna' - Novica je predebela; prepičel: (nav. ekspr. ) 'ki je preveč pičel' - Hrana S je prepičla . Poleg tega pridevniške sestavljenke s predponskim obrazilom odpirajo L desno vezljivost . 0 V N 4 Povedkovniška kategorija z vidika pomenske širitve leksemov: - čist 1 fant : Fant je čist (1. 'ni umazan', 2 . 'moralno neoporečen', 3. 'nedrogiran') in podobno še v primerih, ko povedkovniška raba uvaja več novih pomenov: okro- Z gel fant - Fant je okrogel ('debel', 'pijan/vinjen'), ta težek človek - Ta človek A je težek ('z veliko težo', 'ki se ne da prepričati' oz . 'zapletenejšega značaja'), p dobra ženska - Ženska je dobra ('dobrosrčna/dobrodušna', 'zdrava', 'prijetne- 1 ga nadpovprečnega videza'), domač človek - Človek je domač ('biva v istem S domu/okolju', 'priljuden in naravnega obnašanja'), ljudski mož - Mož je ljudski K ('biti iz ljudstva', 'priljuden'); nasproti npr . ruknjen človek, sesut človek, kjer 1 je povedkova raba tipičnejša od prilastkove, npr . Ta človek pa je malo ruknjen 5 ('nenavaden, poseben') . Pomensko zlitejše stalne stave so posebnost v smislu, • da načeloma ne dopuščajo smiselne rabe istih sestavin tudi v povedku, npr. o prava reč : prava stvar (smiselno je Stvar je prava), prava figa, čista resnica . Z • vidika pomenskosti biti je treba opozoriti še na primere kot Vprašanje/Zadeva — je mimo (pomensko oslabljeni biti, ki še ohranja časovni pomen) : Obleka je ^ mimo (vezni biti) ipd. 5 Sklepna opredelitev Povedkovnik je skladenjskopomenska kategorija, ker je samo pomensko-zgradbena sestavina povedka s stalno in edino skladenjsko vlogo v povedku in povedkovni-škost je njegova nosilna skladenjskopomenska lastnost . Tudi izraz oz . oznaka povedkovnik je primeren (primerjaj npr . nedoločnik, namenilnik) s tudi že uporabljano krajšavopovdk. Prvotna povedkovniškost kot kategorija oz . prvotna povedkovniška skladenjskopomenska vloga je kot glavna razločevalna kategorialna lastnost/sestavina tipična le za majhno množico razvojno zelo heterogenih (navadno besednovr-stno neopredeljenih) besed oz . besednih krnov kot všeč (iz všečen), mar (iz maren), žal (iz žaliti), mraz (iz mraziti), treba (nam. potrebovati), škoda (nam . škoditi), dolgčas (dolgočasno), prav (pravilno), lahko in z leksikografsko-leksikološkega vidika samo te lahko nastopajo kot samostojna povedkovniška gesla z oznako povdk., medtem ko bi dovolj pogosta/tipična (drugotna) povedkovniška vloga pri besedno-vrstno različnih geslih lahko bila predstavljena v povedkovniških podgeslih, tudi z oznako povdk. Viri in literatura Bajec 1952 = Anton Bajec, Besedotvorje slovenskega jezika 2: Izpeljava slovenskih 00 pridevnikov, 3: Zloženke, Ljubljana: SAZU, 1952. ^ Čechova 1996 = M . Čechova idr . , Čeština - reč a jazyk, Praha, 1996. Čermak 2001 = František Čermak, Jazyk a jazykoveda: Prehled a slovn^ky, Praha: Nakladatelstv^ Karolinum, 2001. ESJ 1992 = Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana: Cankarjeva založba,1992. Gramatyka 1984 = Gramatyka wspolczesnego jqzykapolskiego: Morfologia, Sklad-nia, Warszawa, 1984. Grepl - Karl^k 1998 = M . Grepl - P . Karl^k, Skladba češtiny, Votobia, 1998. Grepl idr . 1986-1987 = M . Grepl idr . , Mluvnice češtiny 2: Tvaroslov^, 3: Skladba, ^ Praha: Academia, 1986, 1987. „ Helbig - Buscha 1984 = Gerhard Helbig - Joachim Buscha, Deutsche Grammatik, Leipzig: VEB Verlag Enzyklopädie, 1984. Isačenko 1954-1960 = A . V . Isačenko, Grammatičeskij stroj russkogo jazyka v sopostavlenii s slovackim: Morfologija 1-2, Bratislava: Izdavatel'stvo Slo-vackoj akademii nauk, 1954-1960. Katičic 1986 = Radovan Katičic, Sintaksa hrvatskoga književnog jezika, Zagreb, 1986. Morfologia 1966 = Morfologia slovenskeho jazyka, Bratislava: Vykladatel'stvo ^ Slovenskej akademie vied, 1966. ^ NSS 1982 = Jože Toporišič, Nova slovenska skladnja, Ljubljana: DZS, 1982. Pogorelec 1972 = Breda Pogorelec, Dopolnilnik (povedkov prilastek) v slovenski ^ skladnji, Linguistica 12 (1972), 315-327. Pogorelec 1974 = Breda Pogorelec, Dopolnilnik (povedkov) v slovenski skladnji, Jezik in slovstvo 20 (1974), št. 5, 120-122. Quirk 1994 = R. Quirk, A Comprehensive Grammar of the English Language, New York, 1985, 201994. Quirk idr . 1993 = R . Quirk idr . , A University Grammar of English, Hong Kong, 1973, 271993. Simeon 1969 = Rikard Simeon, Enciklopedijski rječnik lingvističkih naziva 1, Zagreb: Matica hrvatska, 1969. SLP 2000 = Ada Vidovič Muha, Slovensko leksikalno pomenoslovje: Govorica slovarja, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2000. SP 2001 = Slovenski pravopis, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001. SS 1976 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor: Obzorja, 1976, 42000. SSB 1988 = Ada Vidovič Muha, Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete - Partizanska knjiga, 1988 . SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika 1-5, Ljubljana: DZS, 1970-1991. Švedova idr . 1980 = N . Ju. Švedova idr , Russkaja grammatika 2: Sintaksis, Moskva: Nauka, 1980. Vidovič Muha 1984 = Ada Vidovič Muha, Nova slovenska skladnja J . Toporišiča, E Slavistična revija 32 (1984), št. 2, 142-155 . N Vidovič Muha 2000 = Ada Vidovič Muha, Čas v besedi: Tipologija leksikalne več- 1 pomenskosti, XXXVI . seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljub- K ljana: Filozofska fakulteta, 2000, 85-109. o Žele 2000 = Andreja Žele, Tipologija poved(kov)ne rabe v Slovarju slovenskega s knjižnega jezika, Jezikoslovni zapiski 6 (2000), 57-65 . L Žele 2001 = Andreja Žele, Tipologija pridevniške vezljivosti, Jezikoslovni zapiski o 7 (2001), 163-195 . v Žele 2003 = Andreja Žele, Slovarska obravnava povedkovnika, Jezik in slovstvo 48 N (2003), št. 2, 3-15 . Z The Predicative, or the Predicative Role of Words A p Summary 1 s The Slovenian predicative (povedkovnik) is a syntactic category because it is merely K a semantic-structural component of a predicator with one single fixed syntactic role . 1 The expression predicative (povedkovnik) seems suitable as well (cf. nedoločnik 5 'infinitive', namenilnik 'supine'), and hence the abbreviation povdk., which is al- • ready in use. As the main semantic-structural distinctive feature/component the o primary function of a predicative (i . e . , a predicative category) is only typical of • a limited group of very heterogeneous (in terms of their development) group of — lexemes (usually without a determined word class), such as všeč 'like', žal 'sorry', mraz 'cold', treba 'necessary', škoda 'a pity, a waste', dolgčas 'bored',prav 'right', lahko 'eas(il)y' From the lexicographic perspective, only the entities listed above can be given the status of main entries with the label povdk , whereas other lexemes with a sufficiently frequent or specific secondary predicative fiunction might be treated as subentries, also carrying the label povdk Osvetlitev rabe velike oz. male začetnice pri izlastnoimenskih pridevnikih s priponskimi obrazili -ov/-ev, -in v slovenščini Capitalized and Non-Capitalized Slovenian Adjectives Formed 9 o o fS • 5 Nataša Jakop ^ m HH V trenutno veljavnem pravopisnem slovarju, sodobnih jezikovnih priročnikih ^ in jezikovni rabi se srečujemo z mnogimi zapisovalnimi dvojnicami pri izla- stnoimenskih pridevnikih s priponskimi obrazili -ov/-ev, -in, zlasti kadar so N del stalnih besednih zvez in frazemov. Raba velike oziroma male začetnice pri izlastnoimenskih pridevnikih v slovenščini zato spada v skupino pravopisno ^ problematičnih besed, ki naj bi bile v jezikovnih priročnikih in slovarjih ustre- Z zno obravnavane, pojasnjene in ponazorjene . S prispevkom želimo opozoriti ^ tudi na dejstvo, da je pri sodobnem normiranju izlastnoimenskih pridevnikov q treba ponovno preučiti vse dejavnike, ki določajo njihovo jezikovno normo . from Proper Nouns with the Suffixes -ov/-ev and -in O The current Slovenian normative guide, modern language guides, and lan- ^ guage use contain many spelling doublets for adjectives formed from proper ^ names with the suffixes -ov/-ev and -in, especially when these are parts of fixed ^ multi-word expressions and idioms . Capitalizing or not capitalizing Slovenian W adjectives formed from proper names is therefore a problematic normative ^ lexical issue that should be suitable dealt with, clarified, and exemplified in language guides and dictionaries This article seeks to highlight the fact that current efforts to standardize adjectives formed from proper names require a new examination of all factors that define their linguistic norm . 1 Uvodna pojasnila V prispevku je osvetljena sodobna problematika ene od pravopisno težjih skupin besed, tj raba velike oz male začetnice pri izlastnoimenskih pridevnikih s pripon-skimi obrazili -ov/-ev, -in v stalnih besednih zvezah in frazemih, zato naj uvodoma pojasnimo, kaj zajame pojem izlastnoimenskih pridevnikov . Termin »svojilni pridevniki«, ki ga ob problemu zapisovanja velike in male začetnice uporabljajo slovenski pravopisi od Levca dalje, je ob upoštevanju sodobnih jezikoslovnih spoznanj nenatančen, ker vprašanje rabe velike oz . male začetnice danes ne zajema le svojilnih, temveč tudi vrstne pridevnike, npr . Grahamov/graha-mov kruh Govoriti o »izsamostalniških pridevnikih« bi bilo vsekakor preširoko, saj bi s tem zajeli tudi pridevnike, ki za vprašanje rabe velike oz. male začetnice niso relevantni, npr . bezgov, lipov. Skupni lastnosti pridevnikov, pri katerih je raba Z velike oz . male začetnice lahko problematična, sta izlastnoimenska motivacija, torej W izpeljava iz osebnega, stvarnega ali zemljepisnega lastnega imena, in priponsko N obrazilo -ov/-ev oz . -in, npr. Abrahamov (< Abraham), Blažev (< Blaž), Ariadnin 1 (< Ariadna); Mlinotestov (< Mlinotest), Mercatorjev (< Mercator), Murin (< Mura); Saturnov (< Saturn), Sončev (< Sonce), Zemljin (< Zemlja) Raba velike oz male začetnice pri izlastnoimenskih pridevnikih s priponskimi obrazili -ski, -ovski/-evski, S -anski sama po sebi ni problematična, npr . burbonski (< Burboni), alpski (< Alpe), L harvardski (< Harvard); adamovski (< Adam), cankarjevski (< Cankar); cankar- 0 janski (< Cankar), lahko pa postane, kadar so ti pridevniki del lastnega imena, npr . v triglavski v zvezah, ki poimenujejo zemljepisno lastno ime, npr. Triglavska jezera, Triglavski narodni park, vendar ta vidik rabe velike oz male začetnice ne bo predmet obravnave . V tem prispevku obravnavamo le rabo velike oz . male začetnice pri izlastnoimenskih pridevnikih na -ov/-ev, -in in ob tem opozarjamo še na termin Z »izlastnoimensko izrazje« (Košmrlj - Levačič 1998), s katerim se označuje iz osebA nih, zemljepisnih ali stvarnih lastnih imen nastalo eno- ali večbesedno strokovno p izrazje, npr. tesla 'enota za gostoto magnetnega polja' (< Nikola Tesla), apolon 1 'vrsta metulja' (< bog Apolon), Dopplerjev pojav (< Christian Doppler); andezit S 'predornina' (< Andi), kanadska gos (< Kanada), triglavska roža (< Triglav); enci-K klopedisti (< Encyclopedie) . 1 Izlastnoimenski pridevniki so seveda lahko sestavina 1 večbesednih strokovnih izrazov, kot je npr . pridevnik Dopplerjev v stalni besedni 5 zvezi Dopplerjev pojav, vendar to ni edina možna raba izlastnoimenskih pridev- • nikov; lahko so tudi del prostih besednih zvez ali sestavine frazemov . Vse tri moo žnosti ponazarja iz osebnega lastnega imena izpeljani pridevnik Ahilov, ki je lahko • del proste besedne zveze (Ahilov ščit), sestavina stalne besedne zveze (Ahilova kita — 'kita, ki povezuje mečno mišico s petnico') ali frazema (Ahilovapeta 'slabost, šibka 2 točka') . Danes se v sodobnih jezikovnih priročnikih, slovarjih in jezikovni rabi srečujemo z mnogimi zapisovalnimi dvojnicami izlastnoimenskih pridevnikov na -ov/ -ev, -in, zlasti to velja za pridevnike v stalnih besednih zvezah in frazemih . Izlastno-imenski pridevniki na -ov/-ev, -in so zato pravopisno problematična skupina besed, ki mora biti v jezikovnih priročnikih in slovarjih ustrezno obravnavana, pojasnjena in ponazorjena . Ob tem pa je pomembno tudi, da pri sodobnem normiranju ponovno preučimo vse dejavnike, ki določajo njihovo jezikovno normo 2 Iz zgodovine normiranja izlastnoimenskih pridevnikov Če se ozremo nazaj, vse do prvega slovenskega pravopisa, lahko ugotovimo, da je normiranje izlastnoimenskih pridevnikov na -ov/-ev, -in potekalo postopoma in vedno temeljilo na aktualnem jezikovnem gradivu. Sprva so pravopisna pravila zajela le pisanje izlastnoimenskih pridevnikov v prostih besednih zvezah, sčasoma pa je raznovrstno jezikovno gradivo, ki ga je prineslo tudi sistematično zbiranje zlasti za Zgledi so bili izbrani iz prispevka B . Košmrlj - Levačič (1998) . potrebe izdelave razlagalnega slovarja slovenskega jezika, narekovalo natančnejšo sistematizacijo te jezikovne pojavnosti . ^ Pravopisna pravila v Levčevem (Levec 1899) in Breznikovem (Breznik § 1920) pravopisu ter pravopisih iz leta 1935 (SP 1935) in 1950 (SP 1950) pričajo ® o tem, da so se do izdaje Slovenskega pravopisa 1962 (SP 1962) vsi iz lastnega imena izpeljani pridevniki na -ov/-ev, -in zapisovali z veliko, pridevniki na -ski, -ovski/-evski, -anski pa z malo začetnico, npr Jurčičeva pisava : mohamedanska vera (Levec 1899: § 596, § 597), Cankarjev slog : savski valovi (Breznik 1920: § 13, § 15), Cankarjev jezik : cankarski jezik (SP 1935: § 9), Vodnikov : salomon-ski (SP 1950: § 14) . Ponazarjalni zgledi ob pravilu o zapisovanju izlastnoimenskih pridevnikov na -ov/-ev, -in so v omenjenih pravopisih zajeli pridevnike, ki izražajo svojino in so del prostih besednih zvez, npr. Levstikov slog (Levec 1899), Meškove črtice (Breznik 1920), Cankarjev jezik (SP 1935), Breznikova slovnica (SP 1950) . V pravilih ne zasledimo posebnih napotkov za zapisovanje izlastnoimenskih pridevnikov v stalnih besednih zvezah in frazemih . Zanimalo nas je, kako so bili prikazani v posameznih slovarskih sestavkih. Iščoč zapis pridevnika na -ov/-ev, -in v (stalnih) besednih zvezah, smo pregledali črko A v vseh pravopisnih slovarjih: Levčev in Breznikov pravopis v slovarskem delu pri črki A nimata nobene (stalne) besedne zveze z izlastnoimenskim pridevnikom na -ov/-ev, -in, SP 1935 navaja eno samo zvezo, zapisano le z veliko začetnico (Adamovo jabolko), SP 1950 pa ponuja nekoliko več gradiva Najdemo ga v iztočnicah naslednjih osebnih lastnih imen: Abraham, Adam, Ahil, Ajshil, Amor, Ampere, Amundsen, Antigona, Apolon, Arhi- ^ med, Ariadna, Aristofan, Aristotel, Avgij . Slovarski sestavki ob tem kažejo, da so ^ se izlastnoimenski pridevniki na -ov/-ev, -in zapisovali z veliko začetnico ne glede ^ na to, ali je bil pridevnik del proste besedne zveze in je ohranil svojilni pomen, npr . ^ Ajshilove tragedije, ali pa je bil pridevnik sestavina frazema, v katerem je (že) izgu- ^ bil svoj svojilni pomen, npr . Adamovo jabolko 'na vratu vidni ščitasti hrustanci pri odraslem moškem', Adamova obleka 'nagota', Adamovi potomci 'ljudje', Adamov sin 'slaboten, zmotljiv človek'. Frazemskost teh besednih zvez je v slovarju izpričana ravno z danimi pomenskimi opisi . Takšno nakazovanje prenesenega pomena je postalo v pravopisnih slovarjih tradicionalno in se je ohranilo vse do danes . Izlastnoimenski pridevniki, ki niso svojilni, imajo v SP 1950 priponsko obrazilo -ski, -ovski/-evski, -anski; ti so se brez izjeme zapisovali z malo začetnico, npr. ajhilska zamerljivost (v iztočnici Ajshil), amperska ura (v iztočnici Ampere), aristofanska šala (v iztočnici Aristofan). Za prvo obdobje normiranja izlastnoimenskih pridevnikov lahko sklenemo, da je raba velike oz . male začetnice sledila jezikoslovnemu ločevanju med »svo-jilnimi pridevniki od lastnih imen« in »pridevniki osebnih imen, ki niso svojilni« (SP 1950: § 14); med seboj pa so se ti pridevniki ločevali po različnih priponskih obrazilih . To protistavno razmeq'e je bilo prikazano tudi v slovarskem delu pravopisa; v SP 1950 v okviru lastnoimenskih iztočnic, npr . Ajshilova resnost : ajshilsko vzvišen (v iztočnici Ajshil); Amperov zakon, Amperovo pravilo : amperska ura (v iztočnici Ampere), Aristofanova satira : aristofanska šola (v iztočnici Aristofan). Zaradi pisanja vseh izlastnoimenskih pridevnikov na -ov/-ev, -in z veliko začetnico Z pa jezikovni uporabniki v tem obdobju najverjetneje niso imeli posebnih težav pri zapisovanju N Rahel odmik od do takrat doslednega zapisovanja izlastnoimenskih pridev- 1 nikov na -ov/-ev, -in z veliko začetnico je mogoče opaziti v SP 1962, v katerem je prišlo do minimalnega, a pomembnega preoblikovanja pravila o pisanju »svojilnih 0 pridevnikov od lastnih imen na -ov -ova -ovo (-ev -eva -evo) ali -in -ina -ino« (SP s 1962: § 37, 6 . točka) . 2 Novo pravilo je poleg že ustaljenega pisanja izlastnoimen-L skih pridevnikov z veliko začetnico dopuščalo, da »svojilne pridevnike v rastlino skih in podobnih imenih pišemo lahko tudi z malo začetnico: salomonov pečat, v marijini laski ipd . « (SP 1962: § 37, 6 . točka) . Novi predpis lahko razumemo kot prvi poskus normiranja izlastnoimenskega pridevnika na -ov/-ev, -in, kadar je ta del stalnih besednih zvez, čeprav to v pravilu ni bilo izrecno izpostavljeno . Kljub temu da novo pravilo ni predpisovalo, temveč dovoljevalo rabo male začetnice v Z rastlinskih poimenovanjih, je bil v slovarskem delu pravopisa v teh primerih pri-A kazan le zapis z malo začetnico . Spremembo v predpisu, ki je verjetno vplivala p tudi na nadaljnje pisanje drugih pomenskih skupin izlastnoimenskih pridevnikov na 1 -ov/-ev, -in, je mogoče razlagati kot posledico takratne jezikovne rabe . SP 1962 je s namreč pri normiranju slonel na »splošni rabi v pisanju« (Bajec 1961/62: 13), zato K sklepamo, da je v petdesetih letih pri rastlinskih imenih, izpeljanih iz lastnega ime-1 na, prevladovala raba male začetnice . To je mogoče preveriti v jezikovnem gradivu 5 Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki je bilo osnovni vir tudi • za takratni pravopisni slovar (Bajec 1961/62: 13) . Gradivo pri izlastnoimenskem o pridevniku Salomonov res izpričuje prevladujočo rabo male začetnice pridevnika • v stalni besedni zvezi, ki poimenuje rastlino (salomonov pečat), bolj nedosledna — pa je bila raba velike oz . male začetnice v stalnih besednih zvezah pri pridevniku Marijin . Dvojnice, pri čemer prevladujejo zapisi z veliko začetnico, so obstajale pri posameznih rastlinskih poimenovanjih (Marijini/marijini laski, Marijini/marijini lasci, Marijine/marijine solze), vendar ne pri vseh (Marijini rokavci, Marijin osat, Marijini čeveljčki, Marijini šolenčki). Dvojnična raba je izpričana tudi v nekaterih drugih stalnih besednih zvezah, npr za poimenovanje vrste kristala (Marijino/marijino steklo) in krščanski praznik na 25 marec3 (Marijino/marijino oznanjenje) Ne da bi se spuščali v vsak primer posebej, je ob gradivu iz petdesetih in šestdesetih let 20 . stoletja mogoče opaziti pojavljanje neenotne rabe velike oz . male začetnice izlastnoimenskih pridevnikov na -ov/-ev, -in v posameznih pomenskih skupinah stalnih besednih zvez, medtem ko se v frazemih v glavnem potrjuje raba velike začetnice, npr . Abrahamova leta, biti v Adamovem kostumu, Adamovo jabolko (po letu 1962 tudi z malo začetnico), Ahilova peta (po letu 1971 tudi z malo začetnico), Ariadnina nit. Kot kažejo slovarski sestavki v SP 1962, je tem smernicam sledila tudi jezikovna norma, saj so se ti pridevniki zapisovali le z veliko začetnico, npr v Abrahamovem naročju 'na onem svetu' (v iztočnici Abraham), Adamova 2 SP 1962 je bil predelana in izpopolnjena izdaja pravopisa iz leta 1950 (prim . SP 1962: 5; Bajec 1961/62: 13) . 3 Zanimivo je, da zapisi za poimenovanje krščanskega praznika na 15 . avgust {Marijino vnebovzetje) potrjujejo le rabo velike začetnice . obleka 'nagota' (v iztočnici Adam).4 Z veliko začetnico so v SP 1962 normirani tudi vsi izlastnoimenski pridevniki na -ov/-ev, -in v stalnih besednih zvezah, ki po- ^^^ imenujejo duhovno lastnino, npr . Amperjev zakon (v iztočnici Amper), Arhimedova ^ spirala (v iztočnici Arhimed), Aristotelova šola (v iztočnici Aristotel), Avogadrovo število (v iztočnici Avogadro). Razen redkih izjem, ki imajo v gradivu potrditve tudi za rabo male začetnice, npr. Dieslov/dieslov/dizlov motor, Kolomonov/kolomonov ^ žegen, Priolov/priolov delišes, so se izlastnoimenski pridevniki na -ov/-ev, -in v stalnih besednih zvezah v tem obdobju zapisovali le z veliko začetnico, npr . Arhimedov zakon, Avogadrovo število, kolo Francisove turbine, Ottov motor, Rubikova kocka Jezikovni dokument, ki izpričuje nove smernice rabe velike oz . male začetnice pri izlastnoimenskih pridevnikih v stalnih besednih zvezah in frazemih po SP 1962, je Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ 1-5) . SSKJ se je pri normiranju ^ leksike naslanjal na tradicijo in hkrati upošteval spremembe v jezikovni rabi, kot jih ^ je potrjevalo gradivo in opravljene ankete (SSKJ 1: XI, § 8) . Statistično gledano je v SSKJ od 60 izlastnoimenskih pridevniških iztočnic s priponskim obrazilom -ov pri 10 pridevnikih, ki so sestavine stalnih besednih zvez ali frazemov, normirana dvojnica z malo začetnico: Adamovo/adamovo jabolko, Francisova/francisova turbina, Kaplanova/kaplanova turbina, nedolžen, reven kot Lahov/lahov koš, Ottov/ottov motor, Peltonova/peltonova turbina, Priolov/priolov delišes, Rubikova/rubikova kocka, Wassermannova/wassermannova reakcija, Zoisova/zoisova zvončica. Od 21 izlastnoimenskih pridevniških iztočnic s priponskim obrazilom -ev je dvojnični ^ zapis z malo začetnico normiran pri 3 pridevnikih: Elijev/elijev ogenj, Tomaževa/ tomaževa žlindra, Žnideršičev/žnideršičev panj, medtem ko so vse 4 izlastnoimen-ske pridevniške iztočnice s priponskim obrazilom -in v stalnih besednih zvezah in frazemih normirane le z veliko začetnico, npr . Marijino oznanjenje, Ariadnina nit. ^ Z malo začetnico so v SSKJ normirane nekatere redke stalne besedne zveze, ki poimenujejo duhovno lastnino, izume, stvaritve: bergmanova cev (< Bergmann), buro-va tableta, burova voda (< Burow),5 dizlov/dieslov motor (< Diesel), knajpova kava (< Kneipp), kolomonov žegen (< Kolomon) Pri teh pridevnikih je izlastnoimenska motivacija že precej zakrita bodisi zaradi manj znane osebnosti, ki je povezana z izumom (npr. kirurg Karel August Burow), bodisi zaradi podomačevanja izrazne podobe izlastnoimenskega pridevnika (dieslov : dizlov) ali iz skupka več dejavnikov, ki so spodbudili zapis z malo začetnico . V skladu s pravilom v SP 1962, ne pa vedno tudi v skladu s takratno jezikovno rabo, so v SSKJ z malo začetnico normirane stalne besedne zveze, ki poimenujejo rastline . npr . judeževo drevo (< Judež), kristusov grm (< Kristus), marijini laski (< Marija), salomonovpečat (< Salomon), venerini lasci (< Venera), z redkimi izjemami, npr . Zoisova/zoisova zvončnica, Blagajev volčin, Sprengerjev beluš Le z malo začetnico so normirane tudi školjke Pri besednih zvezah Ahilova peta (v geslu Ahil), Amorjeva puščica (v geslu Amor), Ariadnina nit (v geslu Ariadna) bi teoretično lahko šlo tudi za svojilni pridevnik v prosti besedni zvezi, ne za frazeološko zvezo, ker slovar ob teh primerih ne navaja metaforičnega pomenskega prenosa; vendar je to malo verjetno Pustimo ob strani nesistemsko tvorbo tega izlastnoimenskega pridevnika oz morske živali, npr noetova barčica (< Noe), venerin pas (< Venera), nekatera W poimenovanja delov telesa, npr. venerin griček (< Venera), in le izjemoma frazemi, npr blažev žegen (< Blaž) 1 Iz povedanega je mogoče povzeti, da so bili v SSKJ izlastnoimenski pridev- niki na -ov/-ev, -in v stalnih besednih zvezah in frazemih razen redkih izjem pred-O nostno normirani z veliko začetnico . V vmesnem obdobju med izidom SSKJ in SP S 2001 se je moralo zgoditi nekaj prelomnega, saj slovarski del zadnjega pravopisa L potrjuje obstoj velikega števila novih dvojnic, mnogih celo prednostno normiranih 0 z malo začetnico . Zadnji in trenutno veljavni Slovenski pravopis (SP 2001, 2003) v izpričuje veliko razširitev pomenskih skupin pri rabi male začetnice izlastnoimen- skih pridevnikov na -ov/-ev, -in ne le pri rastlinah, temveč tudi pri poimenovanjih za duhovno last (pitagorov/Pitagorov izrek), kulturno tematiko (ahilova/Ahilova peta), bolezni (parkinsonova/Parkinsonova bolezen), dele telesa (adamovo/Adamovo jaZ bolko) in izume (papinov/Papinov lonec) . 6 Okoliščine, ki so vplivale na spremembe A v predpisu, bomo skušali osvetliti v nadaljevanju . P 1 S 3 Vpliv jezikoslovne kategorizacije izlastnoimenskih K pridevnikov na predpis Z 5 Sestavljavci novih pravopisnih pravil po SP 1962 so pri kategorizaciji pomenskih • skupin izlastnoimenskih pridevnikov, ki naj bi se zapisovali (tudi) z malo začetni-o co, upoštevali novo jezikoslovno spoznanje, da iz osebnih lastnih imen tvorjeni • pridevniki s priponskimi obrazili -ov/-ev, -in ne izražajo samo svojilnosti, temveč — tudi druge pomene. 7 O tem priča odgovor avtorjev osnutka novih pravil J . Toporišiča in J . Riglerja na kritike B . Urbančiča (1978), v katerem mu pojasnjujeta, da se izlastnoimenski pridevniki v imenih rastlin, bolezni, delih telesa, tehničnih izdelkih pišejo z malo, ker niso svojilni, temveč vrstni (Toporišič - Rigler 1978: 221) . V osnutku novega pravila se raba velike začetnice omejuje le na tiste stalne besedne zveze, ki poimenujejo zakone in teorije, in frazeme s področja kulturne tematike Pomenske skupine stalnih besednih zvez, v katerih naj bi se pridevnik na -ov/-ev, -in zapisoval z malo začetnico, so se v primerjavi s pravilom v SP 1962 bistveno razširile in so obsegale imena rastlin, bolezni, delov telesa in tehničnih izdelkov, npr salomonov pečat, marijini laski, blagajev volčin, parkinsonova bolezen, adamovo jabolko, ahilova kita, evstahijeva cev, bergmanova cev, kaplanova turbina Novo pravopisno pravilo že med jezikoslovci ni bilo sprejeto z vsesplošnim odobravanjem in brez zadržkov . Pomisleke lahko razdelimo v tri skupine glede na Pomenska področja z zgledi smo povzeli po H . Dobrovoljc (2004: 158) . To pomembno in prelomno spoznanje je v slovensko jezikoslovje prinesla A Vidovič Muha s svojim magistrskim delom (Vidovič Muha 1977) . Kasneje sta imela velik vpliv še dva njena prispevka, prvi o slovničnih merilih, po katerih je pridevniško besedo mogoče razvrstiti v posamezne pomenske skupine (Vidovič Muha 1978), in drugi o pomenski klasifikaciji nekakovostnih izpeljanih pridevnikov (Vidovič Muha 1981) . 6 to, ali so utemeljevali rabo velike oz . male začetnice s praktičnega (Urbančič), kul-turološkega (B . Pogorelec, E . Kržišnik) ali strogo jezikoslovnega vidika (Toporišič, Rigler, A. Vidovič Muha) . ^ B . Urbančič (1978) je že pred izidom Načrta kritiziral Toporišičev in Ri- ^ glerjev Komentar k načrtu pravil slovenskega pravopisa (1977) in v kritiki ostro nasprotoval pravopisnemu pravilu, po katerem naj bi se »svojilni pridevniki« iz ^ lastnih imen v poimenovanjih rastlin, bolezni, delov telesa, tehničnih izdelkov ipd pisali z malo začetnico, z veliko pa le poimenovanja zakonov in teorij ter frazemi iz mitologije . Urbančiču se je zdelo nedopustno »begati ljudi z neživljenjskimi določili, po katerih naj bi take pridevnike v nekaterih zvezah pisali z malo, v drugih pa z veliko začetnico« (Urbančič 1978: 86) . Zagovarjal je stališče, da je pri tem pravopisnem vprašanju vsekakor treba upoštevati tudi laičnega jezikovnega uporabnika, zato se je zavzemal za rabo velike začetnice z redkimi izjemami, kot sta npr. blažev ^ žegen, marijini laski, pri katerih je »pomen svojilnosti močno oslabljen in se je v „ rabi uveljavilo pisanje z malo« (Urbančič 1978: 86) . B . Pogorelec (1982) in E . Kržišnik (1982) sta v svojih pripombah k Načrtu pravil za novi pravopis spomnili na kulturološko rabo velike začetnice v slovenskem jeziku in zagovarjali prednostno upoštevanje tega vidika pri normiranju velike oz male začetnice v stalnih besednih zvezah, katerih sestavina je izlastnoimenski pridevnik na -ov/-ev, -in. B . Pogorelec je v primerih tipa Blagajev volčin utemeljevala veliko začetnico s stališčem, da »[k]onverzija iz osebnih v vrstna imena [_] ne bi smela pomeniti tudi izgube pomenske prvine spoštljivega razmerja do osebe, ^ ki je povezana s predmetom«, in da je poleg razmerja lastno oz . vrstno ime treba ^ upoštevati tudi »razmerje spoštovanja do kulturnega izročila in kulturne ustvarjal- ^ nosti« (Pogorelec 1982: 69-70) . E . Kržišnik (1982: 43) je ob tem pravilu izposta- « vila težave pri razmejevanju »[t. i . ] kulturne tematike, ki naj bi narekovala pisavo ^ z veliko začetnico«, in opozorila, da so navedeni zgledi omejeni le na kulturo iz grške mitologije . Vprašanja o tem, kaj kulturna tematika sploh je, zakaj naj zoisova zvončica ne bi spadala na področje kulturne tematike in po katerem od načel je Načrt pravil (1981) normiral pisanje zakonov, teorij in frazemov iz kulturne tematike z veliko začetnico, je E. Kržišnik (1992/93: 2003) izpostavila kasneje še enkrat in v kritiki spomnila na dejstvo, da se izrazi spoštovanja v slovenščini pišejo z veliko začetnico A . Vidovič Muha (1982) je opozorila, da je novi predpis glede velike oz . male začetnice pri pridevnikih na -ov/-ev, -in nedosleden in da je v nekaterih zgledih začetnica neustrezna, kar naj bi bila posledica »včasih nejasn[ega] razmejevanj[a] svojilnega, vrstnega in deloma kakovostnega pomena« (Vidovič Muha 1982: 122) . Problematizirala je primere, kot npr . sizifovo delo, kjer gre za »konverzne kakovostne pridevnike«, in za ta tip frazemov predlagala malo začetnico (Vidovič Muha 1982: 122-123) . Dejstvu, da v teh primerih ne gre vedno za svojilni pridevnik, sestavljavca pravil J . Toporišič in J. Rigler pravzaprav nikoli nista oporekala, sta pa pojasnila, da je rabo velike začetnice v posameznih primerih narekovala tudi »drugačna pisna praksa«, torej tedanja jezikovna raba (Toporišič - Rigler 1978: 221) . Ne ozirajoč se na pragmatični ali kulturološki vidik, je A. Vidovič Muha zagovarjala sistemsko kategorizacijo velike oz . male začetnice: velika začetnica naj z bi se ohranila le v tistih primerih, ko ima tvorjeni pridevnik svojilni pomen, npr. W Pitagorov izrek, medtem ko naj bi se raba male začetnice uveljavila v vseh primerih, N ko ima tvorjeni pridevnik kakovostni ali vrstni pomen, npr . sizifovo delo, papinov 1 lonec. Nejezikoslovci, zlasti naravoslovci, so protestirali proti mali začetnici v rao stlinskih imenih, izpeljanih iz osebnih lastnih imen . Še posebej kritičen je bil bos tanik T . Wraber (1982), ki je ohranjanje velike začetnice utemeljeval z dejstvom, L da se te rastline dejansko imenujejo po osebah, npr . Blagayu (Blagayev volčin), 0 Zoisu (Zoisova zvončica), Freyerju (Freyerjev osat), Hacquetu (Hacquetova med-v vejka), v nasprotju z zvezami kot marijini laski, kjer je »povezava z osebo le še posredna«, oziroma če se navežemo na pojasnilo E Kržišnik, v tem primeru »ni znanega, individualiziranega referenta« (Kržišnik 1992/93: 15) . Wraber se je sicer strinjal z jezikoslovci, da pri imenih rastlin, izpeljanih iz lastnih imen, res Z ne gre za »pravo lastnino«, vendar je ob tem opozoril, da je za botanike bistvena A ravno povezava rastline s konkretno osebo, zato je ob normiranju male začetnice p izrazil bojazen pred sekundarnim podomačevanjem pridevnika, npr . iz zoisove 1 zvončnice v cojzovo, iz freyerjevega osata v frajerjevega in iz hacquetove med-s vejke v akejevo, kar bi bilo »nekulturno, preveč poenostavljeno in manj določno« K (Wraber 1982: 128) . Ta bojazen pravzaprav ni bila neutemeljena, saj slovenski 1 pravopis pri prevzetih občnih besedah razen redkih izjem teži in usmerja k pisne-5 mu podomačevanju, medtem ko pisno podobo prevzetih osebnih lastnih imen v • slovenščini načeloma ohranjamo (SP 2001: § 164, § 172) . Potrditve, da se z malo o začetnico pisani izlastnoimenski pridevniki sčasoma začnejo pisno podomače- • vati, s čimer se dejansko izgubi izlastnoimenska motivacija, najdemo že v SSKJ — v primerih, kot so bergmanova cev, burova voda, dizlov motor, glavberjeva sol, ^ knajpova kava, saherjeva torta. Pravila v SP 1990 so kljub mnogim pomislekom in kritikam v prvi vrsti sledila jezikoslovnim argumentom za rabo velike oz male začetnice in so prednostno predpisala malo začetnico pri »vrstnih pridevnikih na -ov/-ev, -in iz lastnih imen« (SP 2001: § 157-159), velika začetnica pa je ostala le pri »svojilnih pridevnikih iz besed, pisanih z veliko« (SP 2001: § 115) oz . se dovoljuje le v zvezah, ki zaznamujejo »duhovno last«, in frazemih . Tako je bilo določeno v predpisu, v slovarskem delu pravopisa pa so izlastnoimenski pridevniki na -ov/-ev, -in prednostno vedno zapisani z malo začetnico ne glede na to, ali gre v besedni zvezi za vrstni ali svojilni pridevnik, npr . adams-stokesov/Adams-Stokesov sindrom, bla-gajev/Blagajev volčin, elektrin/Elektrin kompleks. Ob tem še toliko bolj izstopajo nekatere redke izjeme, ki so v slovarskem delu pravopisa normirane le z veliko začetnico, npr . Dow-Johnesov indeks, Gospodov dan. V tem kontekstu bi gotovo lahko problematizirali tudi pravilo o zapisovanju praznikov, ki se sicer pišejo z malo začetnico, z veliko pa le, če so izpeljani iz priimka, npr . Prešernov dan (SP 2001: § 150) . Ta »izjema« je najverjetneje sledila kulturološkemu načelu izražanja spoštovanja do znane osebe . Nataša Jakop, Osvetlitev rabe velike oz male začetnice pri izlastnoimenskih pridevnikih 4 Stanje v jezikovni rabi danes • V sodobnem slovenskem jeziku lahko spremljamo rabo velike in male začetnice v ^ večmilijonskih elektronskih korpusih. V tem prispevku smo pisanje izlastnoimen-skih pridevnikov na -ov/-ev, -in preverili v besedilnem korpusu Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Nova beseda, ki je avgusta 2009 vseboval 240 milijonov ^ besed.8 Za izhodišče analize smo izbrali pridevnik Ahilov, saj, kot smo že omenili, lahko nastopa kot del prostih besednih zvez ali pa je sestavina stalne besedne zveze oziroma frazema . Gradivo v korpusu ponuja 519 pojavitev različnih oblik izlastnoi-menskega pridevnika Ahilov 9 Razmerje med veliko in malo začetnico nas je presenetilo . Ko odštejemo tiste primere rabe velike začetnice, ki sledijo končnemu ločilu ali so naslovi, in zapise izlastnoimenskega pridevnika s samimi velikimi črkami, ^ ugotovimo, da je pridevnik Ahilov/ahilov v kar 53 % zapisan z malo začetnico . ^ Z Ahilov ahilov ^ 47% 53% O hJ m Slika 1: Razmerje velike in male začetnice pri pridevniku Ahilov/ahilov (vir: korpus q Nova beseda) HH V nadaljevanju smo bili pozorni na vlogo izlastnoimenskega pridevnika v be- ^^ sednih zvezah in ob tem ugotovili, da so svojilni pridevniki v prostih besednih zve- ^ zah dosledno zapisani z veliko začetnico, npr . Ahilov govor, Ahilova mati, Ahilovo ^ kljubovanje . Raba male začetnice je omejena le na stalno besedno zvezo ahilova tetiva^10 in frazem ahilova peta. Ti zvezi sta seveda zapisani tudi z veliko začetnico, kar pomeni, da je v sodobnem času pravopisno problematična le raba začetnice izlastnoimenskih pridevnikov na -ov/-ev, -in v stalnih besednih zvezah in frazemih Razmerje v rabi male in velike začetnice v stalni besedi zvezi ahilova/Ahilova tetiva je opazno v prid mali začetnici (85 %), medtem ko je pri frazemu ahilova/Ahilova peta ravno obratno (14 %) 11 Korpus Nova beseda se vsako leto na novo ažurira in posodablja, zato omogoča neposreden vpogled v najaktualnejšo jezikovno rabo . To je za ugotavljanje in preverjanje jezikovne norme sodobne leksike zelo pomembno Izlastnoimenskemu pridevniku homonimno samostalniško obliko osebnega lastnega imena v imenovalniku ednine smo ob tem že izločili: Ženske dvojice - Dermastija, To-dorovič: Baranova, Ahilov (Uzb). ' Presenetljivo je, da v korpusu ni nobene pojavitve sinonimne zveze Ahilova/ahilova kita. V frazemu Ahilova peta smo pri zgledih z veliko začetnico preverili tudi, ali ne gre morda kdaj za rabo svojilnega pridevnika, in ugotovili, da je pridevnik Ahilov v zvezi Ahilova peta v tem gradivu vedno del frazema in v njem ne nastopa v svojem svojilnem pomenu . 8 9 Ahilova tetiva 15 % E Z O ahilova tetiva L 85 % o Slika 2: Razmerje velike in male začetnice v stalni besedni zvezi Ahilova/ahilova tetiva (vir: korpus Nova beseda) N ahilova peta > __14 % P 1 S Ahilova peta ^ 86 % Slika 3: Razmerje velike in male začetnice v frazemu Ahilova/ahilova peta (vir: korpus Nova beseda) 'Ji o 9 — Napačno bi bilo iz teh podatkov sklepati, da gre za trend zapisovanja izla- stnoimenskega pridevnika v stalnih besednih zvezah z malo začetnico, v frazemih pa z veliko, saj se pridevniki v mnogih zvezah še vedno v pretežni meri zapisujejo le z veliko začetnico Ob pregledu nekaterih drugih izlastnoimenskih pridevnikov v stalnih besednih zvezah in frazemih pa je vendarle mogoče ugotoviti neko smernico, tj. precej poljubno izbiro začetnice, ki ima navsezadnje podporo tudi v sedaj veljavnem akademijskem pravopisnem slovarju, kjer so izlastnoimenski pridevniki na -ov/-ev, -in večinoma dvojnično normirani . Na tem mestu posredujemo le nekaj statističnih podatkov o trenutni rabi velike in male začetnice izlastnoimenskih pridevnikov:12 zveze Arhimedov zakon, Gaußova krivulja, Newtonov zakon, Pitagorov izrek, Ariadnina nit, Evin kostum/ kostim, Hipokratova prisega, Kristusova leta so zapisane le z veliko začetnico (100 %) . Pretežno z veliko začetnico se zapisujejo naslednje stalne besedne zveze in frazemi: Arhimedova točka (97 %,), Sizifovo delo (92,8 %), Parkinsonova bolezen (88,6 %), Ojdipov kompleks (88,4 %), Abrahamova leta (87,5 %), Alzheimerjeva bolezen (87,3 %), Machovo število (85,7 %), Kolumbovo jajce (80 %), Zoisova zvončica (75 %), Avgijev hlev (72 %), Geigerjev števec (70,5 %), Adamov kostum/ 12 Pri izračunu so bile upoštevane vse oblike posamezne zveze in izločeni zgledi, ki sledijo končnemu ločilu, so naslovi ali so zapisani s samimi velikimi črkami kostim (69 %) in Amorjeva puščica (62,5 %) . Pogostejšo rabo male začetnice izla-stnoimenskih pridevnikov pa smo v pregledanem korpusnem gradivu zasledili v T stalnih besednih zvezah arhimedova vijačnica (100 %),13 blagajev volčin (82 %) in § adamovo jabolko (63 %) . 14 ® • ITi 5 Sklepne ugotovitve in perspektivne rešitve Določanje jezikovne norme izlastnoimenskih pridevnikov s priponskimi obrazili ^ -ov/-ev, -in je že od nekdaj temeljilo na gradivu jezikovne rabe Raba izlastnoi-menskih pridevnikov v preteklosti ni bila pravopisno problematična, saj so se njihovi svojilni pomeni od vrstnih ločevali tudi po različnih priponskih obrazilih, npr . Aristofanova satira : aristofanska šola. Do kasnejših sprememb v predpisu, ki so ^ postopoma uvajale rabo male začetnice pri nekaterih pomenskih skupinah izlastno- ^ imenskih pridevnikov na -ov/-ev, -in, je prišlo zaradi novih jezikoslovnih spoznanj. Sodobno jezikovno gradivo je preplavljeno z dvojnicami v rabi velike in male začetnice izlastnoimenskih pridevnikov na -ov/-ev, -in v stalnih besednih zvezah in frazemih, kar je verjetno tudi neposredna posledica nekritično kategoriziranega jezikovnega gradiva v nazadnje izdanem pravopisnem slovarju. Eno od perspektivnih rešitev vidimo v ohranitvi tradicionalno že uveljavljenega nakazovanja prenesenih pomenov besednih zvez, katerih sestavina je izlastnoimenski pridevnik na -ov/-ev, -in, v pravopisnem slovarju . S tem se jezikovnemu uporabniku lahko ponazori loče- ^ vanje med rabo pridevnika v svojilnem pomenu in drugimi pomeni ter, posledično, ^ rabo velike oziroma male začetnice . ^ Dolgoročno pa bi bilo v stroki vendarle smiselno spodbuditi razmišljanje o ^ posodobitvi predpisa, pri čemer bi ob jezikoslovnem vidiku upoštevali vsaj še argu- ^ mente kulturološke rabe velike začetnice v slovenščini Viri in literatura Bajec 1961/62 = Anton Bajec, Pred izidom novega pravopisa, Jezik in slovstvo 7 (1961/62), št. 1, 103-118 . Breznik 1920 = Anton Breznik, Slovenski pravopis, Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1920. Dobrovoljc 2004 = Helena Dobrovoljc, Pravopisje na Slovenskem, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU (Lingua Slovenica) . 13 Gre pravzaprav le za dve pojavitvi . 14 Podobno analizo stanja v jezikovni rabi je opravila že E . Kržišnik (2003: 232-233) na osnovi gradiva v korpusu Fida . Ugotovila je, da »se zgledi s prekategoriziranim svojilnim pridevnikom iz lastnega imena pišejo variantno, z veliko ali malo«, razmerje med veliko in malo začetnico pa gre v prid veliki začetnici, npr. Ahilova peta (67 %), Avgijev hlev (100 %), Ariadnina nit (100 %), Pirova zmaga (71 %), Sizifovo delo (100 %), Talijin hram (100 %), Tantalove muke (100 %) . z Košmrlj - Levačič 1998 = Borislava Košmrlj - Levačič, Izimensko strokovno izrazih je, v: Slovensko naravoslovno tehnično izrazje: Zbornik referatov s Posve-N tovanja o slovenskem naravoslovno-tehničnem izrazju, ur . Marjeta Humar, 1 Ljubljana: Založba ZRC, 1998, 139-146. Kržišnik 1982 = Erika Kržišnik, Načelne pripombe, pripombe k posameznim pra-O vopisnim pravilom, popravki, v: Spoznanja in pripombe javne razprave o s Načrtu pravil za novi pravopis, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fa- L kultete Univerze Edvarda Kardelja, 1982, 42-45. 0 Kržišnik 1992/93 = Erika Kržišnik, Pravopis v slovenski državi in slovenskem jezi-v koslovju, Slava: debatni list 6 (1992/93), št. 1, 8-17 . Kržišnik 2003 = Erika Kržišnik, Frazeologija v slovenskem pravopisu 2001, Slavistična revija 51 (2003), št . 2, 221-237. Levec 1899 = Fran Levec, Slovenski pravopis, Dunaj: V cesarski kraljevi zalogi Z šolskih knjig, 1899. A Načrt pravil 1981 = Načrt pravil za novi slovenski pravopis, Ljubljana: Slovenska p akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik (izd . ) - Državna 1 založba Slovenije (zal . ), 1981. s Nova beseda = Nova beseda: besedilni korpus, Inštitut za slovenski jezik Frana K Ramovša ZRC SAZU (http://bos . zrc-sazu. si/s_beseda .html) . 1 Pogorelec 1982 = Breda Pogorelec, Ob osnutku pravil slovenskega pravopisa, v: 5 Spoznanja in pripombe javne razprave o Načrtu pravil za novi pravopis, Lju- • bljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja, 0 1982, 59-71. • SP 1935 = Slovenski pravopis, Ljubljana: Znanstveno društvo, 1935 . — SP 1950 = Slovenski pravopis, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in ume- 2 tnosti, 1950. SP 1962 = Slovenski pravopis, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1962. SP 1990 = Slovenski pravopis 1: Pravila, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša (izd . ) - DZS (zal . ), 1990. SP 2001 = Slovenski pravopis, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti - Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša (izd . ) - Založba ZRC, ZRC SAZU (zal . ), 2001. SP 2003 = Slovenski pravopis, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti - Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša (izd. ) - Založba ZRC, ZRC SAZU (zal . ), 2003 . SSKJ 1-5 = Slovar slovenskega knjižnega jezika 1-5, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1970-1991. Toporišič - Rigler 1977 = Komentar k Načrtu pravil slovenskega pravopisa, Slavistična revija 25 (1977), št . 2-3, 311-358. Toporišič - Rigler 1978 = Jože Toporišič - Jakob Rigler, Ob Urbančičevi kritiki pravil SP, Slavistična revija 26 (1978), št . 2, 208-226. Urbančič 1978 = Boris Urbančič, Nekaj pripomb k načrtu pravil slovenskega pravopisa, Slavistična revija 26 (1978), št 1, 79-95 Vidovič Muha 1977 = Ada Vidovič Muha, Pomen pridevniške besede in njena skladenjska zveza: magistrsko delo, Ljubljana, 1977. (Tipkopis . ) Vidovič Muha 1978 = Ada Vidovič Muha, Merila pomenske delitve nezaimenske ^ pridevniške besede, Slavistična revija 26 (1978), št. 3, 253-276. ^ Vidovič Muha 1981 = Ada Vidovič Muha, Pomenske skupine nekakovostnih izpeljanih pridevnikov, Slavistična revija 29 (1981), št . 1, 19-42 . ^ Vidovič Muha 1982 = Ada Vidovič Muha, O Načrtu pravil za novi slovenski pravopis, v: Spoznanja in pripombe javne razprave o Načrtu pravil za novi pravopis, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja, 1982, 121-125 . Wraber 1982 = Tone Wraber, Volčin je Blagayev, ne blagayev!, v: Spoznanja in pripombe javne razprave o Načrtu pravil za novi pravopis, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja, 1982, 126- ^ 129 . Capitalized and Non-Capitalized Slovenian Adjectives Formed from Proper Nouns with the Suffixes -ov/-ev and -in Summary Z > O hJ m o The practice of capitalizing or not capitalizing Slovenian adjectives formed from proper names with the suffixes -ov/-ev and -in has been determined by tradition and material from contemporary language use ever since the first Slovenian normative guide Initially such adjectives were exclusively capitalized, but recently there has been an increase in usage doublets in various semantic groups of such adjectives, towards which the currently valid codification and normative guide are also inclining Not capitalizing these adjectives fosters nativization and, with this, loss of their proper-name motivation as well This article proposes that the modern standardization of adjectives formed from proper names with the suffixes -ov/-ev and -in take into account two factors in addition to linguistic categorization: the culturological aspect of capitalization for expressions denoting special a relationship or esteem, and the pragmatic principle, which also takes into account the linguistic (lack of) knowledge of the general public during codification Delež minimalnih parov besed med besednimi oblikami in lemami Primož Jakopin The Share of Minimal Pairs for Word Forms and Lemmas o o fS • K S HH P Minimalni pari besed so pari, ki se med seboj razlikujejo samo v enem fo-nemu (nika, bika). V prispevku je s pomočjo besedilnega korpusa Nova beseda (za besedne oblike) in gesel v viru Besede slovenskega jezika (za leme) N prikazan delež teh parov glede na sosednje, dve črki oddaljene pare in glede na vse možne pare enako dolgih besed . Izkaže se, da delež minimalnih pa- ^ rov glede na sosednje pare raste z dolžino in da je bistveno večji pri bese- Z dnih oblikah kot pri lemah O hJ Minimal pairs differ by only a single phoneme (e . g . , pear/bear) . This article j/^ uses words from the index of the text corpus Nova beseda (New Word; 240 q million running words) and lemmas from the web resource Besede slovenskega jezika (Slovenian Words; 356,000 entries) to calculate the share of ^ minimal pairs with regard to near-minimal pairs in which words differ by two letters, and among all possible word pairs of equal length . The share ^ increases with word length and is also significantly greater for word forms than for lemmas 1 Uvod Pri ugotavljanju pomenskorazločevalnih enot (fonemov) v jezikoslovju in z njimi povezanih raziskavah (npr. Orešnik 2008) imajo pomembno vlogo t. i . minimalni pari besed. To so pari besed, ki se med seboj razlikujejo samo v enem fonemu, primer je npr. par (nika, bika). Namen prispevka je osvetliti njihov delež glede na sosednje, dve črki oddaljene besedne pare in vse možne pare enako dolgih besed, delež tako med besednimi oblikami kot tudi med besednimi lemami Ker ustrezno velikega fonemsko zapisanega vira za slovenski jezik še ni na razpolago, sta bila za odgovor na hipotetično vprašanje s programom EVA, orodjem za obdelavo jezikovnih virov (Jakopin 1995), obdelana dva besedna vira: indeks besedilnega korpusa Nova beseda (Jakopin - Michelizza 2009) ter gesla v viru Besede slovenskega jezika (Gložančev idr. 2009), oba si je mogoče ogledati na spletnem naslovu http://bos . zrc-sazu. si/. E Z 1 K o s L o V Z 1 Z A P 1 s K 1 1 • 2o 9 2 2 Gradivo V obeh že v uvodu omenjenih besednih virih je bilo potrebno pred obdelavo opraviti ustrezen izbor . Odločiti se je treba za spodnjo in zgornjo mejo dolžine, do katere bi opazovali odnos med minimalnimi pari in med dve črki oddaljenimi pari . Spodnja meja se ponuja kar sama od sebe, to je dolžina treh črk, zgornja meja pa zahteva nekaj več premisleka Po drugi strani pa je smiselno oba seznama omejiti glede na sestavo . Predvsem prvi ne vsebuje samo besed v običajnem pomenu, jezikovnih enot iz glasov za označevanje pojmov (SSKJ 1), ampak tudi nebesedne enote (Jakopin 2001), ki jih je posebno veliko med daljšimi enotami v indeksu. Tako je v njem med 6113 enotami z dolžino vsaj 30 znakov, najdaljša je dolga 249 znakov, le 61 takih, ki so sestavljene samo iz črk . Prevladujejo spletni in elektronski naslovi, skupaj jih je 4332, na osmem mestu je prvo število, 134 znakov dolgi googol, s katerim sta si pomagala Larry Page in Sergej Brin, ko sta iskala ime za svoj zdaj vodilni iskalnik, najdaljša prava beseda, na 859. mestu, je vrstilni števnik šestmilijontidvestotriin-dvajsettisočtristodvaintrideseti, dolg 56 znakov, prvi trije samostalniki, dolgi 32, 31 in 30 črk: prapraprapraprapraprapravnukinja, klavstrofilofoboksenofilofobija in psihonevroendokrinoimunologija so pa že bolj na repu te skupine Slika 1: Krivulja rasti za enote v indeksu Nove besede Da bi bili rezultati bolj značilni za slovenski jezik, so bile upoštevane le enote v indeksu, sestavljene samo iz črk in s frekvenco vsaj 5, merilu, ki ga je, sicer za angleški jezik, predlagal Sinclair (1991); pri drugem viru pa le gesla iz črk. S slike 1 je razvidno, da najpogostejše 4 besedne oblike v besedilih (je, v, in in na) skupaj pokrijejo 10 % celote, najpogostejših 500 skupaj približno polovico korpusa, za 75-odstotno pokritost jih je potrebnih že 8000, za 90-odstotno pa dobrih 32 000 Omejitev na pogostnost 5 sicer res odreže proč dve tretjini bolj eksotičnih enot, ki pa pokrijejo le približno 0,75 % korpusa . Enkratnic, besednih oblik, ki se v korpusu pojavijo samo enkrat (angl. hapax legomena), je namreč 783 .000, to je skoraj polovica (46,5 %) različnih enot. Za izbor zgornje meje dolžine, do katere bi opazovali obnašanje deleža minimalnih parov si je vredno ogledati porazdelitev dolžin besednih enot v obeh virih, ki je prikazana na sliki 2 . ^ 0 0 fS • 5 K S HH e^ A N NN Z > O L S o K NN N H Slika 2: Porazdelitev dolžin besed iz Nove besede in Besed slovenskega jezika Vrednosti za besedne oblike iz indeksa Nove besede označene svetlosivo, za gesla iz seznama Besede slovenskega jezika pa temnosivo Prve dosežejo vrh pri dolžini 8 črk, druge pri 9, in tudi upadanje proti večjim dolžinam je pri lemah dosti počasnejše. Avtor se je glede na prikazano odločil zgornjo mejo opazovane dolžine postaviti pri 17 Preglednica 1: Obseg prvega vira, besednih oblik iz indeksa Nove besede Celoten indeks Frekvenca vsaj 5 Samo enote iz črk Dolžina 3-17 Različnih 1.684.465 510 . 007 466 556 463 876 Vseh 239 .786.693 237 .976.732 232.417.205 166.629 .956 Iz zadnje vrednosti drugega stolpca je razviden velik delež oblik z dolžino 2 . Že najpogostejših 12: je, in, na, da, za, se, ki, so, pa, ne, bi in po ima vsoto pogostnosti prek 40 milijonov . Drugi vir, gesla iz seznama Besede slovenskega jezika, je bolj v skladu s pričakovanji, najdaljša beseda v njem je že videni števnik, sledita samostalnika dvaalfahidroksibencilbenzimidazol in klavstrofilofoboksenofilofobija, na naslednjih mestih pa sta prislov primerjalnoliterarnozgodovinsko ter pridevnik filozofskolite-rarnozgodovinski Pot do gradiva za raziskavo je v tem primeru krajša: vseh gesel je 356.912, ko upoštevamo le različna gesla iz črk, jih ostane 352.242, po dolžinski omejitvi na 3-17 pa 345.339. E Z 1 K 0 S L o V z 1 Z A P 1 S K 1 1 5 2 3 Delež minimalnih parov Za izračun tega podatka je treba najprej vedeti, koliko je vseh možnih besednih parov Vzemimo za pomoč pri izpeljavi najpogostejše besedne oblike iz Nove besede, ki so dolge 5 črk: lahko, nekaj, sicer, proti, potem, drugi in treba. Če sta besedi dve, je možen en par: (lahko, nekaj). Če so besede 3, so pari trije: (lahko, nekaj), (lahko, sicer) in (nekaj, sicer). 4 besede dajo 6 parov, 5 besed 10, 6 besed 15 in 7 besed 21 parov: (lahko, nekaj), (lahko, sicer), (lahko, proti), (lahko, potem), (lahko, drugi), (lahko, treba), (nekaj, sicer), (nekaj, proti), (nekaj, potem), (nekaj, drugi), (nekaj, treba), (sicer, proti), (sicer, potem), (sicer, drugi), (sicer, treba), (proti, potem), (proti, drugi), (proti, treba), (potem, drugi), (potem, treba) in (drugi, treba). Gre za kombinacije (reda r med n elementi) brez ponavljanja (npr. Jamnik 1994: 241), v matematiki navadno označene kot C (n, r) = n (n - 1) (n - 2) ... (n - r + 1) = n! r(n - r)! V našem primeru je red r enak 2 in zveza se močno poenostavi: n C (n, 2) = = n (n - 1) n!(n - 2)! 2 (1) (2) Število besed v obeh opazovanih virih ni majhno, število možnih parov pa seveda zvezi (2) ustrezno večje . Pred desetletjem ali dvema bi ugotavljanje števila minimalnih parov in števila parov besed, ki se razlikujejo za dve črki za tehnologijo tistega časa predstavljalo znaten napor, danes pa je problem rešljiv v nekaj minutah procesorskega časa . Dobljene vrednosti so navedene v preglednici 2 . Preglednica 2: Pari glede na dolžino pri besednih oblikah iz Nove besede Dolžina n Vseh parov Minimalnih parov Parov z razdaljo 2 3 6.054 18 .322.431 106.105 2 . 211.662 4 14.156 100.189 .090 126. 958 2 276 598 5 33 227 552.000.151 137. 808 2.174 .036 6 51. 580 1.330.222.410 110 . 650 1.270.261 7 65 326 2.133 .710.475 84 453 552.932 8 71. 575 2 561 454 525 75 .376 309 .147 9 65 527 2.146.861.101 58 903 151.417 10 53 .424 1.427 .035 .176 42 454 73 224 11 39 086 763 .838 .155 28 .311 35 .316 12 26.615 354 .165 .805 17 .522 18 .460 13 16 . 860 142.121.370 10.606 9 .156 14 10 . 004 50.035 .006 5 984 4 389 15 5 .791 16.764 .945 3 .198 2 020 16 2.988 4 462 578 1 566 876 17 1 663 1 381 953 837 434 Skupaj 463 876 11.602. 565 .171 810.731 9 089 928 Po pričakovanju so deleži minimalnih parov in njihovih sosedov večji pri krajših dolžinah in potem padajo, skupaj je delež minimalnih parov glede na celoto (810 .731 od 11.602. 565.171) zaokroženo 0,00007 ali 0,07 največji, 7 je pri dolžini 3, najmanjši, 0,027 pa pri dolžini 9 . Zanimiv je tudi odnos med minimalnimi pari in njihovimi sosedi, glede na dolžino Če upoštevamo vse dolžine, je število minimalnih parov približno 9 % števila parov z razdaljo 2 ali enajstkrat manj. Pri parih kratkih besednih oblik je minimalnih parov v primerjavi s pari z razdaljo 2 malo, približno 5 % števila, potem pa se razmerje spreminja in pri dolžini 14 je minimalnih parov že več, pri dolžini 17 skoraj dvakrat več Preglednica 3: Pari glede na dolžino pri geslih v seznamu Besede slovenskega jezika Dolžina n Vseh parov Minimalnih parov Parov z razdaljo 2 3 1. 566 1 225 395 15 .176 207 .873 4 4 606 10.605 .315 22 506 317 .459 5 12.760 81 402 420 38 065 528 .196 6 21. 848 238 .656.628 39 376 444 021 7 33 693 567 .592.278 41 380 419 468 8 44 586 993 933 405 38 .341 364 .312 9 48 416 1.172.030.320 24 670 200 024 10 46 507 1.081.427 .271 14 .222 94 .913 11 39 469 778 .881.246 7 542 41 499 12 30 837 475 444 866 3 997 18 .417 13 22 540 254 .014 .530 1 868 6 850 14 15 . 364 118 .018 .566 896 2 742 15 10.461 54 .711.030 460 1. 307 16 6 570 21.579 .165 235 519 17 4 268 9 .105 .778 131 263 Skupaj 343 .491 5 . 858 .628 .213 248 .865 2.647 .863 o o fS • K m HH < NN Z > O L ^ o K NN N H Pri geslih iz seznama Besede slovenskega jezika, kjer izpeljane besedne oblike ne nastopajo in kjer tudi ni imen, je minimalnih parov manj . Skupaj je delež minimalnih parov glede na celoto (248.865 od 5. 858.628.213) zaokroženo 0,00004 ali 0,04 Največji, 12 je pri dolžini 3, najmanjši, 0,007 pa pri dolžini 13. Odnos med minimalnimi pari in njihovimi sosedi je zelo primerljiv: skupaj je prvih glede na druge spet približno 9 % ali enajstkrat manj. Pri nobeni dolžini število minimalnih parov ne preseže števila sosednjih parov, res pa je, da razmerje praktično monotono narašča, od 7 % pri dolžini 3 do 50 % pri dolžini 17 E Z 1 K o s L o V Z 1 Z A P 1 s K 1 1 • 2o 9 2 3 4 5 6 7 B 9 1Q 11 lE 13 14 15 16 17 d Slika 3: Razmerje med minimalnimi pari in pari z razdaljo 2 pri besednih oblikah Nove besede in geslih Besed slovenskega jezika Bolj nazorno je odnos med minimalnimi pari in pari z razdaljo 2 glede na dolžino besed razviden s slike 3 Prvi vir je označen s svetlosivo, drugi pa s temnosivo barvo 4 Sklep Jezik, besede in črke v njem, zabeležene v pisanem sporočilu, bi se komu, ki bi uporabljal drugačen način komunikacije, morda na drugi strani Hubblovega obzorja, le zelo na hitro in od daleč zdeli kot zaporedje naključno nabranih in s presledki razmejenih nizov črk in ločil . Že njihove pogostnosti razkrijejo nekaj osnovnih zakonitosti, množica pravil, ki se jo da razbrati iz njihovih odnosov, pa kaj kmalu preraste okvirje, ki smo jih vajeni pri opisu procesov v naravoslovnih znanostih. Tako tudi v prispevku ugotovljeni nelinearen in nemonoton odnos med minimalnimi pari besed in pari, ki se razlikujejo v dveh črkah, odpira nova vprašanja za empirični premislek in pojasnitev . Viri in literatura Gložančev idr 2009 = Alenka Gložančev idr 2009, Novejša slovenska leksika (v povezavi s spletnimi jezikovnimi viri), Ljubljana: Založba ZRC, 2009. Jakopin 1995 = Primož Jakopin, EVA - a Textual Data Processing Tool, TELRI Newsletter 2, December 1995, 13. Jakopin 2001 = Primož Jakopin, Words and nonwords as basic units of a newspaper text corpus, COMPLEX 2001 / 6th Conference on Computational Lexico- 'iT graphy and Corpus Research »Computational Lexicography and New EU ^ Languages«, University of Birmingham, 49-65 Jakopin - Michelizza 2009 = Primož Jakopin - Mija Michelizza, Besedilni korpus Nova beseda, Mostovi 41 (2007/08), št. 1-2, 165-176. Orešnik 2008 = Janez Orešnik, Natural syntax: English reported speech, Studia ^ Anglica Posnaniensia 44 (2008), 218-252. ^ Sinclair 1991 = John Sinclair, Corpus, Concordance, Collocation, Oxford: Oxford ^ University Press, 1991. ^ SSKJ 1 = Slovar slovenskega knjižnega jezika 1, Ljubljana: DZS, 1970. Z > O L S o K NN N H E Z 1 K o s L 0 V z 1 Z A P 1 s K 1 1 Ui 0 9 2 Primož Jakopin, Delež minimalnih parov besed med besednimi oblikami in lemami The Share of Minimal Pairs for Word Forms and Lemmas Summary This article investigates the shares of minimal pairs (pairs of words that differ only in a single phoneme such as nika/bika) among near-minimal pairs, in which words differ by two letters and among all possible word pairs of equal length . Because no suitable language resource with phonemes in lemmas and word forms is available for Slovenian, two resources for the written language were used: the index of the text corpus Nova beseda (New Word; 240 million running words, 500,000 different words) and lemmas from the web resource Besede slovenskega jezika (Slovenian Words; 356,000 entries) They are both available at bos zrc-sazu si/index_en html The EVA language resource tool (http://www. laze .org/eva) was used for processing The number of all possible equal-length word pairs is large but manageable: 12 billion for word forms and 6 billion for lemmas . Figure 4: Frequencies of minimal word pairs (black), neighbouring word pairs (light grey) and all word pairs as related to word length for wordforms in Nova beseda As can be concluded from Figure 4, the share of minimal pairs among all word pairs and among near-minimal pairs increases with word length It is also worth noting that the number of minimal pairs is smaller by an order of magnitude than the number of near-minimal pairs that differ by two letters, for word lengths from three to five letters For word lengths from six letters onwards, the difference between these two numbers steadily decreases, whereas with a word length of 13 letters or more the number of minimal pairs is even greater than the number of near-minimal pairs As could be expected, the share of minimal pairs is also substantially greater for word forms when compared to the share for lemmas Prepoznavanje krajšav v besedilih Mojca Kompara o o 2 K S HH P V prispevku so predstavljene krajšave, vsesplošno rastoči fenomen, ki je prisoten v vseh jezikih. V slovenskem prostoru so se s krajšavami ukvarjali številni slovničarji, podrobno jih je klasificiral Matej Rode, zadnja obsežna klasifika- N cija pa je v Slovenskem pravopisu iz leta 2001. Krajšave so zajete v splošnih, specializiranih, eno- in dvojezičnih slovarjih, zaradi hitre dinamike nastajanja ^ so težje ulovljive, slovarji v pisni obliki pa izhajajo preredko, da bi jih ažurno Z beležili v same slovarje. V zadnjih letih nastaja vse več spletnih zbirk, ki so ^ prosto dostopne in ažurne ter uporabniku omogočajo tudi vnos novih krajšav. q Zbirke temeljijo na besedilnih korpusih ali spletnih virih in se s pomočjo pravil in algoritmov lahko oblikujejo tudi samodejno. V nadaljevanju prispevka ^ so predstavljeni pristopi samodejnega prepoznavanja krajšav v zbirki ADAM ^ ter metoda Sateve in Nikolova. Ob pomoči slednjega sledi primer algoritma O za prepoznavanje kraj šav v slovenskih besedilih. ^^ HH Identifying Abbreviations in Texts ^ This article discusses abbreviations, a generally growing phenomenon present W in all languages. Many Slovenian grammarians have dealt with abbreviations, h, they have been classified in detail by Matej Rode, and the last comprehensive classification appeared in the Slovenski pravopis (Slovenian Normative Guide) of2001. Abbreviations are found in general, specialized, monolingual, and bilingual dictionaries. Because they arise quickly, they are difficult to collect, and printed dictionaries are published too infrequently to allow the dictionaries themselves be updated regularly. In recent years an increasing number of online databases have appeared; these are freely accessible and updatable, and also allow users to enter new abbreviations. The databases are based on lexical corpora or online sources, and can also be automatically formatted using rules and algorithms. The article continues by presenting automatic abbreviation-recognition procedures in the ADAM databases as well as the Satev-Nikolov method. With the help of this method, an example is given of an algorithm for recognizing abbreviations in Slovenian texts. 1 Uvod V prid ugotovitvi, da so s krajšavami križi in težave (Gabrovšek idr. 1994: 164), je več argumentov Krajšav je res zelo veliko, nastajajo tako rekoč vsakodnevno in krajšavni slovarji jim le s težavo sledijo . Prispevek predstavlja sodobne načine beleženja krajšav, predstavi algoritme, ki v besedilu prepoznajo krajšavo in krajšav-W no razvezavo. V prispevku so zastavljena vprašanja, kako so algoritmi zasnovani, N kako delujejo in koliko so učinkoviti . V nadaljevanju je predstavljen poskus algo-1 ritma za prepoznavanje krajšav v besedilih in prikaz izsledkov. K O S 2 Krajšave in kratice L 0 Za potrebe prepoznavanja krajšav v besedilih je treba krajšave najprej opredeliti . v Velikokrat se pojavi vprašanje, kaj pravzaprav so kratice, akronimi in krajšave, v čem se razlikujejo, kaj jih združuje in kako so definirani v različnih priročnikih. Pri rabi pomenov terminov, kot so npr. kratice, akronimi in krajšave, se prispevek naslanja na Toporišičevo Enciklopedijo slovenskega jezika (1992) . Kratica je defi-Z nirana kot beseda, nastala iz sklopljenih krnov večbesedne zveze, npr . OF iz O + F. A Sčasoma se občutek za kratičnost lahko izgubi (prim. laser) . Sopomenka kratice je p akronim. Krajšava je definirana kot vse, kar je okrajšano, tudi simbolno ali kratič- 1 no, npr . nam. (namesto) . S K 1 3 Zgodovinski oris obravnavanja krajšav Z • Kljub temu da so krajšave v porastu predvsem v zadnjih letih, le niso novodobni o pojav. Razlaga kratic je bila zapisana že v Levčevem Slovenskem pravopisu iz leta • 1899, nato pa še v Breznikovem iz leta 1920 in v Beznikovem in Ramovševem iz — leta 1935 . Kratice je mogoče najti tudi v pravopisih iz let 1950 in 1962 (Logar 2003: 131) . V pravopisih iz let 1950 in 1962je kratica nadpomenka za druge tipe krajšav. V Slovenskem pravopisu iz leta 2001 (SP 2001) ostaja krovni pojem krajšava. Poimenovanja so se v preteklosti torej izmenjevala . Krajšave so definirali tudi številni slovničarji, npr. Peter Dajnko v slovnici Lehrbuch der Windischen Sprache iz leta 1824, Anton Janežič v delu Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter z malim ciriliškim berilom za Slovence iz leta 1854, Anton Breznik v delu Slovenska slovnica za srednje šole iz leta 1916 (Kompara 2005: 14-20) . Tudi Tomo Korošec je v članku O krajšavah (Korošec 1993) natančno analiziral krajšave in se pri delu opiral predvsem na pravopisna pravila iz leta 1990 (SP 1990) in na Toporišičevo Enciklopedijo slovenskega jezika (Toporišič 1992) . SP 1990 ima poglavje z naslovom Krajšave in ločuje med kraticami, formulami, simboli in okrajšavami . Vse te izraze združuje pod nadpomenko krajšava. Pojem krajšave se ne zamenjuje več z vrstnimi poimenovanji . SP 1990 vsebuje še Slovarček manj znanih jezikoslovnih izrazov, ki predstavlja definicije krajšave, kratičnega imena, krna in okrajšave (Korošec 1993: 15-27) . Obsežen nabor slovenskih krajšav lahko najdemo tudi v samem slovarskem delu Rečnika jugoslovenskih skracenica (Zidar 1971), prisotne so tudi v slovarskem delu Slovarja tujk (Verbinc 1968), nekaj jih je mogoče najti tudi v dodatku Slovarčka tujk in kratic (Verbinc 1969) . 3.1 Klasifikacija krajšav po Rodetu Prvi podrobnejši poskus opredelitve krajšav je podal Rode leta 1974. Deli jih na ^^^ krajšave, okrajšave in kratice. Okrajšave se pišejo z malimi črkami in za njimi stoji ^ pika, ko jih preberemo, pa jih vedno izgovorimo celotno, tj. neokrajšano, npr . l. ^ beremo kot leto. Kratice se pišejo z velikimi črkami in brez pik in jih pri branju ne razvezujemo, torej ne izgovorimo celega neokrajšanega besedila . Med krajšave ne ^ sodijo znamenja, simboli in okrajšanke . Dogovorjeni znaki so znamenja in simboli, ^ z njimi pa zaznamujemo pojme, ne da bi izpostavili celotno ime pojma . Ko jih pre- ^ beremo, izgovorimo ime pojma in ne znaka, npr . kg beremo kot kilogram in ne [ka- ^ ge] . Okrajšanke spadajo med samostojne besede, ki imajo lastno vsebino in obliko, ^ nastale pa so iz kratic po besedotvornih pravilih in imajo lastno podstavo, iz katere tvorimo nove besede, npr . Skoj, skojevec, skojevka, skojevski. (Rode 1974: 215) Z V o L o 3.1.1 Okrajšave »Okrajšave so najstarejša oblika krajšav« (Rode 1974: 215) . So priložnostne in ustaljene . Priložnostne si zamisli pisec in jih uporablja zgolj v določenem kontekstu. »Ko se raba takih, priložnostnih okrajšav razširi in jo sprejme večji krog uporabnikov, postanejo ustaljene« (Rode 1974: 215) . Ustaljene okrajšave naj bi znal prebrati vsak povprečen bralec. V jezikovnem sistemu pa so ustaljene le okrajšave . Po obliki se okrajšave delijo na nesestavljene in sestavljene. Gre za proces, po katerem prvotno, neokrajšano besedilo tvori ena beseda, lahko tudi dve in več (Rode 1974: 215) . HH 3.1.1.1 Nesestavljene okrajšave Nesestavljene okrajšave nastanejo s prekinitvijo ali krčenjem. Pri prvem postopku, ^ tj . pri prekinitvi, se zapiše le začetni del neokrajšanega besedila, npr. o. za 'oče' ali ^ tel . za 'telefon'. Pri krčenju pa se zapišejo le določeni deli neokrajšanega besedila, npr . dr. za 'doktor' ali 'doktorica', ga. za 'gospa', rkp. za 'rokopis' (Rode 1974: 216) . 3.1.1.2 Sestavljene okrajšave »Sestavljene okrajšave delimo v dve skupini: take, katerih člene pišemo ločeno, in take, katerih člene pišemo skupaj« (Rode 1974: 216) . »Prve so lahko sestavljene iz dveh členov, npr . d. d., ing. arh. ali iz treh in več, npr . dr. h. c., z. z o. z.« (Rode 1974: 216) . Okrajšave, kot so npr., itd. in ipd., se pišejo skupaj (Rode 1974: 216) . 3.1.2 Kratice Glede na način nastanka so kratice »inicialne, zlogovne in kombinirane« (Rode 1974: 216) . 3.1.2.1 Inicialne kratice Inicialne kratice so sestavljene iz začetnic, tvorimo jih tako, »[^] da vsaki besedi prvotnega neokrajšanega besedila vzamemo prvo črko in jih združimo (Republiška izobraževalna skupnost RIS)« (Rode 1974: 216) . Glede na to, kako se preberejo, jih je mogoče deliti na glasovne in črkovalne . Pri glasovnih je mogoče brati kratico «H »kot besedo, ki jo tvorijo inicialke: NUK [nuk], VOS [vos]« (Rode 1974: 216) . W »Črkovalne kratice tvorimo tako, da v besedo družimo imena inicialk« (Rode 1974: N 216) . Lahko se berejo po domače ali tuje. »Po domače jih izgovarjamo ali poimen-1 sko ali s polglasnikom . Poimensko beremo kratice tako, da družimo v besedo imena posameznih inicialk, kot jih poznamo pri abecedi: UKV[u-ka-ve], PTT[pe-te-te]. S O polglasnikom izgovarjamo kratico tako, da vsakemu soglasniku dodamo še polglas snik. [ . . . ] Po tuje izgovorimo črkovalne kratice tako, da v besede družimo inicialke, L izgovorjene tako, kot to zahteva jezik, iz katerega smo kratico prevzeli: HJ [ha-jot], 0 BBC [bi-bi-si], BCG [be-se-že]. « (Rode 1974: 216) V z 3.1.2.2 Zlogovne kratice 1 »Zlogovne kratice tvorimo tako, da vsaki besedi neokrajšanega besedila vzamemo prvi zlog ter jih združimo v novo besedo: Narodni magazin - NAMA, Tovarna sani- Z tetskega materiala - TOSAMA« (Rode 1974: 217) . A p 3.1.2.3 Kombinirane kratice 1 »Kombinirane kratice nastanejo s kombinacijami glasovno branih črk in zlogov: s industrija metalnih polizdelkov - IMPOL, Tovarna motorjev Sežana - TOMOS, InK dustrija kovinske opreme - INKOP« (Rode 1974: 217) . 5 3.1.3 Znamenja in simboli • Znamenja in simboli so znaki, ki so mednarodno dogovorjeni in se v jeziku izgo-0 varjajo skladno z zakoni jezika . »Oblikoslovno jih prilagodimo sobesedju«, npr. 1 l • beremo 'en liter' itd. (Rode 1974: 218) . Znamenja in simboli se pišejo s črkami, — s številkami, s posebnimi znamenji in s kombinacijami teh načinov, vedno pa se pišejo brez pike »S črkami pišemo večino mednarodnih fizikalnih enot, simbole za kemične prvine, oznake na avtomobilih in podobno« (Rode 1974: 218) . Kot znake lahko uporabljamo črke tudi v geometriji, zemljepisu in drugod Velikokrat pa se poleg črk naše abecede uporabljajo tudi črke grške abecede in črke drugih črkopisov. Od okrajšav se razlikujejo po tem, da se pišejo brez pike. Med posebne znake sodijo vsa znamenja, s katerimi nadomestimo besede za določene pojme, ko nekaj napišemo . Tak primer so: %, +, $ . . . »Znamenja pogosto nastopajo kot kombinacija črk, števk in posebnih znakov: - 12° C, 20 kW, 7,7 %« (Rode 1974: 218) . Znamenja in simbole moramo pisati v skladu z mednarodnimi dogovori . Če z znamenji tvorimo zloženke, jih pišemo z vezajem, npr. : 20-letnica, H-bomba, A-drog (Rode 1974: 218) . 4 Krajšave v SP 2001 in SSKJ 4.1 Krajšave po Slovenskem pravopisu 2001 Zadnja izčrpna klasifikacija krajšav je v SP 2001. Tudi tu je nadpomenka krajšava, deli pa se na kratico (SAZU), formulo (NaCl), simbol (Na, cm) in okrajšavo (oz., npr., d. d.) Po SP 2001 je kratica samostalnik, nastal iz začetnih delov večbesednega poimenovanja . Kratice se izoblikujejo iz besed in stalnih besednih zvez s krnitvijo podstavnih besed in sklapljanjem . Enaka razlaga tvorbe kratic je tudi v Toporiši-čevi Slovenski slovnici iz leta 1991. Slovenščina ima vse več domačih in privzetih kratičnih in simbolnih poimenovanj, ki se izoblikujejo s krnitvijo besed ali stalnih ^ besednih zvez . Okrnijo se navadno do začetnih črk . Take so meter - m in tempus - t. ^ Krni iz besednih zvez se nato strnejo v kratico in npr. iz S, A, Z, U nastane kratica SAZU. Lahko se jih strne tudi v formulo in dobi npr . NaCl za natrijev klorid. Če ^ je krn en sam, se ga uporablja kot simbol in ne kot kratico, recimo H za vodik ali t za čas Simbole za merske enote se piše s presledkom in vedno za številko, recimo 35 m 'metrov', 5 a 'pet arov' . Krne v kraticah se lahko piše z velikimi začetnicami ali mešano, recimo: TAM, SAZU, BiH. Kratice se berejo kakor druge besede, recimo TAM [tam], ali črkovalno, recimo SP [espe], samo izjemoma pa se jih izgovarja, kot zahteva tuji jezik, recimo BBC [bibis^] . Formule se navadno bere črkovalno CO [ceo], simbole pa črkovalno zgolj pri narekovanju. Simbole se razvezuje v prvotna ^ poimenovanja, velikokrat pa se jih tudi prevaja: Na - natrij, t - čas. Za kraticami, ^ formulami in simboli ni krajšavnih pik . Izgovorjene črkovalno brane kratice se na-glašujejo le na koncu: SP [espe], RTV [erteve] . Kratice, ki se berejo nečrkovalno, s pogosto rabo prehajajo med navadno pisano besedje in se lahko pišejo tudi takole: sit, Unesco, Tam. Okrajšave so po SP 2001 besede ali besedne zveze, ki so zapisane okrajšano, pika pa je znamenje okrajšanosti, recimo: oz. - oziroma, t. i. - tako imenovani, d. d. - delniška družba. V nasprotju s kraticami so okrajšave le pisne; ko beremo besedilo, jih običajno besedno razvezujemo, recimo prim. preberemo kot primerjaj(te) in ne kot [pr^m] . Le pri narekovanju običajno lahko beremo okrajšave ^ tudi črkovalno . Okrajšave besednih zvez se pišejo s presledkom za vsako okraj- ^ šano besedo: n. m. za 'navedeno mesto', red. prof. za 'redni profesor', d. d. za ^ 'delniška družba'. Zloženke okrajšamo tako, da dele, ki so okrajšani, pišemo brez ^ presledka, npr. : l.r. za 'lastnoročno', lit.zg. za 'literarnozgodovinski'. Skupaj pa se ^ pišejo okrajšave, kot so itd., ipd., npr., tj. Po pravopisu brez vmesne pike pišemo okrajšave ene besede, iz katere jemljemo značilne črke za besedno razločevanje: jsl. za 'južnoslovanski', plpf. za 'pluskvamperfekt', ide. za 'indoevropski' (SP 2001: 121-122) . 4.2 Krajšave v Slovarju slovenskega knjižnega jezika SSKJ je enojezični razlagalni slovar, ki vsebuje okrog 110.000 gesel in podgesel in je naše temeljno slovaropisno delo Besedni zaklad sodobnega knjižnega jezika v širšem smislu zajema prek 400.000 besed, v ožjem pa 110.000. V širšem smislu zato, ker so zajete tudi stalne besedne zveze, frazemi in termini itd . Izvzete so kratice in formule ter lastna imena (Lazar 1994) . Zanimivo je dejstvo, da je trenutno edini ustrezni vir za prepoznavanje pomenov kratic in krajšav SP 2001. SSKJ razlag za kratice in krajšave (kot samostojna gesla) sploh nima, pri podstavnih besedah in zvezah pa ima prikazane (v oglatih oklepajih) kratice, npr a pod ar, m pod meter, dr. pod doktor, pa tudi izmuzljivke kot VOS pod vosovec Prikaz pa je žal delen, izbiren in ni sistematičen. To je za enojezični slovar nenavadno, saj tuji enojezični slovarji, npr . italijanski in angleški (ogledali si jih bomo v nadaljevanju), običajno vsebujejo tudi kratice in krajšave. Pri iskanju krajšav in krajšavnih razvezav si tako lahko pomagamo s SP 2001, ki obsega tudi precejšnje število tujih krajšav. Z 5 Krajšave v splošnih in specializiranih slovarjih N V nadaljevanju sledi pregled zastopanosti krajšav v slovarjih za enkodiranje in de-1 kodiranje ter v tujih enojezičnih slovarjih. V ta namen je bil pregledan položaj krajšav v splošnih eno- in dvojezičnih slovarjih in specializiranih tujih slovarjih . O S 5.1 Krajšave v angleških slovarjih L V angleškem enojezičnem slovarju Collins COBUILD English Dictionary (Sinclair 0 1999) so krajšave dobro zastopane . Vključene so v sam slovar, a jim žal ni na-v menjeno posebno poglavje na začetku ali koncu slovarja, kot pri nekaterih drugih sorodnih slovarjih, ki so predstavljeni v nadaljevanju. Splošni dvojezični Veliki an-gleško-slovenski slovar (Grad 1998) vsebuje 100.000 gesel in na koncu kar 32 strani namenja krajšavam . Slovensko-angleški slovar (Grad - Leeming 1997), ki prav tako Z vsebuje 100.000 gesel, ima na začetku nekaj slovarskih krajšav, vendar nima poseb-A nega poglavja, namenjenega krajšavam, niti ne vsebuje krajšav v samem slovarju . V p angleščini je veliko enojezičnih krajšavnih slovarjev. Angleški specializirani slovar 1 krajšav je na primer The Dictionary of Acronyms and Abbreviations in Applied LinS guistics and Language Learning (Jung 1991) ali Penguinov Everyman's Dictionary K of Abbreviations (Paxton 1983), ki vsebuje 27.000 gesel (Kompara 2005: 12) . Ni-1 kakor ne gre spregledati nove slovarske pridobitve, Velikega angleško-slovenskega 5 slovarja, ki je izšel v letih 2005-2006 v sodelovanju med založbo Oxford Univer- • sity Press in DZS (Gabrovšek idr . 2005-2006) . Iz besedilnih korpusov Bank of Eno glish in British National Corpus ter Fida je bil izdelan sodoben angleško-slovenski • slovar, ki spremlja stanje sodobne angleščine in slovenščine ter odseva aktualna — sporazumevalna razmerja med jezikoma . Slovar celovito pokriva splošno angleško besedišče in strokovno izrazje, vključuje pa tudi britanske in ameriške različice, krajšave in lastna imena . V slovarju so številne krajšave (gre predvsem za kratice), ni pa npr . mednarodnih krajšav - kemijskih simbolov, simbolov za trdoto svinčnikov, mednarodnih avtomobilskih oznak. Slovar je izšel v dveh knjigah, krajšave so v samem slovarju, posebnega poglavja, namenjenega krajšavam, pa ni . 5.2 Krajšave v italijanskih slovarjih Italijanski splošni enojezični slovar Zingarelli (Zingarelli 2000) ima v prilogi 24 strani krajšav . Dvojezični Slovensko-italijanski slovar (Kotnik 1992) ima le na začetku slo-vaq'a nekaj izključno slovarskih krajšav, v samem slovarju nima krajšav niti nima posebnega poglavja, namenjenega krajšavam . Slovar je že zelo star in vsebuje le 35.000 gesel. Novejša slovarska pridobitev, Veliki slovensko-italijanski slovar (Šlenc 2006), pa vsebuje 80.000 gesel in ima krajšave zajete v samem slovarju nima pa posebnega dodatka, ki bi jim bil namenjen. Na začetku slovarja je tudi seznam okrajšav, kvalifi-katoq'ev in simbolov, ki so uporabljeni v slovaq'u . Veliki italijansko-slovenski slovar (Šlenc 1997) prav tako vsebuje 80.000 gesel in ima na začetku seznam okrajšav, kva-lifikatoq'ev in simbolov, ki so uporabljeni v slovaq'u, na koncu slovarja pa je 15 strani italijanskih krajšav in slovenskih prevedkov. V italijanščini sta še dva specializirana slovarja krajšav: Dizionario di sigle, abbreviazioni e simboli (Righini 2001), ki ima 10.000 gesel, in Dizionario delle sigle e degli acronimi (Malossini 1999) z 8000 gesli . 5.3 Krajšave v nemških slovarjih Nemški enojezični slovar Deutsches Universal Wörterbuch (Drosdowski 1989) ima ^^^ krajšave le v samem slovarskem delu, nima pa dodatka . Prav tako imata Veliki slo- ^ vensko-nemški slovar (Debenjak 2003) in Veliki nemško-slovenski slovar (Debenjak 2001) krajšave le v samem slovarju. Nemci imajo tudi krajšavni slovar Das Wörterbuch der Abkürzungen (Steinhauer 2005), ki šteje 50.000 nemških in tujih gesel . ^ Žal pa tuje krajšave niso prevedene v nemščino . ^ 5.4 Krajšave v španskih in francoskih slovarjih Španski enojezični slovar Clave: Diccionario de Uso del Espanol (Garc^a Marquez ^ 2002) vsebuje krajšave v samem slovarskem delu in ima na koncu slovarja 15 strani krajšav. V Slovensko-španskem slovarju (Grad 2000) ni krajšav niti v slovarskem delu niti ni dodatka, le na začetku je seznam slovarskih krajšav. Špansko-slovenski ^ slovar (Grad 2001) ima slovarske krajšave tudi na začetku slovarja in jih v slovar- ^ skem delu ne vsebuje, ima pa na koncu slovarja 11 strani španskih krajšav . Francoski Le Nouveau Petit Robert (Robert 1996) ima krajšave v samem slovarskem delu, dodatka pa ne . Slovensko-francoski slovar (Jesenik 2005) ne vsebuje krajšav . Francosko-slovenski slovar (Grad 2004) tudi nima krajšav v slovarskem delu ima pa šest strani dodatka . Tudi Francozi in Španci imajo številne krajšavne slovarje . Opazimo lahko, da krajšav ne vsebujejo predvsem slovarji za enkodiranje, z izjemo novega Velikega slovensko-italijanskega slovarja (Šlenc 2006) in Velikega slovensko-nemškega slovarja (Debenjak 2003) . Krajšave običajno zajemajo slovar- ^ ji za dekodiranje in enojezični slovarji, z izjemo SSKJ. ^ 5.5 Krajšavni slovarji pri nas ^ Nekateri tuji enojezični slovarji vsebujejo tudi obsežne krajšavne dodatke, ki so uporabniku v veliko pomoč . V slovenščini tovrstnega novejšega slovarja še nimamo, z izjemo spletnega Slovarčka krajšav (http://bos . zrc-sazu. si/kratice .html), ki vsebuje 5700 slovenskih in tujih krajšav. Slovenci smo dobili prvi slovenski slovar krajšav Kratice: mala izdaja leta 1948 (Župančič 1948), do danes pa ni nihče napisal prenovljene izdaje ali novega tovrstnega dela. Župančičev slovar kratic je razmeroma nepoznan in redek . Slovar, ki uporablja kot krovni pojem poimenovanja kratico, je izšel pri Državni založbi Slovenije . V slovarju niso samo krajšave iz časa nastanka slovarja in slovenskega izrazja, temveč tudi starejše in tuje krajšave, ki se zapisujejo tako, kakor so se pojavile v knjigah, revijah in časopisih. Abecedno urejeni slovarski del zajema na 36 straneh številne krajšave, ki jih danes ne uporabljamo več oziroma niso več tako pogoste, saj so vezane na obdobje nastanka slovarja oziroma na čas pred njegovim nastankom . Nekatere krajšave, predvsem tuje, imajo poleg pomena tudi razlago . Slovarju sledijo Dodatek, v katerem so krajšave za učne predmete razvrščene v posebna poglavja, indijski desetiški sestav, arabske (indijske) številke, rimske številke, računski znaki, dolžinske, ploskovne, prostorninske, utežne in časovne mere ter kratice za denar in celo preračunski tečaj z nekaterimi valutami, oznake za formate papirja, znaki za strani neba in nekateri kemijski elementi (Župančič 1948) . Z 6 Spletne zbirke krajšav N Ker so krajšave rastoči pojav, ki nenadoma pride v jezik in v nekaterih primerih 1 tudi nenadoma izgine iz njega, so posledično tudi težko ulovljive . Slovarji v knjižni obliki jim po eni strani navadno ne namenjajo dovolj prostora in pozornosti, po O drugi strani pa preprosto preredko izhajajo, da bi bili kos spremembam. Na voljo so s še drugi načini beleženja krajšav, predvsem spletne zbirke, ki so lahko veliko bolj L ažurne. Nekatere med njimi uporabniku tudi omogočajo, da sam doda krajšave in 0 krajšavne razvezave. Primer spletne zbirke je že omenjeni Slovarček krajšav (http:// v bos . zrc-sazu. si/kratice .html) Med tujimi gesli v njem so francoske, italijanske, nemške, angleške, španske in ruske krajšave, ki se uporabljajo v slovenskem prostoru. Krajšave imajo dodan pomen, tuje pa slovenski prevod. Nekatere krajšave imajo več različnih pomenov, ki so navedeni v enem slovarskem geslu (gl . krajšavo CD, Z http://bos . zrc-sazu . si/kratice . html) in uvedeni z arabskimi številkami . Tuje krajšave A imajo pred pomenom označen izvorni jezik. Slovarček sicer ni razlagalni, ampak p ponekod vseeno vsebuje razlage krajšav, tujih in slovenskih (gl. krajšavi MAT in 1 CE, http://bos .zrc-sazu. si/kratice.html), dostikrat kot pomoč pri zapletenem iska-s nju ustreznega pomena krajšave . Slovarček je nastajal od leta 2004 in je do svoje K spletne postavitve postal bogatejši za več kot tisoč krajšav. Krajšave so preverje-1 ne v različnih virih (gl. seznam virov, http://bos .zrc-sazu. si/kratice .html) . Prednost 5 spletne zbirke sta možnost hitrega ažuriranja in preprosto iskanje . Podobna spletna • zbirka, ki poleg področne terminologije zajema tudi krajšave, je Evroterm (http:// 0 www. sigov. si/evroterm/), terminološka zbirka izrazov, ki je začela nastajati med • pripravljanjem slovenske različice pravnih aktov Evropske unije v okviru Sektor— ja za prevajanje, redakcijo in terminologijo Službe Vlade RS za evropske zadeve ^ (SVEZ) . Zbirka želi zagotoviti čim bolj poenoteno rabo terminologije pri pripravi slovenske različice pravnih aktov EU. Na spletu je na voljo od avgusta 2000, ureja in dopolnjuje se dnevno, vsebuje pa okrog 89.000 izrazov, ki izvirajo iz prevodov pravnih aktov EU in drugih dokumentov, ki jih prevajajo v državni upravi . Zbirka je večjezična in zajema številne jezike, žal pa vsi jeziki niso tako dobro zastopani kot angleščina V zbirki so tudi krajšave, predvsem kratice angleškega izvora, ki so vedno prevedene v slovenski jezik in občasno tudi v druge tuje jezike, ni pa okrajšav in slovenskih krajšav . Zbirka vsebuje okrog 4000 krajšav. Seveda je na spletu tudi veliko tujih, predvsem angleških krajšavnih zbirk oziroma iskalnikov krajšav. Med večjimi zbirkami je Acronym Finder (http://www . acronymfinder . com/), ki uporabniku omogoča iskanje krajšav ali krajšavnih razvezav in tudi vnos nove definicije krajšave . Podobno deluje tudi The Free Dictionary (http://acronyms .thefreedictio-nary. com/). Spletne zbirke so nedvomno ažurnejše od knjižnih, se pa nove krajšave v jezikih pojavljajo prehitro, da bi jih ročno vnašali v obsežne zbirke . Zato se številni avtorji ukvarjajo s problematiko samodejnega prepoznavanja krajšav v besedilih in samodejnega oblikovanja spletnih slovarjev in zbirk krajšav . V nadaljevanju je predstavljenih nekaj tovrstnih pristopov . 7 Algoritmi za prepoznavanje krajšav Na spletu je na voljo vedno več krajšavnih slovarjev in zbirk . Spletni slovar ima lah- 9 oo ko zelo obsežen slovarski del, ki se preprosto in hitro ažurira in tako vključuje najnovejše krajšave . Nekateri spletni slovarji nove krajšave vključujejo kar samodejno, to jim omogočajo algoritmi za prepoznavanje krajšave in krajšavnih razvezav . ^ 7.1 Zbirka ADAM ^ Krajšave so pomemben terminološki tip tudi na področju biomedicine . Čeprav s ^ tega področja že obstaja nekaj zbirk krajšav, te večinoma niso namenjene širši jav- ^ nosti ali pa niso dovolj izčrpne ter se osredinjajo zgolj na akronime kot tip krajšave . ADAM (http://128.248.65 .210/arrowsmith_uic/adam.html) je zbirka krajšav s tega ^ področja, ki zajema splošno uporabljene krajšave in krajšavne razvezave . Pozornost ^ namenja akronimom in preostalim krajšavam . Rezultat raziskave je algoritem za ^ prepoznavanje krajšav in krajšavnih razvezav iz zbirke MEDLINE (http://medline . cos com/) ADAM je izredno natančen (97,4-odstotno) in vključuje večino pogosto uporabljenih krajšav, prisotnih v zbirki Unified Medical Language System (UMLS) (http://umlsks .nlm.nih.gov/) in Stanford Abbreviation Database (http://abbrevia-tion. stanford. edu/) . Tretjina krajšav iz ADAM-a je novih, niso bile še vključene v nobeno od omenjenih krajšavnih zbirk . 19 odstotkov novih krajšav ne sodi med akronime in zajema sedem različnih tipov krajšavno-razvezavnih parov. Zbirka ADAM je prosto dostopna Literatura s področja biomedicine se poveča za približno 900.000 člankov ^ letno, kar zbirkam, kot je Unified Medical Language System, otežuje zapisovanje ^ vseh krajšav. Da bi rešili težavo, so bile uporabljene številne tehnike za samodejno ^ prepoznavanje krajšav in krajšavnih razvezav za potrebe biomedicinskih besedil, ^ poleg tega je bilo izdelanih nekaj spletnih krajšavnih zbirk (Wren idr. 2005) . Prepoznavanje krajšavnih razvezav je zelo pomembno pri reševanju pomenov krajšav pri biomedicinskih besedilih (Friedman 2000; Aronson 2001) . Akronimi, ki se pojavljajo v zbirki ADAM, so besede, sestavljene iz začetnih črk ali drugih črk krajšavne razvezave, npr NASA je akronim razvezave National Aeronautics and Space Administration. Tudi krajšava CKB v pomenu brain creatine kinase predstavlja akronim, čeprav ne sledi običajnemu zaporedju . Prisotne so tudi krajšave, ki ne sledijo določenemu leksikalnemu zaporedju, npr. krajšava 11p v pomenu the short arm of chromosome 11. Opazimo da v krajšavni razvezavi ni uporabljena črka p . V nadaljevanju je predstavljena sistematična metoda za prepoznavanje pogosto uporabljenih krajšav in krajšavnih razvezav v zbirki MEDLINE . Metoda temelji na petih zaporednih korakih: v prvem koraku izluščijo krajšave kandidatke in sobesedilo, v katerem nastopajo; v drugem koraku sledi prepoznavanje krajšavnih razvezav ob uporabi statističnih podatkov iz sobesedila; v tretjem filtriranje parov krajšav in krajšavnih razvezav glede na pravilo o dolžini; v četrtem koraku preverijo, ali so krajšave, uporabljene v besedilu, ločene od krajšavnih razvezav; v petem koraku pa skupaj združijo morfološko podobne razvezave, ki ustrezajo krajšavam (Zhou - Torvik - Samlheiser 2006: 1-6) . Z «H 7.1.1 Koraki V prvem koraku so luščili posamezne besede znotraj oklepajev iz zbirke MEDLI-N NE . Da so dobili vsebino krajšav, so izluščili 3N (N pomeni dolžino krajšave kan-1 didatke v znakih) besed levo od odprtega oklepaja v povedi . Kot primer vzemimo besedilo: »To assess the proportion of hospitalized patients who tested positive for O human immunodeficiency virus (HIV) by a routine inpatient testing service [ . . . ]« . S HIV je bil izbran kot krajšava kandidatka (krajšavne oblike) in devet (3 x 3) pred-L hodnih besed pred odprtim oklepajem hospitalized patients who tested positive for 0 human immunodeficiency virus j e bilo izbranih kot sobesedilo . V primeru dvojnega v oklepaja je izluščen zunanji oklepaj oziroma vsebina iz zunanjega oklepaja . Na primer, pri »decrease inserumfreetriiodothyronine (FT(3)) levels [ . . . ]«, bo FT(3) izbran kot kandidat. Avtorji so se odločili, da raziskujejo le krajšave znotraj oklepajev, saj je večina krajšav v besedilu definiranih kot razvezava (krajšava), čeprav Z so tudi izjeme . Odločili so se tudi, da vključijo le samostojne besede, čeprav večA besedne krajšave seveda tudi obstajajo . Trenutni model žal še ni sposoben ločevati p med večbesednimi krajšavami iz oklepajev, vključno z biomedicinskimi termini, 1 ki niso krajšave . Da bi določili, ali je pomembno vključiti večbesedne krajšave, so S preučili najpogostejše večbesedne krajšave iz zbirke Stanford Abbreviation Data-K base. Opaženo je bilo, da gre pretežno za sestavljene krajšave tipa DPP III v pome-1 nu Dipeptidyl Peptidase III. Tovrstne primere je nujno treba obravnavati glede na 5 enobesedne krajšave/razvezave Dipeptidyl Peptidase (DPP) . V zbirko ADAM so • bile vključene le enobesedne krajšave, krajšave z eno črko, na primer A-Z, niso šteli o kot pomembne za obravnavo . V zbirki Stanford Abbreviation Database se pogosto • rabijo samo 1-adrenaline (A), 1-phosphate (P) in 1-hour (H). Krajšave kandidatke — so bile omejene na enobesedne krajšave z dvema ali več črkovno-številskimi znaki . Izločene so bile rimske številke, ki se jih v besedilu pogosto uporablja za številčenje . Izbran je bil vzorec »razvezava (krajšava)« [f1] namesto »(razvezava) krajšava« [f2] ali »(krajšava) razvezava« [f3] ali »krajšava (razvezava)« [f4] . Preučili so naključni vzorec krajšav iz zbirke Stanford Abbreviation Database in opazili, da jih v MEDLINE besedilih kar 99,2 odstotka sledi vzorcu »razvezava (krajšava)«, v primeru s preostalimi možnimi pari Da so to domnevo potrdili, so naključno izbrali tisoč parov, ki so v zbirki ADAM in niso v zbirki Stanford Abbreviation Database . Za vsak par so upoštevali tele štiri prej navedene oblike: f1, f2, f3 in f4 . V 98 odstotkih primerov se je pojavil par razvezava (krajšava). Vključili so 3N-besed iz sobesedila, saj je bilo prikazano, da je pravilno razvezavo mogoče z lahkoto najti znotraj 3N-besed krajšave, ki je akronim . Rezultati so potrdili, da se to dogaja tudi s krajšavami, ki niso akronimi . Morfološko podobne krajšave so bile združene in obravnavane kot variante istega termina Na primer APC se lahko zapiše kot APC, Apc, ApC, aPC, APc, apc, AP-C ali Ap-C. Po združevanju podobnih krajšav je nastala zbirka podatkov, ki pomaga pri prepoznavanju novih razvezav V drugem delu se ukvarjajo s težavami pri prepoznavanju krajšavnih razve-zav kandidatov znotraj 3N-besed, ki stojijo levo od krajšave znotraj oklepajev. Na primer: APC (ali različice zapisa Apc, ApC itd . ) so se v oklepajih pojavile 4579-krat v 4472 člankih . Razvezava Adenomatous Polyposis Coli se je pojavila 807-krat v 705 člankih na levo od krajšave (APC) . Vprašanje je, kako prepoznati razvezave kot ustrezno razvezavo krajšave APC in ne kot krajšo in daljšo razvezavo, brez uporabe kakršnih koli leksikalnih podatkov, kot je na primer sovpadanje črk. Začeli so z APC in preučili vsak korak. Celoten proces je formaliziran in razdeljen v naslednje ^ zaporedje korakov: • • tokenizacija konteksta, • štetje pojavnic v kontekstu, „ • določitev kandidata razvezave, • odstranitev neustreznih kandidatov . ^ HH Glede na dolžino so razvezave po navadi daljše od krajšav. Njihovo razmerje e^ (dolžina razvezave/dolžina krajšave, pri čemer je dolžina določena kot število znakov) so uporabili za filtriranje parov krajšava/razvezava. 95 odstotkov enobesednih krajšav/razvezav v zbirki Stanford Abbreviation Database ima navedeno razmerje a 2,5, zato je bila v raziskavi izbrana ta vrednost. V četrtem koraku so preverili, ^ ali so krajšave uporabljene v besedilu ločeno od razvezav, v petem pa so združili morfološko podobne razvezave, ki ustrezajo krajšavam . > O 7.1.2 Izsledki j V zbirki MEDLINE je bilo preučenih vseh 15 .433.668 navedkov (naslovov in iz- ^ vlečkov) . Z zgornjo metodo je bilo najdenih 512 .314 parov krajšav/razvezav. Po q združevanju morfoloških različic je imel ADAM 59.405 parov krajšav/razvezav . Pri merjenju kakovosti parov so ugotovili, da pri dveh naključnih izborih po tisoč parov krajšav/razvezav nastopi 23 in 29 napak; stopnja napake je 2,6-odstotna . Opazovali ^ so tri tipe napak: npr . položaj krajšave ni bil desno od razvezave, temveč na sredini, ^ npr . electron (EM) microscopic examination: electron je bil izluščen kot razvezava ^ krajšave EM in microscopic je bil izpuščen . Včasih ni standardne oblike razvezave krajšave, npr. za krajšavo CelB je sistem beležil razvezavo Pyrococcus furiosus, razvezava pa je the beta-glucosidase from the hyperthermophilic archaeon Pyro-coccus furiosus . Do tega je prišlo zaradi različnih možnosti zapisa razvezave (npr . hyperthermostable beta-glycosidase from Pyrococcus furiosus) V nekaj primerih se je krajšava nanašala na razvezave, ki nimajo različnih začetnih besed, ampak se končajo z enako besedo ali zaporedjem besed npr . CCQ je lahko Cancer Coping Questionnaire, Cocaine Craving Questionnaire ali Common Core Questionnaire . Nobena od navedenih oblik ni prevladovala in se ni pojavljala pogosto (Zhou - Torvik - Samlheiser 2006: 1-6) . 7.2 Pristop Sateve in Nikolova S prepoznavanjem krajšav sta se ukvarjala tudi Vesna Satev in Nicolas Nikolov. Obravnavala sta luščenje krajšav v srbskem jeziku ob uporabi svetovnega spleta kot korpusa Uporaba svetovnega spleta v vlogi korpusa je razmeroma nova, vendar žal še niso na voljo ustrezna orodja za raziskovanje spleta, ki bi bila primerna za jezikoslovne potrebe . Avtorja sta izbrala avtomatično spletno preiskovanje (angl . crawling) kot proces zbiranja podatkov s spleta, da bi iz njega izluščila krajšave v srbskem jeziku. Pokazala sta, da se z uporabo spleta kot korpusa da najti veliko K Z predvsem novih krajšav . Korpusi so prinesli nove načine preverjanja jezikoslovnih W hipotez, ki prej, pri ročni obdelavi podatkov, niso bili možni in predstavljivi . Sicer N pa tudi korpusno raziskovanje ni brez pomanjkljivosti . Po mnenju avtorjev je lahko 1 izdelava korpusa zelo draga, korpusi predstavljajo jezik le v določenem časovnem okviru in navadno ne ponujajo dostopa do ažurnih podatkov o jezikovni rabi ali O spremembah, ki nastopajo v jeziku. To so, po mnenju avtorjev, tudi razlogi, zaradi s katerih vse bolj uporabljamo splet kot vir, ki vsebuje tudi več besedilnih virov kot L klasični besedilni korpusi . Splet je za nekatere jezike lahko tudi edini dostopni vir 0 za preučevanje . Poleg tega je splet prosto dostopen skoraj kjer koli in kadar koli . v V prispevku avtorja poudarjata prednosti spleta in menita, da je splet veliko boljša izbira tudi od razmeroma obsežnega korpusa (Satev - Nikolov 2008: 75) Čeprav Chiari (2007) meni, da je splet po obsegu res lahko obravnavan kot korpus, niso pa jeziki v njem ustrezno zastopani, saj so najštevilčnejša angleška Z besedila, ki jih je kar 70 odstotkov, sledijo jim japonska, nemška in francoska. Splet A zajema pretežno besedila o novih tehnologijah in novicah, besedila iz klepetalnic p in s forumov, manj pa je regionalnih različic, primerov govora ali literarnih besedil 1 (Chiari 2007: 54-55) . s K 7.2.1 Koraki 1 Sateva in Nikolov sta svoje trditve podprla s primeri . Pravita, da je bilo število 5 spletnih strani v indeksih iskalnikov leta 2005 od 10 do 20 milijard . Gre predvsem • za tako imenovani »vidni del«, veliko pa je še »nevidnega dela«, to so predvsem 0 dokumenti, ki niso dostopni prek iskalnikov. Raziskovalci skušajo odpraviti tudi • te pomanjkljivosti, vendar so z delom še bolj na začetku . Jezikoslovci na spletu, ki — vsebuje širok nabor besedil, lahko uporabljajo tudi spletno večjezikovnost. Splet uporablja 35,2 odstotka Angležev, 13,7 odstotka Kitajcev, 8,4 odstotka Japoncev, 9,0 odstotka Špancev, 6,9 odstotka Nemcev, 4,2 odstotka Francozov, 3,9 odstotka Korejcev, 3,8 odstotka Italijanov, 3,1 odstotka Portugalcev, 1,7 odstotka Nizozemcev in 10,1 odstotka preostalih. Po mnenju avtorjev je še ena prednost spleta kot korpusa že omenjeno dejstvo, da za nekatere jezike ostaja edini vir informacij. Jezikoslovci sicer potrebujejo čim bolj različne podatke, za odgovor na številna raziskovalna vprašanja pa zadostujejo že podatki iz standardnih korpusov, kot sta British National Corpus ali Corpus of Contemporary Serbian Language Obstajajo pa seveda tudi primeri, ko potrebnih podatkov ne najdemo v korpusu To se zgodi, ko je preučevani pojem redek, ko pripada tipu besedila, ki ni prisoten v korpusu ali zajema časovno omejene informacije, npr. preveč nova dejstva . Splet je kot vir informacij odličen in ugoden, saj je ažuren, prosto dostopen, kompleten, jezikovno raznovrsten, hiter in stroškovno zelo ugoden Uporaba spleta v vlogi korpusa pa je razmeroma nova . Splet se uporablja v sodobni leksikografiji, v semantiki in predvsem pri prevajanju, poleg tega pa tudi za opazovanje sprememb v jeziku . Avtorja v nadaljevanju prikazujeta, kako se da z uporabo spleta najti nove krajšave v srbskem jeziku in potencialno tudi njihove definicije oziroma razvezave, ki jih ni mogoče dobiti s standardnimi korpusi . Avtorja navajata kot primer nekdanjo rabo besede Kosovo za označevanje besedne zveze Kosovo i Metohija. Zaradi novih trendov je zdaj namesto polnega imena v rabi krajšava KiM. Besede ni mogoče najti v stan- dardnemu korpusu srbskega jezika, zato ostaja kot rešitev splet Do informacij na spletu lahko pridemo le s pomočjo iskalnikov, tu pa se pojavi težava, saj iskalni- T ki niso izdelani za potrebe jezikoslovcev . Zato so potrebne nove tehnike raziskav, § ki temeljijo na spletnih podatkih Na voljo je več možnosti za uporabo podatkov s spleta. Raziskovalci lahko neposredno iščejo s pomočjo iskalnika, npr. Googla . Čeprav iskalniki niso prirejeni za iskanje odgovorov na jezikoslovna vprašanja, jih ^ raziskovalci vseeno uporabljajo v ta namen. Nekateri jih uporabljajo tudi za iskanje pojavnic, kar je seveda uporabno, a je lahko tudi problematično, npr ker iskalniki ne ločujejo med velikimi in malimi črkami . Avtorja navajata kot primer pridevnik jasna in lastno ime Jasna, ki imata kot rezultat spletnega iskanja enako število zadetkov oziroma pojavitev. Podobno velja tudi za različice zapisa white-space, saj najdemo različne možnosti zapisa npr . white space, white-space in whitespace. Iskalniki, kot je denimo Google, imajo svoja pravila pri iskanju: nekatera lahko ^ izklopimo, drugih ne . Težava je tudi dvojna pojavitev besedila, ki ga najde iskalnik, ^ saj je lahko isto besedilo objavljeno na več različnih spletnih straneh. To pa seveda umetno zviša število pojavnic (Satev - Nikolov 2008: 75-77) . 7.2.2 Izsledki Po mnenju avtorjev je uporaba spleta v vlogi korpusa najboljša alternativa za analizo lastnih imen, ki so odprto vprašanje, saj nova imena nastajajo dnevno in pri tem standardni korpusi zaradi neažurnosti seveda odpovejo . Podobno je s krajšavami . Avtorja sta v raziskavo vključila akronime kot tip krajšave; naloga je bila torej najti ^ nove akronime Ker je korpus srbskega jezika premalo ažuren (najnovejša publikacija je iz leta 2000), sta uporabila splet kot vir. Raziskavo sta izvedla tudi na podlagi ^ srbskega korpusa in primerjala rezultate V srbščini so krajšave pogosto pisane z velikimi črkami, npr . SCG - Srbija i Crna Gora (Srbija in Črna gora) ali SANU ^ - Srpska akademija nauka i umetnosti (Srbska akademija znanosti in umetnosti) . Za iskanje krajšav sta pri raziskavi uporabila besede, ki niso daljše od pet črk, pri čemer sta upoštevala, da je več kot polovica črk velikih tiskanih, čeprav so v srbskem jeziku pogoste tudi krajšave tipa BiH in KiM. Izločila sta besede, ki ustrezajo zgornjim zahtevam, a se pojavljajo v sobesedilu, zapisanem z velikimi tiskanimi črkami V nadaljevanju sta preiskovala spletne strani Pri tem postopku sta odstranila oznake HTML, tudi v skriptih, in nesrbska besedila Spletni korpus, ki sta ga tako dobila, je vseboval okrog 500 000 besed Besedilo je bilo tokenizirano, besede in sobesedilo pa zbrano v zbirki . Izluščila sta besede, ki niso bile daljše od petih črk, pri čemer je morala biti več kot polovica črk velikih tiskanih v sobesedilu, ki ni bilo zapisano z velikimi črkami Po končanem postopku sta dobila približno 600 akronimov. 9 odstotkov akronimov se je pojavilo v obeh korpusih (v srbskem in spletnem), 33 odstotkov le na spletu, 57 odstotkov pa samo v standardnem korpusu . Avtorja opozarjata, da zaradi omejitve na pet črk niso vključene daljše krajšave, npr . UNESCO . Treba je tudi upoštevati, da je bil spletni korpus 50-krat manjši od srbskega korpusa, vendar sta na spletu vseeno našla nove akronime, ki jih v srbskem korpusu ni . 57 odstotkov akronimov, ki sta jih našla samo v standardnem korpusu, pojasnjujeta z dejstvom, da zajemajo imena političnih strank in organizacij ter držav, ki ne obstajajo več, npr SSSR Spletni korpus je E vključeval dnevno časopisje, ki zajema sodobne članke, in ne vsebuje zgodovinskih besedil. Avtorja menita, da se lahko delež akronimov, ki se je pojavil le na spletu, v N standardnem korpusu pa ne, le še povečuje (Satev - Nikolov 2008: 77-79) . 1 K O 8 Primer algoritma za prepoznavanje krajšav v slovenskih besedilih S L V nadaljevanju sta predstavljena algoritem, ki je podoben zgoraj opisanim, kot 0 možnost samodejnega oblikovanja krajšavnih zbirk . Raziskava je bila omejena na v akronime in kratice . Vir raziskave je bil dnevnik Delo iz leta 2007. Z 1 8.1 Koraki in izsledki Najprej je bilo treba dobiti krajšavne kandidatke in kot take so bile vključene bese-Z de, ki imajo do 5 črk in so zapisane v oklepajih, npr . (NAMA). V dnevniku Delo je A bilo približno 25.600 takih besed, nekatere so se pojavile tudi večkrat. Da bi prišli p do želenega nabora krajšav za nadaljnje raziskovanje, je bilo treba izločiti krajšave, 1 ki so se ponavljale, in vse krajšave, ki niso akronimi ali kratice . Izločene so bile tudi S vse besede, ki niso krajšave, npr . lastna imena, pojavilo se je tudi nekaj ljubkovalnih K imen, naselbinskih in nenaselbinskih imen, največ je bilo imen krajev . Za uspešno 1 izločitev naselbinskih in nenaselbinskih imen lahko uporabimo SSKJ . Po izločitvah 5 se je seznam zmanjšal na okrog 4000 krajšav . Da bi dobili le akronime in kratice, • so bile izločene tudi vse krajšave, ki se pišejo z malimi črkami . Upoštevano je bilo o tudi, da se kandidati ne pojavijo v sobesedilu, zapisanem samo z velikimi črkami . • Dobljen je bil seznam, ki je štel okrog 2500 akronimov in kratic . — V vlogi kandidatk razvezav akronimov in kratic v dnevniku Delo je bilo opa- zovano sobesedilo, ki stoji levo od oklepajev, saj razvezave običajno stojijo pred krajšavo, npr . Evropska centralna banka (EBC), seveda pa ni izključena možnost razvezave na desni strani . Za prepoznavanje razvezav so bili upoštevani 4 tipi akro-nimov in kratic Prvi tip so tako imenovane prekrivne krajšave, pri katerih je število in vrsta črk enako številu besed in začetnic levo od oklepaja . Kot primer bi ponazorili kratico FF v pomenu Filozofska fakulteta. Kratica FF je sestavljena iz dveh velikih črk, ki sovpadata z razvezavo, sestavljeno iz dveh besed, pri čemer se obe začneta z enakima črkama kot kratica, torej s F in F. Upoštevano je bilo torej dejstvo, da se za razvezavo upošteva toliko besed, kolikor je črk v kratici, morajo pa se začeti z enakimi črkami kot kratica Drugi tip so kratice, ki vsebujejo predloge ali veznike, npr. FDV v pomenu Fakulteta za družbene vede, pri čemer je treba upoštevati, da sistem zajame tudi razvezave, ki imajo eno ali dve besedi več, kot je dejanskih črk v kratici, te pa sovpadajo z začetnicami v razvezavi . Tretji tip so akronimi, ki so sestavljeni iz prvih dveh začetnih črk, npr . NAMA v pomenu Narodni magazin, pri čemer je pri razvezavi treba upoštevati prvo in drugo črko v akronimu Četrti tip pa so kratice s predlogi, npr. DZU v pomenu Družba za upravljanje, pri čemer predlog pri kratici ni izpuščen in nastopa tudi v razvezavi Literatura Acronym Finder [URL: http://www. acronimfinder. com] . ADAM [URL: http://128.248.65.210/arrowsmith_uic/adam.html] . Chiari 2007 = Isabella Chiari, Introduzione alla linguistica computazionale, Roma - Bari: Laterza, 2007, 54-55 . Debenjak 2001 = Božidar Debenjak - Doris Debenjak - Primož Debenjak, Veliki nemško-slovenski slovar, Ljubljana: DZS, 2001 Debenjak 2003 = Božidar Debenjak - Doris Debenjak - Primož Debenjak, Veliki slovensko-nemški slovar, Ljubljana: DZS, 2003 Po upoštevanju teh meril je bil dobljen nabor 1800 krajšavnih razvezav, ki so sovpadale s kraticami in akronimi, desno od razvezave v oklepajih. V končnem seznamu je bilo mogoče opaziti predvsem probleme s skloni: sistem je beležil vse ^ sklone in nekatere razvezave so se pojavile večkrat . Veliko je bilo tudi tujih krajšav . ^ Poskus pa je tudi pokazal, da se da s pomočjo preprostih navodil za prepoznavanje krajšav in krajšavnih razvezav oblikovati ustrezni nabor gesel in razvezav ter samo- ^ dejno krajšavno zbirko . ^ K S 9 Sklep P Krajšave niso novodoben pojav, saj jih je uporabljal že Cicero (Kompara 2005: 10) . Postale so del našega vsakdana, nekaj, kar se je močno zasidralo v naša življenja, ^ kar je v splošni rabi . Nastajajo dnevno, nekatere ostanejo za vedno, npr . Nama, dru- ^ ge čez čas počasi izginejo iz rabe in nanje pozabimo. Dejstvo je, da so hitro rastoči fenomen, prisoten v vsakem jeziku. Zaradi hitre dinamike jim slovarji v knjižni obliki s težavo sledijo. Tuji jeziki imajo številne krajšavne slovarje, tudi Slovenci smo bili deležni prvega slovarja krajšav, ki je izšel v letu 1948, žal pa prav zaradi hitrega nastajanja novih krajšav taki slovarji hitro zastarajo in so pomanjkljivi . Rešitev predstavlja splet, kjer je na voljo veliko terminoloških zbirk s krajšavami in krajšavnih slovarjev. Prednost spletnega slovarja je nedvomno v preprostem iskanju, poleg tega pa lahko tudi sami uporabniki ažurirajo spletne slovarje in zbirke z ^ novimi krajšavami . Seveda je ročno beleženje krajšav zamudno, zato se je v zadnjih ^ letih pojavila tendenca samodejnega sestavljanja krajšavnih zbirk in slovarjev . Ra- ^ čunalniški programi s posebnimi pravili in smernicami prepoznavajo krajšave ter ^ njihove razvezave in oblikujejo spletne slovarje, ki se ažurirajo samodejno . Nekate- ^ ri temeljijo na korpusih, drugi pa uporabijo kar splet. V raziskavi, ki je bila izdelana na podlagi besedil časnika Delo za leto 2007, so bila uporabljena pravila za beleženje krajšav in krajšavnih razvezav . Izdelana je bila samodejna krajšavna zbirka, v kateri je 1800 krajšav sovpadalo z razvezavami . Treba je poudariti, da se številni avtorji tovrstnih algoritmov ukvarjajo izključno z akronimi in kraticami . Žal se nihče še ni preizkusil v drugih tipih krajšav. Tovrstni algoritmi nedvomno predstavljajo pot k samodejnemu oblikovanju slovarskih krajšavnih zbirk . Z Drosdowski 1989 = Günther Drosdowski, Deutsches Universalwörterbuch, Mann-W heim idr .: Duden Verlag, 1989. N Evroterm: Večjezična terminološka zbirka [URL: http://evroterm .gov. si/] . 1 Gabrovšek 1994 = Dušan Gabrovšek, Kodifikacija angleškega jezika v specializiranih enojezičnih slovarjih: Too much of everything?, Vestnik: Društvo za tuje o jezike in književnosti 28 (1994), št . 1-2, 150 180. s Gabrovšek idr . 2005-2006 = Dušan Gabrovšek idr . , Veliki angleško-slovenski slo-L var Oxford, Ljubljana: DZS, 2005-2006. 0 Garcia Marquez 2002 = Gabriel Garcia Marquez, Clave: Diccionario de Uso del v Espanol, Madrid: Ediciones Sm . , 2002 Grad 1997 = Anton Grad, Slovensko-angleški slovar, Ljubljana: DZS, 1997. Grad 1998 = Anton Grad, Veliki angleško-slovenski slovar, Ljubljana: DZS . Grad 2000 = Anton Grad, Slovensko-španski slovar, Ljubljana: DZS, 2000. Z Grad 2001 = Anton Grad, Špansko-slovenski slovar, Ljubljana: DZS, 2001. A Grad 2004 = Anton Grad, Francosko-slovenski slovar, Ljubljana: DZS, 2004. p Jesenik 2005 = Viktor Jesenik, Slovensko-francoski slovar, Ljubljana: DZS, 2005. 1 Jung 1991 = Heidrun Jung - Udo O . H . Jung, The Dictionary of Acronyms and Abs breviations in Applied Linguistics and Language Learning, New York idr . : K Peter Lang Publishing Group, 1991. 1 Kompara 2005 = Mojca Kompara, Slovensko-italijanski glosar krajšav: diplomsko 5 delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za pre- • vajalstvo, 2005. 0 Korošec 1993 = Tomo Korošec, O krajšavah, v: XXIX. Seminar slovenskega jezi- • ka, literature in kulture, ur . Miran Hladnik, Ljubljana: Filozofska fakulteta, - 1993, 15-27. 2 Kotnik 1992 = Janko Kotnik, Slovensko-italijanski slovar, Ljubljana: DZS, 1992. Lazar 1994 = Branka Lazar, O nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika, Primorska srečanja št. 160-161, 18 [tj . 19] (1994), 539-541. Logar 2003 = Nataša Logar, Kratice in tvorjenke iz njih - aktualno poimenovalna možnost, v: Wspolczesna polska i slowenska sytuacja jqzykowa = Sodobni jezikovni položaj na Poljskem in v Sloveniji, ur . Stanislaw Gajda - Ada Vidovič Muha, Opole: Instytut Filologii Polskej, Filozofska fakulteta, 2003,131-149. Malossini 1999 = Andrea Malossini, Dizionario delle sigle e degli acronimi, Mila-no: Avallardi, 1999. MEDLINE [URL: http://medline . cos . com] . Paxton 1983 = John Paxton, Everyman's Dictionary of Abbreviations, London: J . M . Dent & Sons, 1983 . Righini 2001 = Enrico Righini, Dizionario di Sigle Abbreviazionie e Simboli, Bologna: Zanichelli, 2001 Rode 1974 = Matej Rode, Poskus klasifikacije krajšav, Slavistična revija 22 (1974), št. 2, 213-219 . Robert 1996 = Paul Robert, Le Nouveau Petit Robert, Paris: Dictionnaires le Robert, 1996. Satev - Nikolov 2008 = Vesna Satev - Nicolas Nikolov, Using the Web as a Corpus »"j" for Extracting Abbreviations in the Serbian Language, v: Jezikovne tehno- ^ logije: Zbornik 11. mednarodne multikonference Informacijska družba - IS § 2008, Zvezek C, ur. Tomaž Erjavec - Jerneja Žganec Gros, Ljubljana: Institut ® Jožef Stefan, 2008, 75-79. Sinclair 1999 = John Sinclair (ur . ), Collins COBUILD English dictionary, London: HarperCollins, 1999. SSKJ 1- 5 = Slovar slovenskega knjižnega jezika 1-5, Ljubljana: DZS, 1970-1991. Slovarček krajšav [URL: http://bos . zrc-sazu . si/kratice . html] . SP 1990 = Slovenski pravopis : pravila, Ljubljana: DZS, 1990. SP 2001 = Slovenski pravopis, Ljubljana: SAZU - Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001. Stanford Abbreviation Database [URL: http://abbreviation . stanford . edu] . Steinhauer 2005 = Anja Steinhauer, Das Wörterbuch der Abkürzungen, Mannheim ^ idr : Duden Verlag, 2005 Šlenc 1997 = Sergij Šlenc, Veliki italijansko-slovenski slovar, Ljubljana: DZS, 1997. Šlenc 2006 = Sergij Šlenc, Veliki slovensko-italijanski slovar, Ljubljana: DZS, 2006 The Free Dictionary [URL: http://acronyms . thefreedictionary . com] . Toporišič 1991 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor: Založba Obzorja, 1991. Toporišič 1992 = Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana: Can- ^ karjeva založba, 1992._ ^ Unified Medical Language System [URL: http://umlsks .nlm . nih . gov] . ^ Verbinc 1968 = France Verbinc, Slovar tujk, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1968. ^ S ponatisi Verbinc 1969 = France Verbinc, Slovarček tujk in kratic, Ljubljana: Prešernova družba, 1969. Zhou - Torvik - Smalheiser 2006 = Wei Zhou - Vetle I Torvik - Neil R Smalheiser, ADAM: another database of abbreviations in MEDILINE [http://128.248.65.210/arrowsmith_uic/tutorial/zhou_bioinformatics_2006 . pd^. Zidar 1971 = Josip Zidar, Rečnik jugoslovenskih skracenica, Beograd: Medunaro-dna politika, 1971. Zingarelli 2000 = Nicola Zingarelli, Vocabolario della lingua italiana, Bologna: Zanichelli, 2000 Župančič 1948 = Jože Župančič, Kratice: mala izdaja, Ljubljana: DZS, 1948. Z Identifying Abbreviations in Texts w Summary This article discusses abbreviations, a generally growing phenomenon present in all languages Abbreviations are not a new phenomenon; they were even used by S Cicero. Slovenian lexicographers have dealt with abbreviations, they were clas-L sified in detail by Matej Rode in 1974, and the last comprehensive classification 0 appeared in the Slovenski pravopis (Slovenian Normative Guide) of 2001. Abbre-v viations are found in general, specialized, monolingual, and bilingual dictionaries . Because they arise quickly, they are difficult to collect, and printed dictionaries are published too infrequently to allow the dictionaries themselves to be updated regularly . The internet offers a good solution because it enables rapid updating and Z is also freely accessible . Many terminological databases with abbreviations as well A as dictionaries of abbreviations are available online; the advantage of an online p dictionary is unquestionably simple searching, and in addition users themselves can 1 update online dictionaries and databases with new abbreviations . Of course, manual S entry of abbreviations is time-consuming, and so in recent years there has devel-K oped a trend for automatic preparation of abbreviation databases and dictionaries 1 such as the ADAM databases . Computer programs with special rules, methods (e . g . , 5 the Satev-Nikolov approach), and guidelines can recognize abbreviations and their • equivalents written out in full and format online dictionaries that update themselves, o thus increasing the entry of abbreviations . The databases are based on corpora or • online sources and format themselves automatically with the help of algorithms . — The presentation of an algorithm for recognizing abbreviations in Slovenian texts demonstrates that algorithms are a good solution for the future because they represent a path to automatic formatting of lexicographic abbreviation databases . Zgodovinskorazvojni pregled pojmovanja vrinjenega stavka (parenteze) v slovenističnem jezikoslovju A Historical Developmental overview of the Concept of Parenthesis 1 Prispevek je del doktorske disertacije Parenteze kot metadiskurzivne prvine na primeru pisnega in govorjenega diskurza (Vičar 2009; mentorica: red prof dr Irena Stramljič Breznik) . Raziskovanje sem izvajala na avtentičnih komunikacijskih vzorcih novinarskega in parlamentarnega diskurza 9 o o 2 Branislava Vičar ^ S HH Parenteza je pojav, ki pokriva kompleksno in raznovrstno množico pojavov. ^ Zgodovinskorazvojni pregled pojmovanja parenteze v slovenističnem jezikoslovju podaja dela, ki v obravnavah parenteze izhajajo iz treh pristopov: N pravopisnega, slovničnega in razpravnega. Podlaga vsem trem pristopom so vzorci pisnega diskurza. Obravnave so zamejene z vidikom oblikovnega poja- ^ vljanja parenteze, tj. z vprašanjem njene umeščenosti in razmejenosti od dru- Z gih delov besedila. Po Brezniku je vpeljano in v slovenističnem jezikoslovju ^ ustaljeno poimenovanje vrinjeni stavek; termin kaže na opredelitev pojava na q nivoju skladenjske ravnine. in Slovenian Linguistics O Parenthesis is a phenomenon encompassing a complex and varied set of phe- ^ nomena. A historical developmental overview of the concept of parenthesis in ^ Slovenian linguistics indicates that works have treated parenthesis from three ^ approaches: normative, grammatical, and discursive. The basis of all three W approaches is patterns of written discourse. The discussions are limited with h, regard to the morphological occurrence of parenthesis; that is, by their placement and demarcation from other parts of the text. Following Anton Breznik, the established term vrinjeni stavek 'inserted clause' has been introduced into Slovenian linguistics; this term points to the definition of the phenomenon at the syntactic level. 1 Pojmovanje parenteze: formalistični - funkcionalistični vidik Pojmovanje parenteze, tako njene narave kot delovanja, je v aktualnih jezikoslovnih razpravah utemeljeno na dveh vidikih: formalističnem in funkcionalističnem opisu jezikovne zgradbe in rabe.' Pregled obravnav parenteze v domačem in tujem jezikoslovju kaže, da je prevladujoče pojmovanje v teoretičnih in opisnih študijah pojava besedilno-skladenjsko, tj utemeljeno na formalističnem vidiku: parenteza je opredeljena kot slovnična (tj . skladenjska ali besedilna) enota, ki deluje izključno na ni- voju besedila; opisuje se z vidika stavčne fonetike, grafično-akustične oddeljenosti, W skladenjskega položaja, morfoloških karakteristik, modifikacij propozicije, anafo-Z rične reference (npr. Rulikova 1973; McCawley 1982; Espinal 1991; Potts 2002) . 1 Z razvojem funkcionalističnih jezikoslovnih teorij in analize diskurza se naglo veča število študij, ki temeljijo na funkcionalističnem opisu parenteze: ta je opredeljena 0 kot retorična ali diskurzivna strategija, ki deluje na nivoju diskurza; opisuje se z s vidika retorične oz . diskurzivne vloge, ki jo opravlja v tekočem diskurzu (npr. Ziv L 1985; Ilie 2003) .2 o V z 2 Funkcionalistična opredelitev parenteze 1 V raziskovanju, katerega del je pričujoči prispevek, parenteze ne obravnavam na Z skladenjsko-besedilnem nivoju, kot je značilno za tradicionalne (formalistične) A obravnave parenteze, ampak na ravni diskurza, v smislu interakcije med medse-p bojno odvisnimi, interaktivnimi in medsebojno določujočimi se pojavi: besedilom, 1 kontekstom in diskurzom . Izhajam iz izhodišča, da je motivacija parenteze diskurs zivno funkcijska . Razumevanje pojava parenteze utemeljujem glede na vlogo, ki jo K parenteza opravlja v tekočem diskurzu . 1 Parentezo opredeljujem z diskurzivnega vidika: je metanivo tekočega diskur- 5 za; kot sredstvo navajanja, kvalificiranja, organiziranja, pojasnjevanja ali vredno- • tenja teče vzporedno s propozicijskim diskurzom. Parenteza predstavlja sredstvo 0 vzporednega izražanja večnivojskih informacij v diskurzu, tako da se v procesu • prehajanja med posameznimi diskurzivnimi nivoji v aktualnem diskurzu predno-— stno izraža prav metadiskurzivni nivo . 3 Najpomembnejši diskurzivni odnos pri tem je odnos do prejemnika, v okviru tega odnosa pa je parenteza povezana z danim kontekstom Različni avtorji pojma besedilo in diskurz in tudi odnos med njima opredeljujejo različno . V utemeljitvi razlikovanja med besedilom in diskurzom kakor tudi v opredelitvi konteksta sledim Cornishu (1999: 32-41; 2008): a) Besedilo: linearno povezano zaporedje verbalnih znakov in neverbalnih signalov s konvencionalnim pomenom, ki jih tvorita govorec in (v neformalni govorni interakciji) naslovnik Določeni signali v kognitivnem smislu kažejo na mogoče načine osnove za ustvarjanje diskurza v določenem kontekstu b) Diskurz: hierarhično strukturiran, miselno izražen produkt zaporedja izrekov in ilo-kucijskih dejanj, ki jih udeleženci tekočega sporazumevanja vršijo v uresničevanju določenega lokalnega in/ali globalnega sporazumevalnega namena c) Kontekst: skupek okoliškega koteksta (sobesedila), področja tekočega diskurza, vrste tekočega govornega dogodka, aktualne situacije izrekanja in širšega sociokul-turnega okolja, predpostavljenega z besedilom Kontekst je v nenehnem razvoju: diskurz, izpeljan iz besedila, je določen s kontekstom in ga hkrati spreminja Metadiskurz pojmujem kot sredstvo izražanja tvorčevih lokalnih oz. mikrostrategij ter globalnih oz. makrostrategij načrtovanja, signaliziranja in/ali dopolnjevanja tekočega diskurza z namenom vplivati na prejemnikovo sprejemanje (tj. prilagoditi razumevanje naslovniku, usmerjati njegovo pozornost in ga voditi do prednostnih interpretacij). Branislava Vičar, Zgodovinskorazvojni pregled pojmovanja vrinjenega stavka ... 3 Vprašanje ustreznosti rabe slovenskega termina vrinjeni stavek/vrivek 1 • Termin vrinjeni stavek, kot se pojav, obravnavan v pričujočem prispevku, imenu- ^ je v slovenističnem jezikoslovnem izročilu, izraža opredelitev s formalističnega, tj . skladenjskega, vidika, torej za obravnavo na diskurzivnem nivoju ne zadostuje . Obravnava parenteze z vidika diskurza potrjuje, da parenteza ni jezikovnosistemski ^ (skladenjsko-besedilni), ampak komunikacijski pojav; ugotavljam, da trenutno veljavno slovenistično poimenovanje s skladenjskoterminološko sestavino stavek ne predstavlja prave pojmovne vsebine pojavnosti . V slovenski jezikoslovni literaturi se pojavlja tudi termin vrivek (npr. Dular 1974) . Poimenovanje predstavlja skla-denjsko-besedilni vidik obravnave . Za obravnavo na ravni diskurza ni primerno, saj se parenteza kot metanivo v tekoči diskurz ne vriva, ampak teče vzporedno z njim . Odločam se za uporabo mednarodnega poimenovanja parenteza, ki je v jezi- ^ koslovju že ustaljeno . Termin parenteza je kot sopomenka prisoten tudi v slovenski ^ poimenovalni tradiciji . Prvi ga je že leta 1892 v svoji slovnici uporabil Peter Končnik (1892: 122), za njim pa leta 1916 Anton Breznik (1916: 60) . 4 Pojmovanje parenteze v slovenističnem jezikoslovju Pregled pojmovanja parenteze v slovenskih slovnicah delim sprva glede na vidik obravnave (pravopisno, skladenjsko izhodišče), znotraj tega pa slovnice navajam kronološko Slovnice, ki parentezo obravnavajo tako v okviru pravopisnih pravil (tj stave ločil) kot v skladenjskem delu, omenjam na obeh mestih . Interaktivna vloga izkazuje tvorčev namen oblikovati in omejiti besedilo, da bo naslovnik prepoznal tvorčeve cilje in prednostne interpretacije Uresničuje se kot organiziranje propozicijske informacije, tako da je ta za naslovnika koherentna in prepričljiva . Interak-cijska vloga je predvsem vrednotenjska in povezovalna Izraža avtorjev čustveni ali epi-stemski odnos do propozicijske informacije in tudi odnos do naslovnika . Z V O hJ m Zgodovinskorazvojni pregled pojmovanja parenteze v slovenističnem jezikoslovju ® podaja dela, ki v obravnavah parenteze izhajajo iz treh pristopov: pravopisnega, ^ slovničnega in razpravnega . ^ 4.1 Od Pohlinove (1768) do Toporišičeve slovnice (2000)4 « 4.1.1 Obravnave v sklopu pravopisnih pravil Prvo opredelitev parenteze v slovenistični jezikoslovni literaturi zasledimo v Po-hlinovi slovnici (1768: 173) . Pohlin pojava sicer še ne poimenuje, govori pa že o pojavu vrinjenosti. Čeprav je parentezo vključil v poglavje o rabi ločil (razdelek Oklepaj), lahko v pojmovanju prepoznamo intuitivni namig na parentezo kot pojav sporazumevanja, saj jo je z jezikovno bistrovidnostjo opredelil kot »govor, ki je sicer vrinjen v osnovni pogovor, a zlahka izostane« (podčrtala B . V .) . Med zgledi navaja primere parentez v interaktivni vlogi, npr.: Mi smo Mesiafa neshli (kar se umane Christus). 5 V sklopu pravil za rabo oklepaja se opisovanje parenteze nadaljuje v nekaj naslednjih slovnicah. Na osnovi Pohlinovega pojmovanja pojmuje parentezo kot 4 Z kratko govorjenje, postavljeno znotraj glavnega govorjenja, tudi Zagajšek (1791: W 347-349) . Tudi Zagajšek navaja zgled interaktivne vloge parenteze: Judi so h' PiN latušu šli, inu so prosili, dabi te truple v' Saboto (zakaj taisti je bil en velk Sabotni 1 den) na Križu ostale. Vodnikova slovnica (1811: 166-167) prinaša prvo slovensko terminološko O poimenovanje za parenteze: medmestene besede, in to glede na »mesto«, ki ga ima-S jo »v' sredi med drugim govoram« (podčrtala B . V . ) . Ob pripombi, da stojijo »med-L mestene besede zvunaj tistiga govora, med ktirga jih stavimo«, lahko govorimo o 0 prepoznavanju parenteze kot vzporednega sporočila . Vodnikov zgled izkazuje inte-v rakcijsko vlogo: vuzhenik ga sapre (lih prav mu je) in ga pöfti, ki je bil neposajen . Dajnko (1824: 34) s formalnega vidika opozarja tudi na stavčno obliko pa-rentez, do višje spoznavne stopnje pa ne seže . Primer, ki ga navaja, izraža interaktivno vlogo: Lydje pravijo (kaj pä lydje ne pravijo) da bode letosna jesen mokra. Z Malavašič (1849: 134) sledi Vodnikovi opredelitvi, a jo podaja nepopolno, A brez poimenovanja in zgledov . p Med doslej navedenimi slovničarji je v opisu najkrajši Janežič (1863: 26); pa- 1 rentezo pojmuje kot besedo ali rek, ki ga »vmes vtaknemo« . Navedeni zgled kaže S na interaktivno vlogo parenteze: Dober prijatelj (pa prijatelj ni vsak, ki se ponuja) K in pa star danes sta veliko vredna. 1 Praprotnik (1869: 82) na formalnem nivoju ločuje med besednimi in stavč- 5 nimi parentezami, s pripombo, da z njimi »govor bolj pojasnimo«, pa seže celo do • funkcijske spoznavne stopnje . Parenteza v njegovem zgledu je v interakcijski vlogi: o Vsaka naša telesna in dušna moč (to vsak po sebi lahko čuti) se s primerno vajo • vterjuje. — Breznik (1916: 60) je prvi uporabil termin vrinjeni stavek in ta se je ustalil v vseh naslednjih slovenskih slovnicah. Pojav omenja zelo na kratko; v zvezi z rabo vejice navaja določilo, da »stoji vejica pred takimi stavki in za njimi«, vendar s pripombo, da vejice ne pišemo, kadar ima vrinjeni stavek prislovni pomen . Primer, ki ga navaja: To preiskovanje je menim da jasen dokaz, da [ . . . ], izraža interakcijsko vlogo . Kasneje je slednje določilo opustil (Breznik 1934: 65), vrinjeni stavek pa je omenjal tudi v sklopu pravil za rabo pomišljaja (67) . Slovenska slovnica iz leta 1947 (SS 1947: 33-34) obravnava parentezo pri poglavju Pomišljaj, ki loči vrinjeni stavek od celotnega stavka. Za primer navaja prirejen Cankarjev sarkastični stavek iz Bele krizanteme: S prijateljem - tudi jaz imam prijatelje - sva šla počasi po drevoredu. Slovenska slovnica iz leta 1956 (Bajec - Kolarič - Rupel 1956: 57-58) navaja določilo o oddelitvi vrinjenega stavka z vejico oz. pomišljajem in med primeri ponovi zgled iz Breznikove slovnice V okviru pravopisnih pravil, in sicer v zvezi z rabo vejice, je parenteza omenjena tudi v Slovenskem knjižnem jeziku 1 (Toporišič 1971: 88) . Toporišič parenteze hkrati z zvalniki, medmeti in stavčnimi členki razlaga kot »del[e] sporočila, ki niso stavčni členi, temveč se samo pridružujejo na začetku ali na koncu ali pa v sredini« Pripomba, da niso stavčni členi, kaže na skladenjskem nivoju na ugotovitev, da parenteze ne opravljajo skladenjske vloge oz . ne uresničujejo skladenjskih odnosov . Na prepoznavanje nekaterih njihovih sporočanjskih vlog kaže ugotovitev, da »pojasnjujejo ali vrednotijo« vsebino sporočila, »jo zanikujejo ali ji pritrjujejo« . Toporišič terminološko razlikuje vrivke in vrinjene stavke, a razlike ne pojasni . Na koncu dodaja tudi stavčnofonetično dopolnilo, ko pripominja, da so »od ostalega ^ sporočila [_] ločeni s premorom« . ^ • 4.1.2 Obravnave v sklopu skladnje Prvi slovenski slovničar, ki parenteze ne obravnava le v sklopu pravopisnih pravil, ampak jo umesti v oblikoslovno-skladenjski del svoje slovnice, je Peter Končnik (1892: 122) . Poimenuje jo vmesni stavek ali parenteza in jo definira kot »[g]lavni stavek, ki je vtaknen v kateri drugi rek, pa se ž njim v priredje ne veže« . Definicija izraža pomembno ugotovitev, da parenteza s svojo okolico ni povezana s skladenjskim razmerjem . Spoznanje, da se ob izpustu parenteze »glavna misel ne moti«, kaže na razumevanje nepovezanosti parenteze z osnovnim tematskim nizom . Zgledi ^ izkazujejo tako interakcijsko (Ako ti je življenje drago, jaz tega ne dvomim, ohra- ^ njaj si zdravje) kot interaktivno vlogo (Slomšek - bil je knezoškoflavantinski -je bil prijatelj mladini). Končnik sklepa obravnavo parenteze s pravopisnim določilom, da jo oddelimo s pomišljajem ali vejicama. Breznik (1934: 209) obravnava parentezo kot skladenjski pojav v okviru obravnave priredja . Opredeljuje jo kot stavek, ki ga vrinemo v prvotni stavek, ne da bi s tem spremenili njegovo obliko, in s tem posredno dokazuje oblikovno samostojnost parenteze . Parenteze v navedenih zgledih so v interakcijski vlogi, npr .: Mojih besed resnico - da bi tako ne! - izpričujejo, žal, premnoga dejstva (Levstik) . ^ Poleg vrinjenega stavka mu je za parentezo enakovredno domače poimenovanje ^ vmesni stavek Slovenska slovnica iz leta 1947 (SS 1947: 286) v skladenjskem delu namenja W parentezi poseben razdelek, imenovan Vrinjeni stavek. Opredeljuje ga kot »drug, ^ glavni stavek«, vrinjen v »prvega«, s pripombo, da se »[o]blika prvega stavka [_] ne spremeni, če izpustiš vrinjeni stavek« . Med zgledi navaja tudi primere premega govora: »Poglejte,« mi pravi Tevža, »tistole skalo tam spredaj!« V pravopisnem delu parentezo omenja v zvezi z rabo pomišljaja (SS 1947: 33-34), v skladenjskem delu pa določa, da stoji med vejicama . Opaziti je težnjo po umestitvi parenteze med vmesne stavke, vendar izraženo terminološko razlikovanje nima razlage Slovenska slovnica iz leta 1956 (Bajec - Kolarič - Rupel 1956: 302) ponavlja obravnavanje parenteze na enak način kot SS 1947. Toporišič v Slovenski slovnici (Toporišič 1976) omenja vrinjeni stavek sprva v okviru stavčnofonetičnih določil in navaja, da je zaznamovan s padajočo polka-denco in da se izgovarja z znižanim registrom (Toporišič 1976: 459-460) . Nadalje ga omenja med tipi zapleteno zložene povedi (Toporišič 1976: 524), prvič pa v zvezi z besednim redom tudi omenja, da stojijo naslonke za vrivkom: Zunaj, mislim, da pred sosedovo hišo, je zacvilil pes (Toporišič 1976: 539) . Obravnavo parenteze z več vidikov zaobjema Toporišič v Novi slovenski skladnji (Toporišič 1982) . Pri stavčni fonetiki opozarja na izgovor z znižanim registrom in hitrejšim govornim tempom (Toporišič 1982: 194), v zvezi z besednim redom ponavlja določilo iz Slovenske slovnice (1976) o mestu naslonk za vrivkom (1976: 177) . Prvič omenja vrinjeni stavek v okviru modifikacij oz . t. i . upovedoval- nih določitev (1976: 273, 285) . Prepoznava ga v vlogi izražanja stopnje gotovosti (gotovostna določitev povedi): To - domnevam - poje slavček, in v vlogi doseganja N čustvenosti (čustvena obarvanost povedi): Sosed, ta hudič, me ne pusti pri miru. 1 Kot vrinjene pojmuje tudi pristavčne zveze (1976: 21) . Vrinjeni stavek omenja tudi s stilno-zvrstnega vidika, in sicer kot enega izmed stilemov umetnostnega besedila 0 (1976: 318) . s V Enciklopediji slovenskega jezika Toporišič (1992: 355) podaja definicijo L parenteze z vidika njene skladenjske zgradbe in skladenjske povezanosti oz . poo vezanosti s sobesedilom: »Stavek (ali zveza stavkov) v okviru kake povedi (ali v stavka), s katero ni povezan po načelu prisojevanja ali določanja, pa tudi ne prire-z dnosti ali [pod]rednosti,6 ampak je oblikovno sam zase, le v kakšni svobodni zvezi 1 z okolico . « Definicija temelji na formalnem odnosu med slovničnimi (skladenjskimi) Z enotami in razlaga parentezo glede na aktualno sobesedilo . Z opredelitvijo, da je A parenteza »le v kakšni svobodni zvezi z okolico«, Toporišič posega na področje p besedilne kohezije, a je med parentezo in sobesedilom ne opredeli . 1 V zadnji izdaji Slovenske slovnice Toporišič (2000) znotraj razširjenega pos glavja o upovedovanju širše zajame tudi nekatere izmed vlog parenteze . Ker pojav K obravnava s skladenjskega vidika, ki je tradicionalno-formalno omejen s povedjo, 1 ne govori o komunikacijskih vlogah, ampak o modifikacijah (določitvah) pomenske 5 podstave povedi . V okviru gotovostne določitve opozarja na stopnjo gotovosti gle- • de povedanega, ki se izraža bodisi s poudarjanjem objektivnosti povedanega bodisi 0 s pridržki do povedanega, npr.: Tisti fant je, tako pravijo, zelo nadarjen (Toporišič • 2000: 522-523) . V okviru čustvene obarvanosti povedi omenja vrivanje kot eno — izmed skladenjskih zvez za doseganje čustvenosti: Sosed, ta hudič, me ne pusti pri 2 miru (Toporišič 2000: 531-532) . 4.2 Od Levčevega pravopisa (1899) do SP 2001 Obravnava parenteze v slovenskih pravopisih ne prinaša novih ugotovitev in pridobitev in je le spremno-posledični del slovničnih obravnav Po pričakovanju je največ pozornosti namenjene stavi ločil . Levčev pravopis (1899) prinaša zanimivo slovensko poimenovanje za parentezo: vgozdeni stavek, in določa, da se od »stavkove celote« ločuje z vejico, npr .: Bo, mislim, pisemce za te (Levec 1899: 107), ali pomišljajem, npr . : Naši mladi pesniki - o starih tu ne govorimo - preveč zanemarjajo obliko (Levec 1899: 114) . Prvi predstavljeni zgled izkazuje interakcijsko, drugi interaktivno vlogo parenteze . Na prepoznavanje enot med oklepaji kot poudarjenih, izpostavljenih sporočil (Korošec 1998: 282) kaže pripomba, da pomišljaj ločuje »vgozdeni stavek močneje od celotnega stavka nego vejica« (Levec 1899: 115) . V vseh naslednjih pravopisih se za parentezo uporablja Breznikov slovenski termin vrinjeni stavek. Po Breznikovem (1920: 24, 28), Breznik-Ramovševem (Breznik - Ramovš 1935: 21, 23) in Slovenskem pravopisu iz leta 1950 (SP 1950: V Enciklopediji slovenskega jezika (Toporišič 1992: 355) je napaka: sorednosti. 6 50, 69-70) je vrinjeni stavek tako kot po Levčevem dopustno ločiti tako z vejico kot ^^ s pomišljajem, vendar pravopisi pomembnostne razlike v rabi ne omenjajo . Primeri potrjujejo tako interakcijsko (Slovenski pisatelji, upamo, bodo po ^ svoji moči radi pripomogli, da se povzdigne naš književni jezik (Breznik 1920: 24)) kot interaktivno vlogo parenteze (Komaj je zatisnil oči - človek bi mislil, da je minila le minuta - in dan je bil (Breznik - Ramovš 1935: 23); Neki francoski literat - ^ bogvedi kako je ime nesrečnežu! - je iznašel besedo impresionizem (SP 1950: 50)) . Slovenski pravopis iz leta 1962 (SP 1962: 86-89) določa, da lahko vrinjeni stavek ločimo z vejico, pomišljajem ali oklepajem: Daleč, ne vem kje, se je oglasil žvižg ptička; S prijateljem - tudi jaz imam prijatelja - sva šla počasi po drevoredu . Prikazana zgleda sta primera interakcijske parenteze Komentar k načrtu pravil slovenskega pravopisa (Toporišič - Rigler 1979: 246) prinaša pomembno določilo, da ločimo vrinjeni stavek s pomišljajem le, »če ^ ima poved več stavkov, med seboj že tako ločenih z vejico; če je poved preprosta, ^ navadno zadostuje za nepoudarjeni vrinjeni stavek vejica«, kot kaže naslednji primer interaktivne parenteze: Jurko, ne bodi len, je pobral kost in jim namlatil rebra. Raba oz . neraba pomišljaja je torej povezana s poudarjanjem oz . nepoudarjanjem . Načrt pravil za novi slovenski pravopis (NPNSP 1981: 88) povzema določila iz Komentarja, le da dopušča oddelitev vrinjenega stavka tudi s tremi pikami, kot prikazuje naslednji zgled interaktivne parenteze: Nazadnje pa me je pogladil po licu s tisto roko tako kožo ima, kakor da bi nosil preohlapne sive rokavice in je rekel: Eh, eh, no, no Vsa določila o parentezi iz NPNSP 1981 so brez sprememb ali dopolnitev ^ sprejeta tudi v Slovenski pravopis iz leta 2001 (SP 2001: § 314, 348, 390, 391, 392, 408, 409, 442, 443) . W 4.3 Druge slovenistične obravnave zunaj normativnih priročnikov Od srede sedemdesetih let 20 . stoletja lahko sledimo obravnavi parenteze tudi v posameznih stilno-zvrstnih razpravah in študijah zunaj normativnih priročnikov Preučevanja parenteze v aktualnem slovenističnem jezikoslovju so utemeljena na formalističnem (skladenjsko-besedilnem) vidiku jezikovne zgradbe. Sodobni slovenski jezikoslovci prepoznavajo pragmatično razsežnost parenteze, a svojih opisov ne oblikujejo na pragmatični osnovi . Janez Dular v razpravi Zvrstnost slovenskega publicističnega jezika (1974: 49-50) omenja vrivke kot slogovno sredstvo pri obravnavanju kot pomembnem slogovnem postopku publicističnega sporočanja, ki izhaja iz ene osrednjih nalog publicističnega delovanja - oblikovanja javnega mnenja. Njihovo vlogo vidi v izražanju posebne modalnosti, npr. pridržka, poudarjanja idr. Doslej najbolj izdelan pregled parenteze v slovenskem jezikoslovju podaja Tomo Korošec v delu Stilistika slovenskega poročevalstva v poglavju Medstava (Korošec 1998: 280-299) . Korošec poleg stilno-zvrstnega in -skladenjskega postavi v ospredje besediloslovni vidik in obravnava parentezo predvsem kot vprašanje besediloslovja . Po tradiciji v slovenskem jezikoslovnem izročilu jo imenuje vrinjeni stavek in poudarja, da z okolico ni povezana z nobenim skladenjskim razmerjem . Njegova obravnava zajema izključno enote med pomišljajema,7 širše jih imenuje W medstave, znotraj le-teh pa ločuje izpostave in pristave; tradicionalni vrinjeni stavek N ima za vrsto pristave . Korošec opozarja, da dvodelni pomišljaj pri vrinjenem stavku 1 zaznamuje ničto skladenjsko razmerje, zato ga poimenuje distančnik oz . vmesnik, ki »nima nobenih skladenjskih obveznosti do okoliškega besedila, ampak enoto O prostorsko, vidno oddeljuje od okolice« . Za ponazoritev navaja primerjavo s pred-S metom, ki razmejuje dva predmeta, ki se ne smeta stikati, a je »snovno, oblikovno L samostojen in na funkcijo razmejenih predmetov ne more vplivati« . Splošno pravilo o medstave (izpostave in pristave) izraža s formulo: < Z [GV(l) + V1 M V2 + GV(d)] - (V1 M V2) = GV(l) + GV(d)8 Formula pomeni, da se ob izpustu medstave z vmesnikoma levi in desni del go-Z vornega niza nezaznamovano stakneta . Določilo o nezaznamovanem poteku govorA nega niza Korošec izvaja iz stavčne skladnje: pomeni mu neokrnjenost stavčnega p vzorca . Merilo za ločevanje med izpostavo in pristavo mu je (ne)zaznamovanost 1 govornega niza ob izpustu vmesnikov: če zgradbi z izpostavo odvzamemo oba S vmesnika (tj. dvodelni pomišljaj), ostane potek govornega niza nezaznamovan;9 pri K pristavi (tudi pri vrinjenem stavku) tega pravila ni mogoče uveljaviti . 1 Koroščevo gradivo za analizo temelji na časopisnih poročevalskih besedilih 5 od šestdesetih do devetdesetih let 20 . stoletja in je na nekaterih mestih dopolnjeno s • posamičnimi zgledi iz drugih funkcijskih zvrsti (znanstveno-strokovne in umetnost-o ne) . Tudi Korošec (1998: 281) predstavlja parentezo in njeno delovanje izključno • na nivoju sobesedila: 2 Soglašam, da vprašanje razmerja med pomišljajema, oklepajema in vejicama spričo dejstva, da pri parentezi ne gre v prvi vrsti za pravopisno vprašanje, ni relevantno, a omejitev parenteze zgolj na enoto med pomišljajema opredeljujem kot nezadostno in nepopolno . Vejico, oklepaj in pomišljaj pri ločevanju parenteze pojmujem kot ločila v ne-skladenjski rabi, saj ne nakazujejo skladenjskih odnosov, ampak parentezo le formalno oddeljujejo od propozicije Iz Koroščeve obravnave je tudi povsem izključena pojavitev parenteze v začetnem ali končnem položaju glede na propozicijo GV(l) = levi del govornega niza GV(d) = desni del govornega niza M = medstava Vj = levi vmesnik V2 = desni vmesnik Korošec poudarja, da je enota »z vmesnikoma res samo izpostavljena, ni pa enota z druge ravnine« (Korošec 1998: 284) . S trditvijo ne soglašam. Koroščevo merilo izpostave je omejeno s stavčno skladnjo in kot tako nezadostno . Nezaznamovanost govornega niza ob izpustu vmesnikov je le formalna izrazitev spremembe funkcije prvine, ki je med vmesnikoma v parentetični vlogi: Moj naslednik - v majhnem kranjskem trgu - je baje že sprt z vsemi (L . Kraigher, Kontrolor Škrobar, ZD 3, 1979, 386) (Korošec 1998: 287) > interaktivna komunikacijska funkcija; Moj naslednik v majhnem kranjskem trgu je baje že sprt z vsemi > skladenjska funkcija desnega prilastka v primičnem razmerju . 8 9 »Vrinjeni stavek je besedilna možnost in stilna značilnost ne samo sproti, nepripravljeno oblikovanega govora, ampak tudi zahtevnejših, zlasti retoričnih in [ . . . ] tudi publicističnih ter poročevalskih besedil .« ^ Korošec zavzema stališče, da so medstave plod avtorjevega stilnega hote- ^ nja . Publicistične in ožje poročevalske pristave razlaga kot »posledic[o] posebnih ubesedovalnih okoliščin in [ . . . ] izrazit[e] sestavin[e] v arhitektoniki avtorskih po- ^ ročevalskih sporočil (zlasti poročil, komentarjev, uvodnikov, kurzivk ipd.)« . Poleg parentez, ki izražajo avtorjevo željo po učinkovitosti izraza, npr. : V najlepši sobi malega gradu - posebno lepih sob sicer ni bilo - pogrnjeno je bilo za večerjo častnikom (J . Jurčič, Moč in pravica, ZD (= Zbrano delo) 5, 1967, 57), navaja tudi zglede, ki kažejo zgolj na izhod iz zadrege pri organiziranju besedila (npr opuščanje ki-stavkov): Podobno kot včeraj so tudi danes govorniško tribuno prepustili voditeljem posameznih delegacij, ki so s svojimi pozdravnimi nagovori vnesli v dvorano - postaviti jo je dal pred desetimi leti Hruščov - ozračje, ki je močno spominjalo ^ na ozračje lanskega posvetovanja komunističnih partij (D (= Delo), 23. 4. 1970, 4) . Korošec opozarja tudi na primere nepotrebnih medstav, ki niso izraz avtorjevega hotenja niti niso izhod iz ubesedovalne zadrege, ampak so le posledica nepoznavanja skladenjskih možnosti slovenščine, kot take pa »zamegljujejo in krhajo smiselne konstrukcije z izpostavami in pristavami in zlorabljajo skladenjsko neobveznost vmesnikov na škodo ustreznih skladenjskih ločil, predvsem vejice«: Današnje časopisje - včeraj zaradi praznika ni izšlo - je polno »alarmnih signalov za Evropo« (D, 19. 6. 1975, 4) . V navedeni študiji sega Korošec tudi na področje semantične/pragmatične ^ koreference . Med tipi anafore navaja: ponovitve nanašalnic: V najlepši sobi malega ^ gradu - posebno lepih sob sicer ni bilo - pogrnjeno je bilo za večerjo častnikom (J. Jurčič, Moč in pravica, ZD 5, 1967, 57); morfemske naveznike: Zasedanje gospo- ^ darske komisije Združenih narodov za Latinsko Ameriko (CAPAL) - ta teden se je končalo - je pomenilo ponovno ostro konfrontacijo Latinske Amerike z Združenimi državami Amerike (D, 5 . 4. 1973); nadpomenke (logično inkluzijo): Alžirci kot največji izvozniki zemeljskega plina - izvoz te surovine pravzaprav predstavlja ves njihov izvoz - namreč utegnejo ob nadaljnjem odlašanju plin prodati drugim (D, 24. 4. 1979, 7); omenja tudi zaimenske naveznike, opis (perifrazo), strnjevanje (rektifikacijo) itd . Korošec ima medstavo (in s tem tudi parentezo) za sredstvo pisnega prenosnika. Svoje stališče utemeljuje s stavčnofonetičnega vidika: določilo o znižanem registru pri izgovoru se, kot trdi, nanaša na reprodukcijo besedila, ni pa ga mogoče avtomatično obrniti, tj . tako, da vsak z znižanim registrom izgovorjeni del govornega niza iz živega govora v zapisu na obeh straneh nujno razmejimo s pomišljajema . Monika Kalin Golob omenja parentezo v razpravi Razvoj sklicevalnih avto-matizmov v prvem slovenskem dnevniku (Kalin Golob 2000) kot eno izmed stilističnih prvin poročevalstva v okviru citatne sklicevalnosti.10 V zgodovinskorazvojnem pregledu citatne sklicevalnosti podaja razvoj sklicevalnih avtomatizmov od pra- 10 Citatna sklicevalnost je pojmovana po Korošcu kot vrsta poročevalske sklicevalnosti, pri kateri se poročevalec sklicuje na vir informacij in besedilo (ali dele besedila) tega vira navede (Korošec 1998: 208-213; Kalin Golob 2000: 2) . Z oblik v slovenskem časopisju pred prvim slovenskim dnevnikom do ustaljevanja W in izoblikovanja sklicevalnih avtomatizmov v dnevniškem izhajanju Slovenskega naroda, ki so z nekaj prilagoditvami v rabi še danes V razpravi navedeni primeri 1 parenteze so vezani na točno določen podtip interaktivne metadiskurzivne vloge parenteze (dokazovalce),11 ki se je v poročevalskih besedilih ustalil v sklicevalni av-O tomatizem: Kot poroča/piše XY . Monika Kalin Golob se na formalni (skladenjski) S ravni osredotoča na razvoj njegove zunanje zgradbe in ugotavlja, da se je v Kme-L tijskih in rokodelskih novicah kot predhodniku slovenskega poročevalstva že pred 0 izhajanjem Slovenskega naroda ustalila skladenjska zgradba z veznikom kakor, ob v katerem so se pojavljali številni glagoli (npr. naznanjati, praviti, sklicevati se idr. ) . Slovenski narod je v prvih treh letih izhajanja število glagolov še pomnožil, šele dnevniško izhajanje pa je povzročilo ustalitev predvsem treh poročevalno dejavnost izražajočih glagolov: poročati, javljati, pisati. V 20 . stoletju se je spričo jezikov-Z nokulturnih prizadevanj pričel opuščati prevzeti glagol javljati, veznik kakor pa A je nadomestil kot. Monika Kalin Golob glede na današnjo rabo12 sklepa, da so bili P tovrstni vzorci tudi v 19 . stoletju negovorni . 1 Ista avtorica (Kalin Golob 2000: 7-9) pojmuje sklicevalne avtomatizme kot S vrinjene stavke le v primerih, ko stojijo med pomišljajema ali vejicama . Primere K kot Kakor se pripoveduje, bi utegnil _ (Kmetijske in rokodelske novice 1857: 304) 1 sicer obravnava kot odvisne stavke, a glede na to, da ne izražajo ne podobnosti 5 ne neenakosti česa s primerjanim, upravičeno podvomi, ali izražajo kakršno koli • primerjavo . Po navezovalni vlogi jih primerja z rektifikatorji skratka, na kratko in o ugotavlja, da pri kakor-stavkih »kakor deluje le kot posredovalec, naveznik na že • ubesedeno in/ali splošno znano (izrečeno)« .13 2 Kot model za kategorizacijo metadiskurzivnih vlog parenteze sem uporabila Hylandovo klasifikacijo metadiskurza (Hyland 2005: 48-54) . Hylandova razvrstitev je utemeljena na funkcijskem vidiku in razlikovanju med interaktivnimi ter interakcijskimi lastnostmi medsebojnega vplivanja med tvorcem in naslovnikom V vsakdanjem nejavnem sporočanju za izražanje vira sporočila prevladujejo predmetni odvisniki, ki jih uvajajo glagoli rekanja in mišljenja; skladenjske zgradbe s kakor/kot so redke . »[T]ežko si namreč zamislimo, dva prijatelja, ki bi v nejavnem govornem položaju pogovor začela: Kot mi je povedal Peter, se je Metka poročila z Janezom; so pa taki stavki pogosti v knjižnem jeziku« (Kalin Golob 2000: 5) . S funkcionalističnim pristopom pojmujem kot-parenteze v vlogi dokazovalcev kot enega izmed podtipov interaktivne vloge Iz kategorije odvisnih stavkov jih izloča dejstvo, da gre za ničti skladenjski odnos . Prvina kot/kakor v parentezah tega tipa nima vezni-ške vloge (tj ne vzpostavlja skladenjskih odnosov), ampak členkovno (po besednovrstni konverziji) . To dokažem s prestavitvijo členka v stavčni ustreznik, ki kaže na njegovo semantično vsebino: Kot poroča/piše XY > 'natanko to poroča/piše', oz . z zamenjavo s sopomenskim členkom: XY namreč poroča/piše . 12 Branislava Vičar, Zgodovinskorazvojni pregled pojmovanja vrinjenega stavka ... 5 Sklep • Zgodovinskorazvojni pregled pojmovanja parenteze v slovenističnem jezikoslovju ^ kaže, da so jezikoslovci že postali pozorni na ta pojav zelo zgodaj (v 18 . stoletju) . V obravnavah parenteze lahko sledimo trem pristopom: pravopisnemu, slovničnemu in razpravnemu . Podlaga vsem trem pristopom so pisna besedila . Preučevanja ^ parenteze v slovenističnem jezikoslovju niso teoretična, ampak opisna; parenteza se opisuje z vidika: stavčne fonetike, oblikovne oddeljenosti, modifikacij propozi-cije (po Toporišiču t. i . upovedovalnih določitev), slogovnih sredstev in referenčne odvisnosti . Sodobni slovenski jezikoslovci pojmujejo parentezo kot slovnično (skladenjsko ali besedilno) enoto in jo opredeljujejo zgolj v odnosu do okoliškega sobesedila, tj v opredelitve ne vključujejo situacijskega/diskurzivnega konteksta Spremljanje terminologije v obravnavah parenteze priča, da so se poskusi do- ^ mačega poimenovanja pojavili pred uporabo mednarodnega termina. Vse slovensko ^ izrazje (medmestene besede, vgozdeni stavek, vmesni stavek, vrinjeni stavek) je utemeljeno na oblikovnem vidiku obravnave, tj. izhaja iz vidika oblikovnega pojavljanja parenteze v sobesedilu (kotekstu) . Pri Brezniku vpeljano in v slovenističnem jezikoslovju ustaljeno poimenovanje vrinjeni stavek izraža opredelitev na nivoju skladenjske ravnine in kot tako ne predstavlja prave pojmovne vsebine pojavnosti . Kljub nekaterim poskusom mi ni uspelo najti dovolj vseobsežnega in natančnega slovenskega termina, ki bi pokrival opredelitev parenteze kot komunikacijskega pojava . Z vidika diskurzivne obravnave in pojavljanja parenteze v diskurzu se ponuja opisno poimeno- ^ vanje vzporedni izrek, vendar pa na osnovi poimenovanja ni mogoče enoznačno pre- ^ poznati prav parenteze kot fenomena (diskurza) . Podobno deluje izraz (prednostno) ^ vključevanje, ki predstavlja (prednostno) izrazitev metadiskurzivnih prvin v diskurzu . ^ Vpeljava slovenske ustreznice tako ostaja za prihodnja preučevanja . ^ Literatura Bajec - Kolarič - Rupel 1956 = Anton Bajec - Rudolf Kolarič - Mirko Rupel [Jakob Šolar], Slovenska slovnica, Ljubljana, 1956. Breznik 1916 = Anton Breznik, Slovenska slovnica za srednje šole, Celovec, 1916 Breznik 1920 = Anton Breznik, Slovenski pravopis, Ljubljana, 1920. Breznik 1934 = Anton Breznik, Slovenska slovnica za srednje šole, Celje, 1934. Breznik - Ramovš 1935 = Anton Breznik - Fran Ramovš, Slovenski pravopis, Ljubljana, 1935 . Burton-Roberts 1998 = Noel Burton-Roberts, Language, linear precedence and pa-rentheticals, v: The clause in English, ur. P . Collins - D . Lee, Amsterdam, Philadelphia, 1998, 33-52. Cornish 1999 = Francis Cornish, Anaphora, discourse and understanding: Evidence from English and French, Oxford, 1999. Z Cornish 2008 = Anaphora: Text-based or discourse-dependent?: Functionalist vs . W formalist accounts . (Tipkopis . Prispevek je bil predstavljen na XIII . razisko- valnem seminarju Connaissance, Language et Informatique z naslovom Re-1 ševanje anafore: teorije in aplikacije, Pariz, 11. december 2007. ) Dajnko 1824 = Peter Dajnko, Lehrbuch der Windischen Sprache, Grätz, 1824. O Dular 1974 = Janez Dular, Zvrstnost slovenskega publicističnega jezika, v: X. semiS nar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, 1974, 41-52. L Emonds 1973 = Joseph Emonds, Parenthetical Clauses, v: You Take the High Node 0 and I'll Take the Low Node, ur. C . Corum - T . C . Smith-Stark - A. Weiser, v Chicago, 1973, 333-347. Emonds 1979 = Joseph Emonds, Appositive relatives Have No Properites, Linguistic Inquiry 10 (1979), 211-243. Espinal 1991 = M . Teresa Espinal, The representation of disjunct constituents, Lan-Z guage 67 (1991), 726-762. A Fabb 1990 = Nigel Fabb, The difference between English restrictive and nonrestric-p tive relative clauses, Journal of Linguistics 26 (1990), 57-78. 1 Haegemann = Liliane Haegemann, Parenthetical Adverbials: The radical Orpha-S nage Approach, v: Aspects of Modern English Linguistics, Tokyo, 1991, K 232-254. 1 Halliday 1994 = M . A . K. Halliday, An Introduction to Functional Grammar, Lon- 1 don, 21994. en ' Hyland 2005 = Ken Hyland, Metadiscourse, London - New York, 2005 . o Ilie 2003 = Cornelia Ilie, Parenthetically speaking: Parliamentary parentheticals as • rhetorical strategies, v: Dialogue Analysis 2000, Tübingen, 2003, 253-264. — Janežič 1854 = Anton Janežič, Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega ^ slovstva ter z malim ciriliskim in glagoliškim berilom za Slovence, Celovec, 1854. Janežič 1863= Anton Janežič, Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo, Celovec, 1863. Kalin Golob 2000 = Monika Kalin Golob, Razvoj sklicevalnih avtomatizmov v prvem slovenskem dnevniku, Slavistična revija 48 (2000), št 1, 1-26 Končnik 1892 = Peter Končnik, Slovenska slovnica za občne ljudske šole, Dunaj, 1892. Korošec 1986 = Tomo Korošec, K besedilni soveznosti časopisnega sporočila, XXII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, 1986, 49-59. Korošec 1998 = Tomo Korošec, Stilistika slovenskega poročevalstva, Ljubljana, 1998 Levec 1899 = Fran Levec, Slovenski pravopis, Dunaj, 1899. Malavašič 1849 = Franc Malavašič, Slovenska slovnica za perve slovenske šole v mestih in na deželi, Ljubljana, 1849. McCawley 1982 = James D . McCawley, Parentheticals and Discontinuous Constituent Structure, Linguistic Inquiry 13 (1982), št. 1, 91-106 . Mittwoch 1979 = Anita Mittwoch, Final parentheticals with English questions: Their illocutionary function and grammar, Journal of Pragmatics 3 (1979), 401-412. NPNSP 1981 = Načrt pravil za novi slovenski pravopis, Ljubljana, 1981 Peterson 1998 = Peter Peterson, On the boundaries of syntax: Non-syntagmatic relations, v: The clause in English, ur Peter Collins - David Lee, Amsterdam, Philadelphia, 1998, 229-250. ^ Pohlin 1768 = Marko Pohlin, Kraynska grammatika, Laybach, 1768. Potts 2002 = Christopher Potts, The syntax and semantics of as-parentheticals, Natural Language & Linguistic Theory 20 (2002), 623-689. Praprotnik 1869 = Andrej Praprotnik, Slovenska slovnica za pervence, Ljubljana, 1869. Rulikova 1973 = Blažena Rulikova, Parenteze v současne češtine, Praha, 1973. Seidlhofer - Widdowson 1999 = Barbara Seidlhofer - Henry George Widdowson, Coherence in summary: the contexts of appropriate discourse, v: Coherence in Spoken and Written Discourse, ur. Deborah Tannen, Amsterdam, Philade- ^ lphia, 205-219 SP 1950 = Slovenski pravopis, Ljubljana, 1950. SP 1962 = Slovenski pravopis, Ljubljana, 1962. SP 2001 = Jože Toporišič (predsednik pravopisne komisije), Slovenski pravopis, Ljubljana, 2001. SS 1947 = Slovenska slovnica, Ljubljana, 1947. Toporišič 1971 = Jože Toporišič, Slovenski knjižni jezik 1, Maribor, 1971. Toporišič 1976 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor, 11976. Toporišič 1982 = Jože Toporišič, Nova slovenska skladnja, Ljubljana, 1982. ^ Toporišič 1984 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor, 21984. ^ Toporišič 1991 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor, 31991. ^ Toporišič 1992 = Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana, ^ 1992. Toporišič 2000 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor, 42000 Toporišič - Rigler 1979 = Jože Toporišič - Jakob Rigler, Komentar k načrtu pravil slovenskega pravopisa, Slavistična revija 27 (1979), št . 2, 231-261. Vičar 2009 = Branislava Vičar, Parenteze kot metadiskurzivne prvine na primeru pisnega in govorjenega diskurza: Doktorska disertacija, Maribor, 2009. Vodnik 1811 = Valentin Vodnik, Pismenost ali gramatika zaperve šole, Ljubljana, 1811. Zagajšek 1791 = Mihael Zagajšek, Slovenska grammatika, Celje, 1791. Ziv 1985 = Yael Ziv, Parentheticals and functional grammar, v: Syntax and Pragmatics in Functional Grammar, ur. A. M. Bolkestein - C . de Groot - J. L . Mackenzie, Dodrecht, 1985, 181-199. A Historical Developmental Overview of the Concept of Parenthesis in Slovenian Linguistics Z 1 Summary K O Parenthesis is a phenomenon that encompassing a complex and varied set of phe-S nomena. A historical developmental overview of the concept of parenthesis in L Slovenian linguistics indicates that works have treated parenthesis from three ap- 0 proaches: normative, grammatical, and discursive . The basis of all three approaches v is patterns of written discourse . The overview of the concept of parenthesis in Slovenian grammars is first presented with regard to type of approach (a normative or syntactic basis), and then grammars are cited chronologically. The overview also presents the treatment of Z parenthesis in normative guides . A The first definition of parenthesis in Slovenian linguistic literature can be P found in Marko Pohlin's grammar (1768) . Pohlin does not name the phenomenon, 1 but he does discuss the phenomenon of insertion . S The discussions are limited with regard to the morphological occurrence of K parenthesis; that is, by their placement and demarcation from the surrounding text . 1 The term vrinjeni stavek 'inserted clause', introduced by Anton Breznik and now 5 established in Slovenian linguistics, reflects its definition at the syntactic level and • therefore does not cover key aspects of the nature of this phenomenon . Z 2 Osnove oblikovanja kratkega novinarskega besedila za potrebe informativnih oddaj javnega radia Basic Formatting of Short Media Texts for Public Radio News Broadcasts Članek prinaša za objavo prirejeni del ugotovitev iz doktorskega dela z naslovom Novi jezikovni in pragmatični model kratkih radijskih informativnih besedil, ki je bilo izdelano pod mentorstvom red . prof. dr. Irene Stramljič Breznik in somentorstvom red . prof. dr. Maria Plenkovica . 'T 9 o o 2 • 5 Polona Pivec ^ m HH Umestitev kratkega informativnega radijskega besedila v nabor stalnih oblik ^ novinarskega poročanja je pokazala, da sta v praksi najpogosteje uporabljani obliki, ki ju novinarska stroka imenuje vest in poročilo. Gre za informativni N obliki radijskega govora (za razliko od interpretativnih), ki sta povezani na poseben način. Zunanja struktura poročila (sestavljata jo napoved in telo be- ^ sedila) se prekriva z notranjo tako, da je uvod praviloma napoved, telo bese- Z dila pa sta jedro in zaključek besedila. ^ O hJ The inclusion of short radio news texts in the selection of standard forms of ^ media reports indicates that in practice the most frequently used forms are what q journalists refer to as a news item and report. These are informative forms of radio communication (as distinguished from interpretive) that are linked in a ^ special way. The external structure of a report (consisting of a lead and pack- ^ age) is covered by the internal structure such that the introduction is generally ^ the lead, and the package comprises the main body and conclusion of the text. W 1 Uvod Kot vsako drugo posameznikovo dejanje je tudi komunikacijsko dejanje rutinsko in se kot ostale oblike družbene interakcije lahko institucionalizira (Berger - Luck-mann 1966, v Luckmann 2001: 323) . 1 Temeljni namen rutinizacije družbene interakcije je v zagotavljanju navidezno avtomatičnih rešitev, pri čemer so oblike, da bi lahko bile izbrane, osvobojene individualnega Tako posamezniku ni treba vedno znova »kreirati« komunikacijskih obrazcev, ampak so mu v vsaki družbeni interakciji zagotovljeni že znani (»familiar frames«) . »Obrazci« za kratko radijsko besedilo so del žanrske tipologije, pri čemer jih ne moremo obravnavati z ločenih vidikov lingvistične ali semantične koncepcije komuniciranja, ampak so v prvi vrsti povezani s splošno teorijo družbene interakcije . V primeru radia gre za institucionalizirane oblike prenosa informacij od vira Z J do naslovnika. Če sprejmemo trditev, da »mora posameznik, ki ima v družbi status W ,normalnega člana skupnosti', obvladati določena praktična znanja, če naj uspe v N vsakdanjem življenju« (Luckmann 2001: 319), velja, da je praktično znanje, ki ga 1 mora obvladati novinar, med drugim izdelava kratkega besedila za potrebe radijskih informativnih oddaj in njihovih poslušalcev To pomeni, da mora obvladati zbira-O nje, obdelovanje in posredovanje podatkov, ki so pomembni za življenje posame-S znika v družbi . L Žanri kot komunikacijska interakcija imajo svojo notranjo, tekstualno, in zu- 0 nanjo strukturo . Prvo opredeljujejo uporabljeni sistem znakov, morfološki, sintak-v tični, semantični in prozodični vidiki j ezika, drugo pa predvsem družbena pomembnost, sprejemljivost in odmevnost obravnavane tematike . Komunikacijski obrazci s prepoznavno notranjo in zunanjo strukturo zagotavljajo napredovanje komunikacijske interakcije v smislu »dialoške dinamičnosti« . Z V primeru takšne sekvenčne urejenosti Luckmann že govori o žanrih . Primerja jih A z otoki v toku komunikacijskega procesa, ko »posameznik, da bi dosegel cilj, lahko P sam izbira, kako bo sledil sekvencam komunikacijskih korakov« (Luckmann 2001: 1 324) . Njegova izbira je pogojena z morfološko-fonetično, sintaktično in leksikalno S izbiro in seveda z okoljem, spolom, leti in komunikacijsko situacijo: uporaba ža-K nrov se razlikuje zaradi različnosti okolja, družbe in zgodovinskega časa. 1 Zbiranje in analiziranje govornih žanrov, na katerih temelji radijska komuni- 5 kacija, je s sodobno avdio- in videotehnologijo postalo lažje . Raziskovanje procesa • prenosa in vsebine prenesenega je bilo pred tem mogoče le direktno, medtem ko je o sodobna tehnologija prinesla možnost ponovne reprodukcije . • Osnovni kratki radijski besedili sta vest in poročilo, slednje lahko ob večji — prisotnosti novinar'evega mnenja dobi obliko komentiranega poročila ali celo komentarja .2 Vest velja za »osnovni novinarski žanr« (Plenkovič 1989: 86), pri čemer Manca Košir (1988: 67-73) razlikuje osnovno obliko vestičarske vrste, ki »informira o dogodku«, in variacije: kratko in razširjeno vest, vest v nadaljevanju in naznanila (obvestila in vabila) Pri tem je nujno razlikovati med novico in vestjo Monika Kalin Golob (2003: 69) ugotavlja, da je »teorija novinarskih žanrov za poimenovanje enega izmed njih sprejela strokovni izraz vest in za vsebino vesti uporabila izraz novica« . Drugi temeljni monološki žanr in poleg vesti najpogostejši novinarski žanr (Plenkovič 1989: 99) je poročilo Manca Košir (1988: 73-77) govori o poročevalski vrsti, v katero spadajo običajno, komentatorsko in reportersko poročilo, nekrolog in prikaz Kot kratko radijsko informativno besedilo lahko opredelimo tudi raport s sogovornikom, izjavo, anketo, biografijo . Raport s sogovornikom je oblika živega poročila, v katerem je v ospredju dvogovornost; v izjavi kot izjavitelj ne nastopa novinar, ampak vir; anketa je večgovorna oblika, v kateri se več izjaviteljev izjavlja o eni temi; biografija je neoseben popis življenjske poti . 2 Objektivno poročanje, poročanje o dejstvih brez vrednostnih sodb je postalo koncept v ZDA na prelomu stoletja Na njegovo uveljavitev je vplivala predvsem komercialna zahteva služiti širokemu, politično raznovrstnemu občinstvu, ne da bi kakemu delu javnosti izkazovali posebno naklonjenost (McQuail 1983: 108) . Kratka radijska informativna besedila so namenjena širokemu občinstvu . To pomeni, da je zanje nujna skladenjska enostavnost, čim manj zapletenega strokovnega izrazja in nizka stopnja abstraktnosti . Najbolj splošno merilo kakovosti obrav- ^ navanih besedil je razumljivost, ki pa ne more obstajati kot besedilna značilnost ^ sama na sebi, ampak le v interakciji med besedilom in bralci . To pomeni, da mora biti besedilo vedno prilagojeno znanju naslovnikov (Erjavec 1999: 77) . ^ 2 Temeljne postavke nastajanja kratkega radijskega besedila K S Nastanek slehernega besedila zahteva čas in določeno tvorčevo aktivnost Večina raziskovalcev loči tri stopnje v nastajanju besedila . Pri nas se je s tem problemom prva podrobneje ukvarjala Silva Trdina (1958: 8), ki našteva faze (obdobja) v na- ^ stajanju besedila: iznajdbo ali invencijo, razporedbo in gradnjo ali elokucijo. Te ^ stopnje bolj ali manj povzemajo tudi ostali jezikoslovci . Tako Toporišič (1993: 10) govori o iznajdbi ali invenciji, urejanju ali dispoziciji in gradnji ali kompoziciji . Ko-munikologi ohranjajo tri stopnje, le da sta druga in tretja stopnja, kot jih razlagajo jezikoslovci, združeni v »oblikovanju novinarskega sporočila« . Melita Poler Kova-čič (2001: 41) na primer govori o novinarskem sporočanjskem procesu, ki obsega naslednje med seboj povezane faze: 1. zbiranje informacij, 3 . izbor dogodkov in dejstev, 3. sporočanje oziroma oblikovanje novinarskega sporočila . Prvi konkretni korak v izdelavi posameznega novinarskega prispevka je določitev teme . »Z izbiro teme novinar določi del stvarnosti, ki ga bo obdelal - razgrnil ^ problem, dogodek ali stanje, analiziral in pojasnil - v svojem prispevku« (Erjavec ^ 1999: 52) . Zbiranju informacij in izboru dejstev sledi pomembna faza - oblikovanje ^ novinarskega sporočila . Kratko radijsko besedilo nastaja: ^ • po določenem vrstnem redu, • sledeč kriterijem besedilnosti, • upoštevajoč maksime (načela) Po Van Dijkovem (1992: 84) vsebina potrebuje specifično organiziranje, da bi jo opazili, razumeli, si jo predstavljali, zapomnili in ji verjeli . Za krepitev videza resničnosti in verjetnosti novinarski diskurz uporablja posebna sredstva in standardne strategije . Toporišič (1993: 9) navaja, da besedilo nastaja kot rezultat besedovanja (dis-kurza), obravnavamo pa ga lahko glede na to: • kako nastaja (tvorbeni vidik) in • glede na to, kakšne značilnosti ima, ko je gotovo (tj. kot rezultat besedovanja) . Zelo natančno sta postopek nastajanja kratkega radijskega besedila opisala Rosenbaum in Dignes (1992: 65-89) Potem ko si novinar pridobi snov, vključno s terenskim posnetkom, Rosenbaum in Dignes priporočata naslednji vrstni red pri izdelavi besedila: z 1. Pogovor z urednikom (ker ta ne pozna tematike podrobno, so njegova vpra-W šanja smerokaz za novinarja pri izbiri poudarkov) . N 2 . Izbira glasovnih vložkov - posnetkov (novinar si označi začetke in iztočnice 1 ali samo sledi spominu in temam, o katerih je govoril s sogovornikom) . Izbira navedkov oz . citatov je najpomembnejši del priprave radijskega prispevka . O Za razliko od tiska, kjer citat podpira smisel, vsebino, povednost članka, ima- s jo citati (glasovni vložki) v radijskem besedilu vlogo »navezovalnega člena, L ki skrbi za to, da se besedilo vsebinsko premakne naprej« (Rosenbaum 1992: 0 67). v 3 . Priprava veznih besedil . Po Rosenbaumu (1992: 68) so citati »motor reporter-skega vozila, vezna besedila pa njegova transmisija« . Vsako dobro radijsko besedilo bo vsebovalo tudi glasovne ilustracije, organizirano bo z izmenjevanjem posnetkov in novinarjevega besedila, pri čemer je, kot rečeno, dobro Z najprej izbrati terenske zvočne posnetke in jih šele potem povezati v končno A besedilo . Drugačen časovni potek (najprej se napiše besedilo in kasneje vanj p vključujejo tonske izjave) je zamudnejši, zaradi preobilja informacij, ki jih je 1 novinar dobil na terenu, pa je lahko končni prispevek tudi predolg . s K Besedilo definiramo kot komunikacijsko pojavitev (angl. communicative 1 occurrence), ki izpolnjuje sedem kriterijev besedilnosti . Če ocenimo, da kateremu 5 koli izmed teh kriterijev ni bilo zadoščeno, potem velja, da besedilo ni komunika- • tivno (Beaugrande 1992: 12) . Avtor radijskega besedila mora pri tvorbi omenjene 0 kriterije upoštevati in pri vsakem od njih oceniti, kakšna je možnost izpolnitve v • slušnem prenosniku. Od dobrega (za poslušalce zanimivega) radijskega besedila se — zato pričakuje predvsem: • aktualnost, • informativnost, • vsebini in poslušalcem prilagojen način ubeseditve s primernim obsegom besedila, • prenosniku primerna zgradba besedila in upoštevanje načel dobrega sloga v ubeseditvi Tvorjenje besedil poteka po določenih načelih, ki kasneje, ko besedilo zaživi svoje življenje, postanejo njegova komunikacijska energija . Grice (1995: 24-27) razlikuje 4 osnovna načela (maksime): • načelo kvantitete oziroma kolikosti (količina informacij mora biti ravno pravšnja, preobilje naslovnika lahko odbije), • načelo kvalitete (se navezuje na resničnost informacije, pri čemer avtor nikoli ne sme govoriti tega, v kar sam ne verjame in za kar mu manjka dokazov), • načelo relevantnosti, • načelo načina (zahteva po jasnosti, nedvoumnosti, jedrnatosti in urejenosti) . Polona Pivec, Osnove oblikovanja kratkega novinarskega besedila ... 3 Vsebinska strukturiranost kratkega radijskega besedila • Plenkovic (1991: 65) ugotavlja, da je tudi osnovni monološki žanr, to je govor, ^ sestavljen iz stalnih delov: uvoda, jedra (razlage) in zaključka. Tako zgradbo po- ^ trjujejo tudi drugi raziskovalci in jo utemeljujejo na različnih besedilih. Velja jo sprejeti in utemeljiti tudi na primeru kratkega radijskega besedila . Vsak novinar- ^ jev informativni nastop je strukturiran iz uvoda, jedra in zaključka, le da imajo omenjeni deli besedila v radijski govorici svoje specifične vloge. Uvod se imenuje napoved, prebere pa jo voditelj informativne oddaje . Jedro in zaključek sta dela, ki ju prebere novinar Posebej v uvodu, katerega osnovni namen je motivacija naslovnika in pritegnitev k poslušanju, novinar upošteva teorijo postavitve teme in reme. Informacija, ki je manj pomembna, se imenuje tema ali izhodišče, rema ali jedro pa je informacija, ki je na koncu in je pomembnejša . Rema nosi težo sporočila . V ^ jezikoslovju so se izoblikovali še drugi pari tega istega: topik (tema), fokus (žarišče, rema), stara informacija, nova informacija . ^ Primer: Vlada je na današnji seji med drugim sprejela predlog Zakona o > lastninskem preoblikovanju deleža zavarovalnic, do katerega so upravičene fizične osebe Gre za 34 odstotkov Zavarovalnice Triglav, do katerega so upravičeni njeni nekdanji zavarovanci . Vlada predlaga, da se ta sredstva zdaj namesto na KAD, kar so državljani na referndumu pred nekaj meseci zavrnili, prenese na SPIZ . Zelo podoben predlog so oblikovali v Državnem svetu, O vendar so ga na današnji seji odbora za finance zavrnili (Dogodki in odmevi, 6. 3 . 2008) hh Zgornji primer kratkega besedila (šlo je za napoved prvega prispevka v informativni oddaji, kar pomeni, da je v praksi sledilo telo besedila) je v marsikaterem pogledu neustrezen . Posebej očitno je kršeno načelo načina oz . zahteva po jasnosti in jedrnatosti Čeprav so državljani o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic v pripravah na referendum veliko slišali, ne gre precenjevati njihove pripravljenosti na sprejemanje povzetkov zapletenih procesov . Bolj ali manj znano je le to, da se mnenja razhajajo pri vprašanju, ali naj država deleže, ki bi pripadali prebivalcem, prenese na državni KAD ali pa naj jih prepusti v upravljanje pokojninski blagajni . S tega vidika je morda primernejši in lažje razumljiv naslednji uvod: S predlogom zakona je vlada na današnji seji 34-odstotni državni delež Zavarovalnice Triglav namesto na KAD, kar so državljani na referendumu zavrnili, prenesla na SPIZ . Napoved je mogoče še nadaljevati (na primer s podatkom, da bo o tem zdaj odločal državni zbor) ali pa jo tako končati, saj ustreza tudi zahtevi po postavitvi teme in reme . Poslušalci, ki jih problematika zanima, zdaj gotovo že vedo, da gre za 34-odstotni delež, zato podatek postavimo v izhodišče (temo), nasprotno pa je tisto, kar je novo, prenos deleža na SPIZ, postavljeno v jedro (remo) . Uvod bi se lahko glasil tudi tako: Vlada je na današnji seji potrdila predlog zakona, po katerem bi 34-odstotni delež Zavarovalnice Triglav prenesli na SPIZ . H w z Tudi tako oblikovano napoved je mogoče razširiti z ostalimi podatki: da so se za takšno rešitev pred meseci na referendumu že izrekli državljani, da je odločitev sedaj na državnem zboru ^ 3.1 Pritegnitev pozornosti naslovnika (oblikovanje napovedi) O Logična namera vsakega novinarja je zbuditi zanimanje pri naslovniku. To mu S uspeva z izbiro vsebinskih poudarkov in s pomočjo jezikovne izbire. Na slednjo po L mnenju Monike Kalin Golob (2003: 231) vplivajo tudi širše sporočanjske okolišči- 0 ne in konvencije, ki sodijo med objektivne stilotvorne dejavnike . Omenja dve okov liščini: sodobni potrošnik medijskih vsebin nima veliko časa, hkrati pa se »nekateri bralci zadovoljijo samo s prebranim naslovom, v samo besedilo pa ne vstopijo« . Razmišljanje, ki se nanaša na časopisna besedila, je mogoče prenesti tudi na radio - vsaj v delu, ki govori o racionalni rabi časa . Posledica tega so vse krajša radijska Z informativna besedila . Pred desetimi leti je bilo dveminutno poročilo novinarja (go-A vorim o besedilu brez napovedi) običajno, danes urednik postavi zgornjo mejo pri p poldrugi minuti . Daljše besedilo je v informativnih oddajah dovoljeno le izjemoma . 1 Bistvena razlika med časopisnim člankom in radijskim besedilom (predpo-S stavljamo, da oba obravnavata isto tematiko) pa je v dejstvu, da bralec lahko preK neha brati takoj, ko ima dovolj informacij . Časopisni novinar, ki se tega zaveda, 1 vsa pomembna dejstva strne v glavi, ki se »sestoji iz naslova, podnaslova in zelo 5 pogosto še vodila« (Košir 1988: 75) . Cilj radijskega novinarja je drugačen . Poslu- • šalca mora v uvodu (z napovedjo ali z začetnimi stavki) motivirati do te mere, da bo o z nespremenjeno (celo naraščajočo) pozornostjo prispevku sledil do konca . • Osnovo radijske napovedi vidimo v razmišljanju, »da se ne bi smelo javno — govoriti, tako kot se to počne po kuloarjih in stanovanjih - iz samega govornega razpoloženja«, ampak »v središču zavesti imejmo, da mora retorično govorjenje povedati nekaj novega« (Škaric 1999: 27) . Sleherno radijsko besedilo je tudi retorično dejanje in kot takšno samo po sebi teži k prinašanju novega, naslovniku neznanega in zato zanimivega. Da bi novinar pritegnil poslušalčevo pozornost, mora premišljeno oblikovati napoved svojega prispevka, če prispevek nima napovedi, pa prvih nekaj stavkov besedila. Gre namreč za odločilne trenutke pritegnitve pozornosti, trenutke, ko poslušalec ugotovi, da bo izvedel nekaj novega, ali pa pomisli: »Oh, to sem pa že slišal, to pa že vem « Neprimerna napoved lahko naslovnika tudi odvrne od nadaljnjega poslušanja Vsako novinarsko besedilo, ki bo posredovano prek radia, je nastalo z namenom v najkrajšem času poslušalca seznaniti z dogodkom, informacijo, novico . Katerega od elementov vsebine bo novinar postavil na začetek prispevka oziroma kateri so tisti vsebinski poudarki, ki jih bo izbral za napoved, je odvisno od njegove ocene možnosti, ki jih imajo posamezni elementi, da pritegnejo pozornost poslušalca . Ta si mora ob poslušanju napovedi zaželeti več informacij, kar ga bo zadržalo pred radijskim sprejemnikom . 3.2 Dogodek in novica Prvi je o dogodku in njegovem pomenu spregovoril Aristotel . Imenoval ga je mitos in ga kot dogodek ali dogajanje obravnaval kot najvišji smoter tragedije . »Dogodek je vedno na nekak način imanenten celotnemu novinarskemu di-skurzu in potemtakem vsem njegovim tipom«, »je prostorska časovna entiteta dinamičnega značaja, ki ni vezana na prostorsko časovno točko, temveč je intervalne ^ narave« (Košir 1988: 37-38) . Tomo Korošec (1986: 150) dogodek definira kot kot ^ »vse, kar se je zgodilo neodvisno od nas, od našega vedenja, ali tako obstaja v naši zavesti [ . . . ] je zaključena zaokrožena uresničitev naravnega ali družbenega zakona ^ (ali zakonov)« . Posamezne novinarske vrste upovedujejo dogodke obstoječe stvar- ^ nosti in so praktična realizacija novice . To velja zlasti za vest in poročilo, ki sta pod- ^ vrženi iskanju odgovorov na temeljna novinarska vprašanja, ne pa tudi za komentar ali recimo pogovor. Najbolj splošna in enostavna definicija pravi, da je dogodek: ^ • vse, kar se zgodi, • vse, o čemer vemo, da se je zgodilo (bilo je opaženo), • vse, kar ni bilo načrtovano in se je zgodilo kot presenečenje, • vse, kar je zares pomembno . ^ Z Po mnenju Mance Košir (1988: 39-40) je za dogodek, ker se »zgodi v do- > ločenem času in prostoru«, značilna tudi neponovljivost, dogodke pa razvršča po O tehle znakih: j • Velikost dogodka: veliki dogodki se zapišejo v družbeni spomin, majhne si naslovnik zapomni zelo kratek čas . ® • Obseg dogodka: dogodek obsega različno število prvin (športna tekma malo, h^ volitve v Ameriki veliko) . ^ • (Ne)predvidljivost dogodka: dogodki segajo od popolne nepredvidljivosti do ^ popolne predvidljivosti (kmečka ohcet, občni zbor . W • Razumljivost . Izbira dogodka je, pravi Karmen Erjavec (1999: 52) tesno povezana z namenom novinarskega prispevka Novinar mora imeti jasno predstavo o tem, kaj hoče s svojim prispevkom pri občinstvu doseči . Izhodiščni namen novinarja je informirati občinstvo, usmeriti njegovo pozornost na določene probleme ali še posebej opozoriti na posledice določenih problemov Z določitvijo namena pa novinar tudi določi okvirno zgradbo in obliko prispevka Izbiranje dogodkov, njihovo razvrščanje, oblikovanje in posredovanje torej poteka v interesu javnosti . Pri tem radio zaradi narave svojega dela še posebej poudarja elemente novice (lat. novum 'novo, novost'): • nekaj drugačnega in novega, • nekaj, kar se dogaja oz. se je zgodilo pred kratkim (danes, včeraj), • nekaj, kar temelji na resničnih dejstvih, • nekaj, kar je pomembno za večjo skupino ljudi (več javnosti), • nekaj, kar je dovolj zanimivo . Sigal (1986: 15) trdi, da novica ni, kar se je zgodilo, ampak kar je nekdo rekel, da se je ali se bo zgodilo . Dejstvo je, da so novinarji le redko sami priča do- Z godka . Po navadi zvedo zanj iz druge roke . Tudi če so na mestu dogodka, se raje W odločijo za pričo in njen glas, ki dviguje stopnjo verodostojnosti in dokazuje avten-N tičnost povedanega . Novinar bo vedno raje poiskal človeški vir: raje bo intervjuval 1 ljudi osebno kot po telefonu in raje bo spraševal kot zbiral in analiziral podatke iz ^ knjig in dokumentov v knjižnicah (Sigal 1986: 17) . Če je poročilo ali kakšna druga O oblika novinarskega sporočila »opremljena« z avtentičnim zvokom, je verodostoj-S nejša in s tem vrednejša . L In kako lahko v odnosu do dogodka vsebinsko utemeljimo novico? 0 Razlikovanje med dogodkom in novico povezujemo s časom . V novinarstvu v lahko govorimo o dogodku izpred tedna, meseca, leta . . . za razliko od novice, ki je vezana na danes, v redkih primerih na včeraj (ko iz objektivnih razlogov o novih dejstvih, morda zaradi pozne ure, v mediju nismo mogli več poročati) Primer: Pred letom dni se je zgodil umor (ki je bil kot dogodek nekaj časa Z pomembna medijska vsebina) . Danes so bila javnosti predstavljena nova dejstva, ki A so, čeprav vezana na leto dni star dogodek, postala novica dneva . P Dogodek je torej določena (zaključena) vsebinska entiteta, ki se lahko v no- 1 vinarsko poročanje vključuje z različnimi časovnimi oznakami (danes, včeraj, jutri, S te dni, prejšnji teden, v minulem ali prihajajočem letu itd . ), novica pa je njen aktu-K alni vsebinski del . Novico lahko vsak trenutek prekvalificiramo v dogodek, obratno 1 pa ni mogoče . Ko smo določeno vsebinsko zaokroženo celoto enkrat poimenovali 5 dogodek, je ne moremo več opredeljevati kot novico . Kot novico pa lahko vsak • trenutek opredelimo nova dejstva, ugotovitve itd. nekega že znanega dogodka . o Harcup (2004: 30-31) razloge, zaradi katerih se novica obdela in objavi, po- • vzema po norveških znanstvenikih Johanu Galtungu in Merie Ruge . Našteje jih 12: 2 • pogostnost pojavljanja (novice morajo biti eksplozivne, hitre, ki z vsakim dnem prinašajo novosti in zanimivosti); • prestop praga (meje), nekateri dogodki, ki so »pod pragom« objavljivosti, nimajo možnosti, da bi bili objavljeni; • nedvoumnost (bolj ko je dogodek jasen in nedvoumen, lažje bo razumljen in večjo možnost ima, da bo izbran); • razumljivost (kulturna sorodnost - kot primer navede, da je Angležem bližje dogajanje v Ameriki, kot v neki oddaljeni, kulturno manj sorodni državi); • predvidevanje (novinar lahko predvideva, da se bo zgodilo nekaj, kar lahko postane novica); • nepričakovanost (naslovnike pritegnejo predvsem nenadne, nepričakovane novice, če pa je neka novica že objavljena oz. vnaprej predvidena, mora vsebovati elemente nepričakovanosti); • kontinuiteta (ko se novica prebije v naslove ali na prva mesta, ima vsako nadaljevanje veliko možnost objave); • uravnotežena sestava (gre za uravnoteženost širše oddaje, dnevnika itd . ); • sklicevanje na »narodne elite« (akcije nekaterih narodov se zdijo pomembnejše od drugih; definicija elitnega naroda je lahko determinirana politično, kulturno ali gospodarsko); sklicevanje na elite ljudi (dejavnost pomembnih ljudi se zdi, da ima večji ^^ vpliv, poleg tega se občinstvo z njimi lažje identificira); referenca osebe, sklicevanje na osebo (novica teži k predstavljanju dogod- ^^ kov, katerih akterji so imenovani posamezniki in ne neke neimenovane druž- ^ bene sile); referenca negativnega (za javnost so negativni dogodki njvečkrat bolj zani- ^ mivi) . ^ m 3.3 Opisno (deskriptivno) razvijanje teme v telesu besedila »Če sporočamo predvsem o tem, da kaj obstaja ali da se je kaj pripetilo, je to poro- ^ čanje (raportiranje); če smo pri poročanju pozorni predvsem na lastnosti pojavov, je to opisovanje (deskripcija); sporočanje z naravnavo pozornosti na nastanek ali razvoj pojavov imenujemo pripovedovanje (naracija), sporočanju z naravnavo po- ^ zornosti na razmerja med pojavi oziroma dogodki (ali njihovimi deli) pa pravimo ^ razlaganje (eksplikacija) . « (Dular, Korošec 1995: 63) . Omenjeni ubeseditveni načini (slogovni postopki) imajo v kratkem radijskem besedilu svoje značilnosti . Deskriptivno razvijanje teme je posebej uporabno v besedilih, ki imajo informativno fijnkcijo . Gre za besedila, ki so običajno sestavljena iz delnih tem, komponent, ta pa umeščajo in razvrščajo glavno temo . Delne teme odgovarjajo na znana k-vprašanja: kdo, kdaj, kje, kaj, kako in včasih tudi na vprašanje zakaj. Z > O hJ m o Primer 1 DATUM OBJAVE: 20 december 2005 ODDAJA: Poročila Radia Maribor TERMIN: 8 00 TRAJANJE: 1,30 min Mariborski mestni svetniki so sinoči po petih urah decembrskega zasedanja sprejeli le enega od dveh zelo pomembnih dokumentov, ob tem, da so pri cenah komunalnih proizvodov in storitev v prihodnjem letu izpustili najbolj pereče vprašanje odvoza odpadkov . Medtem ko bodo o proračunu za leto 2006 in o odvozu gospodinjskih odpadkov v Dogoše ali v Celje odločali na nadaljevanju seje, so včeraj kljub glasnemu negodovanju direktorjev mariborske plinarne in vodovoda sprejeli sklepa, da bo od novega leta naprej nižja cena plina v prvem tarifnem razredu, s prvim januarjem 2006 pa bodo pravne osebe v gospodarstvu in negospodrastvu plačevale pet tolarjev manj za kubični meter porabljene vode Ne glede na predlog mestne uprave pa bo cena vode za gospodinjstva ostala nespremenjena, na drugi strani pa bodo Mariborčani segli globje v žep pri odstranjevanju blata iz čistilne naprave, ali drugače, namesto 25 bodo odslej plačevali dobrih 43 tolarjev za kubični meter porabljene vode Za dobrih pet odstotkov bo s prvim januarjem dražji tudi odvoz nepravilno parkiranih vozil in odstranitev lisic, parkiranje v modri coni pa bo dražje le na Slomškovem trgu, kjer bo za uro parkiranja treba odšteti 200 tolarjev Kot že rečeno, še vedno ostaja neznanka odvoz odpadkov, zaradi nesoglasij med mestno upravo in pogrebnim podjetjem Maribor pa bodo tudi o upepeljevanju, najemninah in vzdrževanju grobov mestni svetniki odločali še na nadaljevanju seje v četrtek, 22 decembra Delne teme, na katere prispevek odgovarja: • KDO: mariborski mestni svetniki • KDAJ: na sinočnji seji mestnega sveta (KJE ni eksplicitno izraženo, ker se predvideva, da poslušalec ve, kje potekajo seje mestnega sveta, poleg tega za koherentnost besedila eksplicitnost te »kontrolne točke«3 (delne teme) ni pomembna • KAJ: pomembna dokumenta: 1. o proračunu občine za leto 2006; 2 . o cenah komunalnih proizvodov in storitev plina; pristojbini za delovanje čistilne naprave, ceni odvoza napačno parkiranih vozil in plačilu parkirnine (o odvozu odpadkov niso govorili, ker gre očino za težavno Z temo, in so jo, kot odločanje o proračunu, prestavili na naslednjo sejo) . 1 • KAKO: podrobnosti o cenah komunalnih proizvodov in storitev (nižje cene plina, nespremenjene cene vode, višje cene čiščenja odpadnih voda, dražji odvoz napačno parkiranih vozil in višje parkirnine) . Vsebinska zgradba in zastopanost delnih tem: s • UVOD: kdo - kdaj - kaj K • JEDRO: kako 1 • ZAKLJUČEK: napoved dogajanja v nadaljevanju seje (1. točka = proračun 1 2006, ostanek 2 . točke = odvoz odpadkov) 0 Teorija pisanja za časopis najpogosteje uporablja pojem »obrnjene pirami- • de (inverted pyramid) . To pomeni, da je najpomembnejša informacija zapisana na — začetku (v glavi besedila), sledijo manj pomembne podrobnosti, tiste najmanj po-2 membne pa besedilo zaključujejo . Tovrstna strukturiranost je razlog, da je časopisno vest težko uporabiti za potrebe radia Besedila, ki so namenjena v prvi vrsti poslušanju, sledijo t . i . linerani zgradbi. Sledijo notranji logiki in tečejo od točke A prek točke B do točke C . Pogosto vsebinsko najpomembnejši del besedila ni na začetku, ampak na koncu besedila (Rosenbaum 1992: 68), kar pa še ne pomeni, da začetki niso pomembni . Dober začetek je tisti, ki zastavi nadaljnji razvoj besedila in pripravi poslušalca, da kar najbolj pozorno sledi povedanemu . Primer 2 DATUM OBJAVE: 21. december 2005 ODDAJA: Dnevnik Radia Maribor VIR: STA TRAJANJE: 0,20 min Računsko sodišče je danes na svojih spletnih straneh objavilo revizijsko poročilo o pravilnosti izvajanja javnih naročil in doseganja gospodarnosti pri na- Beaugrande in Dressler (1992: 72) uporabljata sintagmo kontrolna točka (angl. control centres) za osnovne pojme: predmete, situacije, dogodke, dejanja; gre za točke, »iz katerih lahko dostop in obdelavo strateško vodimo«. kupu blaga in storitev v Elektru Maribor in v Elektru Celje v lanskem letu . Pri ^^ postopkih so bile ugotovljene nepravilnosti pri izvajanju javnih naročil, ki jih je Računsko sodišče pri mariborskem podjetju ocenilo na skupaj več kot 430 ^ milijonov tolarjev, pri celjskem pa na 470 milijonov tolarjev . • • KDO: računsko sodišče • KDAJ: danes hh • KAJ: objava revizijskega poročila (vključno z njegovo vsebino) • KJE: na spletnih straneh m HH Na vprašanji kako in zakaj objavljena vest ne daje eksplicitnega odgovora . ^ Odgovor na vprašanje, kako se je zgodil dogodek (v tem primeru objava), je delo- K ma vsebovan v odgovoru na vprašanje »kje« . Odgovor na vprašanje »zakaj« ali »s N kakšnim namenom« pa prav tako ne potrebuje eksplicitnega odgovora . Avtor se zanaša na naše poznavanje konteksta - metabesedilnosti: med naloge računskega ^ sodišča spada tudi preverjanje izvedbe postopkov javnih naročil in odkrivanje tistih, ^ ki se ne držijo predpisov . ^ o 3.4 Razvijanje teme s pomočjo razlage in argumentov hJ Znano je, da večina radijskega govora poteka kot enosmerna, monološka komunikacija, še posebej pa ugotovitev velja za kratka informativna besedila. Novinar O motivacijo izpelje v napovedi svojega prispevka in pri tem upošteva dejstvo, da ga ^ občinstvo ne vidi . 4 To pomeni, da ne more uporabljati kretenj, grimas, prepovedana hh je raba klimaksa (v smislu stopnjevanja oz . sprememb jakosti glasu), enako so prepovedane retorične figure, s katerimi se govorec sicer običajno obrača na prisotno y občinstvo Radijski novinar si lahko pomaga na dva načina: 1. Z doziranjem informacij in njihovim povezovanjem z razlago, ki jo izpelje sam ali pa prepusti poslušalcu . Dular in Korošec (1995: 73) ugotavljata, da je treba pri razlaganju za razliko od pripovedovanja, kjer igra glavno vlogo časovno zaporedje, upoštevati logična razmerja med pojavi in njihovimi deli (vzročnost, nasprotnost, istost, hierarhičnost, pogojnost itd ) 2 Z argumentacijo Pri tem se argumentativno razvijanje teme nanaša na logično zvezo med argumentom in sklepom. Avtor mora najti dovolj prepričljive argumente, da bodo sprejemljivi tudi za naslovnika Ločimo dve vrsti argumentacije: 1. Prva temelji na vednosti, na velikokrat potrjenih dejstvih in ima obliko logičnega sklepanja . Gre za razumsko utemeljevanje (argumentiranje) . 2 . Druga temelji na verovanju v načela, vrednote, ki smo jih v procesu socializacije sprejeli . Pri tem gre za čustvenoprepričevalni namen argumentov . 4 Večina učbenikov retorike ob motivaciji navaja neverbalne načine komuniciranja . E Obe vrsti argumentacije je »mogoče prepoznati le s pomočjo skladenjsko-pomensko-pragmatične analize besedil, ki sloni na raziskavi okoliščinskih dejavni- N kov, propozicijske vsebine in tvorčevega namena« (Hudej 2001: 205) .5 1 K Primer 3 o DATUM OBJAVE: 3. marec 2008 S ODDAJA: Druga jutranja kronika Radia Slovenija L TERMIN: 7 . 00 0 TRAJANJE: 2,11 min Napoved (bere voditelj): N Danes bo dokončno znano, ali bo državi le uspelo prodati nekaj več kot 40-od- 1 stotni delež Telekoma. V petek se je namreč iztekel rok, ki ga je obema ponudnikoma, islandskemu finančnemu holdingu Skipti in britansko-nemškemu Z konzorciju Bain&Axos Capital, postavila vladna privatizacijska komisija, da A lahko še izboljšata svoji ponudbi zlasti v finančnem delu, s katerim komisija ni zadovoljna . Konzorcij Bain&Axos je že pred dnevi sporočil, da ne bo popravil ponudbe, utegne pa se zgoditi, da tega ne bo storil niti Skipti . Jože Bonča. S Telo besedila (bere novinar): K NOVINAR: Napočil je torej dan D za dokončno streznitev privatizacijske ko- 1 misije . Njen član Matjaž Janša je že minuli teden pripravil teren z izjavo: 5 SOGOVORNIK (IZJAVA): Vse je možno . • 2 NOVINAR: Torej tudi umik obeh interesentov . Da sta oba že dodobra utrujena in naveličana dolgotrajnih pogajanj brez konca, potrjuje dejstvo, da sta že napovedala umik svojih ponudb Ali se bo to tudi zares zgodilo oziroma ali — svojih ponudb res nista pomembno izboljšala, bo torej znano danes . Že dolgo je namreč znano, da finančni plati ponudb, kakršnikoli že sta, vsaj uradno to ni znano, nista pogodu privatizacijski komisiji oziroma vladi, ki bo sprejela dokončno odločitev Za vladno stran je razumljivo nesprejemljivo, da bi konzorcij B&A kupil slovenski Telekom z dolgom, ki bi ga potem kratkomalo prenesli na Telekom, država, ki bi ostala 40 % lastnica podjetja, pa bi ga posredno odplačevala . Očitno pa v privatizacijski komisiji tudi nimajo srečne roke v pogajanjih z drugim ponudnikom Skiptijem, ki naj bi ga Telekom v celoti kupil, potem pa bi lastniki in partnerji Skiptija kupili Telekom: kamen spotike naj bi bila očitno cena Skiptija, ki bi jo zanj odštel slovenski Telekom . Kakorkoli že, današnji dan bo končno vsem nalil čistega vina Tudi tistim, ki nočejo razumeti, da je zakon iz nuje, pa če gre za Skipti ali B&A, nikakor ne bi bil posrečena rešitev za Telekom, še bolj pa tistim, ki nočejo razumeti, da koalicijska zaveza o prodaji skoraj polovice državnega deleža v Telekomu z realnostjo nima nobene zveze Tudi zato ne, ker prodaji ostro nasprotujeta koalicijska Ljuska stranka in Desus, da o opoziciji niti ne govorimo »Argumentacija je pojmovana kot proces, v katerem tvorcu uspe ali ne uspe pridobiti naslovnika, da sprejme argumente; če namreč sprejme argumente, posledično sprejme tudi sklepe in vse, kar iz predpostavljenega izhaja S stališča besediloslovja so argumenti sredstva racionalnega prepričevanja, po drugi strani pa so argumenti lahko tudi sredstva za manipulacijo, in kot taki niso izpostavljeni, pač pa predpostavljeni s stilistično izbiro izrazja ter z retoričnimi taktikami in strategijami« (Hudej 2001: 205) . Razprava ob primeru 3: Dogajanje v zvezi s prodajo Telekoma se odvija že ^^ nekaj časa . Novinar ga spretno povzame in tako spomni poslušalca na pomembnejše vsebinske mejnike v procesu prodaje, pri tem pa poslušalcu naniza vrsto dejstev in argumentov . ^ 4 Zaključek 5 1 hH Radijska informativna oddaja je del sicer institucionaliziranega prenosa informacij od vira do naslovnika . Komunikacijski obrazci, ki jih pri tem uporablja novinar, so " namenjeni širokemu občinstvu in imajo prepoznavno notranjo in zunanjo strukturo . Ker velja radio za najhitrejši medij, ki lahko informacijo prenese do naslovnika celo v trenutku dogajanja, je za informativna besedila nujna skladenjska enostavnost, čim ^ manj zapletenega strokovnega izrazja in nizka stopnja abstraktnosti . Najbolj splošen ^ kriterij kakovosti obravnavanih besedil je razumljivost, ki pa ne more obstajati kot besedilna značilnost sama na sebi, ampak le v interakciji med besedilom in bralci . To pomeni, da mora biti besedilo vedno prilagojeno znanju naslovnikov . Radijsko besedilo nastaja v treh stopnjah. Govorimo (1) o zbiranju informacij, (2) o izboru dogodkov in dejstev in (3) o sporočanju oziroma oblikovanju novinarskega sporočila Vsebinsko je novinarjev informativni nastop sestavljen iz uvoda, jedra in zaključka, le da imajo omenjeni deli besedila v radijski govorici svoje specifične ^ vloge . Uvod se imenuje napoved, prebere jo voditelj informativne oddaje, jedro in ^ zaključek smo imenovali telo besedila in ju prebere novinar . V besedilih s pretežno ^ informativno fiunkcijo sta najbolj uporabna postopka deskriptivno in argumentacij- ^ sko razvijanje teme . ^ Literatura Beaugrande - Dressler 1992 = Robert Beaugrande - Wolfgang Dressler, Uvod v besediloslovje, Ljubljana, 1992. Dijk 1992 = Teun Adrianus van Dijk, Text and Context: Explorations in the Semantics and the pragmatics of discourse, London, 1992. Dular - Korošec 1995 = Janez Dular - Tomo Korošec, Slovenski jezik 3, Maribor, 1995. Erjavec 1999 = Karmen Erjavec, Novinarska kakovost, Ljubljana, 1999. Grice 1995 = Paul Grice, Studies in the way of Words, Cambridge - London, 41995 . Harcup 2004 = Tony Harcup, Journalism: Principles and Practice, London - Thousand Oaks - New Delhi, 2004. Hudej 2001 = Sonja Hudej, Argumentacijski procesi in prepričevalna sredstva, Slavistična revija 49 (2001), št. 3, 205-222. Kalin Golob 2003 = Monika Kalin Golob, H koreninam slovenskega poročevalskega stila, Ljubljana, 2003 Kalin Golob 2003a = Monika Kalin Golob, Stil in novinarski škandal, Teorija in praksa 40 (2003), št 2, 229-244 Korošec 1986 = Tomo Korošec, O stilističnih in pragmatičnih prvinah radijskega W poročevalstva, v: Sistemi, vsebine in učinki množičnega komuniciranja, Ljub- Z ljana, 1986. 1 Košir 1988 = Manca Košir, Nastavki za teorijo novinarskih vrst. Ljubljana, 1988 . Luckmann 2001 = Thomas Luckmann, On the Methodology of (Oral) Genres, v: O Keynote Lecture, Symposium on Genres, Oslo, 2001. s McQuail 1983 = Denis McQuail, Mass Communication Theory, London - Beverly L Hills - New Delhi, 1983. 0 Plenkovic 1989 = Mario Plenkovic, Suvremena radio televizijska retorika, Zagreb, v 1989. N Plenkovic 1991 = Mario Plenkovic, Poslovna komunikologija, Zagreb, 1991. 1 Poler Kovačič 2001 = Melita Poler Kovačič, Mesto subjekta v sodobni novinarski etiki, Ljubljana, 2001. Z Rosenbaum - Dinges 1992 = Marcus D . Rosenbaum - John Dinges, Sound repor- A ting: Guide to radio journalism and production, Iowa, 1992. p Sigal 1986 = Leon V . Sigal, Sources Make the News, v: Reading the News, New 1 York, 1986, 9-38. s Škaric 1999 = Ivo Škaric, V iskanju izgubljenega govora, Ljubljana, 1999. K Toporišič 1993 = Jože Toporišič, Pojmovanja in izrazje slovenskega besediloslovja, 1 Seminar slovenskega jezika, literature in kulture (Ljubljana) 39 (1993), 5-14. 'Ji 0 9 2 Basic Formatting of Short Media Texts for Public Radio News Broadcasts Summary A radio news broadcast is part of the institutionalized transfer of information from the source to the addressee The communication forms that journalists use in this process are intended for the general public and have a recognizable internal and external structure . Because radio is one of the fastest media and can even transmit information to the addressee at the moment it is happening, news texts must be syntactically simple, contain as little complicated technical jargon as possible, and have a low level of abstraction . The most general criterion of the quality of these texts is understandability, which cannot exist as a textual characteristic in and of itself, but only in interaction between the text and its readers This means that the text must always be adapted to the addressee's level of knowledge A radio text is created through three stages . These are (1) collecting information, (2) selecting events and facts, and (3) reporting or designing the news message With regard to content, a journalist's informative presentation is comprised of an introduction, main body, and conclusion; however, these parts of the text have a specific role in radio language . The introduction is called the lead and is read by the news anchor, whereas the main body and conclusion are called the package and are read by the reporter In texts with a predominantly informative function, the most applicable methods are description and argumentation to develop the topic Soglasniški sklopi v cerkljanskem narečju Karmen Kenda-Jež Prispevek je predelan odlomek poglavja Glasoslovje iz doktorskega dela Cerkljansko narečje: Teoretični model dialektološkega raziskovanja na zgledu besedišča in glaso-slovja (Ljubljana 2002), ki je nastalo pod mentorstvom akad Tineta Logarja Oprta je na gradivo za govora krajev Cerkno in Otalež Podrobneje o tem v Kenda-Jež 1998: 150. Npr. za Cerkno Riglerjev zapis za Slovanski lingvistični atlas (OLA) iz leta 1966, zapis Slavice Bric-Makuc za SLA iz leta 1982, zapis govora kraja Otalež (Tomaž Pavšič, 1960) in objavljena narečna besedila s tega področja v Logar 1993: 45-49. 9 o o 2 • 5 K S HH Prispevek prinaša popis (vzglasnih, izglasnih in medsamoglasniških) soglasni-ških sklopov v osrednjecerkljanskem narečju . Inventar sklopov je primerjan s tistim iz slovenskega knjižnega jezika, kakor je predstavljen v obravnavah N Jožeta Toporišiča in Tatjane Srebot-Rejec . hH Consonant Clusters in the Cerkno Dialect Z This article presents the inventory of initial, final, and intervocalic consonant ^ clusters in the central Cerkno dialect . The cluster inventory is comparable to O that in Standard Slovenian as presented in the works of Jože Toporišič, and hJ Tatjana Srebot-Rejec . o K 0 Sinhroni soglasniški sestav cerkljanskega narečja je bil obravnavan že nekajkrat (Logar 1996a: 32; 1996b: 411; Rigler 1981: 67; Kenda-Jež 1999: 209) .1 ^^^ Prikazi se v glavnem med sabo ujemajo - razlikujejo se le po (ne)upoštevanju alo- ^ fonov [3], [3], [g] -, odstopa pa prva Logarjeva predstavitev, ki navaja posebne ^ fonetične uresničitve zvenečih b in d v izglasju (-f, -p) in menjavanje w - b/b v medsamoglasniškem položaju, za kar pa v osrednji cerkljanščini v do sedaj zbranem gradivu, tudi v zapisih Tineta Logarja za Slovenski lingvistični atlas (SLA), ni potrditve . Jan Baudouin de Courtenay (1884: 390) je v svoji razpravi o cerkljanskem narečju2 izglasna b/d zapisoval kot aspiriranap', t', kar so povzemali tudi poznejši opisi narečja do preloma tisočletja (Ramovš 1935: 91; 1936: 130; Logar 1993: 119; Toporišič 1992: 13) . Na sledove teh aspiriranih glasov je pri zbiranju gradiva za SLA leta 1951 Tine Logar še naletel v Šebreljah, v gradivu za Cerkno pa jih je zabeležil le v novem izglasju (po samoglasniški redukciji) .3 Poznejši zapisi s tega področja aspiracije ne izkazujejo več,4 torej ne gre več za sinhrono lastnost osred-njecerkljanskih govorov . 0.1 Soglasniški sestav osrednjecerkljanskega narečja se od knjižnega loči po od- sotnosti drsnika v in priporniškem y namesto knjižnega g: Z 1 Zvočniki ^ w [u] m [q] o l " r n [g] S j5 L o Nezvočniki V Z p b f t d c [3]6 s z č [3] š ž k [g] x Y N A P 1 0.2.1 Na razvrstitev soglasnikov v cerkljanskem narečju so vplivale narečne raz-S vojne posebnosti, kot so (1) drugotno mehčanje mehkonebnikov /k/, /y/, /x/, ki je K zvišalo pogostnost pojavljanja /č/, /ž/, /š/; (2) prehod ponaglasnega wi (^ i, e) > j, 1 (3) n, I, t > n/jn, l/j,č/jč' in (4) pojav prehodnega j, ki so pomnožili število pojavitev 5 fonema /j/; (5) nastop protetičnega w- pred a- (^ o, v izposojenkah tudi ^ a, e); • (6) prehod šč > š, (7) asimilacija (-)wu: > u: Cduijčk 'dvojček', 'tu:j 'tvoj') in (8) o različne olajšave težko izgovorljivih soglasniških sklopov pri omejenem naboru le- • ksemov (npr . mn > m, dn > n; mn > un, px > ux, kt > xt ipd .; prim . Kenda-Jež 1999: — 221-224), kar je privedlo do zmanjšanja števila soglasnikov v sklopu ali spremenilo njegovo fonetično podobo . 0.2.2 Pravila o razvrščanju soglasnikov se nekoliko razlikujejo od tistih v knjižnem jeziku . Zveneči nezvočnik se v govorni verigi na koncu besede pred sledečim zvočnikom ne ohranja le pri pravih predlogih, ampak v vseh primerih . V tem položaju je mogoč tudi zveneč izgovor nezvenečega nezvočnika (Kenda-Jež V slovenskih dialektoloških zapisih se je sredi osemdesetih let začel uveljavljati poseben način zapisovanja glasu /j/ oz njegovih različic po načelih, ki so se izoblikovala ob prvih objavah narečnega gradiva v zvezkih OLA in po katerih se (i) uporablja samo pri zapisu diftongov, v vseh drugih primerih pa drugačna fonetična vrednost /j/ ni posebej označena Tak način zapisovanja je ohranjen tudi v tem prispevku, ker cerkljanščina spada med narečja s slušno težko zaznavno razliko med [j] in [i], kar je v vzorčnih Fonoloških opisih (1981) navadno izraženo s formulo »/j/ ima ne pred vokalom varianto [i], razen tega že sam [j] ni izrazito spirantičen« (poud . K. K . -J. , za Cerkno prim. Rigler 1981: 68) . Primeri novejših izposojenk iz italijanščine, v katerih se j pojavlja tudi pred samoglasnikom (ju'keta), so osamljeni . In sicer n > jn v položaju za samoglasnikom in I > jl, t > jč v položaju za naglašenim e-jevskim samoglasnikom (Kenda-Jež 1999: 221- 223 .) 6 1999: 211) . V cerkljanščini so nosilci zloga lahko tudi zvočniki [n], [g], [1], v vzglasju za pavzo tudi /r/. 8 00 0.3 Obravnava vzglasnih, izglasnih in medsamoglasniških sklopov je oprta na ^ fond vseh izpričanih pregibnih oblik ter glasoslovnih različic iz oblikovnih razdelkov slovarskih gesel v nastajajočem slovarju osrednjecerkljanskega narečja (ok. ^ 6600 gesel) ter na ok. 250 strani transkribiranih narečnih besedil iz krajev Cerkno (c), Zakojca (z), Podlanišče (Fd), Gorje (g), Ravne (Ra), Šebrelje (Š), Planina (Pl), Lazec (l) in Straža (s) . Oblikovni razdelek je nastal s popolnim in paberkoval-nim izpisom iz zvočnega gradiva (pribl 80 ur posnetkov) vodenih pogovorov z informanti starejše generacije v letih 1985-1995 . Gre za zapise na podlagi slušnega vtisa, brez dodatnih eksperimentalnofonetičnih raziskav, ki jih danes zaradi slabe kakovosti posnetkov žal ni mogoče naknadno opraviti . Objava tega gradiva se zato ^ zdi smiselna kot izhodišče za morebitno novo, primerjalno raziskavo, ki bi lahko že spremljala tudi jezikovnorazvojne težnje, obenem pa eksperimentalnofonetič-no preverila sporne zapise, zlasti pri zaporedjih t/d + zlitnik (Toporišič 1978: 42; Brozovic 2006: 68), pri katerih lahko pričakujemo nastop t. i . »dolgih zlitnikov«, a so bili na podlagi slušnega vtisa in v skladu z zapisovalsko tradicijo zapisovani kot zaporedje dveh soglasnikov (prim . npr . Rigler 1966: s'latče 'sladke') . Približno 16.000 besednih oblik verjetno ni dovolj za zajetje vseh redkeje pojavljajočih se soglasniških sklopov - zato preštevalna statistika ni smiselna -, zadostuje pa za prikaz nabora najpogostnejših. Ker do sedaj poleg razprave Martine Orožen (1990), ^ ki tipološko obravnava problematiko soglasniških sklopov v slovenskih narečjih z jezikovnorazvojnega vidika, obstaja en sam sinhroni opis začetnih in končnih ^ soglasniških sklopov v kakem slovenskem narečju, in sicer za podjunščino v Zdov-čevem (1972: 45-51) opisu govora jugovzhodne Podjune na Koroškem (Die Mund- ^ art des Südöstlichen Jauntales in Kärnten), mednarečna kontrastivna razčlemba sklopov ni bila mogoča . Zato je bil inventar sklopov primerjan s tistim iz knjižnega jezika, kakor je prikazan v razpravi Jožeta Toporišiča (1978) Soglasniški sklopi slovenskega knjižnega jezika, magistrski nalogi Soglasniški sklopi v slovenščini in kontrastivna analiza angleških in slovenskih soglasniških sklopov (1975a) in iz nje nastali razpravi Tatjane Srebot-Rejec (1975b) Začetni in končni soglasniški sklopi v slovenskem knjižnem jeziku.9 Drugače Rigler (1981: 68, 72). Merila za sestavo izhodiščne zbirke besedja za popis soglasniških sklopov se v različnih slovenskih prikazih med seboj razlikujejo . Medtem ko npr. Tatjana Srebot-Rejec (1975: 290) iz SP 1962 in SSKJ 1 izloča neknjižne, arhaične, redke, napolcitatne, kratične besede in onomatopeje, pa tudi »izrazito učen[e] in tehničn[e] besede«, Unuk (2003: 5) gradivo SSKJ upošteva v celoti, merila za izpis enot iz SP 1962 pa niso posebej predstavljena Da je pri obravnavi soglasniških sklopov v knjižnem jeziku treba upoštevati zvrstno označenost besedja, pričajo zavajajoči primeri besed iz neknjižnih zvrsti, ki so v knjižni jezik sprejete v nesistemski poknjiženi obliki . Prim . npr. Unukovo (2003: 64, op. 6) trditev, da se v knjižnem jeziku »[z]a končne štiričlenske nize [. . .] pojavi samo en primer«, ki se sklicuje na besedo dirndl (2003: 247, 254), sistemsko dirndel -dla. 8 9 Z 0.4 V cerkljanskem narečju lahko v vseh položajih stojijo soglasniški sklopi z W največ štirimi soglasniki . Na meji dveh besednih enot je bilo mogoče najti največ N petdelne medbesedne soglasniške sklope, vendar so ti redkejši ('ku:jst spad'raise 1 'tako preraste'), tri- ali štiridelni sklopi pa so v govorjenju običajni . Število možnih členov v verigi je torej nekoliko manjše kot v knjižnem jeziku (pet v vzglasju, O štiri v izglasju in sredi besede, do osem na meji med besedama), v glavnem na S račun zvočniškega zaporedja n + j, l + j (< I, n). Na drugačno število in razvrstitev L posameznih soglasniških sklopov v knjižnem jeziku in cerkljanskem narečju poleg 0 močne samoglasniške redukcije in že omenjenih narečnih razvojev vpliva tudi dev loma drugačna glasovna podoba prevzetih besed . V nasprotju s knjižnim jezikom je v narečju tako v vzglasju kot v izglasju mogoč tudi sklop iz dveh enakih so-glasnikov (s'si:kane, z'zidau, 'xatt). Po razvrstitvi se od ustreznih v knjižnem jeziku najbolj razlikujejo izglasni sklopi dveh nezvočnikov, čeprav je število ugotovljenih Z povezav v obeh skorajda enako . Številčno razmerje (29 : 13) med tovrstnimi sklopi A v cerkljanskem in podjunskem narečju (Zdovc 1972: 50) pa kaže, da bi to lahko p bil tudi eden od merljivih kazalcev stopnje samoglasniške redukcije v slovenskih 1 narečjih . S Soglasniški sklopi10 so popisani glede na položaj v besedi in glede na število K členov,11 dvočlenski sklopi pa so opremljeni s preglednicami možnih povezav . Zve-1 ze soglasnikov z zlogotvornimi zvočniki, ki so za narečje značilne in zlasti številne 5 v ponaglasni in izglasni legi, so prikazane kot neuresničljivi soglasniški sklopi v • drugi točki vsakokratnega prikaza oz . v posebnem razdelku, razvrstitev soglasni-o ških prvin ob nosilcu zloga pa je primerjana s tisto ob samoglasniku. 2 1 Vzglasni sklopi Na začetku besede lahko stoji soglasniški sklop z dvema, tremi ali štirimi soglasniki 1.1 Dvodelni sklopi 1.1.1 Z + Z (1) Kot prva sestavina sklopa v domačih besedah nastopata samo m in u, pa še pri slednjem je varianta u v vzglasju običajnejša . Zaradi prehoda n/l > n/l v položaju pred samoglasnikom v gradivu razen izjemoma, v novejših sposo- V slovenskem jezikoslovju uveljavljeno poimenovanje (prim. Jurgec 2003: 155) se v razpravi nanaša na zaporedje soglasnikov v govorni verigi ne glede na morfemsko ali zlogovno mejo, torej ne glede na to, ali gre za »prave« ali »neprave« sklope Zemljepisna omejenost posameznih oblik je označena s krajevnim označevalnikom pred besedo (C, Z, Pd, B, G, Ra, Š, L, S) . Krajšave za slovnične podatke: I R D T M O = sklon; ed dv mn = število, 1 2 3 = oseba, m ž s = spol, sed . = sedanjik, ned . = nedoločnik, vel . = velelnik, del . -l = deležnik na -l. Drugo: Z = zvočnik, N = nezvočnik, = = dvojnica; HI = hišno ime, t = toponim. V preglednicah: + = obstoj sklopa, © = medsamoglasniški sklop Enačaju sledi poknjiženi zapis besede (2) jenkah, ni sklopa nj, po vokalni redukciji nastalo zaporedje l + Z (tudi lj) pa ne tvori vzglasnega sklopa (l postane zlogotvoren) m ml - mla'tič, mla'du:, m'liika, m'leiu, mr - m'ras, m'rowa = mrva 'drob- tina', mj - m'jaiuka (sed. 3ed; edini primer) u ul - ula'ča:n = vlačan 'prožen, žilav', u'lain 'lani', u'liešt = uleči, u la'sie, ur - ura'čine, ura'tu, u'raina, u'raisla 'prerasla', um - u'milu, u ma'reijn 'v omari', un - u'naijn, u ne'deijle, uj - u'ja:meš, u Je'lieyk t n nj - n'joiki (edini primer, novejša izposoja) l in r sta v položaju pred drugim zvočnikom zlogotvorna . r je le položajna različica /a + r/ na začetku besede za pavzo, v govorni verigi za samoglasnikom pa izgubi zlogotvornost (Kenda-Jež 1999: 210) . 1 lj - l'ja:k = lijak, jw - I'wica = levica r rj - rja:wa 9 o o 2 • 5 K S HH A 1.1.2 N + N V narečju sta v nasprotju s knjižnim jezikom mogoča tako sklop dveh enakih soglasnikov kot podaljšani soglasnik (kar omenja že Rigler 1981: 68) -'s:a:ba = s sabo', 's:uoršce = iz soržice, z:ak'riža = iz Zakriža t, š:u'nične (~ s 'šunične 'iz') Ker za /w/ v vzglasju pred nezvenečim nezvočnikom stoji u, v narečju ni soglasniških zvez [m] + N . Zveze med zapornikom in pripornikom so sicer redke, vendar zaradi redukcijskih pojavov pogostejše kot v knjižnem jeziku (Toporišič 1978: 33; Srebot-Rejec 1975b: 295), izjemna pa je zveza med zvenečima zlitnikom in pripornikom . Sklopi sf, šk, ks, fc, žb nastopajo samo v izposojenkah . p pš - p'šie = bolhe, px - p'xa:l = pehali t tk - t'ka:jne, L-S t'kist = takisto, tx - t'xu:r = dihur s sp - spa'ma:yat 'pomagati', spux'ti:lu, s'piet, s parstm 's prsti', st - s'tit = pustiti, ste'denc, sto'zie = steze, s 'ta:čm = s takim, ss - s'si:kane = sesekane, s 'sa:ba (Oed), sš - s šu'nične 'muoke, sk - ska'čit, ska'lilu, s'ka:la, s 'kešyya = iz kakšnega, sf - s'foflau = sfefljal 'sčvekal', s'furmat 'izoblikovati', s 'fa:re 'iz', sc - scafad'ra:n 'scefran', scaj'nica 'seč', s'cisau = skisal, s 'ci:pam = s cepom, sč - s'čistl, s 'čimena = s kumino, sx - s'xu: = suho, s 'xiše 'iz' š št - š'teje, šta'lie, štap'nie 'stopinje', šp - š'pi = ščepi, špa'ra:l, š'pa:ya, šk - š'ku:pyk, š'kant, š'kulal, šč - š'čiera = sekira, š'čindra 'trska', š'čidal = skidali k kt - k'tier, ks - k'se:jl 'pomočnik pri obrtniku / v trgovini', k'sixt f fc - fcu:la 'rute' (Red) c cp - c'pič, c'pil, ck - c'kin x xp - L x'pit = kupiti, x 'pustu, xt - x'te:u, x'tier = kateri, x 'tem, xs - x 'sušcu = k Sušcu HI, xš - x 'šestm, xk - Z x'ka:u = tkal, x 'kešnm, xc - x 'ca:jtu 'pravočasno', xč - xče'ra: (Rmn), x 'čistm b bd - b'di:t 'bedeti' z zb - zba'li:t, zbez'la:l, z'be:u = zbil, z 'ba:ba, zd - z'de:u, z da'mače 'wo:une 'iz', zz - zza'ri 'dozori', z'zidau = sezidal, z 'ze:jle = iz zelja, Z > o L S o K NN N H E Z 1 K O S L O V N 3 Y zž - z'ža:yal = sežagali, z'zuokam = sežokam 'pretlačim', z 'žica, zy - zya'ri: = zgorela, zyas'ti: = zgostila, z'ya:ya, z 'yeplnam = z ge-peljnom 'pripravo za vrtenje pogonske gredi, ki jo poganja vprežna živina' žb - ž'ba:le 'škornji', ž'barc 'prva za lubjem odrezana deska', ž'buontari 'vrsta jabolk', žd - ž'deč = zdič 'zapeček', žy - ž'ya:jne, ž'ya:t 37 - j'ya:na = cigana yb - y 'biykl = k binklji 'mentrgi', yd - y 'du:xtari, yz - y zar'nicam, yž - y 'žeynu gd - g'da.j, g'du:, g'du:r 1 pripornik + zapornik N A P 1 S K b p d t k Y + + x + + + s + + + š + + + z + + ž + + 5 pripornik + pripornik 2 2 Y x f s š z ž Y + + x + + s + + + + z + + + ž + pripornik + zlitnik c č x + + f + s + + š + zapornik + zapornik d t k b + t + g + k + g zlitnik + zapornik p k c + + zapornik + pripornik x s š p + + t + k + zlitnik + pripornik Y 3 + 1.1.3 N + Z Razmerja so podobna kot v knjižnem jeziku (Toporišič 1978: 34; Srebot-Rejec 1975b: 296), le v zvezi N + j j e možnih nekoliko več povezav. Soglasniški sklopi tm, fl, fr, šr, šm, šw, žm, žn, kn, kj, ym, yw se pojavljajo v izposojenkah. +r pr -preda'ja:l,pra'xu (Red),pre'bierk 'izbirek', tr - tra'wie, tra'pa:l = trapali, sr - sra'mata, srejč'wa:l, s'ri:da, šr - Z š'ra:jn 'skrinja za žito', š'rit 'korak', kr - kra'it = krojiti 'cepiti, klati', kram'pier, k'ra:pše 'dereze', fr -frieška, froxt 'tovor', fruya 'pridelek', cr - c'ri:t = cvreti, čr - č'rg:u = črv, xr - xra'nit, x'ram, x'ra:stau, br - bra'dit, brus'nica, b'ra:da, dr - dra'ba:n = droban, dra'bit, d're:j = drevi, zr - zre'dit, z'ri:la, zrau'nik = zdravnik, žr - žre'bieta, ž'ri:t = žreti, ž'rg:u = žrv 'žrd', yr - yra'dit, yra'pie, y're:jyka +l pl - pla'ča: (del . -l, ž ed), pla'šur = plaščur 'potepuh', Ra p'lesna 'osevek', tl - t'la, t'li:t = tleti, sl - s'la:ba, s'lina, s'lušt, kl - kla'ba:sa, kla'nica 'kolnica', k'lieplem, fl - flaš'kugn, J'le:ut 'tekoča, lepljiva, žid-ka snov', fla:jda 'halja', čl - č'la:jk = človek, č'le:jn = člen 'gleženj', xl - x'la:če, x'la:pc, xla'dit, bl - bla'dit, bla'yu:, b'la:k = beljak, dl - dla'ni, zl - zla'mit, zle'ti:t = zleteti, žl - žla'budra (Ied), žle'bowi, ž'liempdrxa 'loputa', yl - y'la:wa, ylis'tie (Imn), y'la:tk = gladek +w sw - s'we:jnsku, s'wilka 'valjar', šw - šwa'xatna, š'wa:jfarca 'vrsta žage', š'warc 'črn konj', kw - k'wa:s, kwan'ta:č, kwar'tin, cw - c'wek, c'wi:t = cvet, c'wilje (sed. 3mn), čw - č'wiela 'čebela', xw - xwa'lit, x'we:jčmu, x we'lič 'nač, dw - d'wa:, dwa'na:jst, zw - zwa'ni:yat = zo-negati, zwa'lit, z 'wa:m, žw - žweč'ka:jne 'blebetanje', zwa'li (Red), ž'wierya 'klepetav človek', yw - y'want, y'wierat +m tm - t'min = Tolmin t, sm - sma'dit, sme'ta:na, s'mala, šm - š'ma:rje 'šmaren', š'mier, š'mugn 'bedak', km - k'met, k'mietaušk, čm - č'mdru, xm - x'ma:l, ~ Pd x'mietaušk, x 'ma:š, zm - zma'čit, z'me:jleje (sed. 3mn), z 'ma:na, žm - ž'maxt 'okus', ž'muklci 'volneni sprimki', ym -ymaj'nie (Imn), y'max 'mir' o o 2 • 5 K S HH e^ A Z NN Z > o L S o K NN Z H E Z 1 K o s L o V Z 1 Z A P 1 s K 1 1 • 20 9 2 +n tn - t'naila, sn - s'nap, s'nairsk = senarski, s'niedu, šn - ~ š'nežet = senožet, š'na:jtaxa 'cimraka', kn - k'na/'gumb', k'niedlni, cn -c'ne:jš, xn - x'nuotala 'neroden človek', x 'ne = k njej, x 'nayam 'peš', dn - d'na, d'na:r, zn - zna'sil, z'na:t, žn - žneda'rije, ž'nu:ra, yn -yna'ja:r = gnojar 'kdor nosi gnoj', ynez'dit, yni'la:wa = gniljava 'kar je gnilo' +j Pj - pja'ni, p'ja:ča, sj - s'ja:uka 'košara za seme pri sejanju', kj -k'ja:ntarca, cj - c'ja:xta 'vlačuga', xj - x 'juncu, dj - d'ja:t, zj - z'ja:la, z'jutre, zje'zilu r l w m n j p + + + b + + f + + t + + + + d + + + + + s + + + + + + z + + + + + + c + + + + š + + + + ž + + + + + č + + + + k + + + + + + Y + + + + + x + + + + + + 1.1.4 Z + N (1) Možni so le sklopi u z zvenečimi nezvočniki, zato za polovico manjši nabor kot v knjižnem jeziku (Srebot-Rejec 1975b: 296) . Sklopi z nezvenečimi nezvočniki se uresničujejo v govorni verigi, prim. 4 . u ub - u be'yunstwu, u 'bukauščmu 'wdrxu = v Bukovskem Vrhu t, ud - uda'wi:la = ovdovela, udu'šit, u da'lin, uz - u'za:me, u 'zemle (Ted), už - u ždr'na:da 'na dnino', uy - uya'sit, u 'yarje = v Gorje t (2) Drugi zvočniki so v položaju pred nezvočnikom zlogotvorni: r rs - r'sinasta, rč - r'či (Red), rd - r'de:jče, rz - ~ r'za:jne 'rezanci', rž - r'žien 1 !P - I'pina, I'pu:, jt - I'tierna 'svetilka', js - I'sien, I'sica, jb - I'biyke 'vrsta jabolk', jd - l'die, jz - ~ l'za:jne 'rezanci', jy - l'ya:t = lagati ^ mx - m'xi:r = mehur, m'xowi, mb - m'ba:žeu 'bombažev', mz - m'zelci 'mozoljci', mž - m'ža:t 'mižati' n flk - y'ka:mdr 'nikamor', nc - n'cuoj, n'ca:jt 1.2 Tridelni sklopi Od zvočnikov lahko na prvem mestu sklopa stoji le u Če soglasniku sledita dva zvočnika, je prvi vedno m 1.2.1 Z + Z + Z Srebot-Rejec (1975a: 13) za knjižni jezik navaja samo zaporedje [w]lj . +m+ u umr - um'ri:t, uml - u m'li:ka ® (2) +1+ pjw - pl'wic = plevic (Rmn) 1.2.2 N + Z + Z Ta skupina je v narečju precej redkejša zaradi odsotnosti zaporedij l + j, n + j (prim. Srebot-Rejec 1975a: 12) . (1) +m+ s sml - sm'le:j = zmelji, smr - sm're:jčje, sm'ra:t z zml - zm'la:čenu, z m'li:kam x xml - x m'li:ku 5 1 hH K HH P A 1.2.3 Z + N + Z (1) Sem spadajo le zveze s predlogom u . U+ +r udr - u d'ruya 'xiša, uyr - u y'rom 'grm' +l užl - u ž'lak 'z zamahom', uyl - u y'la:unm +m uym - u y'ma:jna +n udn - u d'nex 'na dnu', uyn - u y'naju 'gnoju' (2) Drugi zvočniki pred N + Z postanejo zlogotvorni, za sklop cj v navadni ^ medsamoglasniški legi ni potrditve r+ rcn - rc'nije ^ 1+ jcj - lcja:n 'encijan' W n+ ncj - L nc'ja:n ^ 1.2.4 Z + N + N (1) u uzy - uz'yowat = vzdigovati', užy - už'ya:lu (2) f Isk - Is'kina 1.2.5 N + N+ Z Tako kot v knjižnem jeziku je to najpogostejša skupina. Pri tem lahko na prvem mestu sklopa poleg v knjižnem jeziku običajnih pripornikov /z/, /s/ (Toporišič 1978: 36) oz . /š/, /x/ (Srebot-Rejec 1975b: 300) stojita še /t/ in /p/ . Tem poleg v vzglasju navedenih dvodelnih sklopov lahko sledi še sklop t + w (v vzglasju so samo primeri z asimiliranim w-jem - 'tu:j 'tvoj') . +r s+ spr - spra'ci:sje 'procesija', sprewab'le:jčt, s p'rižnce, str -stra'xowi, stre'pi, s t'ruyam 's predali', skr - skra'pije 'razkropijo', skri'wa:l (del. -l, m mn), s k'ruopam, sfr - sfra:čena 'skrhana', s frišne 'župe 'iz', sxr - sxra'nit, s x'ruške š+ špr - šp'rixta 'cunja', štr - št'rudl, št're:jk = štrik 'vrv', škr - škra'pi, šk'ripc 'členek' x+ xkr - xk'ra:tu z+ zbr - zbra'na:t, zbru'sit, zdr - zdra'bi = zdrobi, zd'ruozat J +l s+ spl - spla'ča:lu, sp'la:s = splaz 'skoraj', s p'le:jyka:čem, stl - s E t'la 's tal', skl - skla'bosau, sk'lepat, sk'li:da, sšl - sš'lu (del . -l, s Z ed), sčl - s čla'wi:kam, sxl - sxla'dit, s xle'wo:u 'iz' 1 t+ tkl - tk'liet = deklet K z+ zyl - zy'la:uje, zy'le:jštat 'oskrbeti živino' o +w s+ stw - stwa'ri (Red), skw - sk'wa:r, scw - s c'wiyyam 's primeži' S +m š+ štm - štma'ni L x+ xšm - x š'ma:rncam, xkm - x k'mietam o +n p+ pxn -px'nil 'pahnili' V +j s+ ssj - s'sja:l 'izsejali' 1 1.2.6 N + N + N Narečno je sklapljanje z začetnim /p/ (prim . Toporišič 1978: 36) . T . Srebot-Z Rejec (1975a: 11) navaja samo sklop stk. A p+ pst -ps'til 'pustili', ps'tu: 'pusto' p s+ spx - sp'xa:l, sšp - s š'pexam, scp - s c'piunca 1 x+ xsp - x s'powedi S K 1.2.7 N + Z + N 1 je zveza z zlogotvornima zvočnikoma l in n. 5 +1+ pjs - pl'sa:l, tjk - ~ tl'ke:j 'tolikanj', bjš - bl'ša:t = bleščati, kjk - ~ • kl'ke:j 'tolikanj' 0 +n+ snž - sn'žen 'snežen', sny - sy'ya: 'snega' (Red), šnf - šn'fet 'strop', • šn'fiece 'obujki', žnd - žn'da:ri 1 2 1.3 Štiridelni sklopi Iz gradiva je mogoče izluščiti samo dva tipa zaporedij členov (prvi člen je s), kar je manj kot v knjižnem jeziku (Toporišič 1978: 36) . V gradivu ni zaporedij N + N + Z + Z in Z + N + N + Z, ki sta potrjeni v gradivu za knjižni jezik (Srebot-Rejec 1975a: 16; 1975b: 304) . 1.3.1 N + N + N + Z stkn - stk'nil 'staknili' 1.3.2 N + N + N + N spst - sps'til 'spustili' 1.3.3 Drugo so različne (lahko tudi petčlenske) povezave z zlogotvornimi zvočniki: Z + N + Z + N n+ +1+ flkjk - ykl'ku:j 'nekolikanj' N + Z + N + Z +1+ kjtj - klt'juo = kletjo, pjzj -plz'juona 'pokojnine' (Red) N + N + Z + N + N +1+ sklst - skls'til (2) j 2 Izglasni sklopi V izglasju stojijo sklopi z dvema in tremi, redko štirimi soglasniki . 2.1 Dvodelni sklopi 2.1.1 Z + Z Na prvem mestu lahko stojita le u in j, drugi zvočniki se povezujejo z zlogo-tvornimi zvočniki, pri čemer sta možni tudi zaporedji dveh enakih zvočnikov (ll in nn) . Zaradi že omenjenih narečnih razvojev, ki so pomnožili pojavitve fone-ma /j/, in samoglasniške redukcije ta kategorija ne izkazuje pretežno prevzetega besedja, tako kot to velja za večino sklopov v knjižnem jeziku (Toporišič 1978: 37). (1) u ul - 'či:ul, sp'ra:ul, ur - 'do:ur 'duri', um -p'ra:um, ra'yo:um 'rogovi' (Omn), un - 'čo:un, 'ra:un 'ravno' jl -pas'te:jl(Rmn), z'ra:jl 'zdravili', jm -p'ra:jm 'pravim',pa'do:uyajm 'po dolgem', b'ri:zajm 'brezovim' (Oed), jn - 'cu:jn (Rmn), 'pa:jn, ka're:jn rm - '/urm, ja:rm, 'kurm (sed . 1ed), rn - L baz'yern 'kvas', 'čdrn, '/a:rn lj - u'sill, lm - 'bi:lm, c'wilm, de'belm (Med), ln - 'maln, 'peln, pe'teln, če'bieln m mj - 'šiml, 'zeml (Med), mn - 'ka:mn, 'tomn 'temen' n nj - 'cinl, p'la:nl, nm - p'ledenm, l'sienm (Oed), wa'žienm 'oženim', nn - 'žienn 2.1.2 N + N Ta skupina sklopov se precej razlikuje od ustrezne v knjižnem jeziku, čeprav je število ugotovljenih povezav v obeh skorajda enako (Srebot-Rejec 1975: 308-309; prim. Toporišič 1978: 38) . V knjižnem jeziku je devet sklopov, ki jih ni v narečnem gradivu (tp - sodb, kp - prerokb, čp - enačb, kt - /akt, ct - lect, ft - li/t, fk -/ilozo/k, tc - vratc, kš - rikš), to pa je od knjižnega bogatejše za sklope pš, pč, px, tt, tš, sx, čt, čš, xc, xč . Sklopi ks, xt, xc se pojavljajo samo v izposojenkah . Zveza dveh pripornikov je v izglasju izjemna (en sam potrjen primer - sx) . Sklopov s soglasnikom / v gradivu ni . p pt - 'kupt, 'wa:pt, ps - 'ka:ps = kapus 'zelje', pš - 'kupš, 'ra:pš (sed. 2ed), 'li:pš, pk - 'bapk, 'repk, pc - 'cepc, 'kopc = kupec, pč - s'napč = snopič, wa'lupč = olupki, px - t'ri:px = trebuh t tt - 'xatt 'hoditi', tš - 'čutš, 'witš, tk - 'pietk, 'ri:tk 'redek' s sp - 'isp, st - 'ba:udast 'gubast', wa'bist 'ledvica', sk - 'jesk, 'nisk, 'u:sk 'vosek', sc - 'ja:sc 'jazbec', 'kasc, 'posc 'pezdec', sx - 'bosx 'bezeg' št - 'dušt = dušiti, da'siešt, 'mašt, šp - 'či:šp (Rmn), šk - 'bašk 'gozd', 'ju:šk = jožek 'slepo črevo', šc - 'wešc = vežic (Rmn), p'ri:šc = prešc (Rmn), t'rušc = tružici 'ribežnu za repo' (Med), šč - 'bašč 'božič', 'kuošč = koščič 'kosek', yas'pašč 'gosposki' ks - 'a:ks 'os', 'biks 'loščilo za čevlje' ck - ~ 'kock 'prašiček' š k 9 0 0 2 5 K m HH e^ A Z NN Z > o L m o K NN Z H E Z 1 K o S L o V Z čt - 'mačt, 'pečt, k'lugčt, čš -pret'la:čš (sed . 2ed), čk - Z ~ 'kočk 'prašiček', be'račk 'košarica', kafečk = kafetček 'kavica' xt - 'rixt 'jedi' (Rmn), 'šixt, 'taxt 'stenj', xk - 'bu:xk 'bogek', xc - Ugxc 'ohcet', xč - 'muxč 'muhvič' pripornik + zapornik p t k x + + s + + + š + + + 1 pripornik + zlitnik Z c č A x + + P s + 1 š + + m K 1 1 m • 2o 9 2 zapornik + zapornik t k p + + t + + zapornik + zlitnik c č p + + zlitnik + zapornik t k c + č + + zapornik + pripornik s š x p + + + t + k + zlitnik + pripornik š č + x l 2.1.3 Z + N Povezave z vsemi nezvočniki so potrjene le pri j. Te zveze so zaradi pogostega prehodnega j in razvoja w > j pred e in i močneje zastopane kot v knjižnem jeziku (gl . gradivo pri Srebot-Rejec 1975: 309) . Na sklope lx, rs, mp, ^f, up, jp, jt, jf naletimo le v prevzetih besedah . r rp - 'ssrp, 'fa:rp 'farb', 'li:šerp 'leščerb', rt - 'ajyksrt, 'ba:rt, rs - 'biers = berz 'ohrovtov' (Rmn), rš - 'bsrš, 'dsrš (vel . 2ed), rk - 'curk, 'sierk 'koruza', pre'bierk 'izbirek', rc - 'karc = korec, 'kurc, 'wsrc = vrvic (Rmn), rč - 'ledsrč 'radič', 'yarč = gorki 'topli', rx - 'biešt3rx 'mizarska miza', 'durx, 'pierx lp - 'welp 'velb', lt - 'bi:lt 'beliti', lš - 'bu:lš, 'dietelš = deteljišču (Med), pa'bi:lš (sed . 2ed), lk - 'fu:lk, pa:lk 'pajek', 'polk 'pešk' (Rmn), lc - 'mulc 'krvavic' (Rmn), de'bielc 'vrsta fižola', 'fa:selc 'sodček za pivo', lč - 'palč 'polič', sa'kalč = sokolič, lf - 'jalf 'goljuf, lx - c'wilx 'vrsta blaga' up - w3r'la:up 'počitnice', ut - 'ba:ut 'gub' (Rmn), 'jeraut 'skrbnik', nap'ra:ut, us - 'a:us, L flo:us 'sani za vleko hlodov', uš - 'bu:rauš, sp'ra:uš (sed. 2ed), uk - ~ č'la:uk, pawa'ta:uk, 'ka:uk (Rmn), uc - 'auc = ovc (Rmn), 'ca:rtauc, sa'niuc 'sani za vleko hlodov', uč - na'to:uč (vel . 2ed), ux - 'do:ux 'dolg', 'po:ux mp - 'wamp, ^f - š'to^f 'nogavica', mc - 'sa:mc nt - 'cent, 'ci:nt = ceniti, 'cunt 'cunj' (Rmn), nš - 'juonš, x'ra:nš (sed . 2ed), qk - 'bayk 'lesena posoda', 'ciyk, nc - 'nunc 'boter', 'tuonc 'popek', 'danc 'danes', nč - 'čienč (Rmn) jp - 'ša:jp 'šip', jt - 'ba:jt (Med), 'ca:jt, js - wa'be:js, kaka'da:js, jš -p'la:jš = plašč, wa're:jš = orehi, c'ne:jš, k'ruojš = krojiš 'cepiš, kolješ' (sed . 2ed), jk - č'la:jk = človek, 'ne:jk = neki, št're:jk = štrik 'vrv', jf -ž'la:jf 'zavora', 'fa:jf (Rmn), jc - 'bukajc 'bukvi', 'ilajc = ilovici (Med), jč - t're:jč 'tretji', jx - 'ca:jx 'vrsta blaga', k'ruxajx 'kruhovih' m n j 'T 9 o o 2 • 5 K m HH P A N NN N > O L m O K NN N H p f t s c š č k x r + + + + + + + + l + + + + + + + + U + + + + + + + + m + + + n + + + + + j + + + + + + + + + 2.1.4 N + Z je zveza z zlogotvornimi zvočniki l, m, n 1 pj - s'tepl, 'ka:pl (Rmn), tj - t'ruotl, 'patl 'potlej', sj - 'misl (sed . 3ed), 'ja:sl (Rmn), šj - 'pušl 'šop', 'ka:šl, kj - 'di:kl, 'cuokl (Rmn), 'reki, cj - 'cucl, škdr'nicl, čj - 'puočl, u'ničl, bj - 'ra:bl, s'ta:bl = stebel 'debel' (Rmn), dj - 'badl = bodli, 'siedl, fruodl 'vejnik', zj - 'ya:zl, žj - 'luožl 'nalagali', yj - 'mayl = mogli, past'riyl ^ tm - 'čutm, 'luotm (sed. 1ed), sm - 'kasm 'omara', 'pi:sm = pesem, W šm - 'na:šm, na 'sušm 'suhem', š'lišm, km - ~ 'ta:km, cm - wat'ru:cm N = otrokom, čm - ~ 'ta:čm 'takim', na'ruočm (sed . 1ed), xm - 'suxm 1 (Oed), bm - pa'za:bm, s'la:bm, dm - 'čudm, 'widm, m'la:dm, zm - 'pa:zm (sed . 1ed), žm - 'čižm, 'liežm (sed . 1ed), čen'tiežm 'stoti del lire', O ym - 'namd'ruym = nam drugim 'nam' S n tn - 'či:tn 'verig', petn = petim, nasp'ru:tn, sn - 'kosn 'pozno', 'nuosn L 'nosim',pa'tisn (vel . 2ed), šn - lušn = lušten, kn - u lukn (Med), 'cikn 0 (vel. 2ed), cn - 'locn 'držaj', 'nucn 'uporaben', čn - 'tiečn, m'li:čn, v xn - 'ca:xn, 'mixn = majhen, 'poxn (vel . 2ed), bn - 'bu:bn, xa'dabn, N dn - 'čudn, 'pu:dn = podenj, 'siedn = sedem), zn - 'ka:zn, na'ra:zn, 1 žn - b'li:žn 'letnica, napis', past'ri:žn 'ustrežljiv', yn - 'wayn, 'žiejn, d'rieyn (vel . 2ed) Z A 2.2 Tridelni sklopi p 2.2.1 Z + N + N 1 je najpogostejše zaporedje . Medtem ko v to kategorijo v knjižnem jeziku S spadajo predvsem besede tujega izvora, je v cerkljanskem narečju razmerje K med domačim in prevzetim enako kot pri drugih sklopih. Kot zanimivost 1 velja dodati, da npr. že omenjeno podjunsko narečje (Zdovc 1972: 51) poz- 5 na le tri sklope te vrste . Nezvočniški par je navadno zveza pripornika z za- • pomikom ali zveza dveh zapornikov, torej je zadnji člen praviloma zapornik . o Edini primer povezave zapornika s pripornikom je sklop pš . 9 r+ +t rst - 'borst = brst, ršt - 'woršt 'vreči' rtk - 'bdrtk = brdek, rsk - k'li:klersk, 'ba:jtarsk, ršk - 'fa:ršk, 'turšk, rčk - 'jurčk, 'karčk = korček 'ciklama' rpc - L fi:rpc, ršc - L 'turšc = turščici 'koruzi' (Med) lsk - ya'silsk, lšk - p3r'bu:lšk, lčk - 'telčk = teliček, kra'yulčk, š'tilčk 'ročajček' ust - 'mo:ust, učt - 'to:učt usk - x'ribausk, ušk - 'di:caušk 'moški', k'mietaušk, učk -'a:jneučk = angelček, k'lo:učk - klobček' upš - z'do:upš = izdolbeš, ušč - 'di:caušč 'moški' mšt - L 'bimšt 'binkošti' msk - 'sa:msk, mčk - 'ka:mčk 'kamenček' nst - 'dinst 'služba', nšt - 'binšt 'binkošti', 'kunšt nsk - 'biermansk, 'si:mensk, nčk - 'junčk, 'kančk = konček jst - 'te:jst 'tisti', 'ku:jst^^ 'tako', 'na:jst 'najti', jšt - 'la:jšt (Rmn), pa'le:jšt 'poleči', jčt - 'se:jčt, jxt - 'fa:jxt jsk - 'wajsk (Med), jčk - 'du:jčk 'dvojček', k'ra:jčk jpč - 'la:jpč 'telovnik', jšč - 'na:jšč 'nož' r+ +t +k +c l+ +k u+ +t +k +š m+ +t +k n+ +t +k j+ +t +k +č Po Ramovšu (1935: 86) analogična tvorba k leksemu 'tu:jst 'tu:jsta < to-isto) glede na razmerje tak : kak 2.2.2 N + N + N p+ pst - 'sapst, 'ziepst, pay'ra:pst 'pograbiti', pčk - 'kopčk, x'li:pčk š+ ščk - 'kuoščk 2.2.3 Z + Z + N Soglasniški sklop lahko pri takem zaporedju členov nastane le pri zvezah u + m + N in j + n + N . (1) u ump - 'ro:ump (Med), u^f - k'la:u^/(Rmn) j jnš - 'ma:jnš, jqk - 're:jyk 'obroč', 'še:jyk 'darilo', wab'rujyk = obronek, jnc - je'se:jnc = jesenec 'jeseni rojena žival', 'uojnc = ojnic (Rmn), jnč - pa'ya:jnč = poganjič, 'kajnč = konjič (2) r rjc - 'kerlc, rnt -pa'wornt, rgk - '/ieryk, 'kuryk, 'uxsryk 'skopuh', rnc - 'co:up3rnc, 'lu:jt3rnc (Ded) l lflk -pad'žilyk 'z železom okrepljena os pri vozu (?)' u unt - 'zi:unt 'ziniti',p'li:unt 'pljuniti', uflk - 'zieuyk,pa'žieuyk 'hlebec, ki ga dninarice dobijo po žetvi', unc - 'zieunc = zelnici (Med) m mgk - s'la:myk 2.2.4 Druga zaporedja so zveze z zlogotvornimi zvočniki . Z + Z + Z lnm - če'bielnm (Med) Z + N + Z Sklopov rf, mp, qk in nz ni med običajnimi dvočlenskimi medsamoglasniškimi sklopi +1 ršj - 'poršl = prišli, rk! - 'bierkl 'bergelj', 'burkl (Rmn), rf! - 'pur/l, rxj - 'kdrxl, rz! - 'mdrzl, mp! - k'riempl, 'ka:mpl 'vrsta glavnika', nt! -'muontl, 'bentl = bentili, qkl - 'biykl (Med), ncj - b'riencl, k'ra:ncl, nzj - 'penzl, ubj - ~ 'ža:ubl 'žajbelj', uzj - 'mo:uzl, jsj - na'be:jsl, jbj - L ~ 'ža:jbl, jdj - 'na:jdl rtm - 'suortm (Omn), ršm - s'ta:ršm (Dmn), rkm - ~ na 'jarkm, rčm -~ na 'jarčm 'na gorkem', ušm -pask're:ušm 'naskrivaj', jčm - We:jčm (Med) +n rtn - 'kdrtn = krtin (Rmn), ršn - 'ku-.lkaršn, rčn - '/ierčn 'radoveden', rdn - 'tordn = trden, ryn - pa'ddryn (vel . 2ed), nčn - 'su:nčn, utn -'ma:utn 'blaten', sma'yo:utn = samogolten 'pohlepen', uzn - 'so:uzn, jšn - 'ke:jšn = kakšen, jfn - 'fa:jfn 'za pipo', jčn - nas're:jčn, jdn -'la:jdn 'stranišče', p're:jdn N + Z + Z tlm - pdr'ja:tlm (Dmn), slm - 'kislm, 'telm 'tem' (Oed), 'mislm, šnm - 'kešnm = kakšnim (Oed), xnm - 'laxnm (Oed), brm - 'dabrm (Oed), znm - ba'li:znm (Oed) +n pln - 'yepln 'gepelj', tln - u'čitln, sln - 'misln (del . -l, m mn), Pd 'žiesln 'stol z naslonjalom', kln - 'cikln, cln - 'locln 'držaj', 'rucln 'ročaj', yln - 'na:yln, u'ziyln (del . -l, m mn) 9 0 0 2 5 K m HH e^ A Z NN Z > o L m o K NN Z H «H N + z + N W +1+ pjx - 'dugplx 'dvojen', tjx - 'a:tlx 'natančen', tjc - 'butlc 'butelj', sjt - N z'mislt se 'spomniti se', sjš - 'mislš (sed . , 2ed), sjc - 'ka:slc 'nabiralnik', 1 'ma:slc, šjc - 'pušlc, kjc - 'xa:klc 'kvačka', d'riklc 'vprežna prečka', fjc - 'kiflc, k'nugflc (Rmn), djc - 'la:dlc, yjc - k'ra:ylc 'ovratnik', 'ci:ylc O 'list papirja' S +n+ pnt - 'cepnt, pgk - 'ri:pyk 'repno zelenje', wa'tiepyk, pnc - st'rugpnc L (Med), tnt - 'butnt (ned . ), tflk - 'la:tyk, snt - česnt (ned . ), sflk - česyk 0 'česen', 'mi:syk 'mesing', šflk - če'li:šyk, st'ri:šyk, knt - 'ciknt, 'ruknt v (ned . ), knc - 'luknc (Med), fnt - k'lafnt, čflk - ž'ličyk, xnt - 'čixnt = z kihniti, 'poxnt = pahniti, xflk - 'la:xyk 'lehnjak', bnt - 'cobnt 'brcniti', 1 bnc - 'ba:bnc (Rmn), dflk - sk'li:dyk, dnč - ka'liednč 'koledniki', znt - z'muznt, d'rugznt 'drezniti', zgk -p'ra:zyk, znc - že'li:znc (Med), žgk Z -pred'južyk 'dopoldanska malica', ynt - d'rieynt, s'tieynt N + N + z Sklopa kš ni med običajnimi medsamoglasniškimi S +1 pcj - wa'ka:pcl '(čevlje) opremili s kapicami' (del . -l, m mn), stj - K 'čistl, ksj - d'ra:ksl 'strugarsko orodje' 1 tkm - k'ra:tkm, tčm - 'ri:tčm 'redčim', stm - 'jugstm, 'parstm (Omn), škm - 'maškm, 'teškm (Ded) 5 +n pčn - 'jipčn, stn - 'ci:stn, kšn - L d3r'ya:kšn 'drugačen', čkn - 'mičkn 9 2.3 Štiridelni sklopi • Štiridelen je lahko samo sklop z j/u na prvem mestu, in sicer le v povezavi 2 dveh zvočnikov z dvema nezvočnikoma . V knjižnem jeziku imajo končni štiridelni sklopi strukturo Z+N+N+N (Srebot-Rejec 1975b: 314) . 2.3.1 Z + Z + N + N (1) u určk - 'mg:určk 'murenček' j jnsk - 'že:jnsk, cerk'la:jnsk, jnčk - 'kugjnčk (2) +1+ rjsk - 'kerlsk 'postaven' rmčk - 'ja:rmčk 2.3.2 Zveze z zlogotvornimi zvočniki Sklopov unč, rkl, rzl, ntl, jst, jxt in jnšt ni med običajnimi medsamoglasniškimi . Z + Z + N + z +1 jDTj - 'ka:jyyl (Rmn) jQkm - pa 'te:jykm = po tenkem +n unčn - wa'ma:unčn 'omotičen' Z + N + Z + z +n rkln - 'ša:rkln, rzln - pa'morzln (del . -l, m mn), ntln - 'mugntln Z + N + z + N +1+ rkjc - 'fierklc 'četrt' +n+ lčflk - 'mulčyk 'rog za polnjenje klobas', rknt - 'carknt, c'warknt 'pokvariti se', rcnt - 'karcnt, rynt - 'darynt, nčflk - pa'su:nčyk 'zahodni veter', uknt - 'čiuknt, utgk - 'la:utyk 'jezik', ufflk - 'ra:ufyk, uznc - ^ 'mo:uznc (Med), užnt - 'ta:užnt, jtnx - 'ca:jtnx (Rmn), jfnc - 'ža:jfnc ^ (Med), jčnc - s'we:jčnc (Med), jxnt - 'ba:jxnt 'nehati' 1 Z + N + N + Z „ rstm - 'parstm (Omn), jstm - sed'na:jstm +n rščn - L 'turščn 'koruzen', jstn - 'ya:jstn 'zavzet, prizadeven', jxtn -'fa:jxtn N + Z + N + N +1+ tjčk - 'katlčk = kotliček, kjčk - 'žoklčk = žakeljček, yjčk - 'rajlčk 'vzo- Z + Z + N + Z + N +1+ jqyjc - 'ka:jyylc (Med) +n+ jqknt - c'we:jyknt 'klofutniti' Z + Z + N + N + Z +n+ jnštn - 'ku:jnštn jnskm - pred'la:jnskm 3 Medsamoglasniški sklopi Tudi med dvema samoglasnikoma lahko stoji največ štiridelni soglasniški sklop Sklopi, ki v vzglasju ali izglasju ne nastopajo, so v preglednicah označeni z znakom © . 3.1 Dvodelni sklopi 3.1.1 Z + Z V medsamoglasniških sklopih lahko na prvem mestu stojijo vsi zvočniki, v narečju pa je (razen pri w in n) možno tudi zaporedje dveh enakih zvočnikov Sklop mr je bil zabeležen samo v prevzetih besedah. r rr - nar'ra:jš, p3r'ra:sene, rl - nar'li:pš, cur'la:, 'yorla, 'uorle = orgle, rw - č3rwa'wi, blayar'wa-.n, k3r'wa:č = krivač, rm -furmana'rije (Ied), st3r'ma:n 'strm', 'bierma, d3r'wa:rma, rn - p3rna'ša:l, č3r'na:wa, 'marna = morna 'mlačna', ma'niernu, rj - bald3rja:n, der'ja: = dirjala, nar'jen, 'barječ l ll - u'silla, paraya'willa, lw -p3rdil'wa:lu, watpel'wa:l, lm - stal'ma:ču 'raztolmačil', 'bulma = buljimo, 'muolma (sed . 3ed), ln - wal'nu: 'voljno', 'ilnata, 'ma:lna (Red), če'bulna, lj - mel'ja:rde, 'yulje (sed . 3ed), ba'tilje 'steklenica', ma'bilje 'pohištvo' S A rec pri klekljanju' ^ N + N + Z + N +n+ stflk - ~ 'listyk 'koš', šknt - 'bušknt 'udariti z glavo' Z > o L S o K Z H E Z 1 K O S L O V N 1 Z A P 1 S K 1 1 Ui 2o 9 2 U ur - zau're (sed . 3ed), 'do:urax (Med), 'so:ura = sora, ul - mrau'lie, pau'le:jčt, sk'riulen, waš'liulenu 'oslinjeno', um - 'a:umažna, 'na:uma 'ne bomo', un - barau'nic, bau'ni 'bolni', 'po:unem 'pomnim', uj -deu'ja:čna, 'do:uje 'dolge', 'ka:uje, p'ra:uje m mr - 'cimraxa 'cimraka', 'ja:mra (sed . 3ed), 'ka:mra, ml - namla'tilu, pam'la:du, 'zemle, pa'luomlen, ^w - našti^'wa:l, pasne^'wa:l, mm - 'nimma = nimamo, pa'luomma, mn - kam'nit, dam'nil 'domenili', 'somne 'semnja', mj - y'romje 'grmovje', 'ka:mjon n nm - dlan'mi, 'a:nmu, 'koplenmu, nw - stan'wa:l, nj - 'žienje (sed. 3mn), be'yuonje, kala'fuonje j jl - 'me:jle 'melje' (sed. 3ed), s'te:jle, jm - buyaj'mie 'vbogajme', 'de:jma = dajmo, 'li:skajmu = leskovemu, jn - braj'nie = branje, mej'na: (del . -l, ž ed), 'barajna = borovina, za'ba:jne, jw - naj'wuolna = nejevoljna, pasaj'wa: = posojevala, pay'le:jwa, jj - 'dajje, 'pajje (sed . 3mn) r l w m n j r © + © © © © l © © © © © U + + + + + m + + © © © + n © © + j + © + + © 3.1.2 N + N V medsamoglasniški legi so zveze med pripornikom in zapornikom ter med dvema pripornikoma manj pogoste kot v vzglasju, zato pa se pomnožijo zveze preostalih dveh možnih povezav. y se ne pojavlja kot prvi člen sklopa . Zaporedja tf, sf, kk, ft nastopajo v izposojenkah . p pt - wapte'sa:l, drap'tin, wa'lupta, ps - wapsa'dil, wap'si:če (sed. 3ed), 'ka:psau 'zeljnat', pš - wap'šitu, 'bapše = babišče, pk - wapka'suje, 'ja:pka, 'ruopkajne 'ruženje', pc - kap'cinar 'menih', wap'ca:ya 'obupa' (sed. 3ed), 'ba:pca, x'li:pci = hlebci, pč - wapču'dowat, klap'čina 'klobučevina', px - wapxa'dit, t'ri:pxa = trebuha t tp - patpe'ra:l, watpa'čit, tt - wat'tesat, 'witta (sed . 2ed), 'siette (vel . 2mn), ts - wat'sapla, tk - patka'pa:l, patka'wa:č, 'uotka = otka, s'latka, tf -pret'fuon 'pečica', tc - watcep'nil 'odpadli', 'čitca = kitica, ka'ritce, tč - watčid'wa:l, s'latče 'sladke' s sp - raspar'tila 'razdelila', yaspa'da:r, 'ispa 'podstrešje', st - presta'pit, yas'tu:, 'la:stajce 'lastovice', 'mi:sta, ss - ras'si:kal, sk - wasku'bil, 'li:ska = leska, 'piskaje (sed . 3mn), sf - wasfal'tieran, sc - us'ca:lu, 'mi:sca = mesca,p'ra:sca (Red), sč - b'rus'či:tne 'vrsta verige', sx - 'pa:sxa š št - uštim'wa:l, paš'ti:t 'upoštevan', 'fušta 'butara', šp - zašpa'lit 'za-špiliti', kriš'puot, 'kuošpa, 'pušpan, šk - flaš'kuon, waš'ku:pat, 'maški, 'piškau, šč - tdrš'čie = trske, 'tešče = težke, p'ri:ščer 'kdor nabira pre-šce', šc - 'di:šca 'dežica', 'dušca, L k'rišcauka 'vzorec pri klekljanju' k kt - 'ča:kte, t'ra:ktar 'vozilo', ks - usak'sep, 'biksat, kk - 'cikk'line 'vrsta rezila', kc - sm'ri:kca f ft - sklafta:l, 'ca-./tat 'bos hoditi po blatu, vodi', 'je/talca 'kvačka', 'lo/t 'zrak' c ct - de'wiectu 'devetsto' (prim . 3. 2. 5), cp - nac'pit 'nacepiti', ck - wapac'ka:le, 'bucka, 'mucke č čk - S mač'ka:la, 'ka:čka 'kvačka', 'mičkan, čc - 'čečca 'deklica', k'ruočca 'vrsta motike', paj'tičce x xt - dax'ti:t, ne'wixta, p'la:xta, xk - mex'ki, 'laxka, xc - wax'cujje, 'li:xce = lehice, š'waxcena, xč - zmex'či (sed . 3ed) b bd - wab'di:laje, bz - wab'zecarca 'vrsta žage', bž - wabža'yowat, wab'žiel, by - wabya'ri:tu 'obgorelo', s'la:bya d db - wad'bila, dd - waddax'nilu, wad'di:lau, dz - wad'za:t, dž -pad'žilen 'okovan', wad'žiel, dy - wadya'wu:ru, pad'ya:na, 'xudya (Red) z zb - raz'biwat, zd - ynez'dit, zy - brazya'tina, raz'ya:jna, 'bozya 'bezga' (Red) ž žb - 'tažba, žy - maž'ya:ni, paž'ya:l, 'na:žya 'našega' 3 3? - waj'yara, wajyu'nilu 'odzvonilo' 3 3? -paj'ya:l 'podžgali', 'ta:jya, da'ma:jya pripornik + zapornik 9 0 0 2 5 K m HH e^ A Z NN Z > o L m o K b p d t k x + + f © s + + + š + + + z + + ž + pripornik + pripornik Y x f s s + + + z + ž + pripornik + zlitnik c č x + + s + + š + + Z H E Z 1 K o S L o V Z 1 Z A P 1 S K zapornik + zapornik b p d t k b + p + + d © © t © + + k + © zapornik + zlitnik c č p + + t © © k © zlitnik + zapornik b p d t k c + © + č + 5 zapornik + pripornik o 9 2 Y x f s š z ž b © © © p + + + d © © © t © © k + zlitnik + pripornik Y 3 + 3 © zlitnik + zlitnik c č + 3.1.3 N + Z Čeprav je število možnih vzglasnih in medsamoglasniških sklopov dokaj izenačeno, je njihova razporeditev nekoliko drugačna Med samoglasnikoma so namreč mogoče tudi zveze dveh glasov z večjo izgovorno bližino; pred n lahko nastopajo vsi zvočniki, zveze z j pa so še pogostejše . fn in cn sta sklopa prevzetih besed, fr pa se poleg tega pojavlja še v ono-matopejah . T +r pr - nap'ra:ulel, kap'riwa, 'papra = popra, 'waprema = odpremo, tr § - patra'sil, katra'bant, 'fu:tra, 'jutre 'jutri', sr - nas're:jče, us'ra:jnše ® = usranišče 'umazane plenice', kr - pakra'piš, 'cukra (Red), 'makra, fr - cafra:š = cefraš (sed . 2ed), kufrien 'bakren', 'cifra, cr - prec'ri:t ^ = precvreti, war'cie 'vrvice', xr - waxra'nit, 'žixra 'lahko', 'warxast 'izbočen', br - nabru'sit, dab'ru:ta, 'čebra, 'čiebra = kebra (Red), dr -nadra'bil, mad'ruon, 'madras, zr - daz'ri:t, raz'ra:sla, waz'ro:u 'ozrl', žr - naž'ro:u 'nažrl', d3r'žica, yr - blay'rowat, 'jeyrat, p'ri:yrada 'predal v skrinji za žito' +l pl - kap'la:t, 'dopla = duplo, 'paplat = podplat, tl - met'la: (Rmn), 'katla (Red), 'metla, sl - nas'lanu 'naslonil', 'cisla, ~ ma'rusle 'ošpi- ^ ce', šl - wašla'towau, 'ka:šle (sed . 3ed), 'tišler, kl - paklek'nil, 'ra:kle ^ 'preklje', k'li:klel, fl - wafleu'ta:š 'popackaš', 'fufla 'zadnjica', 'šiefla, cl - jec'la: (sed. 3ed), z'ra:clen 'izrezljan', čl - 'puočla, u'rečla 'uročila', xl -paxla'dilu, 'puxla, za'tuoxlu, bl - Z škab'luon 'sirkova metlica za pomivanje posode', 'boblau 'bebljal', 'debla, dl -padla'žil, 'cuodla 'cvetela', 'modla 'medla', zl - kazla'wiše, 'li:zla (del . -l, ž ed), žl -sramež'liwa, waf3r'na:žla 'ocvrla', z'wi:žlu = zvežilo, yl - paylix'wa:t, 'moyla = megla, 'čeylet = kegljati, 'na:yla = naglo +w pw - kup'wa:l, nakap'wa:l 'nakopavali', tw - klet'win, rat'wa:le, 'li.-twa ^ 'dleto', 'sietwa 'setev', šw - spraš'wa:t, preš'wican, paswe'na: (del . -l, ^ ž ed), sw - 'niswa, 'nuoswa, kw - pak'wiečen, 'bukwa, cw - wac'wierk, ^ wac'wibe 'rozine', čw - plač'wa:l, wabeč'wa:l 'obljubljali', xw - ^ zaxwa'lit, paylix'wa:l, bw - wab'wa:rwau, patreb'wa:l, zyub'wa:t, dw - med'we:jka 'ivanjščica', wad'wiwat 'odvijati', k'la:dwa, ka'liedwat, zw -pawez'wa:l, wam'li:zwa = omlezva, žw - daž'wi:t, maž'wa:l, yw -natey'wa:t, prey'wiera 'se ohrani' +m tm - pat'mi (Omn), m'la:tma, 'usnatmu, sm - zasma'dila, čes'min, kas'ma:čka, šm - uš'mi, 'wa:šmu 'vašemu', k'li:šman 'kleščman', km -'ta:kmu, čm - 'ječmen, 'rečma (sed. 1mn), wač'mi (Omn), xm - zax'ma:šn, bm - zab'mi (Omn), 'ra:bma, dm - 'sedma, wadma'čile, pad'mest, zm -uz'mite 'vzemite', kate'kizma, žm - 'čižma,pad'wizma 'podvizajmo' +n pn - ap'nien, 'napne, š'tapne 'stopinja', tn - plat'nien, dewet'na:jst, 'či:tnam = ketnjami (Omn), sn - pasnem'wa:l, kas'nica = kostnica, 'masnu = mastno, šn - paš'nuofa, plaš'na:ta = ploščnata, 'či:šne, kn -luk'nie = luknje, 'žokna = žekno, 'cukne (sed. 3ed), fn - k'lafnu, cn -'locna (Red), 'nucnu, čn - 'la:čna, 'načneš, zwez'da:čnu 'zvezdnato', xn - lax'ne:jš, splax'nilu, 'ca:xna (Red), 'nexna 'njihova', bn - wabne'moyu, drab'na:k, 'ba:bna 'babina', 'cobne, dn - 'za:dna, na'ruodnu, ad'na:jst 'enajst', pad'ne:j 'podnevi', zn - pawez'nilu, waz'nik, waz'nu:t3r 'odznotraj', 'pazna, žn - 'bi:ležna, 'južna, ka'ra:žna, yn -payna'il, way'niše, 'buoynar, 'na:ynen E Z 1 K o s L o V Z 1 Z A P 1 s K 1 1 Ui • 20 9 2 +j pj - up'ja:nl, 'ci:pje, 'kupje (sed. 3mn), tj - snežet'juo (Oed), b'ra:tje, 'čutje, s'puotje, sj - nas'ja:l, 'kuosje 'kosišče', 'nuosje (sed. 3mn), čj -nač'juo (Oed), 'ka:čje, ba'dičje, šj - 'mišje (Oed), bj - wab'jeskat = obiskati, 'lubje, 'worbje, dj - pred'južyk, 'sa:dje, 'widje, z'lu:dje = zlodja, zj - b'ri:zje, 'uozje (sed 3mn), žj - baž'ja:st, 'bažje, s'tuožje r l w m n j p + + © © + b + + © © © © f + + © t + + © + + © d + + + + + + s + + + + + + z + + + + + + c + © + + š + + + + © ž + + + + + © č + + + © © k + + + + + Y + + + + x + + + + + 3.1.4 Z + N Če izvzamemo zveze z zvenečimi nezvočniki, pri katerih se le b ne pojavlja za n, ž in z pa ne za l in n ter m (z enim samim primerom za mž), je v izglasju možnih celo nekoliko več povezav. Sklopi lb, lf, rt, ^f, mb, mž, nf, qy, uf, ux, ud, už, jf, jx, jb, jž so iz besed tujega izvora . r rp - pdrp'e:jle, stdr'pien, 'šerpa 'volneno ogrinjalo', 'torpu = trpel, rt - 'biertax, 'pa:rtar 'kdor ima pravico do paše na skupnem pašniku', rs - 'ddrsal, rš - zydr'šit, 'buorša, 'kdršen = krščen, rk - cdrk'la:jnsk, 'cierku, 'šurkauc = ščurkovec 'vrsta fižola', rc -'/a-.jerca 'vžigalica', 'maštarce = moštarice 'vrsta hrušk', 'Jiercat = firbcati, rč -pdr'ča:kal, wac'wierče = ocvirke (Tmn), s'pa:rčen 'razdeljen', rx - stdr'xa:r, rb - 'čier'bot = kjerbodi 'kjer koli', mar'bet = morebiti, 'wierbas, 'worba, rd - bdrda'wica, žardi'niera 'kočija', 'torda, rz - wabdr'zowat, 'bierza, rž - 'doržat, 'uržax, s'tdržema (sed . 1mn), ry - 'dabdrya, 'toryaje, 'kierya 'katerega' l lt - 'jelte, 'muolte, lš - de'bielša 'debelejša', z'bu:lšal, lk - 'bilka, ~ 'celkna 'šotorsko krilo', 'ku:lki 'kolikaj', lf - yal'fa:t, lc - u'yonalca 'uganka', lč - 'bulčast 'bulast', 'pa:lčejna 'pajčevina', lb - 'wielban, ld - yul'dinar, 'jelde, 'meldat 'prijaviti', ly - 'bi:lya, 'yalya (Red) u up - zau'pe:u 'zavpil', 'zo:updrna, ut - Jleu'ta: 'packa' (sed . 3ed), sau'ta:le 'čvekale', 'la:utast 'jezikav', 'ma:uta 'blato, malta', uš -nau'šieu 'poševno', fou'šien, 'to:uša, uk - s'ja:uka 'košara za seme pri sejanju', ši'wa:uka 'šivanka', 'čiukaje, uf - 'la:ufar, uc - 'auca, 'ko:ucat, uč - au'čina, pat'ko:učeri = podkovičarji 'žeblji', 'to:uče, ux - 'ma:uxa, Pd p'ra:uxat 'opravljati', ub - 'do:ube, 'lo:uber = lovor, ud - 'ba:uda, jo:uda 'stoka', 'žo:udarce 'dninarice', uz - preu'ziynu = prevzdignil 'preveč vzhajal', 'mo:uze, wa'po:uzu 'spolzek', už - 'ka:uža 'kriv', uY -dou'yi, 'lipauya m mt - 'luomta, u'zomta = vzemita, ^f - ~ ka^'Jin 'mejnik', 'ši^fat, mc - ja:mca, s'la:mca 'pehar', wab'ra:mce = obramnice 'naramnice', mb - Z bam'ba:ža, kam'ba:ča 'vedra' (Red), md - zam'dila = zamudila, mž - yam'žun 'golša', my - 'sa:mya n nt - kante'nina, an'tu:lku, 'cunta 'cunja', 'dente 'denite', nf - ~ kan'jin, nc - pa kan'ci:x, pan'ceta, 'ma:jenca 'ličkanje', nč - bren'či, lan'čien, nd - ban'diera, un'da:n, fuonda 'temelj', qy - c'wiyya, Z špig'yert 'štedilnik', 'ma:layya (m Red) j jt - 'ba:jta, 'ča:jte 'čakajte', rej'ta:jne 'kar gre skozi reto', js - 'pe:jsa 'pesa', 'pa:jsat, wa'be:jsenu 'obešeno', jš - k'ra:jšet, 'sierkajše 'koruzi-šče', jk - 'za:jka, med'we:jka, wa'ma:jkau = omajkov 'olupkov' (Rmn), jf - 'fa:jfa, 'ža:jfa, pay'ra:jfal, jc - 'biekajca = bekovica, pat'ke:jca 'podkev', 'ja:jce, jč - 'ne:jče 'noče', wa'ma:jče 'olupke' (Tmn), wabej'čujem, jx - 'ca:jxast, jb - 'ajbeš, 'ša:jba, t'ra:jbal 'vlačili', jd - 'na:jdem, 'ra:jda, z'na:jden, jz - pa'we:jzau 'povezal', jž - 'ra:jža, jy - 'bu:jya 'ubogega', sa'rajya 'surovega' 'T 9 o o 2 • K m HH P A Z NN N V O L m O K p b f t d s z c š ž č k Y x r + © + © + © + + © + + © + l + + + © + + + + © U + + © + + + + + + + + + + m © + © © + © © n © + © + + © j © + + © + © + + © + + © + Z E 3.2 Tridelni sklopi V gradivu ni zaporedij N + Z + N (ki je sicer redko tudi v knjižnem jeziku) in N + Z + Z (Srebot-Rejec 1975a: 41-42) . Prim. 3.2 . 8 . 3.2.1 Z + Z + Z Zveze treh zvočnikov med dvema samoglasnikoma so izjemne . T . Srebot-Rejec (1975a: 45) za knjižni jezik navaja 19 sklopov te vrste . (1) ruj - kdru'juo, ždru'juo 'žrdjo' (Oed) uml - 'po:umlat (2) +1+ mjn - 'ri:mlni +n+ rnm - 'čdrnmu E Z 1 K o S L o V Z 1 Z A P 1 S K 1 1 2o 9 2 j+ 3.2.2 Z + N + Z Najpogostejši so sklopi z začetnim r ali j, medtem ko so zveze z l in m izjemne r+ +r rpr -pdrp'ra:una, rfr - fsrfra: (sed . 3ed), rbr -p3rb'ra:t, ryr -psry'reben rpl -psrp'lu 'prihitel', ršl - b3rš'la:n, mdrš'lin 'muslin', 'poršla, rkl - 'burkle, 'pa:rkla (Red), rxl - psrxla'dila, st3rxle'ni:lu, 'korxle, rdl - smsrd'liuc 'petrolej', rzl - msrz'lu:, ryl -psry'lixa 'primerjava', 'wsryla rsm -psrs'majenu, ržm - b3rž'ma:yat 'biti užaljen zaradi neprimernosti česa' rtn - ček3rt'nica 'četrtnica', rsn - ksrs'nica, ršn - 'ku:kdršna, 'msršna 'mrha', rkn - c'wsrknu (del . -l, m ed), rcn - 'ksrcnu, rčn - 'fierčna 'radovedna', 'li:zerčna 'plazilci, kače', rzn -z'msrzne, ryn - p3ry'na:l, 'doryne rtw - m3rt'wa:šk, 'mortwix, rkw - zamerk'wa: 'spominjala' (del . -l, ž ed), 'cierkwe (Red), rčw - narč'wa:t, rzw - zmsrz'wa: (del -l, ž ed) ršj - 'tsršje, rcj - terc'ja:lke (Imn) l+ +w ldw - 'teld'wi: 'tidve' lkr - kulk'ra:t u+ +r upr -poup'rieč 'povprek', 'cg:uprat, utr - 'kg:utra (Red), udr -'pg:ud'ruj 'poldrug' uyl - padauy'la:t, ukl - 'tg:ukla, uzl - 'mg:uzle utn - 'ma:utna 'blatna', 'bg:utnar 'berač', usn - 'yg:usnu = gol-snil, 'ka:usna 'slabo vino', ušn - 'ri:ušna, ukn - 'pi:ukne 'pevka', 'či:uknem, učn - naka'pa:učne 'kopačica', sa'diučne 'sa-dilka', yrab'liučne 'grabljica', udn - 'pg:udne, uxn - 'pg:uxna 'polna', uzn - 'sg:uzna, s'pg:uznu (del. -l, m ed), užn - 'dg:užna +j ušj - 'ugušje 'jelševje' +l mpl - kamp'lena 'končana' +r mpr - 'cimpra (Red) +l qkl - 'biykle, ncl - wakranc'la:l, ndl - 'a:ndla 'ravna' (sed. 3ed) +r ntr - 'a:ntrex 'obrt', ndr - mand'ra:je 'mendrajo', 'šundra (Red), qyr - 'fiyyrat +n qkn - ufleyknen 'prismojen' +w ntw -fant'wa:l, 'lintwern 'zmaj', qkw - čiykwan'tin +j ntj - šent'ja:jnžewe, 'fa:ntje, ndw - wand'wi: 'onidve' +l jtl - 'pe:jtler 'berač', jsl - wa'be:jslu, jkl - ~ k'le:jklel,pa'ra:jklat, jdl - 'na:jdla, jžl - 'ya:jžla +r jkr - ~ kajk'ra:t 'večkrat', jtr - 'ya:jtraš, 'lu:jtre +m jsm - wa'be:jsma (vel. , 2mn), jžm - 'be:jžma +n jtn - Pd š'na:jtna 'spretna', jsn - ~ 'yajsne = gajstne, jšn -'fa:ntajšna 'fantovščina', sa'se:jšna = soseščina, jčn - s're:jčnu, jxn - 'ba:jxnu 'nehal', jdn - 'la:jdnauc 'gnoj iz človeških iztrebkov', s're:jdne +l +m +n +w +j +w +r +r +l +n m+ n+ +w jtw - wadrajt'wa:l, jčw - srejč'wa:l, jžw - 'be:jžwa +j jsj -pre'ce:jsje, jčj - sm're:jčje 3.2.3 Z + N + N Zveze z začetnim r predstavljajo več kot tretjino z gradivom potrjenih sklopov. Zvočniku le izjemoma sledita dva zveneča nezvočnika . Zveza med pri-pornikom in zapornikom daleč prekaša število drugih možnih povezav r +p rps - p3rps'til +t rtk - 'b3rtka, rtx - L 'bi:rtxe 'predpasnike' (Tmn) +s rst - b3rs'tene, k3rs'til, 'porste (Tmn), rsk - mars'kešn 'marsika-kšen', 't3rska +š ršp - p3rš'pa:ra, ršt - p3rš'tima, b3rš'ta:jyarji 'šivani planinski čevlji', ršč - t3rš'čie = trske, ršc - 'suoršca = soržica +č rčk - m'xu:rčkau (Rmn) +z rzy - p3rz'yowau = privzdigoval +3 rjy - 'yarjya 'toplega' l +s lsk - 'šu:lske +č lčk - zyu'nilčki 'šmarnice (?)' +ž lžy - 'bu:lžya u +s usk - s'po:usku, ust - 'to:usta +š ušt - rouš'ta:l 'ropotali', 'a:ušt3rnca 'naramnica', ušk - 'di:cauška 'moška', ušc - 'bi:ušca 'prvo žganje' +č uxč - 'do:uxčes +s msk - 'zimske +š mšk - 'ni:mška +č mčk - 'ka:mčki 'kamenčki' +s nst - 'tienstal +č nčk - 'ta:nčkawa 'grahova' +s jsk - 'wajska +š jšt - 'la:jšta, 'be:jšte, jšc - pa'bu:jšcau 'pobožal', jšč - 'wajšče 'vojske', z 'na:jščem 'nožem' +č jčk - 'je:jčkau (Rmn) +z jzy - d'wa:jzya m 'T 9 o o 2 • 5 K S HH e^ A Z NN Z > o L S o K NN Z H 3.2.4 N + N + Z Dva nezvočnika se najpogosteje vežeta z r. Zveza dveh pripornikov z zvočnikom je izjemna . +r t+ tpr - patp'ro:u, ~ watp'ri:t, tkr - patkrepe'la:t, watk'rila s+ spr - pasprau'la:l, nasp'ru:tn, str - wastra'šil, 'sestra, 'wastra 'ostra', skr - usk'ril 'skrili', dask'ra:t 'dostikrat', 'piskri š+ špr -pašp'rical, štr - kašt'ruon, zbešt'ra:n 'zbujen', 'fa:jmaštru (Ded), škr - paškra'pila f+ ftr - k'la:ftra č+ čkr - wečk'ra:t b+ byr - waby'riencat 'oglodati' E Z 1 K O s L 0 V Z 1 Z A P 1 s K 1 1 m • 0 9 2 +l +w +m +n +j d+ dbr - padb'ra:tk, wadb'ra:na (sed. 3ed), dyr - pady'riwke 'neke ptice' z+ zdr - ~ pazd'ra:jla 'pozdravila' p+ pšl - wapš'li:sana, pkl - wapkla'da:l t+ tpl - patp'la:ta, tsl - watslu'žit, tkl - watk'la:u^fau s+ spl - rasp'lut 'raztopiti v vodi', skl - ~ ma'ruskle 'ošpice' k+ ksl - d'ra:kslet p+ pčw - kapč'wa:l t+ tkw - utk'wa:t 'vtikovati' s+ stw - yast'wa:l, 'pi:stwa 'pestuje', ba'ya:stwa, skw - b'ri:skwa š+ štw - 'bu:štwa 'revščina' k+ kšw - /ukš'wanc 'vrsta žage' x+ xpw - L uxp'wa:le 'kupovale' z+ zyw - uzy'wa:l s+ stm - pest'mi, kast'mi (Omn), 'tistmu, sxm - pasx'ma:u p+ pčn - 'yipčna t+ tkn - datk'nit 'dotakniti' s+ stn -payast'nilu 'zgostilo', 'ci:stnu, 'korstna š+ škn - 'bušknem k+ kšn - B-L ddr'ya:kšne 'drugačne' x+ xtn - žlext'nu:st, b'ri:xtna b+ bzn - kabz'nik = kapusnik/kapuznik 'zeljnik' d+ dyn - wady'na:l s+ stj - 'listje, slastjuo, 'ku:stje = kostjo (Oed) x+ xcj - waxcjuo (Oed) z+ zdj - y'ruo: 3.2.5 N + N + N Zveze treh nezvočnikov so v nasprotju s knjižnim jezikom (Srebot-Rejec 1975a: 35) zelo redke. Pri tistih s t kot prvim členom je na tem mestu mogoč tudi izgovor zlitnikov, vendar je pri večini govorcev zaporni del še ločen od pripornega (ni slušnega vtisa o enotnosti glasu) p+ pst - waps'ta:lu, psk - x'ripska, pčk - d'rapčkan t+ tst - ~ 'pie's'tu, pats'ta:jt, tsp - wats'pada, tsk - watskak'wa:, tšk - patš'ka:ryk z+ zdy - 'yuozdya 'gostega' 3.2.6 Z + Z + N (1) Med sklope spadajo tričlenske zveze z začetnim.j + n ter u + m Nabora sklopov v knjižnem jeziku in narečju se ne prekrivata (Srebot-Rejec 1975a: 45-46) . j jqk - 'ma:jykalu, y're:jyka,plajy'ka:č 'vrsta sekire', jnf - 'a-.jn/ax, jnš -us'ra:jnše = usranišče, jnc - da'le:jnca 'spodnje krilo', 'ra:jnca 'rajni-ca', jnč - 'te:jnče 'tenke' (Imn), jnž - š'ta:jnže 'štange', šent'ja:jnžewe, jqy - 'ce:jyyam, š'te:jyyax, vendar wa'bu:jyya u ump - Pl 'ro:umpa 'poseben prostor v kleti za shranjevanje pepela', u^f - k'la-.u^/a, š'to:u^fax (Mmn) (2) V drugih primerih gre za zveze z zlogotvornim zvočnikom (n oz l): +1+ rjc - 'tarlca, 'yarlca T +n+ rnc - za'tu:rnca = zatvornica, rgk - 'mieryka (Red), 'fierykau (Rmn), § rnc - 'a:ušt3rnca 'naramnica', 'ma:t3rnca 'matica', rnč - 'barnčat, rgy ® - 'fuoryya 'vožnja', 'čdryya (Red), lnc - zax'wa:lnca, u'čitlnca 'učiteljica' (po u'čitln), lgy - 'cuolyya, š'tielyya, mgk - s'la:myka (Red), ^ mflY - wa'zimyya (Red), uflk - 'wi:dauyki = vedovniki 'vedomci', ^ 'ma:sauykam = maslovnikom (Oed), unc - 'puodaunce 'pečnice', ^ kla'tiunca 'palica za klatenje sadja', uflY - 'di:lauyya (Red) 3.2.7 Druge zveze z zlogotvornimi zvočniki N + Z + Z +1+ sjm - z'mislma (sed . 1mn), yjm - wak'ruoylmu (Ded), pjn - 'yeplna ^ (Red), tjn - 'butlna (del . -l, ž ed), u'čitlna (Red), sjn - 'mislna,pa'tislna ^ (del . -l, ž ed), kjn - k'li:klne = klekeljne (Tmn), 'ciklnu 'postalo kislo' (del . -l, s ed), 'kuokjna (Red), fjn - 'ta:flni 'vrsta jabolk', cjn - 'loclnam 'ročajem' (Oed), djn - k'niedlni, xjn - 'ma:xlne (del . -l, ž mn), yjn - 'na:ylne (Tmn), d'wiylnu, k'riylna (Red), kjw - wakl'wa:le (del -l, ž mn) smn - wasm'na:jzya +n+ tnm - 'sitnmu (Ded), čnm - 'začnma (vel . 2mn), dnm - 'za:dnmu (Ded), znm - 'waznmu (Med), ynm - u'ziynma (vel . 2mn), snn - ~ 'wasn'na:jst ^ 'osemnajst', dnn - ~ 'sedn'na:jst 'sedemnajst', znw -prazn'wa:l Z E N + Z + N +1+ pjs - zapl'sa:t = zaplesati', pjx - 'duoplxar 'dvojni plug, kozolec', tjc - pdr'ja:tlca, sjp - wasl'pi:t = oslepeti, sjc - 'cislca 'kislica', p'rieslca, sjy - 'cislya 'kislega' (Red), šjc - 'pušlce (Tmn), kjc - 'di:klca, 'ra:klca 'prekljica', fra:klce (Tmn), ilc - k'nuofjca 'bucika', fjč - 'kifjčer 'vrsta fižola, krompirja', bjš - y'ra:blše = grabljišče, bjc - 'šublca 'lopatica', 'ta:blce, bjd - wabl'di:ta 'obledela', djb - idl'ba:js 'planika', djš - wadl'šila = odluščila, djc - 'la:dlcu (Med), djy - 'modlya = medlega 'suhega' (Red), yjc - za'riylca 'zapah', 'kuylca +n+ pgk - š'ku:pykau (Rmn), pnc - 'ka:pnca, tgk - 'la:tyka = latnika (Red), tnc - 'či:tnca 'verižica', tgy - 'pa:metyya, 'sityya (Red), sgk - 'liesyka = lesnika, snc - ~ pa'ku:snca 'gostija po košnji', wab'risnca 'cunja za brisanje mize', snd - 'uosndeset = osemdeset, sgy - 'mesyya, 'ri:syya (Red), šflk - 'pa:šyke, st'ri:šyke (Tmn), šnc - L pa'ku:šnca, st'ri:šnca 'kapnica', šflY - 'kešyya = kakšnega, 'ri:šyya = rešnjega, knc - 'luknca, čflk - 'Jičyke (Tmn), čnc - šu'ničnca 'vrsta hruške', pad'ruočnca 'plenica za povijanje rok', čflY - 'mačyya, m'li:čyya (Red), xgy - 'laxyya (Red), bflk - 'ba:bykar 'babjak', bnc - 'ba:bnca, d'ruobnca, bgy -d'rabyya,pa'duobyya (Red), dgk -fluodyku 'živalski maternici'(Med), dnd - 'sedndeset 'sedemdeset', dgy - 'tdrdyya, 'za:dyya (Red), zgk -p'ra:zykau (Rmn), znc - slama'ri:znca, zgy - že'li:zyya (Red), žnc -p'rižnca, pad'ružnca, xgy - 'laxyya (Red), ync - 'uoynce 'ogelnice' 167 J 3.3 Štiridelni sklopi W Prvi člen sklopa je najpogosteje j, če sklop začenjata dva zvočnika, pa j Z + n . V narečju ni sklopov N + N + Z + Z in N + Z + Z + Z (Srebot-Rejec 1 1975a: 51) . K o 3.3.1 Z + N + N + Z S r rpšn - 'wierpšna 'dediščina', rščn - L-S 'turščna 'koruzna' L u ustr - aust'risk, uštr - 'pg:uštra (Red) o n nstw - yaspa'dinstwa (Ied) v j jtkr - kajtk'ra:t 'dostikrat', jstr - 'mu:jstra (Red), jxtn - 'fa:jxtna 'vlaž- z na', jštw - 'pa:jštwa 'sušilnica za sadje', jškr - 'mu:jškra 3.3.2 Z + N + N + N Z r rpst - psrp'sti A u uzdy - 'tg:uzdya (Red) P 1 3.3.3 Z + Z + N + N S Zaporedje soglasnikov v teh sklopih je značilno narečno (prim . Srebot-Rejec K 1975a: 53) . 1 (1) j jlsk - ne'de:jlski (Imn), jnsk - 'la:jnsku, 'že:jnske, ca'ya:jnsku, jnsc 5 - š'ta:jnsca 'pletilka', jnčk - 'kugjnčka (Red), ka'me:jnčkal, jnžy - • 'ma:jnžya (Red), jnjy - 'te:jn^ya = tenkega (Red) 0 (2) rmčk - 'ja:rmčka • +n+ rnzy - mle'ka:rnzya 1 2 3.3.4 Z + Z + N + Z (1) u umpr - L 'cg:umpram 'čaram' j jnšw - zmajnš'wa: (del. -l, ž ed), jnkl - 'pu:jykle (Tmn), jqkw -majyk'wa:lu 'primanjkovalo', jnčm - pa 'te:jnčmu = tenkemu, jnyl -'ka:jyyla (2) +n+ rnčn - š'ma:rnčne, unčn - wa'ma:unčna 'omotična' 3.3.5 N + N + N + Z t ttkn -pattk'nil 'podtaknili', tspr - watsp'ri:t, tstr -pats'tri:šna 'kapna lega' 3.3.6 Zveze z zlogotvornimi zvočniki: Sklopov mp, gk in nz ni med običajnimi medsamoglasniškimi . Z + N + z + N +1+ qyjn - 'riyylne +n+ rbfly - L 'wierbyya 'dediščina', rdgy - 'tsrdyya(Red), ntnc -pa'lientnca 'žgančevka', nčnc -pa'su:nčnce 'sončnice', utgk - 'ka:utyka 'pregoste hrane' (Red), jčnc - s'we:jčnca, jdgy - s're:jdyya, jtnž - ~ 'ca:jtnže, jtDT - ~ 'ca.jtyye, 'ra.jtyya N + Z + N + Z dmkn - spadmk'nilu +n+ tndw - 'pietnd'wa:jst, žflkr - 'rožyk'ra:uta ^ o 2 5 N + Z + N + N +1+ klst - wakls'til +n+ znsk - s'kuzns'ku:s, tnsk - 'ritnsku, snst - 'uosnstu, xnsk - 'kuxnska „ Z + N + Z + Z ^^ +1+ ršjn - pe't3ršlna (Red), rkjn - 'puorklne 'naoknice' (Tmn), 'c3rklna, ^ rzjn - 'pamorzlnu, ryjn - wab'd3rylna, mpjn - 'ka:mplna, 'yiemplna ^ 'kalina' (Red), ntjn - 'muontlna (Red), gkjn - 'šiyklni 'skodle', ^ št3r'pa:yklni 'podveze', ncjn - 'fa:nclnax 'flancatih' (Mmn), b'rienclna (Red), nzjn - 'penzlne (Tmn), qyjn - 'riyylne (Tmn), jsjn - 'ta:jslni ^ 'furmanski vozovi', jdjn - rajs'na:jdlne 'risalne žebljičke' N + N + Z + Z Z +1+ škjn - 'bušklna (del . -l, m dv), ksjn - d'ra:kslnax (Mmn) > +n+ čknm - 'mičknmu (Ded) q N + N + Z + N ^ +n+ pčnc - 'puopčnca 'žepni nož za otroke', stgk - 'listyke (Tmn), čkfly - 'mičkyya (Red) O Z + N + Z + N + N +1+ mpjčk - k'romplčki 'krempeljčki' ^^^ H 4 Sklopi na meji dveh besednih enot ^ Na začetku besede dobimo v govorni verigi v položaju za samoglasnikom še naslednje soglasniške sklope z u (oz j) na prvem mestu 4.1.1 Z + Z jm -j'mi:l 'imeli', j'mie 'ime' 4.1.2 Z + N up - u'pa:r (sed. 3ed), u 'peč, ut - u'ta:kneš, u'tekla 'zbežala', u 'tistm, uš - u'ši, u 'šu:la, us - usa'dil, usa'mu:teš 'samotež', u s'ri:t, uk - u'kop 'skupaj', u Ka'nuomle, uc - u 'cierkwi, uč - u'ča:s, u'čistu 'sčistil', u 'čel = v Čelu t, ux - u'xa:t 'phati', u 'xiš 4.2.1 Z + N + Z upl - upli'ta:l 'vpletali', upr - uprey'nila 'prepognila', up'rieyl, utr -ut'rejene = utrjene, usm - us'mil, usj - us'ja:l, usr - us'ra:n, ušl - uš'la, ušr - uš'ra:ufane, ukr - ukre'pa: (del -l, ž ed), uk'ra:st 4.2.2 Z + N + N ust - us'ta:jet, usc - us'ca:n 4.3 Z + N + N + Z Z O s L O V Z 1 Navedenke ustr - ustra'it, uskr - Š usk'rila 'skrila', uskl - usk'li (del . -l, ž ed) V gradivu je bilo mogoče najti največ petdelne medbesedne soglasniške sklope - štdr'na:jst x'li:bau 'hlebcev', 'ku:jst spad'ra:se 'tako preraste', vendar so ti redkejši, tri- ali štiridelni sklopi pa so v govorjenju običajni: k'rap s'kuxam, 'kar s'puotje, 'bel z'yu:dne, je za'čiey pla'čowat, 'sinu alx'čier; 'ka:r se 'jest s'po:unem, 'tu:lk s'ta:ra, sa na 'pust ple'sa:l, 'kajt s'la:bya 'veliko' itd. Zveze treh zvočnikov so pogostejše kot sredi besede: sma nar'dilm'lince, p'recej m'li:ka, p'ro:y m'la:de, 'bel m'ras, j y'la 'je bila', kor y're 'ko vre'. Baudouin de Courtenay 1884 = Jan Baudouin de Courtenay, Der Dialekt von Cirkno ^ (Kirchheim), Archiv/ür slavische Philologie 7 (1884), 386-404, 575-590. ^ Bric-Makuc 1982 = Slavica Bric-Makuc, Govor kraja Cerkno (diplomska naloga), s Ljubljana, 1982. (Tipkopis . ) K Brozovic 2006 = Dalibor Brozovic, Dentali ispred afrikata: gube se ili izgovaraju, 1 v: Dalibor Brozovic, Neka bitna pitanja hrvatskoga jezičnog standarda, Za- ^ greb: Školska knjiga, 2006, 65-82. 5 Fonološki opisi 1981 = Fonološki opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih 2 i makedonskih govora obuhvacenih opšteslovenskim lingvističkim atlasom, ur . Pavle Ivic, Sarajevo: Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, 1981 (Posebna izdanja LV, Odjeljenje društvenih nauka 9) . 2 Jurgec 2003 = Peter Jurgec, Drago Unuk, Zlog v slovenskem jeziku (Ljubljana 2003), Jezikoslovni zapiski 9, št. 2, Ljubljana: ZRC SAZU, 2003, 153-159. Kenda-Jež 1998 = Karmen Kenda-Jež, Cerkljansko narečje v luči raziskav Jana Baudouina de Courtenayja, v: Vatroslav Oblak: Mednarodni simpozij Obdobja, Ljubljana, 12. in 13. december 1996, ur. Alenka Šivic-Dular, Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, 1998 (Obdobja 17), 145-152. Kenda-Jež 1999 = Karmen Kenda-Jež, Fonološki opis govora kraja Cerkno (OLA 6, SLA 166), Jezikoslovni zapiski 5, Ljubljana: ZRC SAZU, 1999, 207-234. Logar 1993 = Tine Logar, Slovenska narečja: Besedila, Ljubljana: Mladinska knjiga, 21993 (Cicero) . Logar 1996a = Tine Logar, Konzonantni sistemi v slovenskih narečjih, v: Tine Logar, Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave, Ljubljana: ZRC SAZU - Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, 30-35 . [Prva objava leta 1978. ] Logar 1996b = Tine Logar, Članki za Enciklopedijo Slovenije: Rovtarska narečja, v: Tine Logar, Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave, Ljubljana: ZRC SAZU - Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, 407-412. Orožen 1990 = Martina Orožen, Konzonantski sklopi v slovenskem jeziku, Zbornik Matice srpske za filologiju i lingvistiku (Novi Sad) 33 (1990), str. 345-350. Pavšič 1960 = Tomaž Pavšič, Opis cerkljanskega dialekta vasi Otalež (Diplomska naloga (A) za seminar prof. Logarja), 1960. (Tipkopis . ) ^ Ramovš 1935 = Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika VII: Dia- § lekti, Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1935 (Znanstveno društvo za humani- ® stične vede v Ljubljani, Dela I) . Ramovš 1936 = Fran Ramovš, Kratka zgodovina slovenskega jezika I, Ljubljana: ^ Akademska založba, 1936 (Akademska biblioteka 3) . Rigler 1966 = Jakob Rigler, Cerkno (OLA 6): zapis za OLA, 1966. (Rokopis v dialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani . ) Rigler 1981 = Jakob Rigler, Cerkno (OLA 6), v: Fonološki opisi 1981, str . 67-78. SP 1962 = Slovenski pravopis, Ljubljana: SAZU - DZS, 1962. Srebot-Rejec 1975a = Tatjana Srebot-Rejec, Soglasniški sklopi v slovenščini in kon- ^ trastivna analiza angleških in slovenskih soglasniških sklopov: Magistrska ^ naloga, Ljubljana, 1975 . (Tipkopis . ) Srebot-Rejec 1975b = Tatjana Srebot-Rejec, Začetni in končni soglasniški sklopi v slovenskem knjižnem jeziku, Slavistična revija 23 (1975), str. 289-320. SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika 1-5, Ljubljana: SAZU - DZS, 19701991. Toporišič 1978 = Jože Toporišič, Soglasniški sklopi slovenskega knjižnega jezika, v: Jože Toporišič, Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika, Maribor: Založba Obzorja, 1978, 30-42. [Prva objava leta 1959. ] Toporišič 1992 = Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana: Can- ^ karjeva založba, 1992. ^ Unuk 2003 = Drago Unuk, Zlog v slovenskem jeziku, Ljubljana: Rokus - Slavistično ^ društvo Slovenije, 2003 (Slavistična knjižnica 7) Zdovc 1972 = Paul Zdovc, Die Mundart des südöstliches Jauntales in Kärnten: Lautlehre und Akzent der Mundart der »Poljanci«, Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften, 1972 (Schriften der Balkankomission, Linguistische Abteilung 20) Z Consonant Clusters in the Cerkno Dialect w N Summary 1 Clusters of up to four consonants can appear in all positions in the central Cerkno O dialect. Across word boundaries it is possible to find up to five-consonant clusters, but S these are rare (e . g . , 'ku:jst spad'ra:se, Standard Sln . tako preraste 'that is how it over-L grows'), whereas three- or four-consonant clusters are typical in spoken language. 0 The number of possible units in a cluster is therefore somewhat smaller than in the v standard language (five in initial position, four in final and medial position, and up to eight at word boundaries), mostly due to the consonant sequences n + j, l + j (I, n). In addition to strong vowel reduction, the different number and distribution of individual consonant clusters in the standard language versus the Cerkno dialect is partially in-Z fluenced by the different phonological structure of borrowed words and the develop-A ment of the dialect's phonemic inventory; for example, the assimilation (-)wu: > u: p Cdu:jčk, Standard Sln. dvojček 'twin'; 'tu:j, Standard Sln. tvoj 'your'), which reduces 1 the number of consonant clusters, or the development of post-tonic wi (i < i, e) into S j, which greatly increases the frequency of j + obstruent. In contrast to the standard K language, in this dialect it is also possible to have clusters containing two identical 1 consonants in both initial and final positions (e . g . , s'si:kane, Standard Sln. sesekane 5 'chopped up' [nom. f. pl. adj . ]; z'zidal, Standard Sln. sezidali 'built' [m. pl. l-ptcp. ]; • xatt, Standard Sln. hoditi 'to walk') . With regard to distribution, two-obstruent clus-o ters in final position differ most from their counterparts in the standard language, al- • though the number of clusters is almost the same in both. The numerical ratio (29 : 13) — between such clusters in the dialects of Cerkno and the Jaun Valley (Germ . Jauntal, ^ Sln . Podjuna; documented by Pavel Zdovc) indicates that this could serve as one of the measurable indicators of the degree of vowel reduction in Slovenian dialects . Zemljepisna lastna imena v Večeslavcih 'T 9 Mihaela Koletnik - Zdenka Holsedl «s K m HH V prispevku so predstavljena zemljepisna lastna imena naselja Večeslavci v ^ Prekmurju. V njih se odražajo glasoslovne in oblikoslovne značilnosti prekmurskega goričkega podnarečja. Glede na motivacijsko podstavo so razvršče- N na v pomenske skupine. Večinoma so izvorno slovenska, v podstavi nekaterih poimenovanj pa so tudi v časovno različnih jezikovnozgodovinskih obdobjih ^ prevzete besede iz stičnih jezikov. Z Toponyms in Večeslavci 1 Iz gr. onoma 'ime', topos 'kraj, mesto, prostor, pokrajina, okolica, dežela, ozemlje', mi-kros 'majhen', tj . mala zemljepisna imena (Šekli 2007: 50) . 2 V slovenščini se uporabljata še izraza terenska (Čop 2002: 98) in zemljiška imena (Unuk 2004: 194) . V O This article presents toponyms in the settlement of Večeslavci in Prekmurje. j These reflect phonological and morphological characteristics of the Goričko ^ subdialect of Prekmurje. They are sorted into semantic groups by their mo- q tivational basis. The majority are Slovenian in origin, and the bases of some expressions are also words borrowed from contact languages in various hist- ^ orical linguistic periods. Z E 0 Uvod V razpravi so predstavljena narečna zemljepisna lastna imena v Večeslavcih, razloženem goričkem naselju na obeh straneh Ledave ob cesti Gederovci-Sotina, ki je bilo z imenom Wenchezlaufolua (Venčeslavova vas) prvič zapisano v listini iz leta 1365 Izraz toponim je »lastno ime kraja ali kakega drugega dela zemeljskega površja, zemljepisno ime« (SSKJ: 1409) . Zemljepisna imena preučuje toponomasti-ka (krajevno imenoslovje), ki je del onomastike (imenoslovja) . Toponomastika se ukvarja z zemljepisnimi poimenovanji nežive, poseljene ali neposeljene zemljepisne pojavnosti na kakem področju (Unuk 2004: 194) . Gre za nazive večjih ozemeljskih naravnih in upravnih celot, manjše objekte pa preučuje mikrotoponimija . Mikrotoponimi^ ali ledinska imena,^ tj. imena njiv, travnikov, gozdov (SSKJ: 295, 551) - po Čopu (2002: 98, 99) mednje prištevamo tudi imena pašnikov, dolin, sotesk, tesni, kraških jam, imena poti in njihovih delov -, spadajo med nenaselbinska J zemljepisna imena . Šekli (2008: 13) jih glede na predmet poimenovanja deli v šest W skupin: (1) obdelovalne zemeljske površine za gojenje kulturnih rastlin (agronimi): N polja, njive, (2) travniki, senožeti, pašniki, (3) gozdovi (gozdna imena), (4) vodne 1 površine (vodna ledinska imena), (5) vzpetine (gorska ledinska imena), (6) poti in njihovi deli . Isti avtor ugotavlja, da je »razmejitev med vodnimi ledinskimi imeni, O gorskimi ledinskimi imeni in ledinskimi imeni poti in njihovih delov na eni strani S ter vodnimi imeni, gorskimi imeni in imeni poti in njihovih delov na drugi [ . . . ] L pogosto zelo težavna . Merilo razmejitve med npr. gorskimi ledinskimi imeni in 0 gorskimi imeni bi bilo lahko to, da gorska ledinska imena poimenujejo dele gorske v površine, medtem ko gorska imena poimenujejo celotno vzpetino .« (Šekli 2007: z 50-51) 1 Ledinska imena, verjetno nastala iz potrebe po natančnem razlikovanju in določanju vaškega ozemlja, so se ohranila v glavnem prek ustnega izročila . Neka- Z tera so bila tudi zapisana, saj so jih od srede 18 . do prve polovice 19 . stoletja, ko so A na podlagi natančne izmere zemljišč nastale katastrske mape (terezijanski kataster p /1748-1756/, jožefinski kataster /1785-1789/, franciscejski kataster /1818-1828/), 1 vanje vnašali državni uradniki . Ozemlje Prekmurja v času vladanja Franca I . ni bilo S zajeto v katastrsko izmero . Tako je najstarejša katastrska mapa za Prekmurje mnogo K mlajša od franciscejske (po letu 1860) ter pomanjkljiva, brez pripadajočih parcelnih 1 protokolov (Ilešič 1950: 12-13) . 5 Zemljepisna imena smo zbirali na terenu, pri čemer so bili naš (ustni) vir do- • mačini . Od pisnih virov smo pregledali (1) katastrske mape in načrte ter topografski o načrt za katastrsko občino Večeslavci; ker so kartografski viri prostorsko omejeni, • vsebujejo samo najpomembnejša ledinska imena, ki poimenujejo večje zemeljske — površine; (2) GERK-e, tj. grafične enote rabe zemljišč kmetijskega gospodarstva;3 (3) jožefinske vojaške zemljevide, tj. najstarejše podrobne zemljevide slovenskih dežel s prevladujočimi slovenskimi zapisi toponimov, ki so nastajali v letih 17631887 . Ozemlje Prekmurja, ki je v času izmere spadalo pod Ogrsko, so kartirali in opisali leta 1874. Barvnim zemljevidom, izdelanim v merilu 1 : 28. 800 in razdeljenim na t i sekcije,4 so bili dodani podrobni topografski opisi Večeslavci so na zemljevidih zapisani s krajevnim imenom Sessldorf oder Vecsislavecz (Rajšp - Serše 2001: 8; I-6), ledinskih imen pa ne najdemo, čeprav je s kart nazorno razvidna podoba pokrajine in čeprav se v opisu h karti5 omenjajo: potok v dolini, ki ob močnem deževju preplavi velik del doline, gozd desno od Sv. Jurija, ki je gosto porasel z visokimi bukvami in hrasti, travniki, ki so le tu in tam močvirni, ter poti v hribe, ki so poškodovane in vedno težavne (navedeno po Rajšp - Serše 2001: 7) . GERK je strnjena površina kmetijskega ali gozdnega zemljišča z isto vrsto dejanske rabe, ki je v uporabi enega kmetijskega gospodarstva Obravnavano naselje je uvrščeno v sekcijo I-6 . Pomembno dopolnilo h kartam so opisi pokrajine in njenih značilnosti, ki jih kartografsko ni bilo mogoče dovolj natančno prikazati 4 Mihaela Koletnik - Zdenka Holsedl, Zemljepisna lastna imena v Večeslavcih 1 Nabor zemljepisnih imen 1 • Zbirka imen je slovarsko urejena; pri veččlenskih imenih je kot iztočnica upoštevan ^ jedrni del imena. Geslo je sestavljeno iz poknjižene iztočnice, ki ji za ločevalnim ^ znakom || sledijo v slovenski dialektološki transkripciji zapisano in onaglašeno narečno ime v osnovni (prvi in drugi, če ta obstaja) slovarski obliki in mestniku ter ^ slovnični podatki o besedi . Temu zapisu sledijo kategorija imena (hdn, mtn, tpn) in ^ etimološki podatki iz DLS, ESSJ I-V, Snoj 2003 in SVI I-II . Zvezdica * označuje, ^ da kazalka ni uresničena kot zemljepisno ime . Bojna || 'Bojna -e, v 'Bojni ž, mtn gozda, njive in travnika; ime ustreza apelativu bojna (Plet. I: 42); na tem območju so v času druge svetovne vojne potekali boji; ostanki treh bunkerjev so vidni še danes . ^ Borovica || Bo'ro\jca -e, v Bo'ro'.jci ž, tpn zaselka in mtn njive ter gozda; ime je iz- ^ peljano iz dnd bor 'Pinus silvestris', svojilne pripone -ov in imenovalniške -ica. *brajda o Za brajdami || Za b'ra\jdami, mtn njive; v imenu se ohranja izposojenka iz furl . bräida 'zaprto obdelano zemljišče, na katerem gojijo trto', to pa iz ben . it. bräida 'majhna posest, majhna najemna posest'; beseda je langob . izvora (ESSJ I: 37) . Breg 11 B're:ik, Bri'ga:, na B're:igi m, mtn travnika; ime ustreza knjiž . apelativu breg 'nagnjen svet, strmina'. Cucekov breg || 'Cüceko/b're:ik, 'Cücekovoga bri'ga:, na 'Cücekovon b're\igi m, ^ mtn travnika; svojilni pridevnik je iz hišnega imena . ^ Frančev breg || F'ro.nco/b're:ik, F'ro.ncovoga bri'ga:, na F'ro.ncovon b're\igi ^ m, mtn njive, travnika in sadovnjaka; svojilni pridevnik je iz osebnega imena ^ lastnika Pintarjev Breg || 'Pi.-ntaro/ B're:ik, 'Pi.ntarovoga Bri'ga:, na 'Pi.ntarovon B're\igi m, tpn zaselka; svojilni pridevnik je iz hišnega imena P^ntar, to pa iz imena poklica iz nem . Fassbinder 'sodar'. Rakov Breg || 'Rako/ B're:ik, 'Räkovoga Bri'ga:, na 'Räkovon B're:igi m, tpn zaselka; svojilni pridevnik je iz priimka lastnika . Sikašev Breg || 'Sikašo/B're:ik, 'Sikašovoga Bri'ga:, na 'Sikašovon B're:igi m, tpn zaselka; svojilni pridevnik je iz hišnega imena . Na bregu || Na b're:igi, mtn njive in travnika . Britof || B'rü.-ito/-ova, na B'rü:itovi m, mtn njiv in travnikov; ime ustreza apelativu br^tof 'pokopališče', izposojenki iz stvnem ./ritho/, srvnem. vritho/, nem. Fried-ho/ (ESSJ I: 45) . Buroševo || 'Bü:rošovo -oga, na 'Bü:rošovon s, mtn njive; ime posesti je izpeljano iz hišnega imena Cerkveno || Cerk'veno -oga, na Cerk'venon s, mtn njive; ime je izpeljano iz apela- tiva cerkev in pomeni nekdanjo cerkveno posest Cuckovo || 'Cü.cekovo -oga, na 'Cü:cekovon s, mtn njive in travnika; ime je tvorje- no iz hišnega imena posestnika in svojilne pripone -ov . Cuncelj || 'Cüncel -cla, na 'Cüncli m, mtn njive, travnika, sadovnjaka in gozda; ime ni jasno . Curek || Cürek -rka,pr 'Cürki m, hdn manjšega potoka; v imenu se ohranja apelativ W curek 'tok, izvir' < cureti 'počasi teči' (SVI I: 106) . Z Črete || Crete, f C'retaj ž mn. , mtn travnika; ime ustreza množinski obliki apelativa 1 čreta 'močviren nižinski svet, porasel s travo in nizkim grmičjem', ki je pogosta toponimična baza v južnoslovanski toponomastiki (SVI I: 121) O Dedijevo || 'De.idijovo -oga, na 'De.idijovon s, mtn njive; ime je izpeljano iz apela- S tiva dedi in svojilne pripone -ov. L Dvorišča || D'vo:urišča -0, vD'vo:uriščaj s mn. , mtn njive; ime ohranja množinsko 0 obliko apelativa dvor^šče . v *Flikaš o N Prek Flikaša || P're:ik F'likaša, mtn njiv in travnika; v predložnem imenu se 1 ohranja hišno ime Fl^kaš . Frčkovo || 'Frčkovo -oga, na 'Frčkovon s, mtn njive in travnika; ime posesti je iz Z hišnega imena . A Gomblice || 'Go.mblce -0, v 'Gomblcaj ž mn. , mtn njiv, travnikov in sadovnjaka; p ime, verjetno nastalo po značilni obliki zemljišča, ki je v primerjavi z okoli- 1 ško parcelizacijo kroglaste oblike, je morda izpeljano iz nar . apelativa gombleg, S gomblek 'brezov cvet' (ESSJ I: 160), izposojenke iz madž . gombolyag 'krogla, K klobčič'. 1 *gomila o 5 Na gomili || Na go'müli, mtn njiv, travnikov in gozda; ime ustreza knjiž. apelati- • vu gom^la 'kup, kup prsti, grob'. *gorica o • Horvatove gorice || Xor'va:tove go'rice, Xor'va:tovij go'ri:ic, f Xor'va:tovij — go'ricaj ž mn. , mtn vinograda; v imenu se ohranja apelativ gor^ca 'mala gora, najvišji trg v kraju; vinograd', manjšalnica na -ica iz gora (ESSJ I: 162, pod gora) Kolmankove gorice || Kol'mo.nkove go'rice, Kol'mo.nkovij go'ri:ic, f Kol'mo.nkovij go'ricaj ž mn. , mtn vinograda; svojilni pridevnik je iz priimka posestnika Lulikove gorice || 'Lü:likove go'rice, 'Lü:likovij go'ri:ic, v 'Lü:likovij go'ricaj ž mn., mtn vinograda; svojilni pridevnik je iz hišnega imena . Pintarjeve gorice || 'Pi:ntarove go'rice, 'Pi:ntarovij go'ri:ic, f 'Pi:ntarovij go'ricaj ž mn . , mtn vinograda; svojilni pridevnik je iz hišnega imena P^ntar, to pa iz imena poklica iz nem . Fassbinder 'sodar'. Roganove gorice || 'Ro.ganove go'rice, 'Ro.ganovij go'ri:ic, v 'Ro.ganovij go'ricaj ž mn., mtn vinograda; svojilni pridevnik je iz priimka posestnika . Vaniševe gorice || 'Va:nišove go'rice, 'Va:nišovij go'ri:ic, v 'Va:nišovij go'ricaj ž mn. , mtn vinograda; svojilni pridevnik je iz hišnega imena . *graba o Balaževa Graba || Ba'la:žova G'räba, Ba'la:žove G'räbe, v Ba'la:žovoj G'räbi ž, tpn zaselka, tudi mtn njive in travnika v tem zaselku; v imenu se ohranja apelativ gräba 'jarek, prekop' iz stvnem . grabo, srvnem . grabe (ESSJ I: 167; SVI I: 192) . Cučeva Graba || 'Cücova G'raba, 'Cücove G'räbe, f'Cücovoj G'räbi ž, tpn zaselka, tudi mtn njive, travnika in gozda v tem zaselku; svojilni pridevnik je iz ^ hišnega imena Marčeve grabe || 'Märčove g'räbe, 'Märčovij glra:p, v 'Märčovij g'räbaj ž mn. , ® mtn njiv, travnika, sadovnjaka in gozda; svojilni pridevnik je iz hišnega imena. Mencingarjeve Grabe || 'Me:ncingarove G'räbe, 'Me:ncingarovij G'ra:p, v ^ 'Me:ncingarovij G'räbaj ž mn. , tpn zaselka, tudi mtn njiv, travnikov, sadovnjaka, vinograda in gozda v tem zaselku; svojilni pridevnik je iz priimka . Perševe Grabe || 'Peršove G'räbe, 'Peršovij G'ra:p, f'Peršovij G'räbaj ž mn. , tpn zaselka, tudi mtn njiv, travnika, sadovnjaka in gozda v tem zaselku; svojilni pridevnik je iz hišnega imena Sabolove grabe || Sa'bo:ulove g'räbe, Sa'bo:ulovij g'ra:p, f Sa'bo:ulovij g'räbaj ž mn . , mtn travnikov; svojilni pridevnik je iz hišnega imena . ^ Za grabami || Za g'räbami, mtn njive . ^ Grajke || G'ra:jke -0, v G'ra:jkaj ž mn. , mtn njive; v imenu se ohranja množinska oblika apelativa gräjka 'die Umzäunung' (Plet. I: 243); najstarejši splošnoslo-vanski pomen glagola grad^ti, ohranjen v ograd^ti, ograjati, ograjevati, je 'postavljati ograjo' (ESSJ I: 168) . Gres || G're:is -a, na G're:isi m, tpn zaselka, tudi mtn njiv, travnika in sadovnjaka v tem zaselku; v imenu se ohranja apelativ gres iz srvnem . grie^ 'pesek, prod, grobo mleto žito'; pomen 'pesek' je znan samo na severovzhodu slovenskega jezikovnega prostora (ESSJ I: 175) . ^ * jablana o ^ Pri jablanah || Pr jab'la:naj, mtn njive; v predložnem imenu se ohranja dnd ^ jablan(a) 'Pirus malus' . W Jarek || '3a:rek -rka,pr '3a:rki m, hdn manjšega potoka; v imenu se ohranja knjiž . ^ apelativ jarek 'v zemljo narejena ožja podolgovata vdolbina'; jarek je pogosto ime manjših vodnih tokov, predvsem umetno izkopanih (SVI I: 234) . Pri Jarku || Pr '3a:rki, mtn travnika . Jeruzalem || Ge'ru:zalen -a, v Ge'ru:zalemi m, tpn zaselka; ime je nastalo s prenosom prispodobe Jezusovega trpljenja v Jeruzalemu; med leti 1941-1945 je prav iz tega vaškega zaselka odšlo v vojno največ moških; tudi mtn njiv, travnikov, gozda, sadovnjaka in vinograda v tem zaselku Jolšje || '3o:uške -a, v '3o:uški s, mtn gozda; zbirno ime na -je iz nar. dnd za knjiž . jelša 'Alnus'; Bezlaj (ESSJ I: 226; SVI II: 60) navaja, da sta obliki olša (< pslo-van. *dlbša) in jelša (< pslovan. *jelbša) sporadično razširjeni po vsem slovenskem ozemlju, prva zlasti na Koroškem, vzhodnem Štajerskem in v Prekmurju . Celčevo jolšje || 'Ce.ucovo 'jo:uške, 'Ce:ucovoga 'jo:uška, f 'Ce:ucovon 'jo:uški s, mtn gozda; svojilni pridevnik je iz priimka lastnika . Filipovo jolšje || 'Filipovo 'jo:uške, 'Filipovoga 'jo:uška, f'Filipovon 'jo:uški s, mtn gozda; svojilni pridevnik je iz osebnega imena Jolšje pri Flikašu || '3o:uške pr F'likaši s, mtn gozda; v krajevnem določilu se ohranja hišno ime . Z Popovo jolšje || 'Pgpovo 'jo:uške, 'Pgpovoga 'jo:uška, f'Pgpovon 'jo:uški s, W mtn gozda; svojilni pridevnik je s svojilno pripono -ov izpeljan iz apelativapdp N 'duhovnik', izposojenke iz stvnem.pfaffo 'duhovnik'; beseda je gr. izvora (ESSJ 1 III: 86) . ^ Rajsarjevo jolšje || 'Ra.jsarovo 'jo:uške, 'Ra.jsarovoga 'jo:uška, v 'Ra.jsarovon O 'jo:uški s, mtn gozda; svojilni pridevnik je iz hišnega imena . S Jožkino || '3o:uškino -oga, na '3o:uškinon s, mtn gozda; ime posesti je tvorjeno iz L hišnega imena, to pa iz osebnega imena lastnika . 0 Kalvarija || Kal'va:rija -e, na Kal'va:riji ž, mtn travnikov in gozda na manjši vzpe-v tini; ime ustreza apelativu kalvarija 'veliko trpljenje, bolečina'. Krčevine || Kr'čg:nje, na Kr'čg:njaj ž mn . , mtn njiv; v imenu se ohranja množinska oblika knjiž. apelativa krčev^na 'zemljišče, s katerega je odstranjeno grmovje, drevje, zlasti gozd', ki je razširjen zlasti v vzhodnem slovenskem jezikovnem Z prostoru (Štajerska, Dolenjska) (SVI I: 301) . A *križ o p Pri križu || Pr k'ri:iži, mtn njive; v predložnem imenu se ohranja apelativ kr^ž. 1 *krtovinjak o S Na krtovinjaku || Na krto'fi:njeki, mtn travnika; v imenu se ohranja nar . oblika K apelativa krtov^njak 'krtina' (prim . Novak 1996: 67) . 1 Ledava || 'Ledava -e, pr 'Ledavi ž, hdn potoka (levi pritok Mure); 1208 ad aquam 5 Lyndwa, 1232 ad fluvium Lyndua, ad alium fluvium Lindua, 1265 Chernech • iuxta Linduam, 1323 inter fluvios Lyndua et Mura, 1339 prope fluuim Lindua, o 1366 iuxta fluuium Lindwa, 1381 iuxta fluuium Lyndua, 1389 a parte fluuij Lyn- • duauize (Zelko 1982: 54); etimolgija imena ni dokončno pojasnjena . 6 — Pri Ledavi || Pr 'Ledavi, mtn njiv in travnikov; ime posesti je povzeto po vodnem imenu Ledavsko || 'Ledafsko -oga, na 'Ledafskon s, mtn njive; ime posesti je v zvezi z vodnim imenom Ledava *les o Barin les || 'Ba.rin 'le\is, 'Ba.rinoga li'sa:, v 'Ba.rinon 'le\isi m, mtn gozda; v imenu se ohranja knjiž . apelativ les < pslovan. *lesb z domnevnim prvotnim pomenom *'zapuščeno, ne več obdelano zemljišče, na katerem je pognalo grmičevje' (SES: 352); svojilni pridevnik je izpeljan iz hišnega imena, to pa iz osebnega imena Bara . Batjanov les || 'Bätjanof'le\is, 'Bätjanovoga li'sa:, v 'Bätjanovon 'le:isi m, mtn gozda; svojilni pridevnik je izpeljan iz hišnega imena. Debeljakov les || Debe'la:kof 'le:is, Debe'la.kovoga li'sa:, v Debe'la.kovon 'le\isi m, mtn gozda; svojilni pridevnik je izpeljan iz hišnega imena . Kelemina je prvi zapis Linddolves rekonstruiral v *Lindolfesbach, kar bi dalo sloven . Ledava, Lendava in nem. *Lindenbach ^ Limbach. To mnenje je sprejel tudi Ramovš, Steinhauser pa madž . Lendava in nem. Limbach izvaja iz sloven. *Lindava, kar naj bi bilo iz srvnem. *Lindache, Lindä. Kniezsa trdi, da je slovensko in madžarsko ime iz osnove lqdo, nemško ime pa glasoslovno ne more biti izvedeno iz slovenskega, razen če ni ljudskoeti-mološko popačeno . Bezlaj meni, da je v imenu Lendava ohranjen nosnik pod vplivom madžarskega uradnega imena in da je verjetnejša Steinhauserjeva razlaga (SVI I: 332-333) . 6 Flisarjev les || F'li.saro/'le:is, F'li:sarovoga li'sa:,/ F'li:sarovon 'le:isi m, mtn gozda; svojilni pridevnik je izpeljan iz priimka posestnika . ^ Frčkov les || 'Frčko/'le:is, 'Frčkovoga li'sa:, /'Frčkovon 'le:isi m, mtn gozda; § svojilni pridevnik je izpeljan iz hišnega imena . ® Linkašev les || 'Li.-nkašo/'le:is, 'Li:nkašovoga li'sa:, v 'Li:nkašovon 'le:isi m, mtn gozda; svojilni pridevnik je izpeljan iz hišnega imena . ^ Mačkov les || 'Ma.-čko/ 'le:is, 'Ma:čkovoga li'sa:, v 'Ma:čkovon 'le:isi m, mtn gozda; svojilni pridevnik je izpeljan iz hišnega imena . Marinkašev les || Ma'ri:nkašof 'le:is, Ma'ri:nkašovoga li'sa:, v Ma'ri:nkašovon 'le:isi m, mtn gozda; svojilni pridevnik je izpeljan iz hišnega imena . Pintarjev les || 'Pi.-ntaro/'le:is, 'Pi.ntarovoga li'sa:,/'Pi:ntarovon 'le:isi m, mtn gozda; svojilni pridevnik je iz izpeljan hišnega imena, to pa iz imena poklica p^ntar 'sodar' iz nem. Fassbinder 'isto'. ^ Pozvekov les || Poz've.-iko/'le:is, Poz've.ikovoga li'sa:,/ Poz've:ikovon 'le:isi m, ^ mtn gozda; svojilni pridevnik je izpeljan iz hišnega imena . Putarjev les || 'Pü.-taro/'le:is, 'Pü. tarovoga li'sa:, / 'Pü:tarovon 'le:isi m, mtn gozda; svojilni pridevnik je izpeljan iz hišnega imena. Reckov les || 'Re.-icko/ 'le:is, 'Re.ickovoga li'sa:, v 'Re.ickovon 'le:isi m, mtn gozda; svojilni pridevnik je izpeljan iz priimka posestnika . Šavrijev les || 'Ša:urijof'le:is, 'Ša:urijovoga li'sa:,/'Ša:urijovon 'le:isi m, mtn gozda; svojilni pridevnik je izpeljan iz hišnega imena. Šoštarjev les || 'Šo.-uštaro/'le:is, 'Šo:uštarovoga li'sa:,/'Šo:uštarovon 'le:isi m, ^^ mtn gozda; svojilni pridevnik je iz hišnega imena, to pa iz imena poklica šoštar ^ 'čevljar' iz srvnem. schuohster 'isto', nem . Schuster 'isto' (SES: 745; DLS: ^ 222) *Lulik o ^ Pri Luliku || Pr 'Lü:liki, mtn njive in travnika; predložno ime je tvorjeno iz hišnega imena Madžarovo || 'Mäjarovo -oga, na 'Mäjarovon s, mtn njiv; ime je tvorjeno iz priimka Madžar in svojilne pripone -ov; priimek je iz enakoglasnega etnika . *Marčevo o Na Marčevem || Na 'Marčovon, mtn njive, travnika, sadovnjaka in gozda; ime posesti je tvorjeno iz hišnega imena . *meja o Pri meji || Pr 'me\ji, mtn njive; v predložnem imenu se ohranja apelativ meja 'črta, ki ločuje, razmejuje ozemlja zemljišča, parcele' (SSKJ: 537) . *Miškovo o Na Miškovem || Na 'Miškovon, mtn njive; ime posesti M^škovo je tvorjeno iz hišnega imena, to pa iz osebnega imena M^ško. Mlinščica || M'li:nščica -e,pr M'li:nščici ž, hdn umetno narejenega pritoka Ledave; ime ustreza apelativu ml^nščica 'del potoka ali reke, speljan k mlinu' (SSKJ: 562; Plet. I: 587), izpeljanim iz apelativa mlin < lat. mulinum, ki je pogosta imenska baza (SVI II: 26) Pri Mlinščici || Pr M'li:nščici, mtn njive in travnika; ime posesti je povzeto po vodnem imenu z Mihaela Koletnik - Zdenka Holsedl, Zemljepisna lastna imena v Večeslavcih J *most o W Pri malem mostu || Pr 'ma:lon 'mo:usti, mtn njive; v imenu se ohranja apelativ most 1 Pri velikem mostu || Pr 'velkon 'mo:usti, mtn njiv in travnika . Mrlinšček || Mr'linšček -a, na Mr'linščeki m, mtn gozda; ime je tvorjeno iz apelativa O mrl^na 'das Aas' (Plet. I: 607); na teh zemljiščih ali v njihovi bližini so nekdaj S pokopavali poginule živali . L *njiva o 0 Baraševa njiva || 'Ba.rašova n'jiva, 'Ba.rašove njive, na 'Ba.rašovoj n'jivi ž, v mtn njive; v imenu se ohranja apelativ nj^va 'del zemljišča za gojenje kulturnih, krmnih rastlin' (SSKJ: 685); svojilni pridevnik je iz hišnega imena . Debeljakova njiva || Debe'la:kova n'jiva, Debe'la:kove n'jive, na Debe'la.kovoj n'jivi ž, mtn njive; svojilni pridevnik je iz hišnega imena . Z Dolga njiva || 'Du:uga n'jiva, 'Du:uge n'jive, na 'Du:ugoj n'jivi ž, mtn njive; po A Ilešiču (1950: 38) je Dolga njiva osrednje, morda najstarejše in najplodnejše p polje v vasi . 1 Hajdinjakova njiva || Xajdin'ja:kova n'jiva, Xajdin'ja:kove n'jive, na S Xajdin'ja:kovoj n'jivi ž, mtn njive; svojilni pridevnik je iz priimka posestnika . K Marinkaševa njiva || Ma'ri:nkašova n'jiva, Ma'ri:nkašove n'jive, na 1 Ma'ri:nkašovoj n'jivi ž, mtn njive; svojilni pridevnik je iz hišnega imena . 5 Nemčeva njiva || 'Nencova n'jiva, 'Nencove n'jive, na 'Nencovoj n'jivi ž, mtn • njive; svojilni pridevnik je iz hišnega imena . o Putarjeve njive || 'Pü:tarove n'jive, 'Pü:tarovij n'ji:f, f/na 'Pü:tarovij n'jivaj ž • mn . , mtn njiv; svojilni pridevnik je iz hišnega imena . — Tišlarjeva njiva || 'Tišlarova n'jiva, 'Tišlarove n'jive, na 'Tišlarovoj n'jivi ž, mtn njive; svojilni pridevnik je iz hišnega imena, to pa iz imena poklica iz nem . Tischler 'mizar'. Ungarjeve njive || 'Ungarove n'jive, 'Ungarovij n'ji:f, na 'Ungarovij n'jivaj ž mn . , mtn njiv; svojilni pridevnik je iz hišnega imena . Žeponova njiva || Že'ponova n'jiva, Že'ponove n'jive, na Že'ponovoj n'jivi ž, mtn njive; svojilni pridevnik je iz hišnega imena . Ograd || 'Ograt -da, v 'Ogradi m, mtn njive in travnika; ime ustreza apelativu ograd 'plot, ograja' (ESSJ I: 168) . *oreh o Pri orehu || Pr o'reji, mtn njive; v predložnem imenu se ohranja dnd dreh 'Ju-glans regia' (ESSJ II: 253; SVI II: 63) . *Perš o Pri Peršu || Pr 'Perši, mtn njive; predložno ime je tvorjeno iz hišnega imena. Pintarjevo || 'Pi.ntarovo -oga, na 'Pi.ntarovon s, mtn njive; ime je tvorjeno iz hišnega imena P^ntar, to pa iz imena poklica iz nem . Fassbinder 'sodar'. *plot o Za plotom || Za p'lo:uton, mtn njive; v predložnem imenu se ohranja apelativ plot 'ograja' (ESSJ iii: 61) . Poldekovo || 'Po.ldekovo -oga, na 'Po.ldekovon s, mtn njive in travnika; ime je tvorjeno iz hišnega imena, to pa iz osebnega imena Polde . Pusta || 'Pu:sta -e, f'Pu:sti ž, tpn zaselka in mtn njiv ter travnika v tem zaselku; ime ustreza apelativu pusta 'neobdelana zemlja', ki ga Bezlaj izvaja iz osnove ^ *pusth 'neobljuden, nerodoviten, zapuščen' (SVI II: 127) . § *pušča o ® V puščah 11 F pü:iščaj, mtn njive; v imenu se ohranja nar . oblika apelativapušča 'neobdelana zemlja' (ESSJ III: 137, podpust^ti■; SVI II: 128, 129) . Rastike || Ras'tike, Ras'ti:k, v Ras'tikaj ž mn . , tpn zaselka, tudi mtn njiv, travnikov, vinograda in gozda v tem zaselku; v imenu se ohranja množinska oblika apelativa rast^ka 'rastlina, trava' (ESSJ III: 152, pod rasti). *Riftar o Pri Riftarju || Pr 'Riftari, mtn njive; ime je tvorjeno iz hišnega imena R^ftar . Riftarjevo || 'Riftarovo, 'Riftarovoga, na 'Riftarovon s, mtn njiv in travnika; ime posesti je tvorjeno iz hišnega imena R^ftar in svojilne pripone -ov. ^ *rom o ^ Ober roma || 'Ober 'roma, mtn njive in travnika nad domačo hišo; v imenu se domnevno ohranja apelativ hräm 'kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji' (SSKJ: 282); Snoj (2003 : 210) besedo izvaja iz stcslovan. xramh 'hiša, šotor, tempelj', pslovan . *xörmh (ali *xörmh) s prvotnim verjetnim pomenom *'iz živalskih kož narejen šotor'. Za romom || Za 'romon, mtn njive in travnika za domačo hišo . Rompovci || 'Ro.mpofci, z 'Ro. mpovec, v 'Ro. mpofci in v 'Ro.mpofcaj m mn . , tpn zaselka, tudi mtn njive, travnika, sadovnjaka, vinograda in gozda; v imenu se ^ ohranja apelativ rampa 'zapornica', kar je izposojenka iz nem . Rampe, to pa iz ^ frc rampe 'rampa, ograja' (SES 601); zapornica v tem zaselku je v času Avstro-Ogrske ločevala avstrijski in ogrski del monarhije . W * sliva o Pri slivah || Pr s'livaj, mtn njive; v predložnem imenu se ohranja dnd sl^va 'Prunus'. *srce o V srcih || Fsr'ca:j, mtn njive; v predložnem imenu, verjetno nastalem po značilni obliki zemljišča, ki je v primerjavi z okoliško parcelizacijo srčaste oblike, se ohranja apelativ srce . *Šajt o Pri Šajtu || Pr 'Säjti, mtn njive; predložno ime je tvorjeno iz hišnega imena . *štala Za štalo || Za š'tälo, mtn njive; v predložnem imenu se ohranja apelativ štala, izposojenka iz srvnem. stal, -lles 'prostor za živino, hlev' (DLS: 227) ali it. stalla 'ograjen in pokrit prostor za živino' (ESSJ IV: 105); po Snoju (2003: 739) je beseda prevzeta iz it . stalla 'hlev', izposojenke iz germ . *stala-, iz česar je stvnem . stal 'hlev'. Šulpan || 'Šu:lpan -a, f'Šu:lpani m, mtn njiv; ime je nejasno. *travnik o Hartnerjevi travniki || 'Xa:rtnerovi t'ra:vniki, 'Xa:rtnerovij t'ra:vnikof, na 'Xa:rtnerovij t'ra:vnikaj m mn. , mtn travnikov; v imenu se ohranja množinska oblika apelativa travnik; svojilni pridevnik je iz priimka. Pintarjevi travniki 11 'Pi:ntarovi t'ra:vniki, 'Pi:ntarovij t'ra:vnikof, na 'Pi:ntarovij W t'ra:vnikaj m mn . , mtn travnikov; svojilni pridevnik je iz hišnega imena P^ntar, to pa iz imena poklica iz nem Fassbinder 'sodar' 1 *uta o Za uto || Za 'ütof, mtn njive; v predložnem imenu se ohranja apelativ uta 'lopa', O izposojenka iz stvnem . hutt(e)a ali srvnem . hütte 'koča, šotor, stojnica, talilnica S rude' (ESSJ IV: 270) . L Vaniševo || 'Va:nišovo -oga, na 'Va:nišovon s, mtn njive in travnika; ime posesti je 0 tvorjeno iz hišnega imena in svojilne pripone -ov . v Varaš || 'Va:raš -a, v 'Va:raši m, tpn zaselka; ime ustreza apelativu varaš 'mesto', z izposojenki iz madž . varos, varas 'mesto' (ESSJ IV: 283) . 1 Vas || 'Ve:is -i, v 'Ve:isi ž, tpn zaselka, tudi mtn njiv, travnikov in sadovnjaka v tem zaselku; ime ustreza apelativu vas 'navadno manjše naselje, katerega prebivalci Z se ukvarjajo večinoma s kmetijstvom' (SSKJ: 1491) . A Večeslavci || Ve'če:slafci, z Ve'če:slavec, v Ve'če:slafci in v Ve'če:slafcaj m mn. , tpn p razloženega naselja na obeh straneh Ledave ob cesti Gederovci-Sotina; 1365 1 Wenchezlaufolua (Venčeslavova vas), 1366 Gyurgfiamyklowsfalua (Jurijevega Mikloša vas) al nom Gezloufalua (Česlavova vas)7 (Zelko 1982: 92), 1698 K Veczezlovecz, Vecseszlavecz (Zelko 1996: 75), 1874 Sessldorf oder Vecsisla-1 vecz (Rajšp - Serše 2001: 8; I-6); Večeslavčarje || Ve'če:slafčarge; večeslavski 5 || ve'če:slafski . • Vince || 'Vi:nce -a, na 'Vi:nci s, tpn zaselka, tudi mtn njiv, travnika in gozda v tem o zaselku; ime je manjšalnica iz apelativa v^no . 9 *vrh o — Rakov vrh || 'Räkofvr:, 'Räkovoga 'vr:ja, na 'Räkovon 'vr:ji m, mtn njive, vinograda in gozda; v imenu se ohranja apelativ vrh . *zavetje o Za zavetjem || Za 'za:vitjon, mtn sadovnjaka; v imenu se ohranja nar. apelativ zavitje 'zavetje' (Novak 1996: 176; ESSJ IV: 395, pod zavet I; prim . tudi veti I) za knjiž . zavetje 'kraj, prostor, zavarovan pred vetrom' (SSKJ: 1639) . Žlak || t'läk -a, na t'läki m, mtn njiv; ime ustreza apelativu žldk 'spodnji, nasuti rob zlasti vinograda' ali 'kolosek, pot; čistina, jasa', izposojenki iz srvnem . slac 'širok jarek na vznožju vinske gorice, kamor odteka voda; pot; s poseko narejena čistina, jasa' (ESSJ IV: 462; Novak 1996: 183) . Zbrana imena so zvečina izvorno slovenska, v podstavi nekaterih pa so tudi v časovno različnih jezikovnozgodovinskih obdobjih prevzete besede iz stičnih jezikov, zlasti iz nemščine . Najstarejše občnoimenske nemške izposojenke, ki so se v prek-murščini tudi polastnoimenile, segajo v starovisokonemško oz alpskoslovansko obdobje . S stališča sodobnega slovenskega knjižnega jezika so označene kot narečne (uta), narečne vzhodne (graba) ali nižje pogovorne (britof). Srednjevisoko-nemške izposojenke (do 13 . stoletja) in poznejše izposojenke, predvsem iz bavarske Morda sta s tema imenoma označeni naselbini Pertoča in Večeslavci; Gezlou (Česlav) je okrajšana oblika od Večeslav (Zelko 1982: 92) . nemščine, so bile sprejete v knjižni jezik kot nižje pogovorne (štala) ali narečne ^^ vzhodne (žlak), nekatere pa živijo samo v narečju (gres). Iz madžarščine je prevzeta beseda varaš, zelo stara romanska izposojenka je mlin, brajda je langob . izvora. ^ o 2 2 Jezikovne značilnosti imen ter njihova tipologija 5 2.1 Obravnavano področje se uvršča h goričkemu prekmurskemu podnarečju, kar se odraža tudi v glasoslovnih in oblikoslovnih značilnostih zbranih imen Na-rečnost na glasoslovni ravnini se kaže v odrazu ü za u in i v položaju pred l - Cürek, ^ Za 'ütof, Na go'müli, v odrazu u:u za I - 'Du:uga njiva, v odrazu e:i za stalno dolgi polglasnik: 'Ve:is, e:i za stalno dolgi jat: B're:ik, 'De.idijovo in o:u za stalno dolgi o - Pr 'velkon 'mo:usti, Za p'lo:uton; staroakutirani a v zadnjem in nezadnjem be- ^ sednem zlogu je ostal kratek in zaokrožen: Za g'räbami. V zapisanih imenih je -lj- ^ otrdel v -l- - Cüncel, -nj- je ohranjen: Na krto'/i-.njeki, enako tudi -šč- - D'vo:urišča, Mr'linšček. v v položaju pred nezvenečim nezvočnikom ter na koncu besede izgubi zven in se premenjuje s -/- 'Pi.-ntaro/B're:ik, Fsr'ca:j, j se v položaju pred zadnjimi samoglasniki izgovarja kot j - Pr jab'la:naj, '3a:rek, v položaju pred sprednjimi samoglasniki pa kot g - Ge'ru:zalen ali k (v položaju za nezvenečim soglasnikom): '3o:uške. Prim . še: -vi- > -j- - Bo'ro:jca, x ~ j ~ 0 - Pr o'reji, Räko/'vr:, -m > -n - Na 'Märčovon, Za 'za:vitjon. Narečnost na oblikoslovni ravnini se kaže v končnici -i v mest . ed. m . sp . : ^ Na b're:igi, Pr '3a:rki, v posplošeni mestniški množinski končnici -aj (< -ax) - Pr ^ jab'la:naj, v moškospolski mestniški pridevniški končnici -on za knjižno -em - na ^ 'Sikašovon B're:igi in ženskospolski mestniški pridevniški končnici -oj za knjižno ^ -i -/'Cücovoj G'räbi; preglasa -o- v -e- za soglasniki c j č ž š ni, tudi podaljšave ^ osnove na -r ne . 2.2 Zbrana zemljepisna imena so enobesedna, in to samoedninska, npr . : Bo'ro\jca, B're:ik, 'Cürek, G're:is, 'Ograt, 'Pu:sta, ali samomnožinska, npr. Crete, 'Go:mblce, G'ra:jke, Kr'čo:nje, saj se nanašajo na zemljepisni objekt, pojmovan kot celoto,8 ter večbesedna Enobesedna so netvogena, npr . 'Bojna, B're:ik, 'Ve:is, ali tvogena: (a) izpeljanke z moškospolskimi, ženskospolskimi in srednjespolskimi priponami: -0 - 'Ograt, -šček - Mr'linšček; -a - 'Pu:sta, -ica - Bo'ro.jca, M'li:nščica, -ice - 'Go:mblce, -ike - Ras'tike, -ovine - Kr'čo:nje (< Krčevine); -ce - 'Vi:nce, -išča - D'vo:urišča, -je -'3o:uške; (b) konverzija/posamostaljeni pridevniki: Cerk'veno, Leda/sko, 'Mäjarovo. Večbesedna imena so: (1) samostalniške besedne zveze s pridevniškim določilom: (a) kakovostni pridevnik + samostalnik: 'Du:uga njiva; (b) svojilni pridevnik na -ov, -in + samostalnik: Xor'va:tove go'rice, 'Filipovo 'jo:uške, 'Ba.rin 'le\is; (2) besedne zveze iz samostalnika (ali samostalniške besedne zveze z levim pridevniškim določilom) in predloga: Na b're:igi, 'Ober 'roma, P're:ikF'likasa, Pr o'reji, Za b'ra'.jdami; Pr Gl. Šivic Dular 1988: 231 . 8 'ma:lon 'mo:usti, Pr 'velkon 'mo:usti; (3) samostalniške besedne zveze z neujemalnim W predložnim samostalniškim prilastkom: '3o:uške pr F'likaši. Z 1 2.3 Glede na motivacijsko podstavo je zbrana imena mogoče razvrstiti v več pomenskih skupin . Navadno se je namreč polastnoimenilo občno besedje, ki označu-O je: (1) namembnost, izrabo zemljišča: ('Ro:ganove) go'rice, (Ma'ri:nkašova) n'jiva, S 'Ograt, ('Xa:rtnerovi) t'ra:vniki; (2) naravne objekte v bližini; ta imena so večinoma L predložna: Za g'räbami, Pr 'Ledavi; (3) umetne objekte v bližini: (a) stanovanjske: 0 'Ober 'roma, Za 'romon, (b) gospodarske: Za š'tälo, Za 'ütof, (c) sakralne: Pr k'ri:iži, v (č) vrsto kultiviranega zemljišča: Za b'ra\jdami, (d) komunikacije: Pr 'ma:lon N 'mo:usti, Pr 'velkon 'mo:usti; imena te skupine so izključno predložna; (4) umetne 1 objekte na parceli ali tik ob njej: B'rü:itof; (5) reliefne značilnosti površja: B're:ik, ('Ro:ganove) go'rice, (Sa'bo:ulove) g'räbe; Na b're:igi, Na go'müli; (6) kakovost zem- Z ljišča; ledinska imena izražajo kakovost poimenovanega zemljišča, zlasti njegove A slabosti: 'Pu.sta, F 'pü:iščaj•; (7) vrsto, značilnost tal; iz nekaterih imen lahko raz-p beremo značilnosti zemljišča, njegovo sestavo: Crete, G're:is; (8) način kultivira-1 nja zemljišča; imena kažejo na postopek pri spremembi nekultiviranega zemljišča S v kultivirano: Kr'čo:nje; (9) razsežnosti in razmerja v prostoru: (a) razmerje dolg K - kratek: 'Du:uga n'jiva; (b) prostorsko razmerje izraža tudi ime Pr 'me\ji; (10) ra-1 stline; imena rastlinskega izvora so vezana pretežno na gozdna drevesa: Bo'ro\jca, 5 '3o:uške, manj je imen, poimenovanih po kulturnih rastlinah: 'Vi:nce; Pr o'reji, Pr • s'livaj; (11) nekdanjo poljsko razdelitev: G'ra:jke, 'Ograt. Zemljišča so pogosto poo imenovana tudi po lastniku sosednjega posestva ali domačije; v tej vlogi se naj- • večkrat pojavljajo domača hišna imena, in to najpogosteje v zvezi s predlogom — pri - Pr 'Lü:liki, Pr 'Perši, P're:ik F'likaša, ter pripadništvu ali lastništvu (nekdanji ali sedanji lastniki, ki so dali zemljišča v najem ali zakup); parcele so poimenovane s posamostaljenimi pridevniki: '3o:uškino, 'Frčkovo, 'Va:nišovo, v predložni rabi opravlja to funkcijo predlog na - Na 'Märčovon, Na 'Miškovon, veliko pa je tudi dvobesednih imen, katerih samostalniška odnosnica ob svojilnem pridevniku označuje predvsem vrsto zemljišča: F'ro. ncof b're:ik, 'Ro.ganove go'rice, 'Märčove g'räbe, Debe'la:kof'le:is, Xajdin'ja:kova n'jiva, 'Pi:ntarovi t'ra:vniki; opaziti je poimenovanje po lastništvu bližnjih sorodnikov: 'De.idijovo, lastniški značaj pa ima tudi ime Cerk'veno (zemljišče, ki je nekdaj pripadalo Cerkvi) . Posamezne parcele so poimenovalno vezane na prisotnost vode: 'Cürek, poimenujejo se tudi po obliki: F sr'ca:j, 'Go.mblce ter po nekdanjih dogodkih in rabi: 'Bojna, Mr'linšček, 'Ro.mpofci. 3 Sklep Ledinska imena so tesno povezana z zgodovinskimi, družbenimi, geografskimi in naravoslovnimi značilnostmi okolja . Zaradi spreminjajočega se načina življenja, opuščanja kmetovanja in vse manjše navezanosti ljudi na zemljo hitro tonejo v pozabo . Danes jih dobro poznajo le še govorci najstarejše generacije, govorci mlajše generacije pa sploh ne več, zato bi jih bilo treba čim prej zbrati in zapisati, dokler je to sploh še mogoče Mihaela Koletnik - Zdenka Holsedl, Zemljepisna lastna imena v Večeslavcih Okrajšave 1 • Okrajšave jezikov so take kot v Snoj (2003): ben . - beneško, frc . - francosko, furl . - ^^ furlansko, germ . - germansko, gr . - starogrško, it . - italijansko, knjiž . - knjižno, lat . - latinsko, langob . - langobardsko, madž . - madžarsko, nar . - narečno, nem . - nemško, pslovan . - praslovansko, sloven . - slovensko, srvnem . - srednjevisokonemško, ^ stcslovan. - starocerkvenoslovansko, stvnem. - starovisokonemško . - Drugo: dnd ^ - dendronim, hdn - hidronim, vodno ime, mtn - mikrotoponim, ledinsko ime, tpn ^ - toponim, naselbinsko ime . Viri in literatura Z Bezlaj 2003 = France Bezlaj, Zbrani jezikoslovni spisi I-II, ur. Metka Furlan, Ljubljana: ZRC SAZU, 2003. Čop 2002 = Dušan Čop, Gorska, terenska (ledinska) in vodna imena v Sloveniji, Jezikoslovni zapiski 8 (2002), št . 2, 93-108. DLS = Hildegard Striedter-Temps, Deutsche Lehnwörter im Slovenischen, Berlin: Osteuropa-Institut, 1963. ESSJ I-V = France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I-V, Ljubljana: Mladinska knjiga - SAZU - ZRC SAZU, 1976, 1982, 1995, 2005, 2007. Holsedl 2006 = Zdenka Holsedl, Ledinska in hišna imena v vasi Večeslavci: di- ^ plomsko delo, Maribor: Pedagoška fakulteta, 2006 Ilešič 1950 = Svetozar Ilešič, Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem, Ljubljana: ^ SAZU, 1950. W Jakopin idr . 1985 = Franc Jakopin idr . , Slovenska krajevna imena, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1985 . Koletnik 2007 = Mihaela Koletnik, Krajevna imena v izbranih naseljih občine Rogašovci, Razprave drugega razreda SAZU 20, Ljubljana: SAZU, 2007, 95-114. Koletnik 2008 = Mihaela Koletnik, O prekmurskih mikrotoponimih, Slavistična revija 56 (2008), št 2, 75-86 Majdič 2004 = Viktor Majdič, Ledinska imena zahodnega dela občine Šentjur pri Celju, v: Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika - slovenska zemljepisna imena, Maribor: Društvo Pleteršnikova domačija Pišece - SD Slovenije, 2004, 170-180. Melik 1963 = Anton Melik, Potek poselitve v luči krajevnih imen, v: Slovenija 1, Ljubljana: Slovenska matica, 1963, 307-308. Merku 2006 = Pavle Merku, Krajevno imenoslovje na slovenskem zahodu, Ljubljana: ZRC SAZU, 2006. Novak 1996 = Franc Novak, Slovar beltinskega prekmurskega govora, priredil in uredil Vilko Novak, Murska Sobota: Pomurska založba, 21996 [11985, 32009] . Orožen Adamič - Perko 1995 = Milan Orožen Adamič - Drago Perko (ur. ), Krajevni leksikon Slovenije, Ljubljana: DZS, 1995 . Z Plet. I-II = Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar I-II, ur . Metka Furlan, LjubE ljana: ZRC SAZU, 2006. N Rajšp - Serše 2001 = Vincenc Rajšp - Aleksandra Serše, Slovenija na vojaškem 1 zemljevidu 1763-1787 7: Opisi, Ljubljana: SAZU, 2001. ^ Snoj 2003 = Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana: Mladinska knjiga, o 2003. S Snoj 2006 = Marko Snoj, O tujkah in izposojenkah v slovenskem jeziku, Slavistična L revija 54 (2006), posebna številka, 343-349. 0 SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana: DZS, 1995 . v SVI I-II = France Bezlaj, Slovenska vodna imena I-II, Ljubljana: SAZU, 1956, 1962. Šekli 2006 = Matej Šekli, Strukturni tipi ledinskih imen v kraju Livek in njegovi okolici, v: Jezikovna predanost: akademiku prof. dr. Jožetu Toporišiču ob Z 80-letnici, ur. Marko Jesenšek - Zinka Zorko, Maribor: SD Maribor - Ljub- A ljana: SAZU, 2006 (Zora 44), 477-491. p Šekli 2007 = Matej Šekli, Imenje v kraju Šalovci, v: Etnološki raziskovalni tabor 1 Šalovci 2007: zbornik prispevkov, Murska Sobota: Zveza za tehnično kulturo S - RC ZOTKS, 2007. K Šekli 2007a = Matej Šekli, Ljudskozemljepisno izrazje v topoleksemih ledinskega 1 imenja na Livškem, v: Razvoj slovenskega strokovnega jezika, Ljubljana: 5 Filozofska fakulteta, 2007 (Obdobja 24), 515-530. Šekli 2008 = Matej Šekli, Zemljepisna in osebna lastna imena v kraju Livek in o njegcvi okolici, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008 (Linguistica et • philologica 22) . — Šivic-Dular 1988 = Alenka Šivic-Dular, Besedotvorne vrste slovenskih zemljepisnih imen na gradivu do leta 1500, v: Srednji vek v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1988 (Obdobja 10), 229-244. Škofic 2004 = Jožica Škofic, Zemljepisna lastna imena na Dobravah med dolinama Lipnice in Savne, v: Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika - slovenska zemljepisna imena, Maribor: Društvo Pleteršnikova domačija Pišece - SD Slovenije, 2004, 60-73 Torkar 2003 = Silvo Torkar, K nastanku in pomenu nekaterih zemljepisnih imen v Baški dolini, Slavistična revija 51 (2003), št 4, 429-442 Torkar 2008 = Silvo Torkar, Slovenska zemljepisna imena, nastala iz slovanskih antroponimov, Slavistična revija 56 (2008), št. 2, 17-29 . Unuk 2004 = Drago Unuk, Zemljiška imena v Črešjovi grabi in Strmcu (Stoperce v Halozah), v: Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika - slovenska zemljepisna imena, Maribor: Društvo Pleteršnikova domačija Pišece - SD Slovenije, 2004, 194-201. Zelko 1982 = Ivan Zelko, Prekmurje do leta 1500, Murska Sobota: Pomurska založba, 1982 (Historična topografija Slovenije I) . Zelko 1985 = Ivan Zelko, Prekmurska ledinska imena - in primerjava s panonsko- slovenskimi imeni, Slavistična revija 33 (1985), št 4, 459-465 Zelko 1996 = Ivan Zelko, Zgodovina Prekmurja, Murska Sobota: Pomurska založba, 1996. Toponyms in Večeslavci »Y Summary o o fS This article presents toponyms collected in Večeslavci in the Goričko region The collected names reflect phonological and morphological characteristics of the Goričko subdialect of Prekmurje . They are sorted into semantic groups by their motivational basis Proper nouns developed from common nouns signifying (1) land use: (Ma'ri:nkašova) n'jiva 'Marinkaš' field', 'Ograt 'garden'; (2) nearby natural features: Pr 'Ledavi 'by the Ledava River'; (3) nearby manmade structures: (a) residential: Za 'romon 'behind the house', (b) farming: Za š'tälo 'behind the stall', (c) sacral: Pr k'ri:ži 'by the cross', (d) type of cultivated land: Za b'ra\jdami 'behind the (vineyard) trellises', (e) communications: Pr 'velkon 'mo:usti 'by the big bridge'; ^ (4) manmade structures on lots or next to them: B'rü:z'tof'cemetery'; (5) surface ^ relief features: B're.ik 'bank', Na go'müli 'on the tumulus'; (6) land quality: 'Pu:sta 'barren'; (7) land type or characteristic: Crete 'marshland', G're:is 'silt'; (8) manner of cultivating the land: Kr'čo:nje 'grubbing'; (9) spatial dimension and relation: Du:uga n'jiva 'long field', Pr 'me:ji 'by the border'; (10) vegetation: Bo'ro\jca 'juniper', 'Vi:nce 'grapevines'; and (11) former field division: G'ra:jke 'fence'. Land was also often named after the owner of the neighboring property or farm: Pr 'Perši 'by Perš' as well as affiliation or ownership: '3o:uškino 'of Jožko', Na 'Miškovon 'at Miško's'; there are many two-word names in which a nominal head alongside ^ a possessive adjective primarily expresses the type of land: Debe'la:kof'le:is 'De- ^ belak's woods', Xajdinja:kova n'jiva 'Hajdinjak's field', 'Pi:ntarovi t'ra:vniki 'Pin- ^ tar's meadows' . The names of some lots were connected to the presence of water: 'Cürek 'jet of water', shape: 'Go:mblce 'mound', and former events or use: 'Bojna ^ 'battle', Mr'linšček 'carcass dump'. The majority of names are Slovenian in origin, but the bases of some are also words borrowed from contact languages in various historical linguistic periods, especially from German They are well-known by older and middle-aged speakers, but less familiar to young people Because of the changing lifestyle, abandonment of farming, and decreased attachment to the land, these names are gradually being forgotten, and so they should be collected and recorded as soon as possible, while this is still possible siownictwo mieszkancow wsi a czynniki demograficzno-socjalne (na przykladzie gwary spiskiej w Polsce) 1 Przeobrazenia w leksyce gwarowej przedmiotem juz wielu opracowan, m . in . : Gol^b 1954, Kucala 1960, Basara 1972, Bialoskorska 1987, Zagorski 1991, K^s 1994, Pelcowa 2001 2 Na aspekt pokoleniowy zwracali uwagq m. in. : Zagorski 1991, Cygan 1993, K%s 1994, Kurek 1995, Pelcowa 2006. Zagadnieniu wewnqtrznego zroznicowania jqzyka wsi po-swiqcona jest m . in . praca z cyklu „Gwary dzis", red . J. Sierociuk (2006) . Tam literatura na ten temat 'T o o 2 5 Helena Grochola-Szczepanek ^ m Vaško besedje ter demografski in družbeni dejavniki: poljsko narečje pokrajine spisz V prispevku so predstavljeni izsledki ankete, opravljene med dijaki tretjega letnika gimnazij na območju poljskega Spisza. Z raziskavo naj bi ugotovili ^ stopnjo poznavanja in rabe narečnega in standardnega besedja. Pri razčlembi ^ izsledkov so bili upoštevani demografski in družbeni dejavniki, ki vplivajo na besedni zaklad vaškega prebivalstva: starost, spol, medgeneracijske raz- ^ like in kraj bivanja. O L Rural Vocabulary and Demographic and Social Factors: The Polish Spisz Dialect q This article presents the findings of a questionnaire administered to third-year ^^ secondary-school students in Poland's Spisz region. The survey sought to es- „ tablish the level of knowledge and use of dialect and standard vocabulary. The ^ analysis took into consideration the influence of the following demographic ^ and social factors on language: age, gender, intergenerational differences, and various places of residence. ^ Wprowadzenie Mowa mieszkancow wsi w ostatnich latach podlega duzym przeobrazeniom na wszystkich plaszczyznach, ale najbardziej widoczne sq. zmiany w slownictwie1 . Wplyw na zroznicowanie leksyki majq. cechy demograficzno-socjalne mieszkancow wsi, glownie roznice miqdzygeneracyjne2 . Najstarsi mieszkancy zwykle poslugujq siq gwarq, zarowno w sytuacji oficjalnej jak i nieoficjalnej. Nie widzq potrzeby korzystania z jqzyka ogolnopolskiego . Mlodsze pokolenia znajq kod ogol- w Z 1 K o S L o V z 1 Z A P 1 S K 1 1 Ol 2o 9 ny i poslugujq. siq nim w sytuacjach oficjalnych a gwara jest dla nich - jak pisze H . Pelcowa - ^,jQzykiem domowym" (Pelcowa 2006: 140) . Wybrane ponizej obserwacje, dotycz^ce wplywu czynnikow demografi-cznych i socjalnych na stan slownictwa mieszkancow wsi, powstaly na podstawie badania ankietowego wsrod najmlodszych uzytkownikow gwary spiskiej - mlo-dziezy gimnazjalnej3 . Ankieta zostala przeprowadzona w roku szkolnym 2005/2006 wsrod uczniow klas trzecich, urodzonych w 1990 roku4 . Mlodziez w tym wieku konczy okres obowi^zkowego uczenia siq. Wiek 15 lat uznaje siq za moment uksz-taltowania siq podstawowego systemu wartosci . Zostaje takze zakonczony obliga-toryjny system presji szkoly na rozwoj mowy i slownictwa mlodziezy5 . Badaniem ankietowym objqto 4 gimnazja, do ktorych uczqszcza mlodziez z 14 spiskich mi-ejscowosci . W badaniu udzial wziqlo 186 uczniow: 112 dziewcz^t, 74 chlopcow (zob tabelka 1) Tabelka 1. Wykaz gimnazjow i liczba uczniow, ktorzy wziqli udzial w badaniu Gimnazjum Bialka Tatrzanska (36) Frydman (23) Krempachy (36) Lapsze Nižne (91) Miejscowosci Czarna Gora (16) Jurgow (10) Rzepiska (10) Falsztyn (4) Frydman (19) Dursztyn (14) Krempachy (15) Nowa Biala (7) Kacwin (15) Lapszanka (5) Lapsze Nizne (25) Lapsze Wyzne (12) Niedzica (28) Trybsz (6) 2 Badanie wsrod gimnazjalistow zostalo przeprowadzone w celu okreslenia stopnia znajomosci i poslugiwania siq leksykq. gwarowq. oraz ogolnq. z uwzglqdnie-niem parametrow demograficznych i socjalnych (wiek, plec, pochodzenie respon-dentow z danej wsi, roznice miqdzygeneracyjne pomiqdzy uczniami a ich rodzica-mi i dziadkami) . Ankieta skladala siq z dwoch czqSci . W pierwszej czqSci ankiety badano znajomosc i stopien uzywania wyrazow gwarowych. Uczniowie mieli za Spisz to niewielki region na poludniu Polski (14 wsi) . Wyniki calej ankiety zostaly szczegolowo omowione w dwoch artykulach, zob . Gro-chola-Szczepanek (2008a, 2008b) . Niniejszy artykul stanowi zmodyfikowan^ i skrocon^ wersjq tych dwoch artykulow. Badania kompetencji uczniow 15-letnich w skali miqdzynarodowej prowadzone co trzy lata przez Program Miqdzynarodowej Oceny Umiejqtnosci Uczniow Organizacji Wspolpracy Gospodarczej i Rozwoju - OECD/PISA . Polscy gimnazjalisci brali udzial w trzech edycjach programu: 2000, 2003, 2006. Raporty z badan mozna znalezc na stro-nach internetowych: http://www. ifispan .waw. pl/ifis/badania/program_pisa/ http://www. men . gov.pl/menis_pl/analizy_i_badania/pisa2000_PL_raport .pdf http://www. men . gov.pl/oswiata/biezace/polski_raport_PISA_2006.pdf http://www pisa oecd org 4 zadanie podac informacjq o znaczeniu oraz uzywaniu form gwarowych przez nich samych oraz przez ich rodzicow i dziadkow . Oto przyklad z I czqsci ankiety i ewen-tualne rozwi^zania: o o fS CO ZNACZY JA MAMA/TATA BABCIA/DZIADEK • 1 DZT^DZINA Wies Nie uzywam slowa dziedzina, uzywam slowo wies Uzywaj^ Uzywaj^ NN lub m HH CO ZNACZY JA MAMA/TATA BABCIA/DZIADEK DZTEDZTNA Nie znam Nie uzywam Nie uzywaj^ Nie uzywaj^ < Do tej czqsci ankiety wybrano 30 leksemow nalez^cych do gwarowego slo-wnictwa dyferencyjnego (zob . tabelka 2) . Wczesniejsze badania jakosciowe wsrod starszych generacji pozwolily sporz^dzic listq leksemow wystqpuj^cych relatywnie czqsto w wypowiedziach mieszkancöw . Druga cz^sc ankiety prezentowala odwro-tnq. sytuacjq badawcz^: od wyrazu ogölnopolskiego do jego gwarowego zamienni-ka . Do tej czqsci ankiety wybrano 24 wyrazy z jqzyka ogölnego, ktöre majq. swoje odpowiedniki w gwarze spiskiej (zob. tabelka 9) . Uczniowie podali informacjq na temat poslugiwania siq wyrazami ogölnopolskimi b^dz ich gwarowymi zamien-nikami przez nich samych oraz ich rodzicöw i dziadköw. Oto przyklad z II czqsci ankiety i prawdopodobne rozwi^zania: JA MAMA/TATA BABCIA/DZIADEK ZAPOMNTEC + Mama: Zabocyc Zabocyc lub JA MAMA/TATA BABCIA/DZIADEK ZAPOMNTEC Zabocyc Zabocyc Zabocyc Z V O hJ o NN Z H Znajomosc i uzywanie wyrazöw gwarowych Przez znajomosc slownictwa gwarowego rozumie siq tutaj poprawne podanie zna-czenia wyrazöw przez uczniöw . Uzyskane odpowiedzi stanowiq. podstawq do po-nizszych zestawien. W celu okreslenia stopnia znajomosci leksemöw gwarowych zsumowano osobno poprawne i niepoprawne odpowiedzi oraz negacje znajomosci kazdego z wyrazöw . Nastqpnie uzyskane wyniki przeliczono na wartosci procentowe E Z 1 K o S L o V z 1 Z A P 1 S K 1 1 2o 9 2 Tabelka 2 . Wykaz wyrazow gwarowych wraz ze znaczeniami Wyraz gwarowy Znaczenie BANUWAC 'zalowac' DUC 1. 'o wietrze: wiac', 2 'pompowac, np . kolo od roweru' FALATEK 'kawalek' FRYSTYKUWAC 'jesc sniadanie' GOWIYDZ 'glownie o malych zwierzqtach domowych, ale takze o mlodych istotach' HARTAZEL 'lancuch lqczqcy z przodu dyszel z uprzqz^ konia' HERETYCNY 'majqcy duzy rozmiar; olbrzymi' KABOT 'plaszcz' KUDLA 'wlos' LAWOR 'miednica' MIYNDLIC/MIONDLIC 'zgniatac slomq lnian% w celu oddzielenia pazdzierzy od wlokien lnianych' MOSKOL 'placek pieczony na plycie pieca kuchennego' NACAS 'wczesnie' NIEPILOK 'ktos obcy, nieznany, spoza wsi' NOLEPA 'czqsc pieca kuchennego, na ktorej nie ma plyty' OBLECYNIE 1. 'ubranie', 2 . 'poszwy na posciel' ODZIYWACKA 'rodzaj duzej chusty noszonej na ramionach przez kobiety w czasie zimy' OSFLORZYC/ROZFLO-RZYC 'pozbyc siq czegos, lekkomyslnie wydac pieniqdze' PODNOZAJE 'rodzaj noznych pedalow w warsztacie tkackim' POKLA/POKIELA/POKIEL 1. 'dopoki, zanim', 2 . 'dotqd, do tego miejsca' PRUCKI 'wspolne darcie pierzy wykonywane przez kobiety' PUKIEL 1. 'garb', 2 . 'nierownosc, wybrzuszenie' RAJBACKA 'tara do prania bielizny' REZANKA/RZEZANKA 'domowy makaron' SKIJE 'narty' SKRONY 'przez (kogos lub cos), z powodu' SWIDRUWATY 'zezowaty' UPRAZONY 'usmazony' ZGRUBA 'zmarszczka, falda' zouSnicka 'kolczyk' Stopien wlasciwego rozumienia i poprawnego okreslania znaczenia le-ksemow gwarowych przez uczniow wahal siq od 1% do 80% (zob . tabelka 4) . Wyraz heretycny zostal zaklasyfikowany jako nieznany . Sredni wynik znajomosci leksemow gwarowych obliczony wsrod calej populacji badanych uczniow wyniosl 35% . Pozostale 65% stanowily odpowiedzi niepoprawne, wpisy ^,nie wiem", ^,nie znam", „znam" (ale bez podania znaczenia) oraz brak jakiejkolwiek odpowiedzi . Najwiqcej poprawnych odpowiedzi uczniowie udzielili przy wyrazach: kabot i oblecynie - 148 (80%) oraz rajbacka - 144 (77%) . A oto przyklad, jak szczegolo-wo ukladaly siq odpowiedzi w wyrazie kabot . Forma ta wystqpuje zasadniczo w znaczeniu 'plaszcz', ale niekiedy bywa uzywany na inne wierzchnie okrycia, np . kurtkq. W odpowiedziach uczniow pojawily siq wpisy: kurtka, plaszcz, nakrycie, ubranie (na wierzch, na zimq), zakiet, kozuch. Wziqto pod uwagq wszystkie odpowiedzi tego typu jako poprawne, co dalo 148 wpisow (80%) . Pozostale 20% stanowily: 2 blqdne odpowiedzi, 16 wpisow ^,nie znam", 1 wpis „znam" i brak odpowiedzi - 19 wpisow (zob tabelka 4) Tabelka 3 Uklad odpowiedzi w przeliczeniu na procenty dla wyrazu kabot Pleč Ogolem Dziewczynka Chlopiec N % N6 %7 N % KABOT brak odpowiedzi 12 11%8 7 9% 19 10% nie znam 7 6% 9 12% 16 9% wies 1 1% 1 1% wlos 1 1% 1 1% znam 1 1% 1 1% kurtka, plaszcz, ubranie, nakrycie 90 80% 58 78% 148 80% Ogolem 112 100% 74 100% 186 100% 'T o o 2 5 K m HH P < NN Z V O L O K NN N H Ponad polowa uczniow zadeklarowala znajomosc nastqpujqcych leksemow: uprazony - 132 odpowiedzi (71%), nacas - 125 odpowiedzi (67%), due - 110 odpowiedzi (61%), kudla - 107 odpowiedzi (58%), zousnicka - 106 odpowiedzi (57%), pokla/pokiela/pokiel - 101 odpowiedzi (49%), moskol - 100 odpowiedzi (54%) . Naj-nizszq znajomosc uczniowie wykazali przy wyrazach: nolepa - 1 odpowiedz (1%), podnozaje - 7 odpowiedzi (4%), os/lorzye/roz/lorzye - 9 odpowiedzi (6%), (zob ta-belka 4) Jak pokazaly dalsze wyniki badania, ponad polowa badanych wyrazow gwa-rowych nie jest uzywana przez mlodych mieszkancow Spisza . Stopien poslugiwa-nia siq wyrazami gwarowymi wahal siq w przedziale od 1% do 45%, co dalo sre-dniq wartosc 15% . Oznacza to, že pozostale 20% wyrazow jest zbiorem slownictwa biernego w przypadku najmlodszej generacji . Slownictwo to jest wciqž rozumiane przez uczniow, ale w codziennej komunikacji nie jest juž wykorzystywane . Mlodzi N - to liczba udzielonych odpowiedzi. % - to odpowiedzi w przeliczeniu na procenty. Efekt, ktöry si^ tu obserwuje to tzw. bl^dy zaokrqglen. Przeliczenia procentowe posz-czegölnych odpowiedzi to wyniki zaokrqglen do pelnych wartosci. A wi^c, np. 0,51% pojawia si^ jako 1%. W arkuszach Excel, w ktörych byly robione obliczenia, brano pod uwag^ rzeczywiste wyniki, z dokladnosciq do wielu miejsc po przecinku. Dodanie tych liczb dalo wynik 100%. Tutaj podano tylko wartosci zaokrqglone (zaznaczone kursywq). 6 E Z I K O respondenci najczqsciej poslugujq. siq w rozmowach nastqpuj^cymi wyrazami gwa-rowymi: moskol - 82 wpisy (45%), nacas - 81 wpisöw (44%) i uprazony - 77 wpisöw (42%) . Najrzadziej zas uzywane sq. formy: podnozaje, banuwac, heretycny, niepilok (zob tabelka 4) Tabelka 4 . Stopien znajomosci i uzywania wyrazöw gwarowych przez uczniöw L Wyraz gwarowy Znajomosc Uzywanie wyrazu wyrazu O Liczba po- Udzial pro- Liczba Udzial pro- V prawnych centowy wpisöw centowy z odpowiedzi I BANUWAC 22 12% 3 2% DUC 110 61% 57 31% Z FALATEK 72 39% 27 15% A FRYSTYKUWAC 76 41% 11 6% P GOWIYDZ 43 23% 10 5% I HARTAZEL 19 11% 15 8% S HERETYCNY 0 0% 4 2% K KABOT 148 80% 42 23% I 1 KUDLA 107 58% 73 40% Ol LAWOR 23 12% 31 17% • 0 9 MIYNDLIC 21 11% 10 6% MOSKOL 100 54% 82 45% • 1 NACAS 125 67% 81 44% 1 NIEPILOK 13 7% 4 2% KJ NOLEPA 1 1% 9 5% OBLECYNIE 148 80% 36 20% ODZIYWACKA 90 48% 23 13% OSFLORZYC/ROZFLORZYC 9 6% 6 3% PODNOZAJE 7 4% 1 1% POKLA/POKIELA/POKIEL 101 49% 53 29% PRUCKI 24 13% 11 6% PUKIEL 66 42% 24 13% RAJBACKA 144 77% 34 19% REZANKA/RZEZANKA 77 41% 27 15% SKIJE 36 19% 12 7% SKRONY 34 18% 16 9% SWIDRUWATY 52 28% 19 11% UPRAZONY 132 71% 77 42% ZGRUBA 16 9% 14 8% ZOUSNICKA 106 57% 20 11% Helena Grochola-Szczepanek, Slownictwo mieszkancöw wsi a czynniki demograficzno-socjalne Stopien znajomosci i užywania wyrazöw gwarowych a aspekt plci 1 • Zauwazono roznice w stopniu znajomosci wyrazow gwarowych pomiqdzy dzie- ^ wczynkami a chlopcami (zob . tabelka 5) . Dziewczynki wykazaly siq wiqkszq. znaj- ^ omosciq. leksemow gwarowych niz chlopcy. Wsrod calej grupy dziewcz^t srednia znajomosc slownictwa gwarowego wyniosla 37%, a wsrod chlopcow 32% . Wyrazy ^ gowiydz, miyndlic, odziywacka, prucki, rajbacka, rezanka/rzezanka lepiej utrwa-lone sq. w slowniku dziewcz^t niz chlopcow . Leksemy te dotyczq. sfery zycia plci zenskiej. Opisujq zakres obowiqzkow kobiecych: karmienie gowiydzi, miyndlenie lnu, prucie pierzy, pranie na rajbace, robienie rezanki/rzezanki oraz elementy stroju kobiecego: odziywacka, zousnicka . Chlopcy wykazali siq wiqkszq znajomosciq przy leksemach hartazel, lawor, podnozaje, skije. Wyrazy hartazel i skije majq zwiqzek z mqskimi zajqciami: jezdzenie furmankq, zakladanie uprzqzy koniowi (hartazel) ^ oraz jezdzenie na nartach (skije). Wyrazpodnozaje to element warsztatu tkackiego ^ i teoretycznie powinien byc lepiej znany przez kobiety, bo wyrob plotna to kobiece zajqcie. Mozna tu postawic tezq, ze kobiety w wiqkszym stopniu zajmujq siq samq pracq nad wyrobem plotna niz budowq warsztatu . Znajomosc budowy urzqdzen, maszyn oraz terminow technicznych to mqska domena . Poza tym podnozaje jako nozne pedaly znane sq takze jako element z innych urzqdzen. W poslugiwaniu siq slownictwem gwarowym zauwazono sytuacjq odwro-tnq niz przy znajomosci wyrazow. Chlopcy czqsciej poslugujq siq wyrazami gwa-rowymi niz dziewczqta (zob. tabelka 5) . Wedlug obliczen chlopcy uzywajq form ^ gwarowych na poziomie 16%, a dziewczqta - 14% . Roznica nie jest wielka, ale ^ warto przyjrzec siq tym dysproporcjom ze wzglqdu na stan slownictwa biernego ^ w tych dwoch grupach demograficznych . Jak napisano powyzej chlopcy wykazali ^ siq mniejszq znajomosciq leksyki gwarowej (32% ogolu badanych chlopcow) niz ^ dziewczqta (37%) . W przypadku chlopcow polowa zasobu leksyki gwarowej (16%) jest zatem slownictwem biernym . W przypadku dziewczqt prawie dwie trzecie znanych wariantow gwarowych (23%) nalezy do slownictwa biernego . Oznacza to, ze dziewczqta, pomimo lepszej znajomosci leksyki gwarowej niz chlopcy, czqsciej wykorzystujq warianty standardowe w swoich wypowiedziach . Stopien znajomosci i užywania leksyki gwarowej w poszczegolnych wsiach Przedstawiciele 14 miejscowosci w roznym stopniu znajq i uzywajq badane slownictwo gwarowe . Znajomosc form gwarowych w poszczegolnych wsiach wahala siq od 26% do 52%, co dalo sredniq wartosc 35% wsrod wszystkich badanych miejscowosci . Najnizsza znajomosc wystqpila w miejscowosciach: Frydman - 26%, Niedzica - 28%, Lapsze Nizne - 29% . Najwyzszq znajomosciq slownictwa gwarowego wykazali siq uczniowie z miejscowosci: Krempachy - 52%, Rzepiska - 48% i Falsztyn - 47% (zob . tabelka 6) . E Z 1 K o S L o V z 1 Z A P 1 S K 1 1 2o 9 2 Tabelka 5 . Stopien znajomosci i uzywania leksemow gwarowych u dziewcz^t i chlopcow w procentach Wyraz gwarowy Znajomosc wyrazu Uzywanie wyrazu Dziewczynki Chlopcy Dziewczynki Chlopcy BANUWAC 13% 9% 1% 3% DUC 62% 61% 26% 38% FALATEK 40% 38% 13% 17% FRYSTYKUWAC 44% 38% 5% 8% GOWIYDZ 29% 12% 5% 6% HARTAZEL 9% 15% 4% 16% HERETYCNY 0% 0% 2% 3% KABOT 81% 78% 20% 27% KUDLA 53% 65% 40% 39% LAWOR 9% 18% 17% 17% MIYNDLIC 13% 9% 5% 7% MOSKOL 55% 51% 44% 47% NACAS 75% 55% 46% 40% NIEPILOK 10% 3% 2% 3% NOLEPA 0% 1% 6% 4% OBLECYNIE 81% 77% 21% 18% ODZIYWACKA 57% 35% 16% 7% OSFLORZYC/ROZFLORZYC 10% 1% 4% 3% PODNOZAJE 3% 5% 0% 2% POKLA/POKIELA/POKIEL 54% 41% 28% 31% PRUCKI 16% 9% 6% 6% PUKIEL 46% 36% 9% 20% RAJBACKA 85% 66% 15% 24% REZANKA/RZEZANKA 46% 34% 15% 14% SKIJE 17% 23% 4% 11% SKRONY 21% 15% 9% 9% Swidruwaty 33% 20% 6% 17% UPRAZONY 72% 69% 44% 39% ZGRUBA 10% 8% 8% 8% zouSnicka 69% 39% 13% 9% Poziom poslugiwania siq wariantami gwarowymi jest takze zroznicowany . Wedlug obliczen najwiqcej wyrazow gwarowych uzywajq. mlodzi mieszkancy ze wsi Rzepiska (38%), Czarna Gora (24%) i Krempachy (21%) . Uczniowie wsi Nowa Bia-la, Trybsz i Frydman ocenili, že w ich wypowiedziach niewiele jest form gwarowych (3%-8%), (zob . tabelka 7) . Stopien užywania slownictwa gwarowego w poszczegol-nych miejscowosciach nie jest proporcjonalny do stopnia znajomosci wyrazow. W každej z miejscowosci wystqpujq. wiqksze lub mniejsze dysproporcje pomiqdzy tymi dwiema wartosciami, przy czym stopien užywania przybiera zawsze nižsze wartosci od stopnia znajomosci . Jak pokazano wczesniej, najlepszq znajomosciq slownictwa wykazali siq uczniowie miejscowosci Krempachy (52%) . Jednak užywanie wyrazow gwarowych zadeklarowalo juž tylko 21% uczniow z tej wsi . Widac zatem, že po-nad polowa znanego slownictwa nie jest wykorzystywana w mowie mlodych miesz-kancow tej wsi (31%) . Jak juž wspomniano powyžej, slownictwem gwarowym naj-cz^sciej poslugujq siq uczniowie ze wsi Rzepiska (38%) . Naležy podkreslic, že w tej miejscowosci jest najmniejsza rožnica w wynikach pomiqdzy znajomosciq a užywa-niem form gwarowych i wynosi 10% (por tabelki 6, 7, wykresy 1, 2) O O 2 • 5 K Przeci^tnie Krempachy Rzepiska Falsztyn Jurgow tapszanka Nowa Biala tapsze Wyzne Czarna Gora Dursztyn Trybsz Kacwin tapsze Nižne Niedzica Frydman 1 % Hill 152% H 1 1 1 1 148% 1 1 1 l47% 1 1 1 146% 1 1 1 142% ^ 1 1 138% 1 1 136% 1 1 ' 135% 1 1 133% 30% T 1 0% % 0% 10% 20% Wykres 1 Znajmosc slow gwarowych P < S NN Z V O L o K NN S m Przeci^tnie Rzepiska Czarna Gora Krempachy Jurgow tapsze Wyžne Falsztyn Kacwin tapsze Nižne Dursztyn tapszanka Niedzica Frydman Trybsz Nowa Biala 315% □ 13% □ 8% □ 3% :]e% ^17% J 24% Wykres 2 Užywanie slow gwarowych 15% E Z I K O S L O V z I Z A P I S K I 1 Ui 0 9 2 pj ^ il! feS SI o w co lug dl e we c wyc w o c lnyc ol g e z c z osz p a u ien topi St 7 lka el Tabe Z M iS iS iS ss ■ril ^^ is o 9 o o 2 • 5 K S HH e^ A Z NN Z > o L S o K NN Z H E Z 1 K o S L o V z 1 Z A P 1 S K Stopien poslugiwania si^ leksykq ogoln^ i gwarow^ przez pokolenia mieszkancöw Wyniki ankiety pokazujq. rožnice w užywaniu wyrazow ogolnych i gwarowych po-miqdzy pokoleniem uczniow, rodzicow i dziadkow . Jak ocenili mlodzi respondenci, wiqkszosc z nich posluguje siq wyrazami znanymi z polszczyzny ogolnej . L^czna liczba odpowiedzi potwierdzaj^cych užywanie ogolnopolskich leksemow wyniosla 3196 wpisow, co dalo sredniq. wartosc obliczonq. wsrod calej populacji badanych uczniow 72% . Na pozostale wpisy oraz przeliczenia procentowe w obrqbie kaž-dego wyrazu zložyly siq wlasciwe warianty gwarowe oraz odpowiedzi negatywne („nie znam" lub brak jakiejkolwiek informacji) i niepoprawne (tabelka 8) . Wedlug uczniow, rodzice i dziadkowie rzadziej poslugujq. siq formami ogolnopolskimi niž oni sami . W odpowiednich rubrykach znalazlo siq stosunkowo mniej wpisow niž w rubryce dotyczqcej samych uczniow . Lqczna suma odpowiedzi potwierdzajqcych užywanie leksemow z jqzyka ogolnego przez rodzicow wyniosla 2686 wpisow, co dalo w przeliczeniu na procenty sredniq. wartosc 60% . Respondenci uznali, že ich dziadkowie zdecydowanie rzadziej poslugujq siq polszczyznq ogolnq niž ich rodzice . Lqczna liczba wpisow wyniosla 1692, co dalo sredniq užywania wyrazow ogol-nopolskich na poziomie 38% (tabelka 8) (ji 2o 9 2 Tabelka 8 Stopien užywania form ogolnopolskich przez pokolenie uczniow, rod-zicow i dziadkow Uczniowie Rodzice Dziadkowie Liczba Udzial Liczba Udzial Liczba Udzial Wyraz wpisöw procen- wpisöw procen- wpisöw procen- z j^zyka ogölnego potwier- towy potwier- towy potwier- towy dzaj^cych dzaj^cych dzaj^cych uzycie uzycie uzycie wyrazu wyrazu wyrazu BRAKOWAC 111 60% 86 46% 57 31% DZIWIC SI^ 142 76% 126 68% 88 48% HALAS 117 63% 90 48% 53 29% GUZIK 157 84% 142 76% 84 45% KASZEL 119 64% 92 49% 50 27% KOKARDA 152 82% 134 72% 94 51% LUBIC COS LUB 153 82% 138 74% 97 52% KOGOS OBCAS W BUCIE 149 80% 131 70% 91 49% PARASOL/PARA- 154 83% 141 76% 101 55% SOLKA PESTKA W JABLKU 161 87% 148 80% 133 72% POBRUDZIC COS, 94 51% 66 36% 19 10% NP . SPODNIE >>> PODLOGA W DOMU 118 63% 86 47% 43 23% PRASOWAC 140 75% 115 62% 58 31% PRZYPOMINAC SOBIE COS 128 69% 106 57% 69 37% PUKAC DO DRZWI 139 75% 116 63% 69 37% R^CZNIK 118 63% 95 51% 52 28% rozmawiaC, MO-WIC 73 39% 45 24% 19 10% SLABY, CHORY CZLOWIEK 138 74% 119 64% 83 45% SPODNICA 145 78% 126 68% 74 40% slizgaC SI^ PO LODZIE 154 83% 144 77% 120 65% ubieraC si^ 126 69% 102 57% 39 23% WSTYDZIC SI^ 135 73% 107 58% 58 31% zach^caC kogos DO JEDZENIA, CZ^- stowaC 134 73% 112 63% 68 40% zalowaC czegos 139 75% 119 64% 73 39% 9 o o fS • 5 m HH P < NN Z V O hJ o NN N H Poziom užywania poszczegolnych wariantow gwarowych przez dzieci waha siq pomiqdzy 2% a 56%, co daje sredniq wartosc 14% (zob . tabelka 9) . Tabelka 9 Stopien užywania odpowiednich wariantow gwarowych przez uczniow Wyraz z j^zyka ogolnego Gwarowy wariant Uzywanie warian-tu gwarowego -dzieci brakowaC --- 0% DZIWIC SI^ dziwuwac si^ / cuduwac si^ 13% HALAS durk / huk 28% GUZIK gombicek / bulka / bobulka 7% KASZEL krzypota / krzypanie / drec / duchota 28% KOKARDA masla 2% LUBIC KOGOS miec kogos rad (rada) / lubuwac 3% OBCAS W BUCIE nopiyntek / klopec 5% PARASOL, PARASOLKA paryzol 10% PESTKA W JABLKU jondro 2% POBRUDZIC COS, NP . SPODNIE zmarasie 40% PODLOGA W DOMU /orzty / ziym 28% PRASOWAC bigluwac 10% PRZYPOMINAC SOBIE COS przybocuwac se 19% PUKAC DO DRZWI klopkac / burzyc / durkac do dzwiy-rzy (na diwiyrze) 18% R^CZNIK uciyrok 2% E Z 1 K o S L o V z 1 Z A P 1 S K 1 1 2o 9 2 >>> Wyraz Gwarowy Uzywanie warian- z j^zyka ogölnego wariant tu gwarowego - dzieci ROZMAWIAC, MOWIC godac / gwarzyc 56% SLABY, CHORY CZLOWIEK ladacy / ptöny /zdechlok / dziod 8% SPODNICA farbanka / burka / byndlacka 9% SLIZGAC SI^ PO LODZIE kielzac / korculowac / wozic si^ 3% UBIERAC SI^ odziywac si^ / oblykac si^ 21% WSTYDZIC SI^ hanbic si^ 19% ZACH^CAC KOGOS DO JEDZE- nukac / bier, fces, wejze 4% NIA, CZ^STOWAC ZALOWAC CZEGOS banuwac 2% Najwiqcej potwierdzen užycia gwarowych wariantow zdobyl wyraz roz-mawiac. Uczniowie wpisali 4 poprawne formy gwarowe: godac, gwarzyc, radzic, rozprawiac, przy czym dwie ostatnie uznali za warianty wystqpujqce tylko w mo-wie ich dziadkow . Mamy zatem 102 wpisy dotyczqce formy godac i 1 wpis - formy gwarzyc, co oznacza, že w tym przypadku ponad polowa uczniow - 103 (57%) užywa gwarowego zamiennika (tabelka 10) . Tabelka 10 . Uklad odpowiedzi w przeliczeniu na procenty dla wyrazu rozmawiac, mowic ROZMAWIAC, MOWIC Plec Ogölem Dziewczynka Chlopiec N % N % N % Uczniowie brak odpowiedzi 2 2% 3 4%, 5 3% + 41 37% 32 43% 73 39% godac 65 58% 37 50% 102 55% gwarzyc 1 1% 1 1% nie znam 1 1% 1 1% rozmawiac 4 4% 4 2% Ogolem 112 100% 74 100% 186 100% Rodzice brak odpowiedzi 2 2% 5 7% 7 4% + 23 21%, 22 30% 45 24% gawyndzic 2 3% 2 1% godac 80 71% 43 58% 123 66% gwarzyc 1 1% 1 1% nie znam 1 1% 1 1% rozmawiac 7 6% 7 4% Ogolem 112 100% 74 100% 186 100% >>> brak odpowiedzi 12 11% 9 12% 21 11% + 8 7% 11 15% 19 10% gawyndzic 2 3% 2 1% godac 84 75% 50 68% 134 72% Dziadkowie gwarzyc 1 1% 1 1% 2 2% obgaduwac 1 1% 1 1% radzic 2 2% 2 1% rozprawiac 1 1% 1 1% rozmawiac 3 3% 3 2% Ogolem 112 100% 74 100% 186 100% 9 0 0 2 • m HH P < NN Z V O hJ o NN N H Najslabiej poziom užywania wariantow gwarowych wypadl przy desygna-tach: kokarda, pestka w jablku, rqcznik, zalowac czegos. Przy wyrazie brako-wac respondenci uznali, že w ich wypowiedziach nie pojawia siq žaden wariant gwarowy . Jedna osoba potwierdzila, že dziadkowie užywajq formy chybiac (zob . tabelka 11) . Jak ocenili uczniowie, wyrazy gwarowe wystqpujq cz^sciej w wypowiedziach ich rodzicow. Nie jest to jednak duža rožnica, bo wyniosla zaledwie 5% (19%) . Ponad dwa razy cz^sciej warianty gwarowe slyszane sq w mowie dziadkow (32%) (tabelka 11) . Uczniowie widzq rožnic^ w poslugiwaniu siq gwarq pomiqdzy poko-leniami . W mowie swoich rodzicow, a zwlaszcza dziadkow dostrzegajq wyrazy, ktorych sami nie užywajq (por. tabelki 9, 11) . Tabelka 11. Stopien užywania odpowiednich wariantow gwarowych przez rodzi-cow i dziadkow Wyraz z j^zyka ogolnego Gwarowy wariant Uzywanie wariantu gwarowe-go - ro-dzice Gwarowy wariant Uzywanie wariantu gwarowe-go - dziad-kowie brakowaC --- 0% chybiac 1% DZIWIC SI^ dziwuwac si^ / cudu-wac si^ 16% dziwuwac si^ / cudu-wac si^ 30% HALAS durk / huk / raj-was / burzyc 36% durk / huk / rajwas / warmio 47% GUZIK gombicek / bulka / bobulka 12% gombicek, gombicka / bulka / bobulka 35% KASZEL krzypota / krzypanie / drec / duchota / dusic 32% krzypota / krzypanie / krzypac / drec / dusic / duchota 50% KOKARDA masla 4% masla / maslicka 14% >>> Wyraz Gwarowy Uzywanie Gwarowy Uzywanie Z z j^zyka ogölnego wariant wariantu wariant wariantu 1 K gwarowe-go - ro- gwarowe go - dziad- o dzice kowie S L LUBIC KOGOS miec kogos rad (rada) / lubuwac /miluwac 4% miec kogos rad (rada) / lubuwac / miluwac 18% OBCAS W BUCIE nopiyntek / klopec 8% nopiyntek / klopec 16% o PARASOL/PARA- paryzol / paryzolka 11% paryzol / paryzolka 27% V SOLKA z PESTKA W JAB- jöndro / ziorko 3% dusa / jöndro / ziorko 4% 1 LKU POBRUDZIC COS, dobabrac /zmarasic 52% dobabrac / ubabrac 73% Z NP . SPODNIE (siq) (siq) / domarasic / A pomarasic /zmarasic P (siq) / umurcec siq 1 PODLOGAW forzty / ziym 44% forzty /ziym /ziymia 63% S DOMU K PRASOWAC bigluwac / biglajsuwac 18% bigluwac / biglajsuwac 45% 1 PRZYPOMINAC przybocuwac / przycho- 25% przybocuwac / zbocu- 41% 1 SOBIE COS dzic na mysel wac se / obocuwac Ol • 2o 9 • 1 PUKAC DO DRZWI klopkac / klupac / bu-rzyc / durkac do diwiyrzy (na diwiyrze) 19% klopkac / klupac / bu-rzyc / durkac do diwiyrzy (na diwiyrze) 38% 1 2 R^CZNIK uciyrok 4% uciyrok / uciyracka 9% ROZMAWIAC, MOWIC godac / gwarzyc 67% godac / gwarzyc / radzic / rozprawiac 78% SLABY, CHORY ladacy / plöny / zde- 10% ladacy /plöny / zde- 13% CZLOWIEK chlok / dziod chlok / dziod SPODNICA farbanka / burka / ka-nafoska / byndlacka / kartunka 12% farbanka / burka / ka-nafoska / kidel, kidla / byndlacka / kartunka / tybetka 26% Slizgac SI^ PO kielzac / korculowac / 3% kielzac / korculowac / 5% LODZIE wozic si^ wozic siq UBIERAC SI^ odziywac si^ / oblykac 27% odziywac siq / oblykac siq 58% WSTYDZIC SI^ hanbic si^ 31% hanbic siq 52% ZACH^CAC KO- nukac / bier, fces, wejze 6% nukac / bier, fces, wejze 9% GOS DO JEDZE- NIA, CZ^STOWAC ZALOWAC CZE- banuwac 3% banuwac 6% GOS Helena Grochola-Szczepanek, Slownictwo mieszkancöw wsi a czynniki demograficzno-socjalne Podsumowanie 1 • Przeprowadzone badanie ankietowe prezentuje sytuacjq komunikacyjnq. srodowi- ^ ska wiejskiego w ocenie najmlodszych uzytkowniköw j^zyka - gimnazjalistöw. ^ Wyniki ankiety pozwolily ustalic i przeanalizowac nastqpujqce kwestie: 1) jaki procent gwarowego slownictwa dyferencyjnego rozumiejq. najmlodsi uzytkownicy ^ gwary, 2) w jakim stopniu poslugujq. siq w j^zyku codziennym formami z polsz-czyzny ogölnej, a w jakim stopniu uzywajq. gwarowych odpowiedniköw, 3) jakimi wariantami poslugujq. siq ich rodzice i dziadkowie . Wyniki ankiety, obrazujqce stopien funkcjonowania polszczyzny ogölnej i gwarowej, potwierdzajq. zasadniczo istniejqce obecnie tendencje w mowie mieszkancöw wsi . Najstarsi mieszkancy poslugujq. siq wylqcznie slownictwem gwarowym. Natomiast poziom czynnego slownictwa gwarowego zmniejsza siq w mlodszych ^ generacjach. Uczniowie zadeklarowali, ze poslugujq. siq zdecydowanie czqsciej slo- ^ wnictwem ogölnym (72%) niz gwarowym (14%) . Poziom uzywania leksyki gwarowej (14%), otrzymany z drugiej czqsci ankiety, rözni siq tylko o 1 punkt procentowy z wynikiem z pierwszej czqsci ankiety (15%) . Mozna stwierdzic na tej podstawie, ze otrzymane wyniki sq. wiarygodne . Dobra znajomosc realiöw jqzykowych badanego terenu pozwala przypuszczac, ze wyniki w grupie rodzicöw i dziadköw, dotyczqce stopnia uzycia slownictwa gwarowego sq zanizone a poziom uzycia form standar-dowych jest zawyzony Jako usprawiedliwienie tej sytuacji nalezy podkreslic fakt, ze wyniki tu otrzymane sq tylko opiniq mlodych mieszkancöw na temat slownictwa, ktöre slyszq w codziennej komunikacji od ich rodzicöw i dziadköw . Niezaleznie od ^ wyniköw statystycznych, z calq pewnosciq trzeba podkreslic, ze mlodzi responden- ^ ci majq swiadomosc röznicy w leksyce gwarowej, jaka dzieli ich mowq od mowy ^ rodzicöw i dziadköw. Swiadczq o tym podawane rözne warianty gwarowe, ktörych ^ uzywajq uczniowie oraz ich rodzice i dziadkowie (por. tabelki 9, 11) . Jak pokazujq dane, czynnik plci ma wplyw na stopien znajomosci i uzywania slownictwa ogölnego i gwarowego . Dziewczynki wykazaly siq lepszq znajo-mosciq slownictwa gwarowego niz chlopcy, jednak to chlopcy czqsciej uzywajq wariantöw gwarowych. Z obserwacji podczas wywiadöw z mieszkancami wyni-ka, ze dziewczynki posiadajq wiqkszq swiadomosc jqzykowq niz chlopcy . Dobrze znajq leksykq gwarowq, ale sq tez z reguly lepiej obeznane z polszczyznq ogölnq niz chlopcy. Istotny wplyw na wybör kodu gwarowego bqdz standardowego ma tu czynnik psychologiczny Dobra znajomosc macierzystego i ogölnego kodu oraz mozliwosc wyboru polqczona jest z wartosciowaniem obydwu kodöw Röznice w jqzyku plci wynikajq z pelnionych röl i fiunkcji w zyciu przez kobiety i mqzczyzn . Kobiety zwiqzane ze sferq zycia domowego lepiej obeznane sq ze slownictwem wynikajqcym z codziennej obslugi domu i domowniköw . Mqzczyzni zwiqzani ze sferq pracy zawodowej lepiej znajq slownictwo z zakresu technicznego . Dane pokazujq dosc duze zröznicowanie w stopniu znajomosci i uzycia slo-wnictwa gwarowego w poszczegölnych wsiach spiskich Jest wiele czynniköw wply-wajqcych na taki stan. Jednym z nich jest na pewno stopien izolacji danej wsi od miasta . Blizsze polozenie wzglqdem miasta lub innych wsi, dobre polqczenia komu-nikacyjne sprawiajq, ze mieszkancy niektörych wsi od dawna majq lepsze mozliwosci doježdžania do pracy, a przez to majq wiqkszy kontakt z kulturq i jqzykiem miejskim. W Przykladem takim može byc miejscowosc Frydman . Jak pokazujq wyniki ankiety, w N tej wsi wystqpuje najmniejszy poziom znajomosci leksyki gwarowej oraz bardzo ni-1 ski stopien jej užywania . Przeciwnym przykladem može byc wies Rzepiska, položona z dala od innych miejscowosci, niemajqca žadnych polqczen komunikacyjnych z poO wodu braku drogi dojazdowej do lat dziewiqcdziesiqtych 20 wieku (por. Siemienska s 1962, 1970) . Jak pokazujq wyniki ankiety, w miejscowosci tej znajomosc gwary jest L jedna z najwyžszych po miej scowosci Krempachy, a stopien poslugiwania siq leksykq Q gwarowq jest najwyžszy sposrod wszystkich wsi (por. tabelki 6, 7, wykresy 1, 2) . V Z 1 Literatura Z Basara 1972 = Anna Basara, Zmiany leksykalne na tle zmiany srodowiska, Z polA skich studiow slawistycznych 4 (1972): Jqzykoznawstwo, 129-135. P Bialoskorska 1987 = Miroslawa Bialoskorska, Integracja jqzykowa mieszkancöw 1 piqciu wsi gminy Golczewo w wojewodztwie szczecinskim na przykladzie slo-s wnictwa, Szczecin: Wydawnictwo Naukowe, 1987. K Cygan 1983 = Stanislaw Cygan,1993, Rožnice w mowie pokolen na Kielecczyznie, 1 [w:] Polszczyzna Mazowsza i Podlasia: Rožnice w mowie pokolen, Lomža-5 Warszawa: Lomžynskie Towarzystwo Naukowe im . Wagow, 1983, 93-104. • Golqb 1954 = Zbigniew Golqb, O zrožnicowaniu wewnqtrznym gwary podha-o lanskiej, JqzykPolski 34 (1954), 85-111. • Grochola-Szczepanek 2008a = Helena Grochola-Szczepanek, Leksyka gwarowa — spiskich gimnazjalistow, Studia z Filologii Polskiej i Slowianskiej 43 (2008), 2 7-34. Grochola-Szczepanek 2008b = Helena Grochola-Szczepanek, Stopien užywa-nia wyrazow ogolnopolskich i ich gwarowych odpowiednikow w ocenie mlodych mieszkancow Spisza, JqzykPolski 83 (2008), 215-230. Kqs 1994 = Jozef Kqs, Inter/erencja leksykalna slownictwa gwarowego i ogolno-polskiego (na przykladzie gwar orawskich), Krakow: Uniwersytet Jagiel-lonski, 1994 (Rozprawy habilitacyjne 285) . Kucala 1960 = Marian Kucala, O slownictwie ludzi wyzbywajqcych siq gwary, Biuletyn Polskiego Towarzystwa Jqzykoznawczego 19, 141-156 . Kurek 1995 = Halina Kurek, Przemiany jqzykowe wsi regionu krosnienskiego: Studium socjolingwistyczne, Krakow: Universitas, 1995 . Pelcowa 2001 = Halina Pelcowa, Inter/erencje leksykalne w gwarach Lubelszczy- zny, Lublin: Wydawnictwo Uniwersytetu Marii Curie-Sklodowskiej, 2001 Pelcowa 2006 = Halina Pelcowa, Pokoleniowosc i sytuacyjnosc - dwa istotne czynniki röžnicowania siq jqzyka mieszkancow wspolczesnej wsi, [w:] Gwary dzis 3: Wewnqtrzne zröžnicowanie jqzyka wsi, red . Jerzy Sierociuk, Poznan: PTPN, 2006 (Poznanskie Towarzystwo Przyjaciol Nauk - Wydzial filologi-czno-filozoficzny 45), 139-153 Siemienska 1962 = Renata Siemienska, Z badan nad zagadnieniem trwania i prze-obražania wiqzi spolecznej we wsi spiskiej, praca magisterska wykonana w Katedrze Etnografii Ogolnej i Socjologii Uniwersytetu Jagiellonskiego pod ^ kier. Kazimierza Dobrowolskiego, Krakow . Siemienska 1970 = Renata Siemienska, Tradycja spolecznosc wiejska w przeddzien przeobrazen, [w:] Roczniki socjologii wsi 9, 127-133. ^ Sierociuk 2006 = Gwary dzis 3: Wewnqtrzne zr0žnicowanie jqzyka wsi, red . Jerzy ^ Sierociuk, Poznan: PTPN, 2006 (Poznanskie Towarzystwo Przyjaciol Nauk ^ - Wydzial filologiczno-filozoficzny 45) . ^ Zagorski 1991 = Zenon Zagorski, O mowie mieszkancöw kilkunastu wsi woköl Ko- ^ nina, Wroclaw, 1991. Povzetek Vaško besedje ter demografski in družbeni dejavniki: ^ poljsko narečje pokrajine Spisz ^ V prispevku so predstavljeni izsledki ankete, opravljene med dijaki srednjih šol v poljski pokrajini Spisz . Glavni cilj raziskave je bil preveriti stopnjo rabe standardnih in narečnih oblik v vaškem govoru ter vpliv demografskih in družbenih dejavnikov na to besedišče Jezik v vaškem okolju je družbeno določen . Starost prebivalcev je pomem- ^ ben dejavnik in vpliva na rabo splošne poljščine (govorjenega standarda) ali na- ^ rečja . Najstarejša generacija govori samo v narečju . Stopnja rabe narečnih besed ^ je nižja pri mlajših generacijah . Dijaki so navedli, da v 72 % uporabljajo oblike iz ^ splošne poljščine, v 14 % pa njihove narečne ustreznice. Dekleta izkazujejo boljše poznavanje narečnega besedja kot fantje, vendar fantje narečno besedje pogosteje uporabljajo . Po mnenju dijakov se narečni izrazi pogosteje pojavljajo v govoru njihovih staršev in starih staršev. Zbrani podatki kažejo precejšnje razlike v stopnji poznavanja narečnega besedja med posameznimi vasmi spiškega območja . Izsledki se v glavnem ujemajo s težnjami, ki so bile opažene pri proučevanju sprememb v besedišču vaškega prebivalstva Rural Vocabulary and Demographic and Social Factors: W The Polish Spisz Dialect Z 1 Summary K O This article presents the findings of a questionnaire administered to secondary-S school students in Poland's Spisz region. The main research goal was to verify the L level of standard and dialect forms in rural speech and the influence of demographic 0 and social parameters on rural vocabulary . v Rural language is socially conditioned. The age of rural people is an impor- tant factor, and influences the use of general language or dialect . The oldest generation used dialect exclusively. The level of dialect vocabulary is lower in younger generations . The students indicated that they use general language forms at a 72% Z level, and 14% for dialect equivalents . Girls showed better knowledge of dialectic A vocabulary than boys, but boys use dialect vocabulary more often. The students p indicated that dialectic expressions appear more frequently in the utterances of their 1 parents and grandparents . The data gathered show considerable diversity in the deS gree of knowledge and use of dialectic vocabulary in individual villages in the Spisz K region . The results are basically consistent with tendencies that have been observed 1 in the way the lexical layer functions among rural people . Z (ji 2o 9 2 Primerjalna analiza o ohranjanju jezika pri kitajski, slovenski in tajski jezikovni manjšini v Avstraliji A Comparative Analysis of Language Maintenance among the Chinese, Slovenian, and Thai Linguistic Minorities in Australia 9 0 0 2 5 Aleksandra Bizjak Končar ^ m HH Prispevek preučuje, kateri dejavniki so odločilni za ohranjanje ali opuščanje ^ maternega jezika med jezikovnimi manjšinami v Avstraliji. Za primerjavo so izbrane tri manjše skupine: Slovenci, Tajci in Kitajci iz Hongkonga. S teren- N skim delom smo zbrali podatke, ki obsegajo tri vsebinske sklope. Prvi obravnava jezikovno rabo v družini, drugi zunaj družine in tretji odnos staršev in ^ otrok do dvojezičnosti in jezikovne politike v Avstraliji. Ob tem bomo pred- Z stavili odnos do jezika v dveh generacijah izseljencev in ugotavljali povezavo ^ med ohranjanjem jezika in jezikovno politiko. q L m O K This article studies which factors are decisive in native-language maintenance or loss among linguistic minorities in Australia. Three small groups were selected for comparison: Slovenians, Thais, and Hong Kong Chinese. Informa- ^ tion about three areas was collected through fieldwork: 1) language use in the ^ family, 2) language use outside the family, and 3) parents' and children's rela- W tionship to bilingualism and language policies in Australia. The relationship toward language among two generations of immigrants is presented, and the strength of connection between language maintenance and language policy is examined. 1 Uvod O jezikovni problematiki izseljencev in dejavnikih, ki vplivajo na ohranjanje ali opuščanje maternega jezika, so bile narejene številne raziskave . Raziskava o ohranjanju nemščine v ZDA (Kloss 1966) kaže, da so med najpomembnejšimi dejavniki, ki prispevajo k ohranjanju jezika: versko-družbena osamitev, čas migracije, obstoj jezikovnih otokov in izkušnje z ohranjanjem jezika pred emigracijo . Pri preučevanju jezika japonskih izseljencev v Kanadi je Noro (1990) ugotovil, da je raba maternega jezika pri otrocih sorazmerna z jezikovno rabo staršev . Smolicz (1984) pa trdi, da se manjšinske skupnosti razlikujejo predvsem po tem, v kolikšni meri vidijo svoj jezik kot bistveno kulturno vrednoto . Da bi ugotovili, kateri dejavniki so odločilni za ohranjanje ali opuščanje maternega jezika izseljencev v avstralski družbi, smo izbrali tri manjše skupnosti: kitajsko (iz Hongkonga), slovensko in tajsko . Natančnejša raziskava o ohranjanju je- zika slovenskih izseljencev v Avstraliji je bila že objavljena (Bizjak Končar 2008), W tu pa so povzeti samo tisti podatki, ki so pomembni s primerjalnega vidika . Z interN pretacijo podatkov, ki smo jih pridobili z vprašalniki in s pogovori s šestdesetimi 1 družinami, bomo pokazali odnos do jezika v dveh generacijah kitajskih, slovenskih in tajskih izseljencev ter ugotavljali povezavo med ohranjanjem j ezika in j ezikovno O politiko, ki se je v Avstraliji od druge svetovne vojne do danes zelo spremenila . S L o 2 Avstralska migracijska politika z Množično priseljevanje v Avstralijo se je začelo po letu 1945, ko je avstralska vla-1 da nujno potrebovala priseljence, ki bi pomagali zgraditi uničeno gospodarstvo . Vendar prvemu valu priseljencev, ki je v Avstralijo prišel po drugi svetovni vojni, Z razmere niso bile naklonjene, saj je v Avstraliji šele leta 1978 prvič zapisano, da A imajo tudi manjšine svoje jezikovne pravice (Galbally Report 1978, po Lo Bianco p 1988) . Imigracijska politika do leta 1969 je temeljila na domnevi, da se novi pri-1 seljenci lahko angleščine »naučijo mimogrede« in se asimilirajo . Šele na začetku S sedemdesetih let so se začeli izvajati prvi programi angleščine kot drugega jezika K v skladu z Zakonom o imigraciji iz leta 1971. Politiko asimilacije in integracije je 1 po letu 1972 zamenjala tako imenovana politika večkulturnosti, ki je bila uvedena z 5 upanjem, da se bo s priznanjem pravic različnim jezikovnim skupnostim in ob upo- • števanju skupnih bistvenih vrednot povečala družbena harmonija (Galbally Report o 1978, po Lo Bianco 1988) . • Izkušnje kitajskih, slovenskih in tajskih izseljencev z avstralsko migracijsko — politiko so različne . Razmere so bile najmanj ugodne za prvi val slovenskih izseljencev, ki so tja prispeli po drugi svetovni vojni in doživeli politiko asimilacije (Bizjak Končar 2008: 178-179) . Kitajci so se v Avstralijo začeli izseljevati v začetku šestdesetih let, Tajci v začetku sedemdesetih let 20 . stoletja, tako da so njihovi otroci začeli šolanje v času, ko so se že izvajali programi angleščine kot drugega jezika . Vendar imajo avstralska politika večkulturnosti in njene pojavne oblike v praksi številne pomanjkljivosti . V Avstraliji ima učenje tujih jezikov velikokrat negativen prizvok, saj se to prevečkrat povezuje s priseljenci in begunci . Kako je ta praksa vplivala na rabo jezika v drugi generaciji avstralskih priseljencev, bomo predstavili v tretjem delu prispevka . 3 Raziskava Pojem »ohranjanje jezika« se nanaša na obnašanje, razmere, vrednote in skupne odločitve manjšinske jezikovne skupine, ki podpira materni jezik (Heath - Harmon 1985, po Hornberger 1988) . Pojem lahko razumemo z več vidikov . Najprej se nanaša na posameznika, ki zavestno vlaga trud v ohranjanje maternega jezika v okolju, v katerem prevladuje drug jezik . Lahko ga razumemo tudi z družbenega vidika kot posameznikovo ohranjanje jezika z družbeno podporo, npr. člani etnične skupnosti se povezujejo, da bi ohranili kulturo, navade, običaje in jezik . O ohranjanju jezika pa lahko govorimo tudi v političnem kontekstu, ko ohranjanje jezika podpira in spodbuja vladna politika . Ohranitev jezika je v izhodišču določena z razmerjem govorca do maternega in prevladujočega jezika in je rezultat prepleta različnih dejavnikov . Občutek pripadnosti, odnos do prevladujočega jezika, pomembnost prvega jezika v družbi ter šolska in vladna politika so samo nekateri pomembni dejavniki, ki vplivajo na ohranjanje manjšinskih jezikov . Tu predstavljena raziskava o ohranjanju jezika v kitajski, slovenski in tajski skupnosti temelji na terenskem delu . Zbiranje gradiva je potekalo z anketnimi vprašalniki in snemanjem pogovorov z informanti . V raziskavi je sodelovalo šestdeset družin iz Sydneyja: dvajset je bilo slovenskih, dvajset tajskih in dvajset kitajskih iz Hongkonga . Starši so bili rojeni zunaj Avstralije, to je v Hongkongu, Sloveniji in na Tajskem, v Avstralijo pa so prišli med letoma 1955 in 1980. Njihovi otroci so bili rojeni na avstralskih tleh. Ker je obseg podatkov, ki smo jih pridobili z vprašalniki in pogovori s šestdesetimi družinami, preobsežen za celovit prikaz, smo za ponazoritev izbrali podatke devetih družin: treh slovenskih, treh tajskih in treh kitajskih. Ob tem bomo v nadaljevanju opazovali trenutno stanje ohranjanja ali opuščanja maternega jezika pri otrocih in pokazali odnos do maternega jezika v dveh generacijah . Obravnavana tematika obsega tri vsebinske sklope: jezikovno rabo v družini in zunaj družine, odnos staršev in otrok do dvojezičnosti ter jezikovne in kulturne politike v Avstraliji . 9 0 0 2 • HH P < NN Z V O hJ ^ o 3.1 Jezikovna raba v družini Prvi sklop vprašanj, ki je naveden v preglednici 1, obravnava vlogo maternega jezika v družini Preglednica je oblikovana tako, da je možna primerjava med odgovori staršev in otrok H Preglednica 1: Vloga maternega jezika v družini Slovenska skupnost 1. družina 2. družina 3. družina Starši V katerem jeziku se sporazumevate s partnerjem/partnerico? predvsem slovensko predvsem slovensko (O) samo slovensko (M) predvsem slovensko V katerem jeziku se sporazumevate z otroki? predvsem angleško predvsem slovensko (O) samo slovensko (M) predvsem slovensko V katerem jeziku se sporazumevajo med seboj otroci? angleško slovensko angleško Kateri jezik ste govorili s svojim prvorojencem? angleško in slovensko slovensko slovensko E Z 1 K o S L o V z 1 Z A P 1 S K 1 1 m • 2o 9 2 Otroci V katerem jeziku govoriš z mamo in očetom? predvsem angleško (1) predvsem slovensko (2) predvsem slovensko (3) predvsem angleško (1) predvsem slovensko (2) predvsem angleško (3) predvsem angleško Kateri jezik uporabljaš z brati in s sestrami? angleško (1) predvsem angleško (2) predvsem angleško (3) samo angleško (1) predvsem angleško (2) samo angleško (3) predvsem angleško Ali se spomniš, kateri jezik si govoril s starši na začetku? slovensko (1) slovensko (2) predvsem slovensko (3) angleško (1) slovensko (2) slovensko (3) angleško Ali se spomniš, kateri jezik si uporabljal na začetku z brati in s sestrami? se ne spomnim (1) slovensko (2) predvsem angleško (3) angleško (1) slovensko (2) slovensko (3) angleško Tajska skupnost 1. družina 2. družina 3. družina Starši V katerem jeziku se sporazumevate s partnerjem/partnerico? samo tajsko samo tajsko samo tajsko V katerem jeziku se sporazumevate z otroki? samo tajsko samo tajsko samo tajsko V katerem jeziku se sporazumevajo med seboj otroci? predvsem angleško predvsem angleško tajsko in angleško Kateri jezik ste govorili s svojim prvorojencem? tajsko tajsko predvsem tajsko Otroci V katerem jeziku govoriš z mamo in očetom? predvsem tajsko tajsko (1) tajsko (2) predvsem tajsko Kateri jezik uporabljaš z brati in s sestrami? predvsem angleško predvsem angleško (1) predvsem tajsko (2) tajsko in angleško Ali se spomniš, kateri jezik si govoril s starši na začetku? tajsko tajsko (1) tajsko (2) tajsko Ali se spomniš, kateri jezik si uporabljal na začetku z brati in s sestrami? / / (1) tajsko (2) predvsem tajsko Kitajska skupnost 1. družina 2. družina 3. družina Starši V katerem jeziku se sporazumevate s partnerjem/partnerico? samo kantonsko samo kantonsko samo kantonsko V katerem jeziku se sporazumevate z otroki? predvsem kantonsko kantonsko in angleško samo kantonsko V katerem jeziku se sporazumevajo med seboj otroci? samo angleško samo angleško samo angleško Kateri jezik ste govorili s svojim prvorojencem? samo kantonsko predvsem kantonsko samo kantonsko Otroci V katerem jeziku govoriš z mamo in očetom? predvsem kantonsko (1) predvsem kantonsko (2) predvsem angleško (1) predvsem kantonsko (2) kantonsko in angleško Kateri jezik uporabljaš z brati in s sestrami? / (1) samo angleško (2) samo angleško (1) samo angleško (2) samo angleško Ali se spomniš, kateri jezik si govoril s starši na začetku? kantonsko (1) kantonsko (2) predvsem kantonsko (1) kantonsko (2) kantonsko Ali se spomniš, kateri jezik si uporabljal na začetku z brati in s sestrami? / (1) predvsem angleško (2) angleško (1) predvsem kantonsko (2) predvsem angleško 9 0 0 2 5 K HH P A Z NN Z > O L ^ O K NN Z E Legenda: (O) = oče, (M) = mati, (1) = prvi otrok, (2) = drugi otrok, (3) = tretji otrok Zbrani podatki kažejo, da se kitajski in tajski starši s partnerjem/partnerico sporazumevajo samo v materinščini . Slovenski starši se večinoma sporazumevajo v slovenščini, v nekaterih družinah pa smo zasledili tudi rabo angleščine Kitajski starši govorijo z otroki kitajsko in angleško, slovenski starši slovensko in angleško . Razmerje v prid enega ali drugega jezika pa je v posameznih družinah različno . Kitajski in slovenski starši so pojasnili, da se z otroki sporazumevajo v angleščini zato, da bi izboljšali svoje znanje angleščine . Drugače je v tajskih družinah, kjer doma dosledno uporabljajo tajščino, saj menijo, da je to nujno za ohranitev jezika. Če tajski otroci poskusijo s starši govoriti angleško, se ti ponavadi ne odzovejo in se pretvarjajo, da ne razumejo angleško . Z Medtem ko kitajski in tajski otroci s starši govorijo predvsem kantonščino in W tajščino in redko uporabljajo angleščino, slovenski otroci govorijo večinoma angle-N ško; izjema so samo prvorojenci, ki uporabljajo slovenščino . 1 Odgovori na vprašanje, v katerem jeziku so starši govorili s svojimi prvoro- ^ jenci, potrjujejo rabo maternega jezika v vseh treh skupnostih. Večina se jih celo O spomni, katera je bila prva beseda njihovega prvorojenca . Iz odgovorov otrok pa S lahko razberemo vzorec govornega vedenja druge generacije . Prvi otrok govori L materni jezik od rojstva . Z drugorojencem se sporazumeva v maternem jeziku vse 0 dokler ne vstopi v šolo, se nauči angleščine in svoje znanje prenese na mlajše brate v in sestre . Tretji otrok se po navadi že od rojstva uči angleško in se zato s starši, sestrami in brati sporazumeva samo še v angleščini Prvi sklop vprašanj je pokazal, da angleščina močno izpodriva materni jezik, ko prvi otrok vstopi v šolo . Še intenzivnejša postane raba angleščine, ko Z začne v šolo hoditi drugi otrok . Otroci torej med seboj govorijo samo še angleško, A ne glede na to, v katerem jeziku se sporazumevajo s starši . Ugotovili smo namreč, p da tajski otroci govorijo s starši predvsem tajsko, otroci iz Hongkonga predvsem 1 angleško, slovenski otroci pa samo angleško, izjema so le prvorojenci . Ti podatki S se tesno povezujejo z dejstvom, da tajski starši z otroki govorijo samo tajsko, K kitajski uporabljajo kitajščino in angleščino, za slovenske otroke pa znanje slo-1 venščine ni več nujno potrebno za sporazumevanje s starši, saj slovenski starši po 5 vstopu otrok v šolo govorijo z njimi večinoma le še angleško . Slovenskim otro- • kom znanje slovenščine ni potrebno za sporazumevanje s starši, saj se ti pogosto o z njimi pogovarjajo angleško v želji, da bi izboljšali svoje jezikovne zmožnosti v • prevladujočem jeziku . — Ker se prvi jezik glede na področje rabe pogosto definira kot jezik zasebne sfere, je zanimivo, da se v kitajskih, slovenskih in tajskih družinah v Avstraliji materni jezik govori predvsem na eni strani, na strani staršev . Otroci med seboj govorijo angleško, s starši pa se poskušajo v maternem jeziku sporazumevati predvsem tajski otroci, medtem ko slovensko govorijo s starši samo še nekateri prvorojenci . 3.2 Jezikovna raba zunaj družine Drugi sklop vprašanj združuje podatke o rabi slovenščine zunaj družine in je prikaz dejavnikov, ki pripomorejo k razvijanju jezikovnih in kulturnih vezi (preglednica 2) . Preglednica 2: Raba slovenščine zunaj družine Slovenska skupnost 1. družina 2. družina 3. družina Starši V katerem jeziku se sporazumevate s prijatelji, ki so iz istega kulturnega okolja? predvsem slovensko predvsem slovensko (O) samo slovensko (M) predvsem slovensko Kako pogosto gledate filme, poslušate oddaje ali berete časopise v materinščini? pogosto: video, pesmi, radio pogosto: časopis, radio; nikoli: časopis pogosto: časopis, radio; nikoli: radio Kako pogosto se udeležujete prireditev in srečanj, kjer se uporablja materinščina? pogosto tedensko tedensko Ali vaši otroci obiskujejo/so obiskovali pouk materinščine? da ne da Ste že kdaj obiskali domovino? da da da Otroci V katerem jeziku se sporazumevaš s prijatelji, ki so iz istega kulturnega okolja? predvsem angleško (1) predvsem angleško (2) predvsem angleško (3) samo angleško (1) samo angleško (2) samo angleško (3) samo angleško Kako pogosto gledaš filme, poslušaš oddaje ali bereš časopise v materinščini? nikoli: video, časopis (1) -..... (2) nikoli: knjige, video (3) nikoli: knjige, časopis, video, pesmi (1) pogosto: pesmi (2) pogosto: časopis nikoli: radio, video, knjige (3) nikoli: radio, časopis Kako pogosto se udeležuješ prireditev in srečanj, kjer se uporablja materinščina? tedensko (1) tedensko (2) tedensko (3) tedensko (1) se ne udeležujem (2) se ne udeležujem (3) se ne udeležujem Ali si kdaj obiskoval pouk materinščine? da (1) ne (2) ne (3) ne (1) da (2) da (3) da Si že kdaj obiskal domovino staršev? da (1) da (2) da (3) da (1) da (2) da (3) ne 0 0 2 • m HH < NN Z > O hJ ^ o NN N H E Z 1 K o S L o V z 1 Z A P 1 S K 1 1 m • 2o 9 2 >>> Tajska skupnost 1. družina 2. družina 3. družina Starši V katerem jeziku se sporazumevate s prijatelji, ki so iz istega kulturnega okolja? samo tajsko samo tajsko samo tajsko Kako pogosto gledate filme, poslušate oddaje ali berete časopise v materinščini? pogosto: časopis, video, radio pogosto: časopis, radio; nikoli: knjige, video pogosto: časopis, video; nikoli: knjige Kako pogosto se udeležujete prireditev in srečanj, kjer se uporablja materinščina? tedensko mesečno tedensko Ali vaši otroci obiskujejo/so obiskovali pouk materinščine? da da ne Ste že kdaj obiskali domovino? da da da Otroci V katerem jeziku se sporazumevaš s prijatelji, ki so iz istega kulturnega okolja? samo angleško samo angleško (1) samo angleško (2) samo angleško Kako pogosto gledaš filme, poslušaš oddaje ali bereš časopise v materinščini? pogosto: video; nikoli: časopis, radio pogosto: video, pesmi; nikoli: knjige (1) pogosto: pesmi; nikoli: časopis, knjige (2) pogosto: video, radio; nikoli: časopis Kako pogosto se udeležuješ prireditev in srečanj, kjer se uporablja materinščina? enkrat na dva meseca enkrat na dva meseca (1) enkrat na dva meseca (2) se ne udeležujem Ali si kdaj obiskoval pouk materinščine? da da (1) da (2) ne Si že kdaj obiskal domovino staršev? da da (1) da (2) da Kitajska skupnost 1. družina 2. družina 3. družina Starši V katerem jeziku se sporazumevate s prijatelji, ki so iz istega kulturnega okolja? samo kantonsko samo kantonsko samo kantonsko Kako pogosto gledate filme, poslušate oddaje ali berete časopise v materinščini? pogosto: časopis, video, pesmi; nikoli: radio, knjige pogosto: video, pesmi; nikoli: časopis, radio pogosto: pesmi, časopis, video; nikoli: knjige, radio Kako pogosto se udeležujete prireditev in srečanj, kjer se uporablja materinščina? tedensko enkrat mesečno dnevno Ali vaši otroci obiskujejo/so obiskovali pouk materinščine? da da da Ste že kdaj obiskali domovino? da da da Otroci V katerem jeziku se sporazumevaš s prijatelji, ki so iz istega kulturnega okolja? predvsem angleško (1) predvsem kantonsko (2) predvsem angleško (1) predvsem kantonsko (2) samo angleško Kako pogosto gledaš filme, poslušaš oddaje ali bereš časopise v materinščini? pogosto: video, pesmi; nikoli: knjige, radio, časopis (1) pogosto: video, pesmi; nikoli: knjige, radio, časopis (2) pogosto: video; nikoli: časopis (1) pogosto: video; nikoli: časopis, knjige (2) pogosto: video, pesmi; nikoli: časopis, radio Kako pogosto se udeležuješ prireditev in srečanj, kjer se uporablja materinščina? tedensko (1) mesečno (2) mesečno (1) enkrat na dva meseca (2) enkrat na dva meseca Ali si kdaj obiskoval pouk materinščine? da da (1) da (2) da Si že kdaj obiskal domovino staršev? ne da (1) da (2) da 9 0 0 2 5 K HH P A Z NN Z > O L ^ O K NN Z E Legenda: (O) = oče, (M) = mati, (1) = prvi otrok, (2) = drugi otrok, (3) = tretji otrok Z Za prvo generacijo izseljencev je značilno, da se radi družijo s svojimi rojaki W in se med seboj sporazumevajo v maternem jeziku . Podatki za drugo generacijo so N bili za Slovence in Tajce podobni, saj s sovrstniki iste narodnosti govorijo samo 1 angleško. Presenetili pa so nas Hongkonžani druge generacije, ki so se na univerzi spoprijatelji s študenti iz Hongkonga in se tako tudi zunaj doma sporazumevajo z vrstniki v kantonščini s Ko smo starše in otroke povprašali o branju knjig, poslušanju radia in gle- L danju filmov v maternem jeziku, so bili odgovori manj enotni . Med kitajsko sku-Q pnostjo iz Hongkonga je najbolj razširjeno sposojanje novejših video filmov in cev dejev. Radijske postaje s kitajskim programom na radiu SBS in 2EA poslušajo le redki posamezniki prve generacije . Druga generacija radia ne posluša . Pravijo, da je glasba, ki jo predvajajo, zastarela in jezik radijskih voditeljev nenavaden, saj nima značilnosti sodobne hongkonške kitajščine, ki jo slišijo pri gledanju video filmov in Z v sodobni glasbi . A Časopise, ki izhajajo v Avstraliji in so namenjeni kitajski manjšini, berejo p le redki Kitajci prve generacije. Drugi generaciji pa branje predstavlja preveliko 1 težavo zaradi slabega poznavanja pismenk. s Tudi Tajci druge generacije niso sposobni brati v tajščini . Njihov stik s so- K dobnim jezikom je zamejen na poslušanje sodobne glasbe in gledanje video filmov . 1 Prva generacija Tajcev redno bere tajske časopise, ki izhajajo v Avstraliji . Pravijo, 5 da je jezik nepravilen, a to zanemarijo, saj časopis prinaša aktualne novice . Podobni • podatki so bili zbrani tudi o tajski radijski postaji, za katero prva generacija, ki jo o redno posluša, meni, da prinaša aktualne novice in sodobno glasbo, očita pa ji, da je • jezik napovedovalca preveč pod vplivom angleščine . — V slovenski skupnosti prva generacija redno bere slovenski tisk in posluša slovenske radijske oddaje na postaji SBS, druga pa se za slovenske medije ne zanima . Radijskim oddajam očitajo, da vrtijo zastarelo glasbo in polnijo program s političnimi novicami in pošiljanjem družinskih pozdravov . Na vprašanje o formalnem učenju maternega jezika so vsi otroci, ki so se udeleževali dopolnilnega pouka, povedali, da jim je bilo učenje muka, da so se pri pouku dolgočasili, ker pouk ni bil prilagojen posamezniku, in da je njihovo znanje jezika šibko . Vendar so omenili, da zdaj velikokrat obžalujejo, da pri učenju niso bili vztrajnejši Čeprav so kitajski otroci hodili v zasebne šole, v katerih je bilo treba izobraževanje plačati, tajski v samostane (tudi tu je bilo treba pouk plačati), slovenski pa v sobotne ali nedeljske šole, ki so bile zastonj, so vsi menili, da je njihovo znanje jezika nezadostno . Kitajski in tajski otroci so ocenili, da je njihovo razumevanje in govorjenje maternega jezika zadovoljivo, vendar v njem niso sposobni brati ali pisati . Pri slovenskih otrocih meja med govorjenjem in pisanjem ni bila tako ostra . Slovenskim otrokom se je zdelo, da je kljub opravljeni maturi iz slovenskega jezika njihovo znanje pisne in govorjene slovenščine pomanjkljivo . Za vse tri skupine izseljencev je značilno, da so obiski domovine dokaj pogosti in vsi najprej obiščejo sorodnike . Medtem ko Kitajci obisk domovine radi izkoristijo za nakupovanje in ogled krajev, ki so jim ostali v spominu iz video filmov, pa si Slovenci ogledajo naravne znamenitosti Slovenije Starši vseh treh narodnosti so omenili, da so bili ob obisku domovine ponosni na znanje angleščine svojih otrok in ne preveč zaskrbljeni zaradi neznanja materinščine. Mnogi otroci pa se obiska spominjajo tudi po tem, da so bili v zadregi zaradi preslabega znanja jezika svojih staršev, kar jim je onemogočalo, da bi se s sorodniki pogovarjali tako sproščeno, kot so si želeli . Sklop vprašanj o rabi materinščine zunaj družine in prikaz dejavnikov, ki pripomorejo k razvijanju jezikovnih in kulturnih vezi med manjšinami v Avstraliji, je pokazal, da šola ni dovolj privlačna, da bi otroke in mladostnike spodbujala k učenju maternega jezika, če ne obstajajo za to še drugi, dodatni dejavniki . Obiski domovine so le kratkotrajni spodbujevalci in samo dejavnosti, ki so prilagojene zanimanjem in okusu otrok in mladostnikov, lahko pripomorejo, da se mladi med seboj družijo in uporabljajo materni jezik . 3.3 Odnos staršev in otrok do dvojezičnosti in jezikovne politike v Avstraliji V tretjem sklopu bomo najprej obravnavali odnos do ohranjanja maternega jezika in dvojezičnosti (preglednica 3), nato pa odnos govorcev do jezikovne politike v avstralski družbi (preglednica 4) Preglednica 3: Odnos do ohranjanja maternega jezika in dvojezičnosti Slovenska skupnost 1. družina 2. družina 3. družina Starši Ali mislite, da naj bi ljudje, ki živijo v Avstraliji in njihov materni jezik ni angleščina, ta jezik ohranili? Razlogi? da, ohranjanje kulture da, povezuje družino (O) da, učvrsti družino (M) da, ohranja kulturo Ali se vam zdi jezik eden od najpomembnejših vidikov vašega načina življenja, ki naj bi ga ohranili v Avstraliji? ne ne (O) ne (M) da Ali verjamete, da ohranjanje maternega jezika lahko ovira vaš uspeh v avstralski družbi? ne ne ne Kakšen nasvet bi dali novim priseljencem v Avstraliji glede dvojezične vzgoje otrok? najprej angleščina, nato slovenščina slovenščina doma, angleščine se bo naučil v šoli (O) dvojezično (M) najprej slovenščina, angleščine se bo naučil v šoli Ali ste imeli kakšen načrt glede jezikovnega razvoja vašega otroka? ne ne (O) da, dvojezično (M) ne 'T 9 o o 2 • K S HH e^ A Z NN z > o L S o K NN Z H w Z 1 K o S L o V z 1 Z A P 1 S K 1 1 m • 2o 9 2 Otroci Ali misliš, da naj bi ljudje, ki živijo v Avstraliji in njihov materni jezik ni angleščina, ta jezik ohranili? Razlogi? da, osebna identiteta (1) da, osebna identiteta (2) da, človeška pravica (3) da, osebna identiteta (1) (2) (3) da, osebna identiteta, povezuje družino, ohranja kulturo, človeška pravica Ali se ti zdi jezik eden od najpomembnejših vidikov tvojega načina življenja, ki naj bi ga ohranil v Avstraliji? da (1) ne (2) ne (3) ne (1) da (2) da (3) da Ali verjameš, da ohranjanje maternega jezika lahko ovira vaš uspeh v avstralski družbi? ne (1) ne (2) ne (3) ne (1) ne (2) ne (3) ne Če bi imel otroke, ali bi se odločil, da jih vzgajaš dvojezično? da, če bi se poročil s Slovencem/ Slovenko (1) da, če bi se poročil s Slovenko/Slovencem (2) da, ampak najprej se moram sam naučiti (3) da, če se poročim s Slovencem/Slovenko (1) da, če bi se poročil s Slovenko/Slovencem (2) da, ampak najprej se moram sam naučiti (3) da, ampak ne na silo Ali daješ prednost poroki s parterjem/partnerico iste narodnosti? da, vendar rojen v Sloveniji (1) to ni pomembno (2) ne (3) ne (1) ne (2) to ni pomembno (3) to ni pomembno Tajska skupnost 1. družina 2. družina 3. družina Starši Ali mislite, da naj bi ljudje, ki živijo v Avstraliji in njihov materni jezik ni angleščina, ta jezik ohranili? Razlogi? da, ohranjanje kulture da, ohranjanje kulture, povezanost družine da, ohranjanje kulture Ali se vam zdi jezik eden od najpomembnejših vidikov vašega načina življenja, ki naj bi ga ohranili v Avstraliji? da ne ne Ali verjamete, da ohranjanje maternega jezika lahko ovira vaš uspeh v avstralski družbi? ne ne ne Kakšen nasvet bi dali novim priseljencem v Avstraliji glede dvojezične vzgoje otrok? tajščina doma, angleščina v šoli tajščina doma, angleščina v šoli tajščina doma, angleščina v šoli Ali ste imeli kakšen načrt glede jezikovnega razvoja vašega otroka? ne ne da >>> Otroci Ali misliš, da naj bi ljudje, ki živijo v Avstraliji in njihov materni jezik ni angleščina, ta jezik ohranili? Razlogi? da, ohranjanje kulture da, ohranjanje kulture (1) da, ohranjanje kulture (2) da, ohranjanje kulture Ali se ti zdi jezik eden od najpomembnejših vidikov tvojega načina življenja, ki naj bi ga ohranil v Avstraliji? da da (1) da (2) da Ali verjameš, da ohranjanje maternega jezika lahko ovira vaš uspeh v avstralski družbi? ne ne (1) ne (2) ne Če bi imel otroke, ali bi se odločil, da jih vzgajaš dvojezično? da, drugi jezik bi bil japonščina da (1) da (2) da, ampak drugi jezik bi bil japonščina Ali daješ prednost poroki s parterjem/partnerico iste narodnosti? ne vem ne vem (1) ne vem (2) ne vem Kitajska skupnost 1. družina 2. družina 3. družina Starši Ali mislite, da naj bi ljudje, ki živijo v Avstraliji in njihov materni jezik ni angleščina, ta jezik ohranili? Razlogi? da, povezanost družine da, ohranjanje kulture da, ohranjanje kulture Ali se vam zdi jezik eden od najpomembnejših vidikov vašega načina življenja, ki naj bi ga ohranili v Avstraliji? da da da Ali verjamete, da ohranjanje maternega jezika lahko ovira vaš uspeh v avstralski družbi? ne ne ne Kakšen nasvet bi dali novim priseljencem v Avstraliji glede dvojezične vzgoje otrok? kantonščina doma, angleščina v šoli dvojezična vzgoja, vendar je angleščina pomembnejša dvojezična vzgoja Ali ste imeli kakšen načrt glede jezikovnega razvoja vašega otroka? ne ne ne 9 0 0 2 5 K m HH P A Z NN Z > O L m O K NN Z E E Z 1 K o S L o V z 1 Z A P 1 S K 1 1 • 2o 9 Otroci Ali misliš, da naj bi ljudje, ki živijo v Avstraliji in njihov materni jezik ni angleščina, ta jezik ohranili? Razlogi? da, povezanost družine (1) da, povezanost družine (2) da, povezanost družine (1) da, povezanost družine (2) da, povezanost družine Ali se ti zdi jezik eden od najpomembnejših vidikov tvojega načina življenja, ki naj bi ga ohranil v Avstraliji? da (1) da (2) da (1) da (2) da Ali verjameš, da ohranjanje maternega jezika lahko ovira vaš uspeh v avstralski družbi? ne (1) ne (2) ne (1) ne (2) ne Če bi imel otroke, ali bi se odločil, da jih vzgajaš dvojezično? da, angleščina in mandarinščina (1) da (2) da (1) da (2) da, ampak najprej se morajo naučiti angleščine Ali daješ prednost poroki s parterjem/partnerico iste narodnosti? da (1) da (2) da (1) da (2) da, ampak rojen v Avstraliji 1 Legenda: (O) = oče, (M) = mati, (1) = prvi otrok, (2) = drugi otrok, (3) = tretji otrok Na vprašanje, ali je pomembno ohraniti materni jezik, so pozitivno odgovorili starši in otroci vseh treh skupnosti . Starši so kot glavni razlog za ohranjanje jezika navedli ohranitev kulture . Odgovori otrok so bili različni . Kitajski otroci so kot glavni razlog za ohranjanje jezika navedli povezanost družine, tajski ohranitev kulture, slovenski pa so našteli osebno identiteto, človekove pravice in individualnost Različna pa so bila mnenja treh skupnosti o tem, ali je jezik najpomembnejši vidik pri ohranitvi njihovega načina življenja v Avstraliji . Hongkonška manjšina, tako starši kot otroci, so se strinjali, da je jezik najpomembnejši za ohranitev njihovega načina življenja v Avstraliji . Pri tajski skupnosti so se mnenja staršev in otrok razlikovala . Otroci so prepričani, da je najpomembneje ohraniti jezik, tako pa meni le tri četrtine staršev . Pri slovenskih starših in otrocih prevladuje prepričanje, da jezik ni najpomembnejši vidik ohranjanja slovenskega načina življenja v Avstraliji . Odgovor je verjetno posledica dejstva, da je večina Slovencev prišla v Avstralijo zaradi želje po boljšem življenju, in temu so bila podrejena vsa njihova prizadevanja, kar je tudi slovenski jezik postavilo na stranski tir. Na vprašanje, ali ohranjanje maternega jezika zaviralno vpliva na učenje prevladujočega jezika, so v hongkonški in tajski skupnosti odgovorili nikalno, v slovenski pa je bila približno polovica pritrdilnih odgovorov . Večino pritrdilnih ^ odgovorov smo dobili v družinah, v katerih je imel prvorojenec ob vstopu v šolo te- ^ žave z angleščino, zato sklepamo, da so odgovori deloma odsev splošnega razpoloženja v avstralski družbi, ki v tistem času ni bila naklonjena dvojezičnosti . Pogosto ^ so učitelji otrokom v šoli posredovali stališče, da dvojezičnost zaviralno vpliva na usvajanje jezika . Vse tri skupnosti pa so bile enotne, da uspeh v avstralski družbi ni povezan z ohranjanjem maternega jezika . Pogledi staršev na dvojezično vzgojo so bili zelo različni . Tajski starši so zagovarjali strogo dvojezično vzgojo: tajščino naj govorijo otroci doma, angleščine pa se tako in tako naučijo v šoli . Starši iz Hongkonga so naklonjeni dvojezičnosti - kantonščina doma, angleščina v šoli -, vendar ne za vsako ceno . Pri dvojezični ^ vzgoji ne bi vztrajali, če bi se pojavile kakršne koli težave . Slovenski starši so bili „ pri tem vprašanju zelo neenotni: nekateri so na prvo mesto postavili angleščino, drugi slovenščino, tretji so predlagali, da se otrok uči oba jezika hkrati . Da naj bo vzgoja dvojezična, pa so se strinjali otroci vseh treh skupnosti . Kaj si posamezniki predstavljajo pod dvojezičnostjo, smo razbrali iz vprašanja, kako si zamišljajo vzgojo svojih otrok . Za hongkonške izseljence druge generacije je značilno, da želijo, da bi bili njihovi otroci večjezični, materni jezik pa so postavili na prvo, drugo ali tretje mesto . Nekateri tajski otroci so povedali, da si želijo, da bi bili njihovi otroci dvojezični, ^ vendar so omenili znanje japonščine in ne tajščine . Slovenski otroci so dvojezičnost ^ vedno pogojevali s partnerjevim poreklom: če bo partner/partnerica slovenskega ^ rodu, bodo svoje otroke gotovo učili slovenščine kot drugega jezika . Vendar jih je ^ polovica na vprašanje o partnerju odgovorila, da noče partnerja/partnerice sloven- ^ skega rodu, drugi polovici pa se je zdelo to vprašanje nepomembno Vse to kaže, da se bo njihov pogoj, da bi otroke učili slovensko ob slovenskem partnerju, težko uresničil, saj se otroci ne družijo s slovenskimi vrstniki . Tajski in hongkonški otroci so bili mnogo bolj naklonjeni ideji, da bi se poročili s partnerjem/partnerico iste narodnosti . To, da se druga generacija poroči s partnerjem/partnerico istega rodu, pa je želja staršev vseh treh skupnosti . Čeprav so starši in otroci vseh treh izseljenskih skupnosti v Avstraliji pokazali pozitiven odnos do ohranjanja jezika, pa njihov pogled na dvojezičnost in pomen, ki ga pripisujejo materinščini v avstralski družbi, kažeta, da ohranjanje jezika verjetno ne bo tako zagnano, kot bi lahko pričakovali . Na slovensko neodločnost pri ohranjanju maternega jezika sta verjetno pomembno vplivala neuradna politika in odnos do drugih jezikov v avstralski družbi v preteklosti, ki ju drugi dve skupini zaradi poznejše migracije nista izkusili V preglednico 4 smo uvrstili vprašanja, ki obravnavajo odnos govorcev do jezikovne politike v avstralski družbi . Preglednica 4: Odnos govorcev do jezikovne politike v avstralski družbi Z Slovenska skupnost 1. družina 2. družina 3. družina 1 Starši K Kdo je odgovoren za družina družina družina o ohranjanje maternega S jezika? L Ali naj bi avstralska da morda da o šola poskrbela tudi za V učenje manjšinskih z jezikov? Ali naj država namenja da da da denar tudi za manjšin- Z ske jezike? A Ali mislite, da je av- da da da P stralska družba naklo- 1 njena sporazumevanju S v drugih jezikih? K Ali mislite, da je v da da da 1 Avstraliji prednost, če 1 znaš poleg angleščine • še kak drug jezik? 2o 9 Otroci • 1 Kdo je odgovoren za družina (1) družina/skupnost (1) družina/vlada 1 2 ohranjanje maternega (2) družina/skupnost (2) skupnost jezika? (3) vsak sam (3) družina Ali naj bi avstralska morda (1) ne (1) da šola poskrbela tudi za (2) morda (2) da učenje manjšinskih (3) ne (3) da jezikov? Ali naj država namenja da (1) da (1) da denar tudi za manjšin- (2) da (2) da ske jezike? (3) ne (3) bi bilo lepo Ali misliš, da je v da, vendar (1) da, služba, (1) da, za večinske Avstraliji prednost, če ne znanje potovanja jezike znaš poleg angleščine slovenščine (2) da, skriven jezik (2) da, za službo še kak drug jezik? (3) da, kot pomoč (3) da, vendar ne znanje tistim, ki ne govorijo slovenščine angleško >>> Tajska skupnost 1. družina 2. družina 3. družina Starši Kdo je odgovoren za ohranjanje maternega jezika? družina družina (O) družina (M) družina in sredstva javnega obveščanja Ali naj bi avstralska šola poskrbela tudi za učenje manjšinskih jezikov? da da (O) morda (M) da Ali naj država namenja denar tudi za manjšinske jezike? da da ne Ali mislite, da je avstralska družba naklonjena sporazumevanju v drugih jezikih? ne ne ne Ali mislite, da je v Avstraliji prednost, če znaš poleg angleščine še kak drug jezik? da da da Otroci Kdo je odgovoren za ohranjanje maternega jezika? družina družina (1) družina (2) skupnost Ali naj bi avstralska šola poskrbela tudi za učenje manjšinskih jezikov? morda da (1) morda (2) da Ali naj država namenja denar tudi za manjšinske jezike? da, če je veliko število študentov da (1) morda (2) da, če je finančno mogoče Ali misliš, da je v Avstraliji prednost, če znaš poleg angleščine še kak drug jezik? da, lahko dobiš boljšo zaposlitev da (1) da (2) da, večje zaposlitvene možnosti 'T 0 0 2 5 m HH P A Z NN Z > O L m o NN Z E E Z 1 K o S L o V z 1 Z A P 1 S K 1 1 Ui 2o 9 2 Kitajska skupnost 1. družina 2. družina 3. družina Starši Kdo je odgovoren za ohranjanje maternega jezika? družina družina družina Ali naj bi avstralska šola poskrbela tudi za učenje manjšinskih jezikov? da da (O) da (M) ne Ali naj država namenja denar tudi za manjšinske jezike? ne da (O) da (M) ni pomembno Ali mislite, da je avstralska družba naklonjena sporazumevanju v drugih jezikih? da da da Ali mislite, da je v Avstraliji prednost, če znaš poleg angleščine še kak drug jezik? da da da Otroci Kdo je odgovoren za ohranjanje maternega jezika? družina (1) družina (2) družina (1) družina (2) družina Ali naj bi avstralska šola poskrbela tudi za učenje manjšinskih jezikov? da (1) da (2) da (1) da (2) morda Ali naj država namenja denar tudi za manjšinske jezike? da (1) da, vendar samo za večje skupnosti (2) da (1) da (2) da, vendar samo za nove priseljence Ali misliš, da je v Avstraliji prednost, če znaš poleg angleščine še kak drug jezik? da, ker je Avstralija večkulturna država (1) da (2) da, veliko novih priseljencev (1) da (2) da, za sporazumevanje s starši Legenda: (O) = oče, (M) = mati, (1) = prvi otrok, (2) = drugi otrok, (3) = tretji otrok Med starši je prevladalo mnenje, da je za ohranjanje maternega jezika odgovorna družina Tudi otroci so na prvo mesto postavili družino, slovenski pa so dodali še skupnost, vlado in lastno odgovornost. Da naj bi avstralska šola poskrbela za učenje manjšinskih jezikov, so bili prepričani starši vseh treh skupnosti . Z njimi so se strinjali otroci iz Hongkonga, medtem ko so tajski in slovenski otroci omahovali in kot razlog dvoma navajali dejstvo, da je glede na majhnost skupnosti nemogoče pričakovati, da bi bili kantonščina ali slovenščina del šolskega učnega programa Na vprašanje, ali je treba finančno podpreti manjšinske jezike, so starši in otroci odgovorili pozitivno . Odgovori na vprašanje, kdo je odgovoren za finančno podporo, pa se precej razlikujejo . Hongkonška skupnost meni, da je vlada storila že ^ dovolj in da je to zdaj dolžnost skupnosti . Tajski informatorji so prepričani, da je ^ dolžnost tajske vlade, da poskrbi za ohranitev tajskega jezika v Avstraliji . Edino v slovenski skupnosti prevladuje prepričanje, da mora za učenje slovenskega jezika ^ poskrbeti država . Pri starših je tako razmišljanje mogoče povezano z občutkom, da sami niso dovolj poskrbeli za ohranitev jezika v družini, pri otrocih pa z upanjem, da bi slovenščina kot šolski predmet pripomogla k višjemu statusu slovenščine na splošno O tem, ali je avstralska družba naklonjena sporazumevanju v drugih jezikih, so bila mnenja manjšin različna . Hongkonška skupnost je prepričana, da je avstralska družba naklonjena drugim jezikom, a so večkrat omenili sovražne odzive v ^ preteklosti . Tajska skupnost je odgovorila negativno in navedla številne razloge za ^ tak odgovor. Moti jih, da njihove radijske oddaje niso na sporedu dovolj pogosto, da primanjkuje prevajalskih agencij za tajski jezik in da vozniškega izpita in drugih uradnih stvari ne morejo opravljati v tajskem jeziku. Slovenska skupnost je odgovorila pozitivno, vendar se niso mogli izogniti omenjanju težav v preteklosti Tudi trditev, da je prednost, da poleg angleščine govoriš še kak drug jezik, se je zdela staršem vseh treh skupnosti resnična . Pri naštevanju prednosti, ki jih prinaša dvojezičnost, so hongkonški starši na prvem mesti omenili ekonomske razloge (tu so navajali znanje japonščine kot pomembno v poslovnem svetu) in možnost ^ sporazumevanja in prijateljevanja s tistimi, ki govorijo kantonščino . Tajski starši so ^ odgovorili, da je prednost, da govoriš še kak drug jezik, ker si s tem povečaš zaposlitvene možnosti in si lahko boljši človek, ker si strpnejši in lažje razumeš drugače ^ misleče . Prepričani pa so, da znanje maternega jezika ne vpliva na šolski uspeh ali ^ odnos drugih ljudi . Slovenski starši so kot prednost našteli večje zaposlitvene možnosti, čeprav niso vedeli, katere natančno bi to bile . Otroci vseh treh skupnosti so pritrdilno odgovorili, da je prednost, da poleg angleščine govoriš še kak drug jezik Hongkonški otroci so omenili kot prednost večje zaposlitvene možnosti, sporazumevanje s starši in navezovanje stikov z drugimi govorci kantonščine . Vendar so menili, da v šoli znanje kantonščine nima pravega pomena in da v mednarodnem okviru znanje tega jezika ni nikakršna prednost . Tajskim otrokom se zdi, da imajo z znanjem tajščine več možnosti za zaposlitev v tajskem podjetju, da si lahko razširijo krog tajskih prijateljev in so tako bolje izobraženi . Tudi oni dvomijo, da bi znanje tajščine lahko imelo prednosti v šoli . Slovenski otroci so med prednostmi našteli potovanje, zaposlitev in pomoč drugim, vendar so mnogi omenili, da slovenščina kot jezik manjšine ni prednost v ekonomskem smislu, da si z njo ne morejo pomagati pri navezovanju prijateljskih stikov ali iskanju zaposlitve. Zdelo pa se jim je, da so se prednosti učenja slovenščine pokazale v času šolanja, saj so dobili predstavo o jezikovni strukturi, pripomoglo je k pozitivnejši zavesti o drugih kulturah in razširilo njihovo obzorje . Iz odgovorov na tretji sklop vprašanj, ki začrtujejo odnos prve in druge generacije hongkonških, tajskih in slovenskih izseljencev do dvojezičnosti in jezikovne politike v Avstraliji, razberemo, da se jim zdi skrb za ohranjanje jezika na prvem Z mestu odgovornost posameznika . V skladu s tem je tudi njihov pogled na vladna W prizadevanja za ohranjanje jezika, saj so večinoma zadovoljni z Belo knjigo o jezi-N kovni politiki v Avstraliji iz leta 1991, ki bolj podpira politiko jezikovne tolerantno-1 sti kot jezikovne raznovrstnosti . K O S 4 Sklepne ugotovitve L 0 V raziskavi o ohranjanju jezika, ki je zajela šestdeset družin iz treh manjših skupno-v sti v Avstraliji, smo ugotovili, da med slovensko, tajsko in hongkonško manjšino zavedanje, da je treba ohraniti materni jezik, raste skladno z zavedanjem, da postaja materni jezik za otroke tuji jezik . Zato se starši trudijo, da bi se njihovi otroci naučili materinščine . Vendar se otroci jezika staršev učijo predvsem takrat, kadar jim pri-Z naša določene koristi . V raziskavi so bili najpogosteje našteti razlogi za ohranjanje A jezika: sporazumevanje s starši, vzpostavljanje novih prijateljstev z vrstniki, obiski p domovine staršev in sorodnikov, udeležba na družabnih prireditvah, možnost vrni- 1 tve v domovino staršev, dviganje samozavesti zaradi znanja jezika, pomembnost S jezika v družbi in zaposlitvene možnosti . K Primerjava treh različnih skupin izseljencev nazorno kaže, da ima večja sku- 1 pnost (v naši raziskavi j e to kitajska manjšina iz Hongkonga) več možnosti za vzpo-5 stavitev komunikacijskih mrež v maternem j eziku. Ohranjanje j ezika j e torej najprej • odločitev posameznika, a se lažje uresniči, če ima družbeno podporo . V manjših 0 skupnostih, kot sta slovenska in tajska, so možnosti rabe maternega jezika zunaj • družine zelo omejene . Pri tajski skupnosti je najmočnejši dejavnik za ohranjanje taj— ščine navezanost na tajsko kulturo in jezik, ki jo starši vcepljajo otrokom od rojstva . Toda posameznikove odločitve so vedno vpete v družbeni in ekonomski kontekst, ki ima velik vpliv na poglede in stališča o vlogi maternega jezika v tujem okolju . Nazoren primer je slovenska manjšina, ki se je v Avstralijo izseljevala predvsem iz ekonomskih razlogov in je izkusila avstralsko asimilacijsko politiko Splošna ugotovitev raziskave je, da je odločitev staršev, koliko si bodo prizadevali za ohranjanje jezika, v veliki meri odvisna od kulturnega ponosa in od tega, kaj se jim zdi za njihove otroke koristno . In čeprav so starši vseh skupnosti navedli jezik kot bistveno kulturno vrednoto, je tajska skupnost edina, v kateri je ta izbira prednostna za starše in otroke Jezik kot kulturna vrednota, ki se prenaša iz generacije v generacijo, je torej pomemben dejavnik, ki v povezavi z drugimi vpliva na bolj ali manj intenzivno ohranjanje maternega jezika . Ker je raziskava zajela le majhen vzorec, ki ni bil uravnotežen glede na starost in izobrazbeno strukturo, rezultati o odnosu jezika v dveh generacijah treh manjših skupnosti v Avstraliji ne dopuščajo širše posplošitve . Šele raziskave tretje generacije slovenskih, tajskih in kitajskih izseljencev v Avstraliji bodo osvetlile, kateri skupek dejavnikov deluje spodbujevalno na ohranjanje maternega jezika manjšinskih skupnosti Literatura 1 • Bizjak Končar 2008 = Aleksandra Bizjak Končar, Ohranjanje jezika in jezikovna ^ politika: primer slovenske jezikovne manjšine v Avstraliji, v: Slovenščina ^ med kulturami, ur. Miran Košuta, Celovec: Slavistično društvo Slovenije, 2008 (Zbornik Slavističnega društva Slovenije 19), 177-189. Hornberger 1988 = Nancy H . Hornberger, Bilingual Education and Language Maintenance, Dordrecht: Foris Publications, 1988 . Kloss 1966 = Heinz Kloss, German-American Language Maintenance Efforts, v: Language Loyalty in the United States: The Maintenance and Perpetuation of Non-English Mother Tongues by American Ethnic and Religious Groups, ur . Joshua A . Fishman, The Hague: Mouton, 1966, 215-223. Lo Bianco 1988 = Joseph Lo Bianco, National Policy on Languages, Journal of ^ Intercultural Studies 9 (1988), št. 1, 25-38. „ Noro 1990 = Hiroko Noro, Family and Language Maintenance: an Exploratory Study of Japanese Language Among Children of Postwar Japanese Immigrants in Toronto, International Journal of the Sociology of Langauge 86 (1990), št. 6, 57-68. Smolicz 1984 = Jerzy J . Smolicz, Minority Languages and the Core Values of Culture: Changing Policies and Ethnic Response in Australia, Multilingual and Multicultural Development 5 (1984), št . 1, 23-41. H Z A Comparative Analysis of Language Maintenance W among the Chinese, Slovenian, and Thai Linguistic Minorities in Australia Z 1 Summary K 0 This study on language maintenance among the Slovenian, Thai, and (Hong Kong) s Chinese minorities in Australia addressed three areas: 1) language use in the fam-L ily, 2) language use outside the family, and 3) parents' and children's relationship Q to bilingualism and language policies in Australia. It was determined that parents v primarily speak their native language . Children speak only English among themselves Thai children in particular try to speak Thai with their parents, whereas among Slovenians only some eldest children speak Slovenian with their parents This comparison of three different minority groups clearly shows that opportunities Z to use the parents' native language outside the family is very limited in minority A groups, and that large groups (i . e. , the Hong Kong Chinese minority) have more p opportunities to establish communication networks outside the family environment . 1 It is interesting that for all three minority groups language maintenance primarily s seems to be an individual task, and that parents' decision on how much effort to K invest in language maintenance is largely dependent on cultural pride and whether 1 this seems useful for their children . Although all of the groups stated that language 5 was a fundamental cultural value, the Thai group was the only one in which parents • and children gave it priority . A future study of the third generation of the Slovenian, o Thai, and Chinese minorities in Australia will be needed to give a clearer picture of • which factors provide the strongest support for language maintenance . 2 Gradivo Frazeologija v prozi Cirila Kosmača Jurij Rojs 'T o o 2 • HH P Prispevek, v katerem je frazeologija analizirana po slovničnih kategorijah, zajema vsa Kosmačeva prozna dela, nastala v skoraj pol stoletja . Besedne zveze so avtentične glede na opisovani čas in okolje ter glede na okoliščine Kosmač piše v visokem slogu . Predvsem so lepe slike slovenske pokrajine: v pisanih barvah so naslikane rože in bilke, ob katerih diha slovensko narodno zaveden človek > Phraseology in the Prose of Ciril Kosmač q This article analyzes phraseology by grammatical category and encompasses j all of Ciril Kosmač's prose work, created in the course of nearly half a century The phrases are authentic with regard to the time and environment described, as well as the circumstances Kosmač writes in an elevated style His portrayals of the Slovenian countryside are especially beautiful: his colorful ^ writing depicts the flowers and blades of grass that typify the environment of ^ people aware of their Slovenian heritage . ^ E 1 Ciril Kosmač spada med že dolgo uveljavljene in plodovite slovenske pisatelje, čigar novele, romani in pravljice so me vedno znova pritegovali . Pri tem me ni zanimalo samo sporočilo teh del, temveč prav tako način, kako je sporočilo jezikovno oblikovano . Ker se sam ukvarjam predvsem s frazeologijo, sem se odločil, da skušam dognati, katere so najpogostejše frazeološke značilnosti v Kosmačevem pisateljskem opusu . Analiziral sem objavljena prozna dela od leta 1946 do 1988 . Pred sabo imam dvajset različnih proznih del iz skoraj polstoletnega ustvarjalnega dela Cirila Kosmača . - O njegovem proznem delu so sicer največ pisali Helga Glu-šič, Marko Kravos, Ivanka Hergold, Ivan Bizjak, Aleksander Zorn, Bojan Štih in Anton Ocvirk. 2 Slovensko frazeologijo je težavno obravnavati, ker Slovenci nimamo fraze-ološkega slovarja; s slovensko frazeologijo pa se ukvarja le nekaj raziskovalcev (Erika Kržišnik, Jože Toporišič, Janez Keber, Jurij Rojs . . .) . Pri svojem delu sem večkrat pogledal v Frazeološki rječnik hrvatskoga ili srpskog jezika Josipa Mate-šica (1982) . Uporabljal sem tudi Rusko-hrvatski ili srpski frazeološki rječnik, ki ga je uredila Antica Menac (Korač idr.1979-1980) . Nekaj pojmov iz frazeologije daje v Slovenski slovnici Jože Toporišič (2000) . Ob frazeološki obravnavi se je treba vprašati, kaj jefrazem oziroma stalna be-W sedna zveza (SBZ) ali trdna besedna zveza (rus . ycmoünueuü CMoeecHuü KOMn^eKC, N yCK, nem. die feste Wortverbindung); vzporedno s tem imamo še izraz frazeološka 1 enota (FE) . Nekateri frazeologi uporabljajo izraz ustaljena besedna zveza. Vsak frazem ima jedrno besedo, tj. podstavo, in eno ali več komponent . Hrvaški jeziko-O slovec Rikard Simeon pravi, da je frazeologija »nauka o osobitim uzrečicama nekog S jezika - skup ili upotrebljavanje osobitih izraza« (1969: 374) . L Jože Toporišič poimenuje posamezne FE zraslek, sklop, skup in sestava 0 (1973/74: 275-276) . Zagrebški frazeolog Milenko Popovic navaja: »Frazem je za-v dani skup od najmanje dviju riječi, u kojem je najmanje jedan član izmijenio svoje obično značenje, a koji se može uklopiti u kontekst poput svakog običnog leksema« (1980: 48) . Akademikinja Antica Menac trdi, da je minimalna FE fonetična beseda »samostalna riječ na koju se oslanjaju proklitike i enklitike: za dlaku, milo mi je, od Z davnine . . .« (1978: 221) . A Na frazeologijo gledam širše; sem prištevam tudi krilatice, pregovore, reke, p kletvice in tudi SBZ iz ljudskih in ponarodelih pesmi . Frazeologijo obravnavam 1 predvsem glede na slovnične kategorije . S Če pogledamo frazeologijo Cirila Kosmača v celoti, takoj spoznamo, da glede K na slovnične kategorije prevladujejo glagolski, pridevniški, zaimenski in prislovni 1 frazemi, glede na pomenski izvor oziroma oblikovanost pa so frazemi raznovrstni, tako religiozni, primerjalni, tavtološki in drugi . Pri analizi jedrno besedo (podstavo, rus . onopHoe c^oeo) pišem krepko, komponente pa ležeče . Z 'Ji 20 9 • — 3 Glagolski frazemi 2 Najprej navajam nekaj splošnih glagolskih frazemov, nato pa jih razvrščam glede na strukturo . Glede na strukturo so lahko glagolski frazemi večbesedni ali pa sestavljeni iz dveh enot, npr .: »Prišel je na beraško palico« (PP, 58); »In kdor se je spustil v tako tvegano borbo, se je večkrat spustil na lastno pest« (OO, 116); »Domovina se je zdaj takorekoč požvižgala na ljudska srca . . .« (PP, 61); » . . . imam že svojih stvari čez glavo« (BOTIO, 181); »Svojega pogleda se ni zavedal; to mu je bilo v krvi« (BOTIO, 7); »Vso vas je imela v mezincu« (PD, 50) . »Bodi lepo pri miru in poslušaj« (KIN, 17 - to FE z jedrno besedo pusti srečamo še na str . 22, 23 in 34); »Ali ste ob pamet?« (BOTIO, 91); »Tako, zdaj bo pa vse v redu« (BOTIO, 21); »Pa vam gre hitro izpod rok?.« (BOTIO, 15); »Naposled je le prišla do sape in besede« (M, 8); »Tako pa greva še malo v svet« (KIN, 36); ». . . in sklenil, da ne bo vlekel na ušesa, čeprav je dobro vedel, da bo vlekel« (KIN, 14); »Bilo mu je res hudo, posebno, ker je macesen rekel, da ga je zadel v živo« (KIN, 32) . Glagol + predlog + pridevnik + samostalnik »Toda Martin Jakončič se je rodil pod srečno zvezdo ...« (PP, 41); »Sam bog ve, pod katero nesrečno zvezdo si se rodil« (ŽIDVP, 132) . Glagol + predlog + pridevnik » . . . temu človeku ne prideš in ne prideš do živega« (PD, 36); »Najrajši bi se pogre-znil v zemljo« (TN, 57, 72) . ^ o 2 Glagol + samostalnik Cn »Sta razdelila karte in vrezala ,briškolo' . . . « (ŽIDVP, 91); »Namrščili smo ^ čela . . . « (M, 11); »Motovilili so se po dvorišču in pasli dolgčas!« (POM, 45); »Svoji jezi pa je dal duška s tem . . . « (ŽIDVP, 108) . Nanca pa si z vsem tem res ni belila glave ...« (ČNZ, 203); » . . . in smo v tem vrtincu izgubili glavo ...« (BO-TIO, 41); »Božena je počasi povesila glavo ...« (PD, 153); »Peter Majcen ni takoj ^ vzdignil pogleda Prebral je še enkrat in še enkrat, šele nato je počasi vzdignil glavo« (BOTIO, 178); »Toda orožniki so mu rekli, naj drži gobec ...« (ŽIDVP, ^ 147 - vulg . )«; »Saj ne gori voda,« sem jo podprl« (PD, 162); »Generali, ki niso ^ nikdar trgali hlač po vojaških akademijah« (PD, 16-17); »Mene pa je vselej ku- „ hala jeza« (PD, 94 - ekspr. ); »In da mi boš držal jezik!« (OO, 107); » . . . da sem komaj zadržal jezik ...« (OO, 95); » . . . če bi Štefuc tako rad ne gledal v kozarec ...« (TLD, 44); » . . . njihova sirena [je] tako grozovito tulila, da mi je ledenela kri« (M, 3); »Čuti, da mu vre kri...« (TN, 72) - začetno dovršno dejanje izraža podstava: »Hotejcu [je] zavrela kri« (SNV, 124; PVT, 23); »Graščaki so delili pravico in rezali kruh« (POM, 51); » in si skočiti v lase« (TLD, 36); »Toda čeprav ni nikomur skrivil lasu, so se ga vsi bali« (T, 68; OO, 100); » . . . mu [je] začela brati levite« (ŽIDVP, 85 - šalj. ); »Kadar je bil Izidor pri Petru, so sedli h ^ kartam in metali ,marjaš' skoraj do dne« (ŽIDVP, 145); » . . . hudobija mu ni dala ^ miru« (POM, 57); »Temnikar je mislil svoje misli in gledal mimo« (V gaju, 10 - ^ notranja frazeologizacija; KIN, 40); » . . . je stal v trgovini zidar Štefuc, tiščal v roki ^ frakelj in pasel mulo« (TLD, 43); » . . . z božjim darom ne brijem norcev« (TN,73) . ^ »Senik podereš!?« je Matic izbuljil oči ...« (SNV, 120) . V naslednjem citatu je podstava samostalnik, ki pa označuje glagolsko dejanje: » . . . (potovka je) izbuljila svoje debele, solzave oči« (SNV, 133); »Katra [je] užaljeno izbuljila svoje debele, solzave oči« (SNV, 135); »In zato se je treba boriti, odpirati ljudem oči...« (PP, 17, 126; M, 11; PP, 21, 35, 65); »Pomel si je oči in spet pogledal« (BOTIO, 177); »Marsikdo (je) vrgel oči za njo . . . « (PVT, 23); »Dedci so zavili oči proti stropu . . . « (PVT, 30); »Matic je bežal, kolikor so ga nesle pete« (SNV, 127); » . . . pa je krota prej odnesla pete« (PP, 114); » . . . a vendar se ne more premagati, da ne bi od strani vrgel pogleda vanj« (PD, 27); »Deset let si bom lizal rano, preden se mi zarase« (KIN, 32); » . . . potem [je] vstal, šel po sobi in si mel roke ...« (ŽIDVP, 122); »Ravničarica ga sploh ni izpustila izpred oči, ker se je bala, da bi položil roko nase« (PVT, 24); »In stric ga je vzel v roke« (OO, 105); »Na dan poroke je sijalo jasno sonce« (ČNZ, 156); »Fratniku bi se bilo ob tem dotiku skoraj odklenilo srce . . . « (ŽIDVP, 94); »Zato je zaklenil svoje srce« (ŽIDVP, 93); »Počakaj, da odbije tvoja ura« (T, 70); »Če se kdaj spozabijo in odpro svoj kljun, jim starši takoj pokažejo vrata« (ŽIDVP, 100) . K Z Glagol + samostalnik + samostalnik W »Nanca pa naj kar pobere šila in kopita« (ČNZ, 182) . Notranja frazeologizacija je Z v primeru: » . . . toda njegova pamet je spala spanje pravičnega . . . « (ŽIDVP, 107); 1 »Zvrnil sem še kozarec vina ...« (SNV, 110) . K O Glagol + predlog + samostalnik s »A ker je prišlo do besede, vam lahko povem . . .« (BOTIO, 33-34); » . . . bodo skaL kali v besedo . . . « (TLD, 34 - enako FE navaja SSKJ); »Morda je spoznal, da so 0 tu vsi dokazi bob ob steno . . .« (ŽIDVP, 90); »[Vojnačko] so v treh letih pognali v na boben« (PD, 147 - ekspr . ); »Vedela sem, da ima še nekaj za bregom ...« (OO, 106); » . . . [življenje] . . . je poznal do dna« (S, 13); » . . . to ga je skelelo do dna srca« (PP, 11); »Ta dva imata nekaj na duši« (BOTIO, 174); » . . . ni lahko dotikati se stvari, ki leži obema na duši« (OO, 93); »Zazeblo me je pri duši« (PD, 121); »Ti Z jo bom že izbila iz glave!« (PVT, 23); »Kaj takega ni še nobenemu padlo v glavo« A (ČNZ, 198); » . . . se mu je razlezel čez lice smeh« (ČNZ, 161); »Slišal sem, slišal, da p te je vzel na piko« (SNV, 133); » . . . ti so prišli po kostanj v ogenj« (TLD, 371); » . . . 1 Prelogar . . . te sprejme pod svojo streho« (PP, 52); »To pismo je spravilo Martina s iz tira« (PP, 126); »Delo je raslo čez glavo ...« (ŽIDVP, 145); » . . . če bi kakemu K literarnokritičnemu miličniku treščilo v glavo« (BOTIO, 17); »Nato je zmajal z 1 glavo ...« (BOTIO, 55); » . . . me je ta misel z novo močjo stisnila za grlo« (PD, 10); 5 » . . . tista nerazumljiva sila jo je tiščala za grlo ...« (BOTIO, 89); » . . . jo je moral • celo župnik prijeti za grlo« (PVT, 25); »Toda ko so mu stopile na jezik, so se mu o na mah zazdele neprimerne in celo neumne« (PP, 117); » . . . pa se je še o pravem • času ugriznil v jezik . . .« (PVT, 33); »In zdelo se mu je, da ga po krivici mečejo — pod kap« (ČNZ, 160); » . . . [veter] rezal je do kosti« ( T, 85); »Pa so me le držale v 2 krempljih!« (PD, 7); » . . . ji je pobožna teta hotela skočiti v lase ...« (ŽIDVP, 125); » . . . so ga pustili pri miru ...« (PVT, 26 in 26); » . . . bi se rada postavila na noge . . .« (PD, 147 - pog .); »Za Zoro se kar pod nosom obriši!« (TLD, 47; enak frazem je še na str. 42); »No, zdaj se pa kar obrišivapod nosom . . .« (ŽIDVP, 88); »Posebno kmečkim dekletom je to šlo v nos . . . « (PD, 148); »Na vasi so bili trije domačini, ki so se stiskali po hišah in nosili miličnikom na nos vsako besedo« (PP, 79); » . . . Zin-ka ga vleče za nos . . .« (ŽIDVP, 135); » . . . prebode z očmi vsa dekleta . . . « (TN, 101 - ekspr . ); » . . . jo bo pripeljal pred oltar« (PVT, 26); » . . . naj spravi nečaka k pameti« (ŽIDVP, 135); ». . . vendar smo zmeraj vedeli, katero dekle ima trenutno na piki ...« (PVT, 29); »Vprašujoče zagrči prijatelj in me ošine z nejevoljnim pogledom« (PD, 17); »Vrgla je pogled na podobo . . . « (OO, 103); »Hotejec ga je odvlekel domov . . . ter ga šele nato vzel v precep« (SNV, 137; PD, 140; OO, 107); »Saj, to jim je šlo v račun!« (OO, 112); »Nič! - se je sitno otresel pob in skomignil z rameni...« PD, 37, 38); »Zmignil je z rameni, se obrnil v vežo . . . « (BOTIO, 171); »Vse jim je šlo gladko izpod rok...« (TLD, 36); »Samo nihče ne sme držati križem rok« (PP, 79) .«Zdaj živim na drugi strani pa mi je zelo od rok« (PD, 155); » . . . šala ni šla več od rok« (PD,155); » . . . če bi bili mi tako močni, da bi znali sami sebe tako trdo prijeti v roke . . .« (PP, 23); »Zamahnil je z roko, si prižgal cigareto . . . « (BOTIO, 47); ». . . Je zamrmral in zamahnil z roko« (BOTIO, 47; PD, 23); » . . . [Barbara] je kmalu šla pod rušo« (TN, 66); »Zazeblo me je do kosti, toda prišla sem do sape« (PD, 6 in 93); Glagol + pridevnik + pridevnik » . . . je bil takrat pri Mojem Jezusu kuhan in pečen« (ŽIDVP, 123) . »Jera se je nekaj časa solzila in si gnala k srcu . . .« (PP, 81); »Potrpi in nikar si tako ^^ ne ženi k srcu!« (S, 6); »Pob je čutil, da očetu še nekaj leži na srcu . . . « (PVT, 35); »No, Ravničar si tiste pridige ni bil vzel k srcu« (PVT, 19); »Tedaj ga je zazeblo tudi pri srcu« (PVT, 12); » . . . ji govoril, naj se nikar tako ne žene k srcu« (PP, 135; ^ S, 23); »Dekleta so jo najprej gledale po strani ...«); »Vtem je Travnikarjev stric, ki je imel vse Lahe strahotno v želodcu . . .« (PD, 151); » . . . [Lužnico] . . . je imel že od ^ nekdaj v želodcu ...« (SNV, 124) . " ^ m Glagol + samostalnik + predlog + samostalnik » . . . da bi bilo vse prigovarianje bob ob steno« (SNV, 143); »Polglasno požvižgavajo " predse svojo pesem in zidajo gradove v oblakih« (PP, 66) . in tisti nasmeh mi je odvalil kamen s srca« (PD, 159); »Kar jutri bova vzela pot pod noge ...« (PD, 40, 42 - poud. ); »Kadetka je . . . prekrižala roke na hrbtu ...« (PD, 43); »Zato so trdile, da bi mu bilo treba pognati strah v kosti ...« (SNV, 135-136); ». . . prej ali slej moraš ^ pogledati življenju v oči« (PD, 40); »In če kaj bleknem, je brž ogenj v strehi« (K, 44) . Glagol + pridevnik + samostalnik »Sicer pa ima marsikatera družina svojega črnega kozla« (PVT, 29); » . . . ko so njenemu fantu tam postala tla prevroča, ...« (PP, 138); »Vstala je s smehom na ustih in ^ je bila ves dan kar židane volje« (ŽIDVP, 130 - ekspr . ); » . . . s svojimi besedami [je] ^ zadel kmeta Črnilogarja naravnost v njegovo živo in večno žgočo rano ...« (BOTIO, ^ 39); » [Štefuc] naj vzame pamet v roke« (TLD, 45); »Orlica pa je bila mehkega ^ srca ...« (KIN, 23) . Le enkrat nahajamo frazem s strukturo glagol + predlog + zai- ^ mek: »Marjanca je počasi prišla k sebi...« (ŽIDVP, 111) . Glagol + samostalnik + veznik + samostalnik »Pobrala je, kakor pravimo, šila in kopita ...« (TLD, 30); »Danes pa, še pomisliti ne smem, kakšne križe in težave imam « (PP, 97); »Kadar bo molče pogledal v kozarec, bo pobrala šila in kopita ...« (ČNZ, 198) . Glagol + prislov + samostalnik »Potem mu baba ukazuje . . . ovija ga okrog prsta« (BOTIO, 35); » . . . vrže kvišku svojo rdečelaso glavo« (TN, 71); » . . . vselej sem vrgel kvišku glavo« (PD, 4); »In tako je življenje teklo lepo dalje« (KIN, 54); »Tedaj pa kakor bi odrezal: utihne, vzame pamet v roko ...« (TN, 65 - SSKJ ima komponento roka v mn . ); »Kristince je bila sama kost in koža« (ČNZ, 174) . Zaimek + glagol + predlog + prislov + pridevnik »Haha, ta je pa res lepa!« (PD, 118) . Le enkrat sem srečal FE: » . . . ona pa se je potegnila vase« (glag + zaim ; BOTIO, 24) Posamično sem naletel na frazem s strukturo glagol + zaimek + predlog + zaimek: »V izbi je bila stara Pečanka vsa iz sebe« (TLD, 50) . Redka je tudi FE glag . + prisl. , npr.: »Hotejčev Matic je ležal vznak na «H dveh golih mizah« (SNV, 110); »Legla je vznak ...« (TN, 87) . Dvakrat imamo FE s W strukturo glag . + predl. + sam. : » . . . čeprav me je stisnilo pri srcu« (PD, 68); »In ta laž ti ni prišla na jezik šele pri grobu « Le enkrat sem registriral frazem s strukturo 1 glag . + predl . + sam . + predl . + sam .: » . . . pa se ni mogel odločiti, ali bi prišel z besedo na dan ali ne« (PVT, 37) . Registriral sem tudi FE: predl . + sam. + sam . + glag . , 0 npr. : »Vžlici vode bi nas utopil vse skupaj!« (ČNZ, 187) . Tako tudi zaim. + glag . S + sam . + predl . + sam . , npr . : »Pa tudi njemu gre delo od rok, kaj?« (VŽ, 106) . Tale L frazem ima strukturo glag . + dva sam .: »Še mu ne da kri miru« (PP, 130) . O v Glagol + predlog + zaimek + samostalnik N ». . . [bratec] je jokal na vse grlo« (PD, 89); » . . . krili z rokami in kriči na vse grlo« 1 (TN, 100); ». . . je začel vpiti na vse grlo« (PP, 135); »Če bi bil jaz v njegovi koži ...« (tLD, 195); »Zlezi v njegovo kožo« (PVT, 27) . Z A Glagol + samostalnik + predlog + zaimek p » . . . ter se . . . užaljeno zadre nanjo, naj nikar ne brije norcev iz njega« (ŽIDVP, 107) . 1 S Glagol + glagol + predlog + števnik K ». . . kakor bi ne znala šteti do pet« (TLD, 36) . Dvakrat sem opazil strukturo glag . 1 + zaim. + sam. : »Temnikarica [je] vzdignila svoj sitni glas« (BOTIO, 24); »Rahle 5 šale so zbijali na njegov račun« (PP, 80) . • 0 Glagol + nikalnica ne + pridevnik + nikalnica ne + pridevnik • » . . . ni rekla ne bele ne črne« (PP, 37); »Ne duha ne sluha ni bilo več o njej« (PD, — 147); »Ko se je pobral, ni bilo o letalu ne duha ne sluha« (SNV, 167); »O travi tam ni bilo več ne duha ne sluha« (PD, 162); »Izpod mize vlečem svoje noge, ki jih ni ne konca ne kraja« (PD, 18); »Zavoglar ni bil ne krop ne voda ...« (PD, 140) . Zaimek + glagol »Popihal jo je domov« (PP, 116); » . . . s tem je dovolj jasno povedano, da se kratko-malo požvižga nanj« (ČNZ, 184); » . . . ker ne znate živeti, to se pravi dobro jesti in piti . . . « (TN, 51-52); »To bomo šele videli . . .« (BOTIO, 161) . Prislov + glagol »No, nikar me ne glej tako debelo!« (PD, 70); »Ti kar naravnost povej!« (PD, 7); »Prekleto hitro ga je stisnilo!« (PD, 125); » . . . vznak ležim na golih prečnih deskah . . .« (PD, 60); »Vrgel sem se vznak . . .« (PD, 4) . Predlog + števnik + samostalnik » . . . vetrovi so razigrano pihali na vse štiri strani sveta« (ŽIDVP, 82); » . . . [večerni mrak] je bil še za devetimi gorami« (SNV, 141); » čeprav se zdi na prvi pogled . . . « (POM, 66); »Glas o njeni lepoti [bo] šel v deveto vas . . . « (SNV, 139); »Takrat navadno vsi eno in isto misel meljejo« (OO, 110) . Le enkrat sem opazil FE s strukturo: prid. + predl. + štev. + sam . , npr.: »Ves dan je sedel za mizo sključen v dve gube« (ŽIDVP, 104) . Predlog + samostalnik + glagol »Sicer pa mi to vprašanje niti na misel ni prišlo« (BOTIO, 79); »Še v glavo mi ne pade . . . « (TLD, 42); »Kaj si na glavo padel?« (TLD, 45); »V glavo mi šine, pa ^ napišem« (BOTIO, 9); »Po ovinkih sem nemara res rekel . . .« (PD, 68); »Kar vidi- ^ mo, kako je vse iz trte zvito . . .« (PVT, 33) . Le enkrat sem opazil frazem s strukturo predl . + sam . + sam. + glag .: »Iz dna srca si je zaželela . . .« (ČNZ, 176) . hH Glagol + predlog + samostalnik + samostalnik ^ »Zazeblo me je do dna srca« (S, 20); »Sovražil je to orodje iz dna svoje duše« (ŽI- ^ SVP, 140); »Čisto na dnu njegove duše je ležala zakopana skrivna misel« (PP, 44) . ^ P A 4 Samostalniški frazemi hH Samostalnik + samostalnik ^ »Tako je bil zdaj Štefuc v dno duše žalosten« (TLD, 44); » . . . stari mornar, ki se je v pozni jeseni svojega življenja vrnil v matično pristanišče« (KIN, 9); »Toda iz tega vzklika ne bo posvetil niti žarek ljubezni ali sočutja . . .« (OO, 94); »Komaj je tri dni gledal luč sveta . . . « (ŽIDVP, 94); »Stanovali so, pa mir besedi« (PP, 123); »Kamen je čutil, kako v njih utriplje sok življenja« (KIN, 35); » . . . sonce ne vrže okrog vogala šop žarkov« (ŽIDVP, 119) . V o L S o K Samostalnik + glagol ^ » . . . bridkost . . . se je razlila po vsem telesu« (BOTIO, 87); » . . . počasi se mu je tudi ^ jezik razvezal« (PP, 20)); » . . . kolovoz se je kakor bela kača zvijal okrog pobočja« ^ (BOTIO, 125); »Seveda, če vas kliče delo . . .« (BOTIO, 149); »Nekateri so celo trdili, da se mu kolesa ne vrte v pravo smer . . . « (S, 6-7); »Vprašala ga je, če se nemara še spominja kakšnega kozla je ustrelil pred dvema letoma . . . « (ŽIDVP, 85); »Vencu je kri udarila v glavo . . .« (ŽIDVP, 133); »Človeku kar kri zavre!« (OO, 103); »In res sem dobro hodil . . . kolikor so me le nesle utrujene noge« (PD, 57; BOTIO, 187); »S svojo upognjeno hrbtenico je pa kar norce bril« (OO, 108); »Saj dobro vem, da te pamet ne bo prej srečala!« (BOTIO, 22) . Trdilna oblika tega frazema je: »Tudi Okrogličarja je pamet srečala« (OO, 99) . »Ubogi Zamorki je kar sapo zaprlo« (PVT, 26); » kakor bi neko posebno sončece sijalo nanj« (BOTIO, 61); »Roke me že tako srbijo!« (TLD, 50); »In vest ga mora peči« (OO, 99); »In rane še niso zaceljene« (BOTIO, 20); »Čas vse celi« (BOTIO, 20); » . . . življenje je teklo dalje« (ŽIDVP, 94) . Samostalnik + glagol + samostalnik »Črv ji gloda srce« (PVT, 23); » . . . jezik [mu] ne da miru« (PP, 78); » . . . beseda [mu] ne gre z jezika« (OO, 106); »Gino je gledal za njim, dokler mu niso solze zalile oči « (PD, 151) Le enkrat imamo FE s strukturo sam + zaim + glag + predl + sam.: »Kamen se jim vali s srca« (TN, 98) . Dvakrat nahajamo frazem s strukturo: »Kar mraz ga je stresel ob tej misli« (PP, 71); »Noge so ga nesle naprej« (PP, 187) . Pridevnik + samostalnik kot jedrna beseda W » . . . kakor bi hotel iz redke, slabokrvne usedline potegniti bodrilno besedo« (BO-Z TIO, 148); ». . . dajemo častno besedo« (ŽIDVP, 135) . Zapisujem si doneče, toda 1 prazne besede njegove napitnice« (PD, 17); »Imel sem junaka, ki je bil dedec in pol!« (BOTIO, 118 - ekspr . ); » . . . košati brki so v enakomernih presledkih vztre- 0 petavali . . .« (SNV,114); » . . . je popolnoma sam . . . nima žive duše« (PP, 71; enak s frazem še imamo v PD, 67, 68; TN, 55,64; OO, 108-109); » . . . sredi najhujših pasjih L dni« (K, 48-49); » . . . in boste mirno doma dočakali trobento sodnega dne« (BOo TIO, 40; PD, 28); »Do takrat v tej dolini še živa duša ni bila videla kolesa . . . « (PVT, v 19; enak frazem še je v ČNZ, 164; T, 53; SNV, 125); »Rečem - se je sonce oglasilo N z njegovim zamolklim glasom . . . « (BOTIO, 121); »In ker je bil bistre glave ...« 1 (POM, 52); » . . . samotna pristava . . . pod črnim smrekovim gozdom« (BOTIO, 15); »Zgodnja jesen je prihajala« (PP, 27); » . . . ga bo zdaj zgrabila sveta jeza« (PD, 95; Z OO, 102); » . . . (farovška kuharica) je bila ženska dolgega jezika . . .« (PP, 126; S, A 8) . « . . . ker je bil bistrih oči in zelo ostrega jezika . . . « (T, 68); »Pred temi odločilnimi p besedami mu je jezik otrpnil« (PP,75); »Očitala mu je predolg jezik . . . « (ŽIDVP, 1 85); ». . . je bil znan po svojem strupenem jeziku . . .« (S, 18; SNV, 136); »Če zgodba s ni žalostna, ne more imeti veselega, srečnega konca« (KIN, 13); » . . . baba pa je K mlada in zdrava in ima še hudo kri , kakor se reče« (PP, 97; BOTIO, 47; VŽ, 109); 1 ». . . si je zaslužil svoj vsakdanji kruh« (S, 18; ŽIDVP, 129); » . . . njeni dolgi bakre-5 nordeči lasje . . .« (PD, 27); »Imel je vranje črne lase« (T, 67; TN, 68); »Dolgi,plavi, • gladki mehki lasje . . .« (PD, 49; BOTIO, 9); »Otrok okroglega obraza, svetlih oči in o plavih, kodrastih las« (BOTIO, 125-126); »S koščenimi prsti si je začela potiskati • sive lase pod ruto . . . « (PD, 83; BOTIO, 88); »Na samega novega leta dan . . . « (PP, — 61); »Tudi navadni ljudje so nenavadni« (BOTIO, 9); » . . . [roka se je] počasi vzdi- govala in padala v beli sončni luči« (BOTIO, 30); » . . . a že pri goli misli . . . « (PD, 156); » . . . pa se bojim nepotrebnih jalovih misli« (R, 173); »Na, šel sem na sprehod, da bi se otresel morečih misli . . . « (BOTIO, 117); » . . . bledo zlata luč . . . se je . . . igrivo poplesavala po razvalovanem morju« (T 53); »Morda še danes potuje po širnih morjih in oceanih« (KIN, 37); »Saj poznamo te babje muhe!« (PD, 113) . Epitet mrzel se v naslednji povedi devetkrat ponovi, medtem ko je frazem en sam: »Mrzlo zimsko sonce je nepremično viselo na mrzlem nebu_in je z mrzlimi žarki mrzlo oblivalo mrzle čelade, ki so se mrzlo pobliskavale, kakor se v soncu mrzlo pobliskavajo mrzle maroge na mrzlem kačjem hrbtu« (BOTIO, 81); » . . . toda babe vreščijo za prazen nič . . . « (ČNZ, 184; PD, 84); »V globoki noči se je vračal domov« (PP, 130); » . . . jesenski veter (se je) igral z mesečno nočjo« (T, 53); »Ko sta stopila iz gostilne, je bila že trda noč« (PP, 99; ČNZ, 163); »Prav tako je Tilčka rekla Temnikarju, ko je dolga zimska noč zalila samotni Temnik« (BOTIO, 18); »Zamaknil sem se vanj in čakal, kdaj bo po stari navadi z dlanjo poribal hrbet svojega orlovskega nosu . . . « (PD, 22) . Enako FE še imamo v POM, 45; KIN, 42; TN, 51, 101-102; KIN, 10; PD, 34 . V nadaljevanju imamo cel kup frazeoloških somatizmov, npr.: »Ima izurjeno oko in oster nos« (TN, 55); » . . . v širokem in ploskem nosu mu je cvililo . . . « (SNV, 114) .«Besede kar brizgajo iz gostilničarjevega zariplega obraza . . .« (TN, 73) . Oči so pri Kosmačevih junakih črne (ČNZ, 175; ŽIDVP, 81, 96, 137; TN, 53; BOTIO, 60), modre (T, 67; VG, 10; POM, 45; KIN, 39; PD, 23, 24, 24, 37, 51, 71, 75) . Komponento moder pisatelj še stopnjuje in primerja: »Oči pa je imel velike in ^ modre, tako modre, kot je moder osatov cvet« (VG,6) . Take oči imajo tudi ruski § ujetniki (ČNZ, 167) . Plave oči srečamo trikrat (PD, 10, 27, 37) . Oči so tudi rdeče ® (KIN, 20, 23;POM, 45), sive (OO, 97; PD, 77; S, 20; PD, 19) . »Lasje so redki, sivi, trdi« (OO, 97); » me zaničljivo pogleda z vdrtimi, vodenimi očmi (PD, 18 - rus enaMue eMa3a). Dve različni komponenti se naslanjata na jedrno besedo: »Ravničar [je] izbuljil svoje mokre volovske oči (PD, 50); »To je njegovo oko, veliko, globoko, jasno zeleno oko« (BOTIO, 77); ». . . skromnost ni vrednapiškavega oreha« (PVT, 19); »,Božji otrok' so včasih rekli tistemu nezakonskemu otroku, ki ,ga je dal bog', to se pravi, da niti vedeli niso, kdo je njegov oče« (SNV, 121); »,Otrok božji' pa so rekli tistemu siromaku, ki se je rodil z nejasno pametjo« (SNV, 121); » . . . kratka pamet [je] greh« (ŽIDVP, 83); » . . . ni bil več pri pravi pameti . . . « (T, 60); »Pa si res trde pameti, da še tega ne veš« (KIN, 22); »Bil je začetek otožne narodne pe- „ smi . . .« (BOTIO, 47); »Sicer so ta bitja prav tako ustvarjena po božji podobi . . .« (ŽIDVP, 100); »Kakor bi strmel v kačo, ki ga je nabodla na ostri pogled . . . « (BOTIO, 39); »Kdor nikdar ne zagazi na krivo pot« (PD, 11); »Zdaj pa je zašel na kriva pota« (ČNZ, 181); » . . . od takrat se je začel njegov križev pot . . . « (PP, 22); »Tja dol gre tvoja življenjska pot« (KIN, 26); »To bo daljše od postne pridige« (PD, 147); » . . . večen ravs in kavs . . .« (ČNZ, 173); »S tem je bil dnevni red izčrpan . . .« (ŽIDVP, 110); »Kakor bi ga ta bridka resnica nenavadno razveselila« (BOTIO, 10, 152); »Trda resnica se je dvignila pred mano . . . « (PD, 4); »Primem vilice, da bi se ^ prepričal, če je moja roka še gluha« (PD,19); » . . . skočil je naglo pokonci, kakor ^ bi se zbudil iz hudih sanj« (ŽIDVP, 89); » . . . Peter Majcen [je] začutil, da je ves ^ pretresen in zbit kakor po hudih sanjah« (BOTIO, 114); » . . . vladajoči sloj se ga ^ je bal« (POM, 62); ». . . se bodo pogreznile v zasluženo zimsko spanje« (PVT, 43); ^ »Saj nima trdega srca, samo skorjo ima trdo . . . « (TN, 63); »Nac, ki je kljub trdemu življenju človek vesele narave in zlatega srca« (OO, 93); »Zrelo moško srce . . .« (BOTIO, 75 - najbrž je to avtorski frazem); »V kuhinji je nastala mrtva tišina « (TLD, 51); » je skoraj zapiskalo skozi mrtvaško tišino« (M, 9); » in bo zdaj zdaj stopila pred božji tron!« (ČNZ, 187 - FE ni knjižna, marveč ljudska); »Ura je odbila, čas je prišel« (TN, 82); »Vedel je, da je prišla njegova zadnja ura« (POM, 66) V BOTIO imamo na str 51 petkrat zapisan frazem sveti večer »Od norčavih južnih vetrov, ki so razigrano pihali od vseh štirih strani na vse štiri strani sveta . . . « (ŽIDVP, 82 - zast ); »A pripovedoval je samo, kadar je pihal dober veter, to se pravi, kadar je bil dobre volje« (POM, 10); »Vsi ti glasovi tečejo . . . kakor gosto črno vino . . . « (PD, 26); »Bil je torej pravi stari morski volk« (KIN, 10); » . . . v tej pasji vročini . . . « (TN, 52); Še pred sončnim zahodom . . .« (PP, 20, 30); »Pritisnila je trda zima« (PD, 120); »Toda sčasoma je izprevidel, da so bile vse to samo pobožne želje« (ČNZ, 156) . Predlog + samostalnik + predlog + samostalnik » . . . od nog do glave ...« (PP, 52); »od danes do jutri . . .« (PP, 23); » . . . z dneva v dan« (PP, 116); » . . . od peta do glave . . . « (G, 37); » . . . od zore do mraka . . . « (PVT, 26; enako še OO, 100; PVT, 37; SNV, 133; PD, 67) . Le enkrat sem opazil strukturo J predl . + zaim . + sam . + predl . + sam . : »Še zdaj, ko si že skoraj z obema nogama v grobu ...« (BOTIO, 23) . Trikrat nastopa struktura predl . + zaim. + sam.: » . . . na vse N kriplje ...« (TLD, 35); »Na vsem svetu . . .« (PVT, 35); ». . . iz svoje glave pišete . . .« 1 (BOTIO, 23) . K O Samostalnik + glagol + pridevnik S »Zdaj grem v Robe! - je odločno rekel in njegov glas je bil jeklen« (BOTIO, 122); L »Jezik ima dolg in oster...« (TN, 62); » . . . njegovo srce je bilo preveč radostno ...« 0 (BOTIO, 8) . V N Samostalnik + glagol + predlog + samostalnik 1 »Dan se je nagnil v večer in padla je noč« (P, 107); »Kamen se mi je odvalil s srca« (R, 168; PP, 20); »Želje bi mu tako rekoč brala iz oči« (ČNZ, 184); »Kar vidim, Z kako jim strah leze v kosti« (OO, 113) . A p Samostalnik + glagol + predlog + pridevnik + samostalnik 1 »Tako je življenje zdrknilo v stari tir« (ČNZ, 196) . S K Samostalnik + predlog + samostalnik + glagol 1 » . . . besede pa kar z usti požira« (PVT, 33); » . . . seveda je bilo vse bob ob steno ...« 5 (TLD, 31, 44; PVT, 36); » . . . je dan za dnem mislil na Jero« (PP, 116); » . . . vliješ • na vse skupaj nekaj kozarcev vina pa je ogenj v strehi...« (PD, 149-150) . - Treh 0 posameznih samostalniških struktur ne navajam . 2 5 Drugo Religiozni frazemi Najprej navajam frazeme s podstavo bog: »Bog ji daj nebesa . . .« (OO, 99); » . . . bog mu daj nebesa . . . « (VG, 8; BOTIO, 87); »Zunaj sem, hvala bogu!« (R, 168); »Bog vam poplačaj!« (PD, 107); »Joj! Joj! - Bog mu greh odpusti . . .« (VŽ, 121); »Bog mu daj zaslužen počitek!« (TN, 86); » . . . spal [je] bog ve kje . . .« (K, 49); »Bog ve, kaj je z njo?« (PD, 23); »Sam bog vedi, kako je obdržal glavo na vratu« (PD, 140); » . . . se je še kot nedolžen angelček preselil bogu v naročje« (ŽIDVP, 93); » . . . na sodni dan . . . « (ŽIDVP, 150); »Glava pri glavi kakor na podobi sodnega dne« (T, 60); »Božja dekla« (SNV, 159); »Matic, kar pojdi v imenu božjem!« (SNV, 146); » . . . očitna kazen božja« (ČNZ, 196); » . . . njegovo srce pa je zahrepenelo, da bi šel ta kelih od njega« (ŽIDVP, 107 - besede so iz evangelija, izrekel pa jih je Jezus v času molitve v pričakovanju smrti na križu - Matej 26,39; Luka 22,42; Marko 14,36 - H . C . AmyKHH - M . r . AmyKHHa, Kpu^amue c^oea, MocKBa, 1960: ^a MHHyeT MeHÄ nama chä, 6) . » . . .v očenašu [je] nalašč pisano: daj nam danes svoj vsakdanji kruh « (K, ŽIDVP, 100); »Sveta nebesa! - se je prekrižala mama« (PD, 113); » . . . se je odkril, prekrižal, odmolil očenaš . . . « (K, 45) . Pri večerni molitvi so molili še en očenaš . . . « (ČNZ, 154); »Očenaš, ki si ga v nebesih si . . . « (SNV, 158); »Naj v miru počiva , amen« (PD, 144); » . . . [žena je] . . . videla v tem pot božje previ- dnosti« (ŽIDVP, 94;PD, 114); »Preselili so ga na oni svet« (PD, 144); » . . . na vekov veke . . . « (ŽIDVP, 151, 207); » . . . [Jakob in Levi] sta se vdala v ,božjo voljo'« (ČNZ, 'iT 170, 172, 191; PP, 65, 97, 119, 121; ŽIDVP, 108, 111; PD, 147); »Bog in sveti križ ^ božji, kakor je božja volja« (ČNZ, 172) . ^ 5 K Medmetni frazemi Sem spadajo izrazi besedne etikete in še mnogi tisti, ki bi jih mirne duše dali k religioznim FE: » . . . hvala bogu« (TLD, 40; BOTIO, 37); »Moj bog . . . « (ČNZ, 164); »Hvaljen Jezus« (ŽIDVP, 85; PD, 123; PP; 33, 127); »Srečno pot!« (KIN, 30); »Dober večer . . .« (ŽIDVP, 86; PP, 75) . P Primerjalni frazemi Teh frazemov je v Kosmačevih delih zelo veliko, zato jih navajam le nekaj. Pri- ^ merjave so povezane z oziralnim načinovnim prislovnim zaimkom kakor ter s po- ^ drednima veznikoma kot in ko: »Jasen je kakor na dlani« (PD, 153); » . . . skrivajo ljubezen kakor kača noge« (PD, 151); »Pa si res trd kot kamen« (KIN, 22); »To ime se ga je prijelo ko klop« (K, 49); »Le zakaj dedec hrope kot kovaški meh ?« (BO-TIO, 62); » . . . drži kakor pribito!« (R, 164); »Štirideset let sem bil težak, garal sem ko črna živina« (PP, 17) . Primerjave se tudi ponavljajo: »Barbaron se strese kakor šiba na vodi« (TN, 97; VŽ, 117; SNV, 111, 128, 137) . Z > O hJ m o Pregovori in reki V času administrativnega socializma je župnik pridigal: »Daj cesarju, kar je cesarje- ^ vega, in bogu, kar je božjega . . .« (ČNZ, 158); »Daj Bogu, kar je božjega, in cesarju, ^ kar je cesarjevega!« (PD, 86); »Kdor ne dela, naj tudi ne je!« (PP, 73 - pravi sv . Pa- ^ vel); »Veliki dogodki ne potrebujejo velikih besed!« (PD, 14); »Grunt ima korenine ^ do pekla« (PD, 88); »Če ima hudič mlade, nima samo enega!« (ŽIDVP, 128); »Vse ima svoj konec, tudi staro železo« (K, 50); »Z otroki je križ: rit jim rase, pamet pa ne« (ŽIDVP, 121); » lenoba je mati vseh pregreh« (ŽIDVP, 149); »Kdor norca tepe, tudi sam ni pameten!« (SNV, 129); »Pometaj pred svojim pragom!« (ŽIDVP, 95); » . . . ker pravi pregovor, da je srednja pot najboljša pot« (G, 25); »Vrana vrani ne izkljuje oči« (ČNZ, 181) . Kletvice Kletvic je neznatno število, a še te, ki jih izrekajo Kosmačevi junaki, niso prostaške, npr .: »Najrajši bi poslal vse skupaj k hudiču« (ČNZ, 186); »Sam hudič vedi« (TN, 60); »Vse gre k hudiču« (PP, 23); »Krote hudičeve . . . « (BOTIO, 65, 67, 70, 71); » . . . naučila se je vraga in pol, t-t-t, petnajst petelinov!« (PP, 51; ta kletvica je še v ČNZ, 179, 179, 179, 179, 180, 181; PP, 49, 64, 95, 98; 111); »Porco cane!« (PP, 118); »Zakaj si se potem lagal, porco d'una cane« (PP, 134); »Strela nebeška, kaj pa mi je šinilo v glavo?« (BOTIO, 33) . Avtorski frazemi To so take besedne zveze, ki jih ni najti v slovarjih, glede na jezikovno raven pa so nedvomno FE, kot npr. : »Poslali jih bomo v Betlehem, he-he!« (tj. 'ubili'; BOTIO, Z 26); »Tako bezlja ta norec stari, pa še ni pameti dotekel!« (TLD, 48); »Vsaj ne bo W slišati, ko bomo tega mačka vlekli za rep!« (TN, 94); »Pa bi vsaj povedal, kam te N trma nese?« (BOTIO, 24); »Pogledal sem v nebo: tam je bilo zvezd, svetlih in 1 rdečkastih, rosnih in mokrih, malih in velikih, mežikajočih in resno mirnih. K O Tavtološke frazeosheme s Termin je povzet po Antici Menac (2007: 42-52) . »Tako je hodil Žef od barake do L barake« (ČNZ, 185 - tu je zveza predl . od + sam . v rod . + do + isti sam . v rod . ); » . . . 0 Idrijca [se] mirno razliva od brega do brega« (PD, 27); » . . . [sporazum] je prehajal v od rodu do rodu« (G, 25); »Samo nos se mu je zdebelil in od dne do dne bolj vihal navzgor« (ŽIDVP, 105; R, 163); » . . . [pogled] je počasi romal od gore do gore« (PD, 78); »Hoditi morajo od številke do številke« (PP, 96); »Hodim od grma do grma, od jablane do jablane« (G, 41; PD, 76); »Hodil bom od hiše do hiše . . . « (PP, Z 23, 62; SNV, 127, 139, 155; S, 19; ČNZ, 181; PP, 28, 52; TN, 93); »Ded pa je prhal A in se jezno poganjal iz kota v kot« (PD, 88; BOTIO, 175 - zveza predl . iz + sam. v p rod . + predl . v + isti sam . v tož . ); » . . . hodil je iz kraja v kraj« (129); »Zakaj je preha- 1 jala iz roke v roko« (PD, 50); » . . . se začnem sprehajati od stene do stene...« (K, 43) . s K Reminiscence 1 »Da, to je zdaj vprašanje!« (R, 162 - pripovedovalec); »Biti ali ne biti - to je zdaj 5 vprašanje« (tako se začenja Hamletov monolog v Shakespearjevi tragediji); »Gre- • gorčič pravi: Usoda tvoja - to si ti!« (ŽIDVP, 150); »Na, ti o volku, volk iz gozda!« 0 (PD, 50 - lat. Lupus in fabula - Terencij); »Pri Vojnacu, ki so bili naši sosedje, • oddaljeni dobrih deset minut, je bila Sodoma in Gomora« (PD, 92 - iz svetopi-— semskega mita o Sodomi in Gomori, ki sta bili razdejani z ognjenim dežjem in potresom); »O svojem življenju razmišljam [ . . . ] in o svojih otročičkih, o teh ptičkih brez gnezda« (PD, 117 - ob tem se spomnimo pripovedi Frana Milčinskega Ptički brez gnezda) Ciril Kosmač večkrat citira italijanske verze, npr.: »El general Cadorna / el ga scrito a la Regina Se te la vol veder Trieste, / te la mando in cartolina «, tj Če hočeš videti Trst, ti ga pošiljam na razglednici (PD, 110 - slovenska prevoda sta zapisana že v obravnavanem romanu) . Frazeološka substitucija Tu gre največkrat za substitucijo komponente, v manjšem številu jedrne besede, npr .: » . . . banka [ga je] prejšnji teden vrgla na boben« (TN, 56 - tu je substitucija glagolske komponente pognala, spravila); »Prav tako imajo nekateri zelo dobro, naravnost zlato dušo« (OO, 96); » . . . toda na dnu njegovega srca je ležal težek kamen« (PP, 80); »Nič kaj veselo mu ni bilo pri srcu« (KIN, 26 - frazeološki slovarji navajajo jedrno besedo duša); »Mar misliš, da te tista s koso čaka že za hišo?« (BOTIO, 23 - FE pomeni 'smrt'); »Ni in ni šla na limanice« (PD, 148 - 'ni se pustila ujeti'); »Na limanice pa ne in ne« (PD, 148); »Ali si vstal od mrtvih . . . ?« (ŽIDVP, 141 - tu je substituirana komponenta Kristus); »He, he, pa si me spravila v kozji rog!« (PD, 65 - substituirana glagolska komponenta je pognati); »In vendar se mu večkrat zgodi, da se celo javno znajde v precepu . . . « (TN, 52) . Pogosteje se v pravkar navedeni FE uporabljata glagola imeti in biti. » . . . ukazal [je], naj razglasijo novico na vse vetrove« (POM, 56 - slovarji navajajo glagol raziti se); ^Učiteljica, ki ^ bi jo vsi najrajši pri živem telesu zmleli v prah« (M, 8); »Saj pravite, da ima vsaka § stvar svojo zgodbo« (KIN, 11); »Življenje je zajemala kar z veliko žlico« (TN, 65) . ® Elipsa » . . . rekla pa ni ne bele ne črne« (PP, 69 - tj . besede); »Vsaj sprevidel bi, da se proti burji ne da, kaj šele proti vojski« (PD, 87 - izpuščen je eden izmed glagolov) . Transformacija Opazil sem le en primer, in sicer: »Andrejc! Vzemi pamet v roko . . . « (PD, 87 -SSKJ piše komponento roke - ekspr. ) . 6 Povzetek Ob analizi frazemov v Kosmačevi prozi se nam pokaže nekaj značilnosti, ki so se pojavile že zgodaj in ostajajo v Kosmačevem pisanju skorajda stalne Ob tem je največ frazemov, ki se nanašajo na realnost . Besedila skušajo ostajati čim bolj avtentična glede na opisovani čas in okolje ter na okoliščine, v katerih poteka dogajanje . Glede na pogostnost SBZ je na prvem mestu zbirka novel Sreča in kruh, ki odslikavajo napeto dogajanje v pisateljevi neposredni okolici pred tri četrt stoletja (Sreča, 1936; Kruh, 1936; Življenje in delo Venca Poviškaja, 1937; Tistega lepega dne, 1938) . Potrebno se mi zdi omeniti, da v pravljicah Kamen in njiva, Pravljica o maku in Medvejkah skuša razvozlavati elementarna ontološka vprašanja . S stilnega Fonetične besede »In potem si na cesti« (PP, 78); »Peter Majcen je naglo prijel kozarec in ga zvrnil skoraj na dušek« (BOTIO, 148); »Preden človeka obsodiš, zlezi kar za hip v njegovo kožo« (PVT, 27) . Fonetična beseda za hip je v PD, 4, 74, 154); »v hipu« (PD, 156); »Zasvedrana siva dlaka, za las podobna žimi« (PD, 123); » . . . so se mu na mah zazdele . . . « (PP, 117, enaka fonetična beseda je še v VŽ, 112); »Ali si ob pamet!« (PD, 155, 156; ČNZ, 198); »Zdaj je bilo prave oborožene sile povsod na pretek . . . « (PD, 116); »Kar poberi se mi! Ven! In pri priči!« (PD, 91, 99; TN, 78; TLD, 36); » . . . ni bil od mlada nič prida« (PD, 140); » . . . čreda . . . je sicer na videz ^ mirna « (TN, 55) Folklorni frazemi »Bele ceste in cestice so se vijugale sem in tja . . . « (BOTIO, 68); »Prav na dnu doline, ob beli cesti in zeleni reki, negibno leži vas . . . « (TN, 59, 64; M, 1-2); »Taki, ki se boje širokih cest in belega dne . . .« (PD, 83; OO, 101); »In v svoji domišljiji sem zagledal belo smrt . . . « (R, 167); » . . . zeleni povodni mož« (PP, 45-46); »In vsakih sedem let vse prav pride « (ŽIDVP, 111); »Nehaj, duša božja!« (T, 83); »Prst 't^ božji visi nad njim« (ČNZ, 176, 181); ». . . vzgajal [je] svoje otroke v strahu božjem ^ in v strahu božjem tudi sam živel« (ČNZ, 181); »Ustnice rdeče, sočne . . .« (PD, 24) . ^ E E Z 1 K O S L O V Z 1 Z A P 1 S K 1 1 • 20 9 2 pogleda je najbolj izbrušen jezik v Baladi o trobenti in oblaku. Sliko hladne smrti dajejo besedne zveze in leksemi: mrzlo nebo, mrzlo sonce, mrzli žarki, mrzle čelade. Podobo slovenske pokrajine prikaže v Pomladnem dnevu, v katerem s pisanimi barvami slika rože in bilke, značilne za ves slovenski svet Kosmačev neposredni odnos do življenja potrjuje tudi dejstvo, da je med frazemi daleč največ glagolskih, ki ponazarjajo dogajanje, akcijo . Ugotovitev, da se nekateri frazemi ponavljajo v okviru enega dela ali tudi v več delih, pa govori za to, da je Kosmaču vendarle bolj pomembno sporočilo besedila kakor njegova obli-kovnost; ostaja naj čim bolj človeško pristno Kosmač ne spada med avtorje, ki bi se za ceno jezikovne inovativnosti oddaljili od stvarnega, neizumetničenega prikazovanja življenja. Večkrat zasuče pero »ironično«, »optimistično« in »humorno« . Besede segajo do srca, kažejo psihični svet junakov, čustvene zgibe in razumske sodbe. Ves svet je njegova rodna vas, ki se razširi v domovino Slovenijo. Junaki se borijo za obstanek, srečujejo se z moralnimi vprašanji in s smrtjo . Kratice BOTIO Balada o trobenti in oblaku ČNZ Človek na zemlji G Gosenica K Kruh KIN Kamen in njiva M Medvejke OO Očka Orel P Prebujenje: Sedemindvajseti marec 1941 v Marseillu PD Pomladni dan POM Pravljica o maku PP Prazna ptičnica PVT Pot v Tolmin R Ringaraja S Sreča in kruh SNV Smrt nedolžnega velikana T Tantadruj TLD Tistega lepega dne TN Težka nedelja VG V gaju VŽ V žagi ŽIDVP Življenje in delo Venca Poviškaja Upoštevana dela Cirila Kosmača Sreča in kruh, Ljubljana, 1946. Pomladni dan, Maribor 1953. Očka Orel, Ljubljana, 1964. Iz moje doline, Ljubljana, 1965 . ^^^ Izbrano delo II, Ljubljana, 1970. Medvejke, Ljubljana, 1981. ^ Kamen in njiva, Trst, 1984. Praznaptičnica, Ljubljana, 1988 . ^ V gaju življenja, Ljubljana, 1989. ^ Tantadruj in druge novele, Ljubljana, 1995 . ^ Literatura CLh Bojc 1980 = Etbin Bojc, Pregovori in reki na Slovenskem, Ljubljana, 1980. ^ Matešic 1982 = Josip Matešic, Frazeološki rječnik hrvatskoga ili srpskog jezika, ^ Zagreb, 1982. Menac 1978 = Neka pitanja u vezi sa klasifikacijom frazeologije, Filologija 8, 1978, 219-226. Korač idr . 1979-1980 = Tatjana Korač idr . , Rusko-hrvatski ili srpski frazeološki rječnik, Zagreb, 1979-1980. Menac 2007 = Antica Menac, Hrvatska frazeologija, Zagreb, 2007. Popovic 1980 = Milenko Popovic, O frazemu i zamjenljivosti njegovih elemenata, v: Izfrazeološkeproblematike, Zagreb, 1980, 47-55 . ^ Prek 1986 = Stanko Prek, Ljudska modrost, Ljubljana, 1986. ^ Rojzenzon 1973 = L. I . Rojzenzon, Lekcii po obščej i russkoj frazeologii, Samar- ^ kand, 1973. W Simeon 1969 = Rikard Simeon, Enciklopedijski rječnik lingvističnih naziva 1, Za- ^ greb, 1969. SSKJ 1-5 = Slovar slovenskega knjižnega jezika 1-5, Ljubljana, 1970-1991. Toporišič 1973/74 = Jože Toporišič, K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije, Jezik in slovstvo 1973/74, št. 8, 273-279. Toporišič 2000 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor, 2000 Žukov 1982 = V . P . Žukov, Russkaja frazeologija, Moskva, 1982. Z W ®pa3eo^orHH b npo3e ^HpH^a KocMaqa Z 1 PesMMe K O AHanH3 ^pa3eMOB b npo3aHHecKHX npoH3BegeHHax ^ . KocMa^a noKa3HBaeT He-S CKontKO 0C06eHH0CTeH, noÄBHBmHxca y«e b paHHroro nopy TBop^ecTBa . ohh L npHcyTCTByroT b gantHeämHX npoH3BegeHHax . HaHBHcmee HHcno yCK otho- 0 CHTca K peantHoCTH . npoH3BegeHHa nHTaroTca ocTaBaTt, nocKontKy bo3mo«ho, v nognHHH, y^HTHBaa onncHBaeMoe BpeMa, cpegy h o6cToaTenBCTBa, b KOTopHX pa3BepTHBaeTca geäcTBHe . y^HTHBaa HacTOTHoCTt yCK - Ha nepBOM MecTe c6opHHK HOBenn «C^ac-Tte H xne6» (Sreča in kruh), H3o6pa3aro^HH Hanpa^eHHHe co6HTHa b Henocpegc-Z TBeHHOH cpege nncaTena . Mh HaxogHMca bo BpeMeHH go Tpn neTBepTt BeKa TOMy A Ha3ag («C^acTte», 1936, «Xne6», 1936; «^h3hb h pa6oTa BeH^a no6aroKaa», p 1937 (Življenje in delo Venca Poviškaja); «B tot KpacHBHH geHt», 1938 (Tistega 1 lepega dne) . Hy^Ho ynoMaHyTt, hto b cKa3Kax «KaMeHt h HHBa» (Kamen in nji-S va), «CKa3Ka o MaKe» (Pravljica o maku) nHTaeTca nncaTent pa3pa6oTaTB ^neMeH-K TapHHe oHTonorHHecKHe BonpocH . 1 CTHnncTHHecKH HaH6onee oTTo^eHHHH a3HK b «Bannage o Tpy- 5 6e H o6naKe» (Balada o trobenti in oblaku) . KapTHHy xonogHoä cMepTH garoT • cnoBoco^eTaHHa h neKceMH: mrzlo nebo, mrzlo sonce, mrzli žarki, mrzle čelade . 0 KapTHHy cnoBeHcKoä cTpaHH apKo nnmeT b «Tot KpacHBHH geHt» . nepeg Hamu- • Mu rna3aMH BHcTynaroT ^BeTH u TpaBHHKH, xapaKTepHH gna Bcero cnoBeHcKoro — Mupa. HenocpegcTBeHHoe oTHomeHue nucaTena k npupoge nogTBep^gaeT TaK^e ^aKT, hto Me^gy OE 6onee Bcero rnarontHHX, u3o6pa«aro^ux co6HTue, aK^uro . OaKT, hto HeKoTopHe ^pa3eMH noBToparoTca b paMKax ogHoro u Toro «e npou3-BegeHua u TaK«e b HecKontKo npou3BegeHuax, nogTBep«gaeT MHcnt, hto ^upun KocMan gaeT ygapeHue Ha coo6^eHue npou3BegeHua, a He Ha ero ^opMy . repou ^ . KocMa^a nenoBe^ecKu nognuHH . abtop He npu^ucnaeTca k nucaTanaM, koto-pHe 6h 3a ^eHy a3HKoBoro HoBmecTBa oTgenunuct ot peantHoro u3o6pa«eHua «u3Hu . He pa3 nucaTent cBepHeT nepo «upoHu^ecKu», «onTuMucTu^Ho» u «roMo-pucTu^Ho». CnoBo npuxoguT go cepg^a, u3o6pa«aeT BHyTpeHHun Mup repoeB, HyBcTBeHHHe cru6H u yMHHe cy«geHua . Bect Mup - ^TO ero poguMaa gepeBHa, ero cTpaHa CnoBeHua . repou ^ . KocMa^a 6opaTca 3a cy^ecTBoBaHue, BcTpe^aact c MopantHHMu BonpocaMu u cMepTtro . Ocene in poročila Jakominov Mali cerkveni slovar Andreja Legan Ravnikar Dušan Jakomin, Mali cerkveni slovar, Trst: samozaložba, 2008, 116 str. o o 2 • 5 K m HH A Z V prispevku je predstavljen poljudni slovar katoliškega izrazja Dušana Jakomina, ki je dobrodošel strokovni priročnik za slovenske vernike in laično javnost . Na strnjen in pregleden način razlaga osnovne pojme, povezane s ^ katoliško veroizpovedjo in Cerkvijo kot ustanovo Vsebuje predvsem liturgi-čno in svetopisemsko, deloma pa tudi cerkvenoupravno in teološko izrazje . ^ O Jakomin's Mali cerkveni slovar (Small Church Dictionary) j This article presents the Mali cerkveni slovar (Small Church Dictionary), a general dictionary of Catholic terminology by Dušan Jakomin . It will be a O welcome professional guide for both Slovenian churchgoers and the general ^^ public . It concisely and clearly explains the basic concepts connected with the „ Catholic faith and the institution of the Church . It is especially rich in litur- ^ gical and Biblical expressions, and also includes a selection of terminology ^ connected with church administration and theology 0.1 Leta 2008 je primorski duhovnik, kulturni delavec, etnograf, publicist in urednik Novega glasa Dušan Jakomin v samozaložbi izdal slovarček slovenskega katoliškega izrazja Mali cerkveni slovar. Izid knjige, ki je izšla v precejšnji nakladi 2500 izvodov, je podprl Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu . Petinosemdesetletni duhovnik že od leta 1953 skrbi za slovenske vernike v Škednju (Ščedni) na italijanski strani meje. Slovenisti ga poznamo predvsem kot avtorja Narečnega slovarja Sv. Antona pri Kopru (1995), za katerega je gradivo zbral sam na terenu in ga tudi uredil 0.2 Praktične potrebe so Jakomina gnale, da je izdal poljuden strokovni slovar, ki zajema izrazje s cerkvenega in verskega področja, izrazje, ki ga slovenski verniki srečujejo pri verskih obredih, katehezi, ob prebiranju verskih besedil ali pri predavanjih o verskih vprašanjih. Knjiga vsebuje sodobno slovensko izrazje, dopolnjeno z novostmi iz liturgije in cerkvenih obredov od drugega vatikanskega koncila (1962-1965) dalje . Kot navaja avtor v uvodni besedi, je želel potešiti zanimanje za razumevanje pojmovne vsebine domačih krščanskih terminov, prevzetih terminov iz aramejščine, hebrejščine, grščine ali latinščine ter najpogostejših krajšav. Knjigo je Jakomin namenil tudi laični javnosti, kajti »[r]azvejanost verskih pojmov in E Z Z obširnost besedišča nista izziv samo za vernega bralca, ampak tudi za oddaljenega opazovalca Cerkev kot del civilne družbe ne more ne biti upoštevana « (Str 5) 1 0.3 Večina terminov sega na različna področja, povezana s katoliško veroizpovedjo in ustanovo Cerkve. Največ je osnovnega izrazja - liturgičnih ali obrednih 0 terminov, kamor lahko prištevamo poimenovanja za bogoslužna opravila: molitve, S maše, pridige (npr . devetdnevnica 'devetdnevna duhovna priprava na cerkveni praL znik'); za bogoslužne predmete: obleka, posoda, knjige (npr. efod 'del duhovniške Q oprave, najverjetneje predpasnik'); bogoslužne prostore (npr. zakrist^ja 'prostor, v navadno ob oltarnem delu cerkve, za shranjevanje oblek in svetih posod' in 'kraj, kjer se duhovnik s pomočniki pripravi na obrede'); za dobe cerkvenega leta: praznike (npr. vnebovzetje 'zapovedani praznik 15 . avgusta'); zakramente cerkve (npr . krst 'prvi zakrament vere; oblivanje z vodo in besedami: ». . . jaz te krstim v imenu Z Očeta in Sina in Svetega duha«'; krst krv^ 'mučeništvo za Kristusa, velja kot zakra-A mentalni krst'); ljudske pobožnosti (npr. kr^žev pot 'pobožnost ob štirinajstih pop stajah, navadno v cerkvi, v spomin na Kristusovo trpljenje in smrt') . Slovar zajema 1 tudi osnovne izraze, ki razlagajo katoliški verski nauk: sveta trojica, greh, trplje-S nje, spoved, milost, odpuščanje itd. , npr. kesanje 'iskreno obžalovanje storjenih K grehov ali opuščenih dobrih del; kes'. Razložena so nekatera svetopisemska lastna 1 imena: poimenovanja svetopisemskih oseb (npr. Matuzalem 'hebrejski biblijski 55 očak, Noetov ded, ki mu pripisujejo zelo visoko starost - 969 let, simbolični po- • men') in krajev (npr. Jordan 'glavna reka v Palestini, ki nastane iz več izvirov na o gori Hermon in teče skozi Galilejsko (Genezareško) jezero v Mrtvo morje; Jezusov • krst v Jordanu') . Manj je svetopisemskih občnoimenskih besed, npr. makabejci — 'judovski bojevniki za svobodo, tudi družina Juda Makabejca', metanoja v Stari zavezi 'pokora' in v Novi zavezi 'dejansko spreobrnjenje' . Med cerkvenoupravnim izrazjem najdemo poimenovanja za cerkveno hierarhijo in osnovne dejavnosti, npr. ekskardinacija 'premestitev duhovnika ali drugega klerika iz matične škofije v novo'. Posamezne iztočnice so teološki izrazi, npr . zapovedi 'deset zapovedi, ki jih je Bog izročil človeku po Mojzesu na gori Sinaj', celo filozofski izrazi, npr . majevtika 'filozofska doktrina', metempsihOza 'filozofski nazor'. Poleg katoliških je Jakomin zajel posamezne besede iz drugih krščanskih cerkva in verstev, npr akathistos 'himna v bizantinski liturgiji, katero molijo stoje'. Krščanski (katoliški) termini se po področjih rabe deloma prekrivajo . 0.4 Avtor razkriva svoj regionalni izvor v želji, da bi bralec razširil znanje o cerkveni kulturi, ki izhaja iz sredozemskega prostora, kjer se zahodna latinska tradicija stika z vzhodno . Njegov izvor se kaže tudi v avtorjevem izboru iztočnic za predstavitev v geselskem članku, npr. konfin (it.) db . 'meja; [ . . . ] mesta v Italiji, kamor so v času prihoda italijanske oblasti v slovenske kraje, predvsem v času fašizma, pošiljali duhovnike, izobražence ali vidnejše osebe daleč od svojega domačega kraja, da bi onemogočili njihov vpliv' . Aktualen zgled iz današnjega časa je geselski članek dž^had (arab . ) 'sveta vojna'. 0.5 Dušan Jakomin se je opiral predvsem na gradivske vire, ki jih je v uvodni be- ^^ sedi (str . 5-6) posebej navedel . To so rubrika Kaj pomeni Silvestra Čuka, ki je izha- ^^^ jala v reviji Ognjišče v letih 1975-1980, Leksikon duhovnosti Vladimirja Truhlarja ^^ (1974), Liturgika Marijana Smolika (1995) in Leksikon ikonografije, liturgike i ^ simbolike zapadnog krščanstva i Uvod u ikonologiju (Jakomin ima ikonografiju) Andelka Badurina in Radovana Ivančevica (1985) . Iz bibliografije na koncu knjige ^ (str . 115-116) izvemo, da se je zgledoval po slovarjih sosednjih narodov, npr . pri ^ hrvaškem z naslovom Mali religijski riječnik (2006) Adalberta Rebica in italijan- ^ skem Dizionario liturgico-pastorale Antonia Mistroriga (1977) . ^ 1 Glava in zaglavje geselskega članka < 1.1 Na dobrih stotih straneh prinaša Mali cerkveni slovar okrog 1500 geselskih člankov (na stran v povprečju torej 13-15 gesel), ki so večinoma kratki in zgoščeni (2-3 vrstice) . Nekoliko obsežnejša so gesla z več pomeni, z dodanimi splošnimi pomenkami ali razlagami cerkvenozgodovinskih in etimoloških okoliščin. Krepko natisnjene iztočnice, ki so razvrščene po abecednem zaporedju, so lahko enobese-dne ali večbesedne Besedni red pri večbesednih se je oblikoval glede na prvo črko prve besede v zvezi, kar je največkrat pridevnik levoprilastkovnih besednih zvez . Iztočnice so večinoma občnoimenske, znotraj njih je občuten delež prevzetih strokovnih izrazov (internacionalizmi) . Od lastnih imen so zajeta svetopisemska osebna ^ in zemljepisna imena . Posamezne iztočnice so (pretežno) latinski citati, npr. Codex ^ iuris canonici CIC (lat. ), Dominus vob^scum (lat. ), Elo^, Elo^, lema sabahtani? (aram .) . Pred pomenskim delom slovarskega sestavka, ki ga uvaja okrajšava db . ^ (= dobesedni prevod), je dobrodošla odločitev, da je pri latinskih citatih v oglatem oklepaju naveden izgovor, npr . [kodeks juris kanonici], [dominus vob^skum] . Ge-selski članek se po potrebi členi s podiztočnicami - stalnimi besednimi zvezami, t. i . terminološkimi besednimi zvezami; tako npr. iztočnici bogoslužje sledi definicija, v nadaljevanju pa avtor niza podiztočnice besedno b.[ogoslužje], evharistično b.[ogoslužje], spokorno b.[ogoslužje] in b.[ogoslužje] božje besede . 1.2 Med iztočnicami po pričakovanju prevladujejo samostalniki in samostalniške besedne zveze, le redki so zgledi samostalniško rabljenih pridevnikov (Brezmadežna, Najsvetejše) in glagolov (pokad^ti, zaspati) . Več je glagolskih samostalnikov znotraj večbesednih terminov, npr . lomljenje kruha, pripravljanje darov, trkanje na prsi, vstajanje mesa, zed^njenje kristjanov. Pridevnikov kot samostojnih iztočnic ni, čeprav bi jih pričakovali vsaj pri najpogostejših terminih, kot so božji, gospodov, sveti. Izjemoma uvršča zvezo v abecedni red iztočnic tudi predlog, npr. pod obema podobama (tako onaglašuje Jakomin) 1.3 Avtor ne navaja niti večine slovničnih (npr. pregibanje, besednovrstnost) niti besedotvornih podatkov, dobimo pa podatek o naglasu. Onaglašenost iztočnic je zlasti pri citatnih terminih in izrekih zelo koristna Ponekod avtor ni prepoznal kvalitete naglašenega samoglasnika (ozki, široki o, e), zato je ostrivec tudi na E Z mestu, kjer je v knjižni normi zapisana strešica (rod . mn. darov) . Kratko naglaše-nega samoglasnika ni vedno pravilno označil, npr. bdžji gröb namesto bOžji grob, N brat laik namesto brat laik. 1 1.4 Poimenovanja božjih oseb in nadomestnih imen zanje se zapisujejo z veliko O začetnico kot v teoloških in bogoslužnih besedilih, npr. Bog (v razlagalnem delu s gesla Bog je izrecno povedano, da ime vedno pišemo z veliko začetnico, če se L nanaša na Božjo osebo oz . na krščanskega Boga), Sveti Duh (ni samostojno geslo, 0 omenja se njegova vloga pri birmi v geslu b^rma), Döbri past^r, Mes^ja, Troj^ca, v Odrešen^k (niso pa izkazana samostojna gesla z iztočnicami Stvarnik, Križani, Vsemogočni) . Privzdignjeno držo spoštovanja izkazuje tudi zapis z veliko začetnico najpogosteje rabljenih pridevnikov: Božji, Gospodov, Sveti. Jakomin jih zapisuje nedosledno, odvisno od razsežnosti pomenskega prenosa, npr. B0žja obljuba, Z B0žje kraljestvo, B0žje ljudstvo, B0žje usm^ljenje itd. , toda b0žja pot, b0žji A gröb . Ime svetopisemskega dogodka in praznika (kot tudi drugih praznikov) je zap pisano z malo začetnico, npr. sveti tr^je kralji; v SP 2001 je osebno ime Sveti trije 1 kralji zapisano z veliko . Jakomin piše z veliko začetnico nekatere temeljne pojme s krščanske vere, npr. Najsvetejše, Gospodova molitev 'temeljna krščanska molitev, K očenaš' v geslu 0če naš (prim. rožni v^nec 'katoliška ljudska molitev Jezusu in 1 Mariji v čast'), sveto Rešnje telo . Primer iztočnic razodetje 'dejanje, s katerim se 5 Bog razodeva človeku, odnos med človekom in Bogom' in Razodetje 'novozave-• zna preroška zadnja knjiga Svetega pisma, imenovana tudi Apokalipsa' potrjuje 0 pomensko razločevalnost velike začetnice . 2 1.5 Znak > 'glej tudi' (str . 7) ima vlogo vodilke, ki povezuje in opozarja bralca na pomensko ali kako drugače sorodne besede, obravnavane v drugih geslih Vodilka je navedena na koncu geselskega članka za razlagalnim in ponazarjalnim delom, npr. men^h >manastir, samostan, monah (takoj za znakom > so besede neonaglaše-ne), izpraševanje vest^ >vest, ali povsem samostojno, npr. deset B0žjih zapövedi >dekalog; >Postava; >Sinaj Na ta način avtor pojasnjuje nekatera sopomenska razmerja med iztočnicami, npr. stolnica >katedrala, pr^diga >homilija. Z vodilkami, ki praviloma niso obojesmerne, se geselski članki med seboj pomensko dopolnjujejo, res pa se občasno določeni podatki tudi podvajajo . 2 Razlagalni in ponazarjalni del geselskega članka Jakomin je na poljuden način, vendar zgoščeno in pomensko precizno predstavil pomensko ravnino osnovnega krščanskega izrazja . 2.1 Glede na izvor ločimo domače, prevzete in citatne iztočnice V izboru iztočnic prevzeto izrazje močno prevladuje nad domačim, kar pa ne odraža njunega dejanskega razmerja v (prevladujoče zajetem) liturgičnem izrazju . Avtor jih je verjetno izbral, ker je pomen teh terminov teže razbrati, zato so vernikom ostajali nerazumljivi ali pa so se ti zavedali le njihove približne pomenske vrednosti . V današnji rabi so prevzeti krščanski termini povsem prilagojeni jezikovnim zakonitostim slovenskega jezika, npr . lekcionar (lat. ) 'bogoslužna knjiga, v kateri so zbra- ^ na mašna berila, evangelij, psalmi, posebej določeni za vsak dan in razvrščeni po redu cerkvenega leta', liturgika (gr. , lat. ) 'nauk o bogoslužnih obredih'. Kjer raba ® niha, so se oblikovali variantni prevzeti izrazi, med katerimi se ustvarja hierarhično razmerje, kar je avtor tudi zabeležil, npr. madrasa tudi medresa (arab .) . ^ 2.2 Tudi citatne verske izraze je avtor pomensko analiziral: poleg verskega po- * mena je navedel tudi splošni pomen . V okroglem oklepaju je zapisal izvorni jezik ^ ali jezik posrednika, npr. faldistorij (nem .) 'premakljivi škofov sedež pri obredih'. ^ Manj je zgledov za enobesedno iztočnico, npr. Exultet (lat.) [ekzultet] db . 'veseli se; hvalnica, začetna beseda velikonočne hvalnice pri bdenju na velikonočno soboto'; ex cathedra (lat . ) [eks katedra] db . 's stola; nezmotno versko ali moral- ^ no papeževo učenje, kadar govori kot najvišji pastir Cerkve; govoriti z avtoriteto'; ^ Kathol^kentag (nem . ) 'zborovanje nemških katoličanov'. Pogosteje so izpričane ^ stalne besedne zveze, izreki in znani citati, ki so lahko cele povedi, npr . n^hil obstat ^ quominus imprimatur (lat.) [n^hil obstrat kvominus imprimatur] db . 'nič ne na- ^ sprotuje za natis; tiskana opomba uradnega cenzorja, da ni ovir za tiskanje določene knjige ali publikacije o verskih in moralnih zadevah'. ^ m 2.3 Geselski članki z domačim krščanskim izrazjem so na prvi pogled manj opa- ® zni, vendar nič manj koristni, saj se je Jakomin zavedal, da tudi verniki nemalokrat ^ poznajo pomene osnovnih verskih pojmov le približno . Prevladujejo liturgični in ^ svetopisemski izrazi, med katerimi so tudi simboli . Naj naštejemo nekaj tovrstnih ^ iztočnic: obljuba 'trden sklep, zvestoba v nekem dogovoru ali stvari', obrezova- ^ nje, občestvo, občestvo svetn^kov, oč^tanja, meso, m^r, m^lost, södba bdžja, spo- ^ znavalec 'svetnik, ki ni umrl mučeniške smrti', spregled (namesto spregled), srce, olje, pelikan, r^ba (monogram IHTIS), s^dro, vöda, št^ri, sedem, trkanje na prsi, vino, vstajanje mesa, zadnja večerja, zaobljuba, zapovedi (namesto zapovedi), zaspati 'biblijski izraz za umreti', zavetnik, zaveza, zlato t^le, zvel^čanje, zvon, zorn^ce. Pogrešamo nekatere katoliške termine, npr. živi - mrtvi, bližnji, božanstvo, čast, čistost, dedič (nebeškega kraljestva), dobra dela, dolg, dolžnik, Gospod, grešnik, grešnica, izvoljenec, kazen, ljubezen, muka, nebeško kraljestvo, obhajilo, oklici, opomin, opravičenje, pobožen, pravica, skušnjava, služabnik, smrt, telo, upanje, usmiljenje, zahvala. Malo je zgledov tvorjenk s predponskim obrazilnim mor-femom ne-, ki se pogosto uporabljajo, npr. nepokora, nemilost, nevera. Pomenk pri večpomenskih terminih avtor ni oštevilčil, temveč jih je znotraj geselskega članka ločil s podpičjem, kar včasih deluje nepregledno . S podpičjem je namreč ločil tudi dobesedni prevod, dodatne (zgodovinske, etimološke, kulturolo-ške) razlage, citate iz Svetega pisma, konkretne zglede v besedilu, sopomenke in pomensko sorodne besede Poglejmo si zgled tovrstnega geselskega članka: »škof episkop (gr.) db . nadzornik; cerkveni predstojnik; tudi tretja stopnja zakramenta svetega reda: škofovsko posvečenje; škof ordinarij; šele proti koncu 1. st . po Kr . srečamo zarodke kasnejšega monarhičnega episkopata in jasnejše razčlenitve cerkvenih služb; >episkop, ordinarij, sufragan« . Ponekod je dodal tudi splošni pomen E Z Z (v ležečem tisku): »nebesa v krščanstvu stanje, kraj, kjer prebivajo Bog in zveličani; veliko ugodje ali velika sreča; nebeški duhovi: angeli in duše v nebesih« . 1 2.4 Da je med krščanskimi termini veliko večbesednih izrazov, nam dokazujejo tudi mnoge večbesedne iztočnice v Jakominovem slovarju Po pričakovanju pre- 0 vladujejo levoprilastkovne zveze s samostalnikom v odnosnici, ki se razvrščajo po S abecednem redu prvega izraza v zvezi, torej pridevnika . Kot iztočnice so pogo-L sto navedene stalne besedne zveze s starinskim svojilnim pridevnikom božji, ki Q žal nima samostojne razlage, npr. B6žja beseda, B6žja prev^dnost, Bdžja röka, v Bdžja volja, B6žje kraljestvo, B6žje ljudstvo, B6žje oko, B6žje posinövljenje, B6žje usm^ljenje, bdžji gröb (namesto grdb). Tudi pridevnik sveti je izpričan v več iztočnicah, ne pa kot samostojna enota, npr . Sveta dežela, Sveti 6če, sveti prt, Sveti sedež, sveti sinod, sveti šdtor, sveti tr^je kralji, sveti večer, sveto leto, sveto Z Rešnje telo . Zgled »druž^na (sveta) družina Jezusa, Marije in Jožefa« razkriva A drugačen postopek slovarskega prikaza večbesednih strokovnih izrazov . Izhaja se p iz jedrnega dela zveze - samostalnika, ki je enobesedna iztočnica, od tod se tvorijo 1 samostalniške in redkeje glagolske besedne zveze, ki jih avtor prikazuje v okviru S istega geselskega članka . Na tretji način je Jakomin predstavil cerkveno leto >leto K cerkveno: »leto (cerkveno) v teku leta cerkev izpolnjuje vzgojo in izobrazbo ver- 1 nikov, razgrinja celotno Kristusovo skrivnost in obhaja spomin svetniških godov; 5 [ . . . ]« Podobno je oblikoval večbesedno iztočnico södba Bdžja; drugačen besedni • red v slovarju ni izpričan . (Pridevnik na desni strani odnosnice je v pridigarski tra-o diciji stilno zaznamovan, saj prinaša večjo izrazno in sugestivno moč . Pri prebiranju • verskih besedil se je pokazalo, da so zapostavljeno rabljeni pridevniški prilastki, — npr . božji in svet, res odraz privzdignjene rabe, vendar so se v terminološki rabi 2 nevtralizirali (Legan Ravnikar 2008: 111-112) . ) Desnoprilastkovnih zvez, za katere je v slovenščini značilen zapostavljeni samostalnik, je občutno manj in so večkrat predložne: duše v v^cah, posodice za sveta olja, posvet^tev cerkve, pripravljanje darov, prdšnja nad darovi, prdšnja po obhaj^lu, prdšnje vernikov. 2.5 V slovarju so razvejeno vzpostavljena sopomenska in blizupomenska razmerja med iztočnicami . Naj naštejem nekaj razlikovalnih prikazov sopomenskih krščanskih terminov: »cvetna nedelja ali oljčna nedelja, zadnja nedelja pred veliko nočjo« (prim . »oljčna nedelja cvetna nedelja, nedelja pred veliko nočjo«), »pravoslaven ali ortodoksen« (+ razlaga); »nuna (lat ) redovnica« (+ razlaga); »stolnica >katedrala« (+ razlaga); »pr^diga >homilija« (+ razlaga); »sveto Rešnje telo hosti-ja; >Najsvetejše« . 2.6 Kratice in druge krajšave imajo svoje mesto v sodobnem jeziku verskih in cerkvenih besedil . Uveljavile so se zaradi praktičnosti, kratkosti in nedvoumnosti rabe, npr. »msgr. (lat.): monsinjor (cerkveno odlikovanje)«; »OFM kratica: Ordo Fratrum Minorum (red manjših bratov), uradni naziv za redovnike frančiškanskega reda«; v geslu Codex iuris canonici »CIC (lat. ): Codex iuris canonici [kodeks juris kanonici] - zakonik cerkvenega prava (1917, 1984)«; v geslu Družba Jezusova »DJ jezuiti«; »INRI (lat. ) kratica: lesus Nazarenus Rex ludeorum . Napis na Jezusovem križu, ki pomeni: Jezus Nazarečan, judovski kralj; Poncij Pilat ga je dal napisati v latinščini, grščini in aramejščini na križ nad Jezusovo glavo (Jn 19, 19)« . ^ o 2 Legan Ravnikar 2008 = Andreja Legan Ravnikar, Slovenska krščanska terminologija: odBrižinskih spomenikov do srede 19. stoletja, 2008, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU (Lingua Slovenica) . SP 2001 = Slovenski pravopis 2001, Ljubljana: SAZU - ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, 2001. 5 1 hH K m 3 Če se ozremo na slovar v celoti, je avtor častitljive starosti Dušan Jakomin korektno pripravil poljudni slovar katoliške terminologije, ki smo ga v slovenskem prostoru zelo pogrešali . Delo je bilo zahtevno, terjalo je veliko znanja, izkušenj in potrpežljivosti . Tega našemu rojaku očitno ni manjkalo, zato mu za izid knjige iskreno čestitamo . " Navedenki Z > O hJ m o K NN N H Hrvaška frazeologija Antice Menac Jurij Rojs Antica Menac, Hrvatska frazeologija, Zagreb: Knjigra, 2007, 270 str. o o • 5 K m HH A Z V knjigi so predstavljeni avtoričini pogledi na hrvaško frazeologijo, ki jo proučuje/raziskuje že skoraj pol stoletja. To je najboljša hrvaška predstavitev fra- ^ zeologije doslej in poleg hrvaških frazemov navaja še ruske, nemške, angleške, ^ francoske in italijanske. Dodani sta še razpravi o hrvaški frazeologiji renesančnega pesnika Petra Hektorovica in baročnega moj stra besede Ivana Gundulica. ^ O Hrvatska frazeologija (Croatian Phraseology), by Antica Menac j This book presents the author's perspectives on Croatian phraseology, which she has studied for nearly half a century. This is the best Croatian presenta- O tion of phraseology to date, and in addition to Croatian phrasemes it also cites ^^ Russian, German, English, French, and Italian ones. The work also includes „ discussions of the Croatian phraseology used by the Renaissance poet Petar ^ Hektorovic and the outstanding Baroque writer Ivan Gundulic. ^ V prvi frazeološki monografiji o hrvaškem jeziku so zbrane frazeološke razprave, ki jih je objavila akademikinja prof. dr. Antica Menac v zadnjih štiridesetih letih v jezikoslovnih revijah, in njena poročila o frazeologiji na različnih znanstvenih srečanjih . Kot soavtorji so ji precej pomagali Milan Moguš, Željka Fink Arsovski in Mira Menac Mihalic . Knjiga obsega tele teme: (1) frazemi - njihova sestava, struktura, odnosi njihovih sestavin, (2) medfrazemski odnosi, (3) medjezikovne zveze v frazeologiji, (4) frazeologija in leksikografija, (5) frazeologija v književnosti in (6) dodatni vidiki . Na str. 9 beremo: »Glede na pomen se delijo besedne zveze (BZ) na proste in frazeološke V prostih BZ ohrani vsaka sestavina svoj pomen Celotna BZ predstavlja seštevek oziroma kombinacijo teh posameznih pomenov. Govorec izbira v govornem procesu sestavine besedne zveze, ki jo hoče izraziti . « V frazeoloških BZ pride do izgube pomenov vseh ali nekaj sestavin (ali vsaj ene od njih), tako da pomen ni enak seštevku pomenov posameznih besed, ampak pride do novega pomena, ker govorec jemlje iz pomnilnika celotno že narejeno BZ . To lahko vidimo v primerih Boli me desna roka in Vi ste moja desna roka. Glede na strukturo so frazemi trdni; izmed mnogo izrazov uporablja Antica Menac termin frazem, ne glede na to, da srečamo v frazeološki teoriji termine Z frazeologizem, frazeologem, idiom, stalna besedna zveza, frazeološka enota, fraze-W ološki obrat, ustaljeni leksikalni kompleks idr . Reproducirajo se v vnaprej določeni N narejeni obliki, tj. ne oblikujejo se vsakokrat znova s spontanim sestavljanjem po-1 sameznih besed, kot je to značilno za proste besedne zveze . Za frazem je značilna prenesenost O Po poreklu so frazemi ljudski ali izposojeni iz drugih jezikov. Nastanejo s lahko na osnovi citatov iz književnih in drugih del (gospoda Glembajevi), prevedeL ni iz drugih jezikov (Človek - to zveni ponosno, Maksim Gorki) . Nekateri frazemi 0 so vzeti iz ljudskega blaga, npr. Bože mili, čuda velikoga. K frazeologiji prišteva v profesorica Menčeva tudi pregovore: Laž ima kratke noge; Kadar mačke ni doma, miši plešejo. Nekateri frazemi izvirajo iz različnih vej znanosti ali s področja kake človekove dejavnosti: verižna reakcija, kratek stik; iz glasbe: igrati prvo violino; iz gledališča: igrati glavno vlogo; iz športa: dobiti rumeni karton; iz pomorstva: vreči Z sidro . Nekateri frazemi imajo izvor v različnih žargonih (argojih, slengih), npr . za-A dnji adut (kartaški žargon), dobiti cvek ali to je za pet (dijaški žargon) . p Glede na obliko so frazemi fonetične besede: ena pomenska, naglašena bese- 1 da, na katero se nanašajo enklitike ali proklitike (za las, čast mi je) . Besedne zveze s so najpogostejša oblika, v kateri nastopajo frazemi . BZ je lahko sestavljena iz dveh K ali več samostojnih besed z nepregibno besedo ali brez nje . Tu nastajajo različne 1 skladenjske zveze, ki jih lahko klasificiramo glede na tip same zveze, glede na pre-5 gibno besedo ali pa glede na uporabo nepregibnih besed. • Skladenjska zveza je lahko neodvisna (kruh in sol) ali odvisna, pri čemer je 0 lahko: (a) kongruenca ali ujemanje (v vsakem primeru); (b) rekcija ali vezava, ki • je lahko glagolska (kovati v zvezde), samostalniška (kamen spotike) ali pridevni-— ška (lačen kruha), in (c) primik (zelo zgodaj). Obravnavana monografija govori tudi o stilu frazemov: nevtralni frazemi (iz vsega srca); pogovorni (mlatitiprazno slamo); vulgarni (stegniti tace). Precej prostora je posvečenega sestavi frazemov v sodobnem hrvaškem in ruskem jeziku (str . 21-28), manj fonetični besedi, več pa besednim zvezam in frazemom stavkom . Sledi analiza tavtoloških frazeoshem v hrvaščini in ruščini (str . 42-66), kot npr . hrv . čovjek je čovjek, rus . nenoeeK ecmb nenoeeK (tem BZ pravijo Švedova fra-zeologizirane konstrukcije, Janko-Trinicka skladenjski frazeologizmi, Rojzenzon tipološke frazeologizirane tvorbe ter Leonidova, Menčeva in Šmeljov frazeoshe-me) . Na sedmih straneh avtorica obravnava tematiko frazeološke sinonimije v hrvaškem in ruskem knjižnem jeziku (str. 69-76) . Večjo pozornost zahteva branje poglavja o frazeoloških antonimih v evropskih jezikih (str . 77-82) . Za izhodišče sta vzeta dva slovanska jezika, in sicer hrvaščina in ruščina, dva germanska (angleščina in nemščina) ter dva romanska (francoščina in italijanščina): hrv. biti dobre volje, rus . 6umb e xopomeM HacmpoeHuu, nem . guter Laune sein, angl . to be in a good mood, fr . etre de bonne humeur, ital . essere di buon umore. Jedro monografije govori o skupnih semantičnih skupinah v frazeologiji evropskih jezikov (str . 83-106) . Dokaj obsežno je poglavje Frazeologija in izposojanje (str. 107-133) . Avtorica navaja primere iz zgoraj navedenih jezikov, občasno pa tudi frazeme iz grščine in latinščine Znanstveno pero se ukvarja s frazeologijo v različnih tipih enojezičnih hrvaških slovarjev. Najprej se poglobi v veliki akademijski Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, poglavje pa konča z analizo frazemov v Šulkovem slovarju znan- ^ stvenega izrazja . Več strani je posvečenih tudi vprašanju stilne klasifikacije v splo- ^ šnih in frazeoloških slovarjih. Profesorica Menčeva poudarja, da je pri določanju stilno-plastnih kvalifikatorjev velika mera subjektivnosti, česar v fonologiji in mor- ^ fologiji ni najti . Frazemom pripisuje kvalifikatorje, kot so npr. slabšalno, slengov-sko, žargonsko, šaljivo, knjižno, ironično, religiozno, ekspresivno, starinsko idr. - Zadnji del te imenitne knjige konkretno obravnava frazeologijo Gundulicevega Osmana, napisanega v baročnem slogu (17 . stoletje) . Sledi obravnava frazeologije Hektorovicevega dela Ribanje i ribarsko prigovaranje (iz 16 . stoletja), v katerem gre v glavnem za stilno nevtralno, splošno uporabno ljudsko frazeologijo . Sledi fra-zeologija Mažuranicevega dela Smrt Smail-age Čengica, v kateri mrgoli latinskih, grških in italijanskih frazemov. Tu gre zlasti za frazeme, ki jih uporabljajo Vergil, ^ Horac, Cicero, Dante, Tasso in Ariosto . Mnoge se da najti v hrvaškem ljudskem jeziku in v hrvaški ljudski pesmi . Kdor se ukvarja s slovansko frazeologijo in hrvaško dialektologijo, si lahko napase oči v poglavju Frazeologija sodobnih braških čakavskih pesnikov (avtorica obravnava frazeologijo šestih sodobnih literarnih del, napisanih v letih 1977-1993) . Tu pride do diahronega obravnavanja jezikovnih pojavov - zlasti na področju fono-logije -, zanimive pa so tudi ugotovitve o elementih beneškega narečja v frazeolo-giji teh pesnikov Nemalo veselja dobi bralec v poglavju Element smešnega v frazeologiji . Na- ^ vedimo le primer: sovražiti se kot pes in mačka : živeti kot pes in mačka : ljubiti se ^ kot pes in mačka . Navedeni nasprotni glagoli dajejo frazemu dodatno mero šale in ^ ironije Zadnje poglavje ima naslov Novi pojavi v hrvaški frazeologiji . V njem Anti-ca Menac navaja izposojanje leksemov in frazemov zlasti iz angleščine, italijanščine, grščine, španščine in portugalščine Precej frazemov je prišlo v sodobni hrvaški knjižni jezik iz kajkavskega in čakavskega narečja . Knjiga Hrvaška frazeologija je zanimiva za vsakega slavista: kroatista, slo-venista, rusista idr Zdi se, da človeka najbolj pritegne razdelek, ki kontrastivno obdeluje frazeološko stanje v sodobni hrvaščini in ruščini . Knjiga pa ni namenjena le slavistom - po njej bodo z veseljem segali germanisti in romanisti . Gledano celostno smemo zapisati, da je to delo osnova zagrebške frazeolo-ške šole, ki ji je več kot štirideset let betonirala temelje ravno akademikinja Antica Menac. Jedro te obsežne knjige je frazeologija na kontrastivni, leksikalni in semantični ravni . Načini ruskega govora Jurij Rojs 9 o o 2 • 5 HH Valerij Mikajlovič Mokienko, Obrazy russkoj reči: istoriko-etimologičeskie očerki frazeologii, Moskva: Flinta - Nauka, 2007, 461 str. Valerij Mihajlovič Mokijenko v obravnavani knjigi predstavlja zgodovinsko- ^ etimološke skice stalnih besednih zvez, ki se zrcalijo v ruski frazeologiji. ^ Znanstveno natančno navaja elemente duhovne in materialne kulture na jezikovni, folklorni, etnografski in zgodovinski ravni. V knjigi niza stalne be- ^ sedne zveze, ki izražajo ruski narodni nazor, družbeno ureditev, ideologijo O dobe, kulturne dogodke idr. j m 06pa3M pyccKou peuu (Images of Russian Speech), by Valerii Mikhailovich q Mokienko In this book, Valerii Mikhailovich Mokienko presents historical and etymo- „ logical outlines of phrasemes reflected in Russian phraseology. With scholarly ^ precision, he cites elements of nonmaterial and material culture in linguistics, ^ folklore, ethnography, and history. The book presents phrasemes that reflect the Russian national perspective, social order, ideology of the period, cultural ^ events, and other phenomena. Knjiga profesorja Valerija Mihajloviča Mokijenka je tretji del frazeološke trilogije (prva dva dela sta Vglub'pogovorki, Moskva, 1957, 2. izd . Kijev, 1989, in Slavjan-skaja frazeologija, Moskva, 1980, 2. izd . 1989), ki naj bi pokazal, kako se v ruski frazeologiji pri ubesedovanju resničnosti (tu gre zlasti za elemente materialne in duhovne kulture) zrcali zgodovinska retrospektiva Že v antiki so si jezikoslovci prizadevali rekonstruirati »resnično« predstavo o besedi, skušali so najti »izvirno« podobo predmeta ali pojava. Zgodovina in etimologija stalnih besednih zvez (SBZ) sta bili perspektivnejši, kajti združevanje besed predstavlja samo po sebi pripoved, bolj ali manj »izkristalizirani prenos« . Ravno zato si številni ruski raziskovalci folklore, etnografi, zgodovinarji in jezikoslovci že več kot dvesto let prizadevajo najti izvor tega ali drugega pregovora ali reka . Za paremijami stoji ruska preteklost in kultura . Sprva so bile SBZ zapisane v prestolnih ali gubernijskih časnikih, sledili so paremiološki zborniki z zgodo-vinsko-etimološkimi razlagami in nazadnje knjige, posvečene SBZ in krilaticam . Omenimo naj samo I . M . Snegirjova, ki je v letih 1831-1834 v Moskvi izdal štiri knjige z naslovom Rusi v svojih pregovorih in rekih. Z Proučevanje jezikovnih pojavov ne more ostati le v okviru slovnice . Nastala W je nova smer rusistike, ki se imenuje jezikovno deželoznanstvo. Na tem področju imata velike zasluge E M Vereščagin in V M Kostomarov Frazemi izražajo na-1 rodov nazor, družbeno ureditev, ideologijo dobe, kulturne dogodke ipd . v . M . Mokijenko prikazuje v obravnavani knjigi frazeološko gradivo tako, 0 da se opira na strukturno-semantično modeliranje . Kritično obravnava zgodovin-s sko-etimološke verzije . Prikazuje številne različice v ruskem jeziku in narečjih ter L v drugih slovanskih in neslovanskih jezikih. Frazeološke enote (FE) mu pomenijo Q besedne zveze (BZ), ki so stalne, vzpostavljive v že izdelani obliki, ekspresivne in v izražajo celosten pomen. Ne uvršča pa v frazeologijo paremij, ustaljenih večbesednih terminov, nomenklatur in citatov, čeprav so ti vir za SBZ Vsak frazem ima svojo zgodovino in izrazni namen . Velik del zgodovine je naroden, veliko pa je tudi frazeoloških enot iz drugih jezikov in kultur Frazem je torej pri medsebojnih Z kulturnih vplivih »nacionalna valuta« . Največji del obravnavane knjige je posvečen A razmišljanju o narodovih posebnostih ruskih idiomatskih BZ . Tu gre za simbole ru-p ske biti, za zgodovinska dejstva, za iveri starih narodnih verovanj, obredov, pesmi, 1 pravljic, zagovorov . . . Pogosto so SBZ dobesedno neprevedljive v druge tuje jezike . s Razmišljanje o teh narodovih značilnostih je po V. M. Mokijenku »domoljubna K naloga«. 1 K besedi ali SBZ pristopa na dva nasprotna načina: od jezika k izrazni resnič- 55 nosti in od resničnosti do njenega izraza v jeziku . Veliko SBZ je arhaičnih zaradi • jezikovnega razvoja (vo vsju ivanovskuju, kišmja kišet' idr . ) . V več poglavjih prika-o zuje, kako se odražajo mitološki pojmi in jezikovni prenosi ruske folklore v jeziku. • Prvo poglavje se začenja z naslovom Osvojeno je tuje, odtujeno je svoje. — Posveča se vprašanju, kaj je nacionalno in mednarodno v frazeologiji . Ustaljene besedne zveze navaja po abecednem redu, kar je čisto formalno, potem podaja smiselno prenesen pomen, npr . lat . ab ovo 'iz jajca'. Po avtorju je to delček bolj polnega pregovora ab ovo usque ad mala 'od začetka do konca' . Pregovor izraža rimski običaj, ko so pri kosilu začeli s kuhanimi jajci, končali pa s sadjem Ko je to BZ zapisal Horacij v delu Ars poetica, je postala krilatica s poetično-mitološko razlago Frazem ab ovo je zapisal A . S . Puškin: »HauHeM ab ovo: Moä E3epcKHH . . . « (Rodovnik mojega junaka) . BZ je postala mednarodna v ruskem knjižnem jeziku, hkrati pa je postala rusko nacionalna Zapisali so jo npr N S Leskov (Otroška leta), V I Lenin, I . S . Turgenjev idr. Poudarjena je »mitološka polovica« latinizma, kajti v ruski krilatici je zveza ab ovo na drugem mestu, ne na začetku V ruščini ustrezata besedni zvezi dva sinonima: HanuHamb c Hu^ ^edu ali om Hu^ ^edu 'začeti od začetka', kjer je izražena Horacijeva poetičnost . V ruščini se je ustalila množinska oblika, v latinščini je edninska . Ta SBZ ima v ruskem jeziku tri sinonime: HanuHamb c a3oe, HanuHamb c asöyKu in HanuHamb om nenKu. Takoj je treba povedati, da ne gre za absolutne sinonime, kajti sami po sebi se ločijo glede na semantiko in odnos do drugih predmetov ali pojavov . Prva dva frazema izražata začetek, tretji pa širšo dejavnost. Besedi asu in asöyKa sta zapisani v slovanskem knjižnem jeziku, ki sta ga v 9 . stoletju utemeljila brata Ciril in Metod. Ruski jezik se dobesedno križa z makedonščino in bolgarščino, kjer se je uveljavila BZ sanoneaM om asöyKu 'začeti z azbuko', kar potrjuje, da so naši predniki spoštovali asöyuy in ase. Specifično ruska je FE maH^eeamb om neuKU. Tu nastane vprašanje, zakaj je ravno plesati odpečke. Na to vprašanje daje odgovor V. V . Vinogradov, ki je leta ^ 1940 napisal o tem frazemu obsežen esej, v katerem pojasnjuje, da je to krilatica, a § še zdaleč ni tako stara kot njen latinski sinonim . Loči ju dva tisoč let . V ruski knjižni ® jezik je prišla iz romana Dober človek (V . A . Slepcov) . Junak romana Terebenjev se spominja svoje mladosti, ko so ga še kot dečka učili plesati . Predstavlja si, da ^ stoji v dvorani pri pečici in v mislih izbira korake za ples . Začel je plesati . Nenadoma nastane škandal: ena noga se je upognila in se zadela v drugo . Serjoža ni več plesal po taktu in se je zaustavil Oglasil se je oče, ga pokaral in spregovoril, naj gre spet k pečki Tako je rekel tudi plesni učitelj Zmedeni Serjoža je je odšel k pečki, da bi spet začel znova plesati . Zaslišal je: en, dva, tri . . . - Ko je V . V . Vinogradov komentiral ta položaj, ni podal le slike plesa maH^eeamb om neuKU, z neverjetno jasnostjo je označil tiste notranje oblike, tiste motive, ki so privedli k metaforične- ^ mu preoblikovanju smisla, posplošitvi frazema maH^eeamb om neuKU. Kot kaže, ^ V . A . Slepcov ni avtor ruske SBZ, tako kot je Horacij latinske . Primer, ki ga podaja Mokijenko, je bil v preteklem stoletju v ruskih plemiških družinah, doma pa je tudi na podeželju. Opisuje ga tudi A. P . Čehov (Moje življenje) . V Kostromski guberniji je slišati: »^ ot ne^Ku ugy, nonoBu^Ku HTy (t. e . c^uTaro) .« V začetku 20 . st.je bila zapisana različica maH^eeamb He om neuKU 'delati kaj s težavo, to, kar je težko' (str . 15; Agorin, Sredi Sobratov, Novosti 15 . novembra 1900) . Da je ravno pečka postala točka za računanje pri plesu, je čisto razumljivo: od nje so začeli plesati zato, ker je bila ali v kotu ali nedaleč od vhodnih vrat Tako je bil plesalcem na razpolago ves prostor v sobi . Pozneje se je ta stilna zaznamovanost izgubila . Ni naključje, da je bil ^ navedeni odlomek iz Novosti zapisan v narekovajih . ^ Profesor Mokijenko trdi, da so v jezikovnem deželoznanstvu le tri jezikovne ^ enote: beseda, frazem in aforizem Ti imajo sposobnost nakopičiti ubeseditvene informacije, kajti ravno v njihovi semantiki se izoblikuje področje, imenovano fon (Mokijenko, str 25) A kolikor nekateri raziskovalci imajo aforistiko kot frazeolo-ški element v širšem smislu besede, je delež njene prisotnosti pri oblikovanju »fo-novih elementov« neverjetno velik . V ruskem jeziku je precej frazeoloških internacionalizmov, kot npr. esnmb 6uKa 3a po^a, nmUUbe momoko, samopUmb uepenuKa idr. Viri, iz katerih prihajajo frazemi, so antična zgodovina, književnost, mitologija, Biblija, znanstveno-tehnič-no in kulturno področje in seveda medsebojni jezikovni stiki, ki so v zadnjem času precej intenzivni Navedimo primer tipa hu pu6a hu mhco (angl . neither fish nor flesh, nem . nicht Fisch nicht Fleisch, fr . ni cair ni poisson, ital . ne carne ne pesce, špan. ni carne ni pescado) Specifika razvoja frazeologije je sklenjena tako, da se v primerjavi z drugimi lingvističnimi disciplinami ni začela s primerjalno-zgodovinskih raziskav, marveč s stilnih, strukturno-semantičnih ali soodnosnih opazovanj (pogosteje na ravni teorije prevoda) . Zgodovinsko-etimološki vidik je do danes ostal Ahilova peta v teoriji in praksi frazeologije Z V številnih znanstvenih raziskavah in popularnih knjigah o leksiki in frazeolo-giji ter v učbenikih za Ruse in tujce najdemo razlago idiomov, ki ne ustrezajo jeZ zikovnim dognanjem. Še več, takšne »jezikovne razjasnitve« prehajajo iz knjige 1 v knjigo in celo v zbornike »krilatih BZ« . Precej BZ je neposredno povezanih z zgodovinskimi dogodki ali resničnostjo . Kot primer navedimo le eonbHuü KasaK: O BZ pomeni ne le spomin na tlačane, ki so zbežali izpod carjeve oblasti na južne s meje Rusije, kjer so bili ne le prostovoljna obmejna straža, ki si je s tem kupila L svobodo, ampak neodvisni ljudje (turška beseda kazak pomeni 'svoboden človek') . 0 - KasaHCKan cupoma spominja na Ivana Groznega, ki je leta 1552 osvojil prestol-v nico Kazanskega hanstva. Tatarski knezi (murzi) so stopali v pravoslavno vero, da bi jim bila nova oblast naklonjena Carju so pošiljali pisne prošnje, v katerih so se imeli za »sirote« Danes pomeni ta SBZ ljudi, ki so nesrečni, nemočni, da bi pri drugih vzbudili sočutje in ganjenost . - Frazema MaMaeeo no6ou^e in KaK Z MaMaü npome^ izražata spomin na slavno bitko na Kulikovem polju v letu 1380, A ko so se Rusi osvobodili izpod hordskega jarma . Ta dogodek se zrcali tudi v UBZ: p 3decb KaK 6ydmo MaMaü eoeean, KaK 6ydmo noc^e MaMaeea no6ou^a, C^oe- 1 Ho me^ MaMaü c eoÜHoü idr. - Nedvomno je konkretna zgodovinska povezava z s Ivanom Velikim in Ivanovsko ploščadjo . S tema dvema je povezan frazem eo ecw K ueaHoecKymm. Razlaga tega frazema je trojna: (1) 3eoHumb eo ecw ueaHoecKyrn (z 1 vsemi zvonovi), (2) Kpunamb eo ecm ueaHoecKym (seznanjati se s carjevimi ukazi), 5 (3) eonumb eo ecm ueaHoecKym (vpitje tistih, ki so jih telesno kaznovali) . Razen glasnega krika pomeni ta UBZ še močno smrčati ali globoko spati . FE navajajo 0 I . S . Turgenjev (Okrajni zdravnik), M. E . Saltikov-Ščedrin (Dobronamerni govori), • F . M . Dostojevski (Zločin in kazen) idr. Frazeološki slovar ruskega jezika v uredni-— štvu A. I . Molotkova podaja dokaj objektivno ustreznico 'zelo hitro', 'z vso močjo' ipd. Bo ecm ueaHoecKym se veže z glagolskimi komponentami cKaKamb, eannmb, Kymumb, dymb, Kamamb idr. Vsak Rus že iz mladosti pozna HeaHa-dypaKa in HeaHa-^apeeu^a. Folklorni junak dypaK, ki ga prezirajo oče in bratje, je vedno pametnejši od njih . Ljudska pravljica je vedno na strani nravstvene resnice Knjiga profesorja V. M. Mokijenka niza vrsto SBZ, ki so postale pregovori ali reki, npr . : Penoü da 6pyKeoü nmdu He xea^Hmbcn. Kanycma da pena 6pmxy He Kpena. Cny^uM ceMb ^em - eucny^uM ceMb pen - da u mex Hem! Precej SBZ izraža naravo, živalski in rastlinski svet: 1. Ha ueM ceem cmoum; ceem kruhom come^cn; euümu cyxuM us eodu; KaK c ^ycH eoda; ^^epaKu 3uMymm; 6eReHU o6heRcM; o6odpamb KaKRunKy ... 2 . Anatomijo človeka in geste: Ha aRa3ax; cromm ^0R0eym■; Ha pyKy; uyecmeo RoKmn... 3. Življenjske predstave: realije iz vsakdanjega življenja preteklosti: 3adamb 6aHm KoMy; duM KopoMucnoM; saKycueamb yduRa; xomb npyd npydu ^e^o... 4 . Delovni procesi v kmečkem življenju: Hepe3 neHb Konody ... 5 . Merske enote (časovne mere, dolžinske, utežne, denarne enote): He no dHMM, a no nacaM'; Mepumb Ha ceoü apmuH; 3a ceMb eepcmb Kucenn xne6amb; c mpu Kopo6a... 6 . Igre, sprostitve, šport: 6umb öaKnymu; u^pamb e öupmnbKu; öumbcn 06 3a- K^ad . . . 'iT 7 . Ruska kuhinja in jedila: neub KaK 6^uhu; cedbMan eoda Ha Kucenbe; saea- ^^ pumb Kamy; MonouHue peKU u KucenbHue 6epe^a . . . ^ 8 . Zgodovina: KO^OMeHCKan eepcma; hu k ce^y; ^on KaK coKon . . . 9 . Socialne odnose, družino in sorodnike: ceoü 6pam; Ham 6pam . . . ^ 10 . Etiketo: Munocmu npocuM; He noMUHaünuxoM ... 11. Poklic: cydumb dapndumb; muHymb KaHumenb ... 12 . Duhovno kulturo: obrede, praznoverja, verovanja: 6a6ymKa Hadeoe cKa3ana; KaK e eody cMompemb ... 13 . Religiozne predstave, povezane s krščanstvom: ad KpomemHuü; 3eMnH o6emoeaHa; eneMo^axy... 14 . Pismenost, književnost: ne6eduHau necHu; KuceÜHau 6apumHH; Medoeuü ^ Mecu^... ^ 15 . Folkloro, ljudski jezik, humor: mume eodu, Hu^e mpaeu; KpacHau ^eeu^a■; KpOBb c MOnOKOM ... Posebno organizacijo imajo zagovori vaških zdravilcev, npr. Om^oeapueaw om pa6a 6o^uh ^unomu u noseeomu, ypoKu u npusopu, cmaMoeo u noMoeo, HympeHHO, cnoeeo, 3aKo^Ho u ^umhhho! V ruskih ljudskih ugankah srečamo »temne besede« (z nizkimi samoglasniki in zvočniki): npaeda, He c KoHdpoü u meHdpoü, a c KoHdoü u neHdoü 'Maček, ne lazi v peč: v peči je kašica za gosta' - ^ tako pojasnjuje Slovar ruskih narodnih govorov (CnoeapbpyccKun HapodHux ^oeo- ^ poe 25, 1990, 337: »neHda. ne^Ka . BpHHga He xogn (He naHH) b neHgy, b neHge ^ KaHga npo HOHga (roHga) . (B 3aragKe: KomKa He xogn b ne^Ky: b ne^Ke - Kama ^ gna rocTa . )« Precejšnje je število frazemov, povezanih s slovanskimi božanstvi, ^ kot so Perun, Horst, Daždbog, Stribog, Semargl, Mokoš Vsako od teh božanstev je bilo pokrovitelj dnevov v tednu . Horstov dan je bil v ponedeljek, Mokoš pa je pokroviteljica srede in petka . Za pravoslavne Ruse pred sprejetjem pravoslavja je bilo značilno tekmovanje četrtka (Perunovega dne) s sredo, kar izraža pregovor: nodKamuna (nodKamunacb) cpeda nod ^emeep^ (Dalj IV, 1882, 601) . Panteon pravoslavne Rusije je bil na Perunovemu hribu v Kijevu . Leta 988 je dal knez Vladimir zgraditi tam, kjer je bil Perun s svojimi vojščaki, cerkev sv. Vasilija, novega pravoslavnega zavetnika . Veliki knez Vladimir ni postal le pravo-slavec . Svojo zvezo z drugim Rimom je utrdil tako, da se je poročil z bizantinsko carično Ano . Ne glede na to, da so Rusi sprejeli pravoslavje, pa je pri njih demonologi-ja zelo pestra . V hiši prebiva »doMoeoü« s svojimi sodelavci, kot so deopoeoü, nodnonb^UK ali nodnonbHUK, obuhhuk, 6aHHUK ali 6aHHeeoü, xne6HUK, ^yMeHHuü ali ^yMeHHUK... V gozdu kraljujejo škrati, tj. nemue ali necoeuKU, 6opoeuK, MoxoeuK, ny^eeuK, nodKycmoeHUK... V močvirjih prebivajo 6onomHUKU, 3u6ohhuku, op^a-eeHHUKU ... V vodnih virih je eoduHoü, eoduHoü-xo3UUH ali njegove podvrste, kot so oMymHoü, osepHoü, eupoeHUK (rus . eup: globoko mesto, tolmun) idr. Po poljih gospodarijo noneeuKU, noneeue ali ^umHue ^e^u ... z Mnogo je SBZ z jedrno besedo nepm, kot npr . nepm Hecem (npuHec, Hocum), W ^ememb (no^ememb, noümu): rde nepm He c^adum, myda 6a6y nom^em, Kypu^a N He nmu^a, 6a6a He ne^oeeK (tj . nepm)... 1 V tej knjigi so tudi frazemi semantičnih »mikropolj«, npr. Mamb-ome^, 6pam-cecmpa, Kyn^u-^eHepaMU ... Nahajamo tudi lastna imena: Cama-Mama, O CameHbKa-MameHbKa, Mama-ffyHuma ... Kot jedro tega polja so nanizani soros dniški odnosi, sledijo oblačilni predmeti, tkanine, predmeti toalete, kot npr .: KyMan-L KumaÜKa, amMac-6apxam, nnuc-6apxam, KyHu^u-^ucu^u, my6Ku-w6Ku ... 0 Obravnavana knjiga prof. V . M . Mokijenka ima navedeno bogato bibliografi-v jo (str. 424-444) . Na koncu je spisek FE. Od slovanskih jezikov obravnava beloru- ščino, bolgarščino in staroruščino, sledijo kašubski, poljski, ruski, ukrajinski, srbohrvaški, slovenski, slovaški in češki jezik . Ob analizi slovanskih frazemov podaja še neslovanske jezike: angleškega, madžarskega, italijanskega, španskega, litovskega, Z latinskega, moldavskega, mongolskega, nemškega, portugalskega, romunskega, A francoskega in švedskega . Kot zanimivost omenimo, da je naveden le en slovenski p primer, in sicer v razlagi psl . *khrhkh, slov . na krkoč 'vrat' (meu). 1 Knjiga se bere kot napet roman in bo prišla prav slavistom, folkloristom, s etnografom in zgodovinarjem . Še posebej smo je veseli rusisti, ker daje zgodovin-K sko-etimološke orise ruske frazeologije in frazeologije v drugih jezikih . 'Ji o 9 2 Priročnik praktične leksikografije založbe Oxford Mija Michelizza The Oxford Guide to Practical Lexicography 9 0 0 2 5 K m HH P B. T. Sue Atkins - Michael Rundell, The Oxford Guide to Practical Lexicography, Oxford - New York: Oxford University Press, 2008, XII + 540 str. < V prvem delu se knjiga osredotoča na t. i. predleksikografijo: stvari, ki jih je ^ treba vedeti, preden se začne sestavljati slovar. Avtorja opozarjata na opravila, ^ ki se jih izvaja, in na vire, ki jih je treba zbrati pred začetkom same izdelave slovarja. V drugem delu priročnik kaže, kako v besedilnih virih iskati pomene ^ iztočnic in kako beležiti leksikografsko relevantne podatke o vsaki teh enot. O Tretji del pa predstavlja sestavljanje geselskega članka oz. redakcijsko delo j tako za enojezične kot tudi za dvojezične slovarje. ^ O K The first part of this book focuses on "pre-lexicography"; that is, things that one should know before beginning to compile a dictionary. The authors draw ^ attention to the tasks carried out and the sources that must be gathered before beginning actual production of a dictionary. The second part of the guide shows how to look for the meanings of headwords in text sources and how to ^ record lexicographically relevant information about each of these units. The third part presents the composition of a dictionary entry and the editing work involved in both monolingual and bilingual dictionaries. 1 Uvod Priročnik praktične leksikografije založbe Oxford The Oxford Guide to Practical Lexicography je razdeljen v tri sklope: prvi je t . i . predleksikografija, drugi del predstavlja analizo podatkov, v tretjem delu pa je podrobneje predstavljeno sestavljanje geselskega članka Prvo poglavje je (1) Uvod (Introduction, str. 1) z uvodnimi pojasnili avtorjev, drugo poglavje je naslovljeno (2) Tipi slovarjev in uporabniki slovarjev (Dictionary types and dictionary users, str . 17), sledijo poglavja (3) Leksikografsko pričevanje (Lexicographic evidence, str . 45), (4) Metode in viri (Methods and resources, str . 97), (5) Jezikoslovna teorija in leksikografija (Linguistic theory meets lexicography, str . 130), (6) Načrtovanje slovarja (Planning the dictionary, str . 160) in (7) Načrtovanje geselskega članka (Planning the entry, str. 200) . V drugem delu sta poglavji (8) Gradnja leksikalne baze (1): pomeni besede (Building the database (1): Z word senses, str. 263) in (9) Gradnja leksikalne baze (2): slovarski pomen besede W (Building the database (2): the lexical unit, str. 317) . V tretjem delu so še tri poglav-N ja, in sicer: (10) Gradnja enojezičnega geselskega članka (Building the monolingual 1 entry, str. 385), (11) Faza prevajanja (The translation stage, str. 465) in (12) Gradnja dvojezičnega geselskega članka (Building the bilingual entry, str. 484) . O V nadaljevanju izpostavljamo nekatere glavne poudarke in ideje priročnika . s Knjiga je uvod v izdelavo slovarja - od začetnih faz (načrtovanja in zbiranja gradiL va) pa do sestavljanja slovarja . Avtorja se zavedata, da je načinov za izdelavo slo- 0 varja več . Opisujeta način, ki je dobro funkcioniral za potrebe slovaropisnih skupin, v v katerih sta sodelovala, in menita, da so opisane leksikografske tehnike v večini primerov neodvisne od jezika. Dodajata, da uporabniki slovar pogosto pojmujejo kot avtoritativni zapis, torej da obstaja mnenje, da gre za preskriptivno besedilo, vendar Atkinsova in Rundell pojmujeta slovar kot opis besedja, ki ga uporabljajo Z pripadniki neke govorne skupnosti, torej pojmujeta slovar kot del deskriptivne leksi-A kografije. Zavedata se, da so vsi slovarji nepopolni . P 1 s 2 Predleksikografija K 1 Drugo poglavje se osredotoča na začetne faze načrtovanja slovarskega dela in na 5 merila glede na tip slovarja. Podana je klasifikacija slovarjev: glede na jezik(e) slo- • varja (eno- ali večjezični), glede na zajeto besedje slovarja (splošni jezik, termino-0 loški slovar ipd . ), glede na velikost, glede na medij (tiskana, elektronska ali spletna • oblika), glede na organizacijo slovarja (od besede do pomena ali semantične pove— zave z drugimi besedami), glede na uporabnikov jezik (uporabnikove jezike), glede na uporabnikovo strokovno znanje (jezikoslovci, otroci, odrasli ipd . ), glede na to, za kaj uporabnik uporablja slovar - za dekodiranje ali za enkodiranje . Pri nastajanju novega slovarja je treba upoštevati dve načeli: prvič, da je prostor omejen in ga je treba zato razumno uporabiti, in drugič, da je slovar kot ekosistem: odločitev o vsebini, predstavitvi in obliki se ne da sprejemati izolirano, saj spremembe v enem delu vplivajo na preostanek slovarja . Postavlja se tudi vprašanje, ali je z nastopom elektronskih slovarjev obseg sploh še relevanten . V tej fazi je treba izoblikovati tudi »profil uporabnika« - opis tipičnega uporabnika slovarja z oceno njegovih potreb in jezikovnega znanja . Zavedati pa se je treba, da ni mogoče predvideti vseh uporabniških zahtev - podan je primer nogometnega zvezdnika Davida Beckhama, ki si je leta 2002 poškodoval metatarzalno kost (angl . metatarsal bone) - pridevnik metatarsal se je kar na vsem lepem začel pojavljati v vseh medijih, noben slovar pa takrat še ni vseboval tega leksema V nadaljevanju sledi predstavitev virov za sestavo slovarja: natančneje je obravnavano oblikovanje, zbiranje in procesiranje besedilnega korpusa za gradnjo slovarskega dela . Ko iščemo po besedilnem korpusu, moramo biti pozorni, saj mora biti tipična jezikoslovna lastnost, ki je zanimiva za slovaropisje, dovolj pogosta in hkrati dobro razpršena po različnih tipih besedil . V predkorpusnem obdobju se je slovarje delalo s pomočjo citatov oz . iztržkov iz besedil, ki pa so predstavljali le malo podatkov, očiten je bil tudi subjektivni element pri takšnem delu . Navkljub vsemu se je treba zavedati, da je povsem enostavno z računalniškim programom zaznati nove besede (kot npr . blogosfera), vendar pa je velik delež novih leksemov še ^^^ vedno večbesednih zvez. Pri ugotavljanju novih pomenov že obstoječih besed ima ^^ človek še vedno prednost pred računalniškimi programi . Za leksikografijo popoln ^ korpus ne obstaja - pojavi se problem reprezentativnosti . Pri naravnih jezikih je težko definirati, kaj je to celotna populacija, saj populacija neprestano raste. Delna ^ rešitev je stratificirano vzorčenje, vendar pa univerzalno sprejete klasifikacije besedilnih tipov nimamo . Avtorja menita, da je treba sprejeti dejstvo, da oblikovanje uravnoteženega korpusa nikoli ne bo znanstveno delo, saj oblikovanje idealnega vzorca zahteva preveč subjektivnih odločitev, tu pa imajo vpliv še finančni in praktični dejavniki . Vseeno pa nabor dobrih meril lahko vpelje uporabno tipologijo besedilnih tipov, čeprav je to eden kočljivejših problemov Nove »hibridne« besedilne zvrsti na spletu še dodatno zapletajo problem, po drugi strani pa je treba poudariti, da ravno spletna besedila lahko »rešujejo« pogost problem vključevanja govorjene- ^ ga besedila v besedilni korpus, saj se na spletu že najde marsikatera transkribirana oddaja ipd . Količine razpoložljivih besedil na spletu so mnogo prevelike za potrebe leksikografskega dela. Za leksikografijo je bolje, da splet vidimo kot vir besedil, iz katerega je lahko izdelan leksikografski korpus Veliko korpusov je že nastalo delno tudi iz spletnih besedil . Prvi leksikografski korpus, ki je narejen samo iz spletnih besedil, pa je The Oxford English Corpus iz leta 2006. Seveda so viri s spleta tudi pomanjkljivi (malokaj npr vemo o avtorju in o nastanku besedila), a vseeno nekatere raziskave kažejo, da so zadetki v korpusu BNC primerljivi z zadetki v ^ korpusu spletnih besedil Res pa je, da imajo spletna besedila še več šuma (npr okvirje, naslove, slike, različne vrste seznamov ipd.) in je zato potrebno »čiščenje« ^ tovrstnih besedil Danes so tehnologije tudi na tem področju že napredovale in zato je tovrstno »čiščenje« do določene mere že avtomatizirano . V splošnem imajo le- ^ ksikografi raje velike količine podatkov kot manjše, prečiščene korpuse . Končno je treba izpostaviti tudi problem avtorskih pravic - mnenje A . Kilgarriffa je, da so korpusi spletnih besedil manjša podzvrst iskalnikov, kot je npr . Google, in torej s tega vidika ne bi smeli biti problematični Glavne faze v procesu izdajanja slovarja so predstavljene v četrtem poglavju: od analize korpusa in nastajanja leksikalne baze (opisana je programska oprema tako za korpusno poizvedovanje kot tudi za pisanje gesel), pri dvojezičnih slovarjih je treba upoštevati še fazo prevajanja, do zaključenih slovarskih gesel. Predstavljen je slogovni priročnik, dokument, ki natančno opisuje geselske članke v slovarju in opozarja na prikaz kategorij, kot so npr . množinski samostalniki, deležniški pridevniki, (stalne) besedne zveze, izpeljanke, kratice in njihove razvezave, razlike v črkovanju (npr med angleško in ameriško varianto) Sledijo, po mnenju avtorjev, nekatere najuporabnejše ideje teoretičnega jezikoslovja za leksikografsko delo . Atkinsova in Rundell ponazarjata glavna pomenska razmerja med leksemi, ki so leksikografu lahko v pomoč pri njegovem delu, predstavljena je Fillmorova teorija semantičnih okvirov, ki je za leksikografa lahko zanimiva s stališča prikaza vezljivosti . Sledi tudi predstavitev Melčukovih leksikal-nih funkcij idr . Z V nadaljevanju izdelave slovarja se je treba odločiti, kaj vse bo slovar vseboval . W Predstavljeni so tipi geselskih člankov, ki jih lahko najdemo v različnih slovaq'ih. N Obravnavani so tudi izdelava geslovnika in različni tipi iztočnic - od enobesednih 1 (enostavnih) iztočnic, krajšav, delnih besed (npr . pripone) do večbesednih zvez . ^ V poglavju Načrtovanje geselskega članka gre za obravnavo mikrostruktu- O re slovarja, kjer sta predstavljeni tako oblika kot vsebina geselskega članka: med S drugim poglavje obravnava, kako ločevati in kako hierarhično prikazati posamezne L dele geselskega članka ipd . Razmah korpusnega j ezikoslovja je vplival tudi na spre- 0 membe v strukturi slovarjev . Nekateri slovarji (npr . Macmillan English Dictionary v for Advanced Learners), ki so nastali na podlagi korpusa, označujejo pogostnost določene besede (npr . z od nič do tremi zvezdicami), nekateri slovarji celo ločujejo pogostnost glede na to, ali se beseda pojavlja v govorjenem ali zapisanem jeziku (npr . Longman Dictionary of Contemporary English) . V tem poglavju sta se avtorja Z dotaknila tudi razlik med elektronskim in tiskanim slovarjem . A P 1 3 Analiza podatkov S K Prvi korak v procesu gradnj e leksikalne baze j e identifikacij a in registracij a pomenov 1 večpomenskih besed in besednih zvez . Redkejša kot je beseda, manj možnosti je, da 5 bo semantično in skladenjsko kompleksna . Velja pa tudi obratno . Čim pogostejša je • beseda, več j e možnosti, da bo imela več pomenov. Slovaq'i pomene delijo in vsakega 0 posebej označijo s številko, vendar če si pogledamo gradivo, vidimo, da meje pogosto • niso tako jasne, kot so prikazane v slovarjih . V gradivu lahko opazimo, da med po— meni obstajajo različni odnosi: npr. različna pomena iste besede sta lahko popolnoma nepovezana (punch 'udarec s pestjo' : punch 'pijača'), beseda nastopa v različnih besednih vrstah, vendar izraža enako idejo (laugh (glagol) : laugh (samostalnik)), pomena sta (zgodovinsko) povezana, povezava med njima pa ni več jasna (broadcast 'sejati' : broadcast 'oddajati (na radiu)') itd. Kot teoretična pomoč iz jezikoslovja je predstavljena »prototipska« teorija pomena (angl . »prototype« theory of meaning) Eleanor Rosch. Avtoq'a opozaq'ata, da so slovarji tradicionalno razlikovali med po-lisemijo in homonimijo. Slednja se s stališča uporabnika sinhronega slovaq'a ne zdi zelo relevantna, zato se tudi homonimne besede v nekaterih slovarjih ne pišejo več pod različnimi iztočnicami . Seveda je čisto drugače pri zgodovinskih slovarjih. V nadaljevanju so predstavljene še teorije D . A. Crusea s tremi koncepti, Apresjanova teorija regularne polisemije in druge . Rosamund Moon je prepričana, da »kontekst razdvoumlja« . Kontekst, v katerem se beseda pojavi, je najbolj zaupanja vreden indikator pomena . Ugotovljeno je bilo, da je kontekst, ki ga potrebujemo za razumevanje pomena, presenetljivo majhen. Indikatorje konteksta pa avtoq'a delita na zunanje (tematika besedila, narečje, subkulture . . . ) in notranje (skladnja . . . ) . En slovar ima lahko pri določeni iztočnici štiri pomene in drugi šest pomenov, pa nobeden izmed njiju zaradi tega ne bo »boljši« . Sledi registracija slovarskih pomenov - predstavljene so vrste podatkov, ki naj bi bile zabeležene, in predstavljen je način, kakor naj se te podatke vnaša v leksikalno bazo (prikazano s primeri iz korpusa in s primeri vnosov za angleščino) . Pri gradnji leksikalne baze obstaja geslo When in doubt don't leave it out (»Ko podvomiš, raje ne izpusti«) . Ko ugotavljamo, kaj je iztočnica, je to v veliki večini primerov neproblema- ^^^ tično, so pa primeri (npr. v angleščini samostalniki na -ing, množinski samostalniki ^^ idr . ), kjer se zatakne in kjer morajo biti leksikografi še posebej pozorni . Opis pomena ^ v leksikalni bazi mora biti dovolj razlikovalno opredeljen, ni pa potrebno, da je izoblikovana razlaga za v slovar. Splošno pravilo je, da naj bi vsak podatek, ki je vnesen ^ v leksikalno bazo, imel svojo potrditev s primerom iz korpusa . In kakšni naj bodo ponazarjalni primeri? Kratki, kontekst naj pomaga razumeti besedo, v primeru naj ne bi bilo besed, ki so težje za razumevanje kot iskana beseda, primeri naj ne vsebujejo lastnega imena resnične osebe (žive ali pokojne), naj ne vsebujejo izposojenk, citatnih besed ali zvez ipd . Na tem mestu se pojavlja še vprašanje določanja osnovne (slovarske) oblike večbesednih zvez oz . vprašanje, pod katero iztočnico uvrstiti večbesedno zvezo. Tu obstajajo različne možnosti . Glede na nekatere raziskave naj bi govorci ^ različnih jezikov iskali večbesedne zveze v slovarju na različne načine Tako naj bi npr . Nemci pogosteje iskali določeno večbesedno zvezo najprej pri glagolu. Tudi to je pri sestavljanju slovarja treba upoštevati 4 Sestavljanje geselskega članka Z V O hJ m Avtorja obravnavata prehod iz leksikalne baze v enojezični slovar in razglabljata ® o možnostih za predstavitev in razporeditev različnih kategorij informacij, ki se- ^ stavljajo geselski članek . Z novimi tehnologijami in možnostmi elektronske oblike ^ slovarja obstaja skušnjava, da bi vključili v slovar najrazličnejše vrste informacij, ^ saj omejitev s prostorom nenadoma ni več . Vendar nima smisla vključevati tistega, ^ za kar vemo, da za našega uporabnika ne bo imelo nikakršnega pomena . Avtorja ^ opozarjata na ločevanje lastnosti, ki se nanašajo samo na določen pomen oz . na lastnosti, ki se nanašajo na celoten geselski članek. Slovnične informacije so v novejših slovarjih večinoma prikazane: kot prikaz vzorca (npr. remember to do sth), kot primeri povedi (npr . Did you remember to lock the door?) ali kot definicije (npr . expire: When something such as a contract, deadline, or visa expires, it comes to an end or is no longer valid (COBUILD, 5 . izdaja, 2006)) . Kako lahko besedilni korpusi vplivajo na predstavitev informacij v slovarju, je prikazano na primeru promise someone to do something, ki je v takšni obliki zabeležen v predkorpusnih slovarjih. S korpusom se je pokazalo, da se v takšni obliki le redko pojavlja, zato v naslednjih izdajah zasledimo obliko promise to do something Največ pozornosti je v tem poglavju namenjene pisanju razlag . Samuel Johnson je predlagal termin razlaga (angl . explanation), vendar avtorja vseeno uporabljata v angleško govorečem okolju bolj uveljavljen termin definicija (angl . definition) - tule uporabljamo termin razlaga namesto ustreznejšega prevoda v knjigi uporabljenega termina definicija, saj je razlaga v slovenščini ustaljen leksikografski termin -, čeprav nakazuje na nekaj dokončnega, kar pa slovarske razlage niso Treba je razlikovati razlage za dekodiranje in enkodiranje - tudi glede na to se slovarji razlikujejo . Razlage morajo biti razumljive: jezik, uporabljen v razlagah, mora biti prilagojen uporabniku; če razlaga vsebuje besede, ki so večpomenske, naj te ne bodo v drugotnih ali netipičnih z pomenih; razlage naj bodo takšne, da uporabniku ne bo treba ponovno poizvedovati, da izve pomen prve iskane besede ali besedne zveze; besedilo in strukture naj bodo razumljivi in naj ne bi silili uporabnika, da se nauči posebnih konvencij za določen 1 slovar. Zavedati se je treba, da včasih več (pri razlagi) ne pomeni tudi bolje . Treba je razlikovati med informacijami, ki so resnične, in informacijami, ki so relevantne za o slovar. Če gre za uporabnika slovaga, ki je iz drugačnega socialnega okolja, je treba s pojasniti določene sociokulturne pomene besede ali besedne zveze . Ko je dobesedni L pomen razviden iz razlage, nima smisla dodajati kvalifikatogev, kot npr. slabšalno . 0 Že sama razlaga pove, kako se beseda ali besedna zveza uporablja . Posebno pozornost v je treba posvetiti besedam in besednim zvezam, ki se nanašajo na etnično ali rasno pripadnost, telesno in duševno motenost, spolno usmegenost, starost, spol . Kočljive so pri pisanju razlag v slovarju tudi besede s področij različnih verskih ali političnih prepričanj . Leksikograf se mora zavedati, da nevtralnost ni vedno mogoča . Pri razvr-Z stitvi informacij v razlagi se postavlja vprašanje, kaj predstaviti prej . Treba je zadovo-A ljiti uporabnika, ki si želi čim prej priti do iskane informacije - torej navadno pomena p besede, ki ga ne razume . Slovarji so se začeli pojavljati tudi na mobilnih telefonih 1 in kratkost razlag v tem mediju pride še kako prav. Predvsem za šolske slovage se s uporablja razlagalno besedje (angl . defining vocabulary). Pogosta napaka pri pisanju K razlag je osredotočanje na etimologijo namesto na pomen. 1 Dvojezični slovagi so obravnavani posebej . Predstavljen je proces iskanja 5 ustreznic v ciljnem jeziku za vse vrste izrazov izvornega jezika . Avtorja opozarjata, da • obstajajo pomembne razlike med prevajanjem za slovar in besedilnim prevajanjem. 0 Obravnavani so vsi pomembni dejavniki, ki jih morajo kasneje upoštevati uredniki • dvojezičnih gesel . Predstavljeni sta uporabi korpusa ciljnega jezika in vzporednega — korpusa za iskanje prevodov, s primeri iz angleščine in francoščine je tudi ponazorjeno, kako naj bi bilo to registrirano v leksikalni bazi . Ko je končana faza prevajanja, moramo iz zbranega materiala oblikovati dvojezični geselski članek Na primerih različnih slovarjev so prikazani načini, kako se da razporediti informacije znotraj gesel-skega članka, in opravila, ki se izvajajo za sestavljanje geselskega članka (od različnih možnosti za prikaz prevodov do izbire primerov); na koncu so še predlogi strategij za pomoč uporabnikom, da izberejo primeren izraz za svoje potrebe v ciljnem jeziku . Pri tem je treba biti pozoren tudi na to, da so pomenska pojasnila namenjena predvsem govorcu izvornega jezika - govorec ciljnega jezika jih redko potrebuje . Ko je geselski članek končan, ga mora leksikograf ponovno prebrati, najbolje čez teden ali dva, ko se neobremenjen lahko prepriča, da je res razumljiv. 5 Zaključek Priročnik The Oxford Guide to Practical Lexicography je sistematičen pregled že več desetletij uveljavljenih leksikografskih metod, dopolnjen z novimi možnostmi, ki jih ponuja hiter tehnološki razvoj - predvsem z vidika korpusnega jezikoslovja . Gre za širok pregled leksikografskega dela tako pri eno- kot tudi pri dvojezičnih slovarjih s ponazoritvami iz različnih že obstoječih slovarjev. Knjiga lahko služi kot dober uvod neizkušenim leksikografom, že izkušenim pa približa nove metode, 274 brez katerih si danes leksikografskega dela ne moremo več predstavljati . Sinteza o podedovanem praslovanskem leksikalnem fondu Metka Furlan 9 o o 2 • 5 K m HH Rick Derksen, Etymological Dictionary of the Slavic Inherited Lexicon, Leiden - Boston: Brill, 2008 (Leiden Indo-European Etymological Dictionary Series 4), x + 726 str. Med objavami iz leta 2008 s področja slovanske etimologije izstopa slovar- ^ ska monografija nizozemskega indoevropeista Ricka Derksena Etymological ^ Dictionary of the Slavic Inherited Lexicon, v kateri se zaradi obetajočega naslova pričakuje sodobno sintezo. V njej naj bi bila zbrana in etimološko ra- ^ zložena vsa tista slovanska leksika, pri kateri je bilo ugotovljeno, da je v pra-slovanščini predstavljala indoevropsko dediščino. Žal smo zaradi številnih j manjkajočih praslovanskih leksemov v delu dobili manj, kot bi bilo glede na ^ sedanjo raziskanost slovanske etimologije (s slavističnega in indoevropeistič- q nega vidika) pričakovati. A Synthesis of the 1nherited Proto-Slavic Lexicon Among the works on Slavic etymology published in 2008, the work Etymological Dictionary of the Slavic Inherited Lexicon by the Dutch Indo-Europeanist Rick Derksen stands out. Because of its promising title, one would expect it to contain a modern synthesis - that is, it ought to collect and etymologically explain all Slavic lexemes for which it has been determined that Indo-European heritage is reflected in Proto-Slavic. Unfortunately, because many Pro-to-Slavic lexemes are missing from this work, it contains less than would be expected considering the current state of research in Slavic etymology (with regard to Slavic and Indo-European studies). Med bero objav iz leta 2008 s področja slovanske etimologije izstopa slovarska monografija nizozemskega indoevropeista Ricka Derksena, v kateri se zaradi obetajočega naslova pričakuje sodobna sinteza, v kateri bo zbrana in etimološko razložena vsa tista slovanska leksika, pri kateri je bilo ugotovljeno, da je v praslovan-ščini predstavljala indoevropsko dediščino . Pričakovanje je toliko večje, ker slovanska etimologija takšnega sintetičnega dela po korensko urejenem Miklošičevem Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen (Wien, 1886) še ni uspela sproducirati, saj so vsi trije poizkusi, tj. Bernekerjev Slavisches etymologisches Wörterbuch (Heidelberg, 1908-1913), poljski Slownik praslowianski = SP (Wroclaw -Warszawa - Krakow, 1974-) in ruski Etimologičeskij slovar' slavjanskix jazykov = ESSJa (Moskva, 1974-), nedokončani . Medtem ko se je Bernekerjev slovar Z H Z ustavil pri črki M (zadnje geslo *morh) in morda zaman pričakujemo nadaljevanje W leta 2001 zadnjič izšlega osmega dela poljskega slovarja, ki ga zaključuje geslo N gyža, upamo, da bo svoj srečni konec doživel vsaj ruski, ki z dosedanjim rednim 1 izhajanjem - 34 . del je izšel leta 2008 z zadnjim geslom *orzstegajb - vliva upanje, da vendarle ne bo ostal torzo . Dosedanja tovrstna dela o praslovanski leksiki 0 zgovorno kažejo, da je sinteza praslovanske leksike ali doživljenjski (četudi timski) S načrt z nezagotovljenim zaključkom ali pa se je pri takem načrtu treba omejiti . Leta L 1964 rojeni avtor R . D . , katerega glavno delovno področje je baltoslovanska komO parativistika s poudarkom na akcentologiji in etimologiji, je izbral drugo možno v pot: omejitev. Sam nas v uvodu seznanja: »Zato je bilo odločeno, da se osredotočim na besede, ki so bile predmet obravnave na področju indoevropskega jezikoslovja, to je na besede, ki so v Pokornyjevem slovarju in v LIV . Seveda pa ta izbor vključuje določeno število besed, ki lahko veljajo za izposojenke iz neindoevropske-Z ga substratnega jezika . . . « (»It was therefore decided to focus on etyma that have A been part of the scholarly discussion in the field of Indo-European linguistics, e . g . p etyma that occur in Pokorny's dictionary or LIV . Obviously, this selection includes 1 a number of etyma that may be considered borrowings from a non-Indo-European S subtstratum language . . .«) Za glavna referenčna vira torej avtor navaja že več kot K pol stoletja star Pokornyjev Indogermanisches etymologisches Wörterbuch = IEW 1 (Bern, 1948-1959) in Lexikon der indogermanischen Verben = LIV (Wiesbaden, 5 1998, 22001), čeprav je iz slovarja razvidno, da bi na omenjenem mestu lahko izpo- • stavil vsaj še ESSJa . Ob tem se seveda postavlja vprašanje, ali omejitev na IEW in 0 LIV še zagotavlja sprejemljivo oz . zadovoljivo sintezo, ki naj odraža realno stanje • sodobne raziskanosti . Znano je namreč, da sta v zadnjih petdesetih letih tako indo— evropska kot slovanska komparativistika in etimologija količinsko in kakovostno v različnih monografskih in revijalnih publikacijah, med katerimi izstopajo nacionalni etimološki slovarji slovanskih jezikov, prinesli precej novega. Pa tudi, da je Der-ksenov etimološki slovar tako kot na primer Kloekhorstov hetitski ali Matasovicev keltski nastal v okviru širšega leidenskega projekta Indo-European Etymological Dictionary pod vodstvom Alexandra Lubotskyja in Roberta Beekesa . Glavni cilj tega projekta je izdelava novega etimološkega slovarja, ki bo zamenjal v marsičem zastarelega, a ne samo pod silo razmer še vedno uporabnega Pokornyjevega . Pred slovarskim delom (23-567) knjiga vsebuje Krajšave (ix-x) in Uvod (1-22), sledita pa mu še razdelka Bibliografija (569-582), iz katerega je razvidno, da je avtor upošteval tudi dela, ki so izšla še leta 2008, in Kazala (583-726), kjer je predstavljeno vse, tudi neindoevropsko navedeno gradivo . Za razumevanje osrednjega slovarskega dela je ključno besedilo Uvoda . V njem R. D . kot učenec leidenske smeri v indoevropeistiki, ki jo poosebljajo Robert Beekes, Frederik Kortlandt in Alexander Lubotsky, potem ko je povedal, da se je zaradi omejenega roka izdelave slovarja moral omejiti in v katerih bistvenih potezah se njegov slovar loči od ESSJa in SP (manj leksemov, praviloma nagla-sna, slovnična in pomenska oznaka psl . leksema, izjemno redko navedena strokovna literatura), predstavlja glavne teoretične okvire, ki leidensko indoevropeistiko karakterizirajo glede praindoevropščine (nepriznavanje obstoja praide . primarnega vokala *a; nepriznavanje opozicije med palatalnimi in navadnimi velari, ampak samo med palatalnimi in labialnimi; neaspirirani zveneči zaporniki so bili dejansko grlniški; praindoevropski s prevojno podaljšavo nastali dolgi vokali so v baltski in ^^^ slovanski skupini cirkumflektirani) in baltoslovanske jezikovne skupnosti ter temu sistemu mlajših jezikovnih stopenj, tj. baltščine oz . slovanščine . Ker tudi leidenska ^ šola priznava obstoj baltoslovanske jezikovne skupnosti kot močnega dejavnika pri realizaciji razlik na razvojni poti praindoevropščina ^ (pra-)baltščina/(pra-)slovan- ^ ščina in ker sta obe jezikovni skupini ob drugih indoevropskih jezikih (zlasti ob stari indijščini, grščini in germanščini, čas pa je, da bi se končno enakovredno priključilo tudi informativnost anatolskih vsaj klinopisnih jezikov, tj hetitščine, klinopisne lu-vijščine in palajščine) pomembna posredna in neposredna informatorja o naglasnih razmerah v praindoevropščini, je razumljivo, da je R D ta povedni akcentološki vidik vključil v slovarski del, v precejšnjem delu Uvoda (3-14) pa tudi jedrnato predstavitev leidenskega baltoslovanskega ter baltskega in slovanskega akcentolo-škega interpretativnega modela, ki v glavnem sledi Kortlandtovim inovacijam . Te ^ se namreč v posameznostih razlikujejo od klasičnih, ki pretežno sledijo Kurylowi-czu Tako je v posebnem razdelku o baltoslovanski akcentologiji npr Hirtov zakon upoštevan v interpretaciji, da se je akcentski umik realiziral le na zlog z zaporedjem vokaličnega elementa in laringala, zaradi česar se izjemo, kot je npr . r . ptc . pila ne izvaja iz *piH3-leH2, ampak iz *pHi-laH. Pri izvajanju, ki izvira iz Benvenista, pa seveda ostaja še vedno odprto vprašanje natančnejšega nastanka psl . *i. Delovanje Winterjevega zakona (praide. *-VD- > bsl. *-VD- : *-VDh- > bsl . *-VD-) s številnimi izjemami je v Kortlandtovi interpretaciji razloženo, da naj bi se te bsl . dolžine tako ^ kot dolžine laringalnega izvora v nadaljnjem vzporednem baltskem in slovanskem razvoju realizirale v dolžine z rastočo intonacijo = akut, ker naj bi se pred refleksi ^ praide . zvenečih zapornikov v bsl . pojavil grlniški zapornik, ki je sovpadel z bsl . ^ glotalnim zapornikom laringalnega izvora: praide . *-VH-C- : *-VD- > bsl . *-V?-C- : ^ *-V2D- > bsl . *- V-C- : *- VD-. Te in druge interpretacije leidenske indoevropei-stike so del interpretativne verige, ki se neposredno ne tičejo same identifikacije psl . leksema, so pa seveda lahko ključne pri njegovi nadaljnji etimološki razlagi v širšem baltoslovanskem in indoevropskem kontekstu Za identifikacijo in določitev fonemske, tonemske, slovnične in pomenske strukture psl leksema so namreč relevantni gradivni podatki (in ne interpretacije) znotraj slovanskega sistema . Gradivo iz različnih slovanskih jezikov vodi npr . do identifikacije psl . oksitoniranega tematskega samostalnika *vedr6 'vedro' in zato po konsenzualno sprejeti Stango-vi klasifikaciji spada v b naglasni razred. Če je do psl . razvojne stopnje prikazana identifikacija leksema splošno sprejemljiva v vseh prikazanih karakteristikah vključno z naglasnim mestom, je nadaljnja razlaga leksema vedno bolj odvisna od šole, ki jo interpret zagovarja . Po klasični interpretaciji, ki mi je bližja, se *ve-dro 'vedro' razlaga kot praide . pridevniški vrddhi *uedr-ö-m 'takšno, ki ima vodo' iz akrostatično dekliniranega praide . heteroklitičnega samostalnika *ued-r/n- (n.) 'voda'. Po tej interpretaciji je psl . *vedrö ničto posamostaljen pridevnik, njegova akcentska dubleta, ki jo potrjuje hrv. vidro (Vodice), pa posamostaljen pridevnik z akcentskim umikom Toda R D možnosti naglasa kot besedotvornega sredstva ne omenja oz . ne upošteva, ampak za *vedrö navaja praide . rekonstrukcijo *ued-rom in korensko dolžino pojasnjuje z delovanjem Winterjevega zakona, čeprav pri Z tem naleti na težavo, ker spada samostalnik v b naglasni razred in ne a. Za boljše W razumevanje upoštevanih etimoloških razlag v slovarju oz . zakaj nekaterih razlag N v njem ni (npr. možnost razlage psl . *vedrö z vrddhijem) ali pa so postavljene pod 1 vprašaj (npr. da psl . *set'i 'secare' (pri R. D . *sekti) odraža akrostatični prezent *e/e, kot je predstavljeno v LIV), je torej nujno poznavanje vsaj osnovnih potez leidenske indoevropeistike s Optimalna geselska enota za tonemsko rekonstrukcijo leksema, ki jo R. D . L relativnokronološko opredeli kot poznopraslovansko, vsebuje slovnično informaci- 0 jo o besedni vrsti in tipu osnove, temu sledi podatek pripadnosti eni od treh nagla-v snih paradigem, pri čemer četrta, ki izvira iz moskovske Dybojeve šole, ni upoštevana Predstavitev psl leksema je zaključena s predstavitvijo njegovega pomena V več kot desetini geselskih enot je variabilnost osnove predstavljena z več kot eno rekonstrukcijo, npr. *äbl^ko : *äbl^ka : äblhkh 'jabolko'; *arbmh :*arbmd 'jarem'; Z *blizh : *blizhkh 'bližnji'; *čadjb : *čadja 'čad'. Desno od te zgoščene informacije A je podatek, ali in kje je bil leksem evidentiran že v ESSJa. Slovansko gradivo, ki je p bilo relevantno za rekonstrukcijo, je navedeno v štirih navpičnih razdelkih, ozna- 1 čenih s CS = cerkvenoslovansko, E = vzhodnoslovansko, W = zahodnoslovansko s in S = južnoslovansko. Navajanje slovanskega gradiva je skrčeno na najnujnejše . K Pod temi informacijami je bsl. rekonstrucija, ki, če gradivo zahteva, vsebuje tudi 1 glotalni zapornik 2 (a) kot bsl . refleks vseh treh laringalov, ki naj bi se ohranjali še v 5 vseh pozicijah razen v vzglasju (npr . psl . *stäti (= tradicionalno *stäti) : bsl . *sta2-) • in (b) kot v bsl . nastali glotalni zapornik pred refleksi praide . zvenečih zapornikov 0 (npr. psl. *esti 'jesti' : bsl. *e2sti). Temu sledijo sorodni leksemi iz baltskih jezikov • in praide. rekonstrukcija (npr. psl . *stäti . . . bsl . *sta2- . . . praide . *steH2-; psl. *esti — . . . bsl. *e2sti . . . praide. *Hled-mi), ki je podkrepljena z glavnimi sorodniki zunaj baltoslovanskega jezikovnega območja . Tej pregledni predstavitvi sledi z bibliografskimi navedki izredno skopa etimološka razlaga, ki, kot pravi avtor, lahko tudi manjka, če je vse jasno (21) . Včasih geselski članek vsebuje tudi opombo, obvezno pa kazalko, ko je treba opozoriti na korensko sorodne psl lekseme Po mojem štetju je vseh geselskih enot 1982, psl. rekonstruiranih leksemov pa zaradi omenjene variantnosti vsaj še 300 več, kar pomeni, da zbrani praslovanski leksikon po sodobnih merilih presega fond osnovnega besednega zaklada, saj se ocenjuje, da za osnovno komunikacijo zadošča približno 1500 leksemov . Vendar tak kvantitativni vidik ocenjevanja tu ni in tudi ne more biti relevanten . Čeprav je bil cilj slovarja predstaviti psl. leksiko dveh izvorov, domačega praindoevropskega in substratnega, se namreč zaradi številnih že evidentiranih, a v slovarju neupoštevanih psl . leksemov postavljata vprašanji, po katerem ključu je Derksen naredil izbor psl . leksemov, saj lahko opazimo, da je iz IEW in LIV črpal selektivno, in ali njegova evidenca v kvantitativnem smislu sploh ustreza sodobnemu stanju raziskanosti psl leksike Prvo vprašanje se namreč zastavlja že zato, ker R. D . ni pojasnil besedne zveze »Slavic inherited lexicon« in zato ni povedal, ali je pri tem mišljena vsa psl leksika s praide korenom, kar bi npr pomenilo, da bi moral v slovar vključiti tudi vse psl . neologizme (npr. feminativ *porsica k *porsbcb), ki ohranjajo praide . koren, ali pa je pri tem mišljena le tista psl . leksika, ki je bila iz praide . v psl . fonetično prevedena (npr. *mäti) ali prestrukturirana (npr. *sestra), in tista, ki se ohranja v starih tvorjenkah (npr. *dhžd'b, pri R. D . *dizdjb). Iz njegovega izbora namreč merila ni mogoče izluščiti, saj v posebni geselski ^^ enoti R. D . izpostavlja psl . pridevnik *vysdkh, ne pa tudi njegovega predhodnika ^ *vysh (b ali c), ki je bil podlaga za komparativ *vys'bjb, abstraktni samostalnik *vysinä . . . Na drugi strani pa ob *medvedb m . 'ursus', ki ga celo tako kot tudi *tatb ^ m . 'fur' proglasi za jo osnovo (?!), posebno geselsko enoto posveča mlademu neo-logizmu *medojed^> m . 'ursus'. Ob geslu *tekti v . (c) 'teči' zaman iščemo še geslo s kavzativom *točiti, *tdčišb, čeprav ga v LIV najdemo . Nasprotno pa je par *vezti v . (c) (bolje *vesti, kot je popravljeno v kazalki gesla *voziti) : *voziti v. (b) vključen, čeprav R. D . njunega besedotvornega razmerja ne pojasnjuje . Pričakovali bi, da se bo poleg gesla *vblkh m . (c) 'volk' pojavljalo tudi geslo *vblči f. 'volkulja' ali pa *vblčica f. 'volkulja', a ga zaman iščemo . Posebna pozornost predstavljanju pode- ^ dovanih parov tipa *vblkh m . : *vblči f. ni posvečena, kot da ne bi bili ključni pri ^ ohranjanju praide . besedotvornih značilnosti v praslovanščini in v mlajših slovanskih stopnjah . Pričakovali bi tudi, da bodo funkcionalna razmerja med členi znotraj posameznih besednih družin izpostavljena oz predstavljena V slovarju ni predstavljen psl . pridevnik *r\,dr^ (b) 'rdeč', ki ga je upošteval že Pokorny IEW: 872-873 (r . -csl . rodr^), in je bil do sedaj v primarni pridevniški funkciji potrjen v vzhodno- in južnoslovanski skupini (Vasmer, Etimologičeskij slovar' russkogo jazyka III, 459 (r . redryj); Skok, Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika III, 117 (hrv . tdar, f. }dra v Istri); Furlan, Annales 18, 2008, 112-113 (sln. istrski fitonim 'drdra 'roža 'poljski mak' < *'rdeča roža')) . Ne naj- ^ demo leksema *ova f. 'avia', ki se kot arhaizem ohranja v gornjeluž. wowa, kot je ^ v Zeitschrift für Slawistik VI, 1961, 574-577, in kasneje v svojem etimološkem ^ slovarju opozoril Schuster-Šewc. Leksem izkazuje enako praide. eH^ osnovo kot ^ lik. xuga- 'ded' < *H2euH2-eH2 (Furlan, V. Uluslararasi hititoloji Kongresi bildi-rileri, Qorum 02-08 ^ylül 2002, Ankara, 2005, 331-343.) . Tudi glagol *bä(-ja)ti (sq) 'svetlikati se', znan v gornjeluž . bac so 'rahlo goreti, svetlikati se' in dolnjeluž . bajaš (se) 'plameneti', ki ga je evidentiral že Pokorny IEW: 104, in ga pod praide . korenom *bheH2- najdemo v LIV, v slovarju zaman iščemo . Še bi lahko naštevala . Številčno najmočneje zastopana je črka K s 193 geselskimi enotami, sledijo ji P s 176, D s 163, G s 162, S s 161 itd., najslabše pa je zastopana črka I z eno samo geselsko enoto, in sicer z veznikom *i 'in'. Presenetljivo slabo, le z 10 geselskimi enotami, je zastopana črka Š (*ščenq, *šč^t^>, *šesth, *šestb, *šibati, *šiti, *šUjb, *šulo, *šurh, *šbvbcb), pod katero so združeni leksemi, pri katerih je (pra)slovan-ski neofonem š- rezultat palatalizacije (npr. *šč^th m . o (b) 'ščit'), jotacije (npr. *šiti v. (a) 'šivati'; *šulb adj. jo (c) 'levi') ali asimilacije (npr. *šesth num. o (c) 'šesti'; *šestb num . (c) 'šest') . Pod to črko zaman iščemo nedvomno praslovansko besedo, kot je npr . *s'idlo n . 'šilo' ali pa *s'bvh m . 'sutura', prim . lit. (ap-)siuvas 'obšitek'. V izbor bi po mojem mnenju spadal tudi feminativ k *s'bvbcb m . 'sutor', tj . *s'bvbkyni, znan v slovenščini in slovaščini (Furlan v Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika (= ESSJ) IV, 2005, s . v. šk^nja) . Marsikatero drugo psl . besedo na vzglasni *š- bi R . D . v izbor lahko vključil že, če bi pri delu konzultiral slovanske nacionalne etimološke slovarje . z Povezovanje psl . pridevnika *syth 'satur' z lit. sinonimom sotus in drugim W sorodnim gradivom, ki kaže na tvorbo iz korena s fonemskim zaporedjem *seH2-, j e N od Miklošičevih časov dalje povzročalo težave, ker zaradi razhajanja v vokalizmu 1 s to besedno družino ni povezljiv. R. D . ne pove nič novega, ko kot že Miklošič in Trautmann ter številni drugi za njima zaključuje: »Izvor *y je nejasen.« (»The O origin of the *y is obscure .«) Ker se je R. D . pri svojem delu »omejil«, ne pozna S razlage, na katero sem leta 1995 opozorila v Bezlaj, ESSJ III, 1995, s . v. sit. Do nje L je neodvisno prišel pokojni Georgi Rikov (1999, ustno v Šlapanicah na Češkem), 0 pisal pa Wojciech Smoczynski v Studia balto-slowianskie II, Krakow, 2003, 194, v 209, in v Hiat laryngalny w jqzykach balto-slowianskich, Krakow, 2003, 112. Do istega zaključka prišel tudi Steven Young v Historische Sprachforschung 120, 2007, 301-304. Vsem razlagam je namreč skupno, da psl. pridevnik izvajajo iz *suH?-to-s in povezujejo z anatolsko besedno družino het. šunna- v. 'polniti', šQ- adj. Z 'poln' iz praide. set baze *seuH^?)) - 'poln biti', ki bi jo bilo mogoče prepoznati tudi A v sti . sutu- f. 'nosečnost', saj npr. stcsl . neprazdbna 'gravida' kaže na verjetnost p pomenskega razvoja 'polna' > 'noseča'. R. D . sedaj že dokaj številnim anatolsko- 1 slovanskim paralelam ni posvetil posebne pozornosti, saj ne omenja niti že dolgo S znane pomenske paralele v okviru korena *dheH-- 'položiti', tj . 'reči, povedati' v K het. temi in psl . *de(ja)ti (Hrozny, Die Sprache der Hethiter, Leipzig, 1917, 2, op . 1 2; Bezlaj, ESSJ I, 1976, s . v. dejati) . 5 Izpostavila sem le nekaj posameznosti predvsem s področja leksike, ki me • kot etimologinjo slovenskega in slovanskega leksikalnega fonda v Derksenovi sin-0 tezi motijo, ker jih v njej ni ali pa so nezadovoljivo ali strokovno premalo objektiv- • no prikazane. S sintezo smo dobili manj, kot bi bilo glede na sodobno raziskanost — slovanske etimologije (s slavističnega in indoevropeističnega vidika) pričakovati . Ostaja upanje, da bo praslovanski leksikalni fond bolj celostno predstavljen v Indo-European Etymological Dictionary Enajsta konferenca Komisije za slovansko besedotvorje pri Mednarodnem slavističnem komiteju o o • 5 Irena Stramljič Breznik ^ m HH Enajsto zasedanje Komisije za slovansko besedotvorje je tokrat potekalo od 24. ^ do 26. marca 2009 v Moskvi na temo Novi pojavi v slovanskem besedotvorju: sistem in delovanje, kar je bil eden izmed dvanajstih vsebinskih sklopov na N mednarodnem znanstvenem simpoziju z naslovom Slovanski jeziki in kulture v sodobnem svetu; udeležilo se ga je okrog petsto slavistov s celega sveta. ^ Z The 11th Conference of the Slavic Word-Formation Committee ^ of the International Committee of Slavists q The eleventh session of the Slavic Word-Formation Committee took place j from 24 to 26 March 2009 in Moscow with the theme New Phenomena in ^ Slavic Word Formation: System and Function (Hoeue neneHun e cnaenHCKOM q CMoeoo6pa3oeaHuu: cucmeMa u ^yHK^uoHupoeaHue). This was one of twelve thematic groups at the international scholarly symposium titled Slavic Lan- ^ guages and Cultures in Today's World (CnaenHCKue n3UKu u Kynhmypu e ^ coepeMeHHOM Mupe), in which approximately five hundred Slavic specialists ^ from around the world participated. W Kot je razvidno iz zgodovine Komisije za slovansko besedotvorje (http://www. komisja_slowotworcza_mks . ap . siedlce .pl/), je bila ustanovljena na plenarnem zasedanju Mednarodnega slavističnega komiteja leta 1994, naslednjega leta pa tudi potrjena pod vodstvom Igorja Uluhanova . Ta jo je vodil v letih 1995-2006 (Volgograd 1996, Magdeburg 1997, Innsbruck 1999, Katovice 2000, Wittenberg 2001, Minsk 2003, Bratislava 2004, Berlin 2005, Minsk 2006), v Sofiji 2007 pa je vodenje komisije prevzel Aleksander Lukašanec, ki je tudi eden redkih udeležencev vseh znanstvenih srečanj Pod odličnim vodstvom organizatorice Jelene Petruhine (Moskva) se je simpozij komisije pričel v poznih popoldanskih urah 24 . marca z okroglo mizo o temeljnih diskusijskih vprašanjih slovanskega besedotvorja in nominacije glede na razmerje med domačim in prevzetim ter med ustaljeno rabo in besedotvornim sistemom I . Ohnheiser (Avstrija) je kot prva diskutantka ob gradivu slovarja neologiz-mov ruskega in poljskega jezika razmišljala o tem, ali se danes spreminjajo razmerja med tradicionalnimi funkcijami besedotvorja. Semantično-funkcijska diferenciacija jezikovnih virov glede na domače in prevzeto je k razmisleku spodbudila J . A . Karpilovsko (Ukrajina), Jelena Petruhina je predstavila možnosti, funkcije in Z konkurenčnost tvorjenja besed v sodobnem ruskem jeziku, ki jih je s predstavitvijo W igrivih mehanizmov tvorjenja žargonizmov dopolnil M . A . Kronhaus (Rusija) . N Naslednjega dne so se člani komisije zvrstili v dopoldanski sekciji Novi poja- 1 vi v slovanskem besedotvorju z vidika besedotovorne teorije. Po pozdravnem nagovoru predsednika A A Lukašanca (Belorusija) je čast uvodnega referenta pripadala O dolgoletnemu predsedniku I . S . Uluhanovu (Rusija), ki je prikazal uresničevanje s sistemskih zakonitosti jezika v novi ruski leksiki, J . S . Kubrjakova (Rusija) pa se L je posvetila analogiji pri nastajanju novih besed. Jezikovni purizem kot dejavnik 0 razvoja besedotvornega sistema na beloruskem gradivu tvorjenk je bila osrednja v tema prispevka A . A . Lukašanca, medtem ko je G . P . Neščimenko (Rusija) predstavila težnjo jezikovne ekonomije kot dejavnik razvoja knjižnih norm v slovanskih jezikih. Zanimivo je besedotvorje povezala s teorijo semiotike A. Nagorko (Nemčija), saj je predstavila zvezo med ikoničnostjo in besedotvorno motivacijo . Z Besedotvorna sredstva intelektualizacije v sodobnem ukrajinskem jeziku so bila v A središču zanimanja N . F . Klimenko (Ukrajina) . J . Baltova (Bolgarija) je predstavi-p la zelo zanimiv pregled različne besedotvorne in leksikalne interpretacije enakih 1 internacionanih morfemov v slovanskih jezikih (npr. super-, kontra- v nekaterih s jezikih uvrščajo med predponske morfeme, drugod med sestavine zloženk) . O . P . K Jermakova (Rusija) je predstavila težave pri raziskovanju tvorbeno vezanih koren-1 skih pomenov v sodobnem besedotvorju . Kot priznana strokovnjakina za vprašanja 5 internacionalizacijskih pojavov v besedotvorju poljskega jezika je K. Waszakowa • (Poljska) s stališča kognitivne semantike predstavila pogled na tvorbene inovacije, 0 ki so rezultat zlitja pomenov. R. Dragicevic (Srbija) je predstavila nadvse zanimiv • besednodružinski slovar srbskega jezika v dveh knjigah, ki je hkrati še tematski, saj — predstavlja zunanje in notranje dele človeškega telesa kot tudi tipične psihofiziolo- ške in psihofizične lastnosti človeka Na divergentne procese v sodobnem besedo-tvorju srbskega, hrvaškega in bosanskega jezika je opozoril B . Tošovic (Avstrija), I . Stramljič Breznik (Slovenija) pa na besedotvorne posebnosti slovenskih priložno-stnic, ki jih sproža nova, izvirna morfemska kombinatorika jeziku lastnih ali pa v njem že ustaljenih in prilagojenih prevzetih prvin, ter tako opozorila, da je slovenski jezik sposoben črpati regenerativno moč iz lastnih, ne samo internacionalnih tvor-benih prvin in vzorcev Popoldansko zasedanje je bilo namenjeno Tipologiji novih pojavov in težnjam v spremembah slovanskega besedotvorja. Glavnina prispevkov se je ukvarjala z vprašanjem aktivnih besedotvornih procesov v slovanskih jezikih posamezno ali pa protistavno, npr . za ruščino in poljščino (E . A . Zemska in Z . Rudnik-Karpatova), pregled inovacij v tvorjenju besed s pomenom nomina abstrakta v ruščini, poljščini in nemščini je lepo predstavila E Koriakowcewa (Poljska), zanimiv pa je bil razmislek K Kleszczowe (Poljska) o mestu napak in inovacij v dinamiki jezikovnega razvoja . Kolegici iz Bolgarije sta prispevali tipološki pogled na nove pojave v slovanskih jezikih (C . Avramova) in vpliv tujejezične leksike nanje (V. Radeva) . Internacionalizacijske težnje v češčini je predstavila I . Bozdechova, inovacije v slovaščini s slovničnega, strukturnega in pragmatičnega vidika pa N . Janočkova (Slovaška) . S stališča homonimije je o univerbizaciji v srbščini spregovoril B . Coric (Srbija) . Vprašanju paradigmatskih razmerij glagolov s predpono ob- in njihovemu prikazu v slovarju je pozornost namenila R. Belentschikow (Nemčija), na dejavnik inovacij, ki nastajajo pri tvorjenju besed v umetnostnih besedilih, pa je opozorila V. N . Vinogradova (Rusija) . ^ V tretji sekciji, ki ji je bil namenjen tematski sklop Besedotvorje v podsis- ^ temih slovanskih jezikov, je 26 . marca nastopilo veliko zanimivih referentov, ki so razmišljali o jezikovnih spremembah z vidika socialno-kulturnega šoka ter o t. i . ^ potencialnih besedah in akronimih na spletu. V. V. Himik (Rusija) je podrobneje analiziral pomen, sistemskost in vlogo ruskih manjšalnic . L . A . Arajeva (Rusija) se je na primeru imen podjetij in trgovin spraševala, ali je besedotvorje 21. stoletja kaotično ali gre za eksplozijo asociacij na podlagi stereotipov Podobno zanimivega področja se je dotaknila še T . V . Popova (Rusija), ki je opozorila na nove besedotvorne formante v grafoderivatih . Kot člani Komisije za slovansko besedotvorje so bili najavljeni trije referenti, izmed katerih pa J. Raecke (Nemčija) ni nastopil . ^ J . Sierociuk (Poljska) je predstavil besedotvorje govorjenega jezika na primeru na- ^ rečij in E G Lukašanec (Belorusija) na ruskem argoju kriminalnih združb sistem-skost sociolektalnega besedotvorja Na simpoziju v Moskvi 2009 je bilo na zasedanju Komisije sklenjeno, da bo dvanajsto znanstveno srečanje slovanskih besedotvorcev na temo Odsev zgodovine in kulture naroda v besedotvorju v Kijevu od 24 . do 27 . maja 2010, glavna organizatorica srečanja pa bo Jevgenija Karpilovska z Inštituta za jezikoslovje pri Ukrajinski akademiji znanosti O mednarodnem znanstvenem simpoziju Slovanski jeziki in kulture v sodobnem svetu je tako glede števila udeležencev, tematskih sklopov kot tudi po zanimi- ^ vih prispevkih mogoče govoriti v presežnikih . Omeniti velja, da smo se ga v lepem ^ številu udeležili tudi slavisti vseh treh slovenskih univerz (Aleksandra Derganc, ^ Aleksander Skaza, Andrej Rozman, Maria Wtorkowska, Petra Stankovska, Krištof Jacek Kozak, Tomo Virk in Irena Stramljič Breznik), ki smo se razpršili po različnih sekcijah, katerih delo se je prekrivalo, zato so daljši povzetki vseh nastopajočih zbrani v obsežnem zborniku na 450 straneh . Jubileji Profesorica Božena Ostrom^cka-Fr^czak -jezikoslovna vez med Poljsko in Slovenijo Maria Wtorkowska 9 o o 2 • 5 K m HH Velik del življenja in dosežkov prof. dr. Božene Ostromqcke-Frqczak, jeziko-slovke Filološke fakultete Univerze v Lodžu, vodje novoustanovljene Katedre za uporabno in kulturno jezikoslovje, je povezan s Slovenijo, predvsem s N Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani Področje njenega raziskovanja so poleg poljsko-ruskih tudi poljsko-slovenski jezikovni in kulturni stiki, med ^ drugim pa je soavtorica slovensko-poljskega slovarja in sodna tolmačka za Z slovenski jezik . Pomembni so profesoričini dosežki na področju poučevanja ^ poljščine kot drugega/tujega jezika in poljskega oblikoslovja . Za svojo najno- q vejšo monografijo o zgodovini slovenskega slovaropisja je oktobra 2008 prejela nagrado rektorja Univerze v Lodžu za znanstveno-raziskovalne dosežke . m Božena Ostrom^cka-Fr^czak: The Linguistic Connection between O Poland and Slovenia ^^ A large part of the life and achievements of Božena Ostromqcka-Frqczak - a ^ linguist at the University of Lodz's Faculty of Arts and the head of the newly ^ founded Department of Applied and Cultural Linguistics - is connected with W Slovenia, especially with the University of Ljubljana's Faculty of Arts . In ad- ^ dition to Polish-Russian linguistic and cultural contact, she also studies Polish-Slovenian contact Among other accomplishments, she is a coauthor of a Slovenian-Polish dictionary and a court interpreter for Slovenian . Her professorial achievements in the teaching of Polish as a second/foreign language and Polish morphology are significant For her latest monograph on the history of Slovenian lexicography, in October 2008 she received an award from the chancellor of the University of Lodz for achievement in research . Prof. dr . Božena Ostromqcka-Fr^czak s Filološke fakultete Univerze v Lodžu (Poljska) je po odločbi predsednika Republike Poljske z dne 31. januarja 2008 pridobila znanstveni naziv redne profesorice Rodila se je 25 . januarja 1944 v Aleksandrowu Kujawskem na Poljskem, kjer je končala osnovno šolo ter gimnazijo . Leta 1962 je vpisala študij poljskega jezika in književnosti na Filološki fakulteti Univerze v Lodžu in ga končala leta 1967 z diplomskim delom Toponimi v poljskih narečjih (Nazwy miejsc w gwarachpolskich). Med študijem (leta 1965) je na isti fakulteti vpisala še vzporedni študij ruščine, ki ga je končala leta 1970 z diplomskim delom Toponimi v poljščini in ruščini (Nazwy miejsc w jqzykupolskim i rosyjskim). Obe diplomski nalogi izkazujeta jezikoslovno opredelitev znanstvene poti Božene Ostromqcke-Fr^czak . Z Njen mentor na doktorskem študiju je bil Witold Smiech, pri katerem je W napisala doktorsko disertacijo iz kontrastivnega jezikoslovja z naslovom Razvoj N funkcije glagolskega predponskega obrazila wy- v poljščini ter wy- in iz- v ruščini 1 (Rozwoj funkcji czasownikowego prefiksu wy- w jqzyku polskim oraz wy- i iz- w j^zyku rosyjskim), ki združuje znanje obeh študijskih smeri (zagovarjala jo je leta 0 1975) . Tematike besedotvorja glagola se dotika tudi njena habilitacijska razprava S Poljski glagoli z dvo- in večmorfemskimi obrazili (Czasowniki polskie z formantem L rozdzielonym), za katero ji je Svet Filološke fakultete Univerze v Lodžu leta 1983 Q dodelil znanstveni naziv izredne profesorice za poljsko jezikoslovje . v Celo življenje je ostala zvesta Univerzi v Lodžu, na kateri se je takoj po končanem študiju leta 1967 zaposlila na Katedri za poljski jezik . V štiridesetih letih svojega dela na omenjeni ustanovi je uspešno napredovala po znanstveni in poklicni lestvici ter postala uveljavljena raziskovalka in pedagoginja . Z Med letoma 1983 in 1991 jo je Ministrstvo za znanost, visoko šolstvo in A tehnologijo Republike Slovenije izbralo za lektorico poljskega jezika na Univerzi p v Ljubljani . Po tem se je vrnila na matično Katedro za sodobni poljski jezik . Med 1 letoma 1992 in 2005 je bila tudi namestnica direktorja, odgovornega za znanstveno S in založniško delo Inštituta za poljščino kot drugi/tuji jezik Univerze v Lodžu . Od K leta 2006 je vodja samostojne Enote za poljščino kot drugi/tuji jezik, ki so jo leta 1 2007 preimenovali v Katedro za uporabno in kulturno jezikoslovje, na kateri vodi 5 usmeritev poučevanje poljščine kot drugega/tujega jezika . • Božena Ostromqcka-Fr^czak se je v preteklosti večkrat udeležila različnih o raziskovalnih izmenjav, sprva v Rusiji, kasneje - ko se je usmerila in poglobila v • jezikoslovno raziskovanje južnoslovanske jezikovne skupine - pa tudi v državah — bivše Jugoslavije, med njimi predvsem v Sloveniji . Kot gostujoča profesorica je predavala v Rusiji, Sloveniji in na Slovaškem Za profesoričin znanstveni dosežek vsekakor lahko štejemo 110 objav, med katerimi najdemo štiri monografije (napisane v soavtorstvu), 80 izvirnih del, razprav, ocen oziroma recenzij, biografij, enciklopedijskih in leksikonskih gesel, 30 prevodov znanstvenih in umetniških besedil iz slovenščine v poljščino, 17 založniških recenzij in znanstvenih razprav, simpozijskih zbornikov in učbenikov . Njene razprave so objavljale ne le založbe na Poljskem, ampak tudi v Avstriji, Nemčiji in Sloveniji ter na Češkem in Slovaškem . Do zdaj je pri njej končalo študij 170 magistrov polonistike in 30 diplomantov razrednega pouka in predšolske vzgoje . Božena Ostromqcka-Fr^czak je imela velik vpliv tudi na razvoj znanstvenega in raziskovalnega kadra: pri njej je promo-viralo šest doktorjev znanosti (tudi zdaj je mentorica več študentom doktorskega študija), bila je recenzentka pri devetih doktoratih (tudi zunaj Univerze v Lodžu) in članica štirih habilitacijskih komisij za izvolitev v naziv izrednega profesorja . Ena izmed njenih učenk je že izredna profesorica na Univerzi v Lodžu, druga pa je docentka za poljski jezik na Univerzi v Ljubljani . Drugi njeni študenti pa med drugim delajo na Znanstvenoraziskovalnem centru (ZRC SAZU) ali pa so znani prevajalci poljske književnosti v Sloveniji . V okviru Univerze v Lodžu prireja različne znanstvene konference, že več let je glavna urednica serije Acta Universitatis Lodziensis z naslovom Polonistično izobraževanje za tujce (Ksztalcenie polonistyczne cudzo-ziemcow) in članica uredniškega odbora publikacije Etnološka stičišča = Zbieznošci ^^^ etnologiczne = Ethnological Contacts, ki izhaja v Ljubljani . ^ Profesorica je pri svojem znanstvenem delovanju še posebej povezana z ^ Ljubljano: že petnajst let je namreč pooblaščenka rektorja Univerze v Lodžu za neposredno sodelovanje z Univerzo v Ljubljani . Na njeno pobudo se je začelo izredno ^ dragoceno sodelovanje med polonisti, slavisti, etnologi in pedagogi z obeh univerz . Ciklično se namreč vrstijo znanstvene konference v Lodžu in Ljubljani . Poleg tega je Božena Ostromqcka-Fr^czak sodelovala pri treh mednarodnih raziskovalnih projektih: Življenjski slog Poljakov in Slovencev (Styl žycia Polakow i Slowencow), Poljsko-slovenski literarni stiki (Literackie kontakty polsko-slowenskie) - za serijo publikacij s tega področja je dobila nagrado rektorja Univerze v Lodžu - ter Šolstvo na Poljskem in v Sloveniji (Szkolnictwo w Polsce i Slowenii) . Rezultat tega sodelo- ^ vanja je veliko kakovostnih znanstvenih razprav, objavljenih tudi zunaj Poljske . ^ Profesorica sodeluje pri delu različnih fakultetnih in univerzitetnih komisij, sodeluje pa tudi z ustanovami, organizacijami in znanstvenimi društvi na Poljskem in v tujini . Je članica Poljskega jezikoslovnega društva, Društva ljubiteljev poljskega jezika, Znanstvenega društva v Lodžu, Komisije za raziskave o miru (Oddelek Poljske akademije znanosti v Lodžu), članica mednarodne organizacije Združenja poljskih in tujih učiteljev poljščine kot drugega/tujega jezika in kulture »Bristol« (pred tem je delovala tudi v vodstvu društva), Programskega sveta Centra za poljski jezik in kulturo Univerze Marie Curie-Sklodowske ter Poljskega društva sodnih in ^ strokovnih prevajalcev in tolmačev Zaradi številnih profesoričinih kompetenc in ugleda, ki ga uživa, so jo pogo- ^ sto vabili k sodelovanju v različnih ministrskih in državnih komisijah . Od leta 1998 ^ je namestnica predsednika Komisije za izobraževanje in potrjevanje lektorjev polj- ^ ščine kot drugega/tujega jezika v tujih akademskih središčih (sprva na Ministrstvu za narodno izobraževanje oziroma kasneje na Ministrstvu za narodno izobraževanje in visoko šolstvo) . V letih 1999-2003 je bila članica Komisije za priznavanje znanja poljščine kot drugega/tujega jezika (na istem ministrstvu) . Po razrešitvi komisije je bila leta 2003 povabljena v Državno komisijo za priznavanje znanja poljščine kot drugega/tujega jezika . Velikokrat je na prošnjo ministrstva ocenjevala razne raziskovalne projekte, vodila metodološke tečaje za lektorje poljskega jezika, izpite za kandidate iz držav vzhodne Evrope, ki so se želeli vpisati na poljske fakultete, ter bila vodja komisij za priznavanje znanja iz poljskega jezika . Raziskovalna zanimanja Božene Ostromqcke-Fr^czak bi lahko razdelili na več področij: poljska in slovenska leksikologija in leksikografija, poučevanje poljščine kot drugega/tujega jezika, sodobna poljščina, še posebej pragmatična lingvi-stika in jezikovne komunikacije, slovanski jeziki (v okviru primerjalnega in kulturnega jezikoslovja) ter prevodoslovje . Njene raziskave zajemajo analizo gradiva, opise jezikovnih pojavov ter teoretične in metodološke analize . Med vsemi različnimi področji delovanja posebno mesto zavzemata leksikologija in leksikografija. Božena Ostromqcka-Fr^czak je s Tonetom Pretnarjem namreč soavtorica prvega Slovensko-poljskega slovarja (izdanega leta 1996 v Z Ljubljani) . Gre za slovaropisno delo novega tipa, v katerem najdemo tako pojmovne kot pojasnjevalne ustreznike in bogato frazeološko gradivo Menim, da je vre-N dnost slovarja - tako znanstvena kot tudi praktična - neprecenljiva, in to v celotnem 1 slovanskem merilu. V slovarju sta avtorja uporabila komunikacijsko teorijo, dosežke sodobne pragmatične lingvistike, sociolingvistike in prevodoslovja. V zadnji O monografiji z naslovom Zgodovina slovenskega slovaropisja (Historia leksykogra-s fii slowenskiej) pa najdemo pregled šestih stoletij zgodovine slovenskega jezika in L presojo okrog 85 leksikografskih del . V njej je prikazan boj Slovencev za lastno 0 narodno identiteto, predvsem pa boj za ohranitev lastnega jezika . Delo je napisano s v strastjo in srcem ter je primer visoke ravni erudicije njegove avtorice . S tema dvema znanstvenima deloma se je Božena Ostromqcka-Fr^czak trajno vpisala tudi v slovensko jezikoslovje . Njeno vlogo oziroma položaj v slavistiki je poudarjal Franci-szek Slawski (v: Jqzyk Polski 78), ki je Slovensko-poljski slovar v recenziji označil Z kot vzorčno delo . Dodamo lahko, da sta obe publikaciji novatorski in pomembni A tako za Poljake kot Slovence . Monografija Zgodovina slovenskega slovaropisja je p prva taka publikacija na svetovnem slovenističnem trgu. 1 Lahko bi rekli, da je Božena Ostromqcka-Fr^czak človek obeh kultur, saj s Poljakom približuje slovensko kulturo, opisuje poljsko-slovenske literarne stike K (članki o E . Korytku, F . Prešernu, A . Mickiewiczu, V . Moletu, R . Štefan) ter preva-1 ja slovensko literaturo v poljščino . V Enciklopediji Slovenije je omenjena v geslih 5 Slovarji, Slovensko-poljski literarni odnosi in Polonistika . Med njene raziskoval- • ne dosežke štejemo tudi razprave s področja prevodoslovne teorije in prakse . V 0 njih so jo zanimale pragmatična konotacija prevodov, prevajalske tehnike, stilisti- • ka in meje (ne)prevedljivosti besedila - razprave o prevodih del M. D^browske, — T . Konwickega in drugih poljskih pisateljev v slovenščino, npr . Zvestoba izvirniku ali komunikativnost prevedenega besedila - problematika prevajanja v slovenščino (Wiernosc originalowi czy komunikatywnosc tekstu przekladowego - dylematy tlumacza slowenskiego, 1997), Stilistična konvencija prevodov poljske literature v slovenščino (Konwencja stylistyczna slowenskich przekladöw z literatury polskiej, 1999) . Naslednje področje njenega raziskovalnega zanimanja je poučevanje poljščine kot drugega/tujega jezika . Dela s tega področja imajo poleg raziskovalne vrednosti tudi svojo praktično uporabnost. V njih se profesorica posveča učnim metodam in didaktičnim pripomočkom, med drugim pa izpostavlja pomen kontrastiranja pri poučevanju poljščine kot drugega/tujega jezika in potrebo po pridobivanju družbe-nokulturne zmožnosti . V teh delih je poudarjen praktični pristop k obravnavanim temam, saj je prof. dr. Božena Ostromqcka-Fr^czak veliko let poučevala tujce, poleg tega pa je soustvarjala tudi sistem za priznavanje znanja iz poljščine kot drugega/tujega jezika . Med mnogimi objavami je treba izpostaviti predvsem naslednje: Funkcija vprašanj v procesu poučevanja tujega jezika (Funkcja pytan w procesie glottodydaktycznym, 1996), Didaktični slovarji za poučevanje poljščine kot drugega/tujega jezika: Teorija in praksa (Slowniki dydaktyczne do nauki jqzykapolskiego jako obcego: Teoria ipraktyka, 2000), Kako Slovani govorijo poljsko? (Jak Slowi-anie mowiqpopolsku?, 2004) . V zadnjih letih se je pri svojem raziskovanju vrnila k področju, ki se mu je posvečala na začetku svoje znanstvene poti, tj. k raziskovanju sodobne poljščine, ^ le da jo je začela obravnavati s popolnoma drugega znanstvenega zornega kota . § Posvečala se je jezikovnemu sistemu, npr. v članku Lastna imena kot besedotvorne ® podstave (Nazwy wlasne jako podstawy derywacji, 2001), predvsem pa jezikovni pragmatiki, povezani s funkcioniranjem sodobne poljščine in preureditvijo jezikov- ^ nokomunikacijskega prostora Raziskovala je jezikovni prostor v mestu, kot se odraža v grafitih, in sicer z vidika t. i . jezikovnega dovtipa (še posebej lokalnega) ter desakralizacije vrednot. Med drugim se je ukvarjala še z jezikovno predstavo sveta pri lastnih imenih, z medbesedilnostjo v televizijskih reklamah ter s kontaminacijo kot virom besednih iger Poleg tega naj omenim še njeno zanimanje za spremembe v funkcioniranju in statusu različnih jezikovnih zvrsti v poljščini ter spremembe v jezikovni komu- ^ nikaciji pri Poljakih. Zanimala sta jo družbeno-kulturni in komunikacijski vidik ^ sodobne poljščine . Napisala je vrsto člankov, za katere je gradivo črpala predvsem iz časopisnih naslovov Eden izmed člankov, v katerem je prikazala nekonvencio-nalnost, včasih tudi jezikovno nespodobnost, kakor se odražata v naslovih, nosi naslov »Kaj cmarijo v parlamentu?« ali o normativnih odstopih v časopisnih naslovih v Gazeti Wyborczi (^Co Sejm pichci«, czyli o niekonwencjonalnošci naglowkow w Gazecie Wyborczej, 2007) . Raziskovala je tudi pragmatično funkcijo izražanja čustev v časopisnih naslovih, ki se kaže kot vpliv na naslovnika - Izražanje čustev v časopisnih naslovih (Wyrazanie emocji w naglöwkach prasowych, 2006), besedno ^ igro z bralcem in »karnevalizacijo« jezika - Prodaja jezika v časopisnih naslovih v ^ Gazeti Wyborczi (Sprzedaž jqzyka w naglöwkach Gazety Wyborczej, 2004); Novi- ^ narska besedna igra z bralcem ali o časopisnih naslovih (Dziennikarzy gra jqzykiem ^ z czytelnikiem, czyli o naglöwkach prasowych, 2004) . Opozorila je na spremenlji- ^ vost jezikovnega obnašanja med novinarji in pokazala, da je pragmatična funkcija v večini izražena z ekspresivnostjo na različnih jezikovnih ravneh, najpogosteje pa z ekspresivnim besedjem . V članku Riba smrdi (se začne kvariti) pri glavi ali novinarji o politiki in politikih (Ryba cuchnie (psuje siq) od glowy, czyli dziennikarze o polityce i politykach, 2004) je opazovala in analizirala vrednotenje v časopisnih naslovih Njeno znanstveno, didaktično in organizacijsko dejavnost je zelo visoko ocenilo vodstvo Univerze v Lodžu. Večkrat je prejela nagrado rektorja Univerze v Lodžu, in sicer devet znanstvenih nagrad za individualne dosežke, skupinsko znanstveno nagrado in nagrado za didaktično-organizacijske dosežke Vodstvo Univerze v Lodžu ji je dodelilo zlato odlikovanje Univerze v Lodžu (1996) ter medaljo Univerze v Lodžu za družbo in znanost (2004) . Poleg tega je prejela tudi srebrni križ za zasluge (1996), medaljo Narodne komisije za narodno izobraževanje (1998) in zlato odlikovanje Združenja poljskih učiteljev (2003) . Na koncu bi rada poudarila, da je prof. dr. Božena Božena Ostromqcka-Fr^czak ne le izjemna znanstvenica, ampak tudi velika osebnost, ki je zmeraj pripravljena pomagati, ne glede na okoliščine . Nihče, ki se nanjo obrne, ne bo odslovljen - vedno najde čas za pomoč in nasvete svojim študentom in kolegom . Srečanja z njo človeka res nikoli ne pustijo ravnodušnega, saj je polna optimizma W in notranje moči, ki ju zna prenašati tudi na druge . Tako vedno spodbuja sogo-N vornika k udejanjanju njegovih načrtov ter sebi in drugim postavlja nove izzive, 1 s katerimi se vedno z neverjetno voljo uspešno spoprijema . Vse to štejem za eno izmed odlik cenjene profesorice, zaradi katere si zasluži še posebno priznanje in spoštovanje S L O V Z N A P 1 S K 1 1 Ui o 9 2 Ljubljanska izjava Ljubljanska izjava o rabi slovenskega jezika v visokošolskih ustanovah v Sloveniji z namenom ohranjanja jezikovne raznolikosti v Evropski uniji 9 o o 2 • K HH A N NN Z > O L Na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti je 19 . in 20 . novembra 2009 potekala mednarodna konferenca Jezikovna različnost in nacionalni jeziki v visokem šolstvu, ki so jo organizirali Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Evropsko združenje za O terminologijo (European Association for Terminology - EAFT) iz Bruslja in ts^ Evropska zveza državnih jezikovnih ustanov (European Federation of Natio- hh nal Institutions for Language - EFNIL) s sedežem v Haagu Konferenca je bila posvečena rabi nacionalnih jezikov v visokem šolstvu, pri čemer sta bili izpostavljeni predvsem problematika jezikovnega sobivanja v večjezični globalni družbi in izpodrivanja nacionalnih jezikov iz nekaterih jezikovnih položajev Svoje poglede na omenjeno problematiko, zlasti z vidika dileme, kako ohranjati in zagotavljati jezikovno raznolikost ob hkratni težnji po vpetosti v globalizirano znanstveno in pedagoško skupnost, je predstavilo 30 referentov iz različnih evropskih držav Prvi dan konference je bil namenjen seznanjanju z izkušnjami iz tujine, drugi dan pa so svoja stališča o položaju slovenščine v visokem šolstvu in znanosti predstavili slovenski strokovnjaki z različnih področij znanosti . Njihova razmišljanja so bila pobuda za oblikovanje Ljubljanske izjave, ki problematizira položaj nacionalnega jezika v visokošolskih institucijah z vidika kulturne in jezikovne vpetosti visokega šolstva in znanosti v evropsko družbo Osnutek dokumenta, ki je vključeval glavne poudarke razmišljanj strokovnjakov, je bil predstavljen na konferenci, tu pa izoblikovano besedilo Ljubljanske izjave navajamo v celoti . Slovenski udeleženci mednarodne konference Jezikovna različnost in nacionalni jeziki v visokem šolstvu / Language Diversity and National Languages in Higher Education, ki je potekala 19 . in 20 . novembra v Ljubljani v organizaciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (Ljubljana), Evropskega združenja za terminologijo (The European Association for Terminology - EAFT, Bruselj) in Evropske zveze državnih jezikovnih ustanov (European Federation of National E Z Institutions for Language - EFNIL, Haag), ugotavljamo nasprotujoča si dejstva v zvezi s položajem slovenščine v Sloveniji: A) država Slovenija je s pravnimi akti slovenskemu jeziku kot temeljnemu delu slovenske nacionalne identitete določila ustrezen položaj; B) država Slovenija zahtev, zapisanih v pravnih aktih, zlasti glede rabe jezika v visokem šolstvu in razvoja slovenske terminologije, ne izpolnjuje v celoti ali pa sploh ne, O S L ® zato opozarjamo, da lahko slovenščina sčasoma postane jezik, v katerem nekatera področja ne bodo imela oz. ne bodo (več) razvijala slovenskih poimeno-Z vanj in bo sporazumevanje potekalo le še v tujem jeziku. Rabo slovenskega jezika na ozemlju države Slovenije določajo: N A • 11. člen Ustave Republike Slovenije, po katerem je uradni jezik v Sloveniji p slovenščina; 1 • 12 . člen Zakona o j avni rabi slovenščine, po katerem vzgoja in izobraževanje S v javno veljavnih programih od predšolske stopnje do univerze potekata v K slovenščini; 1 • Zakon o visokem šolstvu, po katerem je učni jezik slovenski, v tujem jeziku 1 pa lahko potekajo programi tujih jezikov ali del študijskih programov - v . teh sodelujejo gostujoči visokošolski učitelji ali je vanje vpisanih večje šte-o vilo tujih študentov, obenem pa se ti programi izvajajo tudi v slovenskem • jeziku; — • Statut Univerze v Ljubljani, po katerem se morajo diplomska, magistrska in 2 doktorska dela praviloma pisati v slovenskem jeziku . O skrbi za slovensko terminologijo posebej govori Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007-2011. Ta je med drugim predvidela: • financiranje jezikoslovnih raziskav, jezikovnotehnoloških projektov in razvoja slovenske terminologije; • izdelavo specializiranih priročnikov za slovenščino, tudi terminoloških slovarjev; • poživitev in uskladitev delovanja terminoloških skupin, zlasti v naravoslov-no-tehničnih vedah, ekonomiji, menedžerstvu, vojaštvu; • izpopolnjevanje in zagotovitev spletne dostopnosti jezikovnih orodij, med njimi tudi terminoloških zbirk; • izdelavo skupne zasnove visokošolskega predmeta »strokovno-znanstvena zvrst knjižne slovenščine«, pripravo predavateljev in vpeljavo v študijske programe večine fakultet; • zagotovitev temeljnih visokošolskih učbenikov v slovenščini; • zagotovitev rabe slovenščine pri opravljanju izpitov, izdelavi diplomskih, magistrskih in doktorskih nalog, tudi če so člani izpitnih komisij gostujoči tuji predavatelji; Slovenska država in slovenska univerza sta nastali tudi zato, da bi dokazali enakopravnost in odličnost slovenskega jezika ter njegovo sposobnost, da lahko deluje in izpolnjuje svojo polnofunkcijskost na vseh področjih človekovega delovanja in mišljenja. Še zlasti pa se zdi nevzdržno in paradoksalno, da bi se prav v našem času, tj. v samostojni državi Sloveniji, izničila stoletna prizadevanja slovenskih izobražencev po enakovredni rabi slovenščine na vseh področjih družbenega delovanja. Zato z javno izjavo resno opozarjamo slovensko politiko na kritične razmere glede rabe slovenščine v visokem šolstvu in od nje zahtevamo, naj da slovenščini v visokem izobraževanju in znanosti tisto mesto, ki nacionalnemu jeziku ustavno, zakonsko in tudi samoumevno pripada. Ljubljana, 12 . januarja 2010 • okrepitev motivacije za objavljanje znanstvenih dognanj v slovenščini in za nastopanje v slovenščini na mednarodnih prireditvah v Sloveniji, spremembo ^ meril za točkovanje objav v slovenščini, občutno okrepitev subvencij za slo- § venske znanstvene monografije in znanstvene revije . ® • in Dejansko stanje: hH 1. Angleščina že vrsto let vztrajno prodira v študijske vsebine in raziskovalno delo visokošolskih učiteljev v Sloveniji, zlasti po vstopu v EU in uvedbi Bo- ^ lonjske deklaracije . hh 2 . Rabo angleščine podpirajo Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, e^ znanstvenih delavcev in sodelavcev, po katerih so v slovenščini objavljeni .<< znanstveni dosežki ovrednoteni le s polovičnimi točkami, med nujnimi pogoji za izvolitev pa so predvidene le objave »v enem od svetovnih jezikov«, zato so znanstvene objave v slovenščini zapostavljene in za napredovanje ^ nepomembne. 3. Na mnogih slovenskih visokošolskih ustanovah se večinoma poučuje in zato > razvija tujejezična terminologija, država in univerza ne financirata ustrezno O mednarodnih izmenjav študentov, predvsem v smislu ovrednotenja in spod- j bujanja vzporednega izvajanja predmetov v slovenskem in tujem jeziku . 4 . Terminološki slovarji, ki so navadno najmanj pet- ali desetletno delo skupine q strokovnjakov, v sistemu ocenjevanja znanstvenih rezultatov niso ustrezno ^ ovrednoteni 5 . Delo in sodelovanje pri razvoju slovenske terminologije je finančno zelo sla- ^ bo podprto Seznam sodelujočih 9 o o 2 • K HH Kozma Ahačič Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Wolfova ulica 8, 1000 Ljubljana SI kahacic@zrc-sazu . si Aleksandra Bizjak Končar ^ Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana ^ Aleksandra.Bizjak@zrc-sazu. si O Metka Furlan ^ Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU ^ Novi trg 4, 1000 Ljubljana O Metka.Furlan@zrc-sazu. si Boris Golec ^ Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU ^^ Novi trg 2, 1000 Ljubljana W bgolec@zrc-sazu. si ^ Helena Grochola-Szczepanek Instytut Jqzyka Polskiego PAN Mickiewicza 31, PL-31-120 Krakow, Poljska helenags@ijp-pan .krakow . pl Zdenka Holsedl Zelena ulica 4, 9000 Murska Sobota holsedl@gmail . com Nataša Jakop Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana natasaja@zrc-sazu . si Primož Jakopin Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana Primoz .Jakopin@guest . arnes . si Karmen Kenda-Jež Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana carmen@zrc-sazu. si Mihaela Koletnik Oddelek za slovanske jezike in književnosti Z Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru 1 Koroška cesta 160, 2000 Maribor Mihaela. Koletnik@guest . arnes . si O Mojca Kompara s Odbor regij Rue Belliard 101, B-1000 Bruselj, Belgija mokopt@yahoo com r O v Andreja Legan Ravnikar N Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU ^ Wolfova ulica 8, 1000 Ljubljana alegan@zrc-sazu . si N Mija Michelizza Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU p Novi trg 4, 1000 Ljubljana 1 mmija@zrc-sazu. si K 1 1 5 Polona Pivec RTV Slovenija - TV Maribor Ilichova ulica 33, 2000 Maribor Polona .Pivec@siol . ne 2 Jurij Rojs Goriška ulica 1a, 2000 Maribor Jurij . Rojs@triera .net 1 2 Irena Stramljič Breznik Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru Koroška cesta 160, 2000 Maribor Irena .Stramljic@uni-mb . si Branislava Vičar Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru Koroška cesta 160, 2000 Maribor Branislava .Vicar@uni-mb . si Maria Wtorkowska Oddelek za slavistiko Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana mwtorkowska@yahoo . com Andreja Žele Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana andrejaz@zrc-sazu . si Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani napoveduje Jerica Snoj Metafora v slovarju Mateja Jemec Tomazin Slovenska pravna terminologija od Habsburške monarhije do Evropske unije Kozma Ahačič, Andreja Legan Ravnikar, Majda Merše, Jožica Narat, France Novak Besedje del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja Marjeta Humar (ur.) Jezikovna različnost in nacionalni jeziki v visokem šolstvu / Language Diversity and National Languages in Higher Education Jakob Müller Slovenski jezikovni priročnik za tehnike Franc Batič, Borislava Košmrlj - Levačič Botanični terminološki slovar Janez Keber Frazeološki slovar slovenskega jezika Branka Lazar Dobrepoljska dolina stoji na jezeru Navodila avtorjem Jezikoslovni zapiski so periodično glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in slovenska znanstvena jezikoslovna revija, ki izhaja dvakrat na leto. Uredništvo sprejema prispevke praviloma do konca aprila za prvo in do konca septembra za drugo številko v tekočem letu, glasilo pa izide predvidoma julija in novembra. Poleg delavcev inštituta so k sodelovanju vabljeni tudi drugi domači in tuji raziskovalci slovenskega in drugih slovanskih jezikov. Uredništvo k pisanju posebej spodbuja mlade raziskovalce in raziskovalke. Največji obseg člankov je ena avtorska pola, tj. 16 strani s po 30 vrsticami, za razprave po dogovoru z uredništvom tudi več. Poročila naj bi obsegala do 5, recenzije, predstavitve ali kritike jezikoslovnih del pa do 10 strani. Izvirna besedila je treba oddati uredništvu v programu Word in v pisavi Times New Roman ali 00 ZRCola (velikost 10 pik); ta je priporočena za posebne jezikoslovne znake, dobiti pa jo je mogoče v okviru zastonjskega vnašalnega sistema ZRCola na spletni strani http://ZRCola.zrc-sazu.si. Besedila naj bodo oddana v elektronski obliki praviloma po e-pošti. Besedilu s posebnimi jezikoslovnimi znaki naj bo priložena tudi datoteka v obliki PDF, poslana prav tako po e-pošti, ali odtisnjena na papir in oddana uredništvu. Vsi prispevki imajo na začetku slovenski in angleški izvleček s po do 5 vrsticami in do 5 ključnimi besedami. Povzetek pri razpravah in člankih naj bo preveden v angleščino in naj obsega do 15 vrstic. Pri navajanju objav v literaturi naj se avtorji po možnosti ravnajo po zadnjem letniku Jezikoslovnih zapiskov. Prispevke preberejo člani uredniškega odbora, ki članke in razprave praviloma tudi recenzirajo. Pri recenziranju sodelujejo tudi zunanji recenzenti. Priporočila in popravki članov uredniškega odbora oziroma recenzentov so posredovani avtorjem, da jih upoštevajo. Uredniški odbor Jezikoslovnih zapiskov si pri pripravljanju revije želi čim širšega sodelovanja. Zato poziva sodelavce in bralce revije ter vse zainteresirane, da pošiljajo svoje predloge in mnenja v zvezi z obliko in vsebino revije ter delom uredniškega odbora. Objavljeni bodo v razdelku Odmevi. Nekaj besedil je bilo pripravljenih z vnašalnim sistemom ZRCola (http://ZRCola.zrc-sazu.si), ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani (http://www.zrc-sazu.si) razvil Peter Weiss. Jezikoslovni zapiski 15 • 2009 • 1-2 Razprave in članki Metka Furlan, Slovensko krava sepomišlja 'krava se goni': O pozabljenem pomenskem odtenku v slovanski besedni družini *mysliti in njeni vlogi v tabuju Kozma Ahačič, Poglavje o etimologiji - oblikoslovnem in besedotvornem pregibanju besed - v treh slovenskih slovnicah (1715, 1755, 1758) Boris Golec, Trubar ali Trobar?: Prispevek k etimologiji in razvoju priimka Primoža Trubarja Andreja Žele, O povedkovniku oziroma povedkovniškosti Nataša Jakop, Osvetlitev rabe velike oz. male začetnice pri izlastnoimenskih pridevnikih s priponskimi obrazili -ov/-ev, -in v slovenščini Primož Jakopin, Delež minimalnih parov besed med besednimi oblikami in lemami Mojca Kompara, Prepoznavanje krajšav v besedilih Branislava Vičar, Zgodovinskorazvojni pregled pojmovanja vrinjenega stavka (parenteze) v slovenističnem jezikoslovju Polona Pivec, Osnove oblikovanja kratkega novinarskega besedila za potrebe informativnih oddaj javnega radia Karmen Kenda-Jež, Soglasniški sklopi v cerkljanskem narečju Mihaela Koletnik - Zdenka Holsedl, Zemljepisna lastna imena v Večeslavcih Helena Grochola-Szczepanek, Slownictwo mieszkancow wsi a czynniki demograficzno-socjalne (na przykladzie gwary spiskiej w Polsce) Aleksandra Bizjak Končar, Primerjalna analiza o ohranjanju jezika pri kitajski, slovenski in tajski jezikovni manjšini v Avstraliji Gradivo Jurij Rojs, Frazeologija v prozi Cirila Kosmača Ocene in poročila Andreja Legan Ravnikar, Jakominov Mali cerkveni slovar Jurij Rojs, Hrvaška frazeologija Antice Menac Jurij Rojs, Načini ruskega govora Mija Michelizza, Priročnik praktične leksikografije založbe Oxford Metka Furlan, Sinteza o podedovanem praslovanskem leksikalnem fondu Irena StramljičBreznik, Enajsta konferenca Komisije za slovansko besedotvorje pri Mednarodnem slavističnem komiteju Jubileji Maria Wtorkowska, Profesorica Božena Ostrom^cka-Fr^czak -jezikoslovna vez med Poljsko in Slovenijo ISSN 0354-0448 Ljubljanska izjava 9 //uoo^ 9770354044012