Ilustrirani Slovenec Leto II. Tedenska priloga „Slovenca" z dne 20. junija 1926, štev. 132. Štev. 25. Lepote in znamenitosti slovenske zemlje: Rogaška Slatina. Rogaška Slatina je naše najznameniteje in najmodemeje urejeno zdravilišče, ki slovi daleč preko slovenskih mej. Zdravilno je zlasti za razne bolezni želodca, črevesa, presnavljanja, krvi, ledvic, jeter, mehurja, živcev in za revmatizem. Čudovita lega sredi gozdnatih brd, milo podnebje, čisti zrak, zanimiva izletišča v okolico (zlasti na Donaško goro, ki jo je videti v ozadju) ter konfort, ki ga nudita vodstvo in bogate naprave, privabljajo zadnja leta vedno večje množice gostov iz vse države in tudi iz inozem stva. Zdravilišče je bilo do prevrata last štajerske dežele, po vojni je pa prišlo začasno v državno upravo, a bo moralo biti vrnjeno samoupravi, ko bo organizirana. 194 K ostremu konflliktu med Anglijo in Egiptom: vofii je bil v Evropi doslej še nepoznan in ki v prvi vrsti oigroža pomirjenje južne in srednje Evrope. Militarizacij,a Amerike. Amerika še najbolj očita ilvropi militarizem, a istočasno se militarizira sama na vse kriplje. Slika kaže njene najnovejše obrežne topove. , 195 -Dr. Smodlaka, novi jugosl. poslanik v Berlinu, ki je predal te dni Hindenburgu svoje listine. Smodlaka je bil poprej naš poslanik pri Vatikanu, kjer se je s svojim netaktnim postopanjem v vprašanju za-, Y»da sy. .Jeronkaa oaemoffOČU. . -Slovenski romarji, ki so 4. junija 1926 odpotovali na evharistični kongrfs v Chicago - in pa člani slovenskega odbora za ta kongres. I. vrsta spodaj od leve na desno: Kragl, Bogovie, škof dr. Ivan Gnidovec, knezoškof dr. A. B. Jeglič, dr. Opeka, Lavtižar (taj. in blag. odbora). .Sušnik (preds. odbora); II. vrsta: Grilc, Ana Jazbec, Majce, A. Knez, Žužek. .Sajovic, dr Levičnik, .Markež. Gorjanc; III. vrsta: K. Nemanič, M. Hrast, A. Kambič, A. Gale, A. Urbič, H. Cvetkovič. Ana Kuk-man, A. Blažun, F. Blažun; IV. vrsta: Petrič, Znidaršič, Andlovic. Koščak, Umbergei, .l;ikšič, Grošei Iz slovenskega narodnega gospodarstva. Prihodnjo soboto se otvori zopet ljubljanski velesejm, ki bo gotovo privabil zopet tisoče in tisoče gledat uspehe dela naše obrti in industrije. Letalska nesreča pri Novem Sadu«, ki je zahtevala smrt por. M. Brajkoviča in primorskega Slovenca A. Hri^'>. Skoro tedenske katastrofe pri naših vojnih letalcih dokazujejo, ila me:; biti nekaj jako gnilega tudi — v državi Danski. Slike k Slovenskemu biografskemu leksikonu;' Carli Alojzij (1846—1S91). pisatelj. Cankar Ivan (1876—1918), pesnik. Costa Heinrik (1799—1871), domopiset. 196' Varujmo naše slovenske zgodo vinske in umetniške spomenike! Marija Magdalena, detajl 2 Bergantove slike Križanega na Križni gori pri Ložu iz XVIII. stol., ki s 4 drugimi vred nujno potrebuje restavracije. Najznamenitejši križni hodnik v Sloveniji v bivšem dominik. samostanu v Ptuju iz XV. stol. Samostan bi se moral prirediti za muzej, a pred leti ni mnogo manjkalo, da ga niso predelali za — tovarno. Razvaline cerkve pri Sv. Barbari v Halozah, najbrže še iz XIII. stol., v kateri so bile odkrite freske iz XV. stol. Koliko takih zgodovinskih spomenikov smo že uničili! Slika Jezusovega rojstva pri Sv. Primožu nad Kamnikom j it začetka XI. stol., ki je bila pa okrog 1, 1850. grobo preslikana, 1. 1912. jo je pa slikar M. Sternen uspešno restavriral. Na levi vidimo umetnino^ pred restavracijo, na desni pa po restavraciji. S takimi neprevidnimi preslikavanji je bilo uničenih pri nas že nešteto umetnin. : Odkrivanje najstarejših doslej znanih slik na Slovenskem na Vrzdeneu pri Horjulu. na levi: slikar Sternen in konservator dr. Stele snemata novejše plasti beleža in ometa z znamenitih zgodovinskih fresk. — Na desni: Pogled na steno po izvršenem delu; vidita se dve plasti fresk, starejša iz XIII. stol- in novejša iz XV. stol. Koliko takih zakritih dragocenosti še hranijo naše cerkve, zato je treba postopati pri popravilih čim najbolj previdno. 197^ Judežev poljub, znamenita freska ij XV. stol. v Ladiji pri Medvodah, ki je bila 1. 1925. slučajno odkrita, a zaradi nepazljivosti -uničena. Freske in stukature v gradu Štatenberg pri MakolaK (velika dvorana). Gospodarski polom veleposestev po vojni ogroža tudi ohranitev te odločne baročne Dalače iz začetka VII. stoletja. Frančiškanski most v Ljubljani iz 1. 1842. eden najlepših arhitektonskih spomenikov Slovenije, katerega mislijo nekateri »moder- nizatorji« Ljubljane nadomestiti z — železobetonskim, proti čemur pa seveda protesii- raijo vsi merodajni arhitekti, ker bi se dala regulacija Ljubljanice izvesti tud'\ tako, da ta biser ostane. Dr. Fr. Stele, znani naš umetnostni zgodovinar in konservator zgodovinskih in umetniških spomenikov. »Zlati oltar« na Suhi pri Kranju iz XVII. stoletja, velezanimiv slovenski umetniški spomenik. Na levi ga vidimo pred restavracijo (srednji del je grobo razširjen), na desni pa po restavraciji, ki jo je strokovnjaško izvršil rajni J. Pavlin iz Radovljice. Pozno antični relief panonskega sloga, ki je bil odkril 1. 1925. v podzemeljski stavbi pod zakristijo cerkve v Hočah. Kralj puščava. 'Abdul Az'z Ibn Sa'ud, vladar arabske puščave pred svojim šotorom. Riyadh, glavno mesto arabske puščave. Pogled s strehe vladarjeve palače. Vas Tumra v Vadi Dava.sirju, tipična naselbina v arab.ski puščavi Oaza Madbiq v strugi izsušene reke. Voda v puščavi 'Ain Sahma (Arabija), prebivalci pravijo, da je mlaka brez dna. V Arabiji, ki je eden najbolj neznanih delov kulturnega sveta, se je zadnje čase pojavila sila, ki utegne zavzeti še Jako važno vlogo. To je poglavar vahabitske sekte Ibn Sa'ud, ki si je podvrgel že večino obrežnih državic ter zavzel celo »sveti mesti« Meko in Medino in uvedel v svoje območje vzoren red. Zaradi tega v muslimanskem svetu silno raste njegov ugled in imenujejo ga »Napoleona puščave«. Čeprav leži Arabija ob najvažnejših cestah svetovnega prometa, je doslej znano pravzaprav le njeno obrežje, dočim je zakrita notranjščina še s skrivnostnimi lajnami. Bojeviti rodovi, brezkončne puščave in žgoče solnce skoro onemogočajo Evropcu pristop v ta svet, o katerem govore stotere pravljice. Prvi ga je popisal šele pred kratkim Anglež Philby, ki ga je proučil med vojno, ko se je pogajal v imenu angleške vlade z Ibn Sa'udom za vojaško pomoč in ki je izdal pred kratkim knjigo »Skrivnostna Arabija<. Njegova odkritja so presenetila vse zemljcpisce; kajti našel je celo vrsto jezer »brez dna in bujnih oaz v pokrajinah, ki so jih smatrali (joslej za gole puščave. 199; Križem Slovenije. v noči od 81. maja na 1. junija je zadela vas Prigorico pri Ribnici nesreča, kakršne ne pomnijo ni1l najstarejši ljudje vse doline. S'trasni požar je do lai uničil 2*2 hiš z vso opravo in obleko, čez 3!) skednjev, 24 kozolcev, 9 kašč, 20 svinjakov, 24 drvarnic in 2 čebelnjaka. Škoda je neprecenljiva. Oblast' so že nakazale nekaj podpore, a vse je le kaplja v morje, zato je čim izdatnejša pomoč usmiljenih src nujno potrebna. — Na sliki vidimo prostor, kjer je stalo 91 objektov, o katerih pa danes skoro ni več sledu. (Fotografiral g. Kumar.) Pogled na Rateče pri Škofji Loki (sredi Sorskega polja),- kjer se otvori v kratkem železniška postaja in od kotier so možni krasni izleti v Polt^ovgrajske dolomite, v Ratečah je tudi jako živahno društveno življenje. Slika na levi: Udeleženke krasno uspelih proti alkoholnih predavanj na Raki pri Krškem za- puščajo prazno vinsko klet, kier so se vršila predavanja Maksim Gaspari: Blagoslovljena setev ali slovenski sv. Izidor. Trgovska družba »Vera«- v Ljubljani je založila to odlično umetnino našega priljubljenega slikarja M. Gasparija. Pozdravljamo ta njen korak, ker je gotovo hvale vredno, da pridejo v naše kmetiške hiše tudi podobe naših domačih umetnikov. Ker je cena le 30 Din za komad, si jo lahko nabavi vsaka slovenska rodbina. Slika je izvršena v brezhibnem barvotisku Jugoslovanske tisknrne v Ljubljani »Primite tatu!« ali Kdo je odgovoren? Za razmere v vsaki državi, zlasti pa v tako bogati po naravi, kakršna je naša, je odgovorna vedno le vlada, ki ima na razpolago vso moč, da jo vodi in urejuje, kakor pač ve in zna po svojih sposobnostih. Ker nekatere »slovenske« stranke zadnje čase po znanem receptu >Primite tatu« tako pridno zatajujejo uspehe svojega lastnega dela, ne bo odveč, da pribijemo naslednja dejstva: V času od 20. decembra 1918 do 18. aprila 1925, torej v prvih 78 mesecih obstoja Jugoslavije so minisfcrovali •, g. Pribičevič...........57 mesecev dr. Zerjavovi »slovenski« »demokratje« . 50 „ Uspehi teh m-inistrovanj so: Glasovali so za vse najreakcionarnejše zakone (centralistično ustavo, obznano, uradniški zakon, 90C. pol. zakone, pripravili tiskovni zakon itd.) in za vse proračune in dvanajstine, uvedli so zamenjavo kron v razmerju 1:4, konliskacijo 20% pri zamenjavi, glasovali za strašni taksni zakon itd., kar Slovence gos,podarsko upropašča. Na svoji vesti ima SDS svinčeno in živosrebrno afero, zlorabe pri nacionalizacijah, afere s Trboveljsko družbo. Jadransko banko, Slavensko banko, s sekvestri itd. V času od 18. aprila 1925 dalje, toreji v zadnjih 12 mesecih ministrujejo neprestano radičevci, a Pucljeva stranka je bila v vladi doslej že 30 mesecev. Njeni uspehi so: glasovanje za ustavo, obznano, za reakcionarni invalidni in tiskovni zakon in za 13 mili-jardni proračun ter afere z voli, sekvestri prodajo svile itd. ; V vsej dobi, torej od 20. decembra 1918 do danes, t. j. v 90 mesecih je bila SLS v vladi le 21K meseca, glasovala je pa od začasne narodne skupščine dalje proti vsem proračunom in dvanajstinam in se borila proti vsem zakonom, ki so toliko škodovali Sloveniji. Kdo je torej odgovoren za današnjo bedo Slovenije? 200 VARSTVO SPOMENIKOV V SLOVENIJI. Umetniška in spomeniška posest pretekksii zahteva smotreno oskrbo, da se vsled nerazumevanja ali nepoznanja pravih vrednot predmeta njegov značaj pri pogosto nujno potrebnih popravilih ali ohranitvenih delih ne uniči ali a-koduje. Vse moderne države so prevzele spomenike preteklosti v svojo posebno zaščito in vzdržujejo stalen nadzor njihovima stanja, zabranjujejo samovoljno postopanje ž njimi, prepovedujejo njihov izvoz in nekontrolirano prodajo ter skrbé obenem za znanstveno izrabo dosedaj povečini mrtvega in malo upoštevanega gradiva. Do 1. 1912. je bila v bivši Avstriji spomeniška uprava osredotočena v cenitralni komisiji za ohranitev spomenikov na Dunaju; tega leta pa se je pričela reorganizacija, ki je vpeljala radi lažje stalne in neposredne kontrole konzervatorske urade po posameznih kronovinah. L. 1913. je bil ustanovljen tak urad za bivšo Kranjsko v Ljubljani, za vodstvo poslov pa je bil delegiran iz centrale dr. Fr. Stele. Po vojni .je urad vzel v okiilije oddelek za uk in bo-gočastje VI Ljubljani, z vodstvom poslov je bil zopet poverjen dr. Stele, delokrog »Spomeniškega urada« pa razširjan na vse področje pokrajinske uprave za Slovenijo. Tako spada v območje tega urada, ker budžetna sredstva ne dovoljujejo potrebnih posebnih oblastnih uradov, še danes vse ozemlje velikih županstev v Ljubljani in v Mariboru. Radi Istajnega stika z usodo spomenikov ima Spomeniški urad v važnejših središčih zaupnike, katerih funkcije odgovarjajo bivšim: "ast-n|Lm konservatorjem in koiespondentom centralne komisije. Starosta teh častnih konservatorjev je slikar Ivan Franke, ki je bil v pregšnjih desetletjih poleg umrlega dr. A. Stegenška in župnika Fr. Avsca, ki sedaj agiliio deluje na Gorenjskem, najizrazitejši pojav imed slovenskimi konserva-torji. Med ostalimi se posebno odlikujeta prof. dr. Fr. Kovačič v Mariboru in notarski kandidat Viktor Skrabar v Ptuju. Kot resiavrator slik in raziskovalec fresk se je med Slovenci najbolj; odlikoval akad. slikar M. Sternen, ki je s svojim usi>ešnim sodelovanjem omogočil posebno važne uspehe Spomeniškega urada pri raziskavanju spomenikov srednjeveškega slikarstva v Sloveniji. Tekom zadnjih 15 let je bila izvršena v Sloveniji cela vrsta važnih ohrani ivenih in restavracijskih del. Ce se omejimo samo na glavne uspehe, moramo omeniti odstraiiitev preslikave na enem najzanimivejših slikarskih ciklov začetkom novega veka na freskah v cerkvi sv. Primoža pri Kamniku 1. 1912. L. 1913. in 1914. so bUe na Dunaju restavrirane dragocene Kremser-Schmidtove slike iz cerkve v Velesovem in ena največjih umetnin v Sloveniji, Tintorettova slika sv. Nikolaja iz kapiteljske cerkve v Novem mestu. Po vojni je Ster-ndnt odkril in res^avriral deloma pobeljene pozno-gotske freske v stari cerkvi sv. Ožbalda na Jezerskem, slice v prezbiteiiju in ladiji na Muljavi ter pobeljene dele fresk na Kamnom vrhu. Največje delo te vrste pa je bilo izvršeno 1. 1925. v cerkvi na Vrzdencu, kjer so bile odkrite freske treh dob, med temi najstarejši dosedaj v Sloveniji znani spomenik slikarstva iz konca 13. stoL Med druga važna delia in najdbe spada očiščenje in fiksiraiuje slik na stropu dvorane v gradu v Mariboru izvršeno po M. Sternénu, najdba starokrščanskega nagrobnega napisa na cerkvi sv. Pavla pri Preboldu in odkritje antičnih spomenikov v še nepojasnjeni kripti v Hočah pri Mariboru. K važnim uspehom je prišteti tudi preprečitev prodaje v inozemstvo krasne italijanske sMke koncem 15. stol. v Hočah ter sezije dragocenih francoskih gobelinov 17. stol. v gradu Ptuj. Delo Spomeniškega urada je danes miix)go-vrstno. Sistematična skrb je posvečena posebno starejšim dobam naše umetnostne zgodovine, odkrivanju, opisovanju in ohranjevanju spomenikov srednjeveškega slikarstva, kjer so uspehi tudi naj-znatnejši. Prav tako sistematično in kar mogoče popolno se beležijo in študirajo spopiemiki srednjeveške arhitekture in plastike. V ostalih dobah je pozornost in skrb osredotočena na naijpomemb-nejše ix)jave. Med te spadajo n. pr. posebno na Kranjskem lepi >zlati oltarji« 17. stol., katerih je bilo že veliko število rešenih propada in pravilno prenovljeoiih. Posebna skrb je posvečena dalje spomenikom baroškega slikarstvia ter na Štajerskem b<^atemu baroku 1. pol. 18. stol Po vojni, ko propad veleposestev upropašča umetnostne zbirke po gradovih in stavbe same, med katerimi je mnogo odli&iih del arhitekture in notranje opreme, je stalna skrb posvečena tudi inventarjem gradov, da se vsaj v sliki in opisu ohranijo spomeniki velike baro&i(e kulture, katero povečini predstavljajo. Ker življenje neprenehoma gloje na spomenikih človeške kulture ter se nove oblike prav pogosto menjavajo na škodo vrednot starega, stoji pred našo generacijo par važnih spomeniških vprašanj, za ugodno rešitev katerih je treba samo nekaj dobre volje a jim je brezobzirnost modernizacije že nastavila nož na vrat. To je vprašanje ohranitve Frančiškanskega mostu v Ljubljani in pa umetniško važnih delov dopiinikanskega samostana v Ptutju (fasada, refektorij, gotski križni hodnik). Važno je dalje vprašanje rimskega zidu v Ljubljani, ki vsled pomanjkanja stalnega oskrbovanja deloma razpada in kjer gre razen za ohranitev tudi za primemo vključitev v okolißo, s čemer bi Ljubljana ne ohranila samo mrtvega spomenika ampak pridobila zanimiv živ elemen(t svojega okrasja. Pereče je po vojni ohranjevanje lepih v skoro brezmejni živahni raznovrstnosti preko Slovenije posebno preko Kranjske raztresenih baročnih streh zvonikov, ki so postale bistveni element domačijske slike naše pokrajine. Tako ras'.ejo naloge v neskončnost: Diletantstvo ogroža s svojo brezobzirnostjo stare slike, špekulacija je napravila iz premakljivih umetnin predmet brezobzirnega koristolovstva, neestetski in pri starih stavbah neprakiični cement in železobeton kvarita re-stavriranie stavbe, cementna in etemiteka streha jemljeta starim stavbam tisti energični, slikoviti in v svoiji estetiki nenadomestljivi zakljiiček, kakršnega je dajala stara opečna, škriljeva ali skod-Ijasta streha in povsod naj bo konservator svetovalec in pridigar, čigar glas že še poslušajloi, najrajši pa potem napravijo po svoje in navadno v .'"kodo spomeniku, pa tudi svojim žepom. Spomeniško varstvo vrši v današnjiih razr-drapanih in do s{K>menikov duhovne kulture brezobzirnih časih važno nalc^ ker enodnevnim, malenkostnim potrebam in omrom nasproti stavi ozir od trajnepih vrednot, ki jih ščiti vsaka visoka kultura^ in je potreba po posebni skrbi samo izraz umetniško slabotnih, v brezobziren egoizem zaverovanih dob Generacija, v kateri je živa pieteta do podedovana spominov, v kateri živi l)ožji strah spoštovanja do starišev, ne potrebuje spomeniškega varstva. Da v nas te pietete ni, da lahkomiselno rušimo brez gotovosti, da l)omo uničeno z enakovreduim ali pa sploh nadomestili. Zato nam je zgovoren dokaz zgodovina Ljubljane po potresu 1. 1895, ko smo pač z vso vnemo iskali argumentov, kako bi čim več porušili, a smo bili preslabi v sebi za to, da' bi mesto porušene harmonije vstvarili novo iz sebe in iz potreb svoje dobe. Največji nasprotnik s|>omenfQ«>v piretekUh kulturnih dob pa je in ostane pomanjkanje smisla za resnično kvaliteto umetniških del in kvaliteto spomenikov sploh, ki smo jih skoro že preniehali vrednotiti kot tio, kar so, ampak jih cenimo le še v odnosu do naše koristi ali nekoristi. Temu žalostnemu dejstvu sedanjega življenja nasproti pa odloČPjo stavimo drugo dejstvo, da bodo tuji kulturni narodi sodili našo kulturno zrelost baš po našem odnosu do vidnih, pogosto le prevez vidnih znakov kulturne preteklosti: Ako ne cemdmo dediščine po prejšntjih rodovih, bodo vedeli, da tudi sebi ne vemo prave cene. Kadar bo ta ocenitev objela ves kompleks od velikega do najskromnej-šega spomeniika v naši domovini, bodo same po-sebi dane najuspešnejše podlage za varstvo spomenikov. Frst. Največja in najmanjša knjiga. Na letošnjem velesejmu bomo imeli priliko ogledati si zapisnik »Salda-konti« v ogromni izmeri in teži. Knjigo je načrtala in vezala v celo usnje znana knjigoveznica in tvornica poslovnih knjig K. T. D. v Ljubljani. Ta knjiga, v velikosti 86X63 cm z vsebino 1000 listov, tehta 78 kg. — Poleg tega velikana izgledajo kakor mule mali koledarčki v obliki knjige in' v velikosti 50X34 mm, katerih vsak tehta 5 gramov in katere je tudi založila in vezala omenjena knjigoveznica. Razliko med prvo in drugo knjigo si najlažje predstavljamo, ako omenimo, da je potrebno 15.600 takih koledarčkov, da odtehtajo zgoraj omenjeno knjigo velikanko. Fotolito in offsettisk ]ugoslovanske tiskarne v Ljubljani.