Tanja Tomažič NEKATERA BISTVENA DOGAJANJA IN POJAVI NA PODROČJU DRUŽBENE KULTURE V 19. STOLETJU NA SLOVENSKEM Uvod Ljudje živimo v skupnostih, za katere so značilni različni družbeni odnosi. Ti odnosi se spreminjajo skupno z materialno podlago življenja. To so vezi, ki se prepletajo med družinskimi člani, vezi, ki povezujejo prebivalce sosesk, župnij, krajevnih skupnosti, pa tudi soglasja ali nasprotja, ki prihajajo na dan med interet- ničnimi odnosi, različne stopnje družbenega razlikovanja med pripadniki posameznih družbenih skupin. Vsebina socialne kulture je življenje v sosedstvu, kvaliteta medsebojne pomoči, fantovs- ke in dekliške skupnosti, upravno organizirana društva, ki včlanjajo pristaše istega politič- nega mišljenja, apolitičnih društev, razne poklicne skupine na prostovoljni ali službeni os- novi, pa tudi formalne in neformalne združbe odraslih, ki se osnujejo na prostovoljni pod- lagi. Socialna kultura je stanje, ki pogojuje nastajanje prijateljstev, poznanstev ali prido- bitniških klik. In ne nazadnje je pomemben del narodove socialne kulture vrsta šeg in na- vad, ki se prenašajo iz roda v rod in so skupna lastnina skupin, naroda ali vseh prebivalcev. Od vseh zvrsti, ki smo jih našteli (pa seznam še ni dokončen), so bile v naši etnologiji go- tovo najbolj obdelane šege in navade. Zakonitosti, ki so se jih ljudje bolj ali manj zvesto držali, ne da bi zmerom spraševali za njih pomen ali vzrok, so pri opisovalcih navadno vzbujale največ zanimanja. Zapisi, ki se o slovenskih šegah zvrstijo do 19. stoletja, so bili bolj naključni, v 19. stoletju pa so z večjo močjo tiskane besede tudi bolj pogosti in na- menski in s povratno informacijo dostopni tudi tistim, ki so bili vir zapisovanja. Vsekakor lahko rečemo, da so s sočasnimi zapiski zelo dobro, če ne prav odlično obdelani vsi tako rekoč tehnični podatki o poteku ženitovanjskih šeg po različnih pokrajinah, četudi ne vseh slovenskih pokrajinah. Ti in podobni podatki, ki so bili zapisani v 19. stoletju, so bili pogla- vitni pri vseh prikazih slovenske ljudske kulture za starejša obdobja. Ob tem se je pri prikazovanju življenja kmečkega prebivalstva v 19. stoletju pokazalo, da bi bilo dobro ob vseh že obdelanih podrobnostih osvetliti bolj tim. socialno plat vseh teh dogajanj. Ob prikazovanju tako rekoč brezhibnih scenarijev, ki so jih pisali sočasni zapiso- valci, denimo, za ženitovanje, bi se nam mimogrede vzbudila misel, da so se kmetje, ki so sicer živeli v različnih gmotnih razmerah, v istem času in ob priložnostih, ki so zahtevale posebne vedenjske obrazce (izpolnjevanje šeg), na moč hitro zbližali in poistovetili, ne glede na to, ali so (njeni člani) pripadali družinam bogatih kmetov, poslov ali gostačev. V pričujočem razmišljanju je pač hipotetično navzoča misel, da je bilo takih dogajanj, ki so vaško občestvo postavljala v neko imaginarno idealno skupnost, zelo zelo malo. Naj bo torej že v uvodu povedano, da so za vsakogar, ki se želi poučiti o natančnejših po- tekih življenjskih, letnih in delovnih šeg, tovrstni podatki na voljo v drugi strokovni litera- turi, denimo, avtorjev: N. Kureta, B. Orla, V. Novaka, R. Ložarja, A. Ložar-Podlogarjeve in ostalih, ki pa jih navajam tudi v opombah in so bili uporabljeni kot pomoč tudi v tem etno- loškem razmišljanju. 390 Tanja Tomažič Življenjske šege Pri neukem prebivalstvu, med katerim je pismenost šele v drugi polovici 19. stoletja zače- njala počasi prodirati na podeželje, so bile šege in navade pomemben del življenja. Poleg tega, da so pomenile njegovo popestritev, so pomenile tudi svojevrstne zakone, ki jih je bilo treba ubogati. Vzrokov za to pa je bilo več: lahko bi nastopile neznane in sovražne si- le, ki bi že itak težko življenje še otežile, njihovo neizpolnjevanje pa bi posameznika lahko tudi izločilo iz skupnosti. Vsekakor je bilo pri posameznih šegah cel kup elementov, ki so pomagali vzpostavljati red v hierarhiji vaške skupnosti. Šege in navade ob otrokovem rojstvu Šege in navade ob otrokovem rojstvu so bile številne in so bile povečini naravnane tako, da bi se mater in otroka obvarovalo pred zli duhovi in sploh slabimi stvarmi, ki bi otroka še lahko doletele v nadaljnje življenju. Tudi tukaj so se krstni darovi razlikovali, če drugega ne, vsaj po količini, glede na to, ali se je otrok rodil v bogati kmečki hiši ali gostačevi koči. V zvezi s porodom so se za današnji čas dogajale naravnost fantastične in nerazumljive reči, o katerih so pisali z grozo redki prosvetljeni duhovi v tistem času. Že v zadnji četrtini 18. stoletja so izšle tri knjige porodničarja Antona Makoviza, na začetku 19. stoletja pa še Vodnikova navodila za babice ter knjigi Jana Matosheka in Bernarda Pacherja. Ni sicer znano, če so omenjene izdaje sploh kaj pripomogle k temu, da so se opravila z otročnica- mi in dojenčki kaj spremenila (60, str. 68), dejstvo je, da so se v vsem 19. stoletju (in tudi kasneje) enakovredno prepletali zakoni vraževerja in naravne, domače vzgoje. Skozi vse 19. stoletje lahko natančneje sledimo naravnemu prirastku po slovenskih deže- lah, ki je večji v pokrajinah z izrazito agrarnim prebivalstvom, in manjši v pokrajinah z na- raščajočo industrializacijo. Dve najbolj različni pokrajini sta, denimo, Prekmurje in Go- renjska. (17, str. 114). Istočasno s tem gre tudi za pojav zakonskih In nezakonskih otrok. V krajih z močnejšimi kmetijami, ki jih ne delijo, se pojavlja več neporočenih družinskih članov in s tem tudi več nezakonskih otrok. Koroška je imela vse 19. stoletje največ nezakonskih otrok med vse- mi avstrijskimi deželami. Avstrijsko povprečje je bilo 14,99 odstotkov, koroško pa 44,48 odstotkov. Tudi po (delnih) podatkih iz Göthove serije za prvo polovico 19. stoletja na Slovenskem Štajerskem je razvidno, da je bila po nekaterih krajih v desetletnem povpreč- ju tudi petina ali celo četrtina otrok nezakonskih. Umrljivost otrok je bila ogromna. Zato so do neke mere razumljiva tudi številna opravila, ki so, pomešana z vraževerjem, pomagala v ljudeh ustvarjati obrambne mehanizme, ki naj bi njihove otroke puščala pri življenju oziroma jih vsaj obvarovala hujših bolezni. (Za obšir- nejši prikaz vraževerja, pomešanega z ljudsko medicino, glej prispevek Marije Makarovič). Že sam način dela na kmetih je silil starše, da so s svojimi otroki ravnali kot z napol odras- limi, kar je mnogokrat prinašalo hude posledice. Otroška življenja so bila na kmetih resnič- no malovredna, pogoji življenja so bili tako kruti, da se je celo Bleiweisu v Novicah zdelo potrebno, da je priobčil kar precej prispevkov na temo o varstvu in vzgoji otrok. Odvisno je bilo najbrž od župnika in kaplana, če so ta svarila in priporočila kmetom tudi prebirali. V letu 1852 se je oglasil v Novicah dopisovalec s tem prispevkom: „Veliko staršev po kme- tih ima poleti od jutra do večera polno dela na polji. Majhne otroke pustijo doma velikokrat same s silno nevarnostjo. V ta namen bi utegnilo prav dobro biti, ako bi imeli v vsaki vasi 391 Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture 1. Otroške igre, avtor Ladislav Benesch, 1891, Kamna gorica, fotoarhiv Narodne galerije posebno varuhinjo za celo vas. Mogla bi biti pobožna, poštena in nekoliko podučena ose- ba... Koliko (otrok) jih zgori, se zaduši, potone, pobije, (je) od svinj raztrganih..." (29, str. 358) Poleg krstnih šeg, ki so bile zelo številne in so zadevale tako otroka kot starše in botre, so si proti zlim duhovom in moram, ki bi utegnili tlačiti ali celo ugonobiti otroka že v zibki, za- risali na zibel pentagram ali morno taco. Na vse načine so skušali otroku pomagati k do- bremu zdravju in sreči in predvsem ohraniti ga pri življenju. Izbira krstnega botra je bila povsod zelo slovesno opravilo. Institucija krstnih botrov je bila v 19. stoletju še zelo resno dejanje, o čemer priča tudi to, da zaprošeni boter ni smel od- kloniti in je imel tudi kasneje določene obveznosti pri preživljanju osirotelih otrok. Vendar pa smemo tudi to šego imeti le za neobvezujočo, če pomislimo, da je bila še vse 19. sto- letje institucija otroških poslov tista, ki je v veliki meri reševala vprašanje javnega skrbstva za sirote in otroke ubožnih staršev. Šege ob smrti Tudi ob smrti so poznali posebne navade in šege, ki so se jih držali bodisi iz strahu pred neznanim bodisi iz spoštovanja pred smrtjo. Iz strahu, da bi se mrlič vrnil, kar bi imelo sla- be posledice za preostale žive, so počenjali vrsto dejanj, ki naj bi prinesla mir in pokoj tako pokojnikom kot njegovim bližnjim, ki so ostali za njim. 392 Tanja Tomažič Nadvse pomennbna je bila navada, da so si še za živega pripravili obleko, v kateri naj bi jih dali na pare. Vsekakor je danes težko dognati, koliko je imel slabo vest tisti, ki je v hudi stiski poročno obleko nosil tudi ob manj slovesnih priložnostih, namesto da bi jo shranil za na pare. Shranjanje obleke so si lahko privoščili le dokaj premožni, šega je ljudi diferencirala. »Mrtvaško obleko je že imela mnogo let pripravljeno in shranjeno v omari. Nekaj dni pred smrtjo si je vse dala prinesti, da pregleda, ali je v redu. Nad črno obleko je ležala bela sraj- ca; videti je bila zastarelega kroja, s čipkami ob vratu. Razgrnila jo je pred seboj in ko jo je dalj časa gledala, razlegel se je po njenih licih nekak svit notranje radosti. Potem je rekla s tihim glasom: 'Da mi gotovo to srajco oblečete, ko bom umrla. V njej sem pred 70 leti z rajnim očetom stopila pred oltar k poroki. Še isti dan sem jo slekla in shranila, da bi bila, kadar umrjem, v njej pokopana." (79, str. 14) Tako dosledni so bili lahko le redki. Tudi parne rjuhe, izvezene kot del dekletove bale (glej več o tem v prispevku M. Makarovič o noši), so bile le pri tisti hiši doma, kjer so si to lahko privoščili. Sicer pa je bilo v navadi, da si je kar cela vas sposojala ene parne rjuhe, kadar je bila potreba. Šege, ki so bile v zvezi s pokojnikom, so bile tako rekoč obrambnega značaja in niso ogrožale moralnih norm vaškega občestva. Vsekakor pa so obnašanje tistih, ki so culi pri mrliču, molili in prepevali, vse večkrat pa počenjali še kaj drugega, velikokrat presegale meje dobrega vedenja. Zoper tako vedenje, ki pa je bilo močno v navadi, je povzdignila glasove cerkev in posvetna oblast. Velikokrat so se takšna nočna „varvanja" sprevrgla v popivanja, ki niso imela nobene zveze s krščanskimi šegami in obredi. Ob tem so pojedli in popili več hrane in pijače, kot bi si jo na kmetiji lahko privoščili. Mrliške šege so postale pokazatelj gospodarjevega položaja v skupnosti tudi na tak način. Prav v zvezi s sedmina- mi (izraz se spreminja po pokrajinah, pomeni pa pogrebno gostijo ali pogrebščino, če na- stopi takoj po pogrebu) so znane oblastne prepovedi, češ naj pri gostijah ne pretiravajo in ne razmetavajo z jedjo in pijačo. Ženitovanjske šege Ob ženitovanjskih šegah, ki so izredno dobro obdelane že od sočasnih piscev, sumarno pa tudi v delih etnologov v 20. stoletju, ki so bili že navedeni, bi skušali zdaj osvetliti le ti- sto podobo, ki je bila do zdaj morda bolj zakrita in nemara tudi manj pomembna: ženito- vanjske ceremonije v barvi denarja in njihov pomen za hierarhijo v vaški skupnosti. Po današnjem prepričanju in vedenju je bila poroka še v 19. stoletju dejanje, ki je vsebo- valo veliko predpisanih in neformalno zahtevanih dogodkov, predvsem seveda veselih, pri njej pa naj bi sodelovalo čim več ljudi. To naj bi bila tim. kmečka poroka par excellence. Po vseh slovenskih pokrajinah so upoštevali utečena dogajanja ob pripravah za poroko in ob sami poroki, seveda pa so bile povsod tako rekoč neštevilne variante, pa tudi različna poimenovanja za dejanja in za sodelavce. Uzakonjene prepreke, s katerimi je fevdalni red uravnaval poroke med podložniki, in s tem tudi migracije ljudi, so veljale vse do zadnjih desetletij 18. stoletja. Seveda ni bilo zažele- no, tudi če ni bilo zakonsko prepovedano, da bi se podaniki različnih gospodstev kar meni nič tebi nič selili iz kraja v kraj. V 19. stoletje pa je večina slovenskega prebivalstva, torej podložniki, že vstopila z manj številnimi preprekami, kar je vsaj teoretično ponujalo bolj svobodno izbiro zakonskih to- varišev. Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture ... 393 2. Sprejem neveste na Štajerskem, ilustracije Iz Die österreichisch-ungarische Monarchie In Wort und Bild, Steiermark, Dunaj 1890 Vsekakor moramo reči, da je bil položaj pri sklepanju zakonskih zvez še vedno prav tako težak kot nekaj desetletij prej, le da zaradi neenakih socialnih stopenj, ki so same po sebi preprečevale večje mešanje prebivalstva. Ženitve, ki naj bi v ljudskih šegah pomenile nekako najbolj vesel čas v življenju, kjer je na- vadno sodelovalo večje število ljudi, so postale dejanja, kjer so venomer nastopale takšne ali drugačne ovire. Ljudje so bili pri izpolnjevanju nepisanih pravil primorani ubirati nič koliko poti, da so lahko zadostili šegam, življenju „po starem", ki je v okolju, v katerem so živeli, imelo značaj zakona. In tako se pojavljajo razmeroma številni podatki v sočasnem časopisju in literaturi, ki ob- javljajo in opisujejo izredno razgibane dogodke v času ženitovanj, razčlenjujejo šege po dolgem in po čez, hkrati pa velikokrat obupujejo nad revščino, ki mnogim onemogoča tak način proslavljanja, druge pa pripelje na beraško palico. V ureditvi, v kakršni je morala soseska oz. občina skrbeti za svoje reveže, je bilo vsekakor razumljivo, da so želeli zaščititi svojo blagajno tudi s takimi predpisi, ki naj bi zagotavljali, da bosta dva, ki se bosta vzela, sposobna preživljati sebe in otroke. Tako se je bilo mno- gim hlapcem in deklam skoraj nemogoče poročiti brez premoženja in šele, ko je imel tak par več nezakonskih otrok, je dobil dovoljenje za poroko. Še leta 1864 se je kranjski de- želni zbor skoraj v celoti Izjavil za to, da morajo občine še v bodoče izdajati dovoljenja za ; 394 Tanja Tomažič porolce, „... Saj revežem ne gre dovoljevati svobodne sklenitve zakonske zveze, ker bi si- cer raslo v deželi število ubožnih otrok, sirot, beračev in tatov." (16, str. 468 in dalje) V takih primerih je kajpak iluzorno pričakovati, da se je odigrala taka ohcet, kot so jo opi- sovali pri bogatinih. V letu 1854 pravi poročevalec o domačih šegah Iz Goriške doline takole: „... Dragi bravci pa si morajo premožnega kmeta (kmeta v pravem pomenu besede) misliti, ne pa tacega kateremu pri obhajanju ženitnine revščina predpisuje postave." (30, str. 58) Dejstvo je, da je revščina vedno predpisovala postave In so bila opisovana ženitovanja s kompletnimi elementi starih šeg gotovo zelo redka in predvsem rezervirana za neštevilno zgornjo plast v vasi. Sčasoma pa se je, s poslabšanjem splošnega položaja kmetov v zadnji četrtini 19. stoletja, ta plast še razredčila. Kmetje so se tudi v 19. stoletju še trdno držali ženitovanjskega urnika, posebno primerne- ga časa za poroke, ki je bil zakoličen s cerkvenimi, še bolj pa s praktičnimi gospodarskimi pogoji življenja. Večina porok je bila v predpustu oziroma o pustu, ko naj bi še imeli zaloge hrane, predvsem moko, mast in pijačo. V hudih časih, zaradi pomanjkanja ali različnih nesreč, pa so se večinoma skušali porokam izogniti, če se je le dalo. Poroka je vključno z ritualom, namreč pomenila dejanje časti za tistega, ki jo je plačal, zakaj pri tem je navadno sodelovalo veliko opazovalcev. To lahko sklepamo tudi po tem, da niso redki spomini, ko „... govorilo se je še dolgo po- tem, da take svatbe še ni bilo v tem kraju." (1, str. 15, 16) To seje dogodilo leta 1843, ko je ženitovanje trajalo tri dni. Takih navedb je še dovolj, vsepovsod pa se pritakne bese- da o mizah, „ki so se šibile od jedi in pijače". Prireditelj, ki je kaj dal nase, je bil torej dolžan pripraviti hrano, pojedino. Ob neznansko slabi in nezadostni hrani, ki jo je bil deležen slo- venski kmet, ni čudno, da so se pojedine, če seje le dalo, razširile v požrtije čez vse meje. Znana so svarila, ki so izhajala v Novicah o vse preveč dolgih gostijah. V letu 1851 se zavzema dopisnik za to, da bi sprejeli nekakšno zapoved o le 24-urnem pirovanju, pred- vsem pa bi želel ovreči „... škodljivo postavo, ki v zakon stopiti dovoli brez ozira na pre- moženje, in je rodovitna mati tatinstva." (28, str. 85) Primerjava je prilika in podoba svojega časa, a samo kratek ekskurz na finančno področje nam drastično pokaže podobo kmetove zmožnosti in nezmožnosti. Poroke so enako prizadele proračun ženinove in nevestine družine. Trdina takole navaja lamentacije dolenjskega kmeta v letu 1876: „... Ali bomo ženili Janeza ta predpust? Le- tos ni mogoče. Saj veš našo navado, da delajo ženitev dobre letine in ne predpust. Mi pa nismo dobili ne žita ne vina... Vzemimo, da je svatba le osrednje, to se pravi, da trpi le dva dni in da ni svatov več kot dvajset. Kjer je svatba velika, ga poločejo za 100 goldinarjev. Toliko stane samo pijača, kaj pa moka, jajca, cuker in druge reči. Že brez tega naklada stroške poroka, narejanje pisem pri gosposki... Tudi bi morala priti krojač in čevljar, da nam fanta spodobno oblečeta in obujeta. Treba bi nama v roko vzeti najmanj 1 50 goldi- narjev... Kakor vidiš, letos ni pa ni mogoče... (76, str. 753/42). Stroški za licenco na ob- čini, za sestavo ženitne pogodbe pri notarju, za poročno opravilo pri župniku (Trdina na- vaja za leto 1876 za župno takso 12 gold., (75, str. 486/63) so bili dejansko malenkostni v primeri s stroški za pojedino, ki si jo je kmet, glede na svoj status, moral privoščiti zaradi sorodnikov in sovaščanov. Ne glede na previdnost je bila svatba mnogokje dovolj velik vzrok za zadolžitev. Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture ... 395 Zvečine je bila poroka „zgol Geschäftssache" (75, 566/88), ki so jo resno jemali vsaj ti- sti, ki so se za svoje premoženje bali, da bi si ga preveč zmanjšali s prevelikimi stroški. Ob tem pa bi si ga lahko tudi zvečali. Kjer je bilo pričakovati, da dekle lahko dobi doto, so se o tem vedno dovolj na široko menili, kar je dejansko spominjalo na kupčijo. Jernej Andrejka takole pravi o poroki svojih starih staršev: „... Drugič seje Martin oženil 6. avg. 1801 z Meto Dolar, p.d. Ulčarjevo iz Palovč. Prinesla mu je 370 gold, dote." (1, str. 9). Ta dota se je, kolikor lahko sledimo naključno zbranim podatkom, ki jih imamo za področje Dolenjske in Gorenjske, vztrajno dvigovala in je tako, če vzamemo obenem še zniževanje splošnega kmetovega življenjskega standarda, postajala že resnično zelo viso- ka in dostikrat vzrok za propad kmetije, če seje naključilo še kaj več slabih letin ali bolezni zraven. Seveda se ti podatki nanašajo na večje kmete, obenem pa nam tudi povedo, da so jih ponavadi na široko razglašali. Zakon je bil za kmečko dekle edino zagotovilo za rela- tivno preskrbljenost v življenju. Najbrž ni treba posebej opozarjati na mnogoštevilne lite- rarne opise takih „marriages de raison" izpod peresa naših pisateljev v 19. stoletju. Sredi 19. stoletja so veljale „boijse neveste" že okrog 500 goldinarjev dote, en par volov pa je bil na semnju v Ljubljani po 155 goldinarjev. Če povemo, da je imel ljubljanski župan leta 1850 poleg ostalih dobrin še 1 500 goldinarjev na leto, istočasno pa so ponujali žu- panjskemu hlapcu v Štrukljevi vasi na Blokah po 70 goldinarjev na leto (28, str. 27), šele vidimo, kako je bilo najbrž težko postati bogata nevesta, in kako malo jih je bilo. Po sredi 19. stoletja je cena živine in hkrati posestev vedno bolj padala, zadolžitev je bilo vedno več, višina dote pa se je kljub temu zviševala, vsekakor pri maloštevilnih, pa še ti so zara- di taks in pristojbin v pogodbah navajali manjše zneske. Tako nas vsaj poduči Trdina v svojem dnevniškem zapisku v letu 1871 : „... Čof ovo dali zapisati le 500 dote, zato da se plača manj procentov. Imela pa bo 700..." (75, str. 398/115) Zadolžitve zaradi stroškov ob porokah so bile vsesplošen pojav, na katerega so grmeli istočasno s prižnic in županstva. Pomagalo pa je bolj malo, ker so tudi tako kmetje želeli dokazovati svoje „stare šege" in veljavo, kar naj bi jim pripadalo od nekdaj. Ob koncu 19. stoletja piše Ivan Tavčar o nevesti, ki je imela 1200 goldinarjev dote in še dva voliča zraven. (72, str. 71) Ne moremo se znebiti misli, da so bile ženitve, ki so v 19. stoletju potekale po „starih še- gah", kar naj bi pomenilo ženitev z vsemi elementi, s kompletno zasedbo oseb in popolno proceduro, vseeno nekaj, kar ni bilo docela vsakdanje ali celo dostopno vsem. Taka pa- radna šega je prav gotovo predstavljala statusni simbol in je bila v dogajanju neke vaške skupnosti redka. Povečini pa so se pri manj razkošnih porokah ohranjali le posamični ele- menti obredja: ostal je starešina, čeravno so bili svatje samo štirje in je vsa pojedina v go- stilni trajala le kratek čas. Dopisnik Novic s Slovenskega Štajerskega se je pritoževal, da „... stare šege naših pred- nikov pri snubljenju in svatbah so se jele v mnogih krajih vnemar puščati... Včasih pa ovi- ra tudi siromaštvo ženina in nevesto, da se opravi vse bolj po tihem. Vendar tam pa tam so se še ohranile stare navade..." (31, str. 14) Ženitev ni bila pomemben dogodek le za najožje sorodstvo, ampak za vso župnijo. Tako so bile vanjo vključene različne osebe, ki so po svoje vzdrževale „stare šege". V Kapli pri Arvežu „so imeli posebne šege pri ženitovanjih s prizori in zabavo" (45, str. 64/1). Ta po- datek izvira iz leta 1843 in pomeni, da so tako imenovani nepristranski opazovalci, kar naj bi bil tudi izpolnjevalec tega anketnega lista, res pojmovali dogajanja v zvezi z ženitvami 396 Tanja Tomažič kot gledališko delo, kjer so sodelovali glavni in stranski igralci, predvsem pa znane osebe, ki so se gibale in igrale po ustaljenem besedilu. Še za starejši čas, iz leta 1810, so v Göthovi seriji naslednji podatki: „... Fant dobi ženo ne iz poprejšnje ljubezni in ne da bi jo poprej poznal. Če še ima očeta, potem mu le-ta do- loči ženo. Če ga nima, si tudi poišče med zaupnimi znanci posebnega posrednika. Oba ho- dita po hišah, tudi v oddaljene kraje, kamor mu posrednik svetuje, ali pa naravnost tja, kjer meni, da bo našel fantovim razmeram primerno dekle. Posrednik pove z obrednimi besedami, po kaj sta prišla, in s prav takimi besedami mu odgovorijo, ali privolijo ali ne. Če nista bila uspešna, iščeta naprej. Če kje uspeta, dâ fant bodoči nevesti aro. Tako pogosto stopajo v zakonski stan ljudje, ki so si povsem tuji in neznani." (45, str. 86/87). Pričujoči podatki izvirajo iz Brestanica. Povedo nam, da kakšnih posebnih zavor v pogledu iskanja nevest niso poznali, vsaj na tem koncu Slovenskega Štajerskega ne, seveda če si pred- stavljamo, da je poročevalec že tako rekoč odpisal socialno stanje in da je bilo samo po se- bi umevno, da so se iskali le enaki med seboj. Vsekakor pa smemo sklepati, da so se še večje prepreke glede iskanja zakonskih partner- jev začele po sredi 19. stoletja, ko se je začel znan gospodarski razkroj in še večja social- na diferenciacija. Poroko je navsezadnje v veliki meri nadomeščala tudi institucija nezakonskih otrok. Pone- kod je bilo zanemarljivo malo pomislekov glede nezakonskega otroka, ki naj bi ga nevesta pripeljala v zakon, če je le imela dovolj dote. Takole poroča Trdina: „... če so pankrti in zraven novci — naredi se pogodba dosti lahko." (75, str. 566/88). Do srede 19. stoletja kažejo podatki prvih dveh snopičev Göthove serije, da je bilo razmerje med zakonskimi in nezakonskimi otroki na Slovenskem Štajerskem od 1:7 do 1:3 (Celje-mesto). To vseka- kor ne gre posploševati, vendar so podatki tudi za druge slovenske pokrajine precej po- dobni. (17, str. 114 in dalje) To je dovolj dober pokazatelj ne toliko o moralnih kot o socialnih zavorah, ki so veljale v ti- stih časih. Boris Orel piše, da so slovenske ženitovanjske šege že od Valvasorja naprej najbolj pogo- sto opisovane in da imamo o njih največ podatkov. Obenem toži, da je to opisovanje pre- cej enostransko, saj nam ponuja povečini le najbolj živahne, vesele, slikovite dogodke, manj opazne, zato pa nič bolj pomembne, pa prepušča pozabi (57, str. 264). Kar se opi- sovalcev tiče, bi dejali, da že pregled njihovega seznama po kazalih v Novicah pokaže, da je prikaz ženitovanj res najbolj številen, kar pa nam pove lahko tudi naslednje: ženitev je bila dogodek, ki so ga pomnili, ki so ga komaj čakali, kjer je sodelovalo veliko ljudi, ki so ob večinoma stalni revščini in lakoti, bodisi iz potrebe ali zaradi moralnih norm, videli v tem enkratno priložnost za spremembo, za veselje, za pozabo vsega hudega, predvsem pa so si ga izjemno dobro zapomnili. Od tod tudi stalni epitetoni: „Take svatbe ni bilo da- leč naokoli, teklo je od brade in od mize," in podobno. Taki dogodki sicer niso bili pogosti, a so se v spominu revežev še dolgo ohranjali ravno zaradi velikih količin hrane in pijače. Ob dokaj pogostnem poročanju sočasnih piscev o revščini in o neprimernih porokah, ki da naj bi si jih bili privoščili tudi reveži in s tem obremenjevali kasneje občinski proračun, pa je več kot jasno, da so bile bogate paradne poroke z vsemi dramatičnimi elementi bolj malo- kdaj. Vloge nastopajočih v ženitovanjskih šegah so podrobno opisane v literaturi, ki je navede- na na koncu. Imena so bila po različnih slovenskih pokrajinah različna, vendar sta bila njun izgled in vloga večinoma podobna, če ne celo popolnoma identična. Tudi v Novicah iz sre- Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih In pojavih na področju družbene kulture ... 397 de 19. stoletja že jadikujejo posamezni avtorji, kako izumirajo stare šege, a da se jih ven- dar še tu in tam drže. Izvajanje teh šeg je bilo torej med kmečkim ljudstvom vedno v poh- valo in ponos. Smemo pač sklepati, da so se različni elementi vendarle skozi 19. stoletje spreminjali oziroma predelovali, saj pišejo tudi o tem, „... da jim revščina kroji šege". (31, str. 14) Glavna dejanja so bila: snubljenje, kar je bilo zelo pomembno in je prav gotovo vsebovalo polno strogo določenih dejanj pri tistih parih, ki so jih, kot že omenjeno, ženili starši. Sme- mo pa vendar upati, da so se, posebno kočarji in posli poročali tudi bolj na svojo roko in brez hudih obveznosti v smislu starih šeg. Snubači so bili v različnih pokrajinah različno imenovani. Par je moral biti pred poroko tri- krat zapovrstjo oklican, medtem pa so se pripravljali na ženitovanjsko gostijo. Ponekod so imeli tako rekoč poklicno osebo, ki je vabila ženinove in nevestine svate in je bila v različ- nih pokrajinah tudi različno imenovana, včasih tudi tako rekoč uniformirana (npr. pozva- čin ali pozavčin na severovzhodu Slovenije, mandirar na Slovenskem Koroškem). Navad- no pa sta vabila kar ženin in nevesta vsak svoje goste. Tudi na pojedini, ki je potekala po ustaljenem redu, so imeli gostje določene dolžnosti in poimenovanja (za vse podrobnosti glej B. Orel, Narodopisje I; V. Novak, Slovenska ljud- ska kultura, idr.). Z različnimi določenimi dejanji (kar je v bistvu pomenilo t.im. „stare še- ge"), so sprejemali nevesto, želeli srečo v zakonu, veliko otrok, se obvarovali hudih du- hov in podobnega. Obredna dejanja so bila smiselno in obenem zelo praktično povezana z docela ekonomičnimi. Ob vsem tem, ko smo že govorili o večjih ali manjših dotah oziroma stroških pri prirejanjih velikih ženitovanj, kaže spregovoriti še o tem, da so ponekod neveste že pred poroko ob vabljenju nabirale darila, še večkrat pa kar na sami svatbi. Tudi ti načini so bili zelo različni: licitacija za ples z nevesto, prodaja kakšne druge stvari in podobno, nabiranje denarja v jabolko, na krožnik in podobno. Poroka je bila menjava dobrin, saj sta se prodaja in nakup menjavala na več nivojih. Stroš- ki naj bi se nekako porazdelili med družini ženina in neveste, gosti pa so pravzaprav tudi plačali svoj delež z denarnim darilom. Navadno so na pojedini pobirali še za kuharice, za muzikante, za starešine in še za koga. Dobiček so imeli le člani fantovščine, ki so pobirali odkupnino za dekle, če se je možila v drugo vas. Iz leta 1876 izvirajo tile podatki: „... Ženin odkuplja nevesto i tod od fantov, preprega na- reja se tudi manj bogatim ko na gorenskem. Odkupa dal Milic 10 goldinarjev. Nagel dal za preprego do 5 goldinarjev, revni svatje, ki so prišli po naključju pod isto vrv, pa 14 grošev." (75, str. 332/33). Plačilo seje torej očitno določalo po socialnem položaju obeh mladoporočencev, veljalo pa je prav gotovo za stvar časti in ponosa. Iz več poročil zvemo tudi za stalne goste pri ženitovanjih, ki pa so prihajali nepovabljeni. To so bili mladi fantje iz vasi, verjetno tudi revnejši sosedje, tudi berači, ki so pri vsaki po- roki pobrali svoj „davek", če se je le dalo. Ti obiskovalci so imeli ravno tako svoj obredni pomen in so dejansko spadali v „stare šege", v resnici pa so ob večjih pojedinah le zastonj prišli do hrane in pijače. Znano je, da so ponekod nastopali tudi v maškarah, obvezno pa je bila z njimi tudi kakšna pustna žival, s katero so zbijali šale na gostiji: brna, kamela, ru- sa, kozli in podobno. O žalostni svatbi nam poročajo Novice iz leta 1846: „... V vasi Šk. na Dolenjskem je bilo 9. dan svečana imenitno ženitovanje. Ko se noč naredi, pridejo fantje iz dveh nasprotnih 398 Tanja Tomažič vasi na prežo ali voglarit, kar je gerda navada na kmetih. Fantje iz obeh vasi so si že pred žugali pretepati se..." (Ko so se začeli pretepati, so fantje ene vasi pobegnili, fantje iz dru- ge pa so nedolžnega prišleka pobili na tla in ga s kolom tako premlatili, da je drugi dan umrl). Poročevalec takole zaključi zgodbo: „... Da bi se to gerdo voglarjanje ali prežanje per ženitninah skoraj vstavili in tolikim nesrečam konec storili!" (26, str. 36) Naj navedem še eno svaritev, ki so si jo privoščile Novice skoraj ob istem času: „... Ko- nec pusta se bliža in z njim tudi čas, de bo po kmetih več ženitnin. Pri tacih priložnostih pa kmečki fantje mislijo, de brez streljanja ni pravega veselja, torej s pištolo strelja, kdor le more. Lani v Juvarjim Gradu na Krasu nek tak norec deklico na plesišu ustrelil." (25, str. 28) To so bile stranpoti, vendar dovolj pogoste, kot bi lahko sodili po objavi v časniku. Vseka- kor je pomenilo to, da je bilo pri velikem ženitovanju obvezno (in zaželeno) tudi streljanje in pokanje. Ob bogatem jedilniku so bili po različnih pokrajinah poznani tudi stalni obredni kruhi, po- nekod bogato okrašeni z raznobarvnimi okraski, različno poimenovani: ženitovanjska po- gača na Kranjskem in Slovenskem Štajerskem, presneci na Kranjskem, bosman in vrtanik iz Prekmurja, vrtanj iz Bele krajine, podirjanica iz Roža na Koroškem. (57, str. 296—298). Na vsakem ženitovanju so plesali. Ravno v zvezi s plesom so bile znane šege o prodajanju plesa, o obveznem plesu z nevesto ali katero drugo osebo in podobno. Glede godbe pa so bile tudi razlike, bogatejši so si lahko privoščili tudi ves orkester. Franc Ženica, kapelmaj- ster novomeške mestne muzike v Novicah leta 1857 priporoča, torej objavlja plačano re- klamo, vseh svojih 30 godcev vsem tistim, ki si žele dobre muzike na ženitninah. (32, Oglasnik št. 2) Na marsikateri svatbi pa so bili dobri tudi posamezni samouki, tudi potujo- či berači, „... lahko pa je godel tudi kak svat na orgeljce in plesa in druzega veselja je bilo ravno toliko, kakor za veliko muziko." (74, str. 335/48). Čeprav se zdi, da stare šege in denar nimajo nič skupnega, bi vendar lahko dejali, da je imel splošen gospodarski položaj kmeta, predvsem njegovo naglo obubožanje in s tem iz- razito povečanje t.im. „proletarskih porok", precejšen vpliv predvsem na kvantiteto že- nitovanj. Paradnih porok po starih šegah je bilo vedno manj, ne zaradi tega, ker bi jih ljudje po nemar- nem pozabljali, pač pa zato, ker so si jih težko privoščili. Kdor je imel možnost, da si je pri- voščil tako ženitovanje, o katerem so ljudje govorili, da je po starih šegah, ta je v skupno- sti nekaj veljal, ali vsaj želel veljati. Stare šege so v takšnih okoliščinah postale pomemb- ne zaradi ugleda. Enako tendenco lahko opazimo tudi danes. Letne šege Letni prazniki so bili številni in so jih raziskovalci etnologi zaradi lažje preglednosti razdelili po letnih časih, skratka po letnem koledarju. ' Prazniki so bili tako rekoč brezštevilni in zelo vprašljivo je, če so jih nekdaj res lahko vse praznovali. Vsekakor je obstajala nekakšna vrednostna lestvica, ki je praznike tudi po po- krajinah razvrščala na svoja mesta, in smemo sklepati, da so bili ponekod nekateri bolj drugi manj popularni in spoštovani. Že po svojem značaju so različni, saj so večinoma cerkveni in jih je cerkev tudi propagira- \ la, vendar pa so nekateri tako očitno poganskih korenin, da jih je tudi cerkev le stežka ; Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture ( 399 posvojila in jim določila mesto v svojem koledarju. Po navadi so jih oznanjali z lece, prav tako pa tudi kdaj pa kdaj prepovedovali. Vsekakor pa so bile tiste šege, ki so bile zvezane z letnimi šegami, veliko bolj neodvisne od družbenega statusa prebivalcev kot tiste, ki so zadevale ključne dogodke v življenju posameznika. A tudi tukaj se je pokazala družbena ureditev, ki je določala mesta posameznim udeležencem v procesu različnih šeg. Pustovanje je bila šega, ki so jo poznali po vsem slovenskem ozemlju. Po današnjih ostankih pustnih mask oziroma rekonstrukcijah dogajanj bi smeli sklepati, da je bilo tudi včasih, torej vsaj še v 19. stoletju, pustno veselje in praznik eden največjih kmečkih zabav. Treba je prizna- ti, da je za prvo polovico 19. stoletja malo ali skoraj nič podatkov o kakšnih posebnih ali večjih pustnih norčijah v vaškem okolju. Več pričevanj se javlja šele v drugi polovici 19. stoletja. Maskiranja oziroma maškaranje je bilo še do nedavnega skrb fantovskih združb na vasi (40, str. 92) in ženske niso smele sodelovati. Različni tipi mask oziroma preoblek so bili značilni za različne pokrajine, vsem pa so bili skupni obhodi po vasi, nabiranje prispevkov v denarju ali hrani in večinoma pokopavanje pusta na pepelnico. Dasiravno seje obredne- ga obhoda mask-maškar udeleževalo več gledalcev kot neposrednih igralcev, je bil čas v predpustu znan kot čas veselja in norenja in zato tudi ne posebno čislan od cerkvene in posvetne gosposke. To je bil praznik mladine, kjer gospodarji niso imeli kaj iskati: „Brez 3. Orači na Štajerskem, Ilustracije iz Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild, Steiermark, Dunaj, 1890 400 Tanja Tomažič vednosti gospodarjeve vzame se l